147arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Pogovarjala se je Irena Kirn Bistveno večji problem kot z ženskami v arhitekturi imamo s položajem arhitekture v naši družbi Intervju s Tino Gregorič Tina Gregorič (1974) je mednarodno nagrajena arhitektka, soustanoviteljica studia Dekleva Gregorič arhitekti in redna profesorica na Tehniški univerzi na Dunaju. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in z odliko zaključila podiplomski študij na Architectural Association (AA) v Londonu. Leta 2003 je skupaj z Aljošo Deklevo ustanovila studio Dekleva Gregorič arhitekti. Poleg arhitekturne prakse je intenzivno vključena v izobraževanje o arhitekturi. Med letoma 2002 in 2004 je poučevala arhitekturo na Tehniški univerzi v Gradcu, leta 2014 je postala redna profesorica in vodja oddelka na Inštitutu za arhitekturo in projektiranje Tehniške univerze na Dunaju. Pogo- sto predava v Evropi in ZDA. Je avtorica številnih člankov o arhitekturi ter soavtorica knjige Negotiate My Bounda- ry! (2002, London) in knjige Home by Dekleva Gregorič Architects (2016, Ljubljana). Leta 2018 je v Muzeju za ar- hitekturo in oblikovanje v Ljubljani sokurirala prelomno monografsko razstavo Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor. Z Aljošo Deklevo sta bila leta 2016 kustosa slovenskega paviljona na arhitekturnem bienalu v Benetkah, za katerega sta zasnovala odmevno predstavitev. Projekti arhitekturnega studia Dekleva Gregorič arhitekti dosegajo pomembne mednarodne uspehe, prejeli so že več kot 50 nagrad in priznanj, med drugim nagradi American Architecture Prize (2016) in International Architec- ture Awards (2012) za Hišo na otoku Maui ter nagrado WAN House of the Year (2015) in posebno pohvalo Archi- tectural Review House Award (2015) za Kompaktno kraško hišo. Za nagrado Miesa van der Roheja so bili nomini- rani štirje projekti studia. Biro je prejel tudi posebno pohvalo v kategoriji 21 for 21 WAN Awards 2012, kjer je izpo- stavljenih 21 arhitektov s potencialom za vodilno produkcijo arhitekture 21. stoletja. Leta 2014 sta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva na BIO 50 utemeljila nanoturizem in za svoj prispevek prejela najvišje priznanje bienala. Leta 2019 sta prejela nagrado Prešernovega sklada. Besede, ki zažarijo v pogovoru s Tino, so radovednost, raziskovanje, odprtost, harmonija. Življenje Tine in Aljoše je preplet zanimanj, ustvarjalnosti in različnih vlog, ki jih imata bodisi kot arhitekta – pro- jektanta, raziskovalca, pedagoga in kustosa – ali kot mama in oče. © To ne S to jk o Tina Gregorič Tina, s partnerjem Aljošo Deklevo sta ustanovitelja biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Vajina posebnost je tudi to, da živita v Sloveniji, kjer imata biro, hkrati pa oba predavata na različnih koncih Evrope in delujeta v svetu. Zato bi začela kar z vprašanjem o prostoru vašega delovanja. Prva misel je, da je prostor našega delovanja naš planet Zemlja. Na delova- nje vedno poskušam gledati zelo široko, hkrati pa hiperlokalno. Pomemben je celosten pogled, zavedanje, da vse, kar kot arhitekti premislimo, predla- gamo, realiziramo, spreminja površino tega edinstvenega planeta, na kate- rem vsi živimo skupaj. Hkrati se moramo nenehno zavedati, da nas prostor delovanja in prostor odraščanja ter kultura, v kateri smo se izoblikovali, de- finirajo. In da prostor, v katerem delujemo, zaznavamo globlje in vanj zato lahko posegamo drugače. Zato se z Aljošo ves čas delovanja studia mnogo rajši osredotočava na izzive v Sloveniji, ali pa vsaj v Evropi, čeprav delujemo tudi v ZDA. Pred pričetkom kateregakoli projekta je za nas vedno zelo po- membno, da si vzamemo veliko časa, energije in senzibilnosti, da prostor 148 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 » ... smo del majhnega naroda, na zelo majhnem teritoriju, ki