SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI Giuseppe Verdi: PLES V MASKAH RIGOLETTO TRAVIAT A ^GLEDALIŠKI LIST: ST. 4 - 1954-55 GIUSEPPE VERDI PLES V MASKAH Opera v treh dejanjih (petih slikah), besedilo napisal Antonio Somma, prevedel Smiljan Samec Dirigent: Rado Simoniti Režiser: Edvard Rebolj Scenograf: inž. arh. Ernest Franz Grof Riccardo, guverner bostonski .................. Drago Čuden Rudolf Franci k. g. Renato, kreol, njegov tajnik ......................... Franc Langus Samo Smerkolj Amelija, Renatova žena ............................... Vanda Gerlovičeva Matija Skenderovičeva Ulrika, vedeževalka .................................. Elza Karlovčeva Bogdana Stritarjeva Oskar, paž ........................................... Sonja Hočevarjeva Maruša Patikova Silvano, mornar ...................................... Vladimir Dolničar Samuel ............................................... Friderik Lupša Danilo Merlak Tom .................................................. Zdravko Kovač Tone Petrovčič k. g. Sodnik .................................................. Slavko Štrukelj Sluga ................................................ Anton Prus Odposlanci, častniki, mornarji, kmetice, plesalci in plesalke, maske. 1. slika: Čakalnica v Riccardovi palači. 2. slika: Pri vedeževalki. 3. slika: Morišče za bostonskim obzidjem, 4. slika: V Renatovi sobi. 5. slika: Ples v Riccardovi palači. Koreograf: Slavko Eržen Vodja zbora: Jože Hanc Kostume so po načrtih Marije Kobijeve izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Odrski mojster: Celestin Sancin Inspicient: Milan Dietz Razsvetljava: Silvo Šinkovcc — Lasulje in maske: Janez Mirtič, Emilija Sancinova in Tončka Udermanova GIUSEPPE VERDI RIGOLETTO Opera v treh dejanjih (štirih slikah), napisal Francesco Maria Piave, prevedel Smiljan Samec dirigent: dr, Danilo Švara Režiser: Hinko Leskovšek Scenograf: inž. arh. Viktor Molka Vojvoda Mantovski .............................. Miro Brajnik Gašper Dermota Rudolf Franci k. g. Rigoletto, dvorni norec ........................ Franc Langus Samo Smerkolj Gilda, Rigolettova hči ........................... Sonja Hočevarjeva Maruša Patikova Nada Vidmarjeva Giovanna, njena služabnica ..................... Vanda Ziherlova Sparafucile, razbojnik ......................... Ladko Korošec Friderik Lupša Magdalena, njegova sestra ........................ Sonja Drakslerjeva Bogdana Stritarjeva Monterone ...................................... Zdravko Kovač Danilo Merlak ®orsa .......................................... Slavko Štrukelj ^arulio ........................................ Andrej Andrejev Vladimir Dolničar Grof Ceprano ................................... Ivo Anžlovar Grofica Ceprano ................................ Milena Reboljeva paž ............................................ Slava Ulčarjeva Stražar ........................................ Alojzij Ambrožič Gospodje, dame, paži in dvorjani Godi se v Mantovi in okolici v 16. stoletju Vodja zbora: Jože Hanc Koreograf: N. Murašova Kostume po načrtih Sonje Deklevove izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom Cvete Galetove, Angelc Humarjeve in Jožeta Novaka Odrski mojster: Celestin Sancin Inspicient: Milko Škabar Razsvetljava: Silvo Šinkovec — Maske in lasulje: J. Mirtič in E. Sancinova GIUSEPPE VERDI T R A VIA T A Opera v treh dejanjih (štirih slikah). Po Dumasovi drami »Dama s kamelijami« napisal Francesco Maria Piave, poslovenil Niko Štritof Dirigent: Rado Simoniti Režiser: Ciril Debevec Scenograf: inž. arh. Ernest Franz Violetta Valery ................................... Nada Vidmarjeva Flora Bervoix ..................................... Vanda Ziherlova Alfred Germont ........................... Miro Brajnik Drago Čuden Gašper Dermota Janez Lipušček Georg Germont, Alfredov oče .................... Vekoslav Janko Franc Langus Samo Smerkolj Gaston, grof de Letoriere ...................... Slavko Štrukelj Baron Douphol ........................... Ivo Anžlovar Marki Obigny ...................................... Andrej Andrejev Doktor Grenville................................... Ladko Korošec Friderik Lupša Florin sluga ..................................... Milko Škabar Violettini in Florini prijatelji in prijateljice. Kraj: Pariz in okolica Vodja zbora: Jože Hanc Koreograf: Slavko Eržen Kostume po osnutkih Mije Jarčeve izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Odrski mojster: Celestin Sancin Inspicient: Milko Škabar Razsvetljava: Silvo Šinkovec — Maske in lasulje: J. Mirtič in E. Sancinova GLEDALIŠKI LIST- OPERA 1954____________ŠTEV. 4____________1955 Edvard Rebolj: DROBCI IZ ZGODOVINE VERDUEVE OPERE »PLES V Z operami »Riigoletto«, »Trubadur« in »Traviata« si je Giuseppe Verdi pridobil nesmrtnost, ki bo trajala, dokler bodo živeli kulturni narodi. Čeprav so bila nekatera njegova naslednja dela ^raziti neuspehi, so prijatelji, ki so yerdija spremljali na njegovi umetni-poti, imenovali to hipno nazadovale z ljubeznivim izrazom »razdobje Počitka«. Videti je bilo celo, da se je verdi izpel in da je njegova ustvarjalca moč usahnila, ko je naenkrat presenetil njegov neuničljivi genialni duh m daroval svetu dragoceno umetnino: °Pero »Ples v maskah«. Libreto za ope-J,0 je napisal pesnik Antonio Somma po Qrami francoskega dramatika Scriba. yerdi, ki je sam uspešno sodeloval ustvarjanju libreta, saj v svojih Pisnvih Antoniu Sommi govori o »najinem libretu«, se je z dokončano partituro podal 1. 