Ih . /. I'?j T 68260 po Božjim usmiljenji in po milosti apostoljskiga sedeža vso čedo, v kteri vas je sveti Duh škofe postavil, vladati cerkev Božjo, ki jo je pridobil s svojo kervjo.“ v (Djanje aposteljnov 20, 28.) Škofje svoje oblasti nimajo od ljudi, ampak od svetiga Duha; zato tudi njih oblast ni pozemeljska, ki silama gospoduje čez umerljive telesa, ampak je duhovna, ki deli gnade Božje njim, kteri jih hočejo prejemati. Imenitna in draga je čeda, ki jo škofje pasejo; zakaj kupljena je za predrago ceno. Bog sam je prišel z nebes, in se je včlovečil v telesu prečiste Device Marije, in je svojo kri prelil na svetim križu, de si je odkupil to čddo, odkupil pa iz oblasti hudobniga duha in smerti, I 11 de jo je iz teme prestavil v svetlobo, iz sužnosti satanove v svobodo Božjih otrok. Ta draga in imenitna čeda so vsi tisti ljudje, kteri v Simi Božjiga, našiga Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, verujejo, in so v njegovim imenu keršeni, in se vdeležujejo svetih zakramentov ko živi udje njegove cerkve. Ljubi kristijani! iz tega vidite, kolike skerbf je treba škofu za ččdo, ki je tako drago odkupljena, ki je poklicana k tako imenitnimu cilju in koncu. Pastirja, kterimu so izročene neumne ovce, ki se danes pasejo, jutri pa zakoljejo in povžijejo, gospodar ostrd kaznuje, in ga še celo iz službe dene, če se mu ovca zgubi. Koliko ostrejši odgovor bo mogel dati večnimu Bogu duhovni pastir, ako je on kriv, de greši in se vekomej pogubi neumerjoča duša, ki je z Jezusovo kervjo rešena in k večnimu zveličanju poklicana! Ljubi verni! če to pomislite, lahko n ničte, kako je treba škofu gledati na vso čedo. ktero mu je sveti Duh izročil, de jo pase z besedo Božjo, s svetimi zakramenti in z lepim zgledam, in za ktero bo enkrat odgovor dajal pred sodnjim štolam Jezusa Kristusa, kjer se bo mogel vsak odgovarjati za vse, kar je delal v svojim življenji ah dobro ah hudo. Po svoji dolžnosti sim vas pretečeno leto večkrat prosil in opominjal, zdej v tej, zdej v uni cerkvi: Poslušajte glas Božji, dokler je še dan, dokler še morete delati za zveličanje svoje, duše. Ne zakerkujte svojih sere, de vas Gospodov dan kakor tat po noči nepripravljenih ne najde, in de se v svoji slepoti vekomej ne pogubiti. Spravite se z Bogam, dokler vam še čas in pomoč k pokori ponuja. — Radi ste poslušali moje prošnje in opominovanja, če pa tudi svojini dušam v prid in zveličanje, to le Bog v6 in vi sami. Vaša vest vam je v tem veljavna priča. Izprašujte se po besedah svetiga Jakopa: „Bodite delavci besede, in ne samo poslušavci, s čimur bi sami sebe zapeljevali. Kdor v postavi ostane, in ni pozabljiv poslušavec, ampak delavec: on bo srečin v svojim dja,nji.“ (Jak. 1, 22. 25.) Zopet se bliža sveti čas, kteri nas prav posebno opominja, misliti na preveliko revo, v ktero nas je greh zakopal, misliti na drago ceno, za ktero smo bili rešeni iz zaslužene nesreče, misliti na preimenitni cilj in konec, k kterimu smo vsi poklicani po neskončnim usmiljenji Božjim. Grešniki smo bili vsi od rojstva sem, .otroci jeze Božje smo bili po natori; Jezus Kristus, Sin Božji, je za nas terpel, je svojo kri na svetim križu za nas prelil, in je tudi od smerti vstal, de z njegovim zasluženjem vsiga greha očišeni imamo pravico do večniga življenja, imamo mir z Bogam. Bogu ohranimo. Kruh za telesno življenje nam daje zemlja, ktero je treba vsako leto vnovič s potnim obrazam obdelovati. Kruh za naše duše nam dohaja z nebes, in