LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST Leto 1935. Ljubljana, 13. novembra 1935. Štev. 10. 86. Ob 1050 letnici smrti sv. Metoda. P r e d r a g i v Kristusu bratje duhovniki! Dragi verniki! Leta 1919. smo slovesno proslavili 1050 letnico smrti sv. Cirila, Metodovega brata. Letos je 6. aprila preteklo 1050 let smrti sv. Metoda. Sam Sv. Duh opominja v Si rakovi knjigi (44, 1) vse ljudi, naj »hvalijo slavne ljudi, prednike svojega rodu;. Pri sv. Metodu opomin Sv. Duha še bolj velja, ker spada v število največjih mož vseh časov. Veliki djakovski škof Strossmayer v poslanici, ki jo je napisal ob 1000 letnici smrti sv. Metoda 1. 1885., takole piše o sv. Cirilu in Metodu: Sv. Ciril in Metod sta slovanskim narodom to, kar sta sv. apostola Peter in Pavel vsemu svetu. Za popolnoma vso dediščino krščanske vere in krščanske omike se imamo za Bogom zahvaliti edino našima apostoloma Cirilu in Metodu ...« In po pravici, saj sta sv. Ciril in Metod slovanskim narodom to, kar je bil Nemcem sv. Bonifacij, Frankom sv. Remigij, Britancem sv. Avguštin, Ircem sv. Patricij, skandinavskim narodom sv. Ansgar; reči smemo celo, da sta sveta brata za nas še več. Ona nista prinesla vsem slovanskim narodom samo luči evangelija in krščanske prosvete in jih tako privedla v družbo katoliških narodov, marveč sta pri Slovanih tudi položila prve osnove književnosti in prosvete, ko sta zanje sestavila posebne črke in prevedla na slovanski jezik svete knjige in cerkveno bogoslužje. Zato je tudi lavantinski škof, služabnik božji Anton Martin Slomšek svojo molitveno bratovščino za zedinjenje ločenih Slovanov z rimsko* Cerkvijo postavil pod obrambo Marije Matere božje in slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. — »Hvaležni bodite« (Kol 13, 15), govori Sv. Duh po ustih sv. Pavla. »V vsem hvaležni: zakaj to je v Kristusu Jezusu božja volja do vas« (1. Tes 5, 18). Prav zaradi tega, da izpolnimo svojo sveto dolžnost, vas poživljamo, predragi v Kristusu bratje duhovniki in verniki, kakor smo vas pozvali pred 16 leti, da se skupno z nami zahvaljujete predobremu Bogu za dobrote, ki jih je podelil našim pradedom po sv. Cirilu in Metodu. Priprave svetili bratov za misijonsko delo med Slovani. Solun je rodno mesto naših apostolov in prosvetiteljev Cirila in Metoda. Ciril, pri krstu imenovan Konstantin, se je rodil okrog 827. L, medtem ko se je rodil njegov brat Metod okrog 813. leta. Njun oče je bil po rodu Grk in je bil namestnik cesarskega vojvode v mestu Solunu. Ker so bili starši vzorni kristjani, so poskrbeli za svoje otroke krščansko vzgojo in izobrazbo. Konstantin, pred smrtjo imenovan Ciril, je od rane mladosti z veseljem čital sv. pismo in dela sv. očetov, zlasti dela sv. Gregorija Naci- janškega, imenovanega Bogoslovec« zaradi globoke učenosti. Tega cerkvenega očeta je izbral za posebnega zaščitnika in vzornika. Metod pa se je odločil za pravno znanost in pravičnost. Po očetovi smrti je mati poslala mladega Konstantina v Carigrad, da tam pod vodstvom tedanjega cesarskega kancelarja Teoktista skonča višje šole. Tu si je Ciril pridobil globoko modroslovno, bogoslovno in jezikoslovno izobrazbo. Zaradi svoje učenosti in nadarjenosti so ga imenovali filozofa«. Ko je bil posvečen v duhovnika, je dobil službo patriarhovega knjižničarja pri cerkvi sv. Sofije. Metod je bil v tem času bizantinski cesarski namestnik neke slovanske pokrajine in se je tako pripravljal za misijonsko delo med Slovani. ‘24 let star je odšel Ciril na prvo svoje misijonsko potovanje v mesto Bagdad, kjer je pred mohamedanci učeno in nazorno pobijal njihove napade proti krščanski veri. Metod, videč mnoge nerednosti in nevarnosti tega sveta, je pustil državno službo in se umaknil v samostansko tišino na goro Olimp v Mali Aziji. Ko se je v začetku 856. leta izvršila v Carigradu na cesarskem dvoru nasilna izprememba in je bil ubit Cirilov zaščitnik Teoktist, ni mogel Ciril dalje služiti oblastem tega sveta. Tudi on se je umaknil v samostansko tišino k svojemu bratu Metodu. Tu sta oba brata našla mir in zadovoljnost v duhovnem in znanstvenem delu, pripravljajoč se na veliko poslanstvo, katero jima je kasneje odločila božja previdnost med Slovani. Sveta brata sta ostala v samoti do 1. 