1858 v Neapelj, kjer naj 1 »Ples v maskah« prvič izvajali. Na-tel Pa je na neizprosno strogo cen-.;U,ro Bourboncev, katera mu je prekri-1a yse račune. Zgodilo se je isto ka-j°rvPred leti z »Rigolettom«. Cenzura že na prvi pogled odklonila sam »M * v opere, ki se je prvotno glasil: .asčevanje v dominu«. Torelli je Ver-sai« 2 ve**ko milobo predlagal v delu “lem sledeče spremembe: Glavnega junaka »kralja« spreme- 4 v kakršnega koli velikega gospoda. stro ^eno (Renatovo) spremeniti v se- MflSKflH« 3. Sceno čarovnice spremeniti in jo postaviti v čas, v katerem so takim stvarem še verjeli. 4. Nobenega maškeradnega plesa. 5. Umor mora biti za sceno. 6. Scena, v kateri Amelia izžreba ime • maščevalca, docela črtati. Jasno, da Verdi na te pogoje ni pni-stal, ker je dobro razumel Torellijev namig. Postaviti drugo sliko v dobo, v kateri so čarovničnim prerokbam še verjeli, se pravi celo dogajanje premakniti v srednji vek. Verdi se je z libretistom Sommo nato razgovarjal dneve in dneve in trdno vztrajal pri tem, da se vsi dogodki v operi odigravajo v času bližje zgodovinske preteklosti, a vsekakor v dobi absolutizma, bodisi v dobi Ludovika XIII, ali Ludovika XIV. Somma, ki je imel strah zaradi svojega lastnega dela in se je bal, da mu njegovih del ne bodo pustili objavljati, je imel do Verdijevega odločnega stališča večje pomisleke. Srečen moment za Verdija pa je nastopil, ko je prišla v Rim Scribova igralska grupa in tam igrala njegovega »Gustava III.« (torej dramo, po kateri je opera napravljena). Ker papeška cenzura tačas ni bila tako strahotno preplašena kakor bourbonska zaradi atentata na Napoleona III., ki ga (je izvršil Felice Orsini, bi opero že skoraj dovolila izvajati, vendar je zadnji hip le zahtevala nekaj sprememb in popravkov. V odloku, ki ga je Verdi prejel, je bilo zahtevano, da se dogajanje prenese iz Evrope v neko prekomorsko kolonijo in kralja pa da je spremeniti v guvernerja. Ta pogoj ni niti Verdija niti Somme preplašil. Tekst je bil do jeseni istega leta v tem smislu popravljen. Somma se je bal edino vešal v III. sliki, za katere pa mu Verdi v nekem pdsmu pravi: »Vešala maj vas nič ne skrbijo in si ne delajte zaradi njih nobenih skrbi, ker se bom sam potrudil, da dobim dovoljenje«. Kljub temu se je Somma bal za svojo pisateljsko svobodo in je prosil Verdija, da gre opera na premiero ibrez njegovega imena. To se je tudi zgodilo. Konec novemibra 1858 je bila v Neaplju premiera Verdijeve opere »Simone Boccanegra«. Sprejeta je bila zelo dobro. Verdi je bil takrat s svojo Pepino v St. Agati, kjer je izdeloval še poslednje odtenke partiture za »Ples v maskah«, medtem ko so muzikalne skušnje v Rimu že pričeli. Verdi je muzikalne priprave prepustil dirigentu Apollo-Theatra in si je pridržal zgolj režijo. Komaj je Verdi prispel v Rim, je že izvedel za fiasko, ki ga je doživela opera »Simone Boccanegra« v Milanu. Njegov stari odipor do Milanske Scale je v njem znova oživel. Vedel je, da tudi sedanja direktorja Scale, Luciano in Ercole Marca, nista njemu naklonjena. Spričo neuspeha »Boccanegre« so se v Verdiju oglasila tudi prejšnja občutja napram milanski publiki. V nekem pismu Titu Riccordiju, sinu Giu-lia, piše: »Fiasko »Boccanegre« v Milanu je moral priti dn prišel je! Boccanegra brez Boccanegre? Človeku odrezati glavo in poteun poskušati, da bi ga kdo spoznal — 'je to mogoče? Čudiš se slabemu sprejemu publike? Mene to v resnici ne preseneča. Ljudje so vedno srečali, če morejo zapisati škandal! Naša usoda pa je resignirati in s tem je povedano vse. Končino pa naj rečejo prijatelji in sovražniki, kar hočejo — »Boccanegra« ni slabša opera od drugih mojih, ki so pač imele malo več sreče kot ta. Kako je gledališče zares tragična stvar!« No, in če vzamemo zadnji stavek mojstrovega pisma v roke na dan 17. februarja 1859, iko je moral ustvaritelj »Plesa v masikah« na krstni izvedbi pred zastor nič manj kot šestintrideset-krat ob klicanju »Verdi naj živi!«, potem je imel Verdi res nekje prav, da je gledališče tragična stvar. S celotno uprizoritvijo Verdi ni bil zadovoljen. Svojo nalogo sta po njegovem mnenju v celoti izpolnila edinole baritonist Girddoni kot Renato i» tenorist Fraschini kot Riccardo. * Riccardo, grof Warwiški in guverner Bostona, je bil v prvotni priredbi švedski kralj Gustav III. Renato, mož Ame-lie, ni nihče dmigi kot zgodovinski grof Ankarstrom (katerega je Gustav III. * odlokom poslal na Finsko — v operi gre Renato v Anglijo). Boston je seveda Stockholm. Samuel in Tom, voditelja političnih nasprotnikov, sta v zgodovini grofa Horn in Ribbing. Čarovnica Ulrika je prvotna ciganka z imenom Arvedson. Jasno je, da je Verdijeva glasba tipično njegova, tipično italijanska W seveda naravno nima v sebi prvin severne dežele, da je ljubezenska ve* Riccardo—Amelia romantično pobarva" na in ima v sebi bazo Scriba. Kljub temu je »Ples v maskah« močno zgodovinsko delo in interesantna presaditev resničnih dogodkov na druga tla ter ima globok politični pomen tiste dobe, posebno če zna režiser uspešno podčrtati »politični moment u m o -r a« bolj kot ljubezenskega. Če je bil v resnici kralj Gustav HI-umorjen s strelom iz revolverja in je v operi umorjen z bodalom, je 10 kvečjemu stvar dobrega okusa. Resnik" ni umor Gustava III., ki je bil po zg*?' dovinskih podatkih oduren in izkori' ščevalen vladar, je bil mnogo bolj gro in neokusen, kakor pa je v drami Seri' ba in v Verdijevi operi grof Horn, 10 je ustrelil na plesu preoblečenega kr*' Prizor iz »Plesa v maskah«: Amelija (V. Gerlovičeva), Renato (S. Smerkolj) in zarotniki Prizor iz »Plesa v maskah«: Tom (Zdravko Kovat), Renato (Samo Smerkolj), Samuel (Friderik Lmpša) 89 lja v hrbet in dejal: »Lahko noč, maska!