pa je neskončno lep in izjemno raznolik, zanimiv, ... « Negotiate My Boundary! © o se bn i a rh iv Intervjuji z arhitektkami projekta razumemo v njegovi celostni kompleksnosti, nato pa si dovolimo razmišljati o njegovi spremembi, o ustvarjanju arhitekture, ki bo posegla v status quo tistega prostora. Mogoče imamo Slovenci več motivacije ali razumevanja raznolikosti kot kdo, ki se rodi v veliki, močni državi, ki je bila nekoč velesila, in je vzgojen, da je del velikega naroda. Mi smo odrasli z zavedanjem, da smo del majhnega naroda, na zelo majhnem teritoriju, ki pa je neskončno lep in izjemno raznolik, zani- miv, in smo ponosni na stvaritve naših predhodnikov. Zdi se mi, da je to zelo značilno za našo generacijo, bili smo srednješolci, ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila. Takrat je vladal nekakšen zanos, zavedanje pomembnosti la- stne kulture. Kultura, umetnost in jezik najbolj določajo narod. Ponosni smo bili na vrhunske slovenske arhitekte, ki jim je uspelo narediti preboje tudi zunaj razumevanja slovenskega prostora, na evropski ravni. Glavno vlogo je imel seveda Plečnik, pa tudi Fabiani, Edvard Ravnikar in njegova šola. Šlo je za zavedanje odličnosti v slovenski arhitekturi. Študij v tujini ti z drugačno perspektivo omogoča ravno to, da si ponosen na okolje, od koder prihajaš, in hkrati nenehno kritičen. Majhnost ti daje dodaten zagon, da se dokažeš v mednarodnem okolju ali pa v okolju, kjer živi družba z večvrednostnimi kom- pleksi. To lahko rečem tako za London kot za Dunaj. Slovenije v svetu pogo- sto ne poznajo dobro, na Dunaju pa jo še vedno obravnavajo kot provinco. Menim, da je nujno, ne samo za arhitekte, ampak tudi za druge intelektualce in ustvarjalce, da na Slovenijo pogledajo od zunaj. Sama imam res srečo, da kot redna profesorica na Dunaju to počnem na tedenski ravni. Nujnost menjavanja perspektive za uvid bistvenega je pogosto prezrta. Res je, da danes skoraj vsak potuje, ampak potrebno je več kot zgolj površno potovanje, da določene stvari res globinsko dojamemo ali spremenimo. Kaj bi bil vaš namig? Turizem je lahko globlji ali počasnejši, pa tudi hiter. Ampak v resnici ti šele daljše bivanje in udejstvovanje v drugem okolju da popolnoma nov pogled in izkušnjo, kako funkcionirajo institucije in drugačen kulturni sistem. Skozi to izkušnjo spreminjaš razumevanje. Izkusiš, kako deluje tvoja stroka, kajti tudi arhitekturna stroka v različnih državah in okvirih deluje zelo različno. Razlike so v ustroju natečajev, podeljevanju arhitekturne licence, izobraže- vanju, strukturi posamezne univerze, v načinu učenja ... Ključno je, da na tuji univerzi učiš vsaj pol leta, sicer ne moreš vedeti, ali je dobra in ali je način učenja relevanten ali ne. Prav tako o tem ne moreš soditi samo po delih študentov ali po brandingu, ki ga posamezna šola izvaja. Kar je zelo značilno za Slovence, je to, da se nas je po študiju v tujini mnogo vrnilo domov zato, ker smo želeli prispevati h kakovosti grajenega okolja, in ne le zato, ker je kakovost življenja tu zelo visoka. Kako bi izkušnjo subtilnosti do prostora in nujnosti pogleda od zunaj prenesli drugim, ne samo ženskam, ampak nasploh arhitektom, vseh generacij? Menim, da si začne posameznik poglobljeno, subtilno, raziskovalno, preizpra- ševalno pozicijo znotraj arhitekture oblikovati že v času študija. To obdobje te najbolj determinira. Arhitektura je zelo specifična praksa, o kateri kot sre- dnješolec ne veš skorajda nič, če se ne rodiš v družino arhitektov. Kar pomeni, da ni enaka kot matematika, kemija, biologija, torej naravoslovne znanosti, ali pa jezikoslovje, zgodovina, o katerih si se že leta izobraževal. Kot osem- najst-, devetnajstletnik si resno soočen z arhitekturo na točno določen dan, na določeni univerzi. In če si v letih izobraževanja v družbi z vsaj nekaj misleci, profesorji