861., ko ju je božja previdnost poklicala, da gresta h Kozaroni v kraje okrog Črnega morja in Kaspiškega jezera. Večina tega naroda je sprejela krščansko vero še v 8. stol., toda nekateri so prestopili na islam, pozneje pa so pod vplivom Judov prešli v judovsko vero. Tudi to nalogo sta sveta brata izvršila z najsijajnejšim uspehom. Toda zdi se, da je božja previdnost poslala sv. brata na to misijonsko pot, da sta ob tej priliki našla svete ostanke papeža Klementa, ki je 1. 101. umrl mučeniške smrti na Hersonu. Ciril je na povratku v Carigrad vzel te svete ostanke in jih je kasneje nesel s seboj na Moravsko, od tam pa jih je prinesel v Rim, kjer so sedaj shranjeni v cerkvi sv. Klementa. Po odločitvi božje previdnosti je tudi sam našel v isti cerkvi svoje poslednje počivališče, da tudi po smrti do konca sveta govori vsem Slovanom, kakšno vero je oznanjal njihovim pradedom in za kakšno vero je živel in umrl. Iz poslanstva pri Kozarih sta se povrnila sv. brata v Carigrad, toda tu nista dolgo ostala, ker ju je božji glas kmalu pozval, da gresta oznanjat blagovest med Slovane. Koncem 1. 862. je prispelo v Carigrad poslanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, da bizantinski cesar pošlje Slovanom misijonarje, ki bi razumeli tudi slovanski jezik. Knez Rastislav je že prej zaprosil papeža Nikolaja 1., da mu pošlje misijonarje, ki bi bili vešči tudi slovanskega jezika. Ker papež ni imel takih misijonarjev, se je obrnil v tej zadevi na cesarja Mihaela 111. v Carigrad. Ciril in Metod med Slovani v Moravski. V Moravski so začeli delovati kot misijonarji nemški duhovniki. Ker niso razumeli slovanskega jezika, njihovo delo tu ni rodilo pravega uspeha. Božja previdnost je odločila to veliko službo svojima izvoljencema Cirilu in Metodu, ki sta bila sicer po rodu Grka, pa sta dobro poznala tudi slovanski jezik. Ker Slovani niso imeli svojih pismenk, je Ciril sestavil posebne slovanske črke in je še pred odhodom na Moravsko začel prevajati sv. evangelije na slovanski jezik. L. 863. sta se napotila sv. brata na Moravsko. Ko sta prispela tja, ju je knez Rastislav sprejel z veliko častjo in jima je izročil izbrane mladeniče, da jih pripravita na duhovniški stan. Razen svetega evangelija je Ciril prevedel na slovanski jezik sv. mašo in vse drugo cerkveno bogoslužje. Sam je prvi začel maševati v slovanskem jeziku. Moravani so zelo vzljubili sveta brata in slovansko bogoslužje. Krščanske resnice, ki sta jih oznanjala sveta brata, so se utrdile globoko v srcu dobrega moravskega naroda in ta narod je hitro pokazal najlepše sadove krščanskega življenja. Žal sta sveta brata zadela na hud odpor pri nemških duhovnikih, ki niso marali slovanskega bogoslužja in so si prisvajali oblast nad slovanskim narodom v Moravski. Ker sveta brata nista mogla izvršiti svojega velikega dela pri Slovanih brez posebnega potrdila vrhovnega poglavarja Kristusove cerkve, niti nista mogla ustvariti in ustanoviti samostojne cerkvene slovanske pokrajine in nista imela škofa, ki bi posvečeval njune učence v duhovnike in diakone, sta se po 40 mesečnem delu v Moravski odločila potovati v Rim, da bi dobila blagoslov in potrdilo sv. očeta za svoje delo in svoje načrte. V tistem času je vodil Kristusovo cerkev veliki papež sv. Nikolaj I. Tudi on je slišal o blagoslovljenem delu sv. bratov v Moravski in ju želel videti »kot poslanca božja«. Ob koncu 866. ali v začetku 867. leta sta se napotila sv. brata v Rim čez dežele panonskega kneza Koclja, ki je imel svoj sedež ob Blatnem jezeru. Ta plemeniti knez panonskih Slovencev je takoj vzljubil sveta brata in slovansko bogoslužje. Dal jima je 50 učencev, da jih pripravita za duhovniško službo. Medtem je papež Nikolaj I. umrl in Petrovo stolico je zasedel Hadrijan II. (867.