« Gustav XII. je po štirinajstih dnevih hudega trpljenja izdihnil. Opera »Ples v maskah« je po dveh uprizoritvah v Rimu prešla vse italijanske odre. Dve leti po premieri so jo peli v Parizu in Berlinu v italijanščini. Kasneje pa je bila prevedena v fraB' coščino in nemščino. Od takrat dalUe Verdijev »Ples v maskah« blesti P° vseh opernih odrih sveta in ga glasben1 strokovnjaki štejejo za uvod v veli^0 trojico Verdijevih stvaritev, »Aid8*? »Othello« in »Falstaff«. IZ »PLESA V MASKAH« OSKAR: Kadar v plamene pogled zapiči, punčice njene vzplamte pri priči: takrat prav vsaka od nje mladenka, kaj vse jo čaka, lahko izve! Ah, menda sam Lucifer ji to pove! Kdor pa se halje dotakne njene, tudi če v dalje na vojno krene, vsako nezgodo lahko odvrne, s tem da usodo od nje izve! Ah, menda sam Lucifer ji to pove! Prizor iz »Plesa v maskah«: Ulrika (Elza Karlovčeva) in zbor 90 ULRIKA: Kralj globočin, ne mudi se, Pohiti skozi eter, k meni v obisk potrudi se, Pridi hitro kot veter! Po trikrat zaskoviknili *° čuki iz daljav salamarul ri siknili so trikrat v tvoj pozdrav. Grobovi so zastokali že tretjikrat nocoj. Trikrat po tri je sveti znak: na tretji klic si moj! Ze gre, že gre, objema me! Kakšna me slast navdaja! Sladak trepet prevzema me, njegov objem me opaja. V levici plamenico prihodnjih dni ima; če hočeš spoznati resnico, ji z njo prodreš do dna! Ni je skrivnosti, ni je brezkrajnosti, kamor prodrla ne bi do dna: poznam vse tajnosti sveta, čeprav na sred pekla! RICCARDO: Povej, kakšno vreme na morju me čaka, če ljubljena žena na videz le plaka? Ko voščim ji zbogom, me milo objame, a potlej izda me, a potlej izda me. A kaj mi je mari za vihro nad krovom! S scefranimi jadri kljubujem valovom in smelo drvim skozi jezni vihar, in smelo skoz jezni križarim vihar! Pokaži namenjena vsa mi obzorja„ čeprav ne odvrne jadralca od morja ne žena ne smrt, če je pravi mornar, ne, ne, ne, ne žena ne smrt, če res je mornar! Ko v spanju me ziblje morja valovanje in sunki mi vetra prekinejo sanje, zapojem z vetrovi na glas po brodarsko si pesem mornarsko, oj, pesem mornarsko. Na rodno se spomnim tedaj domačijo^ na ženin poljub in njen zadnji adijo in z novo močjo spet zajadram v vihar! Izreci spet, vešča, preroško besedo, čeprav napoveš mi nesrečo in bedo, nevarnosti nikdar mornarju ni mar, ne, ne, ne, ne, ne, nevarnosti nikdar mornarju ni mar! VSEBINA »PLESA V MASKAH« Vanda Gerlovičeva v vlogi Amelije in Rudolf Franci kot Riccardo Prvo dejanje: I. slika: Med poslanci in častniki, ki čakajo v guvernerjevi palači na guvernerjev prihod, sta tudi častnika Samuel im Tom, ki guvernerja sovražita in prežita na vsako priložnost, da bi se nad njim maščevala. Riccardo pozdravi poslance in jim obljubi izpolnitev želja. Paz Oskar mu predloži seznam povabljencev na pustni ples. Guverner se radositen ustavi ob imenu Amelije, ki je žena njegovega najboljšega prijatelja Renata in ki je na skrivnem deležna njegovih globokih simpatij. Renato posvari Ricoarda pred pastmi skrivne zarote, ki se pa zanjo zaljubljeni Riccardo mnogo ne zmeni. Ko mu medtem prinese sodnik v pod- pis predlog za izgon vedeževalke Ulrike, ki da se peča s črno magijo, sklene guverner, da se bo preoblečen podal v njen brlog, kjer naj ibi mu Ulrika povedala prihodnost. Na to zabavo povabi s seboj vse navzoče. 2. slika. Pri vedeževalki je zbranega precej praznovernega ljudstva, ki »e gnete okrog čarovnice. Riccardo vstopi preoblečen v ribiča. Ko sliši, da napoveduje nekemu mornarju bogastvo i® napredovanje, mu vtakne v žep mošnj* zlata in ukaz za napredovanje v častnika. Vtem naznani Ulriki Amelijin sluga, da bi njegova soproga rada govorila z njo na samem: Amelija želi sredstvo zoper svoje nedovoljeno nagnjenje do Riccarda. Edini lek, ki bi ji pomagal, je po Ulrikinem svetu ▼ čarobni zeli, ki jo mora utrgati sama ® polnoči na morišču pod vešali. Riccardo, ki skrit to sliši, sklene hiti Ameliji ob napovedani uri v pomoč. Po Ame-lijinem odhodu si da Riccardo prerokovati in Ulrika mu napove, da b» umrl kot žrtev tistega prijatelja, ki mu bo prvi stisnil roko. Tedaj vstopi Renato ves v skrbeh za Riccardovo varnost in stisne prijatelju roko-. Ljudstr« se zgrozi, Riccardo pa se zasmeje zavoljo nesmiselnosti Uirikine prerokbe- Drugo dejanje. Na morišču. Amelij® strahoma išče pod vešali čarobno zel-Riccardo jo prestreže in ji prizna svojo dolgo zatajevano ljubezen. Iz teme se začujejo koraki, Amelija se brž zagrne v pajčolan in — pred zaljubljene* stopi Renato, ki je izvedel, da Riccarda zasledujejo zarotniki. Riccardo uboga njegov nasvet in Amelijino zapoved, da bi se umaknil, toda od Renata zahteva obljubo, da bo zagrnjeno neznanko varno pospremil v mensto, ne da b* pri tem poskušal izvedeti, kdo je. Na' mesto guvernerja napadejo zarotnik Renata, ko pa spoznajo svojo zmoto-bi radi vsaj izvedeli, kdo je njego^8 skrivnostna spremljevalka. Renato s* 11111 postavi z mečem po robu. Amelija Pa hoče preprečiti spopad in si sama Pred soprogom razkrije obraz. Presenečeni Renato je spričo prijateljevega lz«01 pridruži zarotnikom. Tretje dejanje. 