Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
Janez Keber
V članku obravnava avtor metaforiko, frazeologij o in simboliko, ki so povezane z opico. Izhaja iz slovenskega gradiva, primerjalno pa pritegne tudi druge evropske jezike.
The article discusses the metaphorical, phraseological and symbolic expressions involving the monkey. The study is based on Slovene empirical material, with some comparisons with other European languages.
Opica je pri nas nevsakdanja žival, kljub temu pa jo pozna staro in mlado. Otroci jo že zgodaj spoznajo v živalskem vrtu, prav tako pa jo lahko zelo pogosto vidimo v različnih poljudnoznanstvenih filmih na televiziji.
V živalskem svetuje opica človekova najbližja sorodnica, kar marsikomu ni všeč. Upoštevajoč to dejstvo je B. Škerlj svoje delo o opicah naslovil Nevšečno sorodstvo. V zvezi s tem sorodstvom omenimo slavni odgovor Theodorja Huxleya škofu Wilberforceu (ko gaje ta prosil za odgovor na vprašanje, ali izvira od opice po dedu ali babici), da se ne bi sramoval imeti kakšno opico med svojimi predniki, pač pa, če bi bil potomec moža, ki zlorablja svoje velike umske zmožnosti za to, da zamegljuje resnico (B. Škerlj, Misleči dvonožec, 1963, 146).
Ljudje smo pač navajeni, da govorimo najraje o svojih slavnih človeških prednikih, uspešnih ali bogatih sorodnikih. Za negativno označevanje pa nam pridejo zelo prav tudi živali. Tako tudi opica, ki pomeni slabšalno »kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega« (npr. Ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno.) in »človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska« (npr. To je prava opica.).1 Uporablja se tudi kot psovka,
Z nazivi za »opico« se slikovito označujejo osebe in stvari tudi v drugih jezikih, npr.: nemško der Affe »domišljav, neumen človek«, »človek, obseden s posnemanjem« (od srednjevisokonemškega časa), »rekrut« (vse posnema, popravlja in velja za neumnega; vojaško od 1900); špansko mono »opica (samec); gizdalin; oponašalec; možic (igrača); ilustracija, slika«; ameriško špansko familjamo »inozemec«, estar de mono (tj. 'biti od opice') »kujati se, šobiti se«; mona »opica«; gizdalin; oponašalka; pijanost; velikonočno darilo«;pillar (coger) una mona (tj. 'dobiti, prijeti opico') »opi(jan)iti se«; angleško monkey »opica (tudi figurativno); nagajivec«; tehnično »oven, zabijač, (parni) bat, pehalo, kladivo«; angleški sleng »500 funtov«; ameriški sleng »500 dolarjev« itd.; ape »(višja) opica; to play
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
^ npr. Opica neumna! Oglejmo si še nekaj literarnih zgledov: S kom, za božjo voljo, ^ naj bi se tudi pogovarjal?... S kolegi, ki so duševno skopljene opice (V Zupan, N    Potovanje na konec pomladi, 1974,42)? Knežna je prava opica, ki v vsem posnema
svojega očeta (P. Golia, Igre, 1953, 263). Zamrzil ju je kakor žive vragove. In zdaj ^ naj tega tepca z njegovo avšo in to staro opico pelje gor na Šemberk (A. Ingolič, C Stavka, 1951,241 ). Kaj ni to žalostno, pradedje moji, da nas nadlegujejo te inozemske & mušice, te modne opice, ti »pardonnez-moi«, ki tako nore za novotarijami, da se jim r4 zdi vsa pamet starokopitna (W. Shakespeare - O. Župančič, ID I, 1974, 174). O Značilne opičj e lastnosti nakazuj ej o primere posnemati koga kot opica; skakati,
4* plezati kot opica; biti radoveden kot opica; kričati, vreščati kot opica. Opičje ^ posnemanje »ni bilo všeč« že J. Stritarju, ko se je v delu Pod lipo (1895, 120-121) ^     spotaknil ob kajenje: »Zakaj si torej začel kaditi..? ker si videl druge, može... Ali veš,
da si podoben opici, ki posnema človeka,., pa ne pomisli, ali je pametno, kar dela, ali N    neumno. In ko bi bila to še kaka neškodljiva neumnost!«
p> Glavno opičjo lastnost - posnemanje - smo torej že odkrili. Da imajo lahko
