Štev. 2. V Kranju, dne 23. aprila 1927. Leto I. Poštnina plačana v gotovini. HUMORISTIČNI LIST Izhaja mesečno = dvakrat. §§ Številka stane 2 D., ^ letno 30 D. H Uprava in H uredništvo: Škrat, |f Kranj pošt. predal || Inserati po dogovoru. H Oooooll! — Letoviščar: Ko sem bil zadnjic na letovišču, sem opazil, da hlapci in dekla igrajo nogomet z zeljnato glavo ,. . Stran 6 »ŠKRAT" Štev. 2 Poslali smo Vam naš novi list na vpogled, ter upamo, da se na ta edini gorenjski list go¬ tovo naročite. Ako list obdržite, se že smatrate za naročnika, v nasprotnem slučaju prosimo, da nam list takoj vrnete I Izhajal bo me¬ sečno dvakrat in znaša naročnina letno samo 30 Din. Položnice priložene ter Vas pro¬ simo, da naročnino vpošljete naprej v Uprava »Škrata". —fi— Vrag z vragom. Slika iz letošnje maškarade. Nadaljevanje. „— in ne gobezdaj! Ko boš poskusil, boš dru¬ gače govoril ..." Jaz že ne! No, če tako ne gre, imaš še laž na razpolago: draga ženka, danes imam sejo —“ „Nisem v nobenem društvu več!“ „Tudi tega ti ne privošči? — Pa recimo: ženka, danes pride ta in ta prijatelj, deset let se že nisva videla —“ „Reče mi: domov ga pripelji!" .0, siromaki — A veš kaj, v soboto je maška¬ rada. Tine pride in Lojze. Pridruži se nam še ti. Ime¬ nitno bo, kot še nikoli tega!" „Kako rad. Sam ne morem, da bi pa šel z njo — nima smisla." »Ti 1“ »No?“ „Pametno idejo imam!" „Ven z njo!" „V soboto ti brzojavim: čakajte me na kolo¬ dvoru. Važni trgovski posli —“ Jmenitno! Radi sigurnosti podpiši našega ravna¬ telja." „Bom! Ti pa si preskrbi po potovki iz Ljubljane kostum. Jaz bom mefisto." „Tudi jaz! Bravo! Hvala ti!" „In v soboto nasvidenje. Preoblečeva se v gar¬ derobi in živ krst ne bo zvedel za to!“ „Drži! Servus!" »Pozdravljen!" Stvar je bila imenitno zamišljena in v izbornem teku. Take volje knjigovodja Tone že zdavnaj ni bil kot one dni. Žvižgal je v uradu, žvižgal po poti, še doma v postelji je žvižgal. Celo številke, s priveskom vred, so se mu priljubile. In vse to na konto tri leta pričakovane in tri dolga leta zaželjene — ene same, svobodne noči . . . Potovka mu je prinesla kostum. Radi večje varnosti ga je izročil prijatelju. Vse, prav vse je šlo gladko od rok. Tako si je mislil, tako obra¬ čal — a babnice so obrnile. — Dan pred maškarado prihiti k Tonetovi ženi ne¬ čakinja. „Teta, ljuba tetka! Bodite tako dobri in dovolite, da grem z vami na maškarado. Mama ne more, je zbolela." „Ali, ljubo dete! Jaz vendar ne grem. Kako bi tudi mogla brez moža?" „Ne greste? Čemu je potem naročil stric mefi- stov kostum?" »Kaj?" „Da, potovka mi je pravila, ko sem pri njej na¬ ročila masko!" »A — tako! On hoče iti brez mene! — Grem, Marica! Samo prosim te, molči! Stopi po potovko, da si še jaz kaj preskrbim." „Bom, tetka!" Tako torej! Brez mene! No, le čakaj! Jaz ti že zagrenim mefista. Gorel boš še huje kot v peklu. A rado¬ vedna sem s kakšnim izgovorom pojde od doma? — Take in podobne misli so ji rojile po glavi, predno se je vrnila Marica s potovko. »Lepo od njih gospa, da gredo tudi oni. Sem si mislila, da gospod ne bodo šli brez gospe. Veste, imenitno jim bo pristojalo. Sem videla njih obleko. Bodo »menfis". Ja, nebeško, vam rečem. Črne hlačke, pa rdečo jopico, pa ženske nogavičke, pa ka¬ pico z zelenim peresom. No, pa še vam in gospodični tako prinesem. Oh ja, ko bi človek ne bil toliko star. Tudi jaz bi šla. No, zame je že to nekaj, da sem to¬ liko »kistomov" videla. Veste, svetnikova gospa bodo mucka, srčkana, vam rečem, od gospe Zemlje hčere bodo »domine" in gospod Drikelj bodo »original afna"; veste ona iz Afrike — »šampanc" ali kako se ji že reče. Ja, nebeško bo, vam rečem . . .