in kolegi, ki te zmorejo predramiti, potem je to osnova, ki te ne bo nikoli zapustila. Če si v tem obdobju soočen s teksti, starimi bodisi tisoč let ali pa en mesec, ki ti vzbudijo zanimanje, če ti uspe razumeti okolje, v katerem študiraš in kjer si se rodil, potem so to trdni temelji. To velja tako za razume- vanje konteksta kot tudi za moralno držo, kaj in kako lahko kot arhitekt oziro- ma ustvarjalec prispevaš k izboljšanju družbe. Da te vzvode imaš, moraš biti dovolj skromen in občutljiv, da se zavedaš, koliko globinskega znanja potre- buješ za to, da si sploh dovoliš predlagati določeno spremembo oziroma po- seg v prostor. Ko pridobiš to senzibilnost, odnos do zgodovine in vsega, kar je bilo narejeno, ko si sposoben vrednotiti arhitekturo ne glede na slog in čas, v katerem je nastala, ko znaš ločiti bistvene značilnosti – odlično arhitekturo od povprečne ali celo tiste, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo – v tistem tre- nutku imaš dobro osnovo, da se boš lahko vse svoje življenje dodatno izobra- ževal, poglabljal in se o arhitekturi in prostoru nenehno spraševal. Kakšna je bila vaša izkušnja glede izbire študija in študentskega časa? Spominjam se, da takrat v arhitekturnem poklicu ni bilo vzornic. Dolgo časa sem mislila, da bom znanstvenica. Zanimala me je matematika in v resnici je bil ena izmed mojih praktičnih alternativ študij financ. Na srečo sem imela možnost, da sem obvezno prakso opravljala v banki. Ugo- tovila sem, da me delo nikakor ne izpolnjuje, saj ni bilo niti zanimivo niti ustvarjalno. Poleg matematike so me v gimnaziji izjemno zanimale književ- nost, filozofija in umetnostna zgodovina. Ugotovila pa sem, da si želim v življenju ustvarjati, da bom lahko videla in otipala rezultat svojega dela. Da se delo ne bo merilo v urah, številkah, poročilih. V arhitekturi izdelaš risbo, model in včasih se projekt celo dejansko zgradi. Pred študijem sem mislila, da se bom ukvarjala z notranjim oblikovanjem. Kasneje, kot študentka, sem ugotovila, da me grajena arhitektura in urbanizem neskončno zani- mata. Prvi šok sem doživela na sprejemnem izpitu, kjer sem se zapletla v poglobljeno debato o srednjem veku s profesorjem Koširjem. Najina po- gleda sta bila zelo različna. Kot naravoslovka sem srednji vek videla kot temo – z nazadovanjem v miselnosti človeštva, profesor pa ga je zaradi bistvenega napredovanja gotske arhitekture videl kot svetlobo. Prepriča- na, da izpita ne bom opravila, sem že delala načrte, da bom šla za leto dni na potovanje po svetu. Zavedela pa sem se, da me arhitektura še veliko bolj zanima in da bom sprejemne izpite zagotovo šla delat še enkrat. Zgo- dilo se je ravno obratno, za razgovor sem dobila vse točke in bila sprejeta. Na svoji izobraževalni poti nisem imela vzornikov. Tudi danes jih nimam. Zdi se mi, da je treba vrednotiti dela, in ne osebnosti. Zato se nisem nikoli opredeljevala do osebe, ki bi ji hotela slediti, ampak prej do misli, do glo- bokih vprašanj, do radikalnih pozicij. Kakšna je bila vaša karierna vizija, ko ste bili študentka? V resnici sploh nisem imela predstave, kaj bom kot izobražena arhitektka delala. Ker me je zanimalo preveč stvari … Že v tretjem letniku sva skupaj s kolegico Aleksandro Dolenc sodelovali na prvem mednarodnem natečaju. Imeli sva srečo, da sva na natečaju UIA v Barceloni, kjer je bilo več kot tisoč projektov, dobili eno izmed prvih desetih nagrad. Mislim, da me je to zelo določilo, saj sem v obdobju, ko se strokovno oblikuješ, dobila potrditev, v mednarodnem okolju, zunaj meja Slovenije. 149arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Razstava Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor. © F la vi o Co dd ou Tina Gregorič Izkusili in videli ste, da ni meja, da je vse mogoče. Hkrati s to zelo specifično mednarodno izkušnjo in potrditvijo razmišljanja sva postali tudi aktivistki. V tretjem letniku sva skupaj poskušali rešiti objekt učnih delavnic Savina Severja. Napisali sva ogromno dopisov, celo dokumentov, da bi zavod za spomeniško varstvo objekt pravočasno zašči- til. Preverili sva lastništvo. Vedeli sva, da je ključ v lastništvu, kajti lastnik lahko, z dovoljenjem ali brez njega, na objektu naredi marsikaj. Takrat sva imeli tudi intervju z velikim slovenskim arhitektom Savinom Severjem. Sre- čanje z njim, njegov odnos do sveta, njegova drža, popolna odsotnost majhnosti, vse to me je fasciniralo. Vse te zelo posebne izkušnje, ki niso bile del osnovnega kurikuluma šole. Stvari, ki so bistveni del življenja. Vi ste se lotili reševanja arhitekture. Jaz sem hotela konkretno spremembo! In želeli ste reševati konkretne stvari, stavbe, zunaj sten izobraževanja. Tako, da. Zgodovina in teorija arhitekture sta pomembni. Rada berem, pre- mišljujem, včasih tudi kaj napišem o arhitekturi, a še rajši reflektiram skozi prakso. Rada imam konkretne rezultate, ki jih vizualiziram v prostoru. In ta res negativna izkušnja, ko so učne delavnice kasneje nelegalno porušili – zavod za spomeniško varstvo se ni odzval dovolj hitro – je bila frustrirajoča, hkrati pa mi je dala novo energijo. Porušili so jih neki konec tedna. Rušenje sem zaradi pravočasnega klica znancev utegnila fotodokumentirati. Ta do- godek je izzval projekt Evidenca in valorizacija slovenske arhitekture od leta 1945 do 1970, kjer sem še kot študentka intenzivno sodelovala z Ma- rušo Zorec in Vojtehom Ravnikarjem. Šlo je za poskus dokumentacije vseh v tistem obdobju relevantnih objektov, ki bi jih bilo treba ovrednotiti in jih definirati s statusom lokalnega ali državnega spomenika. Okrog leta 2000 je bil odnos do arhitekture iz obdobja po drugi svetovni vojni precej slab, uničevalen. Pretirano so jo povezovali s političnim sistemom in niso videli vrhunskosti posameznih del. Raziskava Evidenca se je zaključila, tik preden sva šla z Aljošo študirat na AA v London. Bila sem polna zanosa, da sem takrat na novo vzpostavila stik z DOCOMOMO-m, ki ga Slovenija ni več imela. Kot podiplomska študentka na AA sem stopila v stik s profesorico na Cambridgeu in takratno predsednico DOCOMOM-a Catherine Cooke in ji skozi Evidenco predstavila najboljšo slovensko modernistično arhitekturo od leta 1945 do 1970. Povabila me je na javno predavanje, kjer sem angle- ški sekciji DOCOMOM-a, vključno s starostami londonskega modernizma, predstavila slovenski modernizem. Njihove reakcije so mi dale jasno potr- ditev o njegovi pomembnosti in sporočilnosti. Vendar zaradi majhnosti in pozicije Slovenije arhitektura slovenskega modernizma ni bila dovolj publi- cirana in predstavljena na mednarodni ravni, in še danes nima ustreznega položaja v arhitekturnih pregledih, ki opredeljujejo evropski modernizem. Skozi raziskovanje slovenske arhitekturne dediščine sem se o arhitekturi naučila še več kot na fakulteti. Bistveni del je bil študij arhiva Stanka Kristla. Za mojo strokovno pot je bila ključno tudi, da sem bila zadnje leto študija v Ljubljani asistentka gostujočega profesorja Njirića. Skozi to izkušnjo in- tenzivnega poučevanja sem ugotovila, kakšno moč ima učiti o arhitekturi in kako zelo me to zanima. Skozi delo profesorja Njirića sem prepoznala, da biti dober profesor zahteva inteligentnost, izjemno razgledanost in hkrati odprtost. Z izobraževanjem, s tem, da nekoga premakneš v razmišljanju in delovanju, lahko dosežeš večjo pozitivno spremembo na planetu ali v družbi. Tako sem z veseljem sprejela povabilo na Tehniško univerzo v Grad- cu, kjer sem učila arhitekturo dve leti, takoj po zaključku študija na AA. Izjemne izkušnje, Tina. Ste morda kdaj zaznali, da ste v prednosti ali da vam je težje, ker ste ženska? Mislim, da smo imeli prednost, da smo odrasli v