opice pri tem precej uspeha, dokazujejo njihove dresirane predstavnice. Kako so s »-<    tem posnemanjem prekosile človeka, smo lahko prebrali v knjigi Planet opic ali &    videli v po nj ej posnetem filmu oziroma nadalj e vanki. Posnemanj e se včasih obrestuj e tudi ljudem. To najbolje dokazujejo Japonci in nekateri azijski posnemovalci, ki so ^    svoje vzornike prehiteli na mnogih področjih. O opičjem posnemanju si preberimo še dva odlomka iz Nietschejevega dela Tako je dejal Zaratustra (1974, 183, 185): w    Zaratustra je po naključju prišel tudi k mestnim vratom velikega mesta. Tam je planil #     proti njemu peneč se norec z razprostrtimi rokami in mu zaprl pot. In to je bil tisti norec, ki so mu ljudje rekli »Zaratustrova opica«. Ujel je namreč nekaj izrazov in načinov njegovega govorjenja in si kajpak tudi rad izposojal iz zakladnice njegove ^    modrosti. Zaratustra mu je med drugim rekel: »Pravijo ti moja opica, ti spenjeni ^    norec: jaz pa ti pravim, da si moja kruleča svinja; s kruljenjem mi boš pokvaril še mojo pohvalo norosti... Vse tvoje penjenje, ti nečimrni norec, je namreč maščevanje, dobro sem te spregledal!«
»Nevšečna človekova sorodnica« opica pa lahko pomeni tudi »nevšečno stanje človeka«, in sicer »pijanost«, npr.: Dospevši v Ljubljano sem šel seveda po stari slovanski šegi kazat svojo opico k »Domačemu petelinu«, kjer je bil običajni žurfiks z ženstvom; bili pa so že vsi tako dobre volje, da moje opice niti opazili niso (F. Milčinski, Igračke, 1909, 26).« »Sit je bil življenja, kakor ga le more biti človek, ki ne ve, ali ima mačka ali opico, le to ve, da bi rad še pil, pa nima v žepu ne beca (Isti, Ptički brez gnezda, 201).« Pošteno opico sije oprtil (Korban, Iz mojih temnih dni, 69).
J. Debevec (Vzori in boji, 1918, 258) je skušal pojasniti izvor tega pomena: Zato tudi pravimo: To je tiček! Sedaj šele se mi je posvetilo, zakaj pravimo o pijančku: »Opico je prinesel domov.« Sami spomini, ko smo bili še opice...
Poimenovanja za opico pomenijo »pijanost« tudi v drugih evropskih jezikih, npr. v angleščini, češčini, italijanščini, portugalščini, španščini. V nemščini izraz einen Affen (sitzen) haben (tj. 'opico/sedečo/imeti') pomeni »biti pijan«, izraza sich einen Affen holen/kaufen (tj. 'iti po/kupiti si opico'), einen Affen bekommen (tj. 'dobiti
128
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
opico') pa »napiti se«. Podobno še mit einem Affe nach Hause kommen (tj. 'z opico    ^ priti domov'), einen Affen heimbringen (tj. 'prinesti domov opico') v pomenu »priti    °N-pijan domov« in jm einen Affen aufladen (tj. 'naložiti komu opico') familjarno »opiti koga«. Majhno ali večjo stopnjo pijanosti pa izražata nemška frazeologema einen kleinen Affen haben (tj. 'imeti majhno opico') familjarno »biti nekoliko pijan, malo     « ga spiti«, den Affen zum Kater tragen (tj. 'nesti opico k mačku') familjarno »tako se    ^ napiti, daje drug dan maček očiten; biti zelo pijan«. Tudi v češčini običajnima opice »pijanost« in mit opici »biti pijan« itd. ustreza manjšalno opička »rahla pijanost« in v frazeologemu mit opičku »biti v rožicah, biti nekoliko pijan«. ^
Za frazeologem einen Affen haben (tj. 'imeti opico') ugotavlja L. Röhrich2, ^ daje splošno znan najkasneje od začetka 19. stoletja. Za izvor meni, daje negotov. ^ Kot verjetno ima L. Mackensen šaljivo zamenjavo češkega glagola opit se »opiti ^ se«, in češkega opice »opica«. Riegler je poskusil z mitološko razlago, s pogledom ^ na določene bolezenske demonološke predstave, po katerih pijanega človeka obsedejo ^ določene živali, med drugim tudi opice. Za nastanek nemškega izraza einem Affen haben »krivi« Wander srednj evisokonemški pomen besede Affe, tj. »krinka, maska«. Med še nekaterimi poskusi razlage bi omenil le podatek, da obstaja risba Moritza ^ von Schwinda iz leta 1833, ki ima spodaj napis: »einen Affen haben«. Risba kaže ;> pijanca, ki se vrača domov, tipa kljuko od vrat, na ramenu pa mu čepi opica. q
Po naštetih poskusih razlage izvora besede opica »pij anost« dodaj am še svoj o , domnevo. Vemo, da imajo opice težave s pokončno hojo zaradi pretežke glave in drugačne oblikovanosti hrbtenice. Negotovi, opotekajoči pokončni hoji opičje zelo podobna hoja pijanca. Na zunanjih, telesnih in značajskih podobnostih pa temeljijo vse živalske primere in metafore. In zakaj ne bi tudi po opičje tavajočemu pijancu rekli kar opica!2
V zvezi s pijanostjo je splošno znan maček. Kadar pa pijansko opico »nesemo k mačku« - nemško den Affen zum Kater tragen - bomo posledice krepko čutili še naslednji dan po druženju z opico (Glej zgoraj!). Razen z mačkom4 se opica metaforično ali frazeološko povezuje ali zamenjuje še z nekaterimi drugimi živalmi.
