PROSLAVA SV. CIRILA IN METODA V SOLUNU SLOVENSKE KULTURNE AKC IDE L. XIII. 22. EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 20. XII. 1966 SVOBODA CERKVE V KOMUNISTIČNI DRŽAVI Božidar Fink (Nadaljevanje in sklep) Tako nedeljivo svobodo za Cerkev zahteva pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu: „ Vedno in povsod hoče Cerkev imeti svobodo, da proglaša vero, uči socialni nauk, izvršuje svoje poslanstvo med ljudmi in tudi izreka moralno svobodo o stvareh političnega značaja, kadar to zahtevajo temeljne osebnostne pravice in blagor duš.“ Pregledati nam je zdaj, kako da je načelo o zasebni lastnini neopustljiva točka krščanskega nauka. Pred tem pa je treba opozoriti, da obramba načela o zasebni lastnini nikakor ni splošno in nujno v zvezi z obrambo osebnega socialnega položaja določene osebe ali sloja, niti ne obramba določene družbene ureditve. Nekaterim je borba proti komunizmu res samo obramba lastnega premoženja, ali kapitalističnega reda, ki prav po krščanskih načelih kliče po reformi. Če branimo načelo zasebne lastnine, torej ne odklanjamo njene primerne omejitve, saj v praktičnem pogledu prav ta omejitev celo lahko zagotovi njeno ohranitev. Zavedati se nam je tudi, da je pomen zasebne lastnine danes drugačen, kot je bil v drugih dobah. Vendar to načelu ne odvzema veljave. Kaj je torej z zasebno lastnino? V središču krščanskega moralnega nauka je pojem pravičnosti, ki temelji na načelu, da sta poedinec in družba nosivca pravic in odgovarjajočih dolžnosti. Z drugimi besedami: pojma „moje“ in »tvoje" sta podlaga za pojem pravičnosti. Pojem »mojega" in »tvojega" pa v gospodarskem področju naravnost vodi v načelo zasebne lastnine. Zato brez pravega poznanja o utemeljenosti in omejitvah zasebne lastnine ne more biti pravega poznanja kreposti pravičnosti; če tega poznanja ni, pa tudi ne more biti pravega posvečenja. Splošen nauk je dalje, da je prava formacija razuma in volje podlaga za posvečenje. Zato je tudi vse, kar škoduje formaciji razuma in volje, nezdružljivo s posvečevanjem. Človek, ki je po naravi obdarjen z razumom in voljo, teži po svojih duhovnih zmožnostih k temu, da si pridobiva vsega, česar potrebuje. Iz tega sledi, da ima pravico oskrbeti si potrebščine, ki postanejo njegove, če še nimajo gospodarja. Dalje ima potem pravico zagotoviti si oskrbo tudi za naprej s tem, da postane gospodar zemlje, ki jo obdeluje. Ker ima človek dušo, teži k lastništvu. Zato uči Leon XIII., da »človek dobrine zemlje ne samo rabi kot živali, ampak ima na njih trajno lastninsko pravico, naj se z rabo porabijo ali ne porabijo". Ker pa je prosto odločanje o svoji usodi in skrb za obstanek prvi, nujen in stalen predmet izvrševanja razuma in volje, lastnina pa je sredstvo, da se človek čuti varnega in samostojnega, pomeni odprava zasebne lastnine in popolno vključenje človeka v družbeni mehanizem okrnitev njegovih duševnih zmož-hosti, ker se odpravijo nekateri temeljni pogoji, v katerih more človekova, duševnost normalno delovati. To je tudi psihološka razlaga za duševne pojave, ki jih opažamo v deželah, ki živijo pod komunizmom, kot npr. potrtost, nevroze, samomori itd. Dejstvo lastništva ustvarja pogoje, v katerih se duševne zmožnosti lažje pravilno razvijajo. Zato moremo reči, da je čim večje število posestnikov za določeno skupnost duhovno in kulturno koristno. Nasprotno pa splošna proletarizacija škoduje duhovnemu zdravju in kulturni rasti posameznikov in skupnosti. Ni naš namen danes nadalje razvijati utemeljevanja zasebne lastnine. Iz povedanega izhaja, da je pravica do zasebne lastnine naravna pravica, ki jo Cerkev uči in brani. To nam potrjuje tudi zadnja socialna okrožnica Mater et magistra Janeza XXIII., ki ima posebno poglavje 18 točk posvečeno vprašanju zasebne lastnine. Popolna skupnost dobrin je torej nemoralno stanje, v katerem je človeška osebnost občutno omejena. O tej nemoralnosti Cerkev ne sme molčati, ker bi s tem pristala nanjo. Ostane nam še tretja možnost, kako lahko komunistični režim delno omeji svobodo Cerkve v njenem učeništvu. To bi bil primer, ko bi režim dopustil Konec oktobra 1966 sta pravoslavna metropoli ja in pravoslavna teološka fe-kulteta v Solunu priredili velike proslave ob 1100 letnici