Hatoliik cerkven list.
Tečni TMIt.	V Ljubljani 8. listopada 1855.	MAni J.5.
Iz sretlnfe Afrike.
(Pismo gospoda Mat. Kircliner-ja.)
(konec.)
Z blagimi darovi dobrotnikov afrikanskiga misijona odkupljeni zamurci so razun dveh že vsi sv. kerst prejeli ter postali udje cerkve Jezusa Kristusa, še veliko dobriga se bo moglo saditi, veliko hudiga r o vat i, zamorem pa po Božji milosti reci: Bog bodi hvaljen! zadovoljin sim, otroci poslušajo besedo zveličanja in spolnujejo besedo svojiga sprednika ter kar nanaglama pokoršino skazujejo, sej pokoršina je podlaga vse izreje. Prečast. gosp. Giovanni Beltrame se je veliko sredo s svojiga nevarniga misijonskiga popotvanja z Višnjeve reke čez pet mescov po svojim odhodu vernil. Ta gospod je hinkoštno saboto 4 fantiče, kterim je z vdano potcrpcžljivostjo perve nauke za sv. kerst delil, v naročje sv. Cerkve sprejel. Po volji njih otetnikov so dobili imena: Juri. (št. 4 Beilag. A d. Bcricht. 1854), Matija (št. 5), oba 7-8 let stara in prav živiga duha; Juri, gosp. špiritvala Vole —a, neka ko l£letin fant, posebno dobre glave, velike pridnosti in pazljivosti, kteriga je po težki sužnosti keršanska ljubezen pod sladki jarem Jezusa Kristusa poklicala: poslednjič mali Edvard, po g. Binder-ji odkupljen in za sina sprejet. Bogu pa se usmili, de je poslednjiga starji brat, po ravno tem, nam vsim dragim možu odkupljen, v pušavi na potu v Kairo umeri, kamor ga je bil seboj vzel. Ljubljenec in biser našiga misijona Šerif, je bil binkoštni dan v Gondokori keršen, kamor je g. Provikarja spremil, in je sprejel ime Andrej, ker je ta sveti oznanovavec, kakor Kristus Gosp.hI, na sv. križu umeri. Če je bil Šerif poprej zgled našim dečkam, je zdaj Andrej zgled keršanskiga mladenča. On je prečudin pervenski cvet afrikanskiga keršanstva, in terdno verujem, de ga je Gospod za kaj velikiga odločil. Le s spodbudljivostjo in z ginjenjem zamorem s tem dragim velikodušnim inladcnčem govoriti, ki mu nebesa iz oči govorč. Njegova dušna zmožnost in pa gorečnost si roke podajate, in zares ne včm, ktera de je veči. Tudi on se pripravlja za propagando, preseže deleč svoje součence in bo zanesljivo tudi vse tovarše v Himu prekosil. Ako se ta cvet z blagoslovam odzgorej v sad ozori, dobimo svetiga misijonarja. Juter zopet dva delavca iz misijona stopita: Krojač Baver in pa urar Reisinger. Gospod Daninger jc v Gondokori ostal in neutrudama dela. Gospod Hansal (učenik) je bil celo leto z malo prcnehljeji bolan. Ostali delavci so res vsi verli delavci in vsi pridni katoličani brez razločka. Franzis, ki ti
roko kušne, je zraven pridniga zidarja od nekaj časa tudi goreč katehet. lTči namreč tri sužnje (se ve dc zdaj proste, ker so v misijonski službi) keršanski nauk, in je s svojo čversto verno omiko, zgledno pobožnostjo in sosebno gorečnostjo za pravo vero, ktero je tudi sam še le poznejši leta našel, za to častitljivo opravilo več kakor pripraven. Tako bo naša černa keršanska občina zopet za tri drage duše obogatena. Med njimi je silo stara mamica, ki sc kabira (veliko, glavo) imenuje, kteri bo še pred sklepam njeniga življenja visoka sreča v delež, biti služabnica Akbar-Kristusa (Narvečiga). Za podučevanje v keršanskim nauku je tudi priporočena sužinja nar bogatejšiga kupca v Hartumu. s ktero je on. armenski katoličan, dosihmal v turškim zakonu živel, zdaj ga vest opominja in jo hoče v čast keršanske žene povzdigniti. Duhovna moč, ktero zakon naj imenitnišiga evropejca, Dr. Penny-ta z njegovo sužkinjo, Abi-sinko Marjam-o, do* todnih keršanskih jutrodcžel-cov skazuje, se ne da premeriti. Hc so trije nar imenitniši možje, lir. Biron, Ilr. Pcnnv in zgorej imenovani kupec Farazialla, ki ima čez milijone zapovedovati in jc prijatel hartuniskih velikašev, de so ti v keršanskim častitim zakonu, je prigodljej. na kakoršniga si sami skorej nismo upali zanašati se. Vidiš tedaj, de misijon ni zastonj v Hartumu.
