Poštnina plačana v gotovini.
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 6	Ljubljana 15. marca 1950	^ Leto I.
0& MotUiAaU
Pred nami so volitve poslancev v Zvezno skupščino, ko bomo, drugič po osvoboditvi, na resnično demokratičen način ponosno in samozavestno izvršili svojo državljansko dolžnost in izvolili v naše najvišje državno predstavništvo najbolj zaslužne sinove našega naroda.
V času od prvih volitev v Zvezno skupščino pa do danes so naši narodi dosegli v svoji borbi za lepšo bodočnost, resnično svobodo, enakopravnost in mir, zavidljive uspehe, ki se kažejo na vseh področjih gospodarskega, političnega in kulturnega življenja. Prva Ljudska skupščina je s svojimi prvimi dejali'. z razglasitvijo Jugoslavije za federativno ljudsko republiko in s sprejetjem Ustave izpolnila splošno zeljo naših narodov in utrdila osnovne pridobitve naše ljudske revolucije. V ognju narodnoosvobodilne borbe skovano bratstvo in enotnost naših narodov ter resnična enakopravnost, ki se izraža tudi v pomoči bolj razvitih narodov manj razvitim, niso ostala le gesla ljudske revolucije, temveč so postala vzor pravilnega, marksističnega reševanja nacionalnega vprašanja. Izvedba agrarne reforme je izpolnila stoletno željo 100.000 kmetov, željo po zemlji, ki so jo obdelovali desetletja in stoletja drugim. Delovne množice so pod vodstvom Partije, strnjene v Ljudski fronti, v izredno kratkem času izvršile ogromne naloge obnove in ustvarile vse materialne pogoje za prehod na načrtno gospodarstvo, ustvarile so ekonomske možnosti za uspešno graditev socializma.
Naši delovni ljudje so se lotili izpolnjevanja nalog prve Titove petletke z izrednim poletom in navdušenjem, saj so videli v graditvi so-cuiUzma samo logično nadaljevanje y„ “f bo5be ,za zagotovitev politične notS rta°darS^e ncodvisnosti, edino
EuL™nS* U?-Varijo lepo’ bogato in
revščinA ■ 1Vl3enj,e’ da se iztrgajo iz revscne m zaostalosti, v katero so
Jih pahnili domači in tuji izkorišče-alci. Samo tako si je mogoče razložiti nepopisen delovni polet in varja*no silo naših množic, samo o so razumljivi nadčloveški napori, s katerimi predvsem naš delavski razred premaguje vse težave in zmagovito, vsem sovražnikom v brk, izvršuje naloge petletnega načrta. Sirom naše domovine rastejo mogočna industrijska podjetja, hi-drocentrale, ceste, železnice, stanovanjske hiše, šole in stotine drugih objektov, ki govore vsakemu, kdor hoče videti, o uspehih naših delovnih ljudi, ki morajo navdušiti vsakega resničnega patriota in morajo biti vzpodbuda vsakemu poštenemu državljanu FLRJ za še nadaljnje delo, za nadaljnjo pripravljenost doprinašati k tej veličastni graditvi še in še. Nad 6000 kmetskih delovnih zadrug pa nam priča, da tudi naši kmetje vsak dan bolj razumevajo in čutijo, da pomeni socialističen način gospodarstva tudi za njih lepše življenje.
Toda uspehi na gospodarske področju bi ne bili popolni, bi i imeli pjave vrednosti, ne odražali esnicne vsebine graditve socializm na k.,i*ne bi spremljali tudi uspe skrhai.7Urno'prosve^nem in socialn šolstvo vT P0lju- Tako je na vel n ne i	PO osvoboditvi doa
ie1 o 1yte” razniah. Sprostilo
ResoInJ-• bU¥TT°aZne družbe in Pri esolucija III. plenuma CK KPJ
n!!°Sa,V našem šolstvu daje svet Perspektive za mnogo let naprej dokazuje da naša Partija tudi času najtežjih gospodarskih borb v Polnjevanju petletnega načrta pozabila na šolstvo, temveč mu PraKv sedaj dala poseben poudarc sioboko se zavedajoč dejstva, < brez socialistično zgrajenih ljudi Pravega socializma. Naše šolstvo danes demokratično in enotno. M zen je prestop iz vsake nižje šole odgovarjajočo višjo šolo, tako da lahko vsak naš mladi človek n ovirano šola do najvišjih možnos Nasa ljudska oblast pa ni ustvari samo formalne možnosti za šolan in izobraževanje mladine in odrasli temveč daje na razpolago tudi m terialna sredstva, s katerimi poma; Pri študiju vsem, ki kažejo sposol nosti in resno voljo do dela. o te nam zgovorno priča vsota dveh m Hjard dinarjev namenjena za št Pendije, in vrsta domov in inte natov, v katere je zajetih desettiso mladincev. Dvig življenjskega stai darda in kulturnega nivoja naš narodov se pozna tudi pri stalne POy.-favanju obiskovalcev naših gl nališč in kinomatografov, v stalne dviganju naklade dnevnega časopi Ja in vsega ostalega tiska. Z uredi o brezplačnem stanovanju in ku Javi, z ukinitvijo 15 % odbitka i
Četrto plenarno zasedanje CK KPS
RESOLUCIJA o Izboljšanju metod ideološkega in poliiično~vzgojnega dela
Plenum CK KPS je na osnovi sklepov III. plenuma CK KPJ o nalogah v šolstvu razpravljal o izboljšanju metod ideološkega in politič-no-vzgojnega dela ter sklenil:
1.	Boj za nadaljnjo graditev socializma v naši državi, boj za svobodo in neodvisnost domovine, za enakopravne odnose med socialističnimi državami, boj za nadaljnjo krepitev in nadaljnji razvoj socialističnega demokratizma ter proti nevarnosti birokratizma zahteva od vsega partijskega članstva, da se zna posluževati vseh rezultatov Ideološke borbe naše Partije in da temeljito spozna izvor, bistvo in škodljivost revizionizma marksizma-leninizma. Temeljito poznanje mar-ksistično-leninistične teorije omogoča članstvu znanstveno, marksistično analizo vse naše stvarnosti in njenega konkretnega razvoja, kar hkrati varuje Partijo suhega prak-ticizma, ki sam od sebe poraja birokratizem.
2.	V praksi se OF že dolgo bori za uresničenje programa naše Partije, to je za socializem, in to proti vsem oviram, ki jih ustvarja gonja voditeljev VKP(b) in informbiro-jevskih dežel. Da bodo frontne množice čim tesneje sodelovale v boju za socializem, jim je treba idejno pojasnjevati in teoretično obravnavati probleme, ki nastajajo pri nas v praksi milijonov graditeljev socializma.
3.	Študij marksizma-leninizma in vse politično-vzgojno delo je treba razvijati na vedno višjo stopnjo. Izhodišče vsega študija mora biti problematika graditve socializma pri nas, torej zgodovina naše Partije in naše ljudske revolucije v luči nauka klasikov marksizma - leninizma, ki jih je treba študirati brez posredovanja popularizatorjev, ki naše stvarnosti ne poznajo. Posebno v naših partijskih šolah je treba tako študirati klasike in dela naših vodilnih tovarišev, ki so z ustvarjalno uporabo marksizma-leninizma privedli našo Partijo do zmage in do uspehov v graditvi socializma. Partijske šole naj ne dajo samo neke količine znanja, ampak tudi zadostno podlago za individualni študij klasikov. Za najaktualnejši študij dajejo snov organi »Komunist«, »Delo«, »Partijska izgradnja«, kongresni material itd.
4.	Težka, toda nujno potrebna metoda dela je samostojna obdelava vseh naših strokovnih, znanstvenih, umetnostnih in vzgojnih problemov v luči marksizma-leninizma, ki naj služi izboljšanju vse naše gospodarske, politične in družbene prakse in varuje pred psevdcmar-ksističnimi frazami.
5.	Ne da bi se izogibali bralnim krožkom, kjer so potrebni, je vendar treba stremeti k vedno višjim
metodam študija, to je, organizirati diskusijske krožke s konsultacijami ter predavanja, tečaje in šole, ki naj zopet s svoje strani spodbujajo k samostojnemu individualnemu študiju.
6.	Razen predavanj in vsakodnevnega dela Partije naj se za popularizacijo samostojnega študija marksizma-leninizma izkoristi dnevni tisk, ki naj prinaša bibliografijo in prikaze aktualnih knjig ter obvešča o predavanjih. To naj storita tudi radio in film.
7.	Pri tečajih in krožkih naj se ne krši načelo prostovoljnosti; pri njihovem formiranju je treba upoštevati znanje interesentov, izobrazbo, poklic, zanimanje za razne predmete itd. Tudi v najrazličnejših strokovnih tečajih naj se povežejo aktualna strokovna vprašanja s perečo problematiko naše graditve socializma in z najaktualnejšimi problemi marksizma-leninizma. Poglavitno sredstvo za dvig interesa za teoretična vprašanja, ki naj preveva ves študij zgodovine našega naroda, Partije, ljudske revolucije in graditve socializma, naj bo današnji težki, požrtvovalni in vseljudski boj za našo svobodo in zmago naše pravične stvari.
8.	Za uspešno izvedbo gornjih nalog mora Partija pomagati predvsem aktivu predavateljev in agitatorjev in aktivom za ideološko-vzgojno delo v okrajnih in osnovnih frontnih organizacijah. Pomoč mora biti tovariška in razvija naj svobodno borbo mnenj. Kadar gre za linijo Partije, je treba na seminarju predavateljev predhodno zago-viti tovariško konstruktivno kritiko.
Enako naj se partijci udeležujejo diskusije v strokovnih društvih inženirjev, zdravnikov, agronomov, pravnikov, biologov zgodovinarjev itd., ne da bi pri tem hoteli proglašati za dokončno pravilno in edino marksistično to, kar je njihovo mnenje, ki naj bi ga drugi sprejemali brez kritiko kot linijo Partije.
9.	Posebno skrb mora Partija posvetiti študiju, in sicer splošni kakor marksistično - leninistični izobrazbi srednjih partijskih kadrov, jim zagotoviti čas za individualni študij, kajti od njih zavisi v veliki meri uspeh naše množične akcije za socialistično vzgojo vsega našega ljudstva. V veliko pomoč so jim lahko absolventi naših partijskih, sindikalnih, ekonomskih in drugih šol z daljšim trajanjem. Samo z dvigom novih kadrov iz vrst delavskega razreda bomo razbremenili danes preobremenjene kadre.
10.	V borbi proti reakcionarnemu vplivu klera je treba razlikovati dve stvari. Prva je politični boj proti vplivu duhovščine, ki ni lojalna do ljudske oblasti. Proti njej
je treba voditi boj na patriotični podlagi. Sploh je treba diferencirati med duhovniki, ki so lojalni do ljudske oblasti in onimi, ki so ji sovražni. Drugo je ideološki boj. Izogibajoč se sektaškim, administrativnim ukrepom je treba pobijati reakcionarni vpliv v prvi vrsti s povečanim ideološkim, političnim in kulturnim delom. Zastareli svetovni nazor je mogoče nadomestiti le z boljšim, znanstveno pravilnim in moralno višjim svetovnim nazorom, ki vključuje vse velike moralne vrednote preteklosti. Težišče boja za znanstveni svetovni nazor je treba videti v vrstah delavskega razreda, kjer tradicija boja proti klerikalizmu omogoča hitrejši tempo premagovanja vseh ideoloških ostankov, predsodkov in neznanstvenega gledanja.
11.	Za splošni dvig družbene za-
Po referatu »O vzgoji mladine« in diskusiji je plenum ugotovil naslednje:
1.	Ljudska mladina Slovenije, ki je nastala kot vsesplošna organizacija naše socialistične mladine po spojitvi SKOJ-a z LMS, je izraz enotnosti in visoke politične zavesti mlade generacije. Ljudska mladina je pod vodstvom Partije mnogo prispevala in prispeva h graditvi socializma ter z vsemi silami sodeluje v današnji borbi za pravično stvar naše Partije. Hkrati pa je plenum ugotovil tudi nekatere slabosti in napake, ki jih je v interesu nadaljnjega dviga naše mladine, njene vzgoje v novega, socialističnega človeka, treba odpraviti.
2.	Partija mora stalno in bolj skrbeti za vsestransko vzgojo mladine. Zato se moramo nenehno boriti proti vsem pojavom organizacijskega centralizma, komandira-nja, dušitve iniciativnosti, ki se opažajo pri delu z mladino. Odpraviti je treba vse birokratske metode v načinu dela z mladinskimi organizacijami in ne utesnjevati mladine v toge predpise, šablone in direktive. Pri mladini je treba še prav posebno uporabljati metode prepričevanja, razvijati diskusijo in borbo mnenj v vseh vprašanjih, ki mladino zanimajo.