sv. bratov Cirila in Metoda. Ob tej vsepravoslavni svečanosti so se zbrali pod vodstvom carigrajskega patriarha Atenagora. skoraj vsi pravoslavni patriarhi in škofje razen jeruzalemskega in romunskega. Zastopane so bile vse pravoslavne cerkve, znamenite pravoslavne Akademije in samostani, univerze v Atenah, Pragi, Bukarešti, Cluju in Sofiji, staroslovanski inštitut iz Zagreba, vzhodni inštitut sv. Sergija v Parizu. Sv. Stolico sta zastopala Slovenec msgr. dr. Janez Vodopivec in p. Du-prey. Navzoč je bil tudi zastopnik anglikanskega nadškofa. Slovesnost je dvignila tudi navzočnost grškega kralja Konstantina. Nekoliko vznemirjanja je povzročilo mnenje nekaterih predavateljev, da sta sveta brata morda bila bol- vega rodu. Ob priliki vseh slovesnosti je močno prišla do izraza želja carigrajskega patriarha Atenagora, ki je s poudarkom opozarjal potrebo, da bi se še bolj zbližale vse pravoslavne cerkve v velikem ekumenskem gibanju, ki si ga želi tudi katoliška Cerkev. BOJ PROTI SVOBODI BESEDE Zagrebški »Vjesnik" je priobčil »Obvestilo Hrvaškega filozofskega društva", ki sta ga podpisala predsednik Danil Pe-jovič in podpredsednik Ante Marin. Javnosti se sporoča, da upravni odbor HFD »nima več nobene moralne ali materialne odgovornosti za delovanje bivšega uredništva ‘Praxis’, pa tudi ne za ravnanje posameznih njegovih udov". Podpisnika sta mnenja, da uredništva revije sploh več ni, odkar je terjalo sklicanje izrednega občnega zbora HDF, ki naj odgovori na vprašanje zaupnice društva redakciji časopisa „Praxis“. Toda glavna in odgovorna urednika revije Gajo Petrovič in Rudi Supek sta poslala »Popravek uredništva Praxis“, ki ga je Vjesnik potem tudi objavil. Poudarjata, da s tem, »ker je zahtevala sklicanje izrednega občnega zbora HFD, kjer naj bi se obravnavalo vprašanje zaupnice za svoje nadalnje delovanje, uredništvo Praxis ni prenehalo obstajati niti ni nikomur dalo na voljo mandat, ki ga je dobilo od občnega zbora HFD." Med tem ko Pejo-vič in Marin trdita v obvestilu: »Namesto, da bi izvedlo konsekvence in do sklicanja občnega zbora ustavilo vsakte-rokoli javno delovanje, je bivše uredništvo odstavilo Danila Pejoviča s položaja glavnega urednika Praxis in na izpraznjeno mesto postavilo Rudija Su-peka," popravek sedanje redakcije odhod Pejeviča prikazuje drugače. Danilo Pe-jovič je več krati ponovil ustna, sporočila uredništvu, da ne želi več biti navzoč na uredniških sestankih, ker da zanj redakcije več ni. Uredništvo je končno to sporočilo vzelo na znanje in zaradi odstopa Pejoviča poskrbelo za novega odgovornega ured- garskega oziroma slovanskega izvora, do čim so Grki vztrajali, da sta bila njiho O TARIFA REDUCIDA 2 (E ^ £ g j 8 o « CONCESION 6228 R. P. 1. 910730 nika. Komunistična birokracija je tedaj najprej hotela tajno vplivati preko svojih konfidentov; ko ji pa to ni uspelo, je povzročila spor v reviji, ki je ušla iz uzd. „Libera!izirana“ titovina nespremenjena pobija svobodo besede. TEŽAVE JOSIPA VIDMARJA ' Vladimir Dedijer, belgrajski nadzornik nad kulturnim delom v Sloveniji, je povabil predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Josipa Vidmarja, da vstopi v nekak odbor zoper ameriška vojna hudodelstva, ki ga snuje v Ljubljani kot vejo Mednarodnega sodišča, katerega je za obsodbo ameriške intervencije v Vietnamu v Londonu ustanovil filozof Bertrand Russell. Vidmar je Dedi-jerovo povabilo odbil. Skupina ljubljanskih visokošolcev, ki priznava srbskega doseljenega pisca zgodovinskih del za svojega idejnega voditelja, je sprožila posebno gonjo proti Vidmarju. Natisnili so poseben letak in v njem javno obtožili Vidmarja, da je „pristal na ameriške razloge ameriške agresije v Vietnamu". Josip Vidmar pa je zdaj povedal, da se je pred svojo odločitvijo posvetoval z belgrajskim zunanjim ministrom. Nekateri komentatorji v Ljubljani pripisujejo Dedijerju željo, da bi s svojim protiameriškim nastopom otežkočil dotok ameriškega denarja Titu... IZREDNA PICASSOVA RAZSTAVA 19. novembra je v Parizu Andre Mal-raux, francoski minister za kulturne zadeve, odprl do zdaj največjo svetovno razstavo slikarskih stvaritev katalan-skega likovnega genija Pabla Picassa. Razstava, ki je bila v prostorih Grand Paiais in Petit Palais, je obsegla 850 