Oit ramo ondod in tistiga gosp. J. I olcic-u.
Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Hartum S£3. vel. serp. 1855.
Dragi prijatel ino brat!
Na Tvoje zadnje ljubeznjivo pismo le zato nisim precej odgovoril, ter sim tako dolgo čakati hotel , de so prečastiti gospod Provikar spet v Hartum došli, de bi Ti zamogc! kaj več od misijona na Beli reki pisati. Na sv. Ignacija dan so Abuna Soliman čez pol leta srečno v Hartum prijadrili. Kar so mi sami povedali in kar mi tudi čistita misijonarja Mozgan in Lcberbacher od sv. Križa med Kiki ino od Šmarja na Beli reki med Bari pišeta, je vse le veselo in spodhudljivo. Misijon pri sv. Križu je komaj eno leto ino že je v nar lepšim cvetji. V šolo ino v cerkvico radi hodijo; beseda misijonarja ima popolnama veljavo, in tako ga spoštujejo, de mora rad ali nerad v nar imenitniših zadevah vsiga naroda sodnik biti. Tako je mogel poglavarja sam zvolili, ko so služabniki koptiških kupcov ubili poprejšnj.ga šeha, ki je bil misijonu ves vdan. Ino de Kiki svojiga misijonarja res ljubijo, je že s tem očitno, de vsi stavijo svoje ko-čice okrog njegoviga stanovanja, ktero že 9 hiš
zraven kapele in šole šteje; tako, de je sv. Križ in altar ravno v sredi. So pa Kiki že kristjani v svojim sercu, in potreba jim je le podučenja za sv. kerst, po kterim njih veliko hrepeni. 30 otrok, fan-tičev in dekličev, ta misijon redi in gosp. Mozgan jih podučuje v keršanskim nauku, pa tudi v druzih potrebnih vednostih, zlasti kako naj bi svoje domače dela ložej in bolje opravljali. Ti otročiči so iz raznih narodov ob Byli reki, od \ojeov, Džurov, lleliabov itd. in so bili od kupčevavcov s sužnjimi prečast. gosp. Provikarju zročeni: nektere so pa tudi gosp. Provikar tem trinogam odvzeli, ko se je zvedilo. ile je kupčija s sužnimi preklicana. Večidel vse tc otročiče bodo pri pervim popotvanji g. Provikar nazaj k svojim ljudem peljali, in ti bodo gotovo vse svoje ua pozneji prihod misijonarjev pripravljali.