—872.). Ko je Hadrijan zvedel, da neseta sv. brata s seboj svete ostanke papeža Klementa, jima je šel z duhovništvom in meščanstvom nasproti in ju je slovesno sprejel. Papež je takoj spoznal, da ima pred seboj človeka apostolskega duha, in je v cerkvi Marije božje matere pri Jezusovih jaselcah potrdil prevod sv. knjig na slovanski jezik in je dovolil, da se bogoslužje opravlja v slovanskem jeziku. Dal je obenem posvetiti njune učence v duhovnike in dijakone. Pri tej priložnosti je bil posvečen v duhovnika tudi sv. Metod, sv. Ciril pa v škofa. Tako je v Rimu v cerkvi božje Matere, sv. Petra, sv. Andreja, sv. Petronile in sv. Pavla prvič odmevalo bogoslužje v slovanskem jeziku. Takih predpravic ni cerkev do tega časa podelila še nobenemu narodu. Božja previdnost ni dovolila sv. Cirilu, da bi dočakal uresničenje slovanske cerkvene hierarhije, ki je po njegovem prepričanju bila nujno potrebna za uspešno misijonsko delovanje pri Slovanih. Njegovo šibko telo je bilo že izčrpano od silnih apostolskih naporov in težko je zbolel. Ko se je Ciril tako pripravljal na pot v večnost, mu je brat Metod razodel željo, Metoda, moža pravega duha in pravovernega, ki bo nadaljeval Cirilovo delo oznanjujoč božjo blagovest in opravljujoč bogoslužje v slovanskem jeziku«. Metod je le malo časa ostal pri Koclju. Tu se je ponovno prepričal, da je za uspešno misijonsko delo med Slovani neobhodno potrebno, da apostolska stolica obnovi staro sremsko nadškofijo sv. Andronika in da ustanovi posebno slovansko cerkveno pokrajino, ki bi bila neposredno podrejena sv. stolici in popolnoma neodvisna od nemških škofov. Zato je šel v Rim in razložil te potrebe papežu Hadrijanu II. Papež je potrdil ta predlog, obnovil staro sremsko metropolijo sv. Andronika in je posvetil Metoda za prvega panonsko-moravskega nadškofa, poleg tega ga je še imenoval za svojega legata. S tem mu je dal kot legatu polno oblast, da dela za pokrstitev sosednih narodov, ki Boga še niso poznali. Papež je pozval tudi kneza Mutimira, da se podvrže pod oblast panonsko-moravskega nadškofa. Panonsko-moravska nadškofija se je razprostirala po ozemlju treh slovanskih narodov: Rastislava, Svetopolka in Koclja, kakor tudi po Posavski Hrvatski; a oblast Metoda kot papeževega legata je segala tudi izven mej njegove nadškofije, kjer še ni bilo urejene hierarhije. V tem času je torej Metod vršil svojo pastirsko službo v kraju med Alpami in Krpati pa do Donave in Save. Vpostavitvi stare sremske nadškofije, ki je sedaj kot panonsko-moravska nadškofija postala središče slovanske cerkvene pokrajine za vse Slovane, so se uprli Nemci iz političnih razlogov, ker niso prav razumevali nauka Kristusa Odrešenika o njegovem kraljestvu na tem svetu, t. j. o njegovi cerkvi. Nemci so pridobili na svojo stran tudi kneza Svetopolka, in z njegovo pomočjo so ujeli in zaprli najprej Rastislava in kasneje Metoda. Metod je moral poltretje leto sedeti v ječi in mnogo trpeti, braneč pravice apostolske stolice in neodvisnost panonsko-moravske nadškofije. Ko je po Hadrijanovi smrti zasedel papeško stolico Ivan VIII. (772.—882.) in zvedel, kaj se je zgodilo z Metodom, se je odločno zanj zavzel, poslal je v Nemčijo kot svojega poslanca jakinskega škofa Pavla in je zahteval od kralja in nemških škofov, da takoj spuste Metoda na svobodo, sicer bo krivce najstrožje kaznoval. Metod je bil osvobojen in se je vrnil na Moravsko, kjer ga je ljudstvo sprejelo z največjim navdušenjem. Odslej je mirno vodil svojo ogromno nadškofijo od 1. 