okolju, kjer so imele že naše mame popolnoma enakovredne vloge v družbi, družini in posame- znih strokah – in se o tem sploh nismo spraševali. Enakopravnost spolov je bila nekaj očitnega. Trenutek, ko sem bila zaradi tega, ker sem ženska, v prednosti, je bila pridobitev redne profesure na Tehniški univerzi na Duna- ju (TUW). Takrat sva z Aljošo želela učiti skupaj, toda ob povabilu na prijavo za profesuro so nama pojasnili, da TUW ne želi zaposliti tandema in da imam bistveno več možnosti, če se prijavim sama. Že takrat se je začelo govoriti o ženskih kvotah in situacija pri njih ni bila uravnotežena. Menim, da nikoli ne bi mogla biti profesorica arhitekture, če ne bi imela skupaj z Aljošo toliko let ustvarjalnega studia. Bistvena prednost TUW pred Univer- zo v Ljubljani je namreč ta, da za vsako profesorsko mesto izvedejo odprti poziv z javno predstavitvijo in da imajo pravilo, da lahko redno profesuro in vodenje katedre pridobi le arhitekt s predhodno uveljavljeno prakso in s ključnimi izkušnjami tako v poučevanju kot v raziskovanju. Prav to pravilo mi je omogočilo, da sem lahko, še preden sem bila stara štirideset let, po- stala redna profesorica in vodja oddelka. Kaj pomeni poučevanje v tandemu? Na ljubljanski fakulteti te prakse ni. Večina univerz na področju arhitekture, vsaj v anglosaškem svetu, sploh AA, deluje tako, da predmet ali seminar vodita dva profesorja skupaj. Na ta način drug drugemu zvišujeta meje in postavljata vprašanja. Tako nisi niko- li sam sebi zadosten. Učenje v tandemu je odličen in veliko bolj logičen način za vsakega profesorja arhitekture, ki izhaja iz prakse. Univerze v sre- dnji Evropi glede tega zaostajajo. Gre namreč za kreativno poučevanje. Po pridobitvi magisterija v Londonu ste nekaj časa delali tudi v biroju danes žal že pokojne Zahe Hadid. Zelo posebna izkušnja. Po zaključku študija na AA nas je Patrik Schuma- cher, partner Zahe Hadid in naš mentor, povabil, naj pridemo delat nate- čajni projekt v njen biro, ki je bil takrat precej majhen studio. Sodelovali smo na natečaju za tovarno BMW in zmagali. To je bilo eno izmed ključnih del, ki je pomagalo potisniti biro v velikostni rang, v katerem je še danes. Zaha je bila neizmeren mislec, ekstremno inteligentna ženska – ni čudno, da je pred arhitekturo študirala matematiko – in neskončno močna oseba. Tudi zelo zabavna in zelo kritična. Z njo smo se srečali že kot študenti, ko je bila žirantka na predstavitvi naših projektov, in videli smo, kako razmišlja. Bila je najprodornejši kritik. V trenutku je našla šibko točko. Študentske projekte je znala videti popolnoma neobremenjeno, odprto, brez poveza- ve z lastnim ustvarjanjem. Pravzaprav bi to morala biti lastnost vsakega profesorja, ki ne želi izobraževati sledilcev, ampak želi podpirati kritično mišljenje. Drugačna, skoraj boleča pa je bila izkušnja z Zaho kot žirantko najinih študentov na AA-ju. Ko si še študent in Zaha kritizira tvoj projekt, se lahko braniš in takoj odreagiraš. Ko nekdo kritizira dela tvojih študentov (smeh), pa kot pedagog ne smeš odreagirati, ker se študenti učijo, kako se argumentirano zoperstaviti kritiki. Zaha je za ženske v arhitekturi naredila ogromno, ker nikakor ni bila skro- mna in je zelo jasno in odločno izražala svoje mnenje. Radikalno je spremi- njala klišeje in tabuje. Imela je to osebnostno moč – s svojo prezenco, s svojo mislijo, s svojim premislekom, pogledom. 150 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 »Ne verjameva v avtonomnost izobraževanja arhitekture, meniva, da bi se morali oblikovalci, umetniki in arhitekti izobraževati pod skupnim »dežnikom«, ali pa vsaj v skupnem prostoru, in gojiti izmenjavo misli, provokacij in izzivov. Oblikovanje lahko razumemo zelo široko.