Picassovih del! Francozi in tujci si bodo umetnine največjega sodobnega mojstra lahko ogledali do 12. februarja prihodnjega leta. Picassova dela so bila na to izredno razstavo poslana iz vsega sveta. Muzej Ermitage iz Leningrada je poslal cel ducat podob iz slikarjeve »rožnate in ažurne dobe". Filadelfijski muzej je odstopil za razstavo znameniti sliki »Gospice iz Avignona" in »Trije godci". Praški umetnostni muzej pa je poslal predvsem mojstrova dela iz njegove kubistične dobe. Ni pa na razstavi ene najnovejših Picassovih stvaritev, njegove monumentalne freske »Guernica", ki je shranjena v Muzeju modeme umetnosti v New Yorku. A največ je za razstavo prispeval Picasso sam: poslal je čez sto najnovejših podob, ki jih je ustvaril v zadnjih petih letih v svojem ateljeju v Meugins na Modri obali. Ta dela izkazujejo docela nepoznano slikarjevo stvar-jalno moč, zavidljivo širino in razmah, prezirajoč vsakršno ustaljeno stilnost v ustvarjanju. — LEONID MASSINE, ki slovi kot najplodnejši sodobni koreograf — v Buenos Airesu smo ga v zadnjih letih videli z mnogimi presenetljivimi kreacijami v Teatro Colon; svetovno znan je tudi njegov filmski balet »Rdeči šolni" — je svoja najnovejša baletna dognanja pokazal letos v gledališču Piccola Scala v Milanu. Koreografiral je plesne vložke treh krajših, a pomembnih oper: „Amfi-parnaso", skladatelja Orazio Vecchija iz 17. stoletja; »Vaški zvezdogled", opera Jean Jacques Rosseauja, pa Stravinski-jevo »Svatba". Dirigiral je mladi dirigent Claudio Abbado. učiti Cerkvi, da ima nerazvezen zakon in zasebno lastninsko pravico tudi proizvajalnih sredstev za ideal, a bi obenem sprejela stvarnost, v kateri uresničenje teh idealov ni možno. Zato naj bi Cerkev priporočala vernikom, da opustijo vsak poskus nastopanja proti režimu, z namenom, da se uveljavijo načela naravnega prava. Tudi ta pogoj je za Cerkev nesprejemljiv. Kadar se mora Cerkev odločiti, da izbere manjše zlo, to nikdar ne pomeni, da se odreče borbi proti temu zlu, posebno še, če je to manjše zlo samo v sebi že dovolj hudo. Če gre Cerkev kdaj zaradi izrednih okoliščin v kompromis, mora vedno znova v vernikih zbujati obžalovanje, da je bilo treba sprejeti manjše zlo. Obenem pa mora ohranjati stalen namen, da se poskušajo odpraviti okoliščine, ki so narekovale tak boleč ukrep. S tem pa Cerkev poruši možnost koeksistence in se zdi, da drugače sploh ne more ravnati, če se zaveda svojega poslanstva. Potem, ko smo pregledali nekatere možne oblike kompromisa med Cerkvijo in komunistično državo, ne bo odveč, če pogledamo tudi nekatere ugovore in poskušamo odgovoriti nanje. Nekateri menijo, da se Cerkev s tem, da brani pravico do zasebne lastnine, odpoveduje borbo proti revščini in lakoti. Ta pomislek nam daje priložnost, da pogledamo, kako bi prav paktiranje Cerkve v tem vprašanju pomenilo njeno sodelovanje pri svetovnem procesu kolektivizacije, ki dejansko prinaša obubožanje. Že prej smo rekli, da človek po instinktu skrbi za zadovoljitev svojih potreb. Ta instinkt je trajen, silovit in ploden. Kadar gre ze ohranitev samega sebe, deluje razum bolj naglo in ostreje in tudi volja lažje premaguje notranje in zunanje ovire. Ta nagon samoohranitve, ki ga nikakor ne smemo zamenjavati z egoizmom, je eden najodločilnejših vzgibov za napredek in blagostanje. Dokler ostane v pravih mejah, ga lahko po krčansko imenujemo ljubezen do samega sebe, ki je pred ljubeznijo do bližnjega. Te ugotovitve so povsem skladne z načelom subsidiarnosti, ki ga ponovno poudarja tudi okrožnica Mater et magistra kot temeljni element katoliškega socialnega nauka. Po tem načelu je treba vsakemu poedincu pustiti, da sam zadovoljuje svojim potrebam, dokler mu je to mogoče. Samo takrat in v tem, česar sam ne zmore, mu naj pomaga družina, druge družbe in država. Prav tako mora država pustiti samostojnost nižjim skupnostim zasebnega ali javnega značaja, dokler morejo zadostno zavarovati in ustvarjati pogoje za splošno blaginjo svojih članov. Isto velja tudi za meddržavna razmerja. Iz tega pa se izvaja, da človeku gre osnovna pravica, da si prisvoji snovnih dobrin, ki jih potrebuje za svoj obstanek, ki naj bo v miru in blagostanju. Kot torej vidimo, posedovanje zasebnega premoženja ni osebni privilegij