“ Tako so se vršile priprave. Z njimi je prišla tudi sobota, z njo šesta ura. Malo pred šesto je bila Ma¬ rica pri teti, skrita v spalni sobi, malo po šesti — Tone doma. Komaj je dobro povečerjal, poštar z brzo¬ javko. Napravil je resen obraz. »Ljuba ženka! Ravnatelj brzojavlja, naj ga ča¬ kam pri osmem vlaku. Zal mi je, da ne morem biti doma. Pošlji po sestro in nečakinjo. Lahko pri čaju dominate, da ti ne bo dolgčas." »A, na tak način torej", si je mislila žena. Re¬ kla pa je: „Čemu, saj boš kmalu doma!" »Ne vem, najbrž bom moral še v pisarno." »No dobro, pa pošljem." Le čakaj, si je mislila, jaz ti že pokažem ravna¬ telja, pisarno in še kaj drugega! Medtem se je Tone preoblekel, preskrbel s ključi, poljubil ženo in odjad¬ ral. Malo da ni zavriskal na koncu stopnic. Zunaj si je pretegnil ude, globoko vdihnil zrak in vzkliknil: svo¬ boden, Nemudoma se je podal v Narodni dom. A tudi žena in Marica nista držali križem rok. Napravili sta se, poklicali izvoščka in hajdi na lov za ubežnikom ... V Narodnem domu je bilo živo vrenje, ko sta vstopili. V veliki dvorani nabito polno mask, rado¬ vednežev in onih, ki so prišli z namenom, da posta¬ nejo »maškare". Da se je tem želja v polni meri izpolnila, o tem bi nam lahko pričala Slepov Peter in Dolfe Vrabec. Prvi je po trudapolnem naporu * 44 ;• Štev. 2 „ŠKRAT“ Stran 7 srečno prijadral do hišnih vrat. Notri ni mogel, ker je tlečo cigareto tiščal v ključavnico, ključ pa držal v ustih in robantil nad tobačno režijo češ, da dela tako trde cigarete, da za hudiča ne vlečejo. — Drugi pa je, v dobri veri, da stoji pod oknom izvoljenke, pel pod oknom stare Zete: » ' ' " in v tvoji spalnici, hk, lučka bedi — hk — in, hk, v tvoji spalnici „paradais“ „Na, tu imaš pa zos“, je zakrakalo iz okna. Dolfa je obšel hladen pot — od glave do nog. Po čim je kopelj dišala in ali je bil zos vinski ali „pa- radaisov", to še drugi dan ni mogel ugotoviti. —• Pustimo te nesrečnike in se vrnimo k maskam. Kaj nisi vse videl! Videl si gardo iz kaznilnice „Sing Sing“, videl šolarčka, poštarja, vojnega invalida z ženo in lajno, videl razne prince in princezinje skratka — vse od gorile do „afne“. Med to pisano družbo sta bila tudi dva zala mefista, med njima naš junak Tone. Bistro oko vstopivših hudičkov ju je kmalu izsledilo. In ker imamo Slovenci že od nekdaj dobro lastnost, da se držimo gesla „svoji k svojim", so se tudi ti štirje v kratkem znašli. Usoda in Tonetova žena sta hoteli, da je Tone pograbil svojega zakonskega hu¬ dička, Pepe pa ne — zakonskega. Rajali so nekaj časa v veliki dvorani, nato pa šli iskat primeren ko¬ tiček, kjer bi nemoteno lahko uživali prostost in še kaj drugega . . . V gledališki dvorani: Jazz-band. Sicer prijetna spre¬ memba, samo