ta kruh je Jezus Kristus v svojim nauku in v svojih zakramentih. Tudi tega kruha potrebujemo vse dnt svojiga življenja; zato nas cerkveni godovi vsako leto vnovič spominjajo skrivnost našiga odrešenja in našiga poklica k večnimu zveličanju, de se naša dušna moč ponavlja in raste, in de Božja po¬ doba v nas od dnč do dnč lepši prihaja. Kako rad bi v lepim postnim času, v kterirn se je treba pripravljati za vredno obha¬ janje Jezusoviga vstajenja, po vsih vaših cerkvah klical: Raztergajte svoje serca, in ne svojih vsim vernim ljubljanske škofije zveličanje in blagoslov v Gospodu! svojih vidnih namestnikih na zemlji poklical za škofa v moji domači deželi. Spolnovaje škofove dolžnosti nikoli ne smčm pozabiti besedi' svetiga Pavla: „Pazite na se in na Dokler na zemlji živimo, potrebujemo vsak dan telesne lu-ane, de dobivamo moč oprav¬ ljati pozemeljsko delo. Ravno tako tudi vsak dan dušne hrane potrebujemo, de si življenje v oblačil; spreobermte se k Gospodu, dokler so še njegove roke razprosterte in pripravljene, vas ko svoje skesane otroke v svojo milost sprejeti! — Kako rad bi vas opominjal z močjo svetiga Pavla: Išite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na desnici Božji; hrepenite po tistim, kar je zgorej, ne pa po tem, kar je na zemlji! —■ Kako rad bi v vas prosil z ljubeznijo svetiga Janeza: Otročiči! ne ljubite ne sveta ne tega, kar je na svetu. Ge kdo svet ljubi, ni Božje ljubezni v njem. Kdor stori voljo Božjo, ostane vekomej. — Kako rad bi vam z angeljskimi jeziki govoril in napolnjen z vso močjo svetiga Duha, de bi vas kakor nekdaj Elija budil iz grešniga spanja, ako ste tako nesrečni, de vam je vest oterpnila; de bi vas pokrepčaval z močjo iz visokosti, ako vaše duše serčnost zgubljajo; de bi vas poterdoval v stanovitnosti, ako ste doslej hodili po ozki poti, ktera deržf v večno življenje. —• To so želje mojiga serca, pa te želje se mi ne morejo spolniti. Le z duham morem pri vas pričujoč biti, s telesam pa ne. V molitvah bom vsak dan vas vse priporočal njemu, ki je nam vsim Oče, de vsi do konca stanovitni ostanemo v ljubezni Kristusovi po milosti svetiga Duha. Vender pa, ljubi kristijani! niste na zgubi, če vas tudi sam v prihodnjim postnim času ne morem prositi in spodbudovati v Božjim imenu: de išite nar poprej Božjiga kraljestva in nje¬ gove pravice, in vse drugo vam bo priverženo. Sej so zmiram pri vas goreči in pobožni mašniki, moji namestniki, moji sopastirji, ki pasejo čedo Kristusovo, moji sodelavci v Gospodovim vino¬ gradu, ki se trudijo za vaše zveličanje. Tudi od teh vaših duhovnih pastirjev veljajo besede Jezusove: ,,Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri me je poslal." Prosil bom tedaj samo Boga, de svoje duhovne pastirje radi in pobožno poslušate, de si njih besede globoko v serce vtiskujete in vse svoje dela po njih ravnate. Kako srečni boste po tem! Mir Božji bo prebival v vaših sercih in vam bo življenje bolj lajšal in slajšal, kakor ktera koli pozemeljska stvar. Prav govori tedaj sveti Avguštin: ,,Mir je taka dobrota, de med pozemeljskimi in minljivimi rečmi ne nahajamo nič prijetnišiga, nič bolj zaželeniga, nič boljšiga od mini.