BORUT SUKUE
Osvajanje oblasti
Odkritje, da ni več kaj odkriti, je strašnejše od strahu in tesnobnejše od tesnobe. Tudi zato se politični vzvodi, ki jemljejo možnost vsake izbire ter zahtevajo spravo z obstoječim stanjem, sesipajo kot hiše izsušene pajčevine.
Varšava, Budimpešta in Berlin nazorno kažejo, da realsocialistični dinozavri dokončno izumirajo, da je minila doba tako arhipelaških sistemov dominacije kot tudi enoobličnih političnih monopolov, doseženih z obvladovanjem šol in sodišč, prostega časa in institutov, komunikacijskih medijev in intimnosti. Malodušje in brezvoljnost je zamenjala brezbrižnost, vse skupaj pa je nadomestil upor ekstrem-ni politiki, ki jo Hans Magnus Enzensberger imenuje najvišja stopnja nerazvitosti in opredeljuje kot politični sistem skrajne oblasti osebnosti, povezane s kultom osebnosti. Kot enopartijski sistem, kjer vodilna garnitura nima pravil o nasledstvu, s samovoljo v pravosodju, popolno cenzuro, privilegiranim položajem vojske in tajne policije. Vse skupaj pa je samo množično uničenje človeških želja, človeške fantazije, Človeške produktivnosti.
Stoletje, ki se neprizanesljivo spogleduje s svojim koncem, je sedaj označeno tudi s spoznanjem, da je razpolovna doba političnih idej in prognoz hitrejša od vzburljivih misli. Politika, ki je še dobesedno včeraj - tako v Varšavi, kot Budimpešti in Berlinu - utelešala načine enosmerne politične kontrole, postaja danes sestavni del prostora in časa. ki se namesto z eno samo priznano resnico srečuje z mnoštvom relevantnih resnic in s tem preprečuje, da bi se namesto zavesti o vrednosti kateregakoli posameznika ustoličila zavest o vrhovni ideji in enem samem neprizivnem prav. Pa četudi ta prav vodi v prepad. Tako kot v tisti kratki noveli Friedricha Durrenmatta »Predor«. Zgodba govori o štiriindvajsetletniku. ki kadi cigare Ormond Brasile 10, je zaposlen z nebuloznim Študijem na neki univerzi. kamor se redno vozi s popoldanskim vlakom, odhod sedemnajst petdeset, prihod devetnajst sedemindvajset. Tako je bilo tudi tistega nedeljskega popoldneva. ko se je vlak ob prijetnem vremenu premikal naprej med Alpami in Juro, da bi po nepolnih dvajsetih minutah vožnje potonil v majhen predor, tako majhen, da v vagonih niso nikoli prižigali luči, da pravzaprav ni bil nikoli niti pozoren nanj, le slutil ga je. Tisti dan pa je bilo vse drugače. Predora ni in ni bilo konec, štiriindvaj-setletnik je najprej pomislil, da je sedel na napačni vlak. da bi kasneje po neskončno dolgi vožnji skozi predor poiskal vlakovodjo. Ta mu je odgovoril, da nima nobenega pojasnila za to, kako so zašli v ta nenavadni predor brez konca, da pa ni razloga za preplah, saj se vendar premikajo po tračnicah, da torej predor mora nekam voditi, da torej nič ne dokazuje, da bi bilo s predorom kaj narobe, razen seveda to, da se ne konča.
Del politične Evrope, ki se zaradi zavezanosti svoji ideologiji odreka vsemu racionalnemu in razumnemu, se krči in je manjši iz dneva v dan. V času sprememb temeljnih dimenzij evropskega prostora - od novih energetskih osnov, novih načinov proizvodenj in tipov razvoja, do novih vidikov družbenosti in človeške subjek-tivitete. socialnih modelov in tipov civilizacij - so deklarativne opredelitve za reformo modela socializma, utemeljene na načelu »sistem je dober, praksa je slaba«, ostale zgolj pretveza za ohranitev samote oblasti, puste in sive dežele.
Jasno in razvidno je, da v okvirih klasičnega socialističnega sistema, nove misli
in novi glasovi, ki so danes pogoj enakopravnega in enakovrednega druženja, niso možni brez deblokade političnega in ideološkega nadzora, brez libertarne demokratične tradicije, brez demokracije in raznolikosti mišljenj ter tistih svoboščin posameznika, ki so se kot vrednost konsenza razvile iz evropske tradicije.
