KAMNIŠKI ZBORNIK XXIII/2016 3 4 Cip - kataloški zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Kamniški zbornik XXIII ISSN 1318-9069 Kamniški zbornik 2016 Uvodnik Spoštovani Kamničani in Kamničanke, pred vamije nova knjiga Kamniškega zbornika - 23. po vrsti. V njej je več kot 45 avtorjev zapisalo marsikaj zanimivega o Kamniku in Kamničanih. Svoje delo v preteklih dveh letih pa je predstavila tudi občinska uprava. Naslovnico je ustvaril Dušan Sterle po motivih na vodnjaku sredi Glavnega trga. Tam so upodobljeni simboli kamniških obrti in industrijskih panog. V našem zbor ni ku pa imajo po mem bno me sto pri spev ki, ki se nanašajo na gospodarsko zgodovino Kamnika. Marko Kumer predstavlja pomembnega industrialca Toneta Knafliča, njegov odnos do dela in delavcev, njegov vzpon in izgubo tovarne zaradi povojnih oblastnih ukrepov. Tudi tovarne Utok, naslednice Knafličeve tovarne, že zdavnaj ni več. Na de l u zem Ijišča so stanovanja in poslovni prostori, del pa še zmeraj pokrivajo razvaline nekdanjih tovarniških objektov. Ivana Skamen opisuje zgodovino Svilanita, uspešnega podjetja, ki je vsestransko skrbe I o za de I avce vsa leta po vojni in še nekaj časa po osamosvojitvi Slovenije. Zdaj je na Kovinarski cesti samo še skromen ostanek nekdaj uspešnega podjetja. Tudi znanega mizarstva Franca Koncilja iz Mekinj ni več, preživelo je predvojni čas, nemško okupacijo, povojne razmere pa so bile za obrtnike pretežke. Konciljeva dela, izdelana po Plečnikovih načrtih, so še v marsikateri cerkvi, pohištvo pa v zasebnih hišah in v zdaj zaprti gostilni Planinka sredi Kamnika. Mizarske delavnice ni prevzel nobeden od Konciljevih sinov. O Koncilju kot mizarju in človeku pišejo Saša Lavrinc, sin Jernej Koncilja, hči Anka Mati-čič, sestra Terezija Škorjak in p. Franci Seničar, Eva Nagy pa je popisala mizarjevo orodje. Posebno pozornost smo posvetili vodi. Vido Kregar s sodelavci jamarji in dijaki objavlja obsežen, včasih tudi malce hudomušen članek o problematiki in kvaliteti voda, ki pritekajo izpod Kamniških planin. V zgodovino sega članek Matije Križnarja in Eda Grmška o premogu vTunjiškem gričevju. Etnologinja Marija Klobčar pa predstavlja ostaline in pričevanja o obstoju Kamniškega jezera. Članek, ki bo zagotovo pritegnil veliko pozornosti, in, upajmo, spod bu dil nove ra zi skave. Vlado Motnikar je leta 2014 izdal Kamniško knjigo, v kateri je predstavil odlomke iz del pomembnih kamniških besednih ustvarjalcev. Za Kamniški zbornik pa je napisal članek, v katerem je pregledal literaturo s stališča v njej opisanih oseb. Ugotovilje, da so najpogostejše literarne osebe naslednji Kamničani: France Balantič, Peter Pavel Glavar in Rudolf Maister. Dve razpravi sta posvečeni jezikoslovnim vprašanjem. Barbara Balantičeva je za svoje diplomsko delo obdelala krajevna imena v Občini Kamnik. Jezikoslov-ka Helena Dobrovoljc pa je analizirala jezik Franceta Steleta v njegovih zapisih povedk in pravljic. Med pomembne kamniške ustanove sodita muzej in knjižnica. Breda Podbrežnik Vukmir in Ivanka Uča-kar sta pripravili analizo, ali Srečanja s knjigo, kijih organizira knjižnica, pomenijo življenjsko obogatitev udeležencev. Igor Podbrežnik pa je na podlagi ankete obiskovalcev kamniškega muzeja ugotovil, kaj o muzeju mislijo obiskovalci, kaj cenijo in kaj bi bilo treba izboljšati. Zagotovo je najbolj problematična stavba, v kateri je muzej, saj onemogoča, da bi si njegove bogate zbirke ogledali gibalno ovirani. Zagotovo bo v prihodnje treba o tem razmišljati. Mladi umetnostni zgodovinar Anže Slana je napisal razpravo o enem še ne dokončno rešenih problemov cerkve sv. Primoža in Felicijana pri Svetem Primožu nad Kamnikom - o dataciji oboka. Bogate zgodovinske podatke prinašajo članki o Mladinskem kulturnem društvu Pedenjmožic (avtorica Breda Podbrežnik Vukmir), o skavtih ob njihovi devetdesetletnici (avtor Danijel Bezek), o lovcih ob njihovi šestdesetletnici (avtor Marjan Schnabl) in o spomenikih padlim v prvi svetovni vojni (avtorica Renata Pamic). Ivan Nograšek, znani zbiralec ljudskega blaga s področja Tunjic, je zapisal stare tunjiške zgodbe, da jih ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vedeli, od kod ime Kurja dolina. Saša Bučan v razdelku pesniki in likovni ustvarjalci predstavlja dva likovnika - Nino Koželj in Dušana Štrajharja. Pesmi pa so prispevali dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra. Za razdelek Naš pogovor je Vladimir Habjan zapisal pogovora z dvema zanimivima Kamničankama: ddr. Vereno Vidrih Perko in dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Poznavalec športa Jože Arko je predstavil portret skakalca Roka Benkoviča. 5 Nekaj člankovje posvečenih znamenitim Kamniča-nom in oko I ičanom, nekaterih premalo znanih ali že skoraj pozabljenih. Marsikateremu od njih bi morali postaviti vsaj skromno obeležje. Med ljudi, na katere spomin ne bi smel ugasniti, zagotovo sodijo: Valerija Heybalova, svetovno znana pevka (avtor Marko Košir), Motničan Karl Bervar (avtorja Marina Drolc in Zarjan Fabjančič), znanstvenik dr. Franc Rode (avtor Janez Marolt), pisatelj Slavko Savinšek (avtor Jože Urbani-ja), pisatelj Janez Gregorin (avtor France Malešič), duhovnik Nikolaj Pavlič (avtor Jože Pavlič), pa tudi pred kratkim umrli: profesorica Marija - Ana Mrčela (avtor Jože Berlec), mednarodno znan livarski strokovnjak in univerzitetni profesor dr. Milan Trbižan (Janez Marolt, Primož Mrvar), mednarodno znan arheolog in univerzitetni profesor dr. Stane Gabrovec (Verena Vidrih Perko) in nekdanji predsednik skupščine Občine Kamnik in gospodarstvenik Vinko Gobec (avtor Franc Svetelj). Zahvaljujem se vsem avtorjem za zanimive prispevke, vsem članom uredniškega odbora za pomoč in podporo pri zbiranju in oblikovanju gradiva, Marici Drolc za jezikovni pregled besedil, Milanu Šuštarju in Tatjani Matičič za korekturo. Posebej hvala Sašu Ma-tičiču za postavitev besedila in potrpežljivo vnašanje korektur, Dušanu Sterletu za likovno opremo in naslovnico, ki je taka kot zmeraj: kamniška. Zahvaljujem se Lei Logar, ki je skrbela za zvezo z občinsko upravo in županom. Na koncu hva I a Občini Kamnik in županu Marjanu Šarcu za finančno in moralno podporo. * Med avtorji ni več mojega moža Janeza Humarja, ki je nastajanje Kamniškega zbornika zmeraj s skrbjo in z veseljem spremljal. Ob koncu pa še iskrene čestitke dolgoletnemu članu uredniškega odbora in piscu naravoslovnih prispevkov dr. Božu Droveniku, ki mu bo ob letošnjem občinskem prazniku podeljen naziv častni občan. Še na mnoga leta, spoštovani Božo! Dr. Marjeta Humar Glavna urednica Kamnik, marec 2016 6 Ob izidu Kamniškega zbornika XXIII/2016 Zbornika si brez odgovorne urednice dr. Marjete Humar kar ne morem predstavljati, saj je za njegov nastanek ob sebi zbrala skupino navdušenih piscev, raziskovalcev kamniške preteklosti, ki so le v nekaj mesecih ustvarili »knjigo«, kije pred vami. Je ena maloštevilnih knjig, kjer so na voljo raznovrstni podatki o kamniški občini ter njenih občankah in občanih. Ta številka je sad dela in raziskovanja posameznikov različnih generacij, strokovnjakov z različnih področij, ki so skrbno napisali prispevke, namenjene vsem, ki z branjem v slovenskem jeziku izražamo ljubezen do materinščine. Kultura je tisto gibalo, ki je slovenskemu narodu omogočila preživetje, obstoj, zavedanje in pripadnost ter je ključno definirala ljubezen do rodne grude. Kultura morale in etike, kultura bivanja, kultura v odnosu do sočloveka, kultura nas druži in povezuje. Skozi kulturo dojemamo aktualne družbene dogodke in interpretiramo človekov razvoj od prazgodovine do danes. Nastanek demokratične družbe in samostojne države je vrednostno omogočila in spodbujala kultura. S pomočjo kulture smo uresničili hrepenenje slovenskega naroda in izoblikovali politično zavest. Tudi slovenska pisana beseda opredeljuje kulturo naroda, nas združuje in je temelj družbene zavesti. Čeravno v poplavi številnih vizualnih medijev in razmahu računalništva ima pisana beseda oziroma »knjiga« še vedno moč. Moč po osebni izpolnitvi je prinašalka znanja in tiskan spomenik vsem naslednjim generacijam. »Knjiga« je v polpretekli zgodovini oblikovala slovenski narod, bodrila in utrjevala narodovo samozavest. Vsekakor pa seje potrebno zavedati, da se pisana beseda ohranja le takrat, ko si posamezniki in družba kot celota zavzeto prizadevajo za njeno ohranitev. Pa ne le za ohranitev pisane besede, temveč tudi jezika, ki zrcali celotno kulturo naroda in je temelj ter vezivo narodne identitete. Zato varujmo in spoštujmo dragoceno dediščino knjig, pisane besede in jezika, s svojim ustvarjalnim duhom pa jo dopolnjujmo in kot neprecenljivo bogastvo s spoštovanjem ohranjajmo za prihodnost naših za nam cev. Marjan Šarec Župan Občine Kamnik Kamnik, marec 2016 7 B Marjan Šarec, župan Občine Kamnik, s sodelavci Glavni trg 24, Kamnik Občina Kamnik 2014-2015 Občinski prostorski načrt Občinski prostorski načrt (v nadaljevanju: OPN) je najobsežnejši občinski odlok. Obsega strateški in izvedbeni del ter obvezne priloge. Sestavljen je iz tekstualnega in grafičnega dela. Tekstualni del predstavlja besedilo odloka v 210 členih in s tremi tekstualnimi prilogami, grafični del pa predstavljajo karte strateškega de I a (8 kart v merilu 1 : 50.000) in karte izvedbenega dela (61 kart namenske rabe prostora in 61 kart gospodarske javne infrastrukture). Obvezna priloga OPN-ja je prikaz stanja prostora (tekstualni del in 61 kart v meri I u 1 : 5000). Pril oge OPN-ja so tudi urbanistični načrt širšega mestnega območja Kamnika in druge strokovne podlage, na katerih temeljijo rešitve novega občinskega prostorskega načrta. Občina Kamnik je na 9. redni sej i Občinskega sveta Občine Kamnik 21. oktobra 2015 sprejela občinski prostorski načrt in s tem zaključila dolgoletni projekt priprave novega temeljnega prostorskega akta. Občinski prostorski načrt bo bistveno spremenil