“ Kako se bojite vojske, ktera vam sinove jemlje, hude davke naklada, polje pokončava, hiše požiga, sto in sto ljudem srečo podira! Zatorej prosimo Boga v očitnih molitvah, de bi nas rešil kuge, lakote in vojske. Vsak ima raji veselje, kakor žalost; tako tudi vsak mir ljubi; še celo tisti, kteri vojsko začne, to le zato stori, ker zmage pričakuje, de bi po tem slavni mir sklenil. Ni vam treba popisovati, kolika dobrota je mir; le v tem vas je treba podučiti, kak- šniga miril išite, in kje morete pravi mir dobiti. Ko bi bili samo za pozemeljsko življenje vstvarjeni, bi kakor živali le tistiga pokoja iskali, kteriga telo potrebuje, namreč zdravih udov, tečne jedi in dobre pijače, sladkiga spanja in proste hoje po zemlji. So sicer ljudje, ki samo ta telesni pokoj poznajo in samo njega išejo. Pa že iz tega vidimo, de ta telesni pokoj ne more biti ljudem nar veči dobrota, in de bi tudi tega pokoja nihče ne mogel imeti, ko bi vsi ljudje le po tem telesnim pokoji hrepeneli in ga vživati hotli; kdo bi namreč hotel delati? čigavo posestvo, čigavo življenje bi bilo varovano divje sile, ki bi jo delali ljudje, kteri bi le radi dobro jedli in pili in počivali in delati ne hotli? Človek bi se mogel človeka bati in varovati, de bi mu kje ne storil kake škode ino sile; in že ta vedni strah pred sovražnim človekam bi nam življenje grenil, in bi nas ob ves mir in pokoj pripravil. Bili bi kakor čeda ovac, ki jih okoli in okoli zgrabljivi volkovi obdajajo. Telesnig-a pokoja ljudje ne morejo imeti brez višjiga mini. Je pa tudi le prav malo tacih ljudi, kteri so že s tem telesnim pokojem zadovoljni; zakaj veči del ljudje čutijo, de imajo pametno dušo, ki potrebuje imenitniši jedi, kakor je tista jed, s ktero se trohljivo telo nasituje in redi. Duša hre¬ peni po spoznanji, duša hoče resnico spoznati, duša hoče sprejeti in storiti, kar je prav, kar je dobro, kar je spodobno. Duša more le v ljubezni do tega, kar je dobro, kar je prav in kar je resnično, svoj mir najti; in ta mir je višji mir, in kdor ima ta mir, je v resnici srečen. Mir s pametjo obdarovane duše je v tem, de resnico spoznava in po resnici dela. Kako pa pride človeška duša k spoznanju resnice? Vsakdanja skušnja nas uči, de sami iz sebe nič ne vemo. Ko bi se otroci od odrašenih ne naučili tistih reči, ki jih za življenje po¬ trebujejo, bi zmiram nevedni otroci ostali, ko bi tudi sto let živeli. Se hujši je pa, kar zadeva ravnanje po spoznani resnici. Marsikdo si mora sam spoznati, de so njegove dela hude, de so vredne graje in kazni; in vender si mora tudi zopet sam spoznati, de nima moči, poboljšati se. S pametjo obdarovana duša, v kteri tema kraljuje in greh gospoduje, ne more praviga mini imeti. Od kod pride tedaj pravi mir za Človeka? Kje je učenik, kteri nas resnico uči in naš otemnjeni um razsvetluje? Kje je studenec, iz kteriga naši duši milosti izvirajo, de more storiti, kar je prav in dobro? Ljudje si v tem ne morejo pomagati, ker se morajo vsi sami učiti, preden jim je mogoče druge učiti. Slepec ne more slepcu pomagati, de bi spregledal, če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Hromi ne more nikogar v hitri hoji vaditi. Torej potrebujemo Božjiga učenika, de smo resnice prepričani, in potrebujemo Božje pomoči, de resnico radi in prosto¬ voljno spolnujemo. Pravi mir, kteri človeško dušo resnično osrečuje, more le z nebes priti. In [SdovsoV delivec praviga mirti je tudi res z nebes prišel. On je Jezus Kristus, kteriga so že preroki pred njegovim priliodam napovedovali ko poglavarja mirti. Ob njegovim rojstvu v hlevu betlehemskim so angelji peli: Mir ljudem na zemlji, ki so svete volje! In preden je šel v terpljenje in bridko smert na križu, reče učencam in po njih vsim prihodnjim vernim: „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.