874. do 879. Medtem se je nemški vpliv na dvoru kneza Svetopolka zopet okrepil. Sam Svetopolk ni maral Metoda, ker ga je opominjal zaradi nevrednega življenja. Nemci so ponovno po Svetopolku tožili sv. Metoda v Rimu, češ da širi krive nauke in da kljub papeževi prepovedi opravlja bogoslužje v slovanskem jeziku. Metod, dasi se je že postaral, je odšel tretjič v Rim, da brani svojo pravovernost in slovansko bogoslužje. V Rimu je jasno dokazal, »da veruje po evangelskem in apostolskih naukih, da se drži tega in poje to, kar uči rimska cerkev in kakor je sporočeno po sv. očetih«. Giede slovanskega bogoslužja je Metodu uspelo, da je znova dobil potrjenje tudi od Janeza VIII., kakor ga je dobil od njegovega prednika. Tako je bil Metod vnovič potrjen v svoji nadškofovski časti in se je opravičen vrnil na Moravsko. Pred svojo smrtjo je šel Metod v Carigrad in je tam pustil enega duhovnika in dijakona s slovanskimi knjigami, da bi se tudi med Slovani v bizantinskem cesarstvu izvrševalo bogoslužje v slovanskem jeziku. Zadnja leta svojega življenja je Metod prevedel dele sv. pisma, ki še niso bili prevedeni z grškega jezika na slovanski jezik. Prestavil je še Zbornik cerkvenega prava in izbrane spise cerkvenih očetov. Tedaj je zapustil svojim duhovnikom vse najpotrebnejše, kar so rabili za svoje duhovno življenje in za vodstvo vernikov. L. 885., dne 6. aprila, je izdihnil svojo plemenito dušo na rokah duhovnikov v svoji prestolnici na Velehradu, obkrožen po duhovnikih in ljudstvu, izgovarjajoč besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo.« Kakor je bil v Rimu z največjimi svečanostmi pokopan sveti Ciril, tako je tudi vsa Moravska izkazala največjo čast svojemu apostolu in prosvetitelju Metodu. Pogrebni obredi so bili opravljeni v latinskem, grškem in slovanskem jeziku. Za svojim dobrim učiteljem in pastirjem je jokalo vse moravsko ljudstvo, moški in ženske, veliki in majhni, bogati in revni, svobodni in sužnji, vdove in sirote, tujci in domači, bolni in zdravi. Vsi so objokavali tistega, ki je bil vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Predragi v Kristusu bratje duhovniki! Dragi verniki! Sv. Metod je kakor apostol Pavel pustil svoj dom, rod in narod ter odšel k tujemu narodu, k našim prednikom Slovanom, da nam s svojim bratom Cirilom prinese evangelske resnice in krščansko prosveto. Ljubezen do Kristusa Odrešenika in do rešitev duš slovanskih narodov je premagala vse težave in nevarnosti, ki jih je moral prestati pri svojem misijonskem delu: nevarnosti na številnih potovanjih, nevarnosti od laži-bratov, pogostokrat v bdenju, večkrat v gladu in žeji, nevarnosti na morju in rekah; osumljen in obrekovan je moral trpeti tudi od tistih, ki bi ga morali podpirati. Edino in najmočnejšo pomoč je našel ob viru svete vere in cerkvenega edinstva, pri apostolski stolici v Rimu. V času, ko se je v Carigradu začel utrjevati kriv nauk, da ima rimski škof samo zato prvenstvo v Kristusovi cerkvi, ker je bil škof cesarskega mesta, je Metod jasno učil, da je prvenstvo rimskega škofa božja ustanova. Dve staroslovenski opombi k njegovemu »Zborniku cerkvenega prava« jasno govorita, »da rimski škof ni prejel prvenstva v Kristusovi cerkvi od cerkvenega zbora ali od ljudi, temveč po besedah Kristusa Odrešenika, ki jih je govoril sv. Petru: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.« Mnogo je trpel in prestal za obrambo pravic rimskega škofa kakor tudi za samostojni razvoj slovanskih narodov v okrilju Kristusove cerkve, toda vse to ni moglo streti sv. Metoda. S tem je- vsem Slovanom pokazal pot, po kateri morajo hoditi v vsem življenju in delovanju. Sv. Metod je po svoji smrti nadaljeval svoje blagodejno delo pri naših pradedih po svojih številnih učencih. Predragi duhovniki v Kristusu! Dragi verniki! Zdi se nam, kakor da nam vsem sv. Metod ob 1050 letnici svoje smrti jasno in glasno po ustih Sv. Pavla govori: »Prosim vas, posnemavci moji bodite« (1. Kor 4, 16). Izogibljite se onih, »ki odvračajo ušesa od resnice, obračajo pa se k bajkam« (2, Tim 4, 3). Sv. Metod je tudi dobro poznal nauk svetih očetov, pa nam po njihovih ustih naroča: »Ali mislite, da je v cerkvi, kdor zapusti Petrov sedež, na katerem je sezidana cerkev?