urejanje prostora v Občini Kamnik, saj je temeljni strateški in izvedbeni prostorski akt, ki na strateški ravni določa cilje in izhodišča za prostorsko načrtovanje, na izvedbeni ravni pa namensko rabo prostora ter prostorske izvedbene pogoje za posege v prostor. Cilj OPN-ja je omogočati skladen prostorski razvoj z obravnavo in usklajevanjem različnih potreb in interesov razvoja z javnimi koristmi na področjih varstva okolja, ohranjanja naravne in kulturne dediščine, varstva naravnih virov, obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi ne sreča mi. Posege v prostor in prostorske ureditve je treba načrtovati tako, da se omogočajo trajnostni razvoj v prostoru in učinkovita ter gospodarna raba zemljišč, kakovostne bivalne razmere, prostorsko usklajena in med seboj dopolnjujoča se razmestitev različnih dejavnosti v prostoru, prenova obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega, ohranjanje prepoznavnih značilnosti prostora, sanacija degradiranega prostora, varstvo okolja, naravnih virov ter ohranjanje narave, celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z naselbinsko dediščino, zagotavljanje zdravja prebivalstva, funkcionalno oviranim osebam neoviran dostop do objektov in njihovo uporabo skladno z zakonom ter obrambo države in varstvo pred naravnimi ter drugimi nesrečami. Novi OPN bo neposredno vplival na vse gradnje in druge posege v prostor. Vsaka načrtovana investicija, pa naj gre za novogradnjo, prenovo, rekonstrukcijo, vzdrževalna dela ali druge posege v prostor, mora biti namreč skladna z OPN-jem. Slednjega morajo do potankosti poznati prostorski načrtovalci pri podrobnem prostorskem načrtovanju oziroma izdelavi občinskih podrobnih prostorskih načrtov in projektanti (arhitekti in ostali inženirji), ki načrtujejo projekte za pridobitev gradbenega dovoljenja in ostalo dokumentacijo, povezano z upravnimi dovoljenji za posege v prostor. Hkrati pa OPN določa tudi pogoje za parcelacijo, zato je akt izjemnega pomena tudi za pooblaščene geodete. OPN bodo neposredno uporabljali nosilci urejanja prostora in soglasodajalci na državni (Zavod za varstvo kulturne dediščine, Zavod za varstvo narave, Direkcija za ceste itd.) in na lokalni ravni (Komunalno podjetje Kamnik, d. d., in drugi nosilci javnih pooblastil). Najpomembnejši neposredni uporabnik novega OPN-ja pa bo, poleg Občine Kamnik, Upravna enota Kamnik, ki ga bo vsakodnevno uporabljala v postopkih izdaje dovoljenj, pri čemer bo preverjala skladnost načrtov s prostorskim aktom. Glavni uporabniki najpomembnejšega prostorskega akta smo občanke in občani. OPN namreč določa strateška izhodišča in cilje za dolgoročni prostorski razvoj občine in tako usmerja velik del javnega in zasebnega življenja, saj so naše vsakodnevne aktivnosti neposredno povezane z uporabo prostora. Uporabniki prostora moramo biti do pojavov v prostoru pozorni in občutljivi. Vse bolj nam postaja namreč jasno, daje naš planet ranljiv in da je izjemnega pomena, da so naši posegi v prostor naravnani vzdržno. Posegi v prostor so namreč praviloma trajni. Gradnje ostajajo v prostoru običajno dlje, kot je življenjska doba posameznika. Poleg tega gradnje zahtevajo velike finančne investicije, kar je razlog, da je napačne odločitve kasneje težko popravljati. Preventivno ravnanje in premišljene odločitve so zato temeljno izhodišče sodobnega prostorskega načrtovanja. Novi OPN je izrazito trajnostno naravnan. Trajnostni razvoj temelji na predpostavki, da se bodoče dejavnosti razmeščajo v prostoru tako, da se v največji meri zagotavlja vzdržen razvoj s spoštovanjem varstva narave, okolja in prostora kot vrednot, ki jih je treba ohranjati in vzdrževati v stanju, ki omogoča kvalitetno življenje vsem živim bitjem danes in v prihodnje. Skladno z izhodišči bo Občina Kamnik vzpostavila in vzdrževala identiteto privlačne predalpske občine v slovenskem in evropskem merilu, atraktivne za bivanje in opravljanje okoljsko sprejemljivih dejavnosti s posebnim poudarkom na izjemni naravi, bogati kulturni dediščini in razvoju okoljsko sprejemljivih gospodarskih dejavnosti s posebnim poudarkom na turizmu. Posamezne prostorske vsebine, ki jih obravnava OPN, obsegajo vse vrste rab in dejavnosti v prostoru: razvoj poselitve, omrežje naselij z njihovo vlogo in funkcijo, prometno ter drugo gospodarsko javno infrastrukturo, urbano prenovo, urbanistično in arhitekturno oblikovanje, oskrbo z vodo in zaščito vodnih virov, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, ravnanje z odpadki, stanovanja, centralne dejavnosti, gospodarske dejavnosti, turizem, kmetijstvo, gozdarstvo ter druge dejavnosti v krajini ipd. Z novim prostorskim aktom se bistveno spreminja način urejanja prostora na celotnem območju občine. Skladno z veljavnimi predpisi je bila pripravljena nova klasifikacija namenske rabe prostora, hkrati pa so bile spremenjene meje enote urejanja prostora ter zanje določeni načini urejanja prostora (občinski podrobni 9 prostorski načrti) ali podrobni in posebni prostorski izvedbeni pogoji. Temeljni mehanizem urejanja prostora na izvedbeni ravni je namenska raba prostora, ki predstavlja planirano bodočo rabo prostora. Osnovna namenska rabaje členjena v 5 skupin: stavbna zemljišča, kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vode in druga zemljišča. Podrobnejša namenska raba je najbolj členjena na območju stavbnih zemljišč, ki se delijo na: območja stanovanj (S), območja centralnih dejavnosti (C), območja proizvodnih dejavnosti (P), posebna območja (B), območja zelenih površin (Z), območja prometnih površin (P), območja komunikacijske infrastrukture (T), območja energetske infrastrukture (E), območja okoljske infrastrukture (O), območja za potrebe obrambe v naselju (F) in površine razpršene poselitve (A) ter za objekte razpršene gradnje. Bilance novega OPN-ja kažejo, da po osnovni namenski rabi prostora okvirno dve tretjini prostora Občine Kamnik predstavlja gozd, četrtino prostora obsegajo kmetijska zemljišča, medtem ko stavbna zemljišča obsegajo nekaj manj kot 6 odstotkov prostora, kar pa je še vedno nekaj več od slovenskega povprečja. Tabela: Površine po osnovni namenski rabi prostora Osnovna Opis osnovne NRP POVRŠINA DELEŽ NRP (hektari) (v od stot kih) G Gozdna zemljišča 17.592,25 66,27 K Kmetijska zemljišča 6.572,32 24,76 D Druga zemljišča 780,25 2,94 S Stavbna zemljišča 1.552,48 5,85 V Vodna zemljišča 48,06 0,18 Skupaj 26.545,36 100,00 Graf: Površine po osnovni namenski rabi prostora Po podrobni namenski rabi je skoraj 60 odstotkov stavbnih površin namenjenih stanovanjem (S, A). Če upoštevamo dejstvo, da je gradnja stanovanj dopustna tudi na območjih za centralne dejavnosti, je delež teh površin še bistveno večji (okvirno dve tretjini stavbnih površin). Velik delež, 17 odstotkov, stavbnih površin, je namenjen tudi stavbnim zelenim površinam (parki, šport in rekreacija, pokopališča, obvodne površine, druge urejene zelene površine, vrtičkarstvo), kar je velika izboljšava občinskega prostorskega načrta, ki bo dolgoročno pripomogla k izboljšanju kvalitete mestnih javnih površin. Velik delež razpršene poselitve je posledica delno avtohtone razpršene poselitve na podeželskem območju občine, delno pa neustrezne razpršene gradnje iz obdobja 1970-2010, kar je treba v bodočnosti preprečevati in usmerjati nove gradnje v območja strnjenih naselij, razen kadar gre za razpršeno poselitev za potrebe kmetijstva s spremljajočimi dejavnostmi, turizma ipd. Delež površin za območja poslovnih in proizvodnih dejavnosti je slabih 6 odstotkov stavbnih površin. Ocenjujemo, da je to premalo in da bo treba za ustrezen gospodarski razvoj občine površinam gospodarskih in proizvodnih con nameniti več površin. Delno je ta rezultat tudi posledica prestrukturiranja nekdanje smodnišnice, ki je v namenski rabi v veliki meri namenjena centralnim dejavnostim. Takšna opredelitev pušča najširše možnosti za prihodnji razvoj tega območja. Zagotovo bo del prestrukturiranih površin smodnišnice v prihodnosti namenjen tudi poslovnim dejavnostim, ki jih je v območje centralnih dejavnosti dopustno umeščati. Bilance sprememb osnovne namenske rabe prostora kažejo, da je bilo z novim OPN-jem iz nestavbnih v stavbna zemljišča spremenjenih 172,42 hektarov zemljišč. Hkrati pa je bilo iz stavbnih v nestavbna zemljišča spremenjenih 206,94 hektarov zemljišč. Bilanca sprememb kaže torej primanjkljaj stavbnih zemljišč, vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da je ključna sprememba stavbnih površin v nestavbne le navidezna, saj gre za zmanjšanje stavbnih površin E CD CD >Č5 _Q O 10 6% 0% 3% ■ G Gozdna zemljišča 25% ■ K Kmetijska zemljišča ■ D Druga zemljišča ■ S Stavbna zemljišča ■ V Vodna zemljišča 66% na območju Velike planine, kjer so bile v prostorskem planu opredeljene stavbne površine na območjih, ki dejansko niso bile zazidljive. Tako je novi občinski prostorski načrt dejansko opredelil kar velike spremembe površin v stavbna zemljišča, pretežno za stanovanjsko gradnjo in centralne dejavnosti ter urejanje zelenih površin in površin za turizem. Mnoge občanke in občani so podali pobude za spremembo namenske rabe prostora zaradi lastnih potreb, pretežno za gradnjo stanovanjskih hiš in drugih spremljajočih bivalnih površin. Veliko manj je bilo pobud za razvoj gospodarskih ali turističnih dejavnosti, čeprav bi si Občina takšnih pobud najbolj želela. Nekatere pobude pa so bile podane za širitev in preselitev kmetij. Vse pobude, ki so bile skladne s temeljnimi načeli in cilji prostorskega načrtovanja ter strateškim delom OPN-ja, je Občina upoštevala in jih skušala uskladiti s pristojnimi nosilci urejanja prostora. Žal to vedno ni bilo mogoče, zato bodo mnoge občanke in občani nad aktom, ki smo ga težko pričakovali, tudi razočarani. Ocenjujemo pa, da novi OPN predstavlja zelo velik korak naprej pri uresničevanju razvojnih ciljev prostorskega razvoja Občine. Novi