“ In ko se po vstajenji učencam prikaže, jih zopet pozdravi: „Mir vam bodi!“ Kakšen pa je ta mir, ki so ga preroki več sto let napovedovali, preden je njegov začetnik Jezus Kristus na svet prišel, ki so ga ob njegovim rojstvu nebeški duhovi slavili, ki ga je včlovečeni Bog s kervjo in smertjo zapečatil, ki ga je po vstajenji ko pervo vdeleženje svojiga veličastva, ko sad svoje čudovite zmage čez smert in greh dal ljudem v dar? Kaj je ta mir? V čem je ta mir? Sveti Avguštin pravi: „Mir je pokoj popolnama popravljeniga reda.“ Premislimo bolj na tanko te besede slovečiga cerkveniga učenika. Vsak zmed vas naj si misli svojo hišo. Vsaka hiša potrebuje gospodarja, kteri delo ukazuje, med domače razdeluje, na njih pridnost gleda, leniga spodbuduje, nevedniga podučuje, nerodniga zavračuje. Ge je gospodar moder, dobrovoljin, pridin in previdin, če ga vsi domači spoštujejo, mu upajo, njegovo voljo zvesto spolnujejo, hiša dobro stoji. V taki hiši se za vse potrebe dovolj skerbl, nobeden ni za¬ nemarjen, nobeden ni z delam preobložen, nobeden nobeniga ne zaderžuje, v taki hiši ni pre¬ pira, ni krega, je pa vse zadovoljno in veselo. Vse je v nar lepšim redu, in zavolj tega reda je pokoj, in ta iz reda izhajoČi pokoj pri vsi delavnosti posamnih domačih ljudi je pravi mir, ki je hiši v srečo. Zdej pa premislite, de smo mi ljudje vsi otroci velike hiše, ki se tukaj svet imenuje, tam pa nebesa. Te vidne in nevidne hiše Stvarnik in Gospod je vsigamogočni, ne¬ skončno dobrotljivi Bog, kteri je svoje brezštevilne dar! mnogotemo razdelil; enimu je dal pet talentov, drugimu dva in tretjimu le en talent, de slehern prejeti dar s pridnostjo množi in tako večniga Boga poveličuje. Neskončni Gospodar je moder in dobrotljiv, in je vse prav naredil. Gloveku je dal pamet in ga je podučil, de more dobriga in modriga Gospodarja spoznati in njegovo voljo umeti. Kaj se pač bolj spodobi, kakor de se neskončno dobrotljivimuOčetu radi podveržemo, de ga ko nar veči dobroto spoznamo, de si prizadevamo njegovo presveto voljo povsod in vselej spolniti, in de smo s takim obnašanjem podobni dobro uravnani družim? I)e Stvarnik gospoduje, stvar pa je pokorna, vam je gotovo prav. V tem je red. in v tem redu je mir, ki nam ga je Jezus Kristus zaslužil in dal. S tem miram je Bog vstvaril perviga človeka v raji. Ker pa Adam Stvarniku ni hotel pokoren, ampak enak biti, je pravi red razderl in tako mir zgubil za se in za svoje mlajši. Kako malo mirti je odtistihmal na svetu, beremo v vsili bukvah, in skušamo vsak dan v svojim življenji. Kolikor bolj se v mislih napihujemo, Boga in njegovo postavo zapušamo, toliko manj mirti imanio. Ljudje si ne morejo praviga mirti dati. Se tistiga mirti, ki ga vojska razdira, si ne moremo v prid obračati; zakaj večidel se ob miru greh s tako močjo razširja, de vojska in vse njene nadloge morajo nad spridene ljudi priti, de se zopet k Bogu vernejo. Svet tedaj ne more dati praviga mirti. Zato se je Sin Božji včlovečil, de je ljudem pravi mir z nebes prinesel. V Jezusu Kristusu se je Bog razodel in njegova presveta volja. Kdor Sina pozna, pozna tudi Očeta. ,,Kdor mene vidi,“ pravi Kristus, „vidi tudi Očeta; zakaj jez sim v Očetu, in Oče je v meni.