3.	Mladini je treba omogočiti več razvedrila in zdrave zabave ter je ne utesnjevati v diktirane organizacijske oblike. Razvedrilo mladine mora biti v duhu medsebojnega spoznavanja in veselja; združeno naj bo s spoznavanjem prirodnih lepot naše dežele in velikih uspehov socialistične graditve z raznimi kulturnimi in fizkulturnimi prireditvami.
4.	V borbi za vzgojo socialističnega človeka je treba dalje razvijati in utrjevati vse zdrave in pozitivne moralne vrednote in tradicije. Mladino je treba vzgajati v
vesti je treba mobilizirati vse sile našega ljudstva. Treba je končati s sektaškim odnosom do starih strokovnjakov, znanstvenikov in prosvetnih delavcev, vključiti njihovo znanje in iniciativo v službo naši petletki in graditvi socializma ter bolj zainteresirati naše umetnike za ljudsko-prosvetno delo, znanstvenike pa pritegniti k široki predavateljski akciji.
12.	Vse gornje naloge naj Partija izvaja v duhu socialističnega demokratizma s tem, da na vseh popri-ščih razvije sproščeno borbo raznih mnenj, tako da bo metoda prepričevanja in pojasnjevanja postala res vsesplošna metoda. Metoda prisiljevanja naj ostane izključno le orožje ogromne večine nad neznatno manjšino, ogromna večina pa mora imeti občutek največje osebne svobode.
o vzgoji mladine
duhu spoštovanja da staršev. Vzgoja, ki jo dobiva mladina v okviru družine, od svojih staršev, je in ostane izredno važen faktor pri celotni njeni vzgoji. Zato morajo člani Partije tudi v tem pogledu vestno izpolnjevati svoje naloge in dolžnosti, ki jih imajo ne samo do svojih otrok, ampak tudi do skupnosti. Se posebej je treba v zvezi s tem olajšati materam, da se bodo lahko posvetile vzgoji svojih otrok in da se jih ne bo obremenjevalo s političnim delom.
5.	Partijske organizacije morajo pomagati tudi »Zvezi pionirjev«, kjer se dopolnjuje vzgoja otrok. Predšolsko in izvenšolsko vzgojo mladine je treba smatrati za izredno važno nalogo Partije in jo pravilno usmerjati.
6.	V boju za komunistično moralo mladine je treba mobilizirati vso Partijo in starše, izhajajoč iz dejstva, da je treba v prvi vrsti visoko moralo našega ljudstva ohraniti ter jo še izpopolniti z zahtevami komunistične morale, ki odklanja vsako izkoriščanje človeka po človeku, nacionalno zatiranje, dvoličnost in neiskrenost.
7.	V zavesti, da višja komunistična morala ni mogoča brez znanstvenega komunističnega svetovnega nazora, je potrebno, da se Partija in pod njenim vodstvom vsi starši borijo proti vsakemu mračnjaštvu, predsodkom in lažem, za resnico in iskrenost.
8.	Naša domovina daje vse pogoje, da mladino vzgojimo v naj-raznovrstnejših telesnovzgojnih, v mladinskih strokovnih, kulturnih, športnih in drugih društvih v individualno polno razvite, radostne in zdrave mlade ljudi. Zato pa je treba razvijati tudi iniciativnost mladine same. Brez njenega najsvobodnejšega sodelovanja ne bo uspehov, ki jih plenum stavlja kot naloge pred vso Partijo in Fronto.
plačo začetnikov, z določitvijo težkih mest, uvedbo nagrad za uspešno šolsko in izvenšolsko delo in s stalnim izboljševanjem preskrbe pa se našim prosvetnim delavcem posveča še prav posebna skrb. Število otrok, ki jim je omogočeno letovanje raste iz leta v leto in bo letos doseglo število 30.000. Vedno več je šolskih in mlečnih kuhinj, šolskih poliklinik in ambulant. Brezplačna zdravljenja in letovanja, uredba o zaščiti nosečih in doječih mater, ustanavljanje jasli, domov igre in dela, ter posebno novi zakon o socialnem zavarovanju, ki je najbolj napreden na svetu, jasno dokazujejo skrb naše Partije in ljudske oblasti za človeka.
Priprave za volitve v Zvezno skupščino se vršijo v času, ki je za našo socialistično domovino izrednega pomena. Nekateri omahljivci in malodušneži menijo celo, da bi bilo bolje, če jih sedaj v času teh velikih težav sploh ne bi izvajali. Tovariš Kardelj pa je v svojem govoru v Mariboru izjavil, da je prav, da so volitve prav sedaj, kajti naša Partija in ljudska oblast nista težav, pa tudi napak in nepravilnosti, nikoli skrivala pred našimi ljudmi. Narobe, stalno sta jih na težave a tudi napake opozarjali, o njih govorili in se proti njim borili. Naši delovni ljudje pa so že neštetokrat dokazali, da znajo in hočejo reševati tudi največje težave, da v tej borbi stalno zmagujejo in da kljub vsem gospodarskim težavam, provokacijam, rožljanjem z orožjem, diplomatskemu pritisku in ogabnemu klevetanju. In prav zaradi tega he-roizma naših ljudi in načelnosti borbe našega vodstva za enako
pravnost med narodi, svetovna demokratična javnost vsak dan bolj spoznava prave namene voditeljev VKP(b) in njihovih satelitov proti naši Partiji in državi. Ta borba presega meje naše države, na to borbo gledajo z velikim interesom in zaupanjem vsi mali narodi sveta, od te borbe je v veliki meri odvisen nadaljnji razvoj socializma v svetu in morajo biti tudi zato volitve 26. marca manifestacija enotnosti jugoslovanskega delovnega ljudstva, ki v težkih okoliščinah, pod vodstvom Partije in tov. Tita neustrašeno koraka proti svojemu cilju — v socializem.
Kot se pripravljajo ostali delovni ljudje naše republike na volitve z novimi delovnimi obvezami, s tekmovanjem, z osvajanjem novih tehnoloških procesov, z novimi delovnimi zmagami, tako moramo tudi mi prosvetni delavci v bodočih dneh stopnjevati naše delo na kulturno-prosvetnem polju.
Prosvetni delavci bomo s svojo aktivno udeležbo na množičnih predvolivnih sestankih in ob osebnem stiku s starši pomagali pri pojasnjevanju pomena volitev za nadaljnji razvoj naše domovine. Govorili bomo o velikih uspehih, ki so jih naši delovni ljudje dosegli v svoji borbi za izgradnjo lepšega, kulturnejšega in bogatejšega jutrišnjega dne. Posebej bomo ljudem pojasnjevali uspehe, ki so bili doseženi v pogledu šolstva in vzgoje sploh ter na področju dviga splošnega kulturnega nivoja naših narodov. Prikazali bomo skrb naše ljudske oblasti za vzgojo otrok, za njeno zdravje in splošen napredek. Govorili bomo o
vzgojnih ciljih naše šole, ki danes ne nasprotujejo vzgojnim ciljem družine delovnega človeka, saj hočemo vzgojiti našo mladino v nove, svobodne, poštene, zavedne in smele ljudi, ljudi, ki sovražijo laž in licemerstvo, ki ljubijo resnico in svobodo, ljudi z globokim socialnim čutom, ki se borijo proti najbolj nemoralnemu, kar obstoja v človeški družbi proti izkoriščanju človeka po človeku. V raznih tečajih, ki se ta čas vršijo, bomo vse svoje delo povezali s popularizacijo volitev, z nalogami, ki jih postavlja pred volitvami Osvobodilna fronta. Mlajši tovariši bodo pomagali pri aktivizaciji mladine in izpolnjevanju njenih nalog ter obveznosti. Tovarišice učiteljice in profesorice, posebno one na vasi, pa bodo vložile ves svoj trud v aktivizacijo žena, prirejale z njimi posebne sestanke in skrbele za čim večjo udeležbo žena pri volitvah. Poživili bomo delo kulturnih aktivov in društev, pevskih zborov, dramatskih skupin, ljudskih univerz, raznih tečajev itd. ter pomagali pri ustanavljanju novih. Skupno z mladinsko in pionirsko organizacijo bomo skrbeli, da bodo vse naše šole, ne glede na to ali bodo v njih volišča ali ne, primerno okrašene, da bodo tako na zunaj, kot tudi znotraj imele čim sveča-nejši izraz. S svojim delom v šoli bomo ustvarili tudi med mladino svečano razpoloženje, tako da bodo tudi naši najmlajši čutili, čeprav še sami pri volitvah aktivno ne sodelujejo, da pomenijo te volitve tudi zanje izredno važen praznik, saj bodo še bolj utrdile enotnost naših narodov in prispevale k čimprejšnji
izgradnji socializma, ki pomeni za naše najmlajše srečno in brezskrbno mladost ter možnost svobodnega razvoja.
Da bomo laže izvrševali svojo važno nalogo in državljansko dolžnost: vzgajati socialističnega človeka, boljšega človeka za boljše življenje, človeka, ki samostojno in drzno misli ter dela, ki je široko razgledan, sproščen, samoiniciativen in kritičen, ki sta mu tuja vsak birokratizem in ozkost, ki ljubi znanost in resnico, bomo prav v času predvolivnih priprav organizacijsko utrdili oblike našega ideološkega in strokovnega izpopolnjevanja. Poglobili bomo delo in s prepričevanjem pritegnili tudi tiste redke posameznike, ki še pasivno stoje ob strani. Z individualnim študijem bomo poglabljali svoje znanje ter se nenehno borili za dosledno izpolnjevanje Resolucije III. plenuma CK KPJ o vprašanju šolstva in vzgoje, kajti le tako bomo naredili našo šolo čim-prej socialistično. Borili se bomo proti neznanju, praznoverju in mračnjaštvu ter vsem ostankom idealizma v naših šolah. Poglobili bomo delo na preučevanju učnih načrtov in na oceni učbenikov, da bodo naši novi učni načrti in učbeniki čim boljši in čim popolnejši. Pionirski in mladinski organizaciji bomo pomagali pri delu z nasveti in jih pravilno usmerjali. Skratka, vložili bomo vse sile v to, da bi postali resnični ljudski vzgojitelji, vzgojitelji novega rodu Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Gradimo tudi mi neutrudno in neomajno socializem — srečno bodočnost naših narodov!
pMftotuie Jk Jadafanfu jurtiudkoaMUtstoeMU Jutjig.
v FLRJ in LRS v letu 1949
Kar spočetka pripominjam, da je v Ljubljani precej težko dobiti pregled o tisku poljudnoznanstvenih izdaj v vsej državi. Vse poljudnoznanstvene knjige, ki jih kdo tiska v državi, nikakor ne prihajajo v slovenske knjigarne; tudi v vseučiliški knjižnici je precej težko dobiti pregled, ker jih nihče ne katalogizira po stroki. Nadalje pripadajo poljudnoznanstvene knjige zelo različnim strokam, biologiji, kemiji, fiziki, astronomiji, zemljepisu itd. in jih izdajajo zelo različne založbe. Pri nas v Sloveniji tiskajo n. pr. poljudnoznanstvene knjige »Slovenski knjižni zavod« v posebni seriji »Poljudnoznanstvena knjižnica«, nadalje izhajajo poljudnoznanstvene knjige v isti založbi v »Prešernovi knjižnici«. Poljudnoznanstvene knjige pa izdajajo tudi »Državna založba«., »Mladinska knjiga«, »Ljudska tehnika« in »Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celju«.
Nekatere poljudnoznanstvene izdaje so izrazito posvečene temu namenu (SKZ), druge, ki spadajo sem, nagibajo bolj na posebno praktično stran (Knjižnica Kmečkega glasu, Knjižnica sindikatov, knjige »Ljudske tehnike«).
V državi lahko razlikujemo tri centre izdajanja poljudnoznanstvenih knjig, srbski, hrvatski in slovenski. Srbski ima dva stranska centra, Bosno in Vojvodino. Srbske izdaje so se še pred kratkim odlikovale predvsem po svoji kvantiteti. Posebno so v zbirki »Nauka i život« izhajale premnoge knjige, ki so bile precej pomanjkljivo opremljene, predvsem brez prave brige tiskane, brez nujnih komentarjev bolj kompliciranih pojmov (velika slabost mnogih prevodov!), končno popolnoma nezadostno ilustrirane. V primer naj služi knjiga: B. A. Voron-cov-Veljaminov:	»Šta priča zrak
svetlosti«. Ze ruski original nikakor ni napisan zelo lahko, v pomanjkljivi opremi srbske izdaje ima knjiga neko vrednost samo za človeka, ki se že precej spozna, pa mu ruski original iz kakršnega koli vzroka m dostopen. Ta knjiga je prav gotovo zgrešena kot »poljudno-znanstvena« knjiga že zato, ker ni dovolj poljudna. V novejšem času so v Beogradu prešli na izdajanje obsežnejših in sorazmerno dobro opremljenih poljudnoznanstvenih knjig. To je na splošno karakteristika srbskih, po večini v cirilici tiskanih poljudnoznanstvenih knjig. Deloma izhajajo te stvari istočasno v latinici, in sicer v Zagrebu in v Beogradu.
