6
Dopisi.
Iz Gradca ob novem letu. — Trpka prigodba, kter» 48. list lanskih „Novic" zastran slovenskega krstnega lista pripoveduje, je po ušesih zabrnela kakor nekdanja Samuelova grožnja. Nedavno pa me uni zlo podobna pretrese. Sel sem namreč nekega učilišnega vodja nekaj vprašat zavoljo nekega dijaka. Pregleda in pregleduje ves imenik — pa tega dijaka le ne najde. Ko mu trdim, da gotovo v šolo pohaja, najde zadnjic njegovo vloženo prošnjo za sprejem. Na tej stoji zapisana odloka : „Ker je v krstnem listu, na svedočbi zrelosti in na prošnji ime povsod drugače zapisano, se le začasno sprejme, dokler istosti imena ne spriča." Mahoma mu razlagam, da je povsod ravno tisto in isto ime, in da vsa dozdevna različnost za ptujca le odtod zvira, ker je ime v krstnem listu še po nemško napisano, na sve-doštvu zrelosti pa vsled ravnopravnosu že po slovensko , in v prošnji se je tudi krstni nemški „Johann" v slovanski „Ivo" prekršen. Odgovori mi: „To utegne vse res tako biti; vendar učenca ne pustim k skušnjam, dokler mi istosti svojega imena postavno ne spriča.   To
7
že sem od večih terjal in moram terjati, zakaj po postavi mora ime s krstnim listom do črke in pike jednako biti." Po takem, mu rečem, še ne bo s ravnoprav-nostjo stari krivici konca, ktero je dozdaj nemška pisanja Slovencom v šoli in v kancelijah delala.^ Poprej je kancelija naše imena slabo pisala in pokvarjala, ker premnogih slovenskih imen ne more s nemškimi črkami prav pisati; zdaj pa bo spet kaj sitnosti in stroškov, da se pokvarjene imena postavno popravljajo. Na to mi odgovori: „Prva in glavna podlaga za vsako ime so krstne bukve. Te pa imajo duhovniki v svojih rokah. Zakaj tedaj ne pišejo saj tistih imen s slovenskimi črkami, ktere se z nemškimi ne dajo prav zapisati?" — Tak temeljit neomagljiv odgovor preseka vse daljne ugovore in kaže nam prejasno, da še smo premalo praktični in marsikterih opotik in slabih nasledkov sami preveč krivi. Neobhodno je tedaj: Le naprej! in ako še kaka mora matične knjige tlači, dopušča vendar rav-nopravnost, veleva praktičnost in lastna korist in čast, da barem vse osobne in k raj ne imena že vselej prav slovenski s slovenskimi črkami pišemo, da se zarodniki ne bodo nuje kesali nad nami.
Živkov. Iz Celja. (Celjska čitavnica.) Vabilo. 11. januarja tega leta, to je, v nedeljo, bo v čitavnici naši velika skupščina, v kteri se bo naznanil dnarstveni stan društva in se volil nov odbor za leto 1863 — potem ples. — Ob enem se tudi vabijo čč. gg. društveniki k „besedam s plesom", ki bodo: 18. jan. v čitavnici,v 25. jan. na Laškem, 2. febr. v čitavnici, 8. febr. v Žavcu in 16. febr. sopet v čitavnici, kterega dne se bo tudi obhajala obletnica ustanovljenja naše Čitavnice.
Odbor čitavnice. Od sv. Trojice na Štajarskem 1. jan. J. Ž. — Letina je lani pri nas, hvala Bogu, se dobro obnesla; imamo dosti kruhka in vinca. Vino se dobiva od 30 do 40 gold. štrtinjak, pa se ve, če je prav dobro, da tudi po 50 do 60 gold. — Slovenščina čedalje bolje mesto pri nas dobiva; pri sodnii v Rogatcu slovenske vloge vse po slovensko rešujejo, tudi sodbe (urteljne) po slovensko delajo in razpošiljajo ; ravno tako tudi vpisovanje v javne bukve gospod Pevnik po slovensko vreduje. Res prav veselo je viditi, kako se ti uradni gospodje po slovensko lepo odsekavajo. Tudi imamo uradnika gosp. Feihtinger-ja, ki je bil popred učitelj slovenščine. Samo to želimo še, da bi naš ljubljeni gosp. biležnik (notar) hotel vse vloge po slovensko dalje izročevati; tedaj bi bila pač prav za prav slovenska pi-sarnica v Rogatcu. Pa se nadjamo, da počasi bo vse prišlo, — saj ne more drugače biti, da po domače na domači zemlji ravnamo.