« (Ciprijan f 258). »Nimajo Petrove dediščine tisti, ki nimajo Petrovega sedeža« (Ambrož, De poenitentia, I. c. 7). »Kdor s papežem ne zbira, ta raztresa, t. j. kdor ni Kristusov je antikristov« (sv. Hieronim v pismu papežu Damazu). Ta nauk so jasno učili vsi cerkveni učitelji na vzhodu: sv. Bazilij (umrl 379), Ciril Aleksandrijski (umrl 444), čigar ime je Ciril sprejel pred svojo smrtjo, potem vzornik sv. Cirila in posebni zaščitnik sv. Gregor Nacianski ((umrl 389), sv. Janez Zlatousti (umrl 407) in zlasti sodobnik sv. bratov sv. Teodor Studit, čigar duha1 sta sv. brata dobro spoznala, ko sta dalj časa bivala v samostanski samoti. Predragi v Kristusu! Da bi apostolski duh sv. bratov Cirila in Metoda'prešel tudi v nas, je škof Anton Martin Slomšek meseca junija 1851 na duhovniških duhovnih vajah v Brežicah povabil duhovnike k pristopu v Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Ta bratovščina je bila od tega leta dalje glavno sredstvo češčenja sv. Cirila in Metoda ter delovanja v njunem duhu. Višek je dosegla leta 1864, ko je štela že 75.352 članov. Ob 1000-letnici Metodove smrti so nekateri goreči moravski duhovniki, med njimi poznejši olomuški nadškof dr. Antonin Ciril Stojan, sklenili Slomšekovo bratovščino prenoviti in izpopolniti. Leta 1891 je bilo končno ustanovljeno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Marije Device. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda je polagoma postala glavna mednarodna verska organizacija za vesoljno cerkveno edinost. Med Hrvati se je Apostolstvo uvedlo 1.1910, med Slovenci pa leto poprej. Katoliški škofje so v svoji poslanici 1.1919 pozvali vse svoje vernike, naj se vpišejo v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Namen tega Apostolstva je, da z združenimi molitvami in dejansko ljubeznijo nadaljuje apostolsko delo svetih bratov. Člani Apostolstva molijo vsak dan en Oče naš in eno Zdravo Marijo z vzklikom: »Sveta Devica Marija, sv. Ciril in Metod, prosite za nas.« Kdor more, daje Apo-stolstvu še majhno članarino. Tudi pri tej priliki pozivamo vse vernike, da postanejo člani Apostolstva, ga razširjajo po vseh katoliških družinah, ter berejo in po možnosti naročajo mesečnik »Kraljestvo božje«, glasilo Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Natančnejša navodila more vsakdo dobiti pri vodstvu Apostolstva v vsaki škofiji. Želimo, da se ob 1050 letnici smrti sv. Metoda vršijo tudi na zunaj posebne proslave. Začnejo naj se letos ob prazniku sv. Klementa. Glavna slovesnost, h kateri naj se povabijo zastopniki Katoliške akcije, cerkvena društva in dinge organizacije, bodi v nedeljo, dne 24. novembra 1935. Kjer je mogoče, naj se ob tej priložnosti opravi tridnevnica s kratkimi govori o sv. Cirilu in Metodu, ali vsaj z molitvami za cerkveno edinost. Da se te proslave kar najslovesneje in s čim večjim uspehom izvršijo, določamo, da se jubilej podaljša tudi na 1.1936 do praznika sv. Cirila in Metoda, dne 5. julija, ter zaključi s primernimi sklepnimi slovesnostmi. Priporočamo, da se akademije in predavanja v čast sv. bratov in cerkvena proslava izvrši tudi v dneh smrii naših apostolov dne 14. februarja in okrog 6. aprila po velikonočnih praznikih. Ljubimo, dragi verniki, svojo katoliško cerkev in spoštujmo svojega apostola in pastirja sv. Metoda in njegovega brata Cirila, ker sta se ona prva med našimi predniki največ prizadevala za poglobitev krščanskega duha v dušah naših pradedov. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa z vašim duhom. V Zagrebu, na praznik Vseh svetnikov 1935. Slede podpisi vseh škofov oziroma njih namestnikov. Glede proslave v ljubljanski škofiji se določa sledeče: Ta poslanica naj se prebere v vseh župnih, duhovnijskih in samostanskih cerkvah, ki imajo javno božjo službo, v nedeljo, dne 17. novembra 1935, pri jutranjem in dopoldanskem opravilu. V petek, soboto in nedeljo, 22., 23. in 24. novembra 1935, naj se obhaja v vseh javnih cerkvah, ki imajo svoje duhovnike, tridnevnica v spomin 1050 obletnice smrti sv. Metoda. Molijo naj se te dni litanije Matere božje, ki naj se jim pridene antifona in molitev na čast sv. Cirilu in Metodu ter molitev za zedinjenje vzhodnih kristjanov s katoliško cerkvijo (Cerkveni molitvenik, str. 166 in 330). V nedeljo, 24. novembra 1935, pa naj bo pri jutranji in dopoldanski službi