Mnogo bolj sklenjen in smotrn, brez dvoma bolj kvaliteten je drugi center izdajanja poljudnoznanstvenih knjig v Zagrebu. Zagreb je kmalu po osvoboditvi začel izdajati precejšnje število poljudnoznanstvenih knjig. Posebnost knjig v zbirki »Mala naučna knjižnica«, ki jih izdaja »Hrvatsko prirodoslovno društvo«, so: zelo majhen obseg, nizka cena in brez dvoma lepa oprema. Mogoče bi se dalo reči, da so te knjižice po obsegu le premajhne, a na splošno so zelo solidne in lepo opremljene. Zagreb ima razen solidne grafične opreme tudi veliko prednost aktivnega kadra domačih avtorjev. V tej knjižici pišejo visokošolski profesorji kakor dr. F. Bu-banovič ali dr. Ivan Ružička, tudi sicer je značilno, da imajo vrsto domačih avtorjev prirodopiscev. Divjanovič, Božič, Kohansky, Ka-man, Deduš, Ehrich, Roglič, Božič Blaškovič predstavljajo poljudnoznanstveni kader, s kakršnim ne razpolaga ne republika Srbija ne republika Slovenija. Tudi Zagreb je prevajal ruske poljudnoznanstvene knjige, vendar je razmerje približno 1 : 3, t. j. na vsak ruski prevod »Male naučne knjižnice« so doslej izdajali nekako po tri knjige domačih avtorjev. »Mala naučna knjižnica« ima prednost sistematičnosti. Med prvimi devetindvajsetimi knjigami, ki so jih izdali, je deset bioloških knjig, deset je fizikalnifi z raznimi poudarki, t. j. med njimi so čisto fizikalno-astronomske (Zemlja i sve-mir), fizikalno - metereološke, fizi-kalno-tehnične itd., štiri so zemljepisne, tri kemične ozir. biokemične, dve sta psihološki.
Velika prednost teh izdaj je v tem, da si prizadevajo za dialektično povezavo med poljudnoznanstvenimi strokami in poskušajo svojim čita-teljem izgraditi pogled na svet tako po znanju, kakor po svetovnem nazoru. Vsekakor se podobno, prav priporočljivo prizadevanje ni moglo uveljaviti ne v Beogradu ne v Ljubljani.
Kar se tiče slovenskih poljudnoznanstvenih knjig smo v Ljubljani deloma šli po isti poti kakor Beo-1 grad, t. j. izdajali smo (SKZ in Mladinska) precej ruskih prevodov, ki jih nismo vedno dovolj natančno pregledali, ali so ali niso primerni tudi za naše razmere. Nekateri prevodi so seveda solidni in dobri (Lun-kevič »Zemlja v vesoljstvu« itd.), prav tako so se z uspehom uveljavili neki domači avtorji (Lavo Čermelj, Milan Vidmar, Božo Škerlj, Anton Polenec, Miroslav Zei.) Slo-
veniji ne manjka solidnih znanstvenih delavcev, ki so hkrati sposobni in voljni pisati poljudnoznanstvene knjige, toda Sloveniji strahotno manjka papirja. V vsem letu 1949 so pri SKZ izšle le štiri poljudnoznanstvene knjige!
Pravo sliko trenutnega stanja in perspektiv poljudnoznanstvenih knjižnih izdaj dobimo lahko samo na podlagi primerjanja z izdajanjem v drugih republikah.
Ne bom se oziral na tehnične ali druge poljudnoznanstvene knjige v drugih republikah, temveč se bom v glavnem omejil na knjige take vrste, ki spadajo v isti okvir kot ga ima »Poljudnoznanstvena knjižnica SKZ«. Pregled bom napravil za čas od 1. januarja do kohca junija 1949. Vendar se bom oziral tudi na knjige, ki bi jih mogoče pri nas izdala Cankarjeva založba ali Mladinska knjiga, saj tudi ti dve založbi v letu 1949 nista izdajali poljudnoznanstvenih knjig. (Edina izjema je prav lepa Drago Matano-vič: Od elektrarne do žarnice« str. 128. Naklada 5000.)
Polletni pregled poljudnoznanstvenih izdaj na našem jugu
(Nisem upošteval posebnih izdaj Rdečega križa in Popularnotehnične biblioteke, ki je prav aktivna).
Januar in februar:
Vidovič Vlado: Problem nasledja u svetlosti sovjetske biologije. Izd. Kolarčevog narodnog univerziteta. Beograd. Tiraža 5000.
Kaman Milan: Come nasce una nuova vita. — Izd. in tisk.: Nakladni zavod Hrvatske. Tiraža 3000. — (Ta knjiga bo izšla tudi pri nas.)
Lisenko: O stanju u biološkoj nauči. — Izd. »Kultura«, Zagreb. Nakl. 10.000.
Glavinič Ružiča: Vegetativni hibridi. — Izd. Poljoprivredno izdava-čko preduzeče, Beograd. Naklada 3000.
Safonov V.: Zagonetka života. — Izd. Hrv. prirodoslovno društvo. Zagreb. Nakl. 6000.
Marec:
Grdenič Drago: Divovske molekule. — Izd. Hrv. prirodoslovno društvo. Zagreb. Naklada 4000.
Ružička Ivan:	La varieta del
mondo. (Raznolikost sveta). — Izd. Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb. Naklada 4000.
Glavinič Ružiča: Pobeda miču-rinskog učenja v biologiji. — Izd. Kolarčev narodni univerzitet. Naklada 3000.
Lazič Milovan: Daleke zemlje i narodi. — »Mala naučna biblioteka«, Zagreb. Naklada 12.000.
Končar-Djurdjevič Slobodan: Ima li nemogučeg u tehnologiji.
Golič Svetozar: Snaga naših reka izbor energije za elektrifikaciju. — Izd. Kolarčev narodni univerzitet. Naklada 3000.
Zavadovski M .B.: Kako so postale domače životinje. Izd. Kolarčev narodni univerzitet. Naklada 3000. (Zavadovski je —• mimogrede povedano — morganovec, ne pa miču-rinec!)
Kunicki R. V.: Postanak dana i noči. Godišnje doba. — Izd. »Rad-nik«, Sarajevo. Naklada 5000.
Ogorodnikov F. K.: Na čemu se drži zemlja. — »Seljačka sloga«. Naklada 7000.
April, maj, junij
Milan Butorac:	Od kaosa do
ultramikroskopa. — »Prirodoslovna djela« Hrv. prir. društva. Zagreb. Str. 228. Naklada 10.000.
Dorfman V. A.: Živi i neživi svi-jet (Knjižnica »Prirode«). Naklada 4000.
Safonov V. J. i A. Ruzecki: Oni su preobrazili prirodu. — Zagreb. Naklada 15.000.
J. I. Pereljman: Zanimljiva matematika. — Izšla očitno v maju z letnico 1948 istočasno v Zagrebu in Beogradu. 200 strani.
M.	Iljin: Put u atom. — Tehnička knjiga. Naklada 10.000.
N.	N. Mikluho - Maklaj: Putova-nje. — »Novo pokolenje«. Zagreb -Beograd. MM str. 367.
Dr. Fran Bubanovič: Što se sve dobiva iz zraka. — Zagreb. »Mala naučna knjižnica«. Naklada 12.000.
Branko Djurič:	Veliki fizičari.
Matica srpska. Str. 179. Naklada 4200.
Ivan Bandič: Kako se nekada brojalo i računalo. — Matica srpska. Novi Sad.
Kolarčev Narodni univerzitet je izdal v prvi polovici 1. 1949 šest izrazito poljudno-znanstvenih knjig v nakladah očitno po 3000. Format 13,5X19,5. To je »Knjižnica za narodno prosvječivanje«.
Miodrag Piper: Teorija evolucije u učenje Vajsmana, Mendela i Morgana. Št. 37, str. ■ 37.
A. O. Oparin: Postanak života na zemlji. (Ta knjiga je v Srbiji izšla že prej.) Št. 72. Str. 32.
S. N. Balahovski: Sunce — izvor života. Št. 71. Str. 33.
Voroncov - Veljaminov: Dali je bilo početka i da li če biti kraja sveta. Str. 42.
F. N. Bublejnikov: Strašne pojave u prirodi. Št. 70. Str. 41.
I.	V. Sergejev: Neobične nebeške pojave. Zap. št. 69. Str. 41.
E. G. Ananiašvili: Struktura materije. Zap. št. 68. Str. 63.
Voroncov-Veljaminov: Ima li života na planetima. Str. 45.
Razen teh so izšle:
Oto Bihalji - Merin:	Osvajanje
neba. —- 327 strani. Naklada 10.000.
N. Mihailov, B. Pokšiševski: Pu-tovanje po mapi SSSR. 354 strani.
L. A. Tumerman: Svetlost i njeni izvori. —- Zbirka »Nauka i život« št. 29. 66 strani. Form. 12/66.5. Naklada 12.000.
J.	I. Pereljman: Zanimljiva fizika. —• V dveh delih. Prva knjiga 285 strani; druga knjiga 302 strani.
Primerjavo s Slovenijo
Ta seznam je prav gotovo nepopoln. Saj bi končno mogel šteti med poljudnoznanstvene knjige tudi neka dela, ki so na pol strokovnega značaja. V tem primeru bi bil se-
znam še znatno večji. Končno je mogoče, da sem še kaj prezrl.
Vse to pa še ne daje prave slike poraznega nesorazmerja med porabo papirja za poljudno-znanstvene knjižne izdaje n. pr. v NRH in LRS.
Primer: Res je, da je mala biblioteka po formatu manjša, kakor izdaje poljudnoznanstvene knjižnice SKZ. Naše izdaje imajo povprečno tri tiskovne pole, »Mala naučna knjižnica« približno eno polo (nekatere več). Toda naklada je toliko večja. Naše knjižice izhajajo v nakladi 3000 do 5000, »Mala naučna knjižnica« v nakladi 12.000, torej se stvar na oko izenači. Toda le na prvi pogled. Iste knjižice, ki jih je izdalo »Hrv. prirodoslovno društvo«, izdaja v premnogih primerih v istem formatu in malo bolj skromno opremljene »Seljačka sloga« v nakladi 8000 primerkov. Včasih izide istočasno knjiga v izdaji »Nakladnega zavoda Hrvatske« in »Seljačke sloge«, kakor je razvidno na primer iz bibliografskega mesečnika direkcije pri vladi FLRJ št. 4, str. 42. Knjiga »Zašto jedemo« Frana Bubanovica je n. pr. izšla v obeh izdajah istočasno, torej v skupnem številu 20.000 primerkov.
Ravnanje »Hrvatskega prirodoslovnega društva« je seveda zelo pravilno in zelo pravilno je sodelovanje s »Seljačko slogo«, le da na žalost takega sodelovanja v Sloveniji nikakor ne moremo posnemati.
Poljudnoznanstvene knjižice SKZ ustrezajo po formatu in obsegu pri-
bližno izdajam Kolarčevega narodnega univerziteta — izdaje »Knjižnica za narodno prosvječivanje«, nekatere imajo le dve in pol pole, druge tudi štiri. Do konca leta 1949 so izšle pri nas štiri poljudnoznanstvene knjige! To so:
1.	Bi Škerlj: O človeških rasah in rasizmu.
2.	A. Baš in Z. Marušič: Stari Slovani.
3.	Zavaricka: Vulkani. Prevod iz ruščine.
4.	Stekoljnikov: Blisk in grom.
K gornji primerjavi komentar ni
nujen, kajti tudi v drugi polovici leta 1949 ni bilo bistvenih sprememb.
Izdajanje poljudnoznanstvenih knjig je torej v Sloveniji v skrajno žalostnem stanju.