ozračje je dišalo preveč po visokem. Odkurili so jo v klet, kjer si si ob harmoniki lahko vse dovolil. V zadnjem kotu so našli prazno mizo. Prvi konec je zasedel Pepe, zadnjega Tone s svojim hudičkom. Med njima se je razvil približno sledeči pogovor. „Zakaj ne odstraniš maske, lepi hudiček?" „Ne, sedaj je še prezgodaj", je zavijala v čuda visokem glasu Tonetova žena. „Kako, da nisi žene pripeljal?" „Od kod veš, da sem poročen?" »Prstan to razodeva." „Vrag z njim, na to nisem mislil!" Snel je prstan in ga vtaknil v listnico, ki jo je nosil za pasom. »Mora biti grda", je silila vanj žena. »Kot smrtni greh!" »In groba, kot neotesan les", je dostavil Pepe. »In gotovo tudi domišljava?" »Da bi svet pogorel, če bi se njena domišlija vnela!" , Čakaj kanalja, si je mislila žena. Za »grdo" do¬ ji biš eno od leve, za »domišljavo" pa od desne, da l|i jih boš še v pondeljek pomnil. Čeprav je vse gorelo 1| v njej, izdala se ni. Vse je dovolila celo, da jo je U objel in poljubil. Objem pa je imenitno izrabila. Izza pasa mu je izmaknila listnico. Tone vsled zamaknje¬ nosti ni ničesar opazil in veselili so se vse do pol dvanajstih. Tedaj pa sta hudička vstala in se oprostila za deset minut. »Imenitno blago", se odreže Pepe. »Bo! Križana nebesa, kako je prijetno. Prijatelj — saj ne veš, kaj imaš! Da bi mogel biti na tvojem mestu!" Tako sta se menila. Minute so potekale. Preteklo jih je deset, preteklo dvajset, pol ure — hudičkov od nikoder. Prebredla sta veliko dvorano, pregledala gle¬ dališko, potem garderobo a — o hudičkih ne duha, ne sluha. Končno sta se utrudila. Sla sta, naročila prigrizek in buteljko vina. Tone je hotel plačati a malo, da ga ni zadela kap. Listnice nikjer! Zgubiti je ni mogel! Preletel je v mislih ves doživljaj, spomnil se tudi na objem in — robato zaklel. Pepe se mu je smejal, plačal zanj in mu prigovarjal naj požaluje listnico in denar. A ni mogel. No, listnica in denar naj bi že bila. A — prstan! In žena! Pošel mu je ves apetit in spustil se je vnovič na lov . . . Vse zaman. Ob pol dveh zjutraj se je odločil, da gre domov. Sel je v garderobo a — tristo hudi¬ čev — tudi listek od garderobe je bil v listnici. — Nič zato! Prebrskala sta s slugo vso garderobo . . . Čevljev nikjer, klobuka nikjer, suknje nikjer, obleke nikjer. V treh letih zakona ni toliko preklel, kot to pot. V treh letih ni preživel toliko strahu. »Listnica, prstan, obleka, suknja — naj vzame vse to vrag — a žena, žena!" Poiskal je Pepeta in mu potožil. In Pepe ga je tolažil. »O, siromak! Smiliš se mi v dno duše. Take kazni in povrhu še pokore, ki sledi, nisi zaslužil za tako nedolžen greh. Pojdi, da se na žalost napijeva in pozabavava do skrajnosti. Pokora ti tako ali tako ne odide!" »Ne, ne morem! Grem domov. Prosil bi te, če posodiš suknjo, ker tak nikamor ne morem . . .“ V Pepetovi suknji je stal pred hišnimi vrati. Klel je in razmišljal o usodi, goljufivi sreči in minlji¬ vosti vsega posvetnega . . . Ključ, od hišnih vrat je bil v njegovi suknji, suknja pa — »hudič" ve ... Po polurnem premišljevanju in ugibanju je sklenil, da pokliče Arnikovo gospo, ki stanuje v prvem nadstropju. Stran 8 ŠKRAT« Štev. 2 Komaj pa je zažvenketala šipa, se je odprlo okno njegovega stanovanja. „Kdo je?