the ape (tj. 'igrati opico') »slepo posnemati, oponašati, neumno se vesti«; francosko singe »opica (tudi figurativno)«; familjarno »opičji obraz; grd človek, grda oseba; šef, »stari««; figurativno »posnemovalec, oponašalec«.
2 Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten, 48-49. J. Glonar (SSJ, 259) navaja frazeologem opico razkazovati v pomenu »pijan kolovratiti iz krčme v krčmo«.
3 Glej tudi H. Küpper, Wörterbuch der deutschen Umgangssprache: Affe 6. Trunkenheit, Rausch - z razlago: Opice veljajo za pijanske. Ko so pijane, se obnašajo čisto po človeško: kričijo in tulijo, besnijo, postanejo zlobne, druge buljijo topo predse. Izraz se pač nanaša na gugajočo, opotekajočo hojo opic.
4 Iz basenskega »sodelovanja« opice in mačka izhaja evropski frazeologem jemati kostanj iz žerjavice s tujimi rokami: v poljščini wyciqgac kasztany z ognia cudzymi rekami (tj. 'vleči kostanj iz ognja s tujimi rokami'), francosko tirer les marrons du feu (tj. 'vleči kostanj iz ognja'). Frazeologem izhaja iz La Fontainove basni Opica in maček. Opica Bertrand nagovarja mačka Ratona, da krade pečene kostanje iz žerjavice, kijih takoj sama poje, vse do prihoda služabnice. Tedaj oba zbežita (Glej W. Kopalniški, Slownik mitôw i tradycji kultury, 471!).
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
V španščini so razen opice (prim, mona »pijanost« in pillar/coger una mona, tj. 'prijeti, dobiti opico' v pomenu »opiti se«) za izražanje pijanosti uporabili kar tri člane družine psov - volka, psico, lisico (Glej Živali v prispodobah pri volk, pes, lisica!). V nemščini lahko opica zamenjuje našega osla, npr. jm den Affen weisen (tj. 'opico kazati komu') v pomenu »posmehovati se komu; delati se norca iz koga«. V slovenščini nemškemu frazeologemu delno ustreza kazati osle komu. Glede zamenjav je zanimiv še francoski izraz le grand singe (tj. 'velika opica'), grobo »predsednik republike«. V slovenščini in nekaterih drugih jezikih smo podobne pomene ugotavljali pri izrazih velika živina, velika riba (Glej govedo, riba!).5
Pogled v opičjo simboliko6 nam pove, daje opica povezana tudi z umetnostjo.
V srednjeveški krščanski umetnosti opica na splošno simbolizira grešnika, hudobnost, prekanjenost in poželenje, hudiča in zlo nasploh (figura diaboli, Diabolus simia Domini). V okviru petih čutov predstavlja okus. Ker je umetnost »opica narave« (Ars simia naturae), je opica postala tudi simbol upodabljajoče umetnosti, slikarstva
5 V angleščini tudi pes - top dog »najvišja oseba, visoka živina« in nasprotno under dog »podrejeni«. Glej še zgodbo govedo v knjigi Živali v prispodobah 1\
6 Opica ima zelo bogato in zanimivo simboliko. Tu navajam nekaj zanimivejših izsekov (Podrobneje glej Rječnik simbola, 380-383!)
Opica je dobro poznana po svoji spretnosti, po svojem daru oponašanja, po svojem pavlihovstvu. V naravi opice pa je nekaj, kar vznemirja, in to je njegova razpršena zavest. Lie Zi jo ima za neumno in vznemirljivo žival. Toda spretnost opice je kljub temu uporabljena v tibetanskem Kolesu obstajanja, kjer simbolizira zavest, vendar v slabem smislu besede: kajti zavest čutnega sveta prehaja s predmeta na predmet, tako kot opica skače z veje na vejo. Prav tako se obvladovanje srca, ki je podložno tavanju, v budističnih meditacijah vzporeja z udomačevanjem opice.