te ali one osebe, ampak je podlaga za napredek in blagostanje vse družbe. Če se človeku odvzame pravica do zasebnega premoženja, se mu s tem odtegne tudi najmočnejša vzpodbuda pri delu. Zniža se proizvodnja in se razširi brezbrižnost in obubožanje. Edina vzpodbuda, ki jo ima še javna oblast, je potem prisiljevanje, ki pa ne more prinesti velikih uspehov. Ne smemo si zatiskati oči spričo težav, ki se pojavljajo v gospodarskih področjih, kjer velja zasebna lastnina. Tudi tu nastajajo krize in pretresi, predvsem zaradi tega, ker dobrine niso pravilno porazdeljene ali ker lastniki z njimi ne upravljajo tako, kot jim nalaga načelo o socialni funkciji lastnine. Toda nepravilno bi bilo, če bi iz tega dejstva izvajali sklep, da je zasebno lastnino treba sploh odpraviti. Nasprotno. Poglobiti je treba študij socialno-gospo-darskih vprašanj, utrditi zdravo pojmovanje lastnine, da bo v splošnem blagostanju čim bolj vsem dobro, in zato zagotoviti vsakomur možnost, da si čim bolj utrdi svoj premoženjski položaj. Niso pa težave svobodnega gospodarskega sistema razlog, da bi se odpravljala zasebna lastnina in nastopila pot socialističnega pavperizma. Poglejmo zdaj drug argument, ki govori proti našemu zavračanju koeksistence med Cerkvijo in komunističnim režimom. V nekaterih komunističnih državah, med katerimi je Jugoslavija, kolektivizacija ni dokončno in dosledno u vedena. Pripuščene so nekatere oblike zasebne lastnine, tako npr. pri nas lastnina obdelovalnega kmetijskega zemljišča do deset hektarov na gospodarstvo, delovnih sredstev in poslovnih prostorov za obrtne in druge storitvene dejavnosti z osebnim delom in stanovanj za potrebe lastne družine. Nekateri mislijo, da v takih razmerah Cerkev lahko pristane na zahtevo, naj molči o širših pravicah tudi do drugačnega zasebnega premoženja, kot jih uči katoliška moralka. Na to mnenje odgovarjamo, da za splošno duhovno stanje niso najnevarnejši brutalno protinaravni režimi. Očitna zmota in krivica vzbujata odpor, delna krivica pa se veliko lažje predstavi kot nekaj normalnega in delna zmota kot resnica. Zato tudi veliko lažje miselnost pokvarita. Borba proti protestantizmu je bila lažja kot proti janzenizmu, proti revoluciji lažja kot proti liberalizmu, proti komunizmu spet lažja kot proti omiljenemu socializmu. Pod fašističnim preganjanjem je bilo na Goriškem in Tržaškem veliko manj narodnih odpadov kot v dobi “fratelanze”. Vedeti pa je tudi treba, da poslanstvo Cerkve ni samo odpravljanje najhujših zmot, ampak je splošno čiščenje miselnosti, ki mora biti prosta vsake zmote in v kateri naj zablesti vsa resnica. V problematiki o sožitju med Cerkvijo in komunističnim režimom nekateri spet mislijo, da Cerkev sme napraviti določene koncesije, računajoč na to, da bo režim zaradi svoje protinaravne idejne podlage kmalu sam propadel ali se vsaj omilil. Na to je odgovoriti, da je pričakovana kratkotrajnost relativna. V Rusiji komunizem vlada že pol stoletja in še ni videti, da bi bil pred propadom. Upanje na nujno omiljenje režima tudi ni zadostno in veljavno. Prav zaradi omiljenja se življenje teh režimov podaljšuje in se s tem samo utrjujejo. Dalje je treba spomniti, da lahko opazujemo mnoge primere, kako neomejeno trajajo režimi, ki so popolnoma nasprotni zahtevam človeške narave. Take primere najdemo med ljudstvi v Ameriki in Afriki in so njihove barbarske oblike civilnega življeja trajale stoletja, da so jih končno šele zunanji posegi odpravili, a še to z velikimi težavami in po vztrajnem prevzgajanju. Danes se mnogi, tudi med nami, pozivajo na nov duh, ki ga je pobudil papež Janez XXIII. in utrdil cerkveni zbor. V našem razmerju do komunizma nam sploh radi očitajo, da smo premalo koncilski. Zato poglejmo nekatere dokumente in izjave, ki nam bodo potrdile, da Cerkev svojega odklonilnega stališča do komunizma tudi v praktičnem nastopanju ni spremenila niti omilila. Naj nam to pokažejo nekateri uradni dokumenti in poluradne izjave. Okrožnica Janeza XXIII. Mater et magistra ponavlja odločne obsodbe komunizma, ki so jih izrekli prejšnji papeži. Zatrjuje, da si komunizem in krščanstvo odločno nasprotujeta, in uči, da katoličani tudi nikakor ne morejo slediti niti nauku zmernega socializma. Iz tega je jasno, da