Trije zamurčik i iz naroda Džur so z „Zgod-njo danico" sem doli prišli ter so tu našim učeneam prišteti. Eden. mladeneč kakih IS let, sosebno dobriga serca ino krotak, se zidarskiga uči ino je takii pazljiv, v bogi ji v in razumen, de ga imajo delavci pa tudi visi silno radi. 31 i ban mu jc iuic; prihodnje šolske praznike ga bom kcrš.mskiga nauka učil: /.c zdaj pa posebno pobožnost pri službi Božji razodeva: z visoko povzdignjeninii rokami moli, ter nepremakljivo gleda na svete opravila. Prav otročje in priprosto sc obnaša, tako de s serčuim veseljem tudi z nar manjšimi olroci igra. — Drugi, M ur gi a n po imenu, kakih 7 let star, hodi v šolo in jc prav priden, ima res dober spomin ino jc ves živ: v kratkim sc je arabskiga naučil. Ounaša se nekako imenitno med druzimi otroci, kot mladi po-glavarček se nosi, vse njegovo obnašanje, tudi igranje jc nekako vojaško. Ko gremo na sprehod, že ve tako oberniti, de mu vselej kak drugi nese njegove čevlje. Hoče kaj imeti, nc pomišljujc dosti. ter brez ovinka pove: rAbuna Malta, daj mi križčck. roženkranc. bom molil", to je vsa prošnja njegova. IV ne dobi, kar želi, se ne kuja, ampak potcrpcžljivo pričakuje boljši priložnosti. Posebno veselje jc, viditi, kako lepi fantiček lepo moli. Vsako besedo Oč»;naša s serčnim pomislikam in z otročjo častjo zgovarja; pri s. maši pa jc ves zamaknjen. Kako veliko pa bi sc lc bilo Tvoje veselje, ko bi Ti našo černo sestrico Marijo (Ma-riam) viditi mogel, ktera kot poprejšua dva fantiča, ..Zgodnje danice" ni zapustiti mogla, iu pr; druzih otrocih pri sv. Križu do prihodnjiga popot-vanja prečast. gosp Provikarja ni hotla ostali, Je to dckclce 7 S let staro, razumno ino za čudo resnobno: govori le malo pa veljavno, ima poseben spomin za pluje jezike, njeno arabsko jc prav lepo: s svojim bistrim pogledam vsaciga kaznuje, ki sc ji bliža ino jc nc pozna. Danes se lc uii jc razodela, de bi bila rada keršena ino kristjana. Ko oii Ijubeznjiviga Boga govoriti sliši, so smeja svojimu narodu, ki veruje v svoje deževne bogove. Dc ima ime Matere Bo/.je, ua to jc zares nekako moška. Strahu ne pozna: sama hodi ob vsaki uri proti Nilu, ser na „Zgodnji danici** pod varstvam samiga gosp. Provikarja biva, tako ludi nazaj v misijon. ino bistro gleda memogredoče, ki zijajo za černo kranjsko deklico z belo pečo na giavi, s plavim jopičem ino pisano kikljico. Zamurski lišp, sloiiokostcni ino železni perstani po rokah, veliko pisanih biserov okrog vratii, kot žamet černo obličje ino resnobno obnašanje s kranjsko obleko se zares prečudno strinja. Po noči spi brez vsiga strahu na verhu -Zgodnje danice** pri velikim veslu, ino g.
Provikar jo le imenujejo svojiga kermarja (Steuer-mann). Ti trije ljubeznjivi otročiči s svojo nedolžnostjo, s svojo prirojeno žlahnostjo in veliko razumnostjo me navdajajo s terdnim upanjem, de se bo Bog naših černih bratov usmilil, in k temu še vesele naznanila gg. misijonarjev le povikšujejo moje serčne želje, zamurcam ob Beli reki sv. evangeli oznanovati: pa za zdaj sim za Hartum odločen in se previdnosti Božji rad ino voljno pod-veržem.