Opica je prednik Tibetancev, ki ga imajo za Boddhisattva, kakor je, po Xi You Jiju, sin Neba in Zemlje, rojen iz razdelitve prajajca. Ta opica je spremljevalka Xuana Zanga na njegovem potovanju, ko je iskalsvete knjige budizma, in to ne samo glumaški spremljevalec, ampak tudi taoistični čarovnik velikih sposobnosti. Indija prav tako pozna kraljevsko opico Hanûmana iz Ramajane. Velja tudi poudariti nekaj stalnih značilnosti, ki jih tranponira mit: Hanumanova okretnost in spontanost, nepopravljiva sanjskost, spretnost in raztresenost Kralja-opice Sun Xing Zhoua. To se pojasnjuje s tem, kar je bilo pred tradicionimi zvezami opice z vetrom. Med drugim je to razlog, zaradi katerega je lov na opice v Kambodži sredstvo za priklicavanje dežja. V Indiji se jalove ženske slečejo in poljubljajo kip Hanûmana, svete opice, da bi postale plodne.
Vloga, ki jo ima opica v egiptovski simboliki, je v glavnih črtah podobna predstavam, kijih imajo o opici v Srednji Ameriki. V obličju velikega belega pavijana je bog Toth - prikazan kot Ibis - zaščitnik učenih in pismenih. On je božanski pisar, ki zapisuje besedo Ptaha, boga stvarnika, kot je zapisano v Anubisovi obsodbi, kadar meri duše umrlih. On je torej istočasno umetnik, prijatelj cvetja, vrtov in praznikov, silen čarovnik, sposoben brati najbolj zapletene hieroglife in, seveda, psihopomp (tj. vodič duš umrlih). Kot utelešenje Totha vlada uram in koledarju, je gospodar časa; toda kot bog Baba, samec med babuni, je prepirljivec, pohotnež in umazanec.
Pri Aztekih in Majih je simbolizem opic v ustaljenem pomenu apolonski. Ljudje, rojeni v znaku opice (njemu pripada dan v koledarju) so strokovnjaki v umetnosti, pevci, govorniki, kiparji ali vešči in nadarjeni obrtniki: kovači, lončarji itd. Sahagun pravi, da so pri Aztekih dobre narave, srečni in ljubljeni od vseh. Slikarstvo Majev pozna združbo opica-sonce:
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
sonce kot zaščitnik petja in glasbe, imenovano knez cvetja, je pogosto prikazano v podobi opice. Beseda opica se uporablja kot častni naslov, pomenila pa je pamet človeka ali vešč človek. Ista opica ima tudi spolni značaj: simbol vročega, celo blodnega temperamenta. V kitajskem Zodiaku opica vodi znak Strelca.
Na Japonskem je običaj, da se izogibajo izgovarjati besedo opica v času svatbe, ker bi to lahko odgnalo nevesto. Nasprotno pa menijo, da opica preganja zle duhove. Zaradi tega otrokom pogosto podarjajo lutke, ki predstavljajo opico. Podarjajo jih tudi nosečim ženskam, da bi imele lažji porod.
Ko se opice pojavijo v sanjah, vidi psihoanaliza v tem predvsem podobo nepristojnosti, razvrata, vzburjenosti, oholosti in nečimrnosti. V tem vidi posledico razdraženosti, ki izhaja iz podobnosti človeka in opice, dlakave prednice, karikature ega, brutalne, poželjive, pohotne. Opica v sanjah je prezrta podoba tistega, čemur se mora človek v sebi izogibati... Sanje o opici so prvinski poziv za razvijanje osebe, ločene od narave, istočasno pa trdno povezane z njo.
7 Glej L. Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, 1528!
in kiparstva. Zato sta z njo zaznamovana Michelangelova Uporni in t. i. Umirajoči suženj.7
Po tem simbolično umetniškem ekskurzu bi bilo morda zanimivo pogledati na kratko še v zgodovino besede opica pri nas in ugotoviti njen izvor, njeno etimologijo.
Izraz opica je po neznanem viru že leta 1603 v delu Thesaurus Polyglottus zapisal slovaropisec H. Megiser, in sicer latinsko Simia, hrvaško muna, češko opicze. Med hrvaškimi slovarji ima prvi Belostenčev leta 1740 izraz opica, ki pa je po zapisku v Akademskem Rječniku staroruska beseda. Sušnik-Jambrešičev Lexikon leta 1742 ima: Simia, Opicza, Munna, Mojemucza, EinAff; od tod Apostel, Dictionarium 1760: Aff, Afina, Afinia, hrvaško opicza, Muna, nepravilno Merkavza. V tiskanem slovarju ima šele Murko leta 1833 opiza, kar je vzel iz Dajnkove slovnice leta 1824, ta pa iz del Dobrovskega Die Bildsamkeit in Lehrgebäude. Pohlin ima v Ta malem besedišu leta 1781 obliko Vopčza, Šmigoc v Windische Sprachlehre leta 1812 pa kajkavsko jôpiza. Pohlin jer zapisal šeAfčna, Afenza.