papež ne priporoča nobene revizije v odnosih katoličanov do komunistične zmote. V tem smislu je zelo jasen Pavel VI., ki je v nagovoru 6. septembra 1963 izjavil sledeče: „Nihče naj ne misli, da ta pastoralna vnema, ki danes za Cerkev predstavlja prvenstveno nalogo in kateri posveča vso svojo pozornost in skrb, pomeni, da Cerkev spreminja svojo sodbo o zmotah, ki so se razširile v današnji družbi in katere je že obsodila, kot npr. brezbožni marksizem. Prizadevanje, da se uporabijo pri nalezljivi smrtni bolezni nujna zdravilna sredstva, ne pomeni, da se je spremenilo mnenje o tej bolezni. Pomeni le, da se je začela borba z boleznijo, ne samo v teoriji, ampak tudi dejansko. Pomeni, da se hoče bolezen, ko je bila enkrat ugotovljena, tudi zdraviti, to je, da se po obsodbi nauka ravna z blagonosno ljubeznijo." Enako stališče izraža poluradno glasilo “Osservatore Romano”, v katerem se npr. 20. marca 1965 bere sledeče: „Če pustimo ob strani bolj ali manj umišljena razlikovanja, moremo z gotovostjo reči, da ne sme noben katoličan sodelovati s komunisti, niti ne posredno, ker ideološkemu nasprotju med vero in dialektičnim historičnim materializmom sledi tudi neskladnost sredstev in ciljev, in je ta neskladnost moralnega značaja." V drugem članku iste številke spet beremo: „Da bi se katolicizem in komunizem mogla med seboj spraviti, bi bilo treba, da komunizem neha biti komunizem. V resnici komunizem kljub svoji spremenljivi dialektiki ne popusti nič v svojih političnih ciljih in v svojem nauku. Zato so materialistično pojmovanje zgodovine, zanikavanje osebnih pravic, uničenje svobode, samodrštvo družbe in nesrečne gospodarske izkušnje tisti razlogi, zaradi katerih je komunizem v nasprotju z duhovnim in osebnostnim pojmovanjem družbe, kot izhaja iz socialnega nauka katolicizma." Jasna in odločna je tudi koncilska konstitucija o Cerkvi: „Med oblikami sodobnega brezboštva ni mogoče prezreti tiste oblike, ki pričakuje osvoboditve človeka predvsem od njegove gospodarske in družbene osamosvojitve. Ta oblika brezboštva trdi, da je vera že po svoji naravi prepreka za osamosvojitev. Zato se glasniki tega nauka, kadar pridejo na oblast, s silovitostjo borijo proti veri tako, da širijo brezboštvo s prisilnimi sredstvi, s katermi razpolaga država, predvsem pri vzgoji mladine... Cerkev, ki se zvesto posveča ljudem in Bogu, mora zdaj prav tako kot nekdaj z bolečino in odločnostjo obsojati take škodljive nauke in ravnanja, ki nasprotujejo razumu in izkušnjam in poni-žujeio človeka v njegovem dostojanstvu." Tudi na drugi strani je dobiti dovolj izjav, iz katerih je razvidno, da je upanje v mirno sožitje neutemeljeno. Poslušajmo nekatere: Hruščov: „Tisti, ki predlagajo mirno sožitje v idejnem področju, so stvarno stopili na stran antikomunizma." Adžubej: „Vtis imam, da nikdar in v nobenem področju ne bo mogoče sožitje med komunizmom in drugimi ideologijami, torej tudi ne z vero." Togliatti: „Med katolicizmom in komunizmom ni možen noben sporazum." Leonid Ujičev, tajnik centralnega komiteja in ideološke komisije sovjetske komunistične stranke: „Mirno sožitie med komunistično in buržujsko idejo je izdajstvo nad delavskim razredom. Nikdar ni bilo mirnega sožitja med ideologijami in ga nikoli ne bo." Odprto pismo centralnega komiteja sovjetske komunistične stranke julija 1963: „Sovjeti zavračajo obtožbo, da Moskva uporablja načelo koeksistence v razrednem boju, in zatrjujejo, da ga ne dopuščajo tudi ne na ideološkem področju." Iz navedenih izjav z ene in druge strani je jasno, da se Cerkev ni odpovedala svobodi, da se bori proti komunističnemu nauku, in se tej svobodi tudi nikoli ne bo mogla odreči. Končno bi kdo mogel imeti v mislih, da Cerkev sklepa dogovore s komunisti brez trdne volje, da jih izpolni, ker jih zaradi notranje zavrženosti niti ne bi smela izpolnjevati. Taka “pia fraus” bi bila nekaj nedopustnega, ker nikomur ni dovoljeno, da se obveže k temu, kar je po sebi nemoralno. Če je torej sprejem pogojev, ki smo jih navedli, nedopusten, tudi ni mogoče skleniti nobenega dogovora o njih. Sicer pa bi bilo naravnost naivno pričakovati, da bi se komunisti ob vsej svoji moderni tehniki policijske ureditve oblasti, pustili izigravati, ne da bi spoznali kršenja