OSNOVNE SMERNICE ZA GEOGRAFSKO 
PROUČEVANJE PASTIRSKEGA 
GOSPODARSTVA V SLOVENSKIH ALPAH 
Jurij Scncgačnik* 
Pastirsko gospodarstvo je tipičen način i/ra-
be neposeljenega ali sezonsko poseljenega 
gorskega sveta v slovenskih Alpah. Za to obli-
ko gospodarstva se iako v strokovni literaturi 
kot v splošni ljudski rabi uporabljajo različni 
izrazi kot planinsko planšarslvo, planinsko 
gospodarstvo, alpsko pastirslvo, pašno gospo-
darstvo itd. Bistvo lega gospodarstva je bila v 
preteklosti organska povezava dolinskih kmeti-
jskih površin z visoko v gorovju ležečimi pla-
ninskimi pašniki v enoten gospodarski obrat. 
Planinski pašniki so služili kot nujno dopolnilo 
za sezonsko pašo živine, ki v dolini ni dobila 
zadosti hrane. Splošen gospodarski razvoj, ki 
je zajel tudi odmaknjena gorska območja, je 
močno posegel v tradicionalni sistem planin-
skega gospodarstva. Industrializacija s svojimi 
učinki je a alpskih vaseh sprožila procese 
deagrarizacije in depopulacijc. Posledica je 
bilo bolj ali manj intenzivno propadanje plani-
nskega gospodarstva na vseh tradicionalnih 
planinskih območjih. Naša družba se je dolgo 
časa premalo zavedala pomena ohranjanja 
kulturne pokrajine in pridobivanja hrane v 
odmaknjenem gorskem svetu. Šele v zadnjih 
nekaj letih so bili ukrepi za reševanje lega 
gospodarstva ponekod dovolj učinkoviti, da se 
je propadanje zaustavilo in je začelo število 
živine na mnogih planinah zopet rasli. 
V nasprotju z drugimi alpskimi deželami v 
Evropi pri nas nismo imeli neke tekoče evide-
nce o planinskem gospodarstvu. S splošno 
*, Sredn ja pedagoška šola. Resi jeva, Ljubljana. 
intenzilikacijo kmetijstva se je prav v zadnjih 
letih močno povečalo zanimanje strokovnih 
služb in različnih strokovnjakov za to obliko 
gospodarstva. Mladina lahko v okviru svojega 
raziskovalnega dela veliko prispeva pri inven-
larizaciji in evidentiranju oobstoječega stanja 
na planinah in ugotavljanju sodobnih proce-
sov, ki se odvijajo na pašnih območjih v gorah 
v povezavi z dolino. 
Planinsko gospodarstvo je že pred vojno 
pritegovalo pozornost geografov, še bolj pa so 
se mu posvečali po vojni. Omenili velja zlasti 
dela A. Melika, S. llešiča, B. Jordana, E. 
Čerčka, V. Fajglja in drugih, ki jih najdemo 
na koncu na seznamu literature. Najbolj celo-
vito pa je za celo Slovenijo obdelal to proble-
matiko M. Vojvoda v sodelovanju z L. Tonči-
čem. Poleg del drugih avtorjev, ki so obravna-
vali le posamezna območja, lahko vzamemo 
študije M. Vojvode kot enega osnovnih virov 
pri pripravi raziskovalnega dela za mlade, saj 
so med drugimi ludi bogato kartografsko 
opremljene. 
Izbrali si bomo ozemlje, ki ga želimo obde-
lali. V našem alpskem svetu lahko ločimo 13 
planinskih območij, pašno gospodarstvo pa 
najdemo ludi v predalpski in dinarsko-kraški 
Sloveniji. Izberemo si lahko eno tako planin-
sko območje ali le njegov del. Po drugi strani 
pa se pri izbiri teritorija proučevanja lahko 
naslonimo ludi na upravne meje in prouču-
jemo pašništvo na primer samo za eno občino. 
Pri zbiranju raznih podatkov na občinah ali 
kmetijskih zadrugah nam to olajša delo. 