prostorski akt je tako vsebinsko kot tehnično sodoben, saj je v celoti izdelan v digitalni obliki. Lokacijske informacije, izdane na podlagi novega OPN-ja, bodo pripravljene kot del prostorskega informacijskega sistema Občine Kamnik. Novi OPN pa je v digitalni obliki v celoti dostopen na spletu. Občinski podrobni prostorski načrt za območje B26 POLJE - del in B24 SP. STOL - del V letu 2015 je bil sprejet prostorski akt, s katerim se urejajo nove površine industrijsko-poslovne cone ob Korenovi cesti na Duplici, kjer so po prostorskem planu Občine Kamnik določene dejavnosti, ki ne sodijo v območje mesta in stanovanjskih naselij zaradi velikosti objektov, logističnih zahtev in negativnih vplivov na okolje. Na Duplico so se pred časom že preselila nekatera kamniška podjetja, ob perutninski farmi Jata pa je bil pred kratkim tudi že sprejet OPPN, ki predvideva širitev in posodobitev dejavnosti, poleg tega pa določa tudi gradnjo novega logističnega centra. Južno od Korenove ceste je tako na prostih površinah predvidena še ena nova poslovna cona, kjer se lahko umestijo objekti za proizvodnjo in skladišča, predvidena je gradnja vse infrastrukture in komunalne opreme za potrebe investitorjev. Ureditev Parka spomina in opomina na Kopiščih v Kamniški Bistrici V letu 2014 so se na pobudo društva Demos iz Kamnika in nevladne organizacije Otkricemo istinu iz Črne gore (investitor projekta) začele aktivnosti za postavitev spomenika - obeležja - in ureditev prostora okoli dveh gomil na Kopiščih v Kamniški Bistrici, kjer so pokopane žrtve povojnih pobojev. Na tem mestu je bil že postavljen železen križ na podstavku, prostor ob znamenju pa je bilo treba primerno urediti za opravljanje verskih obredov in komemoracij, saj je v letu 2015 minilo 70 let od tragičnih dogodkov. Zaradi občutljivosti prostora je bilo postavitev spominskega obeležja treba načrtovati tako, da so bili upoštevani vsi strokovni, estetski in simbolni kriteriji. Na Občini Kamnik, ki je bila naročnik načrta, smo se z željo, da bi pridobili najustreznejše arhitekturno-krajinske rešitve za primerno ureditev spominskega parka, odločili, da izvedemo vabljeni in odprti natečaj, ki je bil objavljen tudi na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Na Oddelku za okolje in prostor smo pripravili projektno nalogo in določili usmeritve. V oktobru pa je bil izdelan geodetski načrt za območje predvidenega parka, grobišči na območju urejanja pa sta bili vpisani v register pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V decembru 2014 je bil natečaj zaključen in strokovna komisija, ki jo je imenoval župan Marjan Šarec, je med 13 prispelimi natečajnimi elaborati izbrala najustreznejšo rešitev. Po mnenju komisije, v ka- •:■- - • , i v-.--. r - i- ,-/. g . i 'li í'S>wvi-,::i® ?■ Gomili na Kopiščih pred ureditvijo Spominski park danes (Foto: Miran Kambič) 11 Slovesna blagoslovitev kapelice in Parka spomina in opomina na Kopiščih v Kamniški Bistrici (Foto: arhiv Občine Kamnik) £ CD CD >Č3 _Q O 12 teri so poleg predstavnikov občinske uprave sodelovali predstavniki Ministrstva za delo, komisije Vlade RS za reševanje vprašanj povojnih pobojev, nevladne organizacije Otkricemo istinu, Društva Demos na Kamniškem in civilnega združenja Resnica in sočutje, je bil kot najboljši izbran projekt arhitekta Andreja Mlakarja iz ljubljanskega studia Krog. Izbrana rešitev daje na vse zahteve razpisa zadovoljive odgovore. Z odnosom do prostora, v katerega ne vnaša preveč novih formalnih elementov, lepo dopolnjuje naravno okolje. Upoštevana je želja naročnika po kar najbolj subtilnem posegu v obstoječi prostor. Rešitev izraža primerno pieteto do grobišča, katerega ožji prostor je ustrezno rešen, in nakazuje tudi njegovo praktično uporabo -prižiganje sveč pred gomilama. Mehko izpeljana pot simbolično ločuje prostor mrtvih od prostora živih. V januarju 2015 smo v prostorih Občine Kamnik pripravili razstavo vseh natečajnih elaboratov. Investitor projekta nevladna organizacija Otkricemo istinu je z izbranim avtorjem projekt še nekoliko modificiral. Spomladi 2015 se je začela gradnja kapelice, konec maja se je izvedla še ureditev dela parka in okolice, spominska slovesnost ob 70. obletnici tragičnih dogodkov pa je bila v juniju 2015. Tako so množična grobišča po 70 letih le dobila podobo urejenega in civiliziranega spomenika, kamor bodo lahko prihajali svojci umrlih, pa tudi vsi, ki bodo hoteli izraziti spoštljiv odnos do vseh žrtev, ki so pokopane na tem mestu. Razvoj kanalizacijskega sistema v Občini Kamnik V okviru kohezijskega projekta gradnje kanalizacijskega sistema v Občini Kamnik je v letih 2014 in 2015 potekala predvsem gradnja sistema na območju Stranj in Tunjic. Na podlagi Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 88/11; 8/12; 108/13) ter iz nje izhajajočega Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode (novelacija za obdobje od leta 2005 do leta 2017), ki ga je 11. 11. 2010 sprejela Vlada Republike Slovenije, so določena območja, ki jih je potrebno opremiti, in roki, v katerih morajo biti dela izvedena. Direktiva 91/271/EEC (UWWD) in predpristopna pogodba zahtevata, da morajo biti vse aglomeracije, ki imajo obremenitve, večje od 2.000 populacijskih ekvivalentov, do konca leta 2015 opremljene s kanalizacijo, ki se zaključi s čistilno napravo. V Občini Kamnik sta med drugimi to tudi območji Tunjic in Stranj, kjer so se dela najprej pričela. Na območju Stranj je bilo tako v letih 2014 in 2015 na novo zgrajenih približno 9,5 kilometrov kanalizacije, vgrajenih je bilo 5 črpališč, hkrati pa so se na nekaterih odsekih na novo sanirale občinske ceste, vgradila javna razsvetljava oziroma zamenjal dotrajani vodovod. Kanalizacija se je vgradila v naseljih Spodnje Stranje, Zgornje Stranje, Stolnik, Zagorica nad Kamnikom, Kregarjevo, Stahovica, Županje Njive in Bistričica. V okviru kohezijskega projekta so bila tako dela končana v jeseni 2015. Na območju Tunjic pa je bilo v letih 2014 in 2015 na novo zgrajenih približno 6 kilometrov kanalizacijskega razvoda, vgrajeni pa sta bili 2 črpališči. Prav tako se je rekonstruirala cesta od Kamnika do Tunjic, zgrajena sta bila hodnik za pešce in nov vodovodni sistem v dolžini približno 2 kilometra ter uredilo odvajanje meteornih voda. Z novo javno kanalizacijsko infrastrukturo so se tako opremila naselja Košiše, Tunjiška Mlaka in Tunjice. Na tem območju bodo dela v sklopu kohezijskih projektov končana v prvi polovici leta 2016. V Tuhinjski dolini se je v sklopu kohezijskega projekta pričela gradnja kanalizacije v jeseni 2015, saj je Občina čakala na odobritev kohezijskih projektov. Ureditev kanalizacijske infrastrukture v Stranjah (Foto: arhiv Občine Kamnik) £ CD CD >Č5 _Q O Ureditev kanalizacijske infrastrukture v Tunjicah (Foto: Žiga Deisinger) Do sedaj so se vsa dela financirala iz lastnih sredstev Občine in s pomočjo premostitvenega kredita. V jeseni začeta trasa v Tuhinjski dolini obsega povezovalni kanalizacijski kolektor od Nevelj do Šmartnega v Tuhinju. Kanal se navezuje na kanal TD Oševek, ki ima zadnji jašek v Nevljah in se nato nadaljuje vse do Vira pri Kamniku, kjer se bo navezoval na nov kolektor S. Ta kolektor poteka vse do obstoječe čistilne naprave za naselje Šmartno v Tuhinju. Naprava je bila zgrajena pred letom 2000 in je bila sprva namenjena čiščenju odpadne vode za novo šolo v Šmartnem v Tuhinju. V kasnejših obdobjih je bila razširjena, nanjo pa je bila priključena delno izvedena kanalizacija iz Zg. Tuhinja in z Laz. Trenutno je obstoječa čistilna naprava Šmartno močno preobremenjena in dotrajana, zato je nujno, da se ukine oz. priključi na centralno kanalizacijo v Kamniku. Trasa je dolga približno 10,5 kilometra in zajema kar 5 črpališč. Projekt je konstrukcijsko izjemno zahteven, saj v začetku poteka v arheološko pomembnem in poplavnem območju ob Nevljici vse do mostu na Vrhpolju, nato pa po skalnatem terenu v Soteski. Od Podhruške naprej je na stalnem poplavnem območju. Trasa bo potekala ob regionalni cesti vse do Vira pri Nevljah. Tam se potem umakne na kmetijska zemljišča. Trase spremlja še vodovodni kolektor. V letu 2014 je Občina izven kohezijskih projektov vgradila kanalizacijo na Poti 27. julija, in sicer v dolžini približno 275 metrov gravitacijskega voda ter 220 metrov tlačnega voda, med večjimi rednimi investicijskimi vzdrževalnimi deli pa je obnovila povezovalni kanal na območju Trga talcev, kjer je bila odpravljena napačno izvedena zožitev kanalizacije, ki je povzročala gorvodno poplavljanje v kletnih prostorih. V letu 2014 in 2015 je Občina nadaljevala s subvencioniranjem malih komunalnih čistilnih naprav ter ozaveščanjem občanov o pomembnosti ustrezne ureditve odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Pri projektu oskrbe s pitno vodo na območju Občine Kamnik se je lani pričela graditev vodovodnega sistema na južnem delu Kamnika. Sama gradnja vodovodne infrastrukture je potekala med vodohranom Pe-rovo in obstoječim omrežjem pri veterinarski postaji in je vključevala gradnjo vodovoda ob Kamniški Bistrici, novega vodovoda po Tkalski cesti, od novega krožišča pri Qlandiji do obstoječega vodovoda proti golf igrišču in Rudniku ter gradnjo vodovodne povezave med Volčjim Potokom in obstoječim vodovodnim omrežjem 13 v Šmarci. Zgraditev tega dela omrežja bo zagotavljala rezervno napajanje območja po vodovodnem omrežju v Šmarci. Skupno je bilo na tem delu Občine Kamnik tako vgrajenih približno 5 kilometrov vodovoda. Projekt oskrbe s pitno vodo zajema tudi zgraditev vodovodnega sistema v Tuhinjski dolini v skupni dolžini približno 11 kilometrov ter dveh vodohranov, in sicer v naselju Markovo s kapaciteto 400 m3 ter v naselju Šmartno v Tuhinju s kapaciteto 100 m3. Dela na tem odseku so se pričela hkrati z gradnjo kanalizacijskega sistema v Tuhinjski dolini, saj trasi obeh infrastruktur sovpadata. Z izvedbo projekta bodo doseženi primarni