Iz Ljubljane. V četrtek se začne deželni zbor in ž njim novo življenje v toliko važnih zadevah, ki se tičejo dežele. Zbor se bo začel z veliko sv. mašo. Sedeži so letos v zbornici drugač postavljeni, ker bi sicer stenografi ne slišali dosti. Stenografi so iz Dunaja že tukaj : med njimi je mlad gospod pravnik, Slovenec iz Stajarškega, ki je 18 mescov pisal v državnem zboru pa tudi zrni slovensko ^stenografijo.
Iz Ljubljane. (Čitavnica v preteklem letu,) Iz letopisa, ki ga je gosp. tajnik naznanil unidan velikemu zboru, povzamemo sledeče: Čitavnica je imela to leto 48 različnih časnikov, ki jih deloma plačuje, deloma zastonj prejema; kakor si kdo izbere, dobiva po redu vsaki teden dvakrat na dom časnikov; odbor je tudi sklenil pripravnih knjig si omisliti, kadar bo dnarnica bolj premožna. Učil se y tudi slovenski jezik v čitavnici; začel je prvi gosp.                 Macun, ki je razlagal tudi čitanje cirilice, za >. Lesar, realkini ka-tehet in pa gosp. And. F               , učitelj mestne glavne
šole. Društvo je imelo leto in dan 13 besed, od konca do kraja zanimivih, in prizadeval si je odbor, da si je, razun domačih umetnic in umetnikov na glasoviru, pridobival tudi popotne slavne umetnike za svoje besede, tako slavno Zadrobilkovo umetnico na glasoviru, slavnega SvečinainLombarditana goslih; s petjem so besede razveseljevali gospe in gospodje, kterim je vodja gosp. prof. Anton Nedved. Tudi govori (dekla-macije) so zlatili nam prijetne domače zabave; gospe, gospodične in gospodje so posebno zadnji čas se tako marljivo lotili deklamacij pa tudi gledišnih iger, da je bilo veselje. Pošteni ples je ob pravem času prišel na vrsto, posebno radi so se plesali slovanski plesi „Kolo", „Slovanka". Društvo se je podalo poleti enkrat na Šmarno goro, drugikrat v postojnsko jamo; sprejelo je kolikor moči slavno drage goste iz Štajarja in Ipave; udeleževali smo se z bratovsko ljubeznijo „besede" celjske, mariborske, vipavske in loške. Na povabilo si. reške županije k slovesnosti na Grobniškem polji je čitavnica poslala gosp. Miroslava Vilharja za namestnika svojega. Udeleževala se je čitavnica tudi drugih domačih veselih dogodb; pri dohodu c. kr. domačega regimenta je čitavnica darovala 192 gld., ter je od mestnega župana zahvalno pismo prejela za domorodni dnar. Poklonil se je odbor čitavnice našemu slavnemu c. kr. deželnemu poglavarju gosp. baronu Schloissnig-u ob dohodu njegovem, ter od njega prijazno bil sprejet. Ker se društvo od dne do dne čedalje bolj množi, se je preselilo v novo stanovanje, kjer se mu je zidala lepa dvorana. Ker vsak začetek je težak, je društvu dobro došel znaminiti dar od 1000 gld. iz blazih rok preuzvišenega škofa Štrosmajer-a, gosp. Fid. Terpinca s 100 gold., gosp. Kalistra s 100 gold. in nekterih druzih.
—  Nobena „beseda" ni bila še tako polna kakor poslednja v nedeljo; vse je menda bilo radovedno, kako se bo obnesla igra „Kreg med ženo in možem" po nemškem „der hausliche Zwist" prav izvrstno po gosp. Z. poslovenjena, pa tudi od moža, žene in soseda tako izvrstno igrana, da lahko vsi trije bi stopili na očitno gledišče in ploska bi jim ne bilo ne konca ne kraja, kakor ga tudi tukaj ni bilo. Zraven igre, ki je danes zvonec nosila in ki jo željno še enkrat pričakujemo v veliki dvorani, se je mlada govornica danes prav lepo kazala s humoristično Koseskovo pesmijo „Raj zgubljen" ; brez spodtike je dolgo deklamacij o v vseh po-vdarkih, šaljivih in resnobnih, izvrstno do konca speljala in zato občno pohvalo sprejela. Začele in končale so „besedo" tri že zdavnej nam priljubljene pesmi: dve Fleišmanove („Stari Krajnec" in ^lanša^") in ena narodna, ki se nahaja tudi v zberki Fleišmanovi pod naslovom „Ljubezen domovine." Lepi glasi milih pesmic so hipoma našli pot v srce poslušavcov vseh.