Ugotoviti smemo, da nerazumljivo pomanjkanje papirja za poljudnoznanstvene knjige hromi izdajanje knjig in hromi pripravljanje poljudnoznanstvenih knjig. V Sloveniji je sorazmerno še vedno več pismenih ljudi, kakor v ostalih republikah in je zato nesorazmerje med LRS in ostalimi republikami še bolj kričeče. Vendar je v Sloveniji izdajanje poljudnoznanstvenih knjig najmanj tako potrebno kakor drugje. Potrebno je že zaradi težke dediščine preteklosti, zaradi dediščine stare Avstrije, pred-aprilske Jugoslavije in okupacije. Smotrno izdajanje poljudnoznanstvenih knjig bi bila razen tega učinkovita pomoč petletki.
Branko Rudolf.
Za Izboljšanje sindikalnega dela
Ljubljanske komisije predlagajo:
Ker dosedanje organizacijske oblike sindikata prosvetnih delavcev ne morejo zadostiti razmahu iniciative povezane z nadaljnjim razvojem socialistične demokracije v našem šolstvu, je MO-SPD sestavil posebne komisije za prosvetne ustanove Radia, Triglav filma, SNG in Filharmonije, za srednje šole in za osnovne šole, ki so pretresale dosedanje organizacijske oblike sindikata prosvetnih delavcev in predlagale nove oblike dela, ki bi odpravile dosedanje pomanjkljivosti in zadostile resoluciji o nalogah v šolstvu ter s tem zagotovile popolno uresničenje partijskega programa.
Komisija za srednje šole je ugotovila, da podružnice problematiko svojih ustanov ne obvladajo. Na sestankih je diskusija medla; celo na sestankih strokovnih aktivov posamezni člani, ki so dovolj razgledani, ne govore. Članstvo je zajela utrujenost. Volje za delo sicer ne manjka, manjka pa časa. Dosedanji način političnega študija, vzbuja odpor, ker je prisiljen in je preveč vezan na določene teme. Predmetne komisije na strokovnih šolah so sicer velik korak naprej, potrebna pa bo zaradi še boljše kvalitete dela njihova združitev s strokovnimi aktivi. Problem poročenih žen z nedoraslimi otroki še vedno ni rešen. Pogrošno je, da nekateri ljudje, ki mnogo prispevajo k izgraditvi socializma, nikoli niso pohvaljeni. Honorarne ure članstvo močno zaposlujejo in utrujajo, a so posamezniki tudi prisiljeni iskati si postranski zaslužek, da morejo vzdrževati družine. Tehnično osebje ne živi s sindikatom, ki mu nudi premalo opore pri reševanju materialnega vprašanja, študija, zaščite dela, strokovne izobrazbe itd. Tereni še vedno ne kažejo dovolj zanimanja za prosvetno delo in upoštevajo samo fizično delo.
Komisija predlaga: Na sindikalnih sestankih naj se dosledno obravnava problematika ustanove, pa bodo sestanki živahnejši in bo tudi diskusija bolj sproščena. Predpisani študij naj bo prožnejši, sestanki ne predolgi, ne pregosti in vedno na prostovoljni bazi. Politični študij naj bi se prenesel na strokovne aktive, ki morajo biti postavljeni za vse predmete. Predmetne komisije na strokovnih šolah naj bi se ukinile in se vključile v strokovne aktive gimnazij. Tako bi bila ustvarjena prekoristna povezava med gimnazijami in strokovnimi šolami. Upoštevati je vsekakor treba tudi prekomerno občutljivost prosvetnih delavcev in s pravilnimi prijemi vzbuditi v njih ustvarjalno silo. Pri podeljevanju nagrad je upoštevati mnenje sindikata, vsaj mnenje odbora podružnice, če že ne množičnega sestanka. Klub je nujno potreben. Poročenim ženam in materam naj Sindikat nudi vso možno pomoč, da olajša njih težki položaj. Nujen je še tesnejši kontakt med profesorji in učitelji. Pravilna razdelitev honorarnih ur je nemogoča, ker nima nihče popolne evidence nad izven-šolsko zaposlitvijo, člani sami pa je vedno ne javljajo. Izvenšolsko zaposlitev naj urejuje v bodoče bodisi poverjeništvo za šolstvo ali MO SPD, ki naj bi se nanj obračale vse ustanove, ki žele zaposliti honorarne predavatelje. Tehnično osebje naj ostane v prosvetnih sindikatih, ima pa naj študijske sestanke v rajonskem merilu. MO OF naj bi za nekatere vrste prosvetnega dela dajal isto priznanje kot za fizična dela (udar. značke, izkaznice o^ prostovoljnem delu itd.). Strokovni
aktivi naj usmerjajo svoje delo tako, da na osnovi konkretnih tem prikažejo, kako se morajo pri konkretni snovi uporabljati zakoni dialektičnega in historičnega materializma. Strokovna društva naj se povsem osamosvojijo, naj bodo najtesneje povezana s sedanjostjo in naj se naslonijo na našo družbeno stvarnost. Strokovna društva, vsaj taka kakor so danes, ne morejo nadomestiti sindikata, zato je komisija mnenja, rtaj ostane sindikat s sektorji dela tak, kot je bil doslej, odpraviti in izboljšati pa je pomanjkljivosti, ki so zgoraj navedene.
Komisija za prosvetne ustanove pa je ugotovila:
Na Filharmoniji so bili sestanki zelo redki, pa še ti komaj 50 %-no obiskani. Študija sploh niso imeli. Razpravljali so o sistematizaciji članov filharmonije in stavljali predloge, ker pa niso uspeli, so postali pasivni. Uprava je skušala uvesti debatne sestanke, na katerih bi razpravljali o kvaliteti koncertov, pa so s tem po prvem sestanku prenehali, ker posamezniki niso prenesli kritike.
Na študijskih sestankih radia se ni študirala snov, ki bi bila neposredno uporabna pri strokovnem delu. Problematike svoje ustanove niso obravnavali. Ker ta način ni bil uspešen, so ga izpremenili. Sedaj študirajo v treh grupah, in sicer: O socialističnem realizmu, o odnosih do kulturne dediščine, o slovenski folklori in slično. Skupina administrativnega in pomožnega osebja študira nastanek življenja, zadružništvo, razvoj filma itd. Vsa ostala problematika se obravnava na sestankih po delovnih enotah, ki jih sklicuje uprava na pobudo sindikata. Ker še ni urejena organizacijska shema podjetja, tudi sindikat šele išče novih oblik dela. Debatni klub je v porajanju in je zanj med članstvom veliko zanimanja.
Prijemi dosedanjega sindikalnega dela pri slovenskem narodnem gledališču so večkrat izpodleteli. Med članstvom je bilo malo zanimanja za študij splošnih političnih vprašanj. Sestanki niso bili zanimivi zaradi različne intelektualne stopnje in politične zavesti članstva. Izjema je Drama, ki ima dovolj študijskega gradiva, na katerega lahko oslanja ideološko-politično- strokovno delo in to tudi uspešno vrši. V Drami so uvedli »kritične ure«, ki so dosegle popoln uspeh. Strogo politične teme pri študiju niso zbudile pravega zanimanja med članstvom in ga niso razgibale. Sestanki po delovnih grupah so boljši, ker se na njih vedno obravnava strokovno delo, ki je tesno povezano s političnim delom. Pri operi je delo težko, ker nima primerne študijske snovi.
Komisija predlaga: Težišče študija naj bo na dobrih strokovno-političnih predavanjih, ki naj jim sledi vedno diskusija. Nujno potrebni so klubi, ki bodo gotovo prispevali k poglobitvi in razvoju ideološkega in strokovnega dviga članstva. Sindikalni množični sestanki naj ne bodo prepogosti, na njih pa naj se rešujejo važnejša vprašanja, ki zadevajo vse članstvo. Ostalo delo naj se prenese na grupe. V delavnicah naj ostane dosedanji način dela, le intenzivneje je treba delati s temi člani in se bolj zanimata za njih ideološko izgradnjo, ostanejo naj v bodoče pri sindikatu naslednji sektorji: organizacijski, kulturnoprosvetni brez študija, ki ga je prenesti na sektor za izboljšanje dela, soc. zav. in oddih ter fiz-
kultura. Za preskrbo in zaščito dela naj skrbijo uprave. Strokovna društva so potrebna, točno pa je določiti delokrog strokovnih društev in sindikata. Sindikat mora ostati kot celota, ker bodo strokovna društva kolektiv razgibala v raznih smereh. V gledališču bodo n. pr. člani sodelovali kar v treh strokovnih društvih, večina nameščencev pa, če bi ne bilo sindikata, sploh nikjer, ker so člani strokovnih društev samo strokovnjaki s primerno kvalifikacijo. Nepravilno je, da društvo reproduktivnih umetnikov postavlja za nastope umetnikov na prireditvah sindikatov visoke honorarje. Doslej je sindikat apeliral na svoje člane - reproduktivne umetnike, da so nastopali brezplačno in si postavili take nastope kot svojo sindikalno obvezo. To je tudi eden izmed načinov privzgoje sindikalne za-vesti.
Komisija za reorganizacijo sindikalnega dela osnovnošolskih podružnic je ugotovila:
Organizacijski sestanki niso bili dobro pripravljeni, zato so bili predolgi in nezanimivi. Namesto da bi razpravljali o problematiki šole, so se izgubljali v političnih pregledih brez razčlenitve in konkretnih sklepov za delo podružnice. Z načinom študija v dosedanji obliki članstvo ni zadovoljno. Prenosi iz centralnega študija so večkrat nekvalitetni. Na mnoga vprašanja predavatelji ne znajo odgovoriti; ker se študijske grupe preveč togo drže samo predpisanih tem, jim dnevna problematika uhaja iz rok. Nujno je poglobiti individualni študij. Od časa do časa naj se vrše centralna kvalitetna predavanja, ki naj dajo odgovor na vsa nerazjasnjena vprašanja. Nikakor ne sme biti politični študij ločen, ampak vedno povezan s strokovnim delom. V preveliki vestnosti in skrbi za 100%-no izvršitev učnega načrta učiteljstvo na splošno premalo pazi na vzgojne momente. Po mnenju komisije bi bile morda bolj uspešne za pravilno ideološko in vzgojno delo v šoli skupne hospitacije, nikakor pa ne vzorni nastopi. Prisostvovati je treba delu, kakor teče vsak dan. Po teh hospitacijah naj bi bila sproščena, zdrava, konstruktivna kritika, ki mora zajeti dobre in slabe strani pouka s posebnim ozirom na vprašanje idejnosti pri posameznih predmetih. Med poverjeništvom za šolstvo in rajonskim poverjeništvom ter pomožnimi inštruktorji ni prave povezave, kar gre na račun učiteljstva, ki ne ve, kako naj ustreže enim in drugim, kajti njihove direktive se velikokrat križajo. Prav je in tako tudi mora biti, da je študij sistematičen. Dosedanji študij pa učiteljstvu ni dal tega. kar nujno potrebuje pri vsakodnevnem delu. Po daljšem razpravljanju se je komisija zedinila, da posebno strokovno društvo učiteljev ni potrebno, ker sindikat lahko rešuje vse naloge, ki naj bi jih tako društvo imelo. Izvenšolska zaposlitev učiteljstva ni tolikšna, da bi ovirala redno delo, pač pa so učiteljice žene-matere zaposlene z gospodinjskim delom, ki jih zelo izčrpava. Potrebne bi bile jasli za otroke prosvetnih delavcev.
O delu komisije pri R O za reorganizacijo sindikalnega dela na univerzi pa poročamo v zvezi z občnim zborom univerze.
O predlogih komisij bomo še razpravljali, dokončno pa bo o njih sklepal plenum Centralne uprave.
V. R.
NOVE OBLIKE V SINDIKALNEM DELU UNIVERZE
V isti številki »Prosvetnega delavca« prinašamo pod naslovom »Za izboljšanje sindikalnega dela« članek o predlogih ljubljanskih kolni-sij, ki so bile formirane, da preuče posamezne organizacijske oblike sindikalnega dela določenih poklicnih skupin. Dočim so ostale komisije delale v območju mestnega odbora, je bila komisija za univerzo formirana neposredno pri republiškem odboru. Vse sugestije te komisije je 8. marca sprejel na svojem občnem zboru tudi plenum univerzitetne podružnice. V naslednjem podajamo poročilo o tem tehtnem in važnem občnem zboru, ki bo pomenil mejnik v življenju te naše doslej najmočnejše podružnice.