« Hiša XXS © M at ev ž P at er no st er Intervjuji z arhitektkami Kakšna je vajina izkušnja glede možnosti prispevanja h kakovostnemu razvoju prostora in družbe v Sloveniji? Menim, da nekaterih vzorcev slovenskega naroda, ki ščiti povprečje na- mesto izjem, ne bomo spremenili zelo hitro. Dokler vse strukture delujejo tako, da uspevaš s povprečnostjo, pokornostjo, ubogljivostjo in pridno- stjo, ne bo sprememb. V trenutku, ko s konkretnim delom »zaštrliš ven«, si pravzaprav napaka in druge ogrožaš. Eno izmed takih izkušenj sva imela s knjigo Negotiate My Boundary!, ki je bila izdana na izrecno pobudo de- kana AA-ja Mohsena Mostafavija, saj založba AA Publications še nikoli prej ni izdala študentskega dela. Dekan je poudaril, da je izdaja knjige nuj- na zato, ker bodo naša odkritja tolikokrat skopirana, da je nujno vedenje, kdo je postavil te temelje. Ni se motil. Knjiga je bila razprodana v pol leta in imela je izjemen mednarodni domet. Na AA v Londonu smo s samostoj- no razstavo nadgradili vsebino knjige. Knjiga se osredotoča na radikalno prihodnost kolektivne stanovanjske gradnje ter drugačno razumevanje družbe, sosesk, gospodinjstev in potencialov, ki iz teh družbenih spre- memb nastajajo in ki jih moramo obravnavati, če hočemo razvijati vklju- čujočo družbo. Ukvarjali se torej nismo samo z arhitekturno ravnjo, am- pak intenzivno tudi s socialno. Knjiga je bila hitro vključena v pomembne knjižnice po vsem svetu, predavali smo na mnogih mednarodnih univer- zah in konferencah. Z Aljošo sva jo predstavila tudi v Sloveniji in na Fakul- teti za arhitekturo jasno izrazila željo, da znanje predava naprej, a ni bilo nobenega zanimanja. Pravzaprav je bilo takrat zelo očitno to, da je bila moč knjige mladih arhitektov za slovensko okolje moteča. S Plečnikovim študentskim priznanjem je bilo zelo jasno nakazano, da je bilo delo kljub temu, da je arhitekturne knjige takšnega dometa v tistem trenutku zelo redkokdo izdajal, obravnavano kot študentska publikacija. Takrat sva se zavedela, da bova outsiderja v lastnem okolju. Ta položaj je bil boleč, še malo bolj zato, ker je bilo prezrto tudi najino prvo skupno delo, Hiša XXS, za katero sva dobila veliko mednarodnih nagrad, a nobene lokalne, slo- venske. Takrat sva majhnost slovenske arhitekturne scene izkusila nega- tivno. Spoznala sva, da sta neodvisnost in kakovost prej moteči kot dobro- došli. Nisva edina s tako izkušnjo, a naju je naredila samo še močnejša. Zavedela sva se nujnosti ustvarjanja kakovostne, relevantne arhitekture vsaj v evropskem, če ne v svetovnem merilu. Odprtost, ki ste jo omenili na začetku, v slovenskem prostoru pogosto pogrešamo. Je težko biti outsider? Ne, ker se imam tudi za Evropejko … Sem Slovenka, a moj prostor delova- nja je razširjen prek slovenskih meja. Slovenska arhitekturna scena pogo- sto funkcionira preveč zaprto in ima ključne vzvode, ki določajo splošno razpoznavno kakovost, kar tudi pripadnikom mlajših generacij, razen red- kih posameznikov, onemogoča, da bi se v polnosti razvili. Vzor odprtosti bi moral biti Edvard Ravnikar, ki je bil res genialen profesor, arhitekt in spod- bujevalec drugačnega razmišljanja. Ni vzgajal svojih sledilcev, ampak tiste ustvarjalce, ki se bodo vedno kritično preizpraševali. Zato sem ponosna, da sem slovenska arhitektka z možnostjo raznolikega udejstvovanja – da sem enkrat aktivistka, drugič kustosinja, urednica, pa profesorica in hkrati pro- jektantka ... – to prepletanje izkušenj določa širšo arhitekturno prakso, produkcijo studia, pa tudi način poučevanja. Gre za medsebojno oplajanje. Omenili ste, da s partnerjem Aljošo nista načrtovala skupnega biroja, temveč sta nameravala delovati ločeno. Kako se je razvil biro Dekleva Gregorič arhitekti? Začelo se je z majhnim skupnim projektom, Hišo XXS, kjer sva ugotovila, da odlično sodelujeva tudi v praksi. Pred tem nisva želela delati skupaj, tudi zato, ker sva od starejših kolegov dobila opozorila, da