—  „Naprej" pod vredništvom gosp. Miroslava Vilharja je prišel že dvakrat na4 svitlo. Dobro je vredjen. Ker pa si je vzel obilo tvarine v svoj predmet, mu bo še le na večem prostoru, to je, v več listih mogoče pokazati vse svoje predalčke. Da je jezik skoz in skoz čist slovensk, porok nam je slavnoznani pripomočnik gosp. Levstik. Oblika je lična. In tako je „Naprej" hvale vredno stopil v kolo svojih starejih slovenskih bratov.
—  O zadevah slovensko-nemškega slovnika je prinesel „Volksfreund" v svojem zadnjem listu L 1. toliko krivin misel, da nam dolžnost veleva, saj poglav-niših reči ob kratkem omeniti, ker oni sostavek je tako napravljen, da bi utegnil kako mrzenje izbuditi nad tem nam sila potrebnim delom. Prvič izpuša dopisnik v navedenem 26. §. oporoke rajnega knezoškofa Wolf-a ravno najvažniše točke, v kterih je ukazano, da mora v vseh okoljšinah zmiraj toliko gotovine pri rokah biti,
8
da se nikakor ne zadržuje tisk. Zakaj nek je dopisnik to izpustil? Dalje se čudi, da je deželni zbor pospešil to zadevo na dotičnem mestu, in ne ve „aus welchem Titel" je to storil? Naj bere, če je pozabil, dotične obravnave iz 7. seje deželnega zbora 1861, pa bo vidil, da je odbor nalogo dobil zato od zbora, in da mu bo mogel odgovor dati letos. Če rajni škof gotovo niso hotli s tem slovnikom Alojzjevišču velikega dobička naklanjati, ker so želeli le deželnim potrebam vstreči (§. 26), pa mu tudi niso škode naklonili, zakaj za prvi del (s 6000 iztisi) so že okoli 13.000 gold. stroškov za slovnik poplačali, dokler so še živi bili, tedaj tega kapitala niso odtegnili Alojzjevišču, ampak darovali so ga deželi iz svojega premoženja. Ker tedaj stroški 1. slovnikovega dela (brez vštetega papirja za sv. pismo) menda ne znašajo 19.000 gld., je očitno, dažedosihmal poprodani iztisi skoro da povračajo vse stroške Alojzjeviščeve, in ker se ga bo gotovo čedalje več poprodalo, bo dobiček Alojzjevišča še velik. Kar se pa tiče pritiklin od „zahodnje cerkve" je tako abotno, da se ne splača spuščati se v besedo, kakor tudi v to ne, da bi se tisk 2. dela po nasvetu dopisnikovem odložil „bis zur Entscheidung des Sprach-Lauterungspro-zesses". Saj je vsakemu znano, da v jezicih ni nobenega „Stillstanda", — da se vsak jezik od leta do leta bolj olikuje, in da tudi A de lun g ni čakal s svojim nemškim tako dolgo, da bi bil Grrimm njegovo delo prevzel. Kar pa se tiče tistega jezika, ki ga dopisnik jezik „Novoslovencov" — in na čelu njih „Novice" se ve, da „nie ohne diese!" — imenuje, se ne spuščamo za svojo stran v nobeno pravdo, ter le iz predgovora „Zgodb sv. pisma", ki so jih izdali rajni tržaški škof Ravnikar v Ljubljani leta 1815, podajamo dopisniku nekoliko vrstic v prevdarek, ako tudi škofa Ravnikarja ne šteje med „Neuslovenen". Tako-le so pisali visoko-učeni jezikoslovec Ravnikar o tisti krajnski „kolobocii, ki Krajnca po nedolžnim v zaničevanje spravlja": „Ne le mi Krajnci, 60 milijonov ljudi govori slovenski jezik, in vsem pridejo naše bukve v roke, in grdo je, j elite, če se nam očita, da smo vso besedo skazili? Zakaj bolj skrbe drugi Slovenci za nas in naše besede lepoto kakor mi sami za-se! Ni kaj lepo to, pa res je. Pa zmiraj ne sme taka biti. Vsaki narod, kadar se začne nekoljko otesavati, začne to pri domači besedi, da jo očedi. Ako tedaj tudi mi to storimo, kteri pametni Kraj ne bo marnje delal? Tega braniti se pravi Kraj nce v nič tlačiti in potjim do veči razuma zaperati. Mene tega Bog vari!" — Tako škof Ravnikar. Ne bili bi menda verjeli, da bojo mogli še „Volksfreundovemu" dopisniku krive misli razjasno-vati leta 1862!