dogovorov ali ne odgovorili nanje. Gotovo, da je vsaka pogodba, dogovor ali sporazum, tudi na stopnji “modus vivendi”, sklenjen zaradi kakega interesa, zakonitega ali nezakonitega. Če tudi ne gre za konflikt med interesi, vendar vsaka stranka zastopa svojega in ji je pri sklenitvi odločilen nagib. Cerkev se v svojem odrešilnem poslanstvu mnogokrat poniža; pravzaprav je cerkvena zgodovina vrsta ponižanj. A uklanja se Cerkev samo v tem, kar je v njej pritičnega, človeškega, nikdar pa ne odstopa od svojega nauka. O tem nam zgodovina pripoveduje sijajne primere skrajne doslednosti, do mučeništva. V vsakih razmerah, kolikor niso ustrezale njenemu nauku, je učila, kaj je prav za človeka in družbo, in se tej nalogi nikdar ni veljavno odpovedala. V čemer se je uklonila razmeram, to ji je bilo v prid v stvareh nauka, ki ga ohranja ves čas neokrnjenega. Noben interes, naj bo še tako močan, ne more opravičiti, da bi Cerkev molčala o kaki resnici ali zapovedi. Res kdaj mora mimo kršitev moralnega reda brez neposrednega opominjanja, da se preprečijo še hujše posledice, ki bi jih obsodbe pobudile. Trajno odpovedati se kakemu delu nauka pa bi pomenilo odstop od poslanstva. „Zaradi ljubezni in dobrote pa ne smemo nikoli postati brezbrižni do (Dal|e na 6. str.) MEDNARODNI ilTERARNI SESTANKI V V ZAGREBU IN BELGRADU Društvo hrvatskih književnikov je povabilo inozemske prevajavce in slaviste na posebno literarno študijsko zborovanje v Zagrebu. Sestanek je bil sredi oktobra 1966. Kot nadaljevanje pa je še Društvo srbskih pisateljev organiziralo „medna-rodni literarni simpozij" v zadnjem tednu oktobra v Belgradu. Zagrebški sestanek naj bi veljal širjenju hrvatske književnosti med druge narode, belgraj-ski pa si je izbral za temo: Poezija kot sredstvo za obveščevanje med narodi. Že v začetku se je pokazalo, da so belgraj-skemu zborovanju dajali značaj Ivo Andric, Nobelov nagrajenec, Dušan Matič, Mladen Olajša in Vaško Popa, do-čim sta odklonila vabilo surrealist Marko Ristič in Oskar Davičo, član centralnega komiteja partije, ki je nekaj tednov poprej z bučnim protestom celo izstopil iz društva. Tudi zagrebško zborovanje je nosilo posebne znake: blizu nista prišla Miroslav Krleža in Peter Šegedin, skoraj kompletno pa so prišli pisatelji in pesniki in skupine okoli revije „Krugovi", ki hodi ostro opozicionalno pot in je za krugovaše pomembno, da so vsi proti dosedanji uradni partijski liniji o oblikovanju „socialistične stvarnosti" v literaturi. Revija zelo vidno zagovarja naslonitev na zahodnoevropske literarne in idejne temelje. Hrvatski književniki so potem pred inozemskimi prevajavci poudarjali misel, da naj se ne zatekajo preveč v prevajanje del folklornega ali balkansko eksotičnega značaja, marveč naj prevajajo stvaritve, ki govore o evropski" vsebini v sodobni hrvaški literaturi. Hrvaška literatura namreč stremi za po-popolno avtonomijo hrvatstva, tudi v umetnosti; gre ji predvsem za to, da bi se prava hrvaška duhovna avtonomija pravilno postavila ob stran ostalih avtonomno se razvijajočih literatur pri evropskih narodih. Prerez sodobne hrvatske poezije je podal pesnik Antun Šoljan, ko je podčrtal: ideje revolucije so v agoniji, novo se za pesnika poraja v popolni praznini, na odru pa so mladi igravci, ki si vdilj zastavljajo vprašanje: Kakšna bo naša bodočnost? Hrvatska. duhovnost odgovarja na ta vprašanja po svojih notranjih zakonitostih; zato ni pravi izraz sodobne hrvatske književnosti, da se prenaša na tuji trg kot eksotičnost Balkana, ali pa celo sloni na raznih poltičnih škandalih. Na belgrajskem zborovanju je govorilo devetnajst književnikov; najbolj je izstopilo predavanje zagrebškega pisatelja Vlada Gotovaca, ki se je sam definiral za učenca Heideggerja. Izražene misli so bleščale po bogastvu in po živahnem podajanju, ko je nazadnje vse izzvenelo v trditev: poezija rešuje človeku svobodo in zato ne gre govoriti toliko o stikih med narodi, kot o delu za uveljavljenje človekovega dostojanstva. Proti njegovim izvajanjem je zelo polemično nastopil srbski pesnik Ivan j Ivanji; njegova izvam-nja so izzvenela v sklep, da književnik ničesar ne zmore, če se ne nasloni na tehnična shedstva za občevanje med ljudmi. Svojo tezo je zagovarjal z navedbami