božji govor o sv. bratih Cirilu in Metodu oziroma o molitvi in delu za zedinjenje ločenih vzhodnih cerkva s sveto katoliško cerkvijo.1 Pri popoldanski božji službi pa naj se izpostavi Najsvetejše in naj se moli ura molitve za cerkveno edinost.2 Če bo kje mogoče tudi v petek in soboto prirediti kratek govor, se to zelo priporoča. Kjer v petek in soboto zvečer ne bo mogoče imeti litanij, naj se zmolijo zjutraj po sveti maši. Gospodom veroučiteljem se posebej naroča, naj obhajajo to tridnev-nico s svojimi učenci, kakor se jim bo zdelo najbolj primerno. Dobro pripravljena kateheza o sv. Cirilu in Metodu in o delu za združenje ločenih cerkva bo najlepši uvod v tridnevnico. Sv. oče vedno bolj priporočajo molitev in delo za združenje Vzhoda s katoliško cerkvijo. Najnovejša je zapoved, da se mora v semeniščih vsako leto en dan posebej posvetiti Vzhodu, in sicer z molitvijo in primerno akademjio. Naj nam bo to opomin, da začnemo z novo vnemo moliti in delati za zedinjenje. Pobožnosti za označene dni v 1.1936 se bodo odredile pozneje. V Ljubljani, dne 8. novembra 1935. Ign. Nadrah, gen. vikar. Št. 5522/34. 87. Blagoslov vode na vigilijo razglašenja Gospodovega. S tem se pooblaščajo vsi duhovniki v škofiji, da smejo blagoslavljati vodo na vigilijo razglašenja Gospodovega (5. januarja) po obredu v rimskem obredniku na str. 535 sl. V Ljubljani, dne 6. novembra 1935. Igu. Nadrah, gen. vikar. Št. 4781. 88. Pristojnost župnika za poroko. Če sta parochus proprius ženina in neveste različna, ima po kan. 1097 § 2 prednost za poroko praviloma nevestin župnik. Določba je obvezna. Ženinov župnik sme poročiti le exjusta causa. Zadošča pa tudi manj važen vzrok, causa levis. Tak razlog bi n. pr. bil, če nameravata 1 Gradivo za cerkvene govore o sv. Cirilu in Metodu ter o Apostolstvu sv. Cirila in Metoda je izdalo ACM v dveh zvezkih; en govor so gg. duhovniki prejeli za letošnji praznik sv. Cirila in Metoda. Gradivo je tudi v knjigi: Dr. Franc Grivec: Slovanska apostola sv. Ciril in Metod. Izdalo ACM v Ljubljani. - V Apostolskem molitveniku, izdalo ACM v Ljubljani, sta dve uri molitve. Natisnjeni sta tudi v Molitvah za cerkveno edinost, izdalo ACM v Ljubljani. Vse te tiskovine se morejo naročiti tudi potom škof. ordinariata v Ljubljani. novoporočenca napraviti svatbo na ženinovem domu, pa je župnija neveste precej oddaljena od tega doma. Ni pa treba župniku ženina od nevestinega župnika nobenega dovoljenja za poroko. Öe nastane med obema župnikoma glede causa justa nesoglasje, naj se tisti, ki se čuti prikrajšanega, obrne na škof. ordinariat. V Ljubljani, dne 30. oktobra 1935. Ign. Nadrah, gen. vikar. Št. 4812. 89. Cerkvena glasba. V smislu predloga Cecilijinega društva v Ljubljani z dne 26. oktobra 1935 se župnim uradom naroča: 1. Kjerkoli je mogoče, naj se o r g a n i s t o v s k a in c e r k o v n i -ška služba strneta, da se s tem olajša dotičnikom preživljanje. 2. Ob vojni poškodovane orgle naj se izpopolnijo in popravijo, ker so slabe orgle vernikom in pevcem bolj v spotiko kakor v spodbudo. 3. Če ni organist naročen na »Cerkveni Glasbenik-;', mora biti župni urad, ki naj list posoja organistu, da ga prebere sam zase in vpričo pevcev, ki se s tem bolj izobrazijo in bolj navdušijo za cerkvene skladbe. 4. Pazi naj se na seznam muzikalij in skrbi, da se glasbeni inventar leto za letom spopolnjuje z novejšimi deli. 5. Poseben poudarek naj se polaga na ljudsko petje, da se ne bo gojilo samo pri popoldanski božji službi, ampak tudi vsaj enkrat na mesec pri nedeljski maši, ali pa pri isti maši izmenoma, za kar pa je treba vernike pripraviti, da bo lep red. V Ljubljani, dne 4. novembra 1935. Igu. Nadrah, gen. vikar. 90. Za ljudsko petje. Partitura k zbirki »Sv. maša in pesmi«. Priredil dr. Franc Kimovec. Z dovoljenjem ljubljanskega škofijskega ordinariata z dne ‘21. oktobra 19:55, št. 4642. Ljubljana 1935. V založbi Jugoslov. knjigarne. Cena 16 Din. V" zbirki je 36 pesmi, ki so — dasi ne vse — namenjene ljudskemu petju. Nekaj jih je tudi namenjenih našim zborom za posebne prilike, n. pr. Pesem mornarjev (Zgodnja Danica — za moški in mešani zbor), Premrlova pesem za Vse svetnike, papeška himna z novim napevom, ki je pa tako urejena, da jo morejo tudi vsi ljudje peti, Foersterjev veličastni: »Pridi, Sv. Duh!