Z (»ondokore tudi le vse dobro vemo; vse boljši je, kot smo mislili, de bo. Ako ravno skorej celo leto ni bilo nobeniga misijonarja gori. so otroci vender vsaki dan v kapelo k molitvi hodili. Gosp. Provikarja ino noviga misijonarja so serčno in ginljivo sprejeli. Psalme prepevajoči so ju peljali k podobi gnade polne Marije in sami so začeli nebeško Kraljico hvaliti za srečni prihod svojih očetov. Kdorkoli je bil lansko leto še kaj zoper misijonarje. je bil letaš krotak ino ponižen. Lakota tega leta je vse prevzetne ponižala, ino dolgo že so težko pričakovali ^Zgodnje daniceu, kot de bi z njo tudi boljši časi prišli. Tudi ošabni poglavar Medi je pogosto v misijon prišel ino je ponižno za odpušenje ino košček šarteljna (BrotkuchenJ prosil; oboje je tudi prejel, in gotovo mu ne bo več na misel prišlo, de bi misijonarje preganjal. Ljudstvo nc more več brez misijonarjev biti: gorje poglavarju, ki bi si umislil, misionarjem kaj žaliga storiti. Zaupanje na misijon in misijonarje je za vselej vterjeno. Nedotakljivo je belo oblačilo misijonarja, tudi pri sovražnih sosednjih narodih, kjer gotovo vsakiga drujiga ubijejo, kdorkoli se jim bliža. V boleznih, ranah, razpertijah vse k misijonu hiti. Kakor jc vlani strašna, kervava bitev s sar-dinskim konzulatu in njegovimi, tako je letaš po nczapopadljivi previdnosti Vsigamogočniga huda lakot misijonu zares veliko koristila. S potrebami za barko ino z zidanjem v misijonu je bilo delo in zaslužek ljudem dano, in z zasluženo glaževno so hodile dan na dan zamurke k bližnjim narodam po žita. Pa čez vse to je še nar bolj veselo razširjanje naše sv. vere. 30 jih je to leto sveti kerst prejelo, in veliko njih željno pričakuje tajistiga. Na dve reči se mora pred vsim drugim gledati, na zadeve vojaške ino zakonske: pervo se bo \redilo, kakor hitro bo sv. vera bolj razširjena: za drugo se ze zdaj skerbi s tem, dc kdorkoli hoče biti keršen, sc mora s svojimi vred zavezati, za naprej le z eno ženo živeti. S tem je veliko pridobljeniga, kar vero pri Barih zadeva. Bog pa bo svojo gnado dodelil, ki vedno pri toliki zgubi in težki skušnji v našim misijonu nad nami usmiljeno čuje. Delo je veliko, velik tudi trud; polagama se morajo serca Kristusu pridobiti. Mož nam je potreb i, ki so polni sv. Duha in vneme, za Božjo čast in razširjanje Njegove s\. vere vse zapustiti, se vsiga znebiti. Prosite Gospoda žetve, de veliko in pridnih deiav-cov v svoj vinograd pošlje Priporočim sc molitvi Tvoje hratovske ljubezni, kot tudi jest ne jenjam na altarju naše male kapelice za Te k Bogu moliti. Pozdravi vse častite znance v Ljubljani ter sc spomni vedno v ljubezni
Svojiga
brata ino prijatla 31. Kirchner-ja.
7. t. m. je bilo pismo v Aleksandrii ino 20. tukaj.
Nekoliko iz protestantovskiga katekizma in JLnlroviga nauka.
Sladko in priliznjeno je kača govorila Evi, ko jo je zapeljevala, tako tudi neki protestanški katekizem ^uber die Unterscheidungslehren" protestauške in katoliške cerkve, kteri se v s po ti kij ej tacih, ki niso v veri dosti vterjeni, po temi plazi, in natihama razširja. De bi se zavoljo tega zmo-teniga in zmotljiviga katekizma res komu ne jelo po glavi mešati, nas dolžnost veže, to reč pri korenini prijeti, ter nektere besede od tega spregovoriti svojimi ljubimi katoliškimi brati, kteri morebiti sami ne vedo dosti natanko laži od resnice razločiti, ter ne spoznajo tako hitro volka v ovčjim oblačilu.