« Sveta nebesa — žena! „Kdo? Ne vem!« — O Bog, ti meni pomagaj! „A ja. Jaz sem, draga ženka. Ključ sem pozabil, daj, vrzi mi ga doli!« Ključa ni bilo. Par trenutkov na to, zanj so bili večnost, je zarožljalo v vratih. 2ena mu je sama od¬ prla. Tiho sta šla po stopnicah. Nikdar se mu niso zdele tako naporne in dolge. Ko sta bila v sobi se je začelo zasliševanje. „Kje si bil tako dolgo?« „Veš, ravnaielj in jaz —•« „In kje imaš pokrivalo? Čigava je ta suknja? Kaj pomeni ta obleka?« Strele so ji švigale iz oči... „Veš, ravnatelj —« »Ravnatelj, ravnatelj — jaz ti pokažem ravna¬ telja!« »Kaj, ti veš, da — « »Vem! In tudi vem, da sem grda, groba in tako domišljava, da bi svet pogorel!« Začelo se mu je svitati v glavi. Predno pa se mu je zjasnilo, se je od leve in desne tako strahovito zabliskalo, da se je opotekel v kot . . . * * # 25 + 3 = 28 + 9 = 36, ne 38, ne 37 Vrag naj vzame glavo in kluvanje v njej. Ne — po treh letih si zaželiš svobodne noči in — 37+ 5 = 42+ 9 = 51+ 5 = 56+8 Nikamor več brez nje! Ne na veselico, — na maška¬ rado pa — ne sam, ne z njo nikdar več . . . + 8 = 64+ 5 = 69+13 = 72 + E — je vrag, če se daješ z vragom! 72 + 5 = 77 +“. # # * 1 Kaj vse lovec doživi . . . | Po končanem lovu so se lovci zbrali v vaški go- | stilni. Ko se pokrepčajo z jedjo in pijačo pripovedu- | jejo svoje doživljaje. „No, sedaj pa poslušajte, prija- | telji lovci, kako srečo sem imel, ko sem potoval po t Afriki,« se oglasi bradat lovec. „Tri dni sem že hodil t po pragozdu, pa nisem drugega našel kot enega zajca | v kačjem telesu, kateri sem tilnik zlomil; vse skupaj I pobašem v nahrbtnik in grem dalje. Naenkrat zaslišim ♦ šum, postojim, povzdignem puško in že ustrelim med t dvoje, kakor žareče oglje svetlikajoče se oči — pade I pogledam in vidim leoparda; potegnem mu kožo ♦ raz telesa, pobašem v nahrbtnik in dalje. Proti večeru | zaslišim tuljenje levinje in takoj nato v moji bližini i odgovor leva. Skočim par korakov v ono smer, od kjer | je prišel glas — zagledam leva, stoječega na mali | planoti v mesečini. Pomerim, ustrelim in lev se zvrne l pred mojimi nogami. Lepo si naredim ogenj, odrežem I kos mesa, ga na ražnju spečem, povečerjam in ker sem vedel, da se leva boje vse živali, sem meso zmašil v nahrbtnik, jaz pa sem se v levovo kožo zavil in sladko zaspal. Proti jutru me zbudi nalahno praska¬ nje in čohanje. Oprezno privzdignem kožo in pogle¬ dam na dan. Z grozo zapazim cel roj opic, malih in velikih, nekaj po drevesih in nekaj okoli mene, to se pravi okoli leva. Najmanjša opica je sedela tik mene in me po dlaki na vratu čohala. Hitro jo primem za rep in močno potegnem. Opica se zvrne po tleh, grozno zahrešči in pobegne, za njo pa vse. — Mirno zlezem iz kože, si pretegnem ude, spravim kožo v na- hrbtnih^in se napotim dalje. ; — Proti poldnevu pridem zopet na planoto. Ker se je želodec oglašal, zapalim ogenj, ustrelim dva fazana,'pripravim in zaužijem. Po jedi me od utrujenosti premaga spanec in zaspim. Zbudi me velik hrušč in trušč — lomljenje drevja in močno sopihanje — kakor da bi bil potres ali sodnji dan. — Pograbim puško, se postavim za grm in po¬ zorno gledam v ono