Iz predsednikovega poročila
Ko je v imenu delovnega predsedstva tov. dr. Jovan Hadži, dekan filozofske fakultete, pozdravil navzoče, je dobil besedo predsednik podružnice tovariš inženir Vinko Sadar. V svojem govoru se je najprej dotaknil pomembnih političnih manifestacij podružnice v minuli Poslovni dobi, nato pa prešel k resoluciji o nalogah šolstva. Dejal je:
»Resolucija je razgibala naše članstvo, ki jo je na svojih skupinah temeljito proučilo in hkrati tudi predložilo konkretne predloge v pogledu izvajanja vseh v resoluciji izraženih pobud. Ponovno se bomo vračali na študij referata in resolucije, saj nam vedno odkrivata nove poglede na naše delo. V smislu resolucije že pristopamo k reorganizaciji učnega načrta in tudi dela sindikalne podružnice. Imenovani referat omenja, da delo sindikata med prosvetnimi delavci ni dovolj elastično in po obliki raznovrstno. Temu vprašanju smo posvetili izdatno pozornost in obširno o njem razpravljali z republiškim odborom Sindikata, ki je pokazal veliko zanimanje za problematiko sindikata Univerze. Tudi članstvo je o problemu razpravljalo na skupinskih sestankih. Končno se je izcimilo prepričanje, da je dosedanja oblika sindikata prosvetnih delavcev na Univerzi neprimerna kar zadeva učno osebje le v pogledu ideološkega in strokovnega študija, da pa po drugi strani ni mogoče učnega osebja ločiti od ostalega, saj sta obe skupini združeni v istem delovnem procesu na ustanovi. Najti je treba le posebno formulo za študij in za obravnavanje strokovnih problemov uč-
nega osebja in ta je — združenje ali klub profesorjev, kjer bodo povezani s svojimi strokovnimi problemi in vsakršnimi potrebami.
Tretji plenum CK KPJ in resolucija o šolstvu je v našem univerzitetnem življenju najvažnejši dogodek v poslovni dobi in pomeni mejnik v našem delu. Za nas je tem večjega pomena, ker sovpada s celotno reorganizacijo visokega šolstva v Sloveniji, ki ji sledi tudi reorganizacija naše sindikalne podružnice. Tako bo sedma letna skupščina sindikalne podružnice prosvetnih delavcev Univerze morala razpravljati in sklepati o reorganizaciji podružnice in jo prilagoditi novi strukturi visokošolskih ustanov Slovenije.«
Nato je govoril o sklepih VI. sindikalnega plenuma ter poudaril, kako veliko je število članov, ki so se tudi odlikovali v bitki za uspešni zaključek tretjega leta petletke. Zatem je analiziral uspehe in neuspehe dela podružnice.
Iz tajnikovega poročila
(tov. ing. Franc Premrl)
Upravni odbor je imel 40 sej. Pripravil je 11 plenarnih sestankov. Zadnji — tik pred občnim zborom — je razpravljal samo o delu sektorja za preskrbo, zato se o tem sektorju na občnem zboru ni razpravljalo.
Upravni odbor je posvetil mnogo dela tudi vprašanju reorganizacije podružnice, ki jo narekuje že sama reorganizacija visokega šolstva LRS. Članom je predlagal naslednjo rešitev:
Sedanja podružnica, ki šteje 666 članov, se razdeli v tri nove podružnice — podružnico Univerze, podružnico tehniške visoke šole, podružnico agronomske in gozdarske fakultete. Ker pa bo nekatere akcije tudi še v naprej treba izvesti skupno, se ustanovi koordinacijski sosvet, ki ga sestavljajo predsedniki, podpredsedniki in tajniki vseh treh podružnic.
Nato je tajnik prebral poročilo o ideološkem delu. Referat prinašamo v celoti.
Referat o ideološkem delu na Univerzi
Sindikalno delo o sektorju ideološkega dela se je vršilo v dveh področjih: 1. v razgibanju in usmerjanju ideološkega dela med znanstvenimi in pedagoškimi delavci -
■Apel na naše profesorske zbore
Dosedanje Izkušnje pri usmerjanju nižješolcev v strokovne šole ih dosedanje izkušnje s planiranim vpisom abiturientov na visoke šole so pokazale, da morejo pri tem delu zares uspešno pomagati samo razredni mladinski aktivi in razredni profesorski zbori. Zato naj bo letos težišče usmerjevalnega dela pri teh dveh vzgojnih činiteljih. Ko na tem mestu posredujemo prosvetnim delavcem želje Komisije za planski vpis, ki je formirana na ministrstvu za znanost in kulturo, in šolskega oddelka pri CK — LMS, nočemo biti samo pasivni prenašalci teh želja, ampak aktivni sodelavci. Mnogo imamo med profesorji članov, ki sicer poučujejo v tretjih oziroma osmih razredih, pa gredo vendarle brezbrižno mimo potreb usmerjevanja. In vendar so te potrebe neločljivo povezane s petletnim načrtom, z borbo za industrializacijo, s tem pa tudi z eminentno sindikalnimi dolžnostmi! Te in vse ostale tovariše bi hoteli na to prepletanje zopet in zopet spomniti. Saj delo, za katerega jih zadolžujemo, ni obremenitev, čeprav ga samo oni lahko opravijo. Mimogrede dana izjava, opazka o pomenu nekega poklica o njegovih zanimivih posebnostih, o interesantnosti določenega študija, oseben razgovor z maturantom, ki je opozoril nase s kakim vprašanjem, tovariško zanimanje za učenčeve namere in odločitve — vse to so kaj lahki prijemi, ki pa vodijo do uspeha, če le niso enkratni, slučajni, pač pa stalni in načrtni.
K takemu delu vabi republiški odbor vse člane, ki poučujejo v Ret j ih in osmih razredih. Ne more pa vsak s toploto govoriti o vsakem poklicu. Zato naj bi se razredni zbori med seboj dogovorili, za katere vrste študija ali šole bo nevsiljivo, nealarmantno, nekako mimogrede delal propagando eden, za katero pa drugi od tovarišev. Še enkrat bi Poudarili besedo — nevsiljivo! Kajti nobene bojazni ni, da naše strokovne sole ne bodo imele dovolj učencev in naše visoke šole dovolj slušateljev. Nihče naj ne misli, da izkaže skupnosti neko milost, ako se odloči za studij, kjer je trenutno potreba največja. Ta potreba je v nekaterih panogah zato tako velika, ker so v njih poprej dominirali tujci — in ti si niso izbrali najslabših mest — ali pa zato, ker smo jo šele v osvobojeni domovini pričeli razvijati in je širokim ljudskim plastem še nepoznana. Te trenutno še kritične panoge imajo takšne razvojne perspektive, da ni daleč čas, ko bodo izbirale med dobrimi učenci le najboljše. Tega se naj zavedajo tako učitelji kot učenci pri usmerjevanju, pa se jim ni bati, da bi pogrešili.
Anketa, ki jo je januarja napravila Komisija za planski vpis n; visoke šole med osmošolci, katerih je letos na triindvajsetih popolnil gimnazijah 1045 (632 dijakov in 413 dijakinj), je pokazala, da je soraz merno premalo interesa za naslednje študijske skupine: matematike iziko, meteorologijo, pravo, ekonomiko, geodezijo, rudarstvo, metalurgije za specialne visoke šole zveznega značaja, ki so v Beogradu, in za višji vojaška učilišča.
Tem študijskim panogam bo letos potreben večji dotok, rezerv; ^nnj pa naj bodo tisti maturanti, ki se še niso povsem odločili, in tisti so se s*cer ž® odločili za panogo, iki je preveč zasedena, pa imaj( azen tega le še tudi kak drug študijski interes. Mi danes še nimam« anskih številk za jesenski vpis na visoke šole, naštejemo pa lahk« iste panoge študija, za katere je sorazmerno preveč prijav. Te so: germanistika, biologija, geografija, elektrotehnika, kemija, strojništvo k zdarstvo, agronomija, farmacija, medicina.
Se enkrat poudarjamo, naj bo delo individualno, stalno in naj n« s °Pa iz okvirja običajnega šolskega dela.
Republiški odbor Sindikata PDS
člani sindikata in 2. v organiziranju ideološkega dela med administrativnim osebjem. Za administrativno osebje so bili v tem letu organizirani posebni tečaji v smislu Uredbe o polaganju strokovnih izpitov. Ker je vsebina predavanj na teh tečajih pretežno svetovnonazorskega značaja, smo smatrali, da naj bo to začasno edina oblika ideološkega dela med administrativnim osebjem.
Naloga, ki si jo je zadal sektor za ideološko delo, je bila, da dvigne na višjo raven splošno znanje mark-sizma-leninizma ter uporabo dialektične metode v pedagoškem in znanstvenem raziskovalnem delu ter na ta način pripomore vsakemu posameznemu članu predavateljskega zbora pri dvigu kvalitete njegovih predavanj in njegovega znanstvenega dela.
Organizacijska oblika, ki bi najbolje uresničila tako nalogo, bi bili samostojni debatni krožki po posameznih sindikalnih skupinah. Ker je bila kot ena osnovnih nalog postavljena uporaba in prisvajanje dialektike v praktičnem delu članov sindikalnih skupin, se je smatralo, da je tem bolj umestno, da se študij prilagodi specifičnim potrebam posameznih skupin, katerih člani poučujejo določen soroden kompleks znanstvenih disciplin. Odgovorna sindikalna sekcija si je postavila za nalogo, da pri ideološkem delu sodeluje predvsem le pospeševalno, konzultativno in usmerjevalno.
V večini sindikalnih grup se je skupni študij pričel razvijati šele v novembru, a v nekaterih šele v decembru preteklega leta.
Rezultat ideološkega dela je možno karakterizirati z ugotovitvijo: 1. da se je v večini vseh skupin bodočih sindikatov Univerze in agronomske fakultete ideološko delo živahno razgibalo in 2. da večina sindikalnih grup tehniške fakultete ni dala želj enih rezultatov.
Dočim so nekatere skupine na Univerzi razvile živahno ideološko dejavnost, n. pr. pravna, agronomska, ekonomska, institut za narodnostna vprašanja in narodno-uni-verzitetna knjižnica, se je v sindikalnih grupah tehniške fakultete razvilo do neke mere le ideološko delo skupine geodetov, skupno delo skupin vodogradbenega instituta in gradbenikov ter kemikov. Dve skupini, in sicer skupina elektrotehnikov in skupina oddelka za splošne predmete na tehniki pa nista imeli niti enega sestanka. Vzroki takega stanja pri nekaterih skupinah tehniške fakultete so deloma zaposlitev pri izvedbi tehničnih problemov prve petletke in v zvezi s tem terensko delo in Odsotnost. Slednje se pojavlja zlasti v manjših skupinah, ki sicer niso razvile aktivnega dela v tej smeri, vendmar pa so pokazale vsaj željo in dobro voljo, da se v tej smeri udejstvujejo.
Večje število skupin na Univerzi je imelo debatne sestanke skoraj tedensko. Nekaj skupin (šest) je proučevalo dialektično metodo in nje uporabo v znanstvenem in pedagor škem delu, dočim so druge proučevale splošno družbene in aktualne probleme v tej razvojni etapi graditve socializma v naši deželi ter obravnavale konkretna vprašanja posameznih fakultet oziroma dela teh fakultet.
Poleg navedenih nedostatkov ideološkega dela smatramo, da je naša napaka v tem, da bi bili morali pričeti z organizacijo ideološkega dela že v mesecu oktobru in ne šele v mesecu novembru preteklega leta. Prav tako bi bilo morda uspešnejše, če bi bili organizirali skupna predavanja za vse sindikalne skupine tehniške fakultete. Kot uspešna organizacijska metoda se je pokazala metoda trajnega evidentiranja poteka ideološkega dela in trajnega kontakta z večjimi skupinami, vendar pa smatramo, da mora biti tudi ideološko delo prav tako kot celotno sindikalno delo, naslonjeno na samoini-ciativo in ustvarjalnost posameznih skupin. Napaka posameznih skupin, ki iščejo vedno pomoč predavateljev od zunaj je opravičljiva le, dokler nastopa sporadično in v izjemnih primerih, ne sme pa postati splošen pojav. Opravičljivo je samo za tiste skupine, ki nimajo lastnih predavateljev.
Smatramo, da je v krogu sindikalnih skupin Univerze skupno proučevanje v tovariškem krogu sindikalnega članstva znatno doprineslo k spoznavanju osnovnih družbenih problemov tega razdobja, kakor tudi k razčiščevanju revizionističnih zablod, vzniklih iz doktrinarnega pojmovanja marksizma - leninizma. Obenem pa podčrtavamo potrebo, da se posebnemu problemu ideološkega dela na tehniški fakulteti v okviru novega sindikata, ki se bo lažje prilagojeval posebnim okoliščinam, v katerih dela njegovo članstvo, posvetiti z ozirom na obstoječe potrebe, največjo pozornost.
Zaščita članstva in oddih
Iz poročila je razvidno, da je odbor potrošil mnogo energije v boju za lastni magazin, menzo, počitniški dom na Mežaklji in lastno stanovanjsko hišo. »Prosvetni delavec« je
o delu na Mežaklji že poročali v svoji predzadnji številki.