« 17 pesmi še ni bilo objavljenih v nobeni zbirki, 17 pa jih je bilo v zbirkah že objavljenih, pa so ali preprosteje harmonizirane, ali pa v to zbirko zato privzete, ker jih je po raznih zbirkah težje iskati. — Koliko novih je za ljudsko petje zares primernih, bo pokazala bodočnost. Pleve bo odnesel veter ljudske nezadovoljnosti, kleno zrno bo pa padlo na rodovitna tla, vzkalilo in vzcvetelo. * * * Za ljudsko petje je nujno potrebno, da more vsak vernik besedilo takoj lahko poiskati. Za ta namen je z zbirko »Sv. maša in pesmi« dobro poskrbljeno: 10.000 izvodov je šlo med ljudi v 3 mesecih, nova izdaja v 12.000 izvodih je pripravljena in se oddaja po isti ceni (v kartonu Din 2.50, v platnu Din 5.—, v zlati vezavi Din 9.—). Vse pesmi so natisnjene tudi v novi izdaji Večnega ž i v 1 j e n j a« (v rdeči vezavi 20 Din, v zlati 26 Din). Tudi šolski molitvenik »P r i Jezus u se je moral ukloniti, da je sprejel vseh 111 pesmi; stane v rdeči vezavi 10 Din, v zlati 16 Din. Ker je izdaja z vsemi pesmimi precej debelejša, se avtor ni upal opustiti izdaje z dosedanjim malim obsegom pesmi, ta stane v vsaki vezavi 2 Din manj. 91. Razne objave. Verske vaje učencev meščanskih šol. V zmislu dopisa kr. ban. uprave drav. banovine v Ljubljani z dne 19. oktobra 1935, IV. No. 16.262/13, veljajo vsled odloka min. prosvete z dne 22. marca 1933, S. N. br. 8011, Pravila o izvrševanju verskih dolžnosti učencev srednjih in srednjih strokovnih šol tudi za učence meščanskih šol. Pravila so objavljena v Škof. listu 1932 na str. 91. Učni načrt za verouk na strokovnih nadaljevalnih šolah je predpisalo min. za trgovino in industrijo z razpisom z dne 8. oktobra 1935, I. No. 35.477/H. Načrt je bil dostavljen vsem strokovnim nadaljevalnim šolam in občasnim strokovnim tečajem. Na ta načrt se opozarjajo vsi prizadeti veroučitelji. Verske vaje učencev strokovnih nadaljevalnih šol so obvezno določene z zgoraj citiranim razpisom min. za trgovino in industrijo, ki določa, da so učenci vseh razredov strokovnih nadaljevalnih šol dolžni ob nedeljah in praznikih prisostvovati sv. maši, o veliki noči pa morajo prejeti zakramenta sv. pokore in sv. obhajila. Na obojno obveznost se opozarjajo vsi prizadeti veroučitelji. Število veroučnih ur v I. in II. razredu osnovne šole. V zmislu odloka kr. ban. uprave drav. banovine v Ljubljani z dne 24. oktobra 1935, IV. No. 15.979/1, se je v novem učnem načrtu za osnovne šole, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1935, popravilo število tedenskih veroučnih ur v 1. in II. razredu od ene na dve uri. Gg. veroučiteljem se naroča, da pazijo na ta popravek. Splošno znižanje 100% banovinske doklade na drž dop. pren. takso cerkvam in duhovskim nadarbinam. Škof. ordinariat v Ljubljani je prosil kr. bansko upravo, da bi se 100% banovinska doklada splošno znižala na 50%, ne da bi morala vsaka cerkev oziroma nadarbina šele za to prositi. Došel pa je odgovor z dne 9. novembra 1935, št. VII. 20.910/2, da je to v smislu pravilnika nedopustno, pač pa bo skušala banska uprava to zadevo urediti v tem smislu z bodočim proračunom. Evidenca vojaških zavezancev. Matični uradi se ponovno opozarjajo na določilo čl. 9 pravil o rekrutovanju, da v primeru smrti vsakega moškega v starosti od 19. do 55. leta takoj dostavijo pristojni občini dotičnega mrliški list. Železniške legitimacije. Objavi v Škof. listu 1935 str. 99 se dostavlja, da se na hrbet nove fotografije napiše številka dosedanje železniške legitimacije. Izseljenska nedelja. Škof. listu je priložen cerkven govor za izseljensko nedeljo, dne 1. decembra 1935. Priložena je tudi položnica za pobiranje nabranih darov za izseljenski sklad. 