Pred drugim moramo opomniti, de je ta katekizem eden zmed tistih hudih protestanških spisov, kteri ne le de svoje lastne zmote razširja, ampak tudi katoliški cerkvi veliko lažnjivih reči podtikuje, in kazi njene čiste nauke. Že ko je bil ta katekizem vpervič še v bolj sovražnim duhu, kakor vdrugič na svitlo prišel, je izrekel čeznj učeni Dr. Hilgers, de vse, kar on iz katoliških naukov postavlja, je po bistvu in velikrat tudi po besedi skorej skoz in skoz v nasprotji z nauki katoliške vere. Protestanti so naredili iz katoliške cerkve to, kar ona ni, in nikoli ni bila; oni so si postavili namesto nje izmišljeno strašilo, in zoper to strašilo oni vpijejo in se vojskujejo. Tako strašilo so obesili tudi na ta katekizem, ki ga po svetu trosijo rekoč: Tako Ie uči kat. cerkev! Podtikuje se, de uči kat. vera, kakor de bi papež imel neobinejeno oblast čez vso zemljo, de zamore kralje in cesarje kar s svojo besedo odstavljati in postavljati, podložni-ke, hočeš nočeš, od prisežene zvestobe odvezovati in vsakimu nebeške vrata zakleniti, kteri mu brezpogojno ni pokoren. Pa de iiua papež zaklad dobrih del svetnikov shranjen, od kteriga de zamore grešniku po svoji volji zastonj delili in blede od prodajanja odpustkov. Več taeiga in enaciga podtikujejo, dc katoliška cerkev uči.
Kavno tako prederzno je, kar sami katoliški cerkvi vmišljujejo: „De ima njen nauk veliko silo nevarnih človeških pristav kov, de rimski papež ni od Doga v sv. Petru oblasti prejel nad sv. cerkev, ampak de so si papeži še le po/.uejši jo prilastili; de so rimski papeži resnico zaterali; de ima katoliška cerkev še le od V4. stoletja sem 7 zakramentov; de je nauk katoliške cerkve mnogo-terno nasproti svetimu pisniuu, in še veliko druzih laži.
Xar teži je mende protesiantam ua vprašanje: t> je vaša vera prava, katoliška pa zmotena: kje je pa bila vaša prava vera, vaš čisti evangeli pred Lutram? Je li Kristus rekel: Potlej ko bo Luter prišel, bom pri vas ostal do konca sveta? Ali: Po Lutrovim prihodu bom še le svojo cerkev zidal na Luter Martina; njemu bom svetiga Duha poslal, de se ne hote mogli zmotiti? Ali ni rekel tega sv. Petru ? Če je pa njemu to rekel, kje je pa bila tačas Kristusova cerkev — na >kalo (s. Petra) zidana, ki je peklenske vrate ne morejo premagati? Kje je bil sv. Duh? Kje Kristus sam? — Ali smo mar otroci, de bomo protestanškimu katekizmu verjeli, de bi očitno na skalo zidana cerkev skoz kakih lOOO let le pri nekterih človekih skrita
I kitih. Ztsrhft. fiir W isgensrhaft u. Kunst: in \rr!«l«r. mil lio-lehrt. v. vereehied. Fich. herausceseb. von .len IVoFessoren .1. kalh. -thrtd. Kak o It. zu Bonn. Ib44. I. Jalire. I. Bil. JS. 44.
bila: tisti, kterim jo je Jezus zročil — papeži in škofje — bi bili pa vsi od kraja do kraja v zmoti!
Kteri pa so bili tisti možje, ki so se, kakor pravi katekizem, pri vsih zmotah rimske cerkve še zmirej sem ter tje za resnico poganjali? \ar ime-nitniši te le imenuje: Petrus \Valdus, Johann \Vi-klef, Johann Huss; potlej pa, se ve de, luč vsih: Martin Luter. (K. si.)