Blagajnikovo poročilo (tov. Mihelčič) nam je prav nazorno pokazalo, koliko delo opravljajo naši sindikalni funkcionarji - volonterji, saj je imela podružnica za 2,242.359 din denarnega prometa! Fond za socialno pomoč je izdal 27.000 din, fond za oddih 40.000, kulturno-pro-svetni fond pa 36.000 din. Podružnica je porabila za Mežakljo 800.000 dinarjev investicijskega kredita.
Finančni odbor je po končanih poročilih pri razrešnici odboru upravičeno predlagal za blagajnika raz-rešnico s pohvalo.
Debata k poročilom. V imenu osnovne partijske celice na univerzi je tov. dekan ing. Pirc ugotovil, da ima upravni odbor sindikata za seboj plodno in uspešno leto, vendar pa sindikat kot celota ni zaživel, ker ni pomagal izboljševati dela uprave in ni poglabljal svojega strokovnega, pedagoškega in ideološkega dela. Zares uspešne so bile le nekatere skupine. Podružnica je bila prevelika in interesi članov preveč raznovrstni. Zato ves stil dela ni bil pravilen. Organizacijska delitev bo delo olajšala. Iniciativo morajo imeti grupe. Naloge, ki so pred novimi odbori, bi bile v prvi vrsti naslednje:
1.	Prenesti v življenje zaključke
III.	plenuma CK KPJ in IV. plenuma CK KPS.
2.	Pomoč pri izvajanju novih uredb, ki urejajo visoko šolstvo.
3.	Pomoč, da bodo letošnji investicijski krediti uspešno izrabljeni.
4.	Boj za znanstveni svetovni nazor.
Tov. dr. Melik, rektor univerze je izjavil, da so referati potrdili, da je bila delavnost odbora zelo raznovrstna, da naloge nikakor niso bile preproste — zato more k lepim uspehom le čestitati. Uprava je smatrala sodelovanje s sindikatom za svojo osnovno dolžnost. Tudi on je poudaril potrebo realizacije novih uredb in realizacije velikega investicijskega plana, dodal pa je še kot posebno nalogo bodočega koordinacijskega odbora, da bo skrbel tudi v bodoče za idejno enotnost vseh visokih šol v Ljubljani.
Tov. ing. Jelačin je predlagal, da bi univerzitetni profesorji počastili zgodovinski dan volitev s tem, da bi se poedinci obvezali v tem mesecu za strokovna predavanja na ljudskih univerzah v mestu in izven njega. Organizacijo bo izvedla Ljudska prosveta. Takoj se je že prijavilo devet univerzitetnih profesorjev. Prof. dr. Škerlj je ilustriral delo podružnice v zvezi z univerzitetnim tiskom. Apeliral je na tovariše - pisatelje učbenikov, da najavljene učbenike tudi pravočasno oddajo.
Tov. dr. Dominko je diskutiral o ideološkem delu na univerzi. Odborniki skupin pogosto niso postavljali v diskusijo problemov, ki se tičejo cele Univerze, ali pa so jih postav-Ijavi tako, kakor ne dolikuje najvišjemu kulturnemu zavodu. Premalo je bilo govora o tem, kaj naj bo vsebina ideološkega dela na Univerzi. Poseganje drugih sindikalnih forumov v delo univerzitetnega sindikata tudi ni bilo vedno posrečeno. Vsekakor bi morala podružnica sama najti ustrezno vsebino in obliko. Temu pa tudi novi odbori ne bodo kos, ako si ne osvoje nekaterih predlogov, od katerih je prvi, da si za vsebino dela ustvarijo neko žarišče, ki bi bil debatni klub, obstoječ iz tistih članov, ki se resno trudijo, da bi pregledali in si razjasnili aktualne probleme. Nadalje je treba preprečiti, da bi bilo bodoče združenje duplikat sindikata, da bi imeli potem namesto enotirnega kar dvotirni sistem.
Predsednik RO - SPDS tov. Zorn je ugotovil, da ima vsa skupščina manifestativen značaj, kar je prav, ker sprejema dalekosežne sklepe. Bodoče sindikalno delo na naši Univerzi v zvezi z nastajajočim klubom oziroma združenjem se bo verjetno razlikovalo od oblik dela v Zagrebu in Beogradu — saj forma sindikalnega dela ne sme biti v zavoro strokovnemu ali ideološkemu delu. Vsekakor bodo delovna mesta v sindikalnih komisijah in podkomisijah morali zasesti v prvi vrsti člani iz vrst administrativnega osebja. Vsebine ideološkega dela univerzitetnih profesorjev ne bodo določali sindikalni forumi, saj mora ta izhajati iz njihovega lastnega dela. Prav univerzitetni profesorji so poprej in tudi s tem občnim zborom pokazali svojo ljubezen do sindikalnega gibanja, pa naj bodo oblike sindikalnega dela kakršne koli, prav oni se trudijo dajati temu delu čim širše demokratično obeležje — kar je v kričečem nasprotju z očitki, ki smo jih prav zadnji čas slišali na naš račun od generalnega sekretariata mednarodne zveze sindikatov prosvetnih delavcev. V tej stvari nam je v dokončni obliki odgovor formuliral tov. Kardelj:	Priznamo vse
svobode razen svobode izkoriščanja človeka po človeku! Nato je čestital staremu odboru k uspehom in želel novim trem čim plodneje delo.
Občni zbor je nato soglasno sprejel predlog o reorganizaciji podružnice, nato pa še zelo pomembne sklepe in resolucije. Zaradi pomanjkanja prostora, bomo to objavili v naslednji številki.
| ENfiELBERT GASkT|
Dne 28. februarja t. 1. so pokopali v Metliki Engelberta Gangla, višjega šolskega nadzornika v pokoju.
To, da je bil Gangl višji šolski nadzornik v pokoju, bi nas še ne obvezovalo, da se ga spominjamo v »Prosvetnem delavcu«; tako dolžnost pa nam nalaga zavest, kaj vse je bil Gangl slovenskemu učiteljstvu, slovenskem šolstvu, slovenski mladini, slovenskemu ljudstvu. Njegovo delo ter njegova prizadevanja in ustvarjanja od takrat, ko je mlad učitelj nastopil svojo življenjsko pot, pa do poslednjih njegovih dni nam kažejo prosvetnega delavca širokega razmaha, ki je vse svoje bogate sile in moči posvetil poklicu.
Doma iz Metlike, kjer je bil rojen 12. novembra 1873, je že 1892 kot učitelj v Budanjah pri Vipavi krepko in samozavestno vstopil v vrste slovenskega ljudsko-šolskega učiteljstva in v teh vrstah je stal, čeprav je nekaj let poučeval tudi na realki v Idriji, vse svoje življenje in tudi kot višji šolski nadzornik je bil in ostal vedno le Ijudsko-šol-ski učitelj.
Kaj vse je bil Gangl? Njegovega dela kratek prikaz ne more izčrpati, še manj analizirati, dotakne se ga lahko le v najširših obrisih in ga omeni kot pesnika in pisatelja, organizatorja slovenskega učiteljstva in šolstva, šolnika, v vsem pa: človeka.
Kot pesnik se je jel Gangl uveljavljati prav zgodaj: v »Zvonu« in v »Slovanu« je nastopil že v prvih letih učiteljevanja pod imeni »Rasti-slav« in »Dolenjec«; prvo knjižno pesniško zbirko »Pisanice« je poklonil mladini, svoje lirične pesmi pa je izdal v zbirkah »Iz luči in teme« in »Moje obzorje«. Veliko število njegovih pesmi pa je še v »Zvonu«, v »Slovanu«, v »Vrtcu«, v »Dom in svetu« in drugod.
Predaleč bi nas vodilo, ako bi hoteli naštevati njegova knjižna dela v prozi in njegove drame. Od prvih naj spomnimo na »Tri rodove« in »Bele rojake«, od drugih pa zlasti na rodbinsko dramo »Sin«, ki so jo tolikokrat igrali po slovenskih odrih, pa tudi v češčini in hrvaščini, in na »Sad greha«.
Največ pa je dal Gangl svojih knjižnih plodov slovenski mladini; za svojo 60 letnico jih je zbral v zbirki »Moja pot« v desetih knjigah. Pa tudi je skrbel z največjo ljubeznijo za to, da dobi mladina v roke napredno čtivo. Pa ga je ustanovil in 1.1900 začel izdajati »Zvonček, ki mu je bil dolgolet. urednik. V »Zvonček« so pisali O. Zupančič, Ivan Cankar, I. Prijatelj, R. Maister. Za šoli odraslo mladino je osnoval list »Naša bodočnost«, za stik šole z domom je na njegovo pobudo začel izhajati list »Domače ognjišče«, z vzgojnimi članki je sodeloval v »Popotniku«, za slovenske ljudske šole pa je sestavil »Šolski list« in »Drugo čitanko«. Vso svojo bogato pisateljsko silo pa je v »Učiteljskem tovarišu«, ki mu je bil vrsto let tudi urednik, posvetil učiteljski organizaciji in obrambi učiteljskega stanu.
V prid učiteljstva ter za njegovo osamosvojitev je razvijal Gangl vse svoje organizatorne zmožnosti. Da bi pomagal učiteljstvu in njegovim ob najtežjem času, ko smrt ugrabi družini hranilca, je bil med prvimi, ki je odločno nastopil za ustanovitev »Učiteljske samopomoči«, soc. - humanih ustanove, ki deluje že od 1898. Iz istega socialnega namena je po-krenil ustanovitev »Učiteljske hranilnice in posojilnice«, za učiteljsko mladino in sirote pa društvo »Učiteljski konvikt«. Da bi dobili ti čim-prej svoje poslopje, je nesebično podaril ves dohodek svojih mladinskih spisov v prid zidavi konvikta. Ni treba omenjati še posebej, da je bil med prvimi delavci tudi pri organizaciji gospodarskih učiteljskih ustanov.
Kaj vse je storil kot vodja slovenske ljudske šole po prvi svetovni vojni za to šolstvo, kako je temu posvetil svoje organizatorne sposobnosti, kakšen voditelj slovenskega učiteljstva in njegov prijatelj je bil kot višji šolski nadzornik, je še v spominu starejšemu učiteljstvu in vse to njegovo delo bo ocenila zgodovina slovenskega šolstva in slovenskih prosvetnih delavcev. V tej zgodovini bo odločeno Ganglu častno mesto. Duh njegov ni miroval do konca: še zadnja leta je snoval in delal na tragediji »Krst pri Savici«.
Ob nenehnem delu ga je zajela smrt. Vse njegovo življenje in delo pa ostane zgled in pobuda slovenskemu prosvetnemu delavcu.
Pavle Flere
Mestnim in okrajnim odborom ter okrajnim podružnicam
V smislu predpisov o poslovanju z gotovino pozivamo vse mestne in okrajne odbore ter okrajne podružnice, da uvedejo denarno poslovanje izključno preko Nar. (Kom.) banke, v kolikor tega že niso uredili. Štev. tekoč, računa ali računske knjižice javite RO.
Okrajnim odborom v bodoče ne bomo mogli dotacij nakazovati v gotovini.
Izboljšujmo odnos do 1 judskib knjižnic
Na področju ljudskega knjižničarstva so se po osvoboditvi dosegli pri nas lepi uspehi, o čemer nam pričajo tudi statistični podatki. Vendar pa moramo ob sedanjem stanju ljudskih knjižnic često ugotavljati, da je gledanje na knjižnice često preveč optimistično.
Običajno se ob uspehih sindikalnih in vobče ljudskih knjižnic omenja tradicija slovenskih ljudskih knjižnic, žeja našega ljudstva po knjigi, sreča, da se nam ni treba boriti z nepismenostjo itd. Resnici na ljubo moramo priznati, da imajo ljudske knjižnice in predvsem še delavske knjižnice od 1. 1869 pri nas lepo, pozitivno tradicijo, da imajo naše knjižnice glede pridobivanja bralcev lažje stališče kot knjižnice v bratskih republikah, da imamo Slovenci to srečo, da smo imeli strokovnjaka kot je bil Avgust Pirjevec, ki je v delu »Knjižnice in knjižničarsko delo« 1. 1940 znanstveno obdelal tudi najvažnejša vprašanja ljudskega knjižničarstva. Zato se nam po osvoboditvi ni bilo potrebno boriti z osnovnimi vprašanji — proces, ki traja še v večini republik — ki pa so velike važnosti za razvoj knjižnic, kot je na primer ureditev knjižnice, in zato smo lahko že leta 1945 natisnili brošuro Boga Preglja »Delo ljudskega knjižničarja v ljudski knjižnici«. Razen tega je vodstvo sindikalnih organizacij pokazalo veliko razumevanje za trden razvoj knjižnic, s tem da je že od 1. 1947 poskrbelo za stalno dotiranje knjižnic in od 1. 1948 za načrtno nabavo knjig, kar se pa ne more v isti meri trditi o ljudskih odborih, ker so še redki primeri, da ljudski odbori stalno dotirajo ljudske knjižnice.
