List 48.
Nekaj od koristnega drevja,
3.  Gledičija.
Gledičija, lepo perjato drevo, je imenovano tako po zasluženem verlem botaniku Janezu Bogo-daru Giedič-u, ki ga je pervi iz ptujine na Nemško bil vpeljal. Dan današnji se je tamkej že vdomačilo, ter pomnožilo obilo, da se pogosto nahaja po grajšin-skih gajih in javnih vertih. Vredno je pa to drevo, da bi se tudi po gojzdih na veliko redilo; kajti les njegov je sila terd, gibek, rudeče-žilast in gostega tankega zerna.
Gledičije je mnogo verst. Jedna teh je meden tern (Honigdorn). Ta zraste 30 do 40 čevljev visok in ima perjato, živahno zeleno listje; rodi pa stročje, ktero je po čevelji dolgo. Množiti se da iz semena, ktero nar bolje gre na spomlad v lonce ali sklede sejati, potem pa v rano gredo djati, da kali; zamoremo ga pa tudi na polje sejati v brazdice 4 pavce narazen in pol pavca globoke. Prihodnjo spomlad moramo pa semenke v sadišče prestaviti, po čevlji saksebi. Perve leta, dokler se niso toliko utverdiie, da bi mraz prestale, je treba, da jih pokrivamo čez zimo; če jih po polji sadimo, moramo to spomladi storiti; jesenski saditvi škodje mraz.
Druga versta tega drevja je kitajski meden tern ali kitajska gledičija. Ta ima dvojno pernato listje, pa bolj debelo in kratko ternje, s kterim je celo drevo pokrito; tudi je manj čutljiva za mraz, les njeni cenijo pa tudi visoko. Oboje medeno ternje je prav ugodno za poljske in vertne ograje; njuno močno in dolgo ternje naredi, da take živice so popolnoma neprehodljive; treba je le, da jih pridno strižeino pa ne pustimo, da bi na kviško šle.
4.  Kerhlika.
Kerhlika (Faulbaum) prihaja 12 do 15 čevljev visoka, včasih gre pa še bolj na kviško, se grana močno, ter ima podolgasto, gladko, šilasto perje; ternja pa nima. Cvetlice so majhne, zelenkljate, po več vkup stoječe. Sad je černa jagoda, v kteri je po dvoje ali po čvetero zern.
Kerhlika ali kerhlikovec je germ, ki nahaja se po vsih gojzdih, posebno kodar vlažna je zemlja. Cvete mesca maja in junija, sad zori pa mesca septembra.
Les njegov — ker hI i kovina — je bel, mehak in kerhek (odtod menda ime germa). Po nekterih krajih ga ljudje na drobno cepijo, ter delajo koše iz njega. Za kurjavo pa ni, ker ne daje velike vročine, tudi ta ne terpi dolgo; pa ogel njegov je prav lahek in ga cenijo dozdaj najboljega od vsih domačih dreves za pripravljanje smodnika.
Kerhlika se množi povsod sama po sebi po izpadlem semenu, kjerkoli zemlja ji je ugodna.
Iz skorje se da rumena barva izvleči, iz jagod pripravljajo pa tako imenovano kerhlikovo zelenilo (Blasengrun). Tudi kot zdravilo se jagode včasih potrebujejo.                                                         J. Š.