cilji, ki si jih je zastavila Občina Kamnik in so skladni s cilji Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020: • po izvedbi hidravlične izboljšave in dograditve bo večjemu številu prebivalcev zagotovljen varen dostop do zdravstveno ustrezne vode, • 44 dodatnih prebivalcev bo deležnih boljše oskrbe z vodo. Z izvedbo projekta pa bo Občina, poleg zgoraj navedenih ciljev, dosegla še naslednje cilje: • delovanje celovitega sistema vodooskrbe v Občini, • zmanjšanje vodnih izgub in optimizacija stroškov, • zagotavljanje zadostnih količin pitne vode prispevnega območja, • zmanjšanje motenj v oskrbi zaradi interventnih popravil okvar na vodovodnem omrežju. Vodenje dveh velikih evropskih projektov: zgraditev manjkajočega kanalizacijskega omrežja in dograditev ter posodobitev vodooskrbnega sistema v gosto poseljenem delu Občine Kamnik 2014-2015 Občina Kamnik je morala kot lastnica javne komunalne infrastrukture na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda zaradi zaostrene okoljske zakonodaje do konca leta 2015 dograditi manjkajoče kanalizacijske sisteme na območju večjih poselitev (nad 2000 prebivalcev oziroma populacijskih enot) in v skladu z zakonodajo zagotoviti tudi ustrezno čiščenje odpadne vode na centralni čistilni napravi. Prav tako je treba slediti razvoju in zakonodaji ter urediti ustrezne vo-dooskrbne sisteme in posodobiti dele obstoječega omrežja, kjer niso zadoščeni zakonski standardi in uskladitev s požarno varnostjo. Tako je v skladu z zahtevami Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI) za leta 2007-2013 Občina skupaj s sosednjimi občinami že v preteklosti začela s pripravo dveh velikih infrastrukturnih projektov, in sicer: Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju Domžale - Kamnik, skupaj z občinami Domžale, Trzin, Mengeš, Komenda in Cerklje na Gorenjskem, ter Oskrba s pitno vodo na območju Domžale - Kamnik v sodelovanju z občinami Moravče, Domžale, Mengeš in Trzin. Skupna vrednost obeh projektov je okrog 50 milijonov ev-rov. Občine so pripravile dve različni vlogi za črpanje 14 Centralna čistilna naprava Domžale - Kamnik (Foto: Javno podjetje Centralna čistilna naprava Domžale - Kamnik) nepovratnih kohezijskih sredstev v okviru OP ROPI 2007-2013. Zaradi slabega črpanja evropskih kohezijskih sredstev je država v letu 2013 zelo zaostrila pogoje za pridobitev odločb za njihovo črpanje. Poleg pripravljenih vlog, ki smo jih občine oddajale in dopolnjevale že vse od leta 2011, smo v letu 2013 morali za vse nameravane investicije pridobiti gradbena dovoljenja in do pravnomočnosti izpeljati javne razpise za izvedbo, z odložnim pogojem za podpis pogodb do pridobitve odločb za nepovratna sredstva. V letu 2014 smo pridobili Sklep vlade Republike Slovenije (10. julij 2014), na podlagi katerega so občine lahko pričele z izvajanjem projektov. Tako smo v juniju podpisali pogodbe z izvajalci del in z deli tudi takoj začeli. Občina je bila primorana najeti premostitveni kredit, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli dovolj lastnih sredstev, da bi zgradili kanalizacijo na tistih območjih, kjer zakonodaja narekuje, da je potrebno urediti primerno odvajanje in čiščenje odpadnih voda do konca leta 2015 (Stranje in Tunjice). Po dolgih letih usklajevanja, dopolnjevanja vlog in aktivnega spremljanja kohezijske politike smo v avgustu 2015 od Ministrstva za okolje in prostor končno pridobili Odločitev o podpori projektov. Vsi projekti so bili uvrščeni v novo finančno perspektivo 2014-2020. Z letom 2014 se je namreč pričelo novo kohezijsko obdobje 2014-2020, ki je prineslo nekaj sprememb pri črpanju sredstev, nekaj manjših dopolnitev k že oddani vlogi, podaljšani pa so bili tudi roki za dokončanje projektov (skrajni roki za črpanje v posamezni finančni perspektivi). Zadnje dejanje je samo še podpis pogodbe med občinami in pristojnim ministrstvom, ki je podlaga za izplačilo nepovratnih sredstev. Delež projektov, ki stroškovno pripada Občini Kam- nik: zgraditev kanalizacijskega sistema v Tunjicah in Stranjah, zgraditev povezovalnega kanalizacijskega kanala med Vrhpoljem in Šmartnim v Tuhinju ter nadgradnja obstoječe Centralne čistilne naprave Domžale - Kamnik, ki leži v Občini Domžale in katere približno 1/3 lastnik je Občina Kamnik, zgraditev vodovodnega kolektorja med Sotesko in Šmartnim v Tuhinju z dograditvijo dveh vodohranov in dveh črpališč ter zgraditev dodatne »zanke« vodovodnega sistema v južnem delu Kamnika. Na cestnem področju, ki vključuje investicije v novogradnje ali modernizacijo posameznih cest, tako lokalnih kot drugih, so bile izvedene naslednje investicije: Tabela: Investicije v cestno infrastrukturo )vro v)o )vro )v ro g o to e o -Si. TO "o C5 "č5 IM "to C5 )vro .E .¡o "o C5 .E CL «O e O gj . vr(e >"tÖ g a. > & "<3 CQ "čč CQ JüC CQ )vro CQ «O CQ )v ro .E t iß E g 8 S " £ "S 3 g «o Ü >"5 Iii -§ Leto Vzdržev (evrov) e E ro CL C5 tO E N ¡s ž dr z V a> >o >co O or e t e S 2 CQ a- ve "tO £ ž s i >■ s = IM 2012 389.336 30.210 472.228 445.796 89.961 32.939 14.956 33.814 530.157 2013 350.000 39.000 930.000 350.000 90.000 47.000 15.000 25.000 898.000 2014 320.334 59.027 399.105 424.830 94.312 51.810 18.894 21.157 674.749 2015 350.000 50.000 425.000 360.000 85.000 52.000 19.000 25.000 416.000 Leto 2014 V letu 2014 je bilo za investicijsko vzdrževanje in gradnjo občinskih cest namenjenih 674.749 ev-rov. Zgrajenih je bilo 1.460 metrov novo asfaltiranih cest, postavljena je bila kovinska ograja v dolžini 100 metrov pri šolski dvorani, in sicer v vrednosti 10.000 evrov. V okviru investicijskega vzdrževanja in gradnje občinskih cest so bile izvedene naslednje investicije: preplastitev Kovinarske ceste pri Titanu v dolžini 60 metrov, ureditev JP 660573 Brezje nad Kamnikom v dolžini 150 metrov, ureditev LC 160041 Tunjice-Zadn-ji Vrh v dolžini 200 metrov, ureditev JP 660134 Podgor-je-cerkev-vodni zbiralnik v dolžini 130 metrov, ure- Glede na ponudbene vrednosti je predvideni strošek Občine Kamnik za izvedbo investicij ok. 20 milijonov evrov, za katere Občina Kamnik pričakuje do 85 odstotkov sofinanciranja z nepovratnimi kohezijski-mi sredstvi in sredstvi države. Investicije v cestno infrastrukturo Na podlagi Zakona o cestah in Odloka o občinskih cestah je Občina izvajala redno vzdrževanje lokalnih cest, nekategoriziranih javnih prometnih površin, meteorne kanalizacije, parkov in nasadov, čiščenje javnih površin, pokopališča, krasitev mesta, zimsko akcijo, urejanje železniških prehodov in prometne signalizacije, sanacijo elementarnih nesreč. Titanova brv čez Kamniško Bistrico (Foto: arhiv Občine Kamnik) 15 Obračališče pred Podružnično šolo Mekinje (Foto: arhiv Občine Kamnik) £ CD CD >Č3 _Q O 16 ditev JP 660681 Nevlje-Oševek-Kužna v dolžini 250 metrov, ureditev JP 661311 in JP 661314 Šmartno v Tuhinju v dolžini 250 metrov, asfaltiranih in saniranih pa je bilo tudi več lokalnih cest in javnih poti, saj je Občina na podlagi zakonodaje dolžna zagotavljati varnost in prevoznost javnih cest. V juliju 2014 so se zaključila gradbena dela in smo v Kamniku dočakali prenovljen in predvsem varen prehod po Perovskem mostu. Zaradi dotrajanosti konstrukcije se je Občina Kamnik odločila za postavitev novega mostu, saj je ta za prebivalce Pero-vega ključnega pomena tako z vidika povezovanja kot z vidika kategorizirane šolske poti ter pešpoti za številne sprehajalce. V novembrskih poplavah leta 2012 je voda segala do nosilne konstrukcije mostu, kar je predstavljalo veliko nevarnost ob predpostavki, da bi se poplave ponovile, saj obstoječa betonska podpornika v strugi ne bi zdržala obremenitve poplavnega vala zaradi naplavljenega vejevja in debel dreves, ki jih Kamniška Bistrica nosi s svojim tokom. V februarju 2013 je občinska uprava projektantu izdala naročilo za izdelavo naslednjih projektov: IDZ, PGD, PZI in PZR. Hidrološko poročilo je določilo, da je treba upoštevati dve ključni dejstvi, in sicer spodnji rob konstrukcije naj bo vsaj 0,5 metra nad koto vode pri 100-letnem pretoku, most pa naj na območju brežin sledi obstoječemu stanju. Z izvedbo ukrepov novi most nima vpliva na poplavne tokove in s predpisanimi varnostnim nadvišanjem nudi ustrezno varnost. Most je bilo treba izvesti brez vmesnih podpornikov, kar je z vidika varnosti samega mostu kot tudi z vidika oviranja poplavnega toka ustrezno. Za izdelavo projekta je bilo treba pridobiti 11 projektnih pogojev in soglasij. Težave so bile predvsem s pridobivanjem soglasij pristojnih soglasodajalcev Agencije Republike Slovenije za okolje ter podjetja Telekom. V skladu s 76. členom Zakona o javnem naročanju je bil v četrtek, 16. de- cembra 2013, izveden postopek javnega odpiranja ponudb. V skladu z veljavno zakonodajo je Oddelek za gospodarske javne službe Občine Kamnik moral pridobiti podatke iz uradnih evidenc za tri cenovno najugodnejše ponudbe. Ob upoštevanju ponudbenih cen kot edinega merila za izbiro ob izpolnjevanju pogojev iz razpisne dokumentacije in veljavne zakonodaje smo konec januarja 2014 sprejeli odločitev o izbiri izvajalca del ter v februarju podpisali pogodbo za zgraditev nadomestne Titanove brvi čez Kamniško Bistrico z družbo SGP Graditelj, d. d., v vrednosti 174.131,77 evrov. Za varnost osnovnošolskih otrok s Perovega, ki so most uporabljali za pot v šolo, je bil organiziran brezplačni šolski prevoz. Na objektu Perovski most čez Kamniško Bistrico je izvajalec izvedel naslednja dela: rušenje mostu, odstranitev ograje in lesenega podes-ta, rušenje obstoječih armiranobetonskih opornikov, prestavitev obstoječih komunalnih vodov na montažno konstrukcijo, zgraditev novih armiranobetonskih opornikov, vodomernega jaška, prehodnih zidov in plošč, zasip, postavitev jeklene nosilne konstrukcije iz treh delov, montaža komunalnih vodov (voda, SN in NN vodi, TK, CATV), montaža lesene pohodne konstrukcije, montaža jeklene ograje, montaža javne razsvetljave; LED-luči