1. slika: Zarotniki se *bero v Renatovi hiši in z njim vred sklenejo Riccardovo smrt. Izvršitelja •bsodbe naj določi žreb, ki naj ga po Renatovi odločitvi izbere Amelijina roka. Žreb izbere samega Renata, ki vidi v tem še poseben migljaj usode. Na večernem pustbnem plesu bo Renato 'zPolnil nalogo in poplačal prijatelju Prevaro. 2- slika: Ples v Riccardovd palači. Riccardo ne bi rad kalil prijateljeve •ružinske sreče, zato podpiše ukaz, s katerim ga pošilja kot poslanca na Angleško. Tako naj bi se ločil od Arneže, ki poijde s soprogom, čas pa bo °benia izlečil srčne rane. Amelija skrivoma posvari Riccarda pred nakanami Zarotnikov, a guverner pride neustra-eno v dvorano, samo da bi pred slovesom vsaj še poslednjič videl Amelijo. "■° ga pa Renato zaloti v razgovoru s v°jo ženo, zabode Riccarda in tako *Polni zarotniški sklep. V zadnjih zdihljajih potrdi Riccardo Amelijino nedolžnost in pokaže Renatu podpisano imenovanje za poslanika. Renato uvidi svojo zmoto in obupuje zavoljo svojega nepremišljenega dejanja. Riccardo pa mu umirajoč odpusti. Drago Čuden poje v »Plesu v maskah« vlogo Riccarda VERDI IN BENETKE Dejanje v Boitovem libretu »Othel-'a« se že od začetka odvija na Cipru, medtem ko je dogajanje v prvem dejanju Shakespearovega »Othella« v ■Benetkah. Verdi je imel pač vzrok, ni ljubil Benetk. In ko je Boito skrajšal opero tako, da je izpustil dejanje, ki se godi v Benetkah, je bilo j_° Verdiju zelo prav. V času, ko je omponiral »Othella«, je bil namreč e v prepiru s tem mestom. (Prepir trajal čez štirideset let.) Te drame navadno ni v biografijah, razen če jo Znate brati med vrsticami. Ce pa bi Prezrli, bi poznavanje velikega italijanskega opernega genija ostalo nepopolno. Mnogo najpomembnejših dogodkov v Verdijevem življenju se je zgodilo prav v tem lepem mestu. Zaradi Benetk — z vso njihovo varljivo lepoto, bleščečimi obalnimi cestami in temačnimi vodami med zidovjem — je plačeval z obupom in dvomi vse morebitne uspehe. Veliko je bilo Verdijevo zmagoslavje, a kljub njegovi »pozitivni« glasbi je bil eden najbolj introspek-tivnih komponistov. To ne bi sodilo v naše poglavje, če ne bi pregledali 93 Verdijevih pisem. Pisma so dokumenti, ki najbolj odkrivajo umetnikove boje. Dvakrat govori v njih o “enetkah bolj obširno in samo enkrat ““jektivno. Nekoč je zapisal: »Nave-J*čal sem se Benetk. Ta pust, melanholičen mir me včasih spravi do neznosnega trpljenja...« Drugič pa: ‘Benetke so lepe, božanske, so pesem, * tudi svojevoljno ne bi hotel ostati.« *ako bi seveda vsak deželan govoril “velikem mestu, toda v luči drame, ji bomo priče, je ta Verdijeva °Pazka za nas pomembnejša. . Prvo dejanje te drame se je doga-1850. leta. Komponist je videl ^Ugojevo delo »Le roi s’amuse«, ki ‘a je takoj prevzelo. »Čudovita igra,« le Pisal prijatelju, »z vznemirljivimi ramatičnimi situacijami.« Dal si je P° tej igri napraviti libreto. Hotel je ainreč po Hugojevem delu komponisti opero. Toda severna Italija je "a pod Avstrijo in Hugojevo slikale življenja na dvoru Franca I. je P^zadelo Avstrijce kot protiavstrij-*a Propaganda. Cenzor mesta je vrnil erdiju libreto tako spremenjen, da ni bilo moči prepoznati. Verdi Jezno odgovoril, da v sedanji obliki Plet nima ne karakterja ne pra-. ga pomena. Najbolj dramatični enutki so zdaj docela neučinkoviti. jerancoski kralj, zdaj Mantovski grof, t v cenzorjevih rokah izgubil več 2 s®i° čin. Postal je brezbarven Da pa bi imela drama pravo bori • ’ bi mMa' ostati velik svo-n0 mi'slec. Duhoviti grbavi dvorni Hi r0(C RiSoletto, ki je v svoji notra-ekstremno čustven, je z enim grh k.om cenzorjevega noža izgubil ve° Pol svojega obstoja. »Grba-ja ** poje? Zakaj pa ne?« piše raz-Verdi. »Prav to se mi zdi ču-stf, • * Končno bi morala biti od-tU(,an-'ena zaradi nezinanega vzroka je i Vre5a v zadnjem dejanju. Verdi ljat rnjal ob taki neumnosti, zaradi tfU®.re b> moral Rigoletto »govoriti p u Pol ure, dokler mu ne bi blisk odkril, da je to njegova hči«. Skladatelj končuje izjavo, da mu bo nemogoče komponirati novo opero, če bo libreto ostal v takem stanju. To, da se je Verdi tako pogumno uprl, mu je prineslo zmago. Benetke so popustile skoraj vsem skladateljevim zahtevam, čeprav se je dejanje še dogajala v temačnem italijanskem dvorcu, namesto v kraljevem Fon-tainebleau-ju. Verdijevi sovražniki so bili dokončno premagani ob premieri v beneškem gledališču »La Fenice« (1851). »Rigoletto« je doživel velik uspeh. Drugo dejanje drame je najbolj polno in najbolj napeto. Zdelo se je, da uspeh »Rigoletta« potrjuje Verdijevo mnenje, naj bo dramatična raznolikost prvo, kar je treba vzeti v obzir ob iskanju opernega libreta. Pozneje — ko sta bila »Traviata« in »Trubadur« že napisana — je izjavil, da vsebuje »Rigoletto« najboljši dramatični material, kar jih je kdaj uglasbil. Zato nas ne preseneča, da je Verdi od vseh dramatikov najbolj cenil Shakespeara. V svoji knjižnici v Sv. Agati je imel več del tega poeta. »Ze od rane mladosti ga prebiram,« pravi, »in nenehoma ga berem in berem.