“ Kristus nas je popolnama podučil, kaj Bog od nas hoče, in nam je dal v svojim življenji nar lepši zgled popolnama pokoršine do Očeta; s svojim življenjem, s svojim terpljenjem in s svojo smertjo nam je pa tudi tiste gnade zaslužil, ki nam moč dajo Božjo voljo vselej dopolniti. Tako je Kristus vse storil, de se je pravi red povernil, de namreč Stvarnik gospoduje, stvar pa je pokorna, de bi tako vsi k pokoju in tedaj k pravimu miru prišli. Naš Odrešenik je imel ta mir popolnama v sebi; zakaj on je bil z Očetam eno, njegova jed je bila, de je Očetovo voljo spolnoval; zato je prišel na svet in se je včlovečil. Zato je tudi rekel učencam: „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne, kakor ga svet daje.“ Svet ima mir le na jeziku. Ker hoče svet sam sebi Bog biti, ker po svojim pregrešnim poželenji živi, ker Božje volje ne pozna in je tudi noče poznati, nima praviga mirti in ga tedaj tudi dati ne more. Naš Zveličar je pa imel pravi mir v sebi; torej ne reče samo: „Mir vam dam,“ ampak: „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam,“ mir namreč, kteri je v tem, de svojo voljo v vsih rečeh popolnama Bogu podveržete, de prav resnično iz dna svojiga serca govorite: Oče, zgodi se tvoja volja! Nikoli pa prav resnično ne porečemo: Oče, zgodi se tvoja volja! ako nismo z Jezusam tako tesno sklenjeni, de živi on v nas, in mi v njem, kar pa ni mogoče brez žive vere. Zato prav lepo govori sv. Avguštin: „Mir, ki nam ga je Kristus prinesel, je pokoršina, ki jo vera pod večno postavo uravnavaj Prav uravnana pokoršina je popolna, je nespremenljiva, ne dela raz¬ ločka, nič nejevoljno ne opravlja, ampak vse z veseljem. Njeniga pokoja nič ne moti ne skuš¬ njava, ne bridkost, ne posvetno veselje; zakaj uterjena je v Gospodovi moči. Ona ne pozna druge dobrote, kakor le Gospod Boga, in ta mir, ta pokoršina je po besedah svetiga Avguština red svete ljubezni, ki v vsih rečeh Gospoda iše, Gospoda tudi najde, in z Bogarn zmiram skle¬ njena nikdar ne more nesrečna biti; zakaj njena prava nesreča bi bila le zguba Narvišjiga, /j? f J , fcteriga pa ljubezni nihče vzeti, torej tudi njeniga mini nobena nadloga podreti ne more. Ta mir, ker je red svete ljubezni, je tudi Božje kraljestvo v pozemeljskim življenji, za kar vsak dan prosimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Ta mir je tudi popolnama pravičnost, ker se s po- koršino do Božje volje pravičnost doseže. Ljubi kristijani! Bog daj, de bi ta Kristusov mir vedno kraljeval v vaših sercih! Kakšno notranje veselje bi neprenehama v sebi imeli in bi se tedaj nikdar ne dali zapeljati na krive pota, kjer vas le reva in žalost čaka! Prav lepo govori sveti Avguštin : v Kdor nima miru v svojim sercu, njega ne more veseliti, sam seboj pečati se, sam seboj hoditi. Zelje in strasti ga gonijo dalje in dalje v raz veselo vanj a, v neumnosti, razuzdanosti in nerodnosti vnanjiga sveta, ker sam v sebi ne dobi' nič dobriga, nič resničniga, nič zadostivniga. Grešnikova sreča je v tem, de sam sebe mami. To je pa nar veči nesreča. Strašna slepota je, v sebi čutiti neugasljivo željo po sreči, pot k pravi sreči prav blizo pred očmi imeti in vender sreče iskati po grešnih potih, kjer se gotovo le reva nahaja. V nespameti je ni modrosti, v smerti ga ni življenja. Ti, ki si sodedič Jezusa Kristusa, kako te more veseliti po živinsko živeti! Kristusoviga mirti išimo vse dni svojiga življenja, Kristusov mir v sebi čedalje bolj uterdujmo in spopolnujmo; zakaj nikdar ne smemo pozabiti, de je Kristus nam v zgled mčgel terpeti, de je šel v veličastvo svojiga Očeta. Kdor je v resnici Jezusov učenec, hodi za Jezusam, dobro vedoč, de Kristusoviga mini na zemlji ne more imeti brez vedniga vojskovanja z greharn, ki v njegovim umerljivim telesu prebiva, tedaj ne brez zatajevanja samiga sebe. Mir brez vsiga notranjiga vojskovanja bomo vživali v večnim zveličanji. Tukaj nam je vedno treba govoriti: „Hvaljen bodi Gospod, moj Bog, ki uči mojo roko za boj, in moje perste za vojsko.