na ograji, novo prižigališče pri trafopostaji, odstranitev starega asfalta in robnikov, začasna odstranitev spomenika, zgraditev opornega zidu pri klančini za invalide, zasip na končno višino zaradi dviga višine kote terena, izvedba stopnic iz granitnih blokov, postavitev granitnih kock in robnikov, ponovna postavitev spomenika, planiranje in nasip zemljine, sejanje travnega semena na zelenicah, ureditev zelenic, postavitev lesene in panelne ograje in asfaltiranje dostopnih površin in dela občinske ceste Pot 27. julija. Za tekoče potekanje prometa pri dostavi otrok v šolo so se konec avgusta zaključila gradbena Rekonstrukcija priključka lokalne ceste Potok-Snovik (Foto: arhiv Občine Kamnik) £ CD CD >Č3 _Q O dela za zgraditev obračališča za osebna vozila pred podružnično šolo v Mekinjah. Obračališče ima ločen uvoz in izvoz, promet je enosmeren, čakališče ob desnem postajališču v smeri Godiča je urejeno na ločilnem otoku, zarisana sta bila nov prehod za pešce in avtobusno postajališče in začasno urejeni parkirni prostori. Občina Kamnik je jeseni izvedla rekonstrukcijo priključka lokalne ceste Potok-Snovik. Izvedeni sta bili prestavitev lokalne občinske ceste in rekonstrukcija državne ceste R2-414, opravljena so bila rušitvena dela objektov na trasi nove lokalne ceste, zgrajena podporna konstrukcija iz kamnite zložbe, nova javna razsvetljava in izvedena prestavitev ter zaščita teleko- munikacijskih vodov in lokalnega vodovoda. Za Terme Snovik je bil izveden nov priključek 55 metrov pred obstoječim in se je na dolžini 170 metrov priključil na obstoječo traso lokalne ceste proti Termam Snovik. Pod pobočjem je bila zgrajena podporna konstrukcija iz kamnite zložbe v dolžini 60 metrov, da bi bili posegi v zasebna zemljišča čim manjši. Vrednost investicije, ki jo je v celoti financirala Občina Kamnik, je znašala približno 270.000 evrov. Dela so bila dokončana v pogodbenih rokih in so trajala od sredine septembra do konca novembra 2014. Preglednejši in bistveno varnejši priključek za Terme Snovik je velika pridobitev za vse okoliške prebivalce in obiskovalce Term Snovik. 17 Leto 2015 V letu 2015 je bilo za investicijsko vzdrževanje in gradnjo občinskih cest namenjenih 416.000 evrov. Na novo je bilo asfaltiranih 1.250 metrov cest, zamenjale so se dotrajane lesene ograje v vrednosti 10.000 evrov. V okviru investicijskega vzdrževanja in gradnje občinskih cest so bila opravljena naslednja dela: ureditev LC 071082 Volčji Potok-Kamnik (Arboretum) v dolžini 250 metrov, ureditev LC 160011 Podgorje-Kamnik (I. faza od rondoja Podgorje do odcepa za tehnične preglede) v dolžini 530 metrov, ureditev JP 661311 in 661314 Šmartno v Tuhinju v dolžini 120 metrov. Asfaltiranih in saniranih pa je bilo tudi več lokalnih cest in javnih poti, saj je Občina na podlagi zakonodaje dolžna zagotavljati varnost in prevoznost javnih cest. Že v letu 2013 je občinska uprava naročila izdelavo projektne dokumentacije za ureditev LC 160011 Podgorje-Kamnik. Projekt zajema tri faze, in sicer prvo fazo (od rondoja Podgorje do odcepa za tehnične preglede), drugo fazo (od odcepa za tehnične preglede do gostišča Slavka) in tretjo fazo (od odcepa za cerkev do železniškega prehoda v smeri Kamnika). V septembru so se začela rekonstrukcijska dela prve faze in se zaključila v decembru. Izvajalec je zgradil novo avtobusno postajališče (lokacija levega postajališča se ohrani, desno postajališče pa se ustrezno zamakne za 10 metrov, med postajališčema bo urejen prehod za pešce, ki bo osvetljen še s talnimi LED-lučkami). Na levem robu vozišča od avtobusnega postajališča do tehničnih pregledov v smeri Kamnika so predvidena naslednja dela: gradnja hodnika za pešce v dolžini 480 metrov, navezava obstoječega pločnika do krožnega križišča Podgorje, do novo predvidenega avtobusnega postajališča v dolžini 130 metrov in rekonstrukcija ceste v dolžini 530 metrov ter ureditev cestne razsvetljave vozišča in hodnikov za pešce. Občina Kamnik je že v letu 2013 pridobila projekte za rekonstrukcijo oziroma ureditev javnih poti v naselju Šmartno v Tuhinju. V skladu z zagotovljenimi proračunskimi sredstvi je bila v letu 2014 izvedena prva faza celotnega projekta, v poletnih mesecih leta 2015 pa je bila izvedena druga faza, in sicer rekonstrukcija ceste, ki poteka na območju vzhodnega dela vasi Šmartno od odcepa proti Gradišču do regionalne ceste R2-414. Urejeno je bilo tudi parkirišče pred domom Krajevne skupnosti Šmartno v Tuhinju. Naročnik je pred pozivom za unovčenje bančne garancije pozval izvajalca, da odpravi napake na Ljubljanski cesti: odsek od Mercatorja do pošte (Duplica). Na določenih mestih je namreč prišlo do odstopanja med betonskim cestnim robnikom in asfaltom pločnika, na pločniku in vozišču pa na določenih mestih do poseda pokrova jaškov oziroma do razpok okoli jaškov. Na pločniku se je na določenih mestih posedel asfalt in robni pas iz granitnih kock, na določenih mestih so bili betonski cestni robniki poškodovani, na avtobusni postaji pri Lidlu sta bili večji prečni in vzdolžni razpoki, panelna betonska ograja je bila močno razpo-kana, na določenih mestih se je element krušil, temelj betonske panelne ograje se je krušil po celotni dolžini, na približno 10 metrih pa je temelj ograje popolnoma razpadel. Ker do roka od izvajalca nismo dobili nobenega odgovora na sprejete sklepe oziroma ni odpravil napak na objektu, smo vložili zahtevek za unovčenje bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku v celotnem znesku 110.000 evrov. Občina Kamnik je podpisala pogodbo z izbranim izvajalcem v juniju, dela pa so se zaključila konec julija. £ CD CD >Č3 _Q O 18 Prva faza ureditve lokalne ceste Podgorje-Kamnik (od rondoja Podgorje do odcepa za tehnične preglede) (Foto: arhiv Občine Kamnik) Rekonstrukcija ceste v Šmartnem v Tuhinju (Foto: arhiv Občine Kamnik) Odprava napak na Ljubljanski cesti: odsek od Mercatorja do Pošte (Duplica) (Foto: arhiv Občine Kamnik) Sanacija plazu pod javno cesto v Tunjicah pri hiši št. 40 (Foto: arhiv Občine Kamnik) 19 Tabela: Odprava posledic elementarnih nesreč Leto Stroški sanacij Večje in pomembnejše sanacije ter _(evrov)_aktivnosti_ 2014 180.900 Sanacija plazu pod javno cesto LC 160041 v Tunjicah pri hiši št. 40, sanacija plazu pod občinsko cesto Žale, sanacija posledic žledoloma, ki je Občino Kamnik prizadel v februarju, in izvedba preventivnih ukrepov za _preprečitev poplav._ 2015 269.700 Sanacija plazu v Podgorju, sanacija dveh plazov v Tunjicah pri cerkvi svete Ane, sanacija plazu Laze-Vrhač pod občinsko cesto, sanacija struge Oševek - III. faza, izvedba preventivnih ukrepov za preprečitev poplav, sanacija plazu Snovik-Bela Peč pod občinsko cesto in izvedba kranjske stene na vodotoku Bistričica. Tabela: Investicije na področju javne razsvetljave Leto Redno Vrednost vzdrževanje investicij in tokovina (evrov) (evrov) Večje in pomembnejše investicije 2014 287.000 135.200 Ob Kamniški cesti v Smarci je bila v dolžini 680 metrov zgrajena javna razsvetljava s 15 novimi svetilkami na ustreznih nosilcih. Vzpostavljeno je bilo novo odjemno mesto za elektriko in novo prižigališče. Na Cesti treh talcev v Mekinjah je bila dograjena javna razsvetljava v dolžini 580 metrov z 11 novimi lučmi na ustreznih nosilcih. Na delu Usnjarske ceste je bila dograjena javna razsvetljava v dolžini 100 metrov s 3 novimi lučmi na ustreznih _nosilcih._ 2015 309.000 0 Skladno z Uredbo o svetlobnem onesnaževanju okolja je bilo zamenjanih 54 svetilk. S sredstvi rednega vzdrževanja so bile postavljene 4 nove svetilke s kandela-bri in kabelsko povezavo na Neveljski poti in po 1 svetilka z ustreznim nosilcem na Zikovi, Parmovi, Groharjevi, ob Cesti 27. julija in v Oševku. Postavljene so bile 4 nove luči na obstoječih nosilcih in urejena omrežna povezava na parkirišču na Duplici. 20 Sanacija plazu pod občinsko cesto Snovik-Bela Peč (Foto: arhiv Občine Kamnik) Tabela: Investicije na področju vodooskrbe Leto Vrednost investicij (evrov) Večje in pomembnejše investicije 2014 120.350 Dokončanje obnove vodovoda Gozd, vključno z ureditvijo služnosti na zemljišču, kjer poteka del vodovoda, obnova vodovoda v ulici Gmajna v Smarci, gradnja dela vodovoda v naselju Okrog, sanacija črpališča v B8 Perovo, postavitev pitnika v Keršmančevem parku, zamenjava poškodovane ograje in svetilke pri črpališču Pod skalco, izvedba vodovodnega priključka za KS Pšajnovica, prestavitev vodovoda pred odstranitvijo stare Titanove brvi, strokovni nadzor pitne vode v vaških vodovodih in normiranje del pri vzdrževanju vodovodov. Preostala sredstva, ki so bila namenjena investicijskemu vzdrževanju, so bila porabljena za obnove vodovodov ob trasi gradnje kanalizacije po programu _kohezije._ 2015 282.000 Gradnja sekundarnih vodovodov od Lidla proti Metuljčku in od Lidla proti bivšemu Svitu, obnova vodovoda pri novem križišču za Snovik, sanacija vodovoda v Črni, sanacija ob žledu poškodovanih ograj pri vodovodnih objektih, strokovni nadzor pitne vode v vaških vodovodih in snemanje vodovodnih sistemov v Občini Kamnik. Ob trasi gradnje kanalizacije po programu kohezije so bili obnovljeni naslednji odseki vodovodov: v Spodnjih Stranjah, v Županjih Njivah od Calcita do odcepa za Hafner, v Županjih Njivah od kapelice navzgor 350 metrov in do črpališča Tunjice v dolžini 350 metrov. Podelitev certifikata Mladim prijazna občina 2014-2018 (Foto: arhiv Občine Kamnik) Mladim prijazna občina 2014-2018 V letu 2014 je Občina Kamnik prejela certifikat Mladim prijazna občina 2014-2018. Doslej je certifikat prejelo 13 občin, podeljuje pa ga Inštitut za mladinsko politiko v sodelovanju z Mladinskim svetom Ajdovščina in Skupnostjo občin Slovenije ter pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Prijava Občine Kamnik na poziv je dokaz, da področje mladih pri nas ni stranskega pomena, ampak se trudimo mladim zagotoviti ustrezen prostor za življenje in razvoj. Komisija za pregled in vrednotenje prijav na javni poziv je ob pregledu vloge ugotovila, da je ta formalno popolna in vsebuje vse priloge, s katerimi je možno dokončno odločiti o upravičenosti do certifikata Mladim prijazna občina. To je prvo tovrstno certificiranje v Evropi in predstavlja priznanje tistim lokalnim skupnostim, ki uspešno izvajajo ukrepe s področja lokalnih mladinskih politik: izobraževanje, zaposlovanje in podjetništvo, bivanjske razmere mladih, zdravje in dobro počutje, mladi in družba ter pomen mladinskega sektorja, kultura, ustvarjalnost, prostočasne aktivnosti. V septembru 2014 je župan Marjan Šarec v Mestnem muzeju Ljubljana prevzel certifikat Mladim prijazna občina 2014-2018, ki ga je prejelo še sedem občin, in sicer Mestna občina Celje, Občina Grosuplje, Občina Idrija, Občina Ljutomer, Občina Trbovlje, Občina Trebnje in Občina Vojnik. 