Tudi neuspešen dosedanji projekt jugoslovnskega socializma je pripeljal družbo v popolno socialno, moralno, gospodarsko in politično krizo. Radikalno obnovljeni projekt socializma z legalno zagotovljeno pluralnostjo prepričanj in aspiracij, načinov življenja in ideologij, ki zagotavljajo dosegljivost svobode in človeškega dostojanstva tudi za nas. ni možen z nosilnimi vrednostmi včerajšnjega dne. Avtoritarnost in enotnost, demokratični centralizem in diferenciacija so samo najbolj zanesljiva pot v predor, temo in prepad.
V potrditev tega. da ni kar samoumevno, da je novi projekt socializma v Sloveniji in Jugoslaviji možen samo z dejansko zavezanostjo politični pluralnosti, demokratičnemu ter razvidnemu volilnemu sistemu, javnosti, participativni demokraciji, racionalni državi, človekovim svoboščinam ter tržišču, kapitalu in konkurenci, profitu in bankrotu, upravljanju, podjetništvu in uspešnosti, govori seveda niz dejstev, primerov in realnih prigod.
Samo nekaj let nazaj, novembra 1986, sta državno in partijsko predsedstvo sprejeli Ocene in stališča o temeljnih značilnostih političnovarnostnih razmer v državi. Predsedstvi sta takrat ocenili, da narašča aktivnost notranjih in zunanjih sovražnikov, predvsem dejavnost desnice, ki naj bi skušala restavrirati meščansko družbo, rušiti ustavno ureditev v državi in uvajati večstrankarski sistem na temeljih buržuaznc demokracije in kapitalističnih odnosov. Izhodiščna ocena, ki se verjetno ni prav nič razlikovala od ocen oblastnikov v Varšavi, Budimpešti in Berlinu, se nadaljuje s tezo, da se meščanska desnica ne samo ilegalno združuje in povezuje, temveč išče zatočišče za svojo aktivnost in politične cilje z zavzemanjem položajev v mirovnih, ekoloških in drugih gibanjih, ki jim hoče vsiliti svoj patronat. Jih ločiti in postaviti nasproti Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije, kot fronti organiziranih socialističnih sil. z cljem čim večje indoktrinacije javnosti z meščanskimi idejami o civilni družbi, »pravni državi« in podobnem. Končni cilj vsega naj bi bil, po mnenju obeh predsedstev, uvajanje večpartijskega sistema oziroma odpravljanje vodilne vloge Zveze komunistov Jugoslavije in sprememba ustavne ureditve.
Dokument obeh predsedstev govori o povsem realnem prastrahu pred parlamentarno demokracijo in demokratično raznolikostjo ter pritrjuje logiki sistema, ki hoče usmerjati ter nadzorovati mišljenje, govor in združevanje. Novembra 1986 je bil prostor dopuščene zavesti bistveno drugačen kot novembra 1989. Razpolovna doba političnih idej je očitno tudi v naši deželi hitrejša od vzburljivih misli.
Premislek tega zadnjega dejstva nas napoti k novemu vprašanju, vprašanju temeljne razlike med Poljsko, Madžarsko, Nemško demokratično republiko in Jugoslavijo. Seveda je ta v tem, da se v Jugoslaviji radikalno obnovljeni projekt socializma s političnim konceptom pluralne družbe podaljša v drugo, prav tako temeljno zavezo, da je potrebno ne samo sistem, temveč tudi Jugoslavijo umisliti na novo. Z osnovno podmeno, da Jugoslavije danes ni več moč utemeljiti in utemeljevati v včerajšnjih simbolnih vrednotah, da je torej paradigma skupnega življenja možna samo v državi, ki priznava vrednost soobstoja, kjer samobitnost in samostojnost šele omogočata enakopravno povezovanje in združevanje držav v zvezo držav. Ali kot pravi Tine Hribar, prihaja nova, svetovna pomlad narodov, ko se bodo le-ti šele na podlagi svoje polne suverenosti povezovali v širše skupnosti. Samo tako bo lahko uspešen projekt družbenega razvoja, znotraj katerega
bodo vse države - zveze videle svojo perspektivo, možna integracijska sila jugo-slovnske družbe.