Kadar tako ugotavljamo uspehe naših ljudskih knjižnic, pa često pozabljamo na razne pojave, ki so kvarni razvoju našega knjižničarstva in ki so tem bolj nevarni, ker so postali stalni, ker smo se nekako sprijaznili z njimi, jih često kritično ne obsojamo, niti se ne trudimo dovolj, da bi jih odstranjevali. Ti škodljivi pojavi, ki jih opazujemo po vsem terenu, imajo svoj izvor v prenizki cenitvi knjige kot vzgojnega sredstva, v premajhnem upoštevanju dela knjižnic.
Pri odstranjevanju te miselnosti in zaprek, ki so z njo zvezane, bi lahko nudili mnogo pomoči s svojo avtoriteto in s stvarno pomočjo člani prosvetnih sindikalnih podružnic, ker to zahteva od njih pravilen odnos do kulturnih ustanov, ker so posebno šolski delavci direktno zainteresirani, po kakšnem čtivu posega mladina, ki najbolj poseča ljudske knjižnice, in ker so nekateri med njimi tudi na takih položajih, da bi bila njihova službena dolžnost tem vprašanjem posvečati več pažnje.
Stalna ovira pri razvoju ljudskih knjižnic je pomanjkanje prostora, pri čemer naletimo često na popolnoma gluha ušesa pri kakršnem koli dostojnem reševanju tega vprašanja. Naravnost klasičen primer takega skrajno škodljivega gledanja nam nudi Gorica. Glavni odbor Zveze sindikatov Slovenije je dal Gorici od 1. 1945 pa do danes več stotisoč dinarjev dotacije, ki pa je skoraj v celoti propadla. Denar, ki je bil uporabljen, gre pa le na račun tistih knjig, ki jih je za Gorico nakupil in direktno pošiljal Glavni odbor Zveze sindikatov Slovenije. In še te knjige ležijo danes v omari neizrabljene, ker Gorica pet let po osvoboditvi še nima javne knjižnice niti čitalnice, kljub temu, da leži Gorica tik ob meji in da bi prebivalci Gorice, ki so obiskovali italijanske šole, še tem bolj potrebovali knjižnico, ki bi jim posredovala kvalitetno slovensko knjigo. Razen tega merodajni faktorji v Gorici ne bi smeli pozabiti, da so bili prebivalci Gorice navajeni na kulturne ustanove, ki jim jih je nudila nekdanja Gorica in da zato še tem bolj občutijo splošno zaostalost, ki vlada danes v novi Gorici glede kulturno-prosvet-nega življenja. Mestni ljudski odbor v Solkanu ne kaže nobenega razumevanja za rešitev tega vprašanja, ki postaja že kulturen škandal. Že od leta 1948 ima Okrajni svet v Gorici vloženo prošnjo, naj se knjižnici dodeli prostor za knjižnico in čitalnico, javljeni so nam bili tudi večkrat prostori, ki pa se vedno porabijo v druge namene. Morda ni samo slučajno, da po poročilu tov. predsednika Okr. odbora sindikata presvet, delavcev v Gorici venšolskega dela vključili'tudi delo v ljudskih knjižnicah.
V Ljubljani postaja zaradi podobnega odnosa nujno vprašanje odprtja čitalnic. Narodna in univerzitetna knjižnica ne more več zadostiti s svojo čitalnico dijakom in študentom, kaj šele vsemu ostalemu ljubljanskemu prebivalstvu. Kljub temu pa do sedaj nista mogli ustanoviti javnih čitalnic največji slovenski ljudski knjižnici:	Mestna
knjižnica (bivša šentjakobska) in Delavska knjižnica. Obe delujeta v že pretesnih prostorih, kar močno
ovira delo. V Mariboru pa je Mestni ljudski odbor pravilno rešil vprašanje prostorov knjižnice in čitalnice kulturno-umetniškega društva »Hermanko«. Knjižnica in čitalnica lahko služita za vzor na novo ustanavljajočim se knjižnicam m čitalnicam. V zvezi s čitalnicami pri večjih javnih knjižnicah je tudi potrebno opozoriti na nepravilen odklon, ki ga opažamo na terenu. Čitalnica je namenjena študiju, zato mora v čitalnici vladati mir in tam tudi radio ni na mestu. V čitalnici naj imajo bralci na razpolago za branje vse časnike in časopise ter knjižne novosti, razen tega naj jim bo na razpolago vsaj majhna priročna knjižnica, ki naj bo opremljena s slovarji, enciklopedijami, učbeniki itd. Odklon v tej smeri kaže na primer celjska čitalnica, v glavnem zato, ker ni prostor za knjižnico ločen od čitalnice.
V	Celju je pokazalo lep, kulturen in pravilen odnos za rešitev vprašanja knjižničnih prostorov vodstvo Tovarne hlačevine, ki je adaptiralo prostor za knjižnico in ga okusno uredilo. V načrtu imajo tudi ureditev čitalnice. Nasprotno pa ne more dobiti prostora Delavska knjižnica v Gaberju niti za knjižnico, kaj šele za čitalnico in to kljub temu, da deluje v delavskem osrčju Celja in kljub temu, da vlada med delavci za knjižnico veliko zanimanje. Mestni ljudski odbor je celo hotel odvzeti v preteklem letu Mestni knjižnici prostore, čeprav je njena statistika v istem času kazala, da knjižnica lepo napreduje.
V	Mariboru, največjem delavskem središču Slovenije, deluje javna sindikalna knjižnica v premajhnem prostoru, čitalnice pa sploh nima. Vendar pa bi Maribor kot obmejni kraj in kot delavski center, ki se izredno hitro razvija, nujno rabil vsaj še eno veliko knjižnico s čitalnico. Potrebno bi bilo poiskati prostore zanj -na desnem bregu Drave, v Magdalenski četrti.
Kamnik še do sedaj ni mogel rešiti vprašanje prostora^ za javno sindikalno knjižnico. Ravno tako podcenjujejo to vprašanje v Murski Soboti, Trbovljah, Postojni in na Jesenicah. V teh krajih sicer knjižnice delujejo — nekatere izmed njih se celo odlikujejo po svojem delu kot na primer Jesenice, Trbovlje — toda še zdaleč ne v primernih prostorih, ki bi tudi po svoji zunanjosti privabljali ljudi in jim vcepljali spoštovanje do knjige. Pri vsem tem ne pozabljam na splošno stanovanjsko stisko, zaradi katere je razumljivo, da se nekatere stvari počasneje in teže rešujejo, na drugi strani pa je resnica, da je Mestni ljudski odbor v Beogradu našel možnost, da je dodelil vsem rajonom prostore za knjižnice in čitalnice, čeprav še zdaleka ne izkazujejo tako visokega prometa kakor naše knjižnice. Javna knjižnica Krajevnega sveta sindikatov v Beogradu, ki ima eno tretjino knjižne zaloge Delavske knjižnice v Ljubljani, deluje v približno enakih prostorih kot Delavska knjižnica. In vendar lahko trdim, da skoraj ni kraja v FLRJ, kjer bi bila stanovanjska stiska večja kot v Beogradu. Da se da vprašanje prostora za knjižnico in čitalnico rešiti tudi v kraju, kjer je stanovanjska stiska velika, ako se le delo knjižnice pravilno vrednoti, nam dokazuje tudi Kranj, ki je v preteklem letu nakazal knjižnici in čitalnici na prometnem kraju lepa prostora.
Dokler pa bo pri nas veljalo mnenje, da se mora knjižnica umikati iz svojih prostorov menzi, kot je bilo na primer v Zagorju in Slo-venjgradcu, ali trafiki, kar so nedavno naredili v Ribnici (knjižnica danes zaradi intervencije spet posluje v starih prostorih) ali pa, dokler ne bo prostora za knjižnice in čitalnice, dokler ima prvenstvo vsako pridobitno podjetje, kot je na primer v Gorici, potem se to vprašanje ne bo tako kmalu rešilo in bo vedno večja ovira ugodnemu razvoju ljudskega knjižničarstva v Sloveniji.
Isto podcenjevanje dela knjižnic se občuti pri odnosu do knjižničarjev. Seveda ne moremo te trditve posplošiti ?a vse kraje. Vendar pa v glavnem lahko trdimo, da imajo knjižničarji pri svojem delu še velike ovire, ki izvirajo iz neupoštevanja dela, ki ga opravljajo. Knjižničarka sindikalne knjižnice v Mariboru se že nad eno leto vozi eno uro daleč v službo, ker ne dobi v Mariboru sobe, knjižničar javne sindikalne knjižnice na Jesenicah je tako rekoč brez stanovanja. V Murski Soboti so za vzrok zamenjave knjižničarja navedli v glavnem to, da bo novi knjižničar režiser sindikalnega kulturno-umetniškega društva. Morda je zamenjava v resnici potrebna, njihova utemeljitev zamenjave pa je vendar pokazala, kako merodajni forumi v Murski Soboti podcenjujejo delo knjižničarja. Knjižničarko v Trbovljah ni hotel Okrajni svet sindikatov vključiti v kultur-
no - prosvetno komisijo Okrajnega sveta zaradi nepravilnih vzrokov in s tem zaviral uspešno delo knjižnice itd. Redke so še sindikalne podružnice in ljudski odbori, ki se na primer ob »Tednu knjige« ali ob kakšni drugi priložnosti spomnijo knjižničarjev z nagrado, dočim smo na prvi skupni konferenci ljudskih knjižničarjev v Zagrebu zvedeli, da so bili knjižničarji vseh javnih knjižnic v LR Hrvatski nagrajeni ob novem letu.
Odnos, ki ni ugoden za razvoj ljudskih knjižnic in k izboljšanju, katerega bi lahko mnogo pripomogli prosvetni delavci in predvsem učitelji na vasi, se posebno občuti v izboru kadra za knjižničarske tečaje. Namesto da bi okraji, okrajni in krajevni sveti sindikatov, ljudski odbori ali sindikalne podružnice izbirah za tečaje ljudi, ki ljubijo knjige, jih znajo pravilno vrednotiti, imajo smisel za poglabljanje v knjižničarska vprašanja, neštetokrat opazimo, da so poslali na tečaj pač tisto osebo, ki so jo najlaže pogrešili pri delu. To se često dogaja celo pri izboru tečajnikov, ki naj bi postali profesionalni knjižničarji, in ne samo knjižničarji, ampak celo knjižnični inštruktorji v svoji okolici, kar je še posebno važno pri nas v času, ko se prvič v zgodovini načrtno razpreda po Sloveniji mreža ljudskih knjižnic.
Ako hočemo pogledati resnici v obraz, moramo ugotoviti, da je knjižničarski kader v ljudskih knjižnicah Ljudske republike Slovenije srednje kvalificiran in da le v nekaterih primerih prekaša to oceno. (Seveda govorim v precej strogem merilu, ki zaenkrat velja le za Slovenijo in še ne za druge republike.) Vse to nas pa vedno bolj potrjuje v mišljenju, da je Sloveniji zelo potreben kader usposobljenih knjižničarjev, ki bi obiskoval triletno ali štiriletno bibliotekarsko šolo, ki bi se dobro seznanil z literaturo vseh narodov in bi jo zato tudi lahko posredoval ljudem. Knjižničarji-absol-venti srednje bibliotekarske šole bi seveda tudi obvladovali ureditev knjižnice in tehniko izposojanj^ knjig. Takšen kader ljudskih knjižničarjev bo tudi lahko dvigal ugled ljudskega knjižničarstva. V LR Sloveniji se je že v preteklem letu organizirala srednja bibliotekarska šola. Upajmo, da bo v jeseni začela s prepotrebnim delovanjem in pomenila dobršen korak naprej pri solidnem delu za napredek Ijudske-
a knjižničarstva.
Ta kader knjižničarjev pa bo v ajboljših okoliščinah nastopil svoje elo šele čez tri, štiri leta in izpopol-iil vrzeli predvsem pri večjih knjižicah. Ostalo nam bi pa kljub temu irecejšnje število vaških knjižnic in mjižnic pri sindikalnih podružni-ah katere večinoma vodijo in bodo odili knjižničarji-volonterji. Pred-sem ti pa tudi ostali izredno rabijo omoč intelektualca, učitelja, profe-orja, ki bi jim svetoval, katere njige naj predvsem priporočajo iladini, katere odraslim, kakšne njige naj predvsem nabavljajo za voj e knjižnice in ki bi jim tudi edeli svetovati, kako naj uredijo njižnico. Nihče ne pričakuje od ičitelja in profesorja, da bi sam sposojal knjige, pač pa bi bna nje-ova dolžnost, da podpre knjizm-arja s prepotrebnimi nasveti in vtoriteto.