21 Področje športa Jeseni leta 2015 smo v Občini Kamnik odprli prenovljeni Stadion prijateljstva v Mekinjah. Začetki prenove dotrajanega stadiona segajo še v leto 2011, ko je bil najprej porušen na črno zgrajen klubski lokal. Občina pa je sredstva v višini slabih 110.000 evrov namenila za pridobitev projektov in gradbenega dovoljenja za sanacijo objekta. Na mestu črne gradnje so bili tako leta 2011 na novo zgrajen prizidek in prenovljena celotno ostrešje in kritina stavbe. V skladu s projektno dokumentacijo se je nato leta 2014 nadaljevala gradnja večnamenskega objekta. Objekt smo energetsko sanirali, v celoti so bila zamenjana okna in vrata, zamenjan je bil ogrevalni sistem, priključki za vodovod in kanalizacijo, uredila se je okolica, položen je bil asfalt in postavljeni novi drogovi za zastave. Vrednost teh del je znašala 180.198 evrov. Poleti 2014 je Občina Kamnik zgradila tudi novo atletsko stezo (šest stez), ki je v celoti prekrita z umetno maso, in tako tekačicam in tekačem ter vsem ostalim atletom omogoča dolgo pričakovane prijaznejše pogoje. Za sanacijo in ureditev steze je Občina Kamnik namenila 421.693 evrov, za obnovo pa smo prejeli še 98.360 evrov nepovratnih sredstev, ki jih je prispevala Fundacija za šport. V letu 2015 se je nadaljevalo urejanje preostalih površin, in sicer površine za skok v daljavo in troskok ter vadbene površine za golom na južni strani stadiona. Ob gradnji so se upoštevala pravila, določena v pravilnikih Združenja evropskih nogometnih zvez in Nogometne zveze Slovenije, izvedba investicij pa je morala biti skladna s standardi Mednarodne atletske zveze ter s Pravili za atletska tekmovanja 20142015. Strošek investicije je bil slabih 250.000 evrov. Del sredstev je bil namenjen tudi nakupu potrebne opreme za izvajanje atletskih disciplin (blazine, pregrade ipd.). Poleg zunanjih športnih površin je bila letos končana tudi večletna sanacija športnega objekta, ki ga za svoje delovanje nujno potrebujejo nogometaši in atleti. Za celostno prenovo Stadiona prijateljstva v Mekinjah je bilo tako v vseh teh letih namenjenih več kot 1,000.000 evrov. Občinska uprava pa si bo prizadevala, da bi stadion letos dobil še potrebno razsvetljavo, ki bo omogočala vadbo v večernih urah. £ CD CD >Č3 _Q O £ CD CD >Č5 _Q O Prenovljeni Stadion prijateljstva v Mekinjah (Foto: arhiv Občine Kamnik) Področje zdravstvenega in socialnega varstva Začetek leta 2015 si bomo prav gotovo zapomnili po boju proti ukinitvi izvajanja nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu dr. Julija Polca Kamnik. V začetku februarja je Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije napovedovalo reorganizacijo zdravstva. Župan Občine Kamnik Marjan Šarec je skupaj z županom Občine Komenda Stanislavom Poglajnom in direktorjem Zdravstvenega doma dr. Julija Polca Kamnik Sašem Reboljem, dr. med., zoper napovedani ukrep ministrici za zdravje Republike Slovenije Milojki Kolar Celarc poslal protestno pismo in med drugim zapisal: »Tukaj gre za življenja in nujna medicinska pomoč je vitalnega pomena za vsako občanko in občana občin Kamnik in Komenda, saj se lahko vsak izmed nas v vsakem trenutku znajde pred mejo, ki nas loči od življenja in smrti. Morebitne trajne posledice ali celo smrt bodo neizbrisen madež na življenjih članov delovne skupine, ki pripravljajo ta dokument. Zato Vas spodaj podpisani, ki zastopamo 37.000 občank in občanov (zlasti ranljive skupine, ki nimajo denarja, da bi ležale po zasebnih bolnišnicah), pozivamo, da dobro premislite, ali boste prestopili to mejo, kateri ste se nevarno približali, ali boste končno upoštevali tiste, ki so vas izvolili na mesta, kjer ste.« Zahteval je, naj člani strokovne skupine, ki pripravljajo tovrstno reorganizacijo, Peticija proti ukinitvi izvajanja nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu dr. Julija Polca Kamnik (Foto: arhiv Občine Kamnik) premislijo o smotrnosti napovedanega ukrepa, ki je marsikoga negativno presenetil, vendar odgovora od ministrice Milojke Kolar Celarc nismo prejeli. Ker odgovora na pismo nismo prejeli, smo se v začetku leta 2015 odločili, da vložimo peticijo. Proti nespametni nameri strokovne skupine na Ministrstvu za zdravje smo zbrali 11.599 podpisov. Iz števila 23 Predaja zbranih podpisov Ministrstvu za zdravje (Foto: arhiv Občine Kamnik) 24 podpisovje bilo tako moč razbrati, da se občanke in občani zavedajo pomena obstanka nujne medicinske pomoči v domačem zdravstvenem domu, obenem pa izražajo tudi priznanje za dobro in predano delo vseh zaposlenih na kamniški urgenci. Čeprav smo sredi marca 2015, po skoraj mesecu dni, dobili odgovor na protestno pismo, smo vodji Sektorja za razvoj zdravstvenega varstva na Ministrstvu za zdravje mag. Dušanki Petrič in v. d. generalnega direktorja Direk-torata za zdravstveno ekonomiko na Ministrstvu za zdravje Tomažu Glažarju predali peticijo proti ukinitvi izvajanja nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu dr. Julija Polca Kamnik. Marca 2015 je odprla svoja vrata razdelilnica brezplačnih toplih obrokov v gostišču Marjanca na Kolodvorski ulici 5 v Kamniku. Uporabniki storitve so vsi, ki prejemajo denarno socialno pomoč, prejemniki varstvenega dodatka, in vsi, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 400 evrov mesečno. Prostore, kjer deluje kamniška razdelilnica brezplačnih toplih obrokov, nam je brezplačno odstopilo Društvo upokojencev Kamnik, vanjo pa vsak dan prihaja približno 24 občank in občanov, ki so, kot pravijo, z obroki zelo zadovoljni. Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v Občini Kamnik Z vidika varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami velja Občina Kamnik v Republiki Sloveniji za napredno, saj je znana po tem, da učinkovito in uspešno izvaja različne naloge, vezane na celovito upravljanje s celotnim ciklom naravnih in drugih nesreč (pripravljenost, odziv, blaženje posledic). Učinkovitost odziva se izkazuje ob številnih ujmah (poplave, vetrolom, žledolom). Na področju pripravljenosti pa je primer občine, ki aktivno razvija sisteme za spremljanje stanja nevarnosti (poplavna nevarnost, potresna nevarnost) in jih vključuje v različne procese - tako preventivnega delovanja (sanacije, vključevanje v prostorske načrte, omilitveni ukrepi) kakor tudi v priprave na učinkovitejši odziv (načrti zaščite in reševanja). Pri tem je potrebno poudariti predvsem nesebično delovanje 13 prostovoljnih gasilskih enot Občine Kamnik, združenih v Gasilsko zvezo Kamnik, in aktivnost ene prostovoljne industrijske enote. Te enote izvajajo javno gasilsko službo in se povezujejo z ostalimi deležniki - enotami zaščite in reševanja, kot so štab Civilne zaščite Občine Kamnik in Društvo GRS Kamnik. Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v občini temelji zlasti na dejavnosti prostovoljcev, saj pripadniki posameznih enot vse naloge zaščite, reševanja in pomoči opravljajo prostovoljno. V sistemu tako nosijo glavno breme reševanja pripadniki prostovoljnih operativnih sestavov, ki se vključujejo v sistem zaščite in reševanja (prostovoljna gasilska društva, društvo Gorska reševalna služba Kamnik, Kinološko društvo z enoto reševalnih psov, skavti in taborniki). V zadnjih letih se je gradnja poslovno-industrijskih con preselila na območje nekdanjih večjih tovarn na južni del mesta, s tem se je povečala tudi stopnja požarne ogroženosti. V naši občini se je močno povečalo število poslovno-stanovanjskih in drugih javnih objektov ter objektov, ki v delovnem procesu uporabljajo, proizvajajo ter skladiščijo nevarne snovi ali se kako drugače ukvarjajo z njimi. Pri analizah požarov ugotavljamo, da se njihovo število povečuje v stanovanjskih soseskah in v podjetjih, kar pomeni, da se dejansko uresničujejo napovedi, na katere so gasilci opozarjali že dlje časa. Požari v podjetjih so zaradi neurejene požarne varnosti vedno večji in povzročajo vedno višje stroške. Opremljenost gasilskih enot še ni popolna glede na zahteve Meril o minimalni opremljenosti. Vozni park in opremljenost gasilskih društev zagotavljata uspešno izvajanje tudi najzahtevnejših intervencij. Z leti pa se vozni park stara, zato si prizadevamo za njegovo posodobitev in opremljanje s sodobno gasilsko zaščitno in reševalno opremo, ki je nujno potrebna za izvajanje zahtevnih intervencij. V skladu s sprejetim dolgoročnim planom nabave gasilskih vozil in vrstnim redom nakupa posameznih vozil smo v letih 2015 kupili gasilsko avtocisterno z oznako GVC 16/24 za Prostovoljno gasilsko društvo Kamniška Bistrica v vrednosti 160.000 evrov, v drugi polovici leta 2015 pa je bil objavljen razpis za nakup gasilske avtocisterne z oznako GVC 16/25 za Prostovoljno gasilsko društvo Motnik ter konec decembra še za gasilsko vozilo GVGP-2 za Prostovoljno gasilsko društvo Kamnik. Občina Kamnik prejemnica priznanja Urada Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč Občina Kamnik je v začetku decembra 2014 prejela priznanje Urada Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč in postala prvo slovensko