Če je vprašanje odnosa do federacije, ki ga lahko plastično prikažemo s prepričanjem, da so velike centralistične države progresivne, majhne in avtonomistične pa reakcionarne, da je torej federativna ureditev samo teritorialna delitev enotne države, ki izvaja centralno oblast, temeljno vprašanje razlik v Jugoslaviji, potem ne moremo tudi mimo drugega temeljnega razloga razlik, odnosa do parlamentarne, večstrankarske demokracije. V Stališčih komisije predsedstva SR Srbije o reformi političnega sistema, za katerega piše Pavel Gantar, da temelje na oceni, »s socializmom in samoupravljanjem je vse v redu, samo napačno smo ga izvajali«, je svoboda združevanja vezana na stanovska združenja in društva, svoboda političnega združevanja pa sploh ni opredeljena. V vrsti drugih političnih izjav, ki se rojevajo v Jugoslaviji, se prav tako demokratični pluralizem ne veže na parlamentarno demokracijo, temveč v formi nestrankarskega pluralizma največkrat na Socialistično zvezo delovnega ljudstva, kot neobhodno veleorganizacijo. v smislu nujnosti vseh političnih pobud, ki se želijo organizirati, da se organizirajo znotraj in prek Socialistične zveze.
Zatorej ne bi bil pravkar predstavljeni osnutek programa slovenskih socialistov nič presenetljivo novega in nenavadnega ob dodobra zapolnjenem političnem prostoru različnih programskih izjav in globalnih političnih vizij, če ne bi bil to program organizacije, ki je že v svojih izhodiščih označena z dvojnim identitetnim obrazom, organizacije, ki jo poznamo predvsem kot organizacijo organizacij. Očitno je vsaj eno, da Socialistične zveze delovnega ljudstva, politične organizacije, kakršno smo poznali do sedaj, po kongresih ZSMS, Zveze sindikatov Slovenije in Zveze komunistov Slovenije ne bo več. O tem govori tudi njena programska izjava, ki Socialistično zvezo opredeljuje kot zvezo socialistov in se s tem odreka tisti njeni podobi, ki bi skušala pod svoje okrilje prevesti in prenesti raznotere družbene pobude, jim spreminjati njihovo lastno identiteto in jih obvezovati k navideznemu strinjanju. Ali, kot piše v dokumentih za 13. kongres ZSMS, dokler se ljudje nimajo pravice politično razlikovati in tako razlikovani samostojno nastopati, dotlej je takšno nasilno združevanje lahko samo nadomestek za to razlikovanje, za pluralističen politični sistem.
Glede na zgoraj izraženo temeljno razlikovanje v Jugoslaviji, se Socialistična zveza Slovenije jasno odreka temu. da bi postala, če si sposodim oznako Tomaža Mastnaka, sinonim za odsotnost politične svobode in konkurence. S tem odstranjuje še zadnje ovire političnim pobudam in soustvarja zagotovljene in pravno zakonsko zajamčene pravice do svobodnega političnega in nepolitičnega združevanja. S to pomembno opredelitvijo slovenskih socialistov je namreč razumljena tudi druga, da o raznolikosti in pluralizmu ni mogoče govoriti, če obstajajo hkrati oblike neposredne ali posredne kontrole. Demokracija je s tem opredeljena kot institucionalno priznavanje razlik v političnih pogledih, negotov demokratični politični proces, rizik, brez katerega nobene demokrtične družbe do sedaj ni bilo. S tem je tudi povedano, da je nestrankarski pluralizem, znotraj katerega je bila glavna vloga namenjena Socialistični zvezi, mogoč, če je sploh mogoč, šele onkraj strankarske raznolikosti.
Slovenski socialisti so se že na junijski konferenci opredelili za družbeni red. nenehno konkurenci nosilcev političnih programov za mesto v oblasti, za formaliziran in institucionaliziran politični pluralizem torej, s samostojnimi nosilci političnih programov, njihovo svobodno konkurenco in temu ustreznimi volitvami. S tem razumejo tudi svojo temeljno opredeljitev - socializem, ne kot pretenzijo na
večno oblast, temveč kot program, s katerim bodo tekmovali z drugimi političnimi grupacijami. na tej osnovi sklepali koalicije ter se borili za naklonjenost volilcev in za mesto v oblasti.
Odpovedati in odreči se opredelitvi federacije kot zveze nacionalnih držav, držav državljanov nekega naroda, ki navzven uveljavljajo načelo predstaništva države, pravici do polnega odločanja o samih sebi torej, ter opredelitvi raznolike parlamentarne demokracije, ki omogoča oblikovanje prostora, kjer bodo raznoteri politični subjekti soočali svoje poglede, koncepte in programe ter se po določenih normalnih pravilih potegovali za njihovo udejanjanje - ne pomeni nič drugega kot stopiti iz vrste, odpovedati in odreči se Želji po lastni svobodi in prostosti, zaplesati samozadosten gTotekskni ples revščine, osamitev in mitingov.