Besedi opica ustrezata nemško Affe, staronordijsko apo. Slovensko opica naj bi bilo izposojeno iz germanščine, morda iz gotskega apa, pri čemer bi bila tvorjena z obrazilom -ica, podobno kot volčiča iz volk. Izrazu op-ica zanimiva vzporedna tvorba z obrazilom -ekje ôpek, v rodilniku ôpka m, der Affe (tj. 'opica'; glej Pleteršnik I, 832).
V pomenu »opica« imamo v slovenščini še dve iz nemščine izposojeni besedi. Bolj znana je afna, pri Trubarju afinja, iz nemškega Affe, zastarela pa merkoca, merkovca, mirkuca, iz tega pa še merkucin v pomenu »gozdni hudič«. Izraz merkovca izhaja iz nemškega Meerkatze (tj. 'morska, zamorska mačka'). Tako nemški kot slovenski izraz nimata nič skupnega s spodobno drevesno opico. Do vode so opice zelo zadržane, da o morju sploh ne govorimo. Iz besede afna je v slovenščini glagol afnâti se v pomenu »nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti«, npr.: »Taka koza!« so pravile tako, da jih je slišala. »Taka scrkljanka!« so govorile drugič. Kadar je bila žalostna, so rekle, daje Mona Lisa, da se »afna«, če pa se je smejala, so govorile, da se »reži kot pečen maček« (L. Petrič, Rumeni konj, 1971, 54). Licejkam so še pred
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
vojno učenke drugih šol rade očitale, da se »afnajo« (Mlakar, Spomini, 386). Izraz w afna pomeni slabšalno »človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, N zlasti ženska«, npr. To je šele afna. Afna je tudi v nižje pogovornem izrazu afne M guncati »delati ali govoriti kaj šaljivega«8 Tudi afna se kot opica povezuje s pijanostjo, ^ npr. Stric Frizer tuje že pred šolo dal polivinil vrečko, da si skoču po tri litre, ko si se C vrnu iz šole je bil že zadet ko afna (F. Frančič, Ego trip, 1984, 33). & Z opicami je verjetno povezan tudi slovenski izraz mona grobo v pomenu
»dolgočasen, nezavzet, nepodjeten človek«, npr.: S to mono ne bom več govoril. Ti O    si pa res (ena) mona. Je tudi v primeri držati se kot kaka mona »imeti naiven,
brezizrazen, neprizadet izraz«. Uporablja se tudi kot psovka: Ne drži se tako kislo, ^ mona monasta! Slovenski izraz izhaja verjetno iz italijanskega mona »opica«, ki ga ^    razlagajo kot skrajšano iz maimon, kar je naziv za neko vrsto opice, ta pa je iz
arabskega maimun. Italijansko mona pa pomeni tudi »gospa«, nekdaj naziv poročenih N    žensk, in naj bi izhajal iz madonna »gospa«.
p> Hrvaško ali srbsko majmun »opica« izhaja iz turškega maimün, ki je stara
izposojenka iz perzijščine prek arabščine. Turško maimün pomeni »srečen, ki prinaša srečo«, kar je evfemizem, tj. lepši, milejši izraz za »hudič«. Mislili so, daje opica
rjl    hudič. »Gozdni hudič«, nemško Waldteufel, pomeni tudi starinski izraz merkucin, ki
p\    je izpeljan iz besede merkovca »opica«. Torej so tudi Nemci in po njih mi opico
^    zamenjevali s hudičem.
V italijanščini je sicer najbolj splošno ime za opico scimia, nekoliko starinsko tudi bertuccia. Izraz scimia izhaja iz latinskega simia »opica«, to pa iz grške besede
# simos v pomenu »z navzgor privihanim nosom, toponos«. Omenjeni nazivi za opico se torej nanašajo na značilni opičji nos. Da se po tej opazni lastnosti lahko poimenujejo tudi ljudje, priča grška razlaga imena Simon (iz že omenjenega simôs), pri nas pa
^    priimki Nosan, ki so nastali iz prvotnih vzdevkov za ljudi s štrlečim ali kako drugače
^    opaznim nosom. Po vzdevku Naso, tj. Nosan, je bil znan še starorimski pesnik Ovid.