če delaš skupaj, se boš kot par zagotovo razšel ali ločil (smeh). Ko sva začela intenzivno projek- tirati skupaj, sva ugotovila, tako kot že prej v Londonu, da te določa razu- mevanje arhitekture. Vsakič imava vsak svoje stališče, a si rada izmenjava različne poglede in iščeva najprimernejšo rešitev. Danes si sploh ne znam predstavljati drugačnega načina dela. To, da imaš ob sebi nekoga, ki tako močno razmišlja in ki te vseskozi potiska na višjo raven, bodisi ko te spra- šuje ali pa ti nasprotuje, to je pravzaprav darilo. Je sicer naporno in veliko težje kot to, da se zelo hitro strinjaš sam s seboj, vendar je privilegij. Imava šestnajst let starega sina. Ko sem postala mama, sem nehala učiti v Gradcu in nato sem deset let delala izključno kot projektantka. Imela sva si- cer veliko predavanj, delavnic in razstav, nisva pa imela stalnih učiteljskih mest. V biroju z oblikovanjem raziskujemo in z raziskovanjem projektiramo, ne glede na to, kako velika je naloga, ter tako preizprašujemo tisto, kar je očitno, in nadgrajujemo standarde. Po desetih intenzivnih letih sva si oba zaželela spremembe, še več možnosti raziskovanja arhitekture in učenja. Odzvala sva se na vabilo, naj v sodelovanju z matično šolo v Londonu zasnu- jeva nov izobraževalno-raziskovalni program – AA Visiting School. Leta 2014 sva skupaj razvila širok raziskovalni projekt nanoturizem. Zanimalo naju je, kako vzpostaviti alternativno, kreativno kritiko množičnega turizma. Če no- čemo, da se raznolikost, v Sloveniji in po svetu, popolnoma uniči, da se izni- čijo lokalne specifike, lokalne ekonomije, lokalne skupnosti, potem to zahte- va radikalen pristop. Hkrati sva bila kot mentorja povabljena na BIO 50, kjer sva šest mesecev vodila mlade kreativce – raziskovalce, oblikovalce, arhitek- te in sociologe – skozi raziskovanje, definicijo in primere nanoturizma. Aljoša že osem let vodi AA nanotourism Visiting School. Leta 2016 sva bila pova- bljena na beneški bienale kot kustosa slovenskega paviljona. Povabila sva bila zelo vesela, saj je to pomenilo možnost za pogovor, razmišljanje zunaj projektiranja in oblikovanja. Izbrala sva vedno aktualno in akutno tematiko doma in jo povezala z idejo knjižnice. Zdaj zaključujeva knjigo, ki je posveče- na premislekom o celotni zbirki knjig v paviljonu, skozi diagrame in intervjuje s sedemindvajsetimi arhitekti, kritiki, umetniki in kustosi, ki so soustvarili knjižnico na temo prihodnosti, boljšega bivanja oz. na temo doma. Vedno sva iskala izzive, ki so povezljivi z najino prakso in ki jo razširjajo v intelektualni premislek ali teoretske sfere. Pomembno se nama zdi pove- zovanje teorije in prakse. Ne verjameva v avtonomnost izobraževanja arhi- tekture, meniva, da bi se morali oblikovalci, umetniki in arhitekti izobraže- vati pod skupnim »dežnikom«, ali pa vsaj v skupnem prostoru, in gojiti iz- menjavo misli, provokacij in izzivov. Oblikovanje lahko razumemo zelo širo- ko. Oblikuješ lahko izkušnjo, podobo, izdelek, stavbo, ali pa cesto, krajino. Ključni način za tako izmenjavo mnenj je delavnica. Ta omogoči izkušnjo delovanja v skupini, kar je značilno tudi za delo v biroju. Arhitekture ne moreš ustvarjati ne kot posameznik ne kot tandem, ampak si vedno v timu. 151arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Tina Gregorič »Sem večni optimist, včasih mi rečejo, da sem naivna, da sem utopistka, ampak jaz dejansko vedno verjamem v pozitivno spremembo. Verjamem, da bomo nekoč – ne vem sicer, kdaj – prešli povprečnost in začeli ustvarjati spodbudno okolje, da se bo lahko čim več izjemnih ustvarjalk in ustvarjalcev poglobljeno ukvarjalo s prostorom in res kakovostno sooblikovalo prostor prihodnjih generacij.