iz Bertolta Brechta in Petra Weissa; zelo pa so se čudili, ko si je prisvojil tudi Bulatoviča. Nemški pisatelj Reinhardt Lauer je bil na obeh zborovanjih. Svoje poročilo v nemški reviji je zaključil: „Tudi v Jugoslaviji se prerivajo skozi ovire in se naslanjajo na ideje, ki prepletajo zahodnoevropsko miselnost. Mnogo razpravljajo o tem, ‘kaj’ naj se piše, še več pa o tem, ‘kako’." kronika MNOGO BLAGOSLOVA IN MIRU V NOVEM LETU 1967 2ELI VSEM ČLANOM, NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA MECENSKI DAROVI ZA GLAS: G. P. P., Bs. Aires, 15.000 pesov; g. N. N., Bs. Aires, 3.000 pesov; č g. dr. Leopold Mihelič, ZDA, 10 dolarjev. ZA SKLAD GLASA so darovali: Ga. Marija Martinčič, Kanada, 3 dolarje; gdč. Dora Kosovel, Trst, 3750 lir; dr. Marjan Zajc, Villa Ballester, 500 pesov; ga. N. N., Slovenska vas, 200 pesov; g. Jakob Sušnik, Slovenska vas, 100 pesov; g. Ivan Trtnik, Bs. Aires, 200 pesov. Vsem najlepša hvala! — Gledališka družina v Mendozi je v režiji g. Hirschegerja uprizorila Zorka Simčiča spevoigro Krst pri Savici. Radijska igralska družina na slovenskem radiu v Trstu pa je v režiji prof. J. Peterlina izvajala dramo istega avtorja Žalostna pesem. KATOLIŠKI GLAS v Gorici je v številki z dne 14. decembra 1966 ponatisnil iz Glasa članek „Vatikan in Češkoslovaška", številka z dne 1. decembra pa je ponatisnila iz Glasa poročilo o proslavah sv. Klimenta v Ohridu. P. IVAN KOŽELJ DJ, profesor filozofije na zagrebški teološki fakulteti, je zastopal Evropo pri koncelebrirani maši, ki jo je ob sklepu jezuitske generalne kongregacije daroval sv. oče Pavel VI z jezuitskim generalom in zastopniki vseh petih kontinentov. Pri tem so poudarili, da je p. Koželj, Slovenec zastopal vso Evropo do Urala. NOVA SEZONA V TEATRO 'COLON V BUENOS AIRESU Teatro Colon v Buenos Airesu, drugo največje operno gledališče na svetu, je objavil repertoar za prihodnjo sezono, ki se bo začela januarja. Colon, ki ga vneto obiskujejo tudi slovenski rojaki v Argentini, posebno naši študentje, bo leta 1967 v poletni sezoni na Palermo na prostem priredil nekaj simfoničnih koncertov. Posebno mesto v teh koncertih zavzemata Be-ethovenova 9. Simfonija in baletna kantata Carl Orffa “Carmina Burana”. Oboje bo izvajal Colonov pevski zbor s solisti ob spremljavi stalnega orkestra. Koncerti so brezplačni in bodo v amfiteatru na Lago Rosedal v parkih na Palermo. Drugi del Colonove poletne sezone pa bo v modernem mestnem gledališču San Martin, v veliki dvorani Martin Coronado, kjer bo Colonov baletni zbor februarja in marca izvajal Rossini-Respighijevo “La boutique fantasque”; Prokofijeva baletno pravljico “Peter in volk”, pa balete “Ikarus”, “Prometej”, “Apolo Husagette”. “Silfides”, “Zakleti fant”, “Boj”, “Giselle”, Čajkovskega “Labodje jezero” (v celotni verziji), “Suita v belem” in “Cop-pelia”. Na istem odru bo marca nastopala tudi Komorna opera. Uradna zimska sezona pa se bo začela aprila z vrsto simfoničnih koncertov opernega orkestra, ki jih bo dirigiral Igor Markevič, pa z baletnimi večeri Velikega baleta iz Avstralije. Colonov stalni baletni zbor pa pripravlja novo koreografsko verzijo Stravinskijeve “Ognjene ptice”. Koreografiral bo bo predstavil tudi Cocteaujev balet “Dama in Pl ER PAOLO PASOUNI IN NJEGOV »EVANGELIJ PO MATEJU" Nikolaj Jeločnik Filmski festival v Benetkah leta 1964. Gledavci in kritiki v monumentalni projekcijski dvorani na Lidu. Živčnost. Ne brez razloga. Na sporedu je EVANELIJ PO MATEJU — IL VANGELO SECONDO MATTEO. Avtor in režiser — PIER PAOLO PASOLINI, poet, spisovatelj, esejist, kritik, profesor literature, absolvent staroslavne bolonjske univerze, intimen prijatelj Bologninija, Fellinija in Moravie, in, kar je najbolj težeče: deklariran marksist in brezverec... Tema. Predstava. Tišina. Sklep... Spet tišina. Dva dni pozneje: Pasolini je prejel „srebrni trak“, priznanje najboljšemu italijanskemu filmu na festivalu; skoraj za tem pa prvo nagrado Mednarodnega katoliškega filmskega urada v Rimu. („Beneškega leva“ je tokrat dobil Antonioni za svoj monumentalni ‘Tl deserto rosso”.) Osuplost se je umaknila iskrenemu priznanju: nagrada je zaslužena; film je prepričal; Hol-lywood je dokončno izgubil bitko v predstavljanju svetopisemskih zgodb. Pasolini je sin meščanske, trdne meščanske družine iz Bologne, naš vrstnik (1. 