^ Znamenit je nadalje Cyrano de Bergerac, junak Rostandove drame, iz katerega so se norčevali zaradi velikanskega nosu. Tudi med opicami je tak junak z nežnim imenom
V tem pomenu obstajata še glagola opičiti in opičariti ter glagolnika opičenje in opičarija itd., npr.: Izrazitost naših voda nas mika, opičariti ne maramo (Ribiško-lovski vestnik 1934, 1). Toda on ne vidi nič, ne sliši nič, ne opazi nič. - Ali le noče ničesar opaziti?... Ni li to opičarstvo, pravo pravcato opičarstvo (F. Ksaver Meško, Kam plovemo, 1927, 66)? Vsako potrato, vsako nespametno opičenjeje sovražila iz srca (Dolenjske novice 1891,4). Razloga proti osamosvojitvi Evinih hčera se tičeta mimetizma ali opičarije, s katero nežni spol vedno posnema moške napake in jih celo pretirava (npr. cigarete) (ŽiS 1936, 282). Izraz afne guncati razlaga E. Boje, Pregovori in reki na Slovenskem, 207, z glagolom »spakovati se«. S tem izrazom pa je R. Murnik (Navihanci, 1902, 132) šaljivo označil Ameriko: Kumi sem dobr začeu, se m pa šivanka zlom! Sapra di binguli - na, ena sama sm mou, pa naraunast odtam sm ja naroču, k se afne guncaja, z Amerike. Dva cifa sm dau zajna. O nastanku izraza afne guncati pa piše V. Gjurin (SR I, 1974, 77): Zelo težko je ločiti, kaj je prevzel slovenski sleng neposredno iz nemščine, kaj pa šele iz domačih neuglednih socialnih dialektov, zlasti meščanskega nižjega občevalnega jezika. Prim, afne guncati, ne imeti dunsta, imeti dolgo lajtengo, fajhten 'pijan'.
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
9 Do žensk in opičje bil zelo strog Erazem Rotterdamski v delu Hvalnica norosti, 37: Če si ženska prizadeva veljati za modro, s tem samo poudarja svojo neumnost, prav ko da bi vedel vola v borilnico, ob glasnem protestu Minerve, kakor pravi pregovor. Zakaj dvakrat greši, kdor se zoper naturi maže z ličilom kreposti in dela silo svojim naravnim darovom. Kakor je opica po grškem izreku zmeraj opica, tudi še se oblači v škrlaten jopič, tako je ženska zmeraj ženska, to se pravi neumna, pa naj si natakne krinko kakršno koli.
Nasalis. Živi na otoku Borneu. Lahko bi mu rekli rilčar, ker samcu v resnici zraste tak nos, daje bolj podoben rilcu kakor spodobnemu nosu.
Italijansko bertuccia »opica« je pravzaprav Bertica, medtem ko seje italijansko Berta uporabljalo kot splošna oznaka za »ženska« podobno kot Martino za »moški«. To dokazuje Dantejev verz non čreda donna Berta o ser Martino »nikomur ne verjemi«. Na slovenskem ozemlju znana Berta je Pehta, Pehtra, Pehtra baba »po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke«. Italijanska izraza bertuccia in Berta torej ponovno nevarno zbližujeta opice in ženske (Glej tudi monnal).9
Iz dozdaj povedanega je že mogoče nekoliko spoznati opice, te človeku najbolj podobne živali ali človeku »nevšečne sorodnike«. Z njimi se podobno kot z nazivi drugih živali slikovito ogovarjamo tudi ljudje med seboj. V že omenjeni knjigi B. Škrlj z vso simpatijo obravnava te človeške sorodnice. Po njem v živalskem vrtu takoj veš, kje so opice: tam, kjer je največ ljudi. In nadaljuje: Gledalci pa se veselo smejejo hitrim gibom opic v kletki, ki skačejo z debla na mrežo, stegujejo roko proti gledalcem in z mirnimi, svetlorjavimi, prosojnimi očmi prosijo še oreška; in ko ga dobijo, skočijo v kak kot in ga z rokami nesejo v usta. In te oči! Te oči izražajo celo neko inteligentnost... In roke so tako podobne človeškim... Pa so vendar uboge živali: dlako imajo in mnoge celo rep; hodijo po vseh štirih in namesto človeških nog imajo roke. Štiri roke; kdo je še slišal kaj takega! Ne, tu seje narava zmotila in ustvarila bitje s štirimi rokami, menda nekakega nadčloveka v posebni, ne ravno posrečeni obliki. Toda glej jih! Saj sedijo pokonci...
In kako to vrešči in kriči in se brezumno preganja po kletki in še neprijetno diši povrhu! Ne, ne - hvala za takšno sorodstvo.