mesto in občina z nazivom Mesto in občina, odporna na nesreče. S prejemom certifikata se je pridružila več kot 2.200 mestom po svetu, ki imajo tako priznanje. S tem postavlja Slovenijo na zemljevid držav, ki se zavedajo pomembnosti zmanjševanja tveganj nesreč tudi na lokalnem nivoju. Ob sprejemu certifikata je bila v Domu kulture Kamnik slovesnost, pred tem pa so si gostje ogledali tudi prenovljeno Osnovno šolo Toma Brejca, ki daje tudi potresno varno zavetje vsem prihodnjim generacijam mladih učenjakov. Predstavnica Urada Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč Biljana Markova je ob podelitvi certifikata poudarila prizadevanja Občine Kamnik, ki Župan Marjan Šarec in predstavnica Urada Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč Biljana Markova (Foto: arhiv Občine Kamnik) 25 26 je z vsemi aktivnostmi na področju zmanjševanja za tveganje nesreč vzor in spodbuda drugim slovenskim mestom in občinam ter primer dobre prakse, kako strokovno in organizirano ustvariti družbo, odpornejšo na nesreče. Nesreče v zadnjih letih V zadnjih letih je bilo več nesreč v cestnem prometu, požarov na objektih in naravnih nesreč. Tabela: Pregled intervencij v Občini Kamnik po vrsti dogodkov v letih 2014 in 2015 Vrsta dogodka/leto 2014 2015 1 POŽARI v objektih 23 34 na prometnih sredstvih 1 4 v naravi 6 11 na zabojnikih 3 2 2 NESREČE V PROMETU nesreče v cestnem prometu 37 30 nesreče v letalskem prometu 0 1 3 NESREČE Z NEVARNIMI SNOVMI uhajanje plina 1 3 onesnaženja 1 11 4 TERORIZEM sum na nevarno snov 0 4 5 NARAVNE NESREČE plazovi, neurja, močan veter in toča 16 1 žled 1.054 0 6 DRUGE NESREČE tehnična pomoč 16 28 nesreče pri športnih aktivnostih 0 1 delovne nesreče 2 2 V letu 2014 so bili trije večji požari na objektih, in sicer v podjetju Iskra Mehanizmi, stanovanjski požar v Mekinjah pri Kamniku in požar na gospodarskem poslopju v Podgorju. V zimskem času je bilo več dimniških požarov. Podjetje Iskra Mehanizmi je na območju nekdanje tovarne Kemijske industrije Kamnik (KIK Kamnik), zato je bilo ob prijavi požara še toliko bolj pomembno, kje natančno gori. Gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Kamnik so takoj ob prihodu na kraj ugotovili, da gorijo skladiščni prostori, kjer so bili kljub hitremu odzivu gasilcev trije šotori popolnoma v ognju. Največjo težavo in nevarnost je povzročala plinska cisterna, ki je bila v neposredni bližini skladišča in jo je že zajel ogenj, tako so gasilci najprej začeli z gašenjem cisterne in zaščito šotora, ki še ni bil v ognju, s tem pa preprečili širjenje požara. Takoj so bile aktivirane še dodatne gasilske enote gasilske zveze, in sicer prostovoljna gasilska društva Duplica, Šmarca, Nevlje, Kamniška Bistrica, Srednja vas in Gozd. Gasilska enota Prostovoljnega gasilskega društva Sela pri Kamniku pa je bila v primeru druge morebitne nesreče v pripravljenosti na lokaciji Prostovoljnega gasilskega društva Požar na stanovanjski hiši v Mekinjah (Foto: arhiv PGD Kamnik) Požar na gospodarskem poslopju v Podgorju (Foto: arhiv PGD Kamnik) I^SMflO! HH IBr lJ jralMy-^s M ! 8MÍMm-. W/ ; Požar v podjetju Iskra Mehanizmi (Foto: arhiv PGD Kamnik) Kamnik. Skupaj z vsemi naštetimi gasilskimi enotami so požar uspešno pogasili in preprečili širitev na sosednje objekte. Po ogledu policije in pristojnih služb so požarišče prekopali in pogasili manjša žarišča. Na intervenciji, ki trajala sedem ur, je skupaj sodelovalo 76 gasilcev s 16 vozili. Pri velikih požarih na stanovanjskih in gospodarskih objektih Občina Kamnik že vrsto let sodeluje pri čimprejšnji vzpostavitvi osnovnih pogojev za življenje in skupaj z drugimi pristojnimi službami pomaga občanom, ki so ostali brez strehe nad glavo, z denarnimi sredstvi. Največja naravna nesreča - žledolom - v letu 2014 prizadela tudi Občino Kamnik To neurje oziroma naravna nesreča je pokazala, kako negotovo je delovanje komunikacijskih sistemov in električne energije, brez katere ne more obratovati stanovanjska hiša, kaj šele gospodarsko poslopje ali drug javni, poslovni ali delavniški objekt. Kot je bilo razbrati iz dnevnih poročil, zahval in mnenja ljudi, je bilo posredovanje gasilcev skupaj z ostalimi službami zaščite in reševanja v Občini Kamnik zelo dobro, če ne, glede na stanje, odlično. Zopet se je izkazalo, kako pomembna so prostovoljna gasilska društva, njihova enakomerna porazdelitev in to, da je sistem požarne varnosti in varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami v lokalni skupnosti lahko kvaliteten in uspešen, če so kvalitetna vsa prostovoljna gasilska društva v lokalni skupnosti. Vsekakor je treba izpostaviti, da sta za kvalitetno posredovanje in vodenje intervencij nujno potrebni izobraževanje in opremljanje prostovoljnih gasilskih društev. Že v preteklosti smo v naši lokalni skupnosti prostovoljna gasilska društva oblikovali v tri sektorje, ki se povezujejo v celoto. Vsako društvo je organizirano in ima urejeno komunikacijsko opremo tako, da lahko deluje tudi samostojno. To se je ob žledolomu izkazalo kot izredno pomembno, saj so, z izjemo sistema ZARE, odpovedale vse druge komunikacijske naprave. Prve dni so morali gasilci za posredovanje natančnih navodil uporabljati celo kurirsko službo, ki je bila zaradi neprehodnosti cest sposobna vsa društva obiskati šele v treh urah. Z natančnim pregledovanjem terena in zbiranjem informacij je gasilcem uspelo v zelo kratkem času navezati kontakt z občankami in občani na področju celotne občine in jim posredovati podatke o času in načinu okvirne odprave posledic nesreče in o nadziranju stanja na terenu. Posledice so odpravljali glede na prioritete, ki so bile na podlagi analiz določene na občinskem štabu, ki je vodil in nadzoroval delovanje vseh enot iz poveljniškega centra v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva Kamnik in dežurnih sob v posameznih društvih. Zelo so se izkazale članice, saj so s svojo natančnostjo, potrpežljivostjo in vzdržljivostjo mirno in natančno usmerjale posamezne enote ter po potrebi izvajale tudi nočna dežurstva. Za komunikacijo z občankami in občani so z lokalnimi agregati oskrbovali Mobitelove repetitorje. Gasilci so v začetku usmerili vse sile v čiščenje cest in razdeljevanje manjših agregatov večjim skupinam stanovanjskih hiš ter njihovo nadziranje in nato tudi sodelovanje pri postavitvi večjih agregatov, prik-lopljenih pri transformatorskih postajah. Prvih nekaj dni so intenzivno sodelovali pri reševanju 59 turistov z £ CD CD >Č3 _Q O Delovanje štaba Civilne zaščite ob žledolomu 2014 (Foto: arhiv Občine Kamnik) Velike planine, in to predvsem z vzdrževanjem cest in odstranjevanjem padlih dreves. Kakšne obremenitve so prestajali gasilci, pove podatek, da so se drevesa lomila in podirala več dni in da so se intervencije dan za dnem stopnjevale, tako da je bilo samo v sredo, 5. februarja, kar 209 intervencij, v katerih je sodelovalo 851 gasilcev. Po umiritvi žledoloma se je zaradi dežja pojavila nevarnost poplav, zato so se enote usmerile v čiščenje strug potokov in rek. Predvsem zaradi kvalitetnega odstranjevanja dreves smo se na Kamniškem izognili poplavam. V tem času je bilo opravljenih skupaj 1.054 intervencij, pri katerih je z vso pripadajočo opremo in vozili sodelovalo 4.288 gasilk in gasilcev. Zgraditev kranjske stene ali lesene kašte na hudourniku Blatnica v Klemenčevem Konec septembra 2015 je bila dokončana graditev dveh kranjskih sten (vzdolžne in prečne) na hudourniku Blatnica v Klemenčevem. Gradnja t. i. zelene infrastrukture na vodotoku je dober primer sonaravnih ukrepov za urejanje in zmanjševanje erozijskega delovanja voda. Omenjena tehnika je del slovenske kulturne dediščine in je od leta 2013 vpisana v register žive kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo v skladu z Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Prav tako pa predstavlja zeleno infrastrukturo urejanja vodotokov, saj upošteva značilnosti lokalnega okolja, ne posega v vodni habitat, ga celo bogati, je izjemno nizkoogljična in ne zahteva visokih stroškov vzdrževanja. Pri gradnji so bili uporabljeni naravni materiali, kot sta kamen in les. Vodotok, ki ima v Klemenčevem prečno in vzdolžno kranjsko steno, je urejalo podjetje Hidrotehnik, d. d. Izvajalec del je v sodelovanju z Inštitutom za vode Republike Slovenije projekt podprl tudi s strokovnimi znanji, ki jih je pridobil z evropskim projektom SedAlp. Sodelovala pa sta tudi Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije ter Agencija Republike Slovenije za okolje, ki sta gradnjo kranjske stene podprla s financiranjem projektne dokumentacije. Gre za deseti projekt, ki ga je v šestih letih delovanja podprl Sklad Si.voda, zavod za zdrave in čiste vode, nepridobitna organizacija, ki se strokovno zavzema za aktivno in trajnostno reševanje problematike kakovosti vode v Sloveniji. Vrednost investicije je znašala 51.580 ev- Bregovi pritoka v Klemenčevem, zavarovani s tradicionalnimi kranjskimi stenami (Foto: arhiv Občine Kamnik) rov, od tega je Sklad Si.voda prispeval 41.480 evrov, Občina Kamnik pa je projekt sofinancirala v vrednosti 10.100 evrov. Uradno odprtje urejenega hudournika Blatnica (Foto: arhiv Občine Kamnik) 29 Sanacija zemeljskega plazu pod pokopališkim zidom v Tunjicah (Foto: arhiv Občine Kamnik) Sanacija zemeljskih plazov v letih 2014 in 2015 V zadnjih letih je bilo ob naravnih nesrečah, ki so ob obilnem večdnevnem deževju prizadele območje občine, zabeleženih več težav zaradi erozije in pla- zenja tal. Zemeljski plazovi se največkrat pojavljajo ob poplavah in tudi ob večdnevnih padavinah. Na podlagi popisa dogodkov zaradi plazenja in ocenjene škode v spletni aplikaciji Ajda se je po ponovnem ogledu in poslabšanju plazenja in s tem ogrožanja občinske 30 Sanacija zemeljskega plazu na cesti Snovik-Bela Peč (Foto: arhiv Občine Kamnik) infrastrukture v letu 2014 začela sanacija plazov na cesti Ravne, v letu 2015 