smer. Velikanski slon se prikaže in stopi na plan. Pomerim, sprožim in . . . slon zatuli pravzaprav zatrobi, kakor trobentač pred bitko . . . še enkrat ustrelim . . . nič, slon se ne gane . . . na¬ bijem puško znova . . . stečem proti slonu in na de¬ set metrov ponovno ustrelim še dvakrat . . . slon še Štev. 2 Stran 9 »ŠKRAT enkrat žalostno zatrobi ter se veličastno zvrne. Za¬ vrisnem od veselja, potegnem svoj lovski nož in —“ »Stoj "prijatelj," se oglasi eden od lovcev, ki je že ves čas sedel, kakor na trnju, ker je poslušal tako lažnjivo bahavost, „če boš pa še slona v nahrbtnik pobasal, ti pa vržem kozarec v glavo . . Da bi imel dva miljona denarja, lepo in mlado kuharico, krasno vilo, v njej vse polno prvovrstnega pohištva, potem avto — a, stokrat sem si že rekel, da sem šema! Kako pa bi zgledal v avtu s to kapo in „bonduro“.?! Ruda z gmajne. Prosto . . . Neka pomehkužena dama si je v. sami domišliji vtepla v glavo, da je bolna in čeravno ie obiskala nešteto specijalistov, katerih večina ni mogla najti na njej niti pičice bolezni, se je odločila vendar le še za enega zdravnika, za katerega je izvedela potom časopisov. Z naslovom v torbici se odpelje na Dunaj. Ko pride do hiše, v kateri naj stanuje zdravnik, stopi takoj v prvo nadstropje, kjer opazi belo barvana vrata, potrka in vstopi. Ob pisalni mizi stoji slok člo¬ vek, oblečen v belo haljo, ki jo pozdravi. Dama ga takoj poprosi naj jo preišče, da vsi zdravniki trdijo, da ji nič ni, ona pa da dobro ve, da ji nekaj manjka. Gospod v beli halji se brani, ker pa dama le sili, ji ukaže naj se sleče. Ko stopi tako pred njega, se gos¬ pod v beli halji vsede v naslanjač, ter jo pozorno motri, ko se vitkega stasa suče pred njim. Konečno ji veli obleči. Ko pride dama nazaj ter ga vpraša kaj da sklepa, se gospod v beli halji dvigne iz sedeža ter teče: Prvič: konštatiram, da ste vi hudičevo lepa ženska. Drugič: da vam prav nič ne manjka, in tre¬ tjič: da sem jaz slikar, zdravnik je pa eno nadstropje višje! Tudi odgovor. Na Gorenjskem nekje je živel humorist, ki je bil znan po svojem hudem jeziku. Nanesel pa je slučaj, da sta se srečala v neki družbi z ravno tako znanim tičem iz sosednje fare. Beseda je dala besedo, smeha je bilo vedno več in družba je komaj čakala, kate¬ remu bo jezik preje odnehal. Ko je novodošli končno uvidel, da bo odjenjal, se je ves srdit obrnil v humo¬ rista ter mu siknil: »Kadar bo vaš gobec mlade imel, se pa za enega priporočim." Nevede. Letoviščar pride v hišo nekega kmeta, za kate¬ rega je izvedel, da ima osla pri hiši. Doma je bil samo mlad pobič, ki je na vprašanje letoviščarja, če bi lahko posodili osla, da bi se otroci z njim vozili, hitro odgovoril: »Ja, ne vem, kako bo, ker so šli mama z njim v mesto, ata pa doma ni.“ —fi— Blagor mu . . . (Prosto po nagrobnici). Blagor mu, ki se napije, v cestnem jarku zdaj leži . . . Luna mu kot solnce sije, zjutraj z mačkom se zbudi. Huda žena ga ne drami, batin njenih ni mu mar! Sladko spava — bolj kot v slami, ker ga greje vinski žar . . . Le eno že — saj prošnja prav ponižna je: „Se pamet nam odpri!