O nečimrnosti in radovednosti pa isti avtor pravi takole:
Ne vem, ali je pri neevropskih narodih tudi v rabi, da se zmerjajo z živalskimi imeni, ki izražajo kakšno potezo značaja ali lastnost, omalovaževanje ali celo obsodbo, kakor npr. »svinja, krava, konj, lisjak, gos, pura, osel, koza«, pa tudi »opica«. Toda v vrsti teh prijaznih vzdevkov je »opica« gotovo tisti, ki označuje radovednost in zlasti nečimrnost. To sta dve lastnosti, kiju »gospodar sveta« rad pripisuje ženskemu spolu; in res v slovenščini malokdaj zmerjajo moškega z »opico«, saj je že beseda ženskega spola. Sicer pa ni večje nesreče, kajti radovednost in nečimrnost sta značilni občečloveški lastnosti, torej tudi »gospodarja sveta«! Opica niti ni tako nečimrna kakor radovedna in ni niti zdaleč tako nečimrna kakor človek - tudi ti, ljubi bralec. Radovednostma je lastnost vseh opic, vseh primatov, vse »žlahte« s človekom vred. Važna lastnost! Brez radovednosti se iz nobenega prednika ne bi bil razvil človek; brez radovednosti ne bi bilo kulture in znanosti; jaz ne bi pisal te knjige in vije ne bi brali. Saj radovednost, če ne pozabimo prvotnega pomena te besede, da bi radi vedeli
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
ali znali, ni samo to, da skuša skozi ključavnico dognati, kaj se godi za zaklenjenimi s vrati. Radovednost je bila gibalo mnogim velikim odkritjem in dognanjem znanosti, ^    s čimer nikakor ne mislim zasenčiti pomena gospodarskih odnosov. Res - ni tako
slaba lastnost. In kar je najhuje in spet bega ozkosrčneža: tudi opica je radovedna. ^ Radovednost nas pogosto pripravi, da v vsako reč vtaknemo svoj nos, tj. »se
O vmešamo, hočemu biti udeleženi v njej«. Pri tem jih marsikdo pošteno dobi pod nos & »ga zavrnejo, spravijo v zadrego zaradi njegove napake. S tem pa smo spet pri nosovih, ïr*    o katerih glej spredaj.
O Radovednost izraža nadalje nemški izrazMaulaffen feilhalten (tj. 'zijala imeti
^ naprodaj ') v pomenu »zijala prodajati«. Iz nemškegaMaulaffe »zijalo« je tudi poljsko ^ malpa10 »opica«, kar samo še potrjuje gornje ugotovitve, da so opice radovedne. ^    Kljub vsemu pa človeku godi, če lahko dokazuje svojo umsko premoč nad živalmi, a
tudi nad svojo ne všečno sorodnico opico. V zvezi s tem je nemški pregovor Wenn ein N Affe hineinguckt, kann kein Apostel herausgucken11 (tj. 'če opica pogleda noter, ne > more noben apostol pokukati ven'). V slovenščini mu ustreza pregovor Pošlji osla >V križemsvet, nazaj ti pride uhat ko pred, v hrvaščini ali srbščini pa Martin u Zagreb, « Martin iz Zagreba. Magare u Rim, magare iz Rima. Češko byt sto let za opicemi & pomeni »biti zelo zaostal«, slovaško by t' sto rokov za opicami pa »zelo zaostajati v T razvoju, biti zelo zaostal«. Na ne ravno lepo zunanjost opice kaže primera pačiti se >-<    kot opica, v češčini pitvofit se jako opice, na neumnost pa rusko martyskin trud (tj.
'opičje delo') v pomenu »nekoristno, brezciljno delo«. Ruski izrazje izviren in izhaja ^ iz basni I. A. Krilova z naslovom Obezjana (tj. 'opica'), v kateri je govor o opici, ki s     se ukvarja z ničimer potrebnim, čeprav težkim delom: vleče in kotali sem in tja
veliko klado.
^ Seveda pa niso povsod mnenja, daje opica neumna. O tem govorijo češka,
^ angleška in francoska primera: češko (byt) chytry jak opice (tj. 'biti zvit kot opica') ^ »zelo zvit, bister, iznajdljiv«; angleško to be a clever monkey (tj. 'biti pametna opica'); francosko ejre malin comme un singe (tj. 'biti zloben, prebrisan kot opica') itd. Opici se pripisuje tudi drznost, npr. v češčini, angleščini, ruščini: češko (byt) drzyJakopiče/ stado opic (tj. 'biti drzen kot opica/čreda opic') »biti zelo, nenavadno, zoprno drzen«; angleško to be as brazen as a monkey (tj. 'biti drzen kot opica'); rusko naglyj kak obezjana (tj. 'biti drzen, nesramen kot opica').
Samec opice je opičnjakdM tudi opičnik. Oba izraza lahko slabšalno pomenita »človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem«, npr. S takim opičjakom se druži. On pa je iz mene napravil opičnika, potezal meje kakor lutko na vrvici, me
10 Poljsko malpa »opica« je v primerah zreczny jak malpa (tj. 'spreten kot opica'), robič co ze zrçcznosciq malpy (tj. 'delati kaj s spretnostjo opice'), dalje kot psovka vulgarno malpo jedna, malpo zielona, pogovorno robič z siebte malpç (tj. 'delati iz sebe opico') »noro se obnašati«. Glagolska izpeljanka iz malpa je malpowac in pomeni »posnemati, dražiti koga, pačiti se komu« (prim, slovensko opičariti v opombi 8).