92. Slovstvo. Ing. Oglar: Davčno-sodni trgovsko-pisarniški praktični priročnik za vsakogar. Umetniška propaganda. Ljubljana 1935. Str. 431. Cena 85 Din. Prodaja Umetniška propaganda, Loke pri Zid. mostu. — Dandanes bi moral biti vsak človek jurist, ker je življenje tako zamotano, da le tisti izhaja, ki si ve v vseh primerih pomagati. Kdor pa ni jurist, naj seže po knjigi, v naslovu imenovani, ki mu bo morda svetovalka. Knjiga nas poučuje o davkih, o njih podlagi, o prizivih, o rubežni, o oproščenju davkov itd. in podaja razne vzorce, razlaga neposredne (direktne) davke, zlasti zemljarino, zgradarino, uslužbenski davek, dohodarino itd. Potem pojasnjuje takse, sodne in druge, in tarife. Kdor ima s sodiščem opraviti, bo z zanimanjem prečital 4. del knjige: o praktičnih pravnih nasvetih, o sodnih vlogah, o civilnopravdnem postopanju, o izvršilnem postopku, o nespornem postopanju, o zemljeknjižnih vlogah in o kazenskem postopanju pri sreskih sodiščih. — Gotovo je ta knjiga najbolj praktična, kar imamo pravnih knjig v slovenskem jeziku. Dušan Milojko vic: Zbirka propisa o verskoj nastavi i verskim dužnostima u narodnim, gradjanskim, srednjim i stručnim školama. Zbral in uredil D. M., tajnik prosvetnega ministrstva. Cena 25 Din. Naroča se pri pisatelju, Beograd, Balkanska 7. — Na preko 209 straneh običajnega formata šolskih učbenikov vsebuje knjiga vse zakone, pravila, pravilnike, razpise, ki se nanašajo na versko nastavo in verske dolžnosti učencev vseh šol. Knjiga bo dobro služila veroučiteljem in dušnim pastirjem. Novi potpuni oprost na času smrti, podeljen od b. u. pape Pija X., sa kratkom poukom o oprostilna uopče. Sestavio svečenik M. za uporabo dušobrižnika i v jernika. Sarajevo 1935. »Nova tiska ra Vrček i dr. — Cena Din 1.50. Naroča se pri Akademiji :: Regina Apostolorum«, Sarajevo, Koroščeva 15. št. 4930. 93. Konkurzni razpis. S tem sta razpisani župniji: Vel e so vo v kranjski dekaniji in Nova Oselica v loški dekaniji. Pravilno opremljene prošnje je nasloviti in poslati na škof. ordinariat v Ljubljani. Rok za vlaganje prošenj se zaključi dne 30. novembra 1935. V Ljubljani, dne 8. novembra 1935. Igli. Nadrali, gen. vikar. Škofijska kronika. Prezentirana sta bila: Janko Pogačar, žup. upravitelj na Po-bovcu, za to župnijo, in Janko 0 ra ženi, kaplan v Cerkljah ob Krki, za župnijo Struge. Podeljeni sta bili župniji: Javorje pri Litiji Tomažu Javorniku, župnemu upravitelju istotam, in Sv. Lenart nad Škofjo Loko Stanislavu Šinkovcu, žup. upravitelju istotam. Imenovan je bil za ekskurendo-upravitelja župnije Nova Oselica Ivan P e č n i k , župnik v Žireh. Nameščen je bil za kaplana v Dobi li vasi na Koroškem Ivan Š p e n -dal, kaplan v Naklem, ko mu je bil preklican dekret za Grčarice. Razrešen je bil službe banov, honor. duhovnika v bolnici za duševne bolezni na Studencu pri Ljubljani Andrej Klobasa, duhovnik lavantinske škofije. Stalna pokojnina je bila dovoljena Jožefu B resa r ju, župniku v Velesovem. Konkurzni izpit so dovršili: Jožef Hostnik, kaplan v Dolu pri Ljubljani, Anton Petrič, kaplan v Mirni peči, Martin Radoš, kaplan v Starem trgu ob Kolpi in Ciril Zajec, kaplan v Boštanju. Za nadzornika organistov v dekaniji Semič je bil imenovan Jožef Šterbenc, organist v Črnomlju. Umrli so: Anton Pfajfar, župnik v pok., v Železnikih dne 31. okt. 1935 v starosti 73 let, Ivan Lončar, žup. upravitelj v Novi Oselici, dne 5. novembra 1935 v starosti 36 let, in Franc Osolnik, ekspozit na Izlakah, v Ljubljani dne 12. novembra 1935 v starosti 49 let. — Naj v miru počivajo! Škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 13. novembra 1935. lgn. Nadrali, gen. vikar. Jože Jagodic, v. d. ravn. Vsebina: 80. Ob 1050 letnici smrti sv. Metoda. — 87. Blagoslov vode na vigili jo razglašenja Gospodovega. — 88. Pristojnost župnika za poroko. — 89. Certkvena glasba. — 90. Za ljudsko petje. — 91. Razne objave. — 92. Slovstvo. — 93. Konkurzni razpis. — 94. Škofijska kronika. Izdajatelj: Škofijski ordinariat (Ignacij Nadrali). — Odgovorni urednik: Jože Jagodic. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.