« Edino, kar ga je zadržalo, da se je do tedaj lotil samo »Macbetha« (1847), je bilo številno in zmešnjavo vzbujajoče zaporedje scen — »kot v magični svetilki«. Toda medtem, ko je pisal »Rigoletta«, ga je prevzela zamisel opere, ki bi ji bila osnova Shakespearova drama »Kralj Lear«. Obe zgodbi sta si v mnogočem podobni. V obeh je glavni junak oče, čigar ponos in nd-pak usmerjena očetovska skrbnost mu prineseta nesrečo. Najprej je bil Verdi v strahu, da se bo veličina drame ob predelavi v opero izgubila, toda začutil je, »da bo Shakespearu zadoščeno, če bo opero izdelal v popolnoma novem načinu in ne glede na običaj«. 95 Prizor iz »Plesa v maskah«: Renato (Samo Smerkolj), Oskar (Sonja Hočevarjeva), Riccardo (Rudolf Franci) Vendar pa je moral dvomiti v uspeh nove opere, ker z delom na »Kralju Learu« ni napredoval. Leta so tekla in Verdi je »Leara« vselej omenjal v svojih pismih, a nikoli prav dokončno. Leta 1854 se je zahvalil libretistu, ker je dognal, kako se izgovarjata anglosaksonski imeni Lear in Glouchester. Drugič je spet razpravljal o pevcih, ki bi jih želel za posamezne vloge. Vse te podrobnosti sicer dokazujejo, da je bil v delu že precej daleč, dejanskega dokaza za to pa ni. Ostali so samo osnutki. Z gotovostjo vemo le to, kar je njegova žena leta 1890 (štirideset let po tem, ko se je v njem porodila zamisel o »Learu«) izjavila prijatelju: »Don Kihot, Romeo in Julija — in Kralj Lear spe spanje pravičnih«. Vendar pravi Franz Werfel — eden najvnetejših Verdijevih zagovornikov, — »da vse dokazuje, da je bil konec leta 1882 Kralj Lear dokončan. Manjkalo je le nekaj popravkov v partituri in v navodilih režiserju — in nekaj številk je bilo napisanih v vec verzijah«. Kaj se je zgodilo s to glasbo? V romanu »Verdi« objavlja WerleJ začudenje vzbujajočo hipotezo podlagi Verdijevega ponašanja na' proti drugemu opernemu velikan11 tega stoletja — Richardu Wagnerj11- Verdi in Wagner sta v operi zag^ varjala nasprotne ideje. Verdi je b'1 višek velike italijanske tradicije, kjer je bila glasba vzvišena, ničemur po<3' rejena, edino »lepa pesem«. Wagner’ zagovornik »glasbe bodočnosti«, zavrgel običajno operno delitev v arije in zbore. Izpopolnil jo je * glasbo, ki so jo združevali leitmotivj-To pa je bil samo eden izmed mnogi*) elementov, ki so služili Wagnerjevl opari — drami. Evropa se je tak0 znašla v dveh taborih, v »starem« 1,1 »novem«. Sebični Wagner ni nikoli omahoval' v svojem prepričanju, znano pa Jf’ da je Verdi zelo trpel v dvomu lf> bojazni zaradi velikega tekmeca, i katerem so ljudje govorili, kako gro-ZI> da bo Verdija izpodrinil. Poštenjak }^erdi je priznal, da Wagnerjeve glasbene drame »nekaj vsebujejo«, čeprav •>e čutil, da mu njih slog ne prija, ^agner pa se je le malo zanimal za Verdija. Leta 1871 je bila prvič izvajana *Aida«. (»Mojstri pevci« in prvi dve Predstavi »Tristana« so bili že izvajajo-) Kljub svetovnemu uspehu »Aide«, ki J e bila glasbeno in dramatično mnogo bolj izdelana kot Verdijeve Prejšnje opere, »ni nihče občutil bojev, ki so bili izbojevani v tem delu«. (Werfel.) Toda niti primerjati se jih dalo z boji, ki so sledili. Petnajst let Verdi nedvomno za 0 ki ga pet let poprej ni imel. Vedel je, da Benetke ne hite s priznanje® — in to je spoštoval. In vedel je: če Benetke nekaj vzljubijo, potem je ta glasba vredna zaupanja. Ko je »Othel' lova« glasba prenehala razburjati, k° se njena instrumentacija ni zdela več preveč zapletena, ko je njena pleme7 nita moč oblikovanja začela pronicat' — so jo Benetke vzljubile. In to zares-Svet je Benetkam sledil. Verdi ie čutil sodbo prihodnosti prav ob pl^ skanju v beneškem gledališču »Feni' ce«. Vedel je, da ga Wagner ni izpod' rinil. Kljub zagotovilom bayreutskjk krogov glasbena drama »neskončni^ melodij« in velikih blagozvočij zavrnila jasnosti in pevnih melodij' Glasba prihodnosti je glasba sedanj0' sti — in vpogled v kateri koli repe*' toar večje opere priča, da velja Ver' Pravi užitek je kaditi cigarete Morava Izdelek ljubljanske Tobačne tovarne pijeva glasba prav toliko kot Wagner-ieva. Končno, leta 1887, je bilo tudi Ver-iJU vse to znano. Težko je bilo pri-Orjeno to spoznanje in veljalo ga je ?n°8o dragocenih let. Vendar je na °ncu zmagal, ko je sledil eni od f^ogih misli svojega najljubšega poe-“• »Bodi zvest sam sebi!« 2 »Othellom« je pregnal vse svoje ,v°*e in ves svoj obup. Prav zaradi Sa je ta opera še večja in vrednej-In Verdi je dobil z »Othellom« 'uto proti svojemu staremu nasprot-. V ~~ Benetkam — ki so mu postale ljubljeno in resnično prijateljsko ®iesto. S tem se je drama srečno končala. * Giuseppe Verdi se je rodil podeželskemu krčmarju 10. oktobra 1813 v Le Roncole pri Busettu (Parana). Ravnatelj milanskega konservatorija ga je kot učenca odklonil. Nato je bil njegov glasbeni učitelj čembalist milanske Scale Vincenzo Lavigna. Leta 1839 je bila uprizorjena v Milanu njegova prva opera »Oberto«, ki je imela tak uspeh, da je takoj dobil naročilo za nove tri opere. Kmalu se je na svojem posestvu v Sveti Agati lahko posvetil izključno komponiranju. Bil -je nekaj časa tudi poslanec italijanskega parlamenta. Umrl j« 27. januarja 1901 v Milanu. IZ »RIGOLETTA« VOJVODA: Zenska je tičica lahke narave, muhaste glave, vrste in baže! Če kot devičica očke zavije, smeh njen razkrije vselej, da laže. Zenska je tička lahke narave, vendar si prave vselej želiš! Naj se opečejo torej bedaki, ki pri ljubezni niso oprezni! Vendar priznajmo si — taki in taki: komu se noče ljubice vroče? Zenska je tička lahke narave, vendar si prave vselej želiš! 