“ Stran 10 „SKRAT„ Štev. 2 Hladnokrvnost. „V juhi je muha,“ se zavzame gost v gostilni. „0 hvala bogu! Se že vidi, da bo kmalujfspom- lad“, odvrne natakarica. -fi- Prošnja. Do nčba klic naj ta doni: „Oj slava, slava ti 1“ Odpiraš vinske nam kleti, da zlato vince se dobi, ki hudo žejo nam gasi in mačka strašnega rodi. A kaj zato! Saj smo mladi! In kadar jeza z nami gre, jo kaplji zlata_ohladi! Odpiraš^ti nam ljubic hram'! Glej, komaj dobro se znoči pod oknom marsikdo stoji] in čaka, da"popelješ ga v naročje srca vročega kar marsikdaj — gorje rodi. kaj zato! Saj smo mladi! Ce vest nam kljuje črni vran poljub sladak ga odpodi! Odpiraš usta nam ljudi, da vre iz njih na vse strani! In če te vrelec doleti po sodbi teh — baraba si. A kaj zato! Saj smo mladi! In če baraba s tabo gre ugled uživaš med ljudmi! Res, vzvišen tvoj je zemski stan! Odpiraš vinske nam kleti, odpiraš ti nam ljubic hram, odpiraš usta nam ljudi in še odpiraš — naj vem sam! Če to povem, te bode sram. In za vse to naj zdaj doni: „Oj slava, večna slava ti!“ Serenada. Meta, bodi mi zdrava! Lasje so ti kakor goščava! Vse polno vej v njih štrli in ptič nebroj mrgoli . . . Meta, bodi mi zdrava! Tvoj nos je — kot kumara prava! Ob njem pa dvoje oči, kot dvoje čikov žari . . . Meta, bodi mi zdrava! Ah, usta so kakor planjava! Vse dni in vse ti noči iz njih par štorov štrli . . . Meta, bodi mi zdrava ! Kot nageljček tvoja je glava! Zato naj slava doni o njej do konca; ti dni . . . Slovnica. Stari graničarski stotnik pošlje na svojo komando dolgo poročilo brez interpunkcij. Komanda mu vrne poročilo s pripombo, naj vstavi interpunkcije. Grani¬ čar poroča nazaj, da v njegovi četi ne služi nobena „Interpunkcija“. Nato mu komanda pojasni, da so in¬ terpunkcije vejice, podpičja, pike itd. ter naj jih vstavi v svoje poročilo tja, kjer morajo biti. Graničar pre¬ mišljuje/ kje naj bi manjkale te stvari ter si ne ve pomagati. Naposled vzame polo papirja, napravi na eni strani same pike, na drugi sama podpičja, na tretji pa vejice ter pošlje komandi s prošnjo, naj jih porabi tam, kjer so potrebna, ako bi jih bilo 'pa pre¬ več, naj jih spravijo v arhiv za drugič. Štev. 2 ŠKRAT« Stran 11 Športnik (ki se mu je pri skoku čez„prečko zlomil drog, sam pri sebi): „Orka Špinčič! Trojen rekord! V teži, moči in prožnosti! Kaj bi šele bilo, če bi skočil v suknji?" V šoli. — Kako je ime tvojemu očetu? — Nimam očeta. — In materi? — Tudi matere nimam. — Ali so ti pomrli? — Ne, jih sploh nisem imel. — Nemogoče — ali kdo te je rodil? — Nikdo — teta mi pravi, da sem njena smola ... Maškarada. — Kaj boš ti oblekel za tvojo masko — Kongo? — Nič! Namažem se s črno barvo kot zamorec, se vsedem v kot in spim. ' '/ * Za denar ... Bodoči tast: »Mojo hčerko lahko na poročni dan dobite, za doto morate pa še 3 mesece počakati." Bodoči zet: „Dajte mi raje doto, pa počakam na hčerko par mesecev." Kislo jabolko. »Zvedel sem, gospod urednik, da ste me v va¬ šem listu imenovali goljufa." »A, kaj še, mi doprinašamo samo novice . . .“ Oderska. Režiser na diletantskem odru: »Gospod Leo, vi morate bolj temperamentno — bolj vroče prositi za roko mlade dame!" „Ah, ni potreba", odvrne igralec ljubimca, „saj jo na koncu dejanja tako in tako dobim . . .