Oglecl po Slovenskim.
iz Ljubljane. Pčrviga listopada so usmiljene sestre prevzele postrežbo v tukajšni bolnišnici. 1'etem sestram, ki so že poprej v našim mestu bivale, se jc še sedem druzih iz Nemškiga Gradca pridružilo. — \aw prečastiti gospod škof ao preteklo saboto, 3. listopada. v svoji kapelici diakona Janeza Čebula masmka posvetili.
* V povikšanje Marijniga počeševanja v a Ivcntu so ncutrudljivi gosp. Gregor Rihar zopet nove cvctero-glasne napev e svetih pesem na svitlo dali, in sicer čc-terto, peto in šesto polo, ktere obvežejo Iti različnih pesem. Ceterta iu peta pola se ze dobite: Se-it a se šc ti.-ka. De si jih bo pa vsaki ložej omislil, je cena znižana ua Vi kr. iu tudi poprešnje tri poic se bodo odslej po Vi kr. dobivale. (Tantum ergo pa ostanejo po 15 kr.) Sploh bi bilo želeti, de bi se orrljarji po kmetih kaj bolj poprijemali teh pesem, zakaj, dobe se kraji, ki Ri-harjevih pesem šc skor po imenu ne poznajo. Zbira je velua, in skorej pov.md zadoste: zatorej naj bi se odpravilo tisto malo vredno ravnanje semtertje kterih org-ljarjev, kteri, akoravno čisto nič zato niso pripravni, kar pesmi in napeve sami kujejo, de jih je groza »dišati. Navadno pa se taki mojstri s tcui izgovarjajo, de to ljudstvu dopade. In v zboljšanje ter a ljudskiga okusa bi bilo pač dobro, ako bi se tisti neolikani pe.*marji in ffodci zavernili na lliharjcvc pesmi, ki so skozi in skozi po narodovim duhu zložene. Saj j:h je obii«. drage tudi niso. Ker se pa res večkrat prigodi, de kterimu org-Ijarju ni mogoče teh pesem si omislili, i cesar pa navadno niso pičli dohodki krivi, ampak lastna vnemarnija. i ali bi ne bilo koristno. ako bi si vsaka cerkev v svojo la-Htiuo te pesmi z napevi vred kupila? Zatorej so pnšeui vsi visokočastiti gospodje, kteriin je povzdiga in lepota cerkveniga petja ljuba, naj v tej zadevi s svojo veljavnostjo kaj pripomorejo, in ta svet. kolikor morejo, podpirajo in zveršujejo.
JRazgletl po kersanskim srelu.
Duuaj. Grof Filip Zsigrev, c. k. jezdni mojster pri konjkih (Rittmeister), je svoji vojaški visoki časti slovo dal. de bo kakor misijonar v daljne kraje šel sv. vero iu inir oznanovat. V ta namen se bo na Dunaji bogoslovstva učil ter se na svoj novi stan pripravljal. Tudi svoje premoženje je blagi grol v pospeh svojiga noviga djanja odmenil. (I*. I' t
Solnograd. K spreobernjenju prajsovskiga sve-tovavca Volka in njegove žene zam »reino še pristaviti, ne je Volk silo učen mož. je že pred svojim prestopam veliko bukev v katoliškim duhu spisal. pmlestantani dal veliko opraviti, ker je zmote njih vere odkrival, in je marsikterigra nar bolj učenih v kozji rog vgual: vender se še zmiraj ni mogel premagati, de bi prestopil. Ravno tako je odkladala njegova žena, hči nekiga pastorja, de-siravno jo že davno spoznanje resnice imela. Ko jo je pa po Božjih sklepih v mescu kimovcu kolera zgrabila, ter ji smertna groza protila. je gospa spoznala, de le v katoliški veri zamore odpušenje grehov iu zveličanje doseči, in je po premaganih še druzih težavah v kat o-
liško Cerkev prestopila. Toliki gorečnosti ovoje žene se tadi mož ni mogel več ustavljati in je po tridnevnih eksercicijah v frančiškanskim samostanu to delo svojiga zveličanja z velikim premagovanjem samiga sebe doper-uesel. (Salzbg. Kirchenztg.)