pa na cestnih odsekih, kjer je bila postavljena popolna zapora prometa: plaz na cesti Potok-Snovik-Bela Peč in Laze-Vrhač. Jeseni 2015 sta bila sanirana tudi plazova, ki sta ogrožala dovozno cesto pod pokopališkim zidom do cerkve sv. Ane v Tunjicah ter na dvorišču ob cerkvi sv. Ane. Ocenjevanje škode zaradi naravnih nesreč Pomemben del sanacije in odprave posledic naravnih nesreč je tudi ocenjevanje škode. Občina Kamnik ima za posamezne dogodke imenovane člane komisij za ocenjevanje, ki se praviloma takoj po nesreči odpravijo na teren, poslikajo škodo in jo popišejo v predpisane obrazce v skladu z navodili Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ročno izpolnjene obrazce je nato treba vnesti v spletno aplikacijo za ocenjevanje škode Ajda. Po zaključku roka za ocenjevanje vnos ni več možen. Na podlagi ocenjene škode in vnesenih škodnih dogodkov Ministrstvo za kmetijstvo in okolje izdela Delni sanacijski program za odpravo škode. V zadnjih letih smo tako pridobili sredstva za sanacijske programe, in sicer največ za sanacijo zemeljskih plazov, cestne infrastrukture, nekaj pa tudi za obnovo gozdnih cest. Za škodo na infrastrukturi, vpisano v spletno aplikacijo, je potrebno izdelati sanacijske elaborate, v nadaljevanju pa tudi projektno dokumentacijo v skladu z navodili Ministrstva za okolje in prostor. Tabela: Primerjava ocenjene škode zaradi naravnih nesreč v letih 2012-2015 li> .C > TH o > > c^ . >■ . ^ o TH o H o -o o o o c^ H ^T >tfi >o c^ TH H CQ (Ö 0> cri TH O C^ CD o o TH M H TH -o o .se >v> O CQ g M TH o c^ £ H O TH CO £ o (Q o> CS cri cri H CS *H CD > -o N a> . >• . Kmetijstvo 15.253,29 4.719,48 0 Stanovanjske in poslovne stavbe 9.722,20 0 0 Infrastruktura, zemeljski plazovi 633.664,26 377.009,09 170.141,10 Gozdne ceste 0 1.323,00 44.176,99 Gozdovi 0 0 5,057.768,54 Skupaj 658.639,75 383.051,57 5,272.086,63 Iz podatkov je razvidno, da je ob naravnih nesrečah še vedno največ škode zaradi zemeljskih plazov in na občinski cestni infrastrukturi. Zaključek V prihodnje se bo na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami nadaljevalo učinkovito in uspešno izvajanje različnih nalog, vezanih na obvladovanje naravnih in drugih nesreč (pripravljenost, odziv, blaženje posledic). Učinkovitost odziva se kaže pri številnih ujmah, ki so občino prizadele v zadnjem obdobju (poplave, vetrolom, žled). Na področju pripravljenosti bomo aktivno razvijali sisteme za spremljanje stanja nevarnosti (poplavna nevarnost, potresna nevarnost) in se vključili v različne procese preventivnega delovanja kakor tudi v priprave na učinkovitejši odziv na nesreče. Poleg učinkovite prostovoljne gasilske službe je treba izpostaviti tudi vlogo, ki jo imajo ostale enote zaščite in reševanja, še posebej gorske reševalne službe, ki ima zaradi gorskega zaledja tudi dolgoletno tradicijo. Sodelovanje z Gorsko reševalno službo Kamnik Del sistema zaščite in reševanja v Občini Kamnik je tudi vrhunsko usposobljeno in organizirano društvo Gorska reševalna služba Kamnik. Člani društva, ki prostovoljno in nesebično opravljajo dejavnost reševanja v gorah kot javno službo in so vključeni v sistem zaščite in reševanja Republike Slovenije, poleg območja Občine Kamnik v celoti pokrivajo tudi območje občin Domžale, Komenda, Mengeš, Moravče, Lukovica in Trzin. Večino vseh intervencij imajo na območju Občine Kamnik, s katero odlično sodelujejo. To se poleg profesionalnega sodelovanja s Civilno zaščito Občine Kamnik odraža tudi z odličnim sodelovanjem z vodstvom Občine Kamnik, kijih pri njihovem delu podpira in v dobršnem delu tudi sofinancira. Še posebej velja omeniti pomoč in prizadevanje za rešitev prostorskih problemov, saj trenutno nimajo svojih in za delo primernih prostorov. Reševalna dejavnost - osnovna dejavnost članov društva Po triletnem trendu naraščanja števila intervencij, ko so jih v letu 2013 imeli rekordnih 36, so leta 2014 in 2015 zabe I ežil i upad. V letu 2014 so imel i 22 intervencij, kar je dolgoletno povprečje, od tegaje bilo 19 reševalnih, 3 pa so bile iskalne. Reševali so 19 ponesrečencev; alpinistu, kije plezal v jugovzhodni steni Planjave, žal ni bilo pomoči. Smrti so rešili najmanj dva ponesrečenca. Leta 2015 so zabeležili 27 intervencij, od tega 24 reševalnih in 3 iskalne. K sreči je bil o leto zaznamovano s tem, da po šestih letih z gora niso prinesli mrtvega. Kljub velikemu povečanju števila obiskovalcev gora beležijo zmanjšanje števila nesreč, kar gre zagotovo pripisati tudi preventivnemu delu, ki ga opravljajo. Brez usposabljanja ni uspešnega reševanja - reševati želimo kakovostno in varno Da so vedno in v vseh razmerah sposobni reševati, se morajo nenehno usposabljati in slediti novostim v reševalni tehniki. Tako so v letu 2014 in 2015 izvedli vsa načrtovana usposabljanja: • usposabljanje članov iz letne tehnike reševanja, • usposabljanje članov iz zimske tehnike reševanja, 31 Priprava helikopterja za intervencijo. Na fotografiji Damjan Kočar in Simon Kurinčič. (Foto: Franc Miš) £ CD CD >Č3 _Q O 32 usposabljanje iz nudenja prve in nujne medicinske pomoči, usposabljanje za iskanje izgubljenih oseb s pomočjo naprav GPS, vrsto dodatnih usposabljanj za pripravnike in člane, Franci Brcar, Matic Kozina, Primož Lavrič in Andrej Rezar končujejo proces usposabljanj in so tik pred tem, da opravijo izpit za reševalca, Matej Bizjak končuje usposabljanje za gorskega reševalca inštruktorja. Člani s specialističnimi nazivi so se udeležili uspo- sabljanj, ki so jih organizirale komisije Gorske reševalne zveze Slovenije: • zimsko in letno usposabljanje reševalcev letalcev za modul C, • letni in zimski seminar za inštruktorje Gorske reševalne zveze Slovenije, • usposabljanje vodnikov reševalnih psov, • usposabljanje vodnikov reševalnih psov po programu za modul A1. Otroci so naše največje bogastvo - mali zvedavčki (Foto: Matjaž Šerkezi) Sodelovanje s kamniškimi gasilci pred poletom proti Srebrnemu sedlu, kjer naj bi gorelo. (Foto: Matjaž Šerkezi) £ CD CD >Č3 _Q O Preventivna in organizacijska dejavnost - da bi reševali čim manj, če pa že, čim bolje organizirani Člani društva se zavedajo, da je preventivno delovanje največji prispevek k zmanjševanju nesreč, zato vsako leto poleg reševalnega dela in usposabljanj opravijo ogromno preventivnih dejavnosti. V zadnjih dveh letih so izvedli: • tečaja varne hoje za obiskovalce gora v zimskih razmerah, • dneva varne hoje v gore v letnih razmerah za otroke in njihove starše, • dežurstva na prireditvah, • predstavitev dejavnosti Gorske reševalne službe po šolah in vrtcih, • dežurstva v poletni sezoni, • redna dežurstva v helikopterski enoti na Brniku, • aktivnosti v zvezi s postavitvijo repetitorja na Veliki pla ni ni. Udeležili so se Dneva reševalcev, Koflerjevega me-moriala v Vratih, spominske slovesnosti na Okrešlju in drugih prireditev, ki so j i h organizirala druga društva in Gorska reševalna zveza Slovenije. Imeli so 24 rednih mesečnih sestankov, člani Upravnega odbora pa so se sestali 12-krat. Da je delo društva potekalo nemoteno, je bilo potrebno opraviti ogromno organizacijskega dela, ki običajno ostane neopaženo in nezabeleženo, veliko prostega časa pa so namenili tudi vzdrževanju psihofizične kondicije. Žal je leto 2014 zaznamovala tudi tragedija, ko se dva člana, Aleš Holc in Peter Mežnar, nista vrni I a z odprave. Člani društva so skupaj z Alpinističnim odsekom Planinskega društva Kamnik organizirali zbiranje sredstev za pomoč njunima družinama. Odgovornosti ne prenašajo na druge - sodelovanje članov društva v Gorski reševalni zvezi Slovenije Zavedajo se, da so za uspeh in razvoj gorskega reševanja odgovorni sami, zato so člani društva zelo aktivni tudi pri delu in vodenju Gorske reševalne zveze Slovenije. V mandatnem obdobju 2014-2018 delujejo tudi v organih zveze: • Matjaž Šerkezi in Franc Miš - člana odbora Gore in varnost Gorske reševalne zveze in Planinske zveze Slovenije, 33 »Vsi smo ena velika družina!«« (Foto: Matjaž Šerkezi) * £ cu CÜ >o _Q O • Janez Volkar - član upravnega odbora Ustanove sklad Okrešelj, • Damjan Kočar in Matjaž Šerkezi - člana Izpitne komisije, • Damjan Kočar - član Komisije za letalsko reševanje, • Lojze Jerman - član nadzornega odbora Gorske reševalne zveze Slovenije, • Matjaž Šerkezi - predsednik Komisije za informiranje Gorske reševalne zveze Slovenije, • Franc Miš - podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije. tva, ki je uspešno predvsem zato, ker se člani zavedajo svojega osnovnega poslanstva - čim bolj učinkovito in uspešno pomagati pomoči potrebnim. Pred leti so si zastavi I i cilj, da bodo del a I i tako, da bo vsak član društva ponosen, daje kamniški gorski reševalec. Ponosno lahko ugotovijo, daje cilj dosežen, kajti veliko je razlogov, ki to potrjujejo. Poleg uspehov, ki jih v zadnjih letih ni bilo malo, naj omenimo samo: Helena, Martin, Sandra, Robi..... Imena. Ljudje. Človeška življenja - neprecenljivo bogastvo. Niso našteli vseh niti nimajo tega namena. Vsem je skupno, da so jim zagotovo rešili življenje. Na to so lahko in morajo biti ponosni. V slogi je moč in uspeh - sodelovanje društva z ostalimi društvi in institucijami za zaščito in reševanje 34 Društvo je vse od ustanovitve pred več kot 90 leti močno vpeto v delo lokalnega okolja in tako danes že tradicionalno dobro sodeluje: • z Občino Kamnik in Civilno zaščito Občine Kamnik, • s Policijsko postajo Kamnik, • z Zdravstvenim domom dr. Julija Polca Kamnik, • z gasilskimi društvi iz Občine Kamnik, • z družbo Velika planina, d. o. o., • s planinskimi in ostalimi društvi v Občini Kamnik, še zlasti s Planinskim društvom Kamnik in Alpinističnim odsekom Planinskega društva Kamnik. Plačilo in motivacija za nadaljnje delo je uspešen zaključek. Nadaljujejo več kot 90-letno delovanje druš- Vido Kregar1 in člani Jamarskega kluba Kamnik Volčji Potok 8 vido.kregar@gmail.com Vode Kamniške Bistrice V preteklih tridesetih