“ Tudi rekord. Katolik, protestant in žid sede v kmetski gostilni. Pogovor nanese med drugim tudi na amonjak in gnoj. Naenkrat se oglasi žid, ki bi rad nekaj zaslužil: »Stavimo, kdo prenese največ smradu!" Dobro! Stavijo — se podajo takoj na dvorišče, kjer je stal v majhnem hlevu kozel . . . Prvi gre v hlev katolik — a ni trajalo 2 minuti, že je bil zopet zunaj. — Protestant tudi takoj zopel prisopiha iz hleva. Zadnji žid pet minut — šest — sedem — vrata se odpro in — kozel se pojavi na vratih . . . Zapisana ljubezen. Dekle: »Ti mi ne veruješ, da te ljubim? No, po¬ glej mi v oči — v očeh je zapisano, da te vroče ljubim!" Fantič: „Da, je že res, ali v tem pisanju je zelo mnogo napak." Snubač. »Kaj, vi prosite za roko moje hčerke? Vam naj jo dam za vedno? Ne - nikdar!" „No, dobro — če mi jo ne daste za vedno —- pa jo za nekaj časa posodite . . .“ Telegram. Zena na letovišču — mož doma v velemestu. Žena tetegrafira možu: bila sem bolna dobila fanta sedaj sem zdrava Mimi Mož odgovori: čestitam bil sem zdrav dobil de¬ klico sedaj sem bolan Muki Hladni račun. — Gospodična, jaz vas tako ljubim, da sem pri¬ pravljen vsak trenutek za vas umreti — — Za koliko ste zavarovani ... Hitro pomagano. »Moja hči je nepopisana pola papirja’" »No, naredite iz tega papirja ček za lepo svoto, gospod svetnik, pa jo vzamem jaz!" Izkušeni. Dama: »Gospod sodni svetnik, ali ima mož pra¬ vico odpirati pisma svoje žene?" »Pravico da — težko pogum . . .“ Seveda je mogoče. Zdravnik preišče gospo: »Gospa, vi se morate za nekaj časa ločiti od moža — ali bo to mogoče?" »Oh, seveda bo mogoče — saj imam itak že svojega prijatelja," odvrne ona. ŠKRAT" Stran 12 Halo! Halo! Halo! Halo! Kupujte in razširjajte edini gorenjski list w Skrat w ! V zastavljalnici. Gospod potiplje po rami gospoda pred seboj ter mu na tihem reče: »Oprostite prosim, pustite me na¬ prej, da zastavim uro. Namreč, ura, ki ne gre, jo ne sprejmejo — moja pa je ravnokar začela tikatakati, zato jo moram brž oddati, da se preje ne ustavi. Zelo zaposlen. Tujec gostilničarju: »Gospod oštir, kje pa imate sina, rad bi ž njim govoril?" Gostilničar: „]a, je pa nemogoče ta teden. Nam¬ reč zdolaj v vasi so dobili novo brizgalno za požarno brambo, sedaj se pa že cel teden po okolici vozijo da bi jo preizkusili, pa nikjer noče goreti . . Dober vir. Sodnik obtožencu: »Vi ste tožitelja napadli v pismu s toliko in takimi izrazi, da bi res rad vedel, od kje jih imate?" Obtoženec: »Te izraze sem si iz različnih volilnih lepakov prepisal," Grenko. Oče: Mama in jaz sva si edina in sklenila sva, da dobiš lepo porcijo batin za tvojo zadnjo pored¬ nost !“ Sinko (jokavo): »Saj to je pa tudi edina reč — v kateri sta vidva vedno edina." Današnja moda. Stražnik vpraša malo dekletce, čigavo je in zakaj joče. »Zato, ker sem mamico izgubila." »Zakaj se jo pa ne držiš za krilo?" »Zato, ker ne dosežem, ko ima mamica tako kratko krilo . . .“ * * * Poglej v pratiko in ko zapaziš, da se pri¬ bližuje polna luna imaš gotovo doma »tihi te¬ den", kakor ga imenujejo zakonci. Pravilni rešitelj te uganke ima enkratno prosto vožnjo k Ankeletu (sv. Ana). Dopise na upravo „Škrata". Izdajatelj in odgovorni urednik Ignac Sumi. Za tiskarno „Sava“ d. d. odgovarja Vilče Pešl. — Vsi v Kranju. Uganka.