Karo I Pakenham, popred protestant in anglešk oficir, ki je pokatoličen k pasionistam z imecam Pavel pristopil. je bil v Birminghamu 30. kim. v mašnika posvečen. On je brat grofa Longforda in generala Pa-kenhama, angleškiga vojskovodja v Krimu. Ker pasio-nisti zgolj ob milovšini žive, se lahko zapopade, kolik je dar, ki gaje serčni vojak Bogu daroval.
Is Livue v Bosni se piše „Kat. listu", de je tudi ondi huda kolera. Povsod si pravijo med seboj: Uni je jahajoč umeri na konji ko bi trenil, uni sedeč v hiši, v štacuni. uni na polji pod plajšem. kadija (turškiga sodnika) bežečiga doteče na poti kerč in ga udavi i. t. d. Strah in groza je navdajala vse ljudstvo. Turki so iz začetka norčevali; ko jih je pa kolera nekoliko podavila, so nos obesili in vsakimu katoličanu ponižno govorili: Bratje, prosimo Boga mi in vi. de naj to šibo od nas odmakne. Pri tem smertnim strahu so pa katoliški duhovni tako natanko svoje pastirske dolžnosti spolnovali, de je to služilo katoličanarn v tolažilo, pa tudi turkam in grekain v čudenje — toliko, de se je po sosednji Dal-macii govorilo: ^Bosanski frančiškani sami so na svetu, ki se kratelja f kolere) ne boje.a Sleherni se čudi, viditi in slišati, kako oni vsak dan po sto in sto svojih spokornih ovčic na spoved sprejemajo in s sv. Rešujim Telesam oživljajo; kako po dnevi in po noči, kamorkoli se pokličejo, hitro bolnikam v pomoč teko, s svojimi rokami bolnike vzdigojejo tudi ondi, kjer že oče od sina ali sin od bolniga ali mertviga očeta beži itd.
I/. Konigsberga. Protestanški ondotni konzistori je spoved in odvezo vsaciga posebej za bistvin reformatorski nauk razglasil, in pastorje terdo zavezuje, vse, kar se še kod od posebne spovedi najde, z vso skerb-ijivostjo ohraniti, in si na vne strani prizadevati, de se potreba posebne spovedi in odveze spozna in rabi. — Resnica na zadnje le zmaga, kakor dolgo se ji tudi človek ali celi narodi zoperstavijo. Zanesljivo je prišel čas, kakor se iz mnogih znamenj vidi, de se protestanti ka-toličanstvu bližajo, čc tudi pogosto nehote; Bog jim daj, de bi se hitro tudi približali!
Iz Sebastopola piše irski vojak: Mislim, de poslednjič bo vojska častitljive nasledke imela. Pervič bodo ta revni zarod, mahomedance, iz Evrope spodili; drugič bodo angleški in šotiški častniki dosti Iepiga nad Francozi vidili. kteri so vender skorej vsi stare (katoliške) vere. Tudi so nas Irce vidili se vojskovati, ako bodo pozneje še zmirani mislili, de se smejo naši očetje in bratje zavoljo vere žaliti, tedaj ni več hvaležnosti na Angleškim, .lest pa od njih bolje mislim in menim, ko se bodo domu vernili, nas verskih bratov serčnih Francozov ne bodo nevrednih šteli, občanam velikiga kraljestva biti. Vidiš, de mi irsko serce pod angleško častno obleko bije. ^Salzb. Kirchenztg.)