“ Ps. 143, 1. Angelji so oznanovali mir ob rojstvu našiga Zveličarja, desiravno je že ob. rojstvu na¬ stopil pot terpljenja proti gori Kalvarii; in ko je naš Zveličar po svojim vstajenji učencam zopet svoj mir dajal, jim je kazal z žeblji prebodene roke in noge in s sulico prebodeno stran, ter je ob enim govoril imenitne besede: „Kakor je Oče mene poslal, tudi jez vas pošljem. 11 Prebodene roke so prav očitno kazale, de je nebeški Oče svojiga edinorojeniga Sina zato na svet poslal, de je za grehe sveta terpel in umeri. Ljubi kristijani! nikdar ne pozabimo te resnice! Naš Zve¬ ličal' je bil brez vsiga greha. Terpel je le za naše grehe. Ljubezen do nas ga je ranila. Koliko bolj moramo mi, ki smo vsi grešniki, tukaj na zemlji pripravljeni biti za terpljenje! S kolikor večini veseljem na tem svetu terpimb, toliko veči je mir v nas, ker smo tako Jezusu čedalje bolj podobni. Bodimo prepričani v vsili križih in težavah, de Bog za naše vojskovanje ve, de nam Bog pomaga, de nas hoče za zmago večno zveličati. Zaupajmo tedaj, nikar se ne utru¬ dimo, nikar serčnosti ne zgubljajmo. Kristus je po terpljenji častitljiv od smerti vstal in sedi sedaj na desnici svojiga Očeta v nebeškim veličastvu. Tudi mi pridemo tje, ako za Jezusam zvesto hodimo. Torej zaupajmo in svet premagujmo; potem naš zveličanski mir ne bo nikdar jenjal. Ta misel bodi naša priprava za velikonočne praznike na zemlji, še bolj pa za veliko nedeljo v večnosti. Bodimo tedaj zvesti in pokorni otroci Jezusove cerkve, vestno spolnujmo njene zapovedi, ktere niso težke za nje, kteri imajo pravo ljubezen. Spolnujmo tedaj tudi postno zapoved z vso vestjo. Po oblasti, ki mi je od svetiga očeta papeža dana, smem tudi za to leto ob vsih sabotah zunaj kvaternih sabot in zunaj sabot v štirdesetdanskim postu vživanje mesnih jedi dovoliti tistim katoličanam, ki tega polajšanja potrebujejo. Zapovedani postni dnevi, ob kterih se sme le enkrat do sitiga najesti, so ti: 1. Vsi dnevi štirdesetdanskiga posta zunaj nedelj. 2. Srede in petki v adventu. 3. Srede, petki in sabote v kvaternih tednih. 4. Sabota pred binkoštno nedeljo, dnevi pred praznikam sv. Petra in Pavla, vnebovzetja Marije Device, vsih svetnikov, čistiga spočetja Marije Device, in Gospodoviga rojstva ali pred svetim dnevam. Dnevi, ob kterih mesne jedi niso pripušene, so ti: 1. Vsi petki v letu. 2. Sabote v štirdesetdanskim postu. 3. Zgorej imenovani kvaterni dnevi, dnevi pred zgorej imenovanimi prazniki, pepelnična sreda, in včliki eetertik. Tisti verni, kteri v štirilesetiianskini postu zunaj pepelnične in kvaterne srede, potlej zunaj petkov in sabot in zunaj treh poslednjih dni veliciga tedna, ob kterih vživanje mesnih jedi ni pripušeno, mesne, jedi vživajo, so dolžni vse te dni tri očenaše in tri češenaniarije moliti ali pa po svojim premoženji vbogajme dajati. .Ce je kdo bolehen ali če sicer v posebnih okolisinah živi in tedaj posebniga polajšanja potrebuje, ki tukaj.ni oznanjeno, naj za njo poprosi pri svojim fajmoštru ali spovedniku, ktere s tem pooblastim tako polajšanje dajati. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.