99 GILDA: Gualtier Malde! Kakšno ime zveneče, ki navdaja srce z občutkom sreče! Kaj mi ljubo to ime je zbudilo zlatih sanj! Kaj sladkosti že srce je užilo v mislih nanj! Naj spomin mi bo na te cilj in smoter vseh želja, da do zadnjega bom dne kdaj le sreče raj našla! VSEBINA »RIGOLETA« Prva slika: Mladi vojvoda Mantovski živi zelo lahkomiselno, razvratno življenje. Nobena lepa ženska ni varna pred njegovim zalezovanjem. V tej strasti ga še podpihuje njegov grbasti dvorni burkež Rigoletto. Na plesni slavnosti v svoji palači pripoveduje vojvoda svojemu dvorjanu Borsi o novi pustolovščini z mladim dekletom, ki jo že dalje časa tajno obiskuje. A zvestoba ni njegova čednost, zato se že razgleduje po novi žrtvi, lepi grofici Ceprano. Grofa, njenega moža, seveda kuha ljubosumje, ki ga še bolj razvnema dvorni norec s svojim roganjem. Vojvodi je grofičin mož napoti, in Rigoletto mu brž nasvetuje, naj ga zapre, izžene in obglavi. Grof Ceprano priseže maščevanje. — Ta čas vdre v dvorano še grof Monterone, ki zahteva zadoščenje za svojo onečaščeno hčer in hoče sam govoriti z vojvodo. Toda Rigoletto tudi njega posmehljivo odpravi. Razjarjeni Monterone prekolne starca in njegovega gospoda, ki sta kriva njegove očetovske bolečine. Stražniki zgrabijo grofa in ga zapro, prestrašeni Rigoletto pa se spomni, da ima tudi sam hčer, ki jo nadvse ljubi. Druga slika. Rigolettova hiša z vrtom v samotnejšem mestnem okraju. Besede prekletstva zvene še vedno grbcu v ušesih kot usoden opomin. Z nemirom v duši se vrača domov. Iz nočne teme stopi k njemu razbojnik Sparafucile in se mu ponudi v službo. Ker ne ve, kaj bi z njim, ga Rigoletto odkloni, zapomni pa si njegovo ime. Doma ga sprejme ljubeča hči Gilda, ki jo je tu ljubosumno skril pred svetom. Pri tem pa niti ne sluti, da je bil vojvoda dekle že iztaknil in jo zapre-del v svoje mreže. Pač pa hči očetu nikakor ne more utajiti svojega srčne* ga nemira, zato Rigoletto naroči Gil' dini služabnici Giovanni, naj nanjo še bolj budno pazi. Pred hišo začuje ne' znan šum, sipričo katerega Rigoletto brž pohiti gledat, kaj je. Medtem se izmuzne vojvoda skozi odprta vrata v hišo. Grbec ne najde na vrtu ničesar sumljivega, zaklene od zunaj hišo >n gre svojo pot. Takoj nato stopi vojvoda iz svojega skrivališča, se izda Gild' za študenta, ji izpove svojo ljubezen in jo kmalu premami. Ko se s ceste oglasi nov ropot, zapusti vojvoda hiš° pri zadnjih vratih. Medtem se pripla' zijo zakrinkani dvonjani z grofom Ce* pranom, ki bi radi grbcu dekle Ugr3' bili, misleč, da je njegova ljubici Prav tedaj se tudi Rigoletto ves ne* zaupljiv vrne, a zarotniki ga prepri' čajo, da nameravajo ugrabiti Ceprano* vo ženo v sosednji hiši. Dvomi norec jim je pri tem še sam pripravljen P°' magati, zato »zakrinkajo« še njega, a tako, da skoraj nič ne vidi. Nato vdro v njegovo lastno hišo, medtem Rigoletto pomaga držati lestev. Ugra' bijo Gildo in se izgube z njo v noč-Ko sname grbec prevezo z oči, z groz0 spozna, da je lopovom pomagal ugr8' biti svojo lastno hčer. Starčevo Pre' kletstvo se že uresničuje! Tretja slika. V vojvodski palač’-Vojvoda divja, ker so mu ponoči od' peljali ljubico. Iz besed dvorjanov P3 kmalu Izve, da je domnevna Rigoletto' va ljubica, Gilda, v njegovi palač1’ 100 S!*'e jo spusti v hišo in jo za vrati zabo<*c ter stlači v vrečo. Opolnoči pride goletto po svoj plen in zadovoljen prevzame truplo. Tedaj začuje peselll(' ob kateri spozna grbec vojvodov S^aS. Rigoletto se zave, da nosi na raina^ neko drugo žrtev, odveže vrečo in grozo najde v njej lastno umiraj0'"® hčer. Strahotno Monteronovo prekle stvo se je nad nesrečnim dvorni’1’ norcem do konca izpolnilo. 102 J VERDIJEVA »TRAVIATA« Med številnimi Verdijevimi operami sta vsekakor najtehtnejši poslednji dve iz zadnjega obdobja njegovega snovanja, Othello in Falstaff, po obliki relike opere najveličastnejša pa seveda Aida. Vendar se zdi, da kljub svojemu velikemu pomenu v razvoju italijanske opere nobena izmed teh ni dosegla tako širokega priznanja in popularnosti, kakor ju je dosegla Verdijeva tako imenovana »romantična trilogija«: Rigoletto, Trubadur in Traviata. Te tri opere, ki so med seboj zelo različne po sižeju in tudi po vedno novi, bogati skladateljevi glasbeni invenciji, druži v neke vrste celoto na eni strani skupni čas nastanka, na drugi strani izrazito romantično osnovno nastro-jenje. Verdijeva izbira snovi v teh treh operah je bila za dotedanjo operno prakso zelo nenavadna: v Rigolettu je kot glavno osebo upodobil na odru pokvečenega dvornega norca, v Trubadurju cigansko čarovnico, v Traviati pa velemestno blodnieo (La Traviata = Izgubljenka). Skrivnost uspeha teh Verdijevih nenavadnih in današnjemu čustvovanju še celo neblizkih snovnih problematičnosti je nedvomno v skladateljevi globoki in pristni vživetosti v človeškost njegovih junakov. Ko so n. pr. Verdiju odsvetovali, da bi si za junaka opere izbral grbca, je odgovoril: »Prav >to se mi zdi mikavno, dati temu človeku posebno smešno in žalostno postavo, kar ga bo naredilo še toliko bolj trpečega in čutečega. Prav zategadelj sem se odločil za to snov, in če bi mu odvzel njegovo posebnost, potem nikakor ne bi več mogel napisati zanj glasbe.