(o 
Za kartografsko osnovo lahko koristno 
uporabimo občinske karte 1 : 50 000, ki jih 
dobimo praviloma na občinskih geodetskih 
upravah, večino območij alpskega pastirstva 
pa pokrivajo tudi planinske karte Planinske 
zveze Slovenije 1 : 50 000, ki jih dobimo v 
vseh večjih knjigarnah, v turističnih posloval-
nicah in še kje drugje. Te karte ali kopije nam 
lahko služijo direktno za nanašanje posamez-
nih elementov na karte, lahko pa jih uporabi-
mo le kot osnovo za izdelovanje podlog na 
prosojnem (paus) papirju. Podloge s samo 
nekaterimi kartografskimi elementi lahko 
ponekod dobimo na občinskih geodetskih 
upravah ali pa na Geodetskem zavodu v Ljub-
ljani. Najpomembnejši elementi za nas so plas-
tnice (relief), vodovje, naselja in ceste. 
Zelo koristno je, če si preskrbimo geološko 
karto (na Oddelku za geografijo ali na kateri 
od geoloških inšlilucij).nikakor pa ne gre 
zametovati tudi obstoječih pedoloških ali vege-
tacijskih kart. 
Preden gremo na teren, si na kmetijskih 
zadrugah pri pospeševalni službi preskrbimo 
sezname vseh področnih pospeševalcev, pred-
sednikov pašnih skupnosti in vseh drugih, ki 
so imeli kdaj karkoli opravka s pašništvom. 
Najbolje je, da si sestavimo kar poseben vpra-
šalnik za vsako planino, v katerega bomo izpo-
lnjevali podatke. Podatke o dolinskih naseljih, 
ki so vezani na planinsko pašo, pa bomo naj-
laže dobili iz Krajevnega leksikona Slovenije, 
popisov prebivalstva in na Zavodu za statisti-
ko v Ljubljani. 
Če se bomo odločili za kartiranje nekaterih 
planin, ki imajo najbolj dinamičen razvoj, je 
najbolje, da si na občinskih geodetskih upra-
vah preskrbimo topografske karte 1 : 5 000 ali 
1 : 10 000. Najbolje bo, da za podlogo pri kar-
tiranju uporabimo kar ozalidne kopije teh 
kart. Zelo nazorna bi bila primerjava kart 
izrabe planin iz. različnih obdobij. 
POTEK DELA 
Iz obstoječe literature (predvsem dela A. 
Melika) lahko dobimo pokrajinski - predvsem 
geomorfološki opis obravnavanega teritorija. S 
pomočjo geološke (in eventuelno pedološke 
ali vegetacijske) karte se seznanimo s priro-
dnimi osnovami za pašno gospodarstvo. Plani-
ne lahko razdelimo glede na to. na katerih 
kamninah ležijo, predvsem pa glede navezano-
sti na različne reliefne oblike (prevali, sleme-
na, pobočja, dna dolin itd.). Glede na nadmor-
sko višino jih lahko razdelimo na višinske 
pasove in tudi ugotavljamo njihovo lego po 
posameznih vegetacijskih pasovih. Skušamo 
ugotoviti, če je bilo opuščanje ali tudi sedanje 
oživljanje planin navezano na neugodne priro-
dne pogoje. 
Pri proučevanju družbenogeografskih ele-
mentov bomo največ podatkov dobili na kme-
tijskih zadrugah, od različnih pospeševalcev, 
predvsem pa od predsednikov pašnih skupno-
sti. Za informatorje pridejo seveda v poštev 
tudi vsi ostali, ki so bili že skozi več let deja-
vni pri planinskem gospodarstvu. 
Pri vsaki planini je važno njeno ime, oziro-
ma imena vseh združenih pašnikov, ki zdaj 
funkcionirajo kol en obrat. Tako lahko prime-
rjamo iste pašnike skozi več obdobij, kajti 
imena planin so se ponekod spreminjala. 
Ena najpomembnejših značilnosti je lastni-
štvo planin. Planine so lahko v zasebni ali 
družbeni lasti, pojavljajo pa se lahko še kom-
binacije. V večini primerov so danes že formi-
rane pašne skupnosti. V zvezi s tem nas zelo 
zanima leto njene ustanovitve. 
V zvezi s povezavo planinskih pašnikov z 
gospodarstvom v dolini nas predvsem zanima, 
iz katerih vasi in koliko gospodinjstev pase na 
posamezni planini. Zanima nas število in stru-
ktura živine, ki jo posamezna gospodinjstva 
pošiljajo na planino. Smotrno je ugotovili lip 
teh gospodinjstev (kmečka, mešana, nekmeč-
ka), usmerjenost kmetij in tudi nasledstvo na 
kmetiji. Iz vseh teh podatkov lahko razberemo 
koliko in kakšna živina se pase na planini. 