« © M ira n Ka m bi č Kampus Livade, Izola. Tina, kako usklajujete vlogo matere in arhitektke? Usklajevanje arhitekture in starševstva je bilo vedno pragmatično. Zapletlo se je, ko sem bila izbrana za mesto profesorice na Dunaju, to je bil pravza- prav šok, saj nikakor nisem resno računala na tak izid. Nisem si znala pred- stavljati, kako pogosto bom morala na Dunaj, se bomo morali preseliti tja kot družina? Jasno je bilo, da biroja ne moremo preseliti. Takrat sem se tudi zavedela, da profesura na Dunaju pomeni, da učiš dru- gje, ne tam, kjer deluješ kot projektant. Vprašali so me, ali imam otroke in kako bom uskladila obe vlogi. Odgovorila sem: »Tako kot vedno. Saj ima otrok tudi očeta.« Najbrž je res, da če Aljoša ne bi bil tako močan oče, jaz ne bi mogla sprejeti ponudbe. Imam srečo, da res uživa v tej vlogi. Ko je Aljoša gostujoči profesor, kar je zelo pogosto, pa ga podprem jaz. Naša družina deluje tako, da se te vloge menjavajo. Ko sva bila kot gostujoča profesorja povabljena na Univerzo v Torontu, kjer sva končno spet učila kot tandem, smo se kot družina skupaj začasno preselili v Kanado. Menim, da so to neprecenljive izkušnje za vso družino. Še kakšna spodbudna beseda mladim arhitektkam? Mlade je treba spodbujati a priori in jim dati kar najboljšo možnost za to, da se razcvetijo. Ne glede na to, ali je to arhitektka ali arhitekt ali pa kak drug raziskovalec, ki se je pridružil projektu s prostorsko problematiko. Zato je tako neskončno nagrajujoče, ko vidiš izjemne rezultate svojih štu- dentov. Opaziš njihovo kritično, aktivistično in progresivno razmišljanje ter to, da so opolnomočeni s programom, ki si jim ga zastavil, z urami, ki si jih z njimi preživel – bodisi na ekskurziji, na delavnici ali pri konkretnem pro- jektu – in veš, da si jim pomagal razširiti pogled na svet in s tem posredno pripomogel k boljši prihodnosti. To me neskončno osrečuje. Nikoli nisem verjela v noben sistem. Vse je treba preizprašati, tudi filozof- sko ali znanstveno pozicijo. Vsaka struktura, tudi izobraževalna, je umetna tvorba. Imeti moraš kritično držo, če hočeš narediti korak naprej. In včasih se moraš zavedati svojih omejitev in biti toliko odprt, da si vedno pripra- vljen zrasti. Nikoli pa ne smeš postati nekritičen del strukture. Na koncu se izkaže, da ljudje, ki samo uspevajo znotraj sistema, nimajo lastne zgodbe in niso premaknili nič resnično pomembnega. Kakšna je vaša izkušnja, če primerjate Slovenijo in Avstrijo? Na Dunaju sem se zavedela, da so moje vrstnice v Avstriji odraščale bistve- no drugače in da je avstrijska družba glede enakosti med spoloma precej bolj konservativna kot slovenska. Tudi delež arhitektk, ki končajo študij in ostanejo v praksi, je v Avstriji izjemno nizek. Položaj žensk znotraj družbe je zgodovinsko boljši v Sloveniji. Arhitekti pa smo bistveno na slabšem kot v Avstriji in v marsikateri drugi evropski državi, recimo Danski, Belgiji, Švici, Franciji, kjer si kot arhitekt spoštovan strokovnjak, ki se po svojih najboljših močeh in z moralno zavezo opredeljuje o kakovosti prihodnjega grajenega okolja, se preizprašuje o končnosti virov, o onesnaževanju, o radikalnih spremembah, ki jih povzroča gradnja. Položaj arhitekturne stroke in pogled slovenske družbe, javnosti na arhitekte pa sta tako nizka, da je čisto vseeno, katerega spola si. Vsi skupaj bi se morali truditi, da bi arhitektura kot praksa in arhitekt kot strokovnjak dobila položaj, kakršnega imata v razvitih evrop- skih državah. Bistveno večji problem kot z ženskami v arhitekturi imamo s položajem arhitekture in arhitektov v naši družbi. Sem večni optimist, včasih mi rečejo, da sem naivna, da sem utopistka, ampak jaz dejansko vedno verjamem v pozitivno spremembo. Verjamem, da bomo nekoč – ne vem sicer, kdaj – prešli povprečnost in začeli ustvarja- ti spodbudno okolje, da se bo lahko čim več izjemnih ustvarjalk in ustvar- jalcev poglobljeno ukvarjalo s prostorom in res kakovostno sooblikovalo prostor prihodnjih generacij.