« Verdija je torej v Rigolettu zanimal čisto človeški problem, problem skrbnega in čutečega očetovskega srca. Tako globoko resničnega čustvovanja ni pred njim upodobil na odru noben italijanski kom- ponist. In kakor je bil Verdi iz nujnosti notranjega doživetja ustvaril Bi" goletta, tako je iz istega občutja ustvaril tudi Trubadurja in pa Traviato. Doživljena, življenjsko pristna glasba je torej osnovni vzrok uspeha i Rigo-letta i Trubadurja i Traviate. Zato ni čudno, da je ne samo mnogo ljubiteljev opere, temveč tudi marsikateri glasbeni estet in zgodovinar označil prav katero izmed teh treh oper (kot njemu izmed vseh Verdijevih najljubšo. In v resnici ima vsaka izmed njih zase nekaj svojskega. Če je Rigoletto kot živ vrelec melodije med njimi najlepša, je heroični Trubadur gotovo najpopularnejša, Traviata pa najbolj originalna, najbolj preprosta in ganljiva opera. Skladateljevo delo za Traviato se je križalo s komponiranjem Trubadurja-Kdaj se je bil Verdi pravzaprav spoznal s takrat modnim romanom Aleksandra Dumasa mlajšega »Dama s kamelijami«, po (katerem mu je libretist Francesco Maria Piave napisal besedilo za Traviato, ni znano. Verjetno se je za snov navdušil v začetku leta 1852, ko se je mudil v Parizu, kjer so v istem času z velikim uspehom igral* Dumasovo dramo po tem romanu. Vsekakor se je Verdi zaradi očetove bolezni v marcu mesecu 1. 1852 vrnil v Busetto med delom za Trubadurja in že z mislijo na Traviato. Med komponiranjem Trubadurja je julija istega leita nenadno umrl Trubadurjev libretist Cammarano, in tako je moral skladatelju del tretjega in celotno četrto dejanje opere napisati L. E. Bardare-Zaradi več žalostnih dogodkov, izmed # katerih je Verdija najteže prizadel* smrt matere, je delo za Trubadurja i° obenem tudi za Traviato napredovalo mnogo bolj počasi, kakor pred tem z8 Rigoleitta. V novembru leta 1852 je 104 ®rdi s končano partituro Trubadurja Potoval v Rim, kjer je med vajami 2a njegovo premiero na tamkajšnjem J*ru že pridno komponiral Traviato. prstna predstava Trubadurja je bila s- januarja 1854, nakar se je ta opera rtialu razširila po vseh evropskih ®®emih odrih, čeprav je bila kritika po fstni predstavi zapisala, da je to Ver-'Jevo delo »dokončno pokopalo lepo arov^a 'n razporec* posameznih pri- ^elo za Traviato je mrzlično napre-' valo. Predigro k tretjemu dejanju je v’ ^r- Verdi napisal v eni sapi brez oItle(vanja — v tej obliki je do note nespremenjena ostala tudi v Partituri; a kljub temu je potožil .^Pismu nekemu prijatelju: »Opera, ki Pišem za Benetke, mi daje toliko la> da imam komaj čas za jed in v 3®je.« Dne 21. februarja je odpotoval f 'enetke. A tu je čakalo Verdija in nešteto samih nevšečnosti: *lo • rok za va^e — dvanajst dni! —, Pev novega stila opere nevajeni živ V vlogi sušifine Violette njeno Plini nasPr(>tje, debela in rdečelična n^cma, za operno občinstvo zelo v pf^na — skratka, Traviata Benetkah na svoji premieri dne 6. 1853 temeljito propadla, ker oto-kt6]^° ^ela ni razumelo. Iz pisem pri-ltu ki jih je Verdi o tem dogod- «Cve«H. je razvidno, da si je bil atelj popolnoma svest vrednosti Nada Vidmarjeva poje v »Traviati« Violeto in v »Rigolettu« Gildo svojega dela, saj vzklika: »Sodil bo čas!« In res. Malenkostno predelana opera, v kateri so dejanje premaknili iz sodobnosti v dobo okoli leta 1700, je že 6. maja 1854 doživela v istih Benetkah ogromen uspeh, ki ji je ostal zvest vse do današnjega dne. Območje občutja, na eni strani Tra-viate in na drugi Trubadurja, je tako različno, da je prav občudovanja vredno, kako je mogel Verdi v istem času skomponirati dvoje tako vrhunskih del nove opere. Zgodba izgubljenega dekleta, ki se zaljubi v lepega mladeniča Alfreda, in v tej ljubezni najde pot iz propalosti, nato s svojimi vrlinami celo pridobi na svojo stran zaskrbljenega očeta Germonta, obenem pa zaradi slepega nesporazuma izgubi svojega ljubega, da ga umirajočega spet najde, je v bistvu sentimentalna. Toda Verdijeva glasba pri vsem tem niti ni najmanj sentimentalna, temveč je v nji toliko 105 zdravja in toliko toplega človeškega občutja, da dobi opera z njo bistveno drugačno lice. Stil opere so kljub nevolji prvih pevcev krstne predstave ne razlikuje t taki meri od prejšnjih Verdijevih oper. Vsekakor pomeni partija Violette stopnjevanje pevsko tehničnih zahtev tako v pogledu kolorature kakor tudi kantilene. 2e po obsegu je partija izjemna in izčrpuje vse možnosti sopranskega glasu. Duet »Hčerki povejte. ..« je s svojo edinstveno temo idealno utelešenje prav tistega belcanta, ki naj bi ga bil Verdi po nekaterih trditvah poteptal. Nenavadna je bila za takratnega pevca gotovo izpopolnitev Verdijevih parlandov kakor tudi ansambelske tehnike. V vokalnem par-tu je meja med recitativnim in arioz- Režiser Ciril Debevec je zrežirid »Traviato« nim stilom povsem zabrisana v nov# izpremešano zvrst, ki je za VerdijeV^ značilna. Ta Verdijev stil je vpl'v3 tudi na bodočnost, saj si. recirt10' Puccinijeve Boheme brez tega sti'9 niti prav misliti ne moremo. S Travia|® je ustvaril Verdi tudi nešteto nov* ol«' prijemov in načinov slikanja razp1 ženj, čustev in občutij, kar je tudi mnogočem obogatilo kasnejšo ope!ll° tvorbo. V nekaterih izvirno VerdijeVl prijemih so poznejši italijanski komP0^ nisti Verdija kar posnemali. Tako > n. pr. Verdi v prizoru Violettine^ umiranja oddaleč kot nekak spo111'* pustil zazveneti motiv Alfredovega Prl znanja ljubezni iz prvega dejanja podobno