Ločitev.
Solnce se vtejljalo je /.a j^orovje,
slavec je v «;rmu turobno  zbolel ;
v vetru se fcäaiijalo žitno valovje,
siadko-opojne bezefj je  delite!. . .
Z vaškega stolpa večernega zvona'
spev se razlival je preko dolin...
Kaj vse je klical v spomin mi glas brona
'lamkaj v podnožji Mokriskih jilanin !...
Solza oblila mi lice mlado je,
boli drhtelo je v prsih srce . . .
Nemi svedoki mladosti vi moje,
čuvaj vas Bog, o ve divne gore !
Mokriška.