Glede na prevladujočo živino tudi določimo 
tip planine. 
Podatke o površini planin lahko črpamo iz 
različnih virov. Najbolj točni so podatki o 
planinah, za katere je bil narejen ureditveni 
načrt. Poleg samih pašnih upravičencev nam te 
podatke lahko dajo tudi gozdarji ali pa jih 
dobimo iz katastra. 
Važno je pri tem ločiti, koliko je intenzivno 
izkoriščenega pašnika, koliko pa se ga izkori-
šča ekstenzivno, je poraščenega z gozdom ali 
pa obsega neploden svet. S tem v zvezi se tudi 
pozanimamo, ali se planina zarašča in opušča, 
ali pa se obseg pašnih površin širi zaradi člo-
vekovih posegov. 
Zelo važna komponenta je prometna dosto-
pnost planine, saj je to eden najvažnejših deja-
vnikov ohranjanja planšarstva. Zato moramo 
ugotoviti, ali je planina dostopna le peš, po 
kolovozu, s traktorjem ali s cesto. Pri tem je 
pomembno leto izgradnje te ceste ali leto 
njene izboljšave. 
Za nemoteno obratovanje planine so nujni 
pastirski objekti na planini. Zbrali moramo 
podatke o številu hlevov, koč za pastirje (ak-
tivnih in propadlih) in sirarnic. Zbrali skuša-
mo tudi podatke o ograjah, stojiščih, preskrbi z 
vodo in elektriko, lovskih in gozdarskih kočah 
ter o vseh turističnih objektih. Pri tem so miš-
ljeni planinski domovi, počitniški domovi in še 
zlasti vikendi. Dobro se je pozanimati kdaj in 
kako so ti vikendi nastajali. Prav tako nas 
zanimajo vse oblike turizma in rekreacije, ki 
so na planini in kakšne so možnosti za nada-
ljnji razvoj. 
Pri planinah, kjer so pastirji, skušamo zve-
deti spolno, starostno, poklicno in izobrazbeno 
strukturo pastirjev in se pozanimati o proble-
matiki pastirjev nasploh. 
Pomembni so tudi podatki o proizvodnji na 
planini, prevozu mleka v dolino, širjenju in 
prodaji proizvodov. Prav tako je zanimivo 
zvedeli, s kakšnimi sredstvi se planina financi-
ra, kakšna dela so bila opravljena v preteklih 
letih in kaj nameravajo delati v prihodnje. 
Ugotoviti je treba vlogo vseh dejavnikov (ob-
čine, kmetijske zadruge in drugih), ki odloči-
lno vplivajo na bodoči razvoj pašništva. 
Ko imamo zbrane vse te podatke, se lahko 
odločimo za kartiranje planin, ki imajo najbolj 
dinamičen razvoj ali pa predstavljajo pomem-
bno turistično-rekreacijska žarišča. Pri karti-
ranju lahko ločimo različne stopnje izkorišče-
nosti pašnikov, zaraščanje pašnikov ali krče-
nje, skarliramo pa tudi vse pastirske, turistične 
in druge objekte na planini. 
Preden se lotimo pisanja elaborata skušamo 
čim več podatkov tudi kartografsko prikazati. 
Napotke o tem si lahko ogledamo v Vrišerje-
vem Uvodu v geografjo. Z različnimi znaki in 
simboli prikažimo vsaj najvažnejše elemente 
pašništva, kol so število in struktura živine, 
migracije živine iz posameznih vasi, infra-
strukturno opremljenost planin in turistič-
no-rckrcacijsko dejavnost. Število živine na 
planinah prikazujemo z različno velikimi krogi 
po formuli: 
r - V - " ! - " 
(r = radij kroga, n = število živine), pri čemer 
radij kroga lahko zmanjšamo ali zvečamo s 
tem, da vse delimo s poljubnim številom. 