1922)- V Bologni je doštudiral literaturo, ne več ne manj kot pri Pappiniju, dosegel doktorat in prav boječe izdal prvi zvezek svojih pesmi. Nekaj pozneje ga je zaneslo v Rimi kjer so mu natisnili dokaj diskutirano Antologijo narodne in dialektične poezije 20. stoletja; pri študiju in pisanju tega dela se je navdihoval ob mišlenju očeta laške kompartije Antonia Gramscija. V poznejših delih se trdo očituje živo in jedko ne-zadovolje z okoljem in življenjem, družbeno strukturo in miselnostjo naših dni, ki ga obdajajo. To nezadovolje je prisotno tako v njegovi literaturi kot v filmu, kamor ga je kot premnoge sodobne književnike pot nujno peljala. Kot režiser se je v filmu prvikrat poskusil s tragedijo “Accatone”. Ko je snemal film, je zapisal: »Ne segam na nova področja s svojimi zgodami; rad bi samo z novo tehniko razjasnil lastne misli; film mi je k temu prav tako odličen pomoček kot prerazlični dialekti, po katerih sem neenkrat segel v svoji poeziji...“ V filmu se je trdno povezal z Maurom Bologninijem, kateremu je napisal scenarij za “I mariti giovani”, ‘Tl beli’Antonio” (ki predstavlja vzpon Marcela Mastroianijali in “La notte brava”. Četudi izredno razborit, živo navzoč pri vseh zanesljivih novih; literarnih poskusih in tveganjih, posebnež v svoji umetniški tvornosti — so, ki ob njem iščejo primerjavo z Orsonom Wellesom: lepega dne je izropal blagajno v ne-, kem baru, samo da bi zaznal, kakšno občutje je v ropu!.. . — se je zatekel v mimOi odmaknjeno življenje v Rim, ves predan svojim stvaritvam. Marksist, brezverec je ustvaril film o Jezusu. Paradoks? Ali milost? Božja pota so nedoumna. Pier Paolo — dvojno ime: Peter Pavel — Peter Skala, in Pavel Savel... Claudel je zatrdil, da ime priča za osebnost samo. Je v Pasolinijevem imenu odmeV njegove osebnosti? Pravi Pasolini, da mu je misel na filmanje Matejevega evangelija prišla ob branji1 apostolovega spisa dvajset let nazaj. Misel ga je prevzela, rasla v njem. DokočiP se je sprostila pred leti, ko je bil na kulturnem simpoziju organizacije Pro Civitatc Christiana, ki leto za letom v Assisiju, mestu Francesca Bernardoneja, zbira na pO'j menek in razmislek o sodobnih kulturnih, posebej umetniških vprašanjih, tako, krščanske kot nekrščanske, tudi marksistične kulturnike. Prav takrat je bil v Assisiji1: na romanju iz Loreta grede Janez XXIII., le nekaj mescev pred smrtjo. Množice pc cestah, množice po cerkvah, množice na levo in na desno: Pier Paolo bi rad iz mesta — promet in gneča ga zadržita v Assisiju. Zapre se v prejšnjo celico, seže po prvi knji' gi, ki mu pride podroke,začne brati in ne jenja, dokler ne prebere do kraja: MatejeV; evangelij. Odločitev je nagla, dokončna — film! Po lastni zatrditvi: »Evangelij sern spet prebral v dušku, kot roman. . . Prelest misli, oznanilo, poslanica, vse me je nav-; dihnilo, da sem sklenil filmati!" Napisal je scenarij, ga dal v branje nekaterih katoliškim kritikom in književnikom, s pomočjo katoliških inštitucij zbral potrebnij denar in segel po kameri. Ključ za razumevanje Pasilinijeve stvaritve je verjetno v tejle njegovi izjavi: „EvaH' geli j sem občutil kot epsko lirsko povest, povedano v narodno ljudskem ključu. Evangelija ne morem predstaviti v filmu kot klasične, z določenimi zakoni odmer jene zgodbe, ker nisem veren, ampak neveren. A vendar bi rad pošteno in z vso spe' štljivostjo na platno posnel zgodbo o Kristusu, sinu božjem. Prav zato pa sem mora' spremeniti svojo dosedanjo filmsko tehniko: po razmišljanju in poskušanju seh1 uspel ustvariti to, čemur sam pravim — prosto ,posredno pripovedovanje. Po eni stra; ni govorim, kar sam čutim, mislim in vidim; po drugi pa skušam govoriti in gledat1 z besedo in z očmi vernega človeka..." Paradoks? Ne verjemimo v paradokse v umetnosti! Verjemimo rajši v različna umet' nostna pota in dosežke k istemu cilju, četudi se včasih nepoučenemu zde paradokS'; Pritrdimo Schoppenhauerju: »Umetnost, ki je s sebe strgala vso skrivnostnost i11 zagonetnost, neha biti umetnost..." In Pasolini: »Najteže je pač bilo, da ne zatajim in ne zmanjšam veličine Matejeve.?11 pripovedovanja, marveč ga za vso ceno ohranim živo in jedrovito, kot je. To h