Iz velikih dni boja za naše življenje
UTRINKI IZ LETA SVOBODE
»Osvoboditev sem dočakala v Ljubljani«
Veliko je stvari, katere so šle mimo nas, ali pa smo jih enostavno zantudili zato, ker smo se pač prepozno rodili. Naša generacija ne bo imela nik-dar več možnosti podoživeti 9. maja 1945. Vse ohranjene fotografije in filmski zapisi ter spomini nam to vzdušje lahko le orišejo, pravega vzdušja in zanosa, ki pa je takrat vladalo v zraku ne bomo nikdar resnično dojeli.
Mima Purkart je aktivna družbenopolitična de-lavka in trenutno predsednica pododbora MA OF Velike Lašče - Barje. Osvoboditev je pričakala v Ljubljani.
Bližalseje9. maj 1945. V Kladezni ulici smo že nekaj dni prej šivali zastave. Povezana sem bila tudi z bivšimi zaporniki. Že nekaj dni pred 9. ma-jem se je v zraku dobesedno čutilo neko vznemir-Ijivo praznično razpoloženje. Pri sosedovih so imeli radio, sem smo vseskozi hodili poslušat no-vice in tako bili z njimi na tekočem. Na gradu se je slišalo že streljanje, pripravljala se je cela Ljub-Ijana.
To noč skoraj nismo nič spali. Takoj ko se je zdanilo smo se potrebno opremili in odšli. Pri teti smo potrgali vse okrasno cvetlično grmičevje in
Mima Purkart (prva z desne) ob osvoboditvi, 9. maja 1945 na slamostnih Ijubljanskih ulicah.
V Ljubljano je prišla že januarja 1944. Medna-rodni Rdeči križ je organiziral transport zaporni-kov po Severni Italiji in med njimi je bila tudi Mima, saj je bila zaprta v Benetkah. S transpor-tom so morali pohiteti, sicer bi jih zajeli Nemci in jih utegnili poslati v nemška taborišča, kjer bi jih čakalo še hujše trpljenje. Mima se svobode takole spominja:
»Ko sem prišla v Ljubljano sem morala k soro-dnikom v Kladezni ulici v Trnovem. Domov v Velike Lašče se nisem upala. Sorodniki so bili »naši« Ijudje, aktivni pripadniki OF. Njihove veli-ke dejavnosti takrat nisem popolnoma spoznala, saj mi niso mogli v celoti zaupati zaradi velike konspiracije, toda kljub temu sem jim tudi sama veliko pomagala.
Ko sem prišla k njim, sem bila prepričana, da bom tu srečala tudi mamo. Toda žal, pred petimi dnevi so jo aretirali. Teta je takoj naslednji dan napolnila kanglico s hrano in poslala bratranca po vseh ljubljanskih zaporih, toda nikjer niso vedeli zanjo. Ostalo mi je upanje, da se ob koncu vojne sigurno srečava, podobno tudi nisem vedela za usodo bratov Marjana in Jožeta.
cvetje. Ob osmih zjutraj je bila vsa Ljubljana na ulicah. Prihajali so prvi partizani. Posipavali smo jih s cvetjem. poljubljali, vneto pozdravljali. Z njimi smo hodili po ljubljanskih ulicah, prepevali in se veselili.
V tem nepopisnem veselju pa sem neprestano pogledovala po ulicah in upala, da bom vendarle ugledala mamo in brata, saj o njih nisem imela nobenih vesti že skoraj leto dni.
Zaman sem jih iskala. Veselje je moralo rainiti brez njih. Čez nekaj dni sem izvedela, da so v Zagrebu ustaši v svojem poslednjem divjanju ubili na ulici brata Marjana na predvečer svobode, brat Jože je padel v kazenskem bataljonu na ruski fronti. Tudi za mamo smo slutili, da ni več živa in ' kmalu izvedeli, da je padla na Sv. Urhu kot žrtev domobrancev.«
Tako se spominja Mima Purkart. Veselje jo je navdajalo z veliko žalostjo, saj je izgubila svoje tri najdraižje. Pa vendarle, spoznanje da je svoboda jo je gnalo naprej in v izgradnji domovine je žrtvovala še veliko dni in celo let. Po izjavi Mime Purkart pri-pravila Mojca Černe