11 S temi besedami Georg Christoph Lichtenberg (1742-1799) aludira na ljudi, ki berejo dobre knjige, a jim niso dorasli (Glej P. Mrazovič, R. Primorac, Srpskohrvatsko-nemački frazeološki rečnik, 31!).
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
usmeril natančno tja, kot je načrtno skoval, ni se pustil zbijati norčavosti (M. ^ Selimovič, Trdnjava, 1972, 72). ^
S pridevnikom opičji se označujejo nekatere značilne lastnosti opice, preneseno    °^ tudi ljudi, npr. opičja spretnost, njegove opičje kretnje, človek z opičjim obrazom; imeti opičje čelo. Podobno s prislovom opičje: opičje posnemati druge, po opičje se     * spakovati, vesti. V zvezi s tem navajam dva zgleda iz Pogovorov z Goethejem: Ničesar    ^ ti ne pokažem, kajti ponavljanje in opičje posnemanje več škodi kot koristi. In spet je za vsak narod dobro samo tisto, kar nastane iz njegovega jedra in iz njegove splošne potrebe brez opičjega posnemanja drugega naroda. ^
Opičje samice z veliko ljubeznijo negujejo svoje mladiče. Iz tega izhaja tudi ^ izraz opičja ljubezen staršev do otrok v pomenu »nekritična ljubezen«, npr. Ulrich ni ^ bil ravno tak. Sovražil je to mešanico odpovedovanja in opičje ljubezni v odnosu do ^ ži vlj enj a, ki mirno prenaša nj ego va nasprotj a in polo vičnost kakor teta, ostarela devica, ^ pobalinstva mladega stričnika. Izraz opičja ljubezen je tudi v drugih jezikih, npr. ^ češko opici laska »slepa, nora ljubezen«, ki je tudi v frazeologemu milovat koho opici lâskou (tj. 'ljubiti koga z opičjo ljubeznijo') »zelo, noro, nesmrtno ljubiti koga«; ^ poljsko malpia milošč (prim, tudi malpia zlosliwosc »opičja zloba«). Z
Po vsem, kar je bilo že povedano o opicah, je treba omeniti še človeku podobne opice - antropomorfe. To so gibon, orangutan, šimpanz in gorila. Zelo posrečeno jih ^ je že z naslovi označil B. Škerlj v knjigi Nevšečno sorodstvo, in sicer: Pragozdni akrobat - gibon, Filozof v džungli - orangutan, Cirkuški pajac - šimpanz in Gospodar ^ pragozda - gorila. V prenesenem pomenu je gorila »zelo močen, orjaški, navadno grob človek«, npr. Bilje prava gorila. Zlasti v ameriškem okolju, a dandanes tudi že drugod, pa pomeni gorila tudi »telesni stražar (kake poslovne, politične osebe)«, npr. Spremljale so ga oborožene gorile.
Malajsko orang-utan pomeni menda »gozdni človek«, s čimer so tudi Malajci tej veliki opici priznali nekakšno krvno sorodstvo. Z izrazom orangutan pa lahko ozmerjamo »neumnega človeka«, najbolje seveda v varni razdalji, ali osebo, ki ni navzoča, npr. Ne razumem, zakaj je treba tega topoumnega orangutana prositi.
Ob koncu zgodbe o opicah se spomnimo še na tri zelo nenavadne opice, ki se močno razlikujejo od običajnih. Izhajajo iz umetnosti Daljnega vzhoda in ravnajo modro in ravnodušno. Znamenite opice Jingoroja v hramu Nikko, od katerih si ena zatiska ušesa, druga oči in tretja usta, izražajoč »nič ne slišim, ne vidim, ne govorim«, so tudi prispodoba modrosti in s tem sreče.
Viri in literatura
KEBER, J., Živali v prispodobah 1, Celje 1996, poglavje Najpomembnejši viri in
literatura, str. 379-386. KEBER, J., Živali v prispodobah 2, Celje 1998.
135
Janez Keber: Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica
Animals in Language Imagery (Živali v prispodobah) - The Monkey, Man's Inconvenient Relative
The article is a slightly adapted text of one of the animal stories from his Animals in Language Imagery, a two-volume collection of 55 stories: Živali v prispodobah 1 (Celje 1996) and Živali v prispodobah 2 (Celje 1998). The stories treat animals in metaphorical, phraseological and symbolic language. Among them is the monkey, man s closest relative in the animal world. The article portrays its appearance in the metaphors and phraseologemes of the Slovene language, in comparison with other European languages. It discusses different names used for the monkey in Slovene and in other languages, as well as its symbolic role in major world mythologies.