Pozitivno sodelujejo na primer rofesorji v Kranju s knjižničarjem avne sindikalne knjižnice v Kranju a mu ne odrečejo sodelovanja pri njižničarskih tečajih. Isto dobro •oljo so že večkrat pokazali profe-orji v Ljubljani. Profesorji in uči-elji bi tudi lahko zelo podprli mjižnice s tem, da bi delali v istem mislu kot ameriški učitelji m kot tavaja Avgust Pirjevec v ?y03e™ lelu »Knjižnice m knjižničarsko lelo« (str. 40, 41): »Šolski pouk, ka-:o se ravna s knjigami in kako se abiio knjižnice, ki začne ponekod e v prvem, drugod v tretjem raz-edu, jamči, da bo našla mladina po :ončanem šolanju v vedno večjem tevilu pot v javne knjižnice, da jih >o znala ceniti in rabiti za svojo ladaljnjo splošno in strokovno izobrazbo, in da bodo javne knjižnice redno bolj tesno povezane z vsem i aro dom kot središča za vse njego-re duševne interese in materialne votrebe.« V vseh knjižnicah v Slo-reniji se po vojni opaža splošen mjav, da izmed vseh bralcev dijaki n učenci najbolj neredno vračajo -njige. Profesorji in učitelji bi lahko nnogo pripomogli s pravilnim na-hnom vzgoje, da se to stanje izboljša. Zgodilo pa se je nasprotno
i	Ljubljani v več primerih na gim-laziji in v internatu, da je profesor /zel dijaku knjigo, ki jo je bral ned poukom, nato pa jo ni hotel vrniti dijaku, kljub temu, daje po ngu knjige lahko videl, da knjiga m
ii	jakova osebna last, jo ^končno za-ožil, da je ni mogel več najti. Seveda ni to preveč lep zgled za
Mnenja sem, da bi tesnejše so-lelovanje prosvetnih delavcev in knjižničarjev ljudskih knjižnic mno-;o pripomoglo k odstranitvi ^zaprek, ti še zavirajo razvoj knjižnic, in jostavilo ljudskemu knjižničarstvu v Sloveniji še trdnejše osnove.
TVTai-a Šlninahnva.
IZPITI
V	januarju so bili v časopisih objavljeni roki za polaganje strokovnih izpitov uslužbencev raznih strok in zvanj. Ta objava je vsebovala več kakor samo administrativno razporeditev. Izpitnim kandidatom na najrazličnejših sektorjih dela je prišla kot mobilizator za ureditev ene osnovnih strokovnih dolžnosti.
V	prosvetno-znanstveni stroki, v kateri posredujejo kadri svoje znanje drugim, je dolžnost opravljanja izpitov posebno zahtevna in nujna. Resolucija III. plenarnega zasedanja CK KPJ terja zaostritev borbe za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje.
V	letu 1950 morajo opraviti strokovni izpit vsi pripravniki prosvet-no-znanstvene stroke, ki jim v tem letu poteče pripravniški staž. V zvezi s tem prihajajo na ministrstvo za prosveto prošnje — zlasti iz profesorskih vrst — za odložitev roka za polaganje strokovnega izpita ali celo za oprostitev od izpita. Prošnje dokazujejo, da dajejo mnogi prioritetni pomen najrazličnejšim zaposlitvam in zadolžitvam pred nalogo opravljanja strokovnega izpita, kar je znak nepravilnega pojmovanja službene dolžnosti in kar je tudi v nesoglasju z resolucijo. Prošnje za oprostitev od strokovnega izpita so bile (razen v nekaterih zares izjemnih primerih) zavrnjene.
Prošnjo, da se mu izpit preloži, lahko utemelji pripravnik le z dolgotrajno boleznijo. »Pomembno ali neodložljivo« delo ni zadosten vzrok, dokler ni preverjeno, če je kandidat resnično nenadomestljiv pri določenem delu.
Razen strokovnih izpitov opravljajo vzgojitelji in učitelji tečajniki še predhodne in diplomske izpite.
Diplomski izpit mora opraviti še 635 učiteljev-tečajnikov in 151 vzgo-jiteljev-tečajnikov.
Do zdaj so si tovariši sami izbirali izpitni rok in jih je ministrstvo za prosveto v teh rokih tudi pozivalo k izpitu. V zadnjih mesecih pa je disciplina med temi tovariši močno nazadovala. Tako se je pri zadnjih diplomskih izpitih v februarju 1950 od 39 prijavljenih in pozvanih odzvalo na izpit le 10, dasi je bil rok postavljen po semestralnih počitnicah. Mnogim se ne zdi niti potrebno, da bi svoj izostanek opravičili. Pa tudi okrajna poverjeništva zanemarjajo evidenco nad izpiti tečajnikov.
Tečajniki se sicer izpopolnjujejo v dopolnilnih tečajih, vendar so le posamezni, ki dokažejo na diplomskem izpitu solidno obvladanje snovi.
Zelo so v zmoti tisti kandidati, ki menijo, da se pri diplomskem izpitu pričakuje od njih le obnovitev znanja, pridobljenega v tečaju. Večina njih črpa svoje znanje le iz skript in brošur, ki so jih dobili v tečaju. Res je sicer, da primanjkuje stro-
kovne literature. Vendar pa je še za to, kolikor je je na razpolago, premalo borbenega zanimanja. Mnogi paberkujejo le v dnevnikih in krajših političnih brošurah. Tudi cirilica je še mnogim ovira pri strokovnem študiju. Res je sicer, da je visok procent tečajnikov obremenjen s celodnevno zaposlitvijo, vendar pa je mnogo tudi takih, ki imajo dovolj pogojev za strokovni dvig, pa vendar ne napredujejo.
Veliko krivde za slab strokovni napredek imajo tudi krajevni faktorji, ki so mlade tovariše zaradi njihove politične borbenosti uporabljali za aktivistične naloge, ki so jih prekomerno obremenjevale prav nič pa strokovno bogatile.
Spoznanje, kako maloobsežno je lastno znanje, je ob izpitih mnogim tovarišem, ki imajo veselje za učiteljski poklic, zelo mučno. Zavedajo se svoje težke in lepe poklicne dolžnosti, radi bi dajali, a so sami strokovno siromašni. Tako je resolucija III. plenuma CK KPJ odrešilna za vse te mlade ljudi, ki so znanja žejni in ki imajo pravico in dolžnost, da se izpopolnijo tako, da bodo lahko vzgajali novega, svobodnega in odločnega socialističnega človeka.
Pri zadnjih diplomskih izipitih je tovarišica iz Metlike povedala, da je še zadnji večer pred odhodom na izpit niso oprostili sestanka, češ da je važnejši kot izpit!
Tovarišica iz Sežane je pripovedovala o tem, kako se krajevni faktorji ne morejo odvaditi, da se ne bi z vsem — tudi s plesom — zatekali v šolske prostore. Ko je z resolucijo utemeljevala, da se šolski prostori ne smejo uporabljati v take svrhe, ji je tov. s komiteta dejal: »Strela po tebi in po oblasti!«
Tovariš iz Trebnjega, ki je dokazal pri izpitu, da ima pogoje za dobrega učitelja in vzgojitelja, je povedal, da je zaposlen na okraju, kjer pa je bil doslej obremenjen z aktivističnim delom ob nakupih itd., le s pedagoškim delom ni imel nobenega opravka.
Razni taki pojavi na terenu kažejo, da bo treba še dosti doslednega dela, preden bodo prosvetni delavci dosegli, kar jim resolucija daje in kar jim nalaga.
V armadi izpitnih kandidatov vseh strok in zvanj, ki bodo v letu 1950 z uspešnimi izpiti izvršili osnovni plan za strokovni in ideološki dvig, naj prosvetni delavci vsekakor prednjačijo!
Naši tovariši tečajniki, ki so se kljub pogosto zelo slabim pogojem odzvali in prihajali v učiteljski stan, ter si za ta idealizem pridobili posebno priznanje tov. Tita, bodo v letošnjem letu poravnali svoj dolg in bodo poglobili pripravo za izpite in s tem dokazali, da se zavedajo, kaj terja socialistična doba od delovnega inteligenta.	M. O.
Uspešna bilanca sindikata
prosvet. delavcev v Križevcih pri Ljutomeru
Učitelji šol iz Male Nedelje, Križevec, Vučje vasi, Veržeja, in Mladinskega doma v Veržeju, katerih je s tehničnim osebjem 43, so podali bilanco svojega dela za minulo leto.
Kljub oddaljenosti šol in slabim zvezam, so skupine posameznih ustanov presegle lanskoletni tekmovalni plan za 22 točk od 100 dosegljivih. Najboljša je bila Mala Nedelja, ki ga je sama presegla za 9 točk, kar je pripisovati požrtvovalnosti in veliki vnemi mladih tovarišic, ki poleg celodnevnega pouka najdejo čas tudi za sindikalne naloge,"ne glede na to, da so poleg tega tudi izredne slušateljice višje pedagoške šole.
Iz podrobnih poročil je bilo razvidno, da poteka zaradi sindikalne zavesti, ki je osnova učiteljevi požrtvovalnosti, pouk povsod normalno, čeprav manjka 8 učiteljev in jih zato 10 poučuje v 2 oddelkih. Tudi predmetni učitelji sedemletke so prevzeli mnogo več ur, kakor je zanje obvezno. Tako je povprečna zaposlenost učiteljev s šolskim delom 30—40 ur tedensko.
Učiteljstvo pa skrbi tudi za idejno politično prevzgojo ljudskih množic. Organiziralo je šest večernih tečajev, ki jih tudi vodi in na njih dvakrat tedensko predava. Zato je za prekomerno delo in. za trud pri izvenšolskem delu Okrajno poverjeništvo za prosveto nagradilo 16 učiteljev. Od mlajših tovarišev so štirje opravili strokovni izpit, štirje pa diplomski izpit. Za izpopolnitev učiteljskega kadra je bilo v okviru podružnice pridobljenih 5 tovarišev za pripravljalni učiteljski tečaj. Tudi šolske kuhinje so se organizirale na vseh šolah, le člani so se pritoževali, da jim socialno poverjeništvo v Ljutomeru dela težkoče.
Študijski sestanki sindikalnih skupin so se vršili enkrat tedensko in se zaključili s tridnevnim seminarjem v mesecu oktobru. Konsul-
tacij se je članstvo udeležilo 100%. Študij je dosegel svoj namen: dvignil je idejno politično zavest članstva ter tako vplival na izboljšanje kvalitete pouka.
Kulturno-umetniško udejstvovanje je članstvo prenašalo predvsem na zadružna področja. Tako je bil tovariš Kosi Ludvik, upravitelj sedemletne šole v Križevcih, ob priliki otvoritve zadružnega doma v Križevcih nagrajen z zlato značko. Njegovi pionirji so napravili pri gradnji doma preko 800 prostovoljnih delovnih ur. Poseben uspeh je zabeležila sindikalna podružnica z otvoritvijo Mladinskega doma v Veržeju, ki je bil odprt na praznik Republike.
Z veseljem je učiteljstvo pozdravilo uredbe ljudskih oblasti, ki zboljšujejo položaj učiteljstva, bodisi v pogledu stanovanj, kurjave, pa tudi prehrane in ugotovilo, da napori prosvetnih delavcev na vasi ne ostajajo neopaženi kot nekdaj v predaprilskih časih. Zato ni nič čudnega, če je ob zaključku zborovanja sprejelo članstvo še širši program, naslonjen na sklepe zadnjega zasedanja CK KPJ in okvirne direktive maršala Tita. In prav gotovo bo tudi svoj novi program izvedlo stoodstotno.
Ali /e to prav?
Pri Sv. Križu nad Jesenicami se že od 28. decembra 1949 na osnovni šoli ne poučuje. 23 šoloobveznih otrok nima šolskega pouka in tudi v prvem polletju niso bili redovani, ker na šolo dodeljena učiteljica Kapus Mihaela ni doslej namesto obolele prejšnje upraviteljice (ki pa je bila zelo vestna) nastopila službene dolžnosti na tej šoli.
Poverjenik za prosveto: Kristan Franc.
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Telefon 45-86. Letna naročnina din 80.-. Številka čekovnega
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana
računa 604-90603-15