Delež posamezne živine pa prikazujemo s 
krogovnimi izseki. Problem nastopi v tem, ker 
posamezne vrsie živine med seboj niso primer-
ljive in tako ne moremo enostavno seštevati 
ovc in konjev. Zato je potrebno dobiti enoten 
izraz za vso živino. To dobimo tako, da vso 
živino pretvorimo v tako imenovane GNŽ 
(glave normalne živine). Kol "normalna žival" 
se smatra odrasla krava običajne žlahtne 
pasme in 400 kg žive leže. Vso ostalo živino 
pretvorimo v GNŽ preko različnih koeficien-
tov. Koeficienti za posamezne vrste živine po 
starosti so: 
67 
GNŽ 
žrebe do 1 Ictii 0,6 
žrebe nad 1 do 3 lei 1 
odrasla kobila nad 3 leta, breja žrcbica ali kon j 
skopi jenec nad 3 leta 1,3 
žrebee I 
tele do 6 mesecev 0,15 
tele nad 6 do 12 mesecev 0,5 
mlado govedo nad 1 leto do 2 let 0.7 
krava nad 2 leti in breja junica I 
vol nad 2 leti 1,2 
odrasel bik 1,4 
ovca ali oven ne glede na starost 0.1 
koza ali kozel ne glede na starost 0,1 
pujsek do (» mesecev 0.03 
prašič ali svinja nad 2 do 6 mesecev 0.12 
prašič ali svinja ter ostali nad 6 do 12 mesecev 0.25 
odrasel merjasec 0.4 
Število in strukturo živine lahko tako karto-
grafsko prikažemo šele potem, ko smo jo pre-
tvorili v GNŽ. 
Planinski) gospodarstvo je neposredno 
povezano z življenjem v dolini. Zalo je ugod-
no posvetiti pozornost razvoju prebivalstva in 
gospodinjstev v naseljih, ki so vezana na pla-
ninsko gospodarstvo in gibanju števila živine. 
Zanimiv je podatek o tem, kolikšen delež vse 
živine je vezan na planine. Vse demografske 
podatke o živini lahko prikazujemo z različni-
mi grafikoni. 
Ko se lotimo pisanja elaboratov, moramo 
upoštevali, da ta sestavek nakazuje le nekatere 
osnovne smernice za proučevanje planinskega 
pašništva. Zasnovo in samo izvedbo razisko-
valnega dela lahko pač precej spremenimo z 
ozirom na specifiko pašnega gospodarstva, ki 
se med posameznimi planinskimi območji v 
slovenskih gorah precej razlikuje. Vodja ali 
mentor raziskovalnega dela mladih se mora 
pred delom s tovrstno problematiko in s speci-
fiko obravnavanega področja podrobneje 
seznanili. 
Čerček. E., 1948-49, Planine v južnih Kam-
niških Alpah, Geografski vestnik, Ljubljana 
Fajgclj, V., 1953, Planine v vzhodnem delu 
Savinjskih Alp. Geografski vestnik. 
Jeršič, M., 1965, Družbena geografija Blej-
skega kota, doktorska disertacija, Inštitut 
za geografijo, Ljubljana. 
Jordan. B.. 1945, Planine v Karavankah, 
Geografski vestnik, Ljubljana. 
Klcmenčič, M., Piry, I., 1978, Revitalizacija 
planinskega pašništva na Tolminskem, In-
štitut za geografijo Univerze v Ljubljani, 
Ljubljana. 
Klcmenčič. V., 1959, Pokrajina med Snežni-
kom in Slavnikom, SAZU, Ljubljana. 
Klcmenčič V., 1964. Die geographische Pro-
bleme der Almwirtschaft in Jugoslawien, 
Almgeographie, Forschungsberichte 4, 
Wiesbaden. 
Melik, A., 1950, Planine v Julijskih Alpah, 
Dela 1 SAZU, Ljubljana. 
Melik, A.. 1954. Slovenski Alpski svet. Slove-
nska malica, Ljubljana. 
Vojvoda M.. 1967. Spreminjanje gospodarskih 
funkcij in fiziognomij sezonsko-poseljenega 
pasu v slovenskih Alpah, Inštitut za geo-
grafijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana. 
Vojvoda M., 1969, Almgeographische Studien 
in den slowenischen Alpen, Munchener 
Studien zur Sozial - und Wirtschaftsgeo-
graphie, Heft 5, München. 
Vojvoda M., 1970, Najnovejše spremembe v 
planinskem gospodarstvu slovenskih Alp, 
Geografski vestnik, Ljubljana. 
Vojvoda M., Tončič L., 1975, Preobrazba 
gorskega sezonsko pastirsko poseljenega 
področja Slovenije. Inštitut za geografijo 
Univerze v Ljubljani, Ljubljana. 
Vrišcr I.. 1982, Uvod v geografijo, Univerza v 
Ljubljani, Ljubljana. 
68