Iz Kaire zvemo iz prijalelskih dopisov. Od 13. kozop. — II koncu pretečeniga mesca so imeli novi misijonarji iz Tirolskiga Kairo zapustiti. Razun kake male nebogljivosti so bili vsi zmiram zdravi. Z gosp. Binder-jem je tadi prečastiti gospod Beltrame Giovanni prišel v Kairo ter popotval dalje v Verono k svojimu spredniku gosp. Mazzu , kjer si upa 3—4 tovarše pridobiti, ter ž n iini ob Beli reki eno ali več misijonov napraviti. Ta gospod je prav veselih naznanil prinesel. V Hartumu je vse zdravo; gospod Provikar so se s prav veselimi na/.nanili z Gondokore vernili (konec mal.
serp.). Novih misijonarjev hrepenljivo pričakujejo. Edeu zmed njih bo gosp. Mozganu pridan, kteri dereče napreduje, eden ali dva prideta v Gondokoro. Do prosenca bo že več stanic v Hartumu za stanovanje pripravnih. Njih veliko ta misijon v oči kolje, in odtod naj prederzniši obrekovanja; „ako so Gospoda belcekuba imenovali, koliko več njegove služabnike". Veliko reči imajo v Hartum spraviti; gosp. Binder meni, de jim bo kakih 200 velbljudov treba. (Alojzi Pirher.)
* 14. kozop. Vse kupčevanje s sužnji je čisto ob tla; pred tremi dneini je bilo oklicano, de naj se nihče nc prederzne, še kakiga sužnja kopiti ali prodati, kdor koli si bodi, turk ali evropejic. Za vse pa, ki imajo sužnje, je bilo oklicano: Ako se bo kak suženj pri mestni policii čez svojiga gospodarja pritožil, de ž njim hudo ravna, bo suženj tisto uro oprosten, pri komor koli si bodi. Gosp. Binder je prišel konec kimovca iz Hartuma, zdaj je v Aleksandrii, in bo konec kozop. ali pa v začetku listop. se vernil. O. Vencesl. Netherda.
V Ameriki je mesca kimovca prestopil v katoliško cerkev gosp. Hobert Doane, diakon anglikansko-protestanške cerkve, kteriga oče je anglikansk škof v novim Jerseji. To spreobernjenje je velik šum napravilo. Njegov oče in škof je zavoljo tega izobčenje nad njim izrekel.
Siaenimu rojaka JI. Langus-n.
A ternila zvezda se nam blisketeča. Se v kraj prijetniši je preselila: Je tukaj v noči že bila žareča. Se tam bo v večnim dnevu razsvetlila !
Se zasvetila Langusova duša. ki boja terdiga dosegla zmago. Sladkosti rajske srečno že okuša. Očetovo že gleda obličje drago.
Poslavi gori ga. Lepota večna! ki toljkrat je obrazil tvoje slave, Odgerni zdaj se mu. dežela srečna! ki je odgrinjal tvoje nam dobrave.
Slovenski pomnili bodo sinovi, ki umetno zaljšal si jim njih svetiša. tila-ili slavo v tempeljnih zidovi. Te pozno blagrovala mnoga hi*a.
Obdajat z blišem vas je. nebesani ! Tud vi ga zdaj s svitlostjo obdajajte; In vi krilati v varstvo nam poslani, S častjo po domu \ečnim ga spremljajte!
Lavromir.
JMiii daroei♦
Za afrikanski mision. Iz Begen 7 gold. — Iz Štnartna pri SI. Gradcu 2 gold. — Za odkupljenje zamurčikov 1 gold.
Grobni napis.
\a vsaki grob.
Človek, glej gomilo mojo!
kar sim jest. bos skorej ti. In za vso ošabnost s\ojo Boš zadobil pe-»t persti.
Fremetnbe fin kor sline.
V Ljubljanski škofii. Brezoviška kaplanija je podeljena gosp. Jožetu kogeju. dosadanjimu namestnimu učeniku v Ljubljanskih latinskih šolah.