je ravnal Puccini v zadflje dejanju svoje Boheme. Verdijevo Traviato štejemo po P[3 vici med najpristnejša in najprePrl ljivejša dela italijanske opere. IMBMIBIMBUII jt Dirigent Rado Simoniti dirigira »Traviato« in »Ples v maskah« 106 IZ »TRAVIATE« VIOLETA: Sladki privid opojnih sanj, mojih oči sijaj, moja skrivnostna želja! Ah, tvoj pogled svetal in čist mi je odklenil raj, v dušo nalil veselja! Ti si na mojem pragu stal, nisem te jaz čutila, če bi te le slutila, slišal bi glas srca! Mlada ljubezen, kako si čudežna! Vsegamogočna človeku pot ukazuješ ... Kogar objameš, vsega do dna prevzameš, ah, sladka si, sladka, sladka in grenka, raj in pekel! Zabloda! Zabloda! To vse so prazne sanje! Kam neki mislim? Sama in zapuščena v tem Babilonu greha in zmote, v tej greznici pariški, kaj naj počnem? Kaj naj tu iščem? Naslado? Duha mamečo naslado, vsega gorja zastoj! Ah! Ah! Le zavriskaj, duša moja, le predaj se slepo vetrovom, le izroči vsa se valovom, poj in vriskaj, zdaj je tvoj čas! Vsako jutro me zbudi v radost, nove sile zanjo mi daj!' Vsak večer na drugih prsih, vsako noč drugje bo moj raj! VSEBINA »TRAVIATE« gaj^Va slika. V Parizu pri Violetti. V ^epmtnem Parizu se Plemič Alfred ty tako zaljubi v Violetto Vale- letta a*.Pozabi, kdo pravzaprav je. Vio-<}6]^ Zlvi kakor mnogo drugih mladih zelo Lahkomiselno in ne jemlje v * Oljenja niti ljubezni svojih 6Zen eV. ^ato tuc*i za Alfredovo lju-^inia drugega kot porog in po-’ *ePrav ji je mladenič nenavadno A]fre^Sa slika. Pri Alfredu na kmetih. °Va stanovitnost je Violetto končno le 'toliko ganila, da je sledila njegovi želji in se preselila z njim na kmete. Tu živita oba daleč od šumnega življenja in sveta le za svojo tiho ljubezen. Nekega dne pa pride stari gospod Germont iskat svojega izgubljenega sina. Doma najde samo Violetto, a vse, kar ji je hotel očitati, se izgubi v nič pred močnim vtisom, ki ga dobi pri tem obisku. V svoje veliko začudenje vidi, da ni šla z Alfredom zavoljo denarja, temveč da nasprotno še sama zanj veliko žrtvuje. Globoko pre- tresen nad pristnostjo njenih ljubezenskih čustev, jo vendarle prosi, naj se loči od Alfreda, ker bi sicer zaradi njegovega razmerja z Violttto in meščanskih predsodkov bila močno ogrožena ženitev njegove ljubljene hčerke. Violetto gane prošnja nesrečnega starca in vsa v solzah privoli v težko ločitev. Tretja slika. V Parizu pri Flori. Na intimni večerni zabavi pri prijateljici Flori je navzoča tudi Violetta. Ko Alfred to izve, gre še on tja. Tam se pri igri ostro sporeče z enim izmed Violettinih častilcev, baronom Doupho-lom, tako da ga prestrašena in v dušo pretresena Violetta mora prositi, naj odide z zabave. Vse preveč jo namreč boli v ljubezni razklano srce. Razjarjenega Alfreda pa slepa ljubosumnost zavede tako daleč, da vpričo vse družbe Violetto surovo razžali in ji celo vrže denar pred noge. Prav v tem hiPu stopi v dvorano Alfredov oče in vid1 sinov nespodobni naistop. Ob očetove11' glasnem svarilu se Alfred zave svoje®3 nečastnega ravnanja in se skruši v globokem kesanju. Četrta slika. V Violettinem druge® stanovanju. Burno življenje in dolg3 zavratna bolezen sta Violettino zdravje do kraja oslabila. Slovo od ljubljene®3 Alfreda ji je vzelo zadnje moči. Alfredova vrnitev niti dobrosrčno Prl" govarjanje njegovega očeta niti zvest3 zdravnikova brižnost niti strežnič'113 ljubezniva oskrba je ne morejo ve obvarovati pred neizbežnim žalostni® koncem. Obdana od vseh, ki so ji k''1 dragi, izdihne svoje mlado življenJe kot tragična žrtev svoje nekdanje ne uravnovešenosti in kasnejše odpoved1' Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik Smiljan Samec. Tisk tiskarne »Slovenskega poročevalca«. Vsi v Ljubljani. novim letom bo pričela v DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE izhajati nova, cenena in vsebinsko dobro izbrana knjižna zbirka KNJIŽNA POLICA Ta nova zbirka ima namen olajšati nabavo dobrih, zanimivih in aktualnih del iz domače pa tudi iz svetovne književnosti po kolikor mogoče najnižji ceni in ob pogojih, ki so sprejemljivi za vsakogar. Da pa bo nova zbirka res mogla postati naša prava ljudska knjiga, knjiga za široke ljudske množice, je založba poskrbela ne samo za dober izbor del, ki bodo izšla v letu 1955, temveč tudi za izredno ugodne naročilne in plačilne pogoje. Letno bo v zbirki KNJIŽNA POLICA izhajalo po šest knjig, vsaka v obsegu 250 do 300 strani. »KNJIŽNA POLICA« ima za leto 1955 pripravljene naslednje knjige: 1. Branko čopič: OGNJENO LETO, I. knjiga 2. Branko Čopič: OGNJENO LETO, II. knjiga 3. Rezervirano za nagrajeni izvirni roman 4. Ignazio Silone: PRGIŠČE ROBIDNIC 5. Lev N. Tolstoj: KOZAKI — HADŽI MURAT 6. Giuseppe Marotta: ZLATO NEAPLJA Naročilni pogoji: Vseh šest knjig bo veljalo za redne naročnike, kljub znatnemu obsegu knjig, samo 1200 dinarjev. To naročnino pa lahko redni naročnik celotne serije plača v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 200 din, pričenši z januarjem oziroma z mesecem naročila. Založba opozarja, da bodo posamezne knjige pozneje v knjigarniški prodaji mnogo dražje in bo vsaka knjiga te serije veljala kartonirana 350 do 400 din. Ker bo že januarja izšla prva knjiga »KNJIŽNE POLICE«, pohitite z naročilom! DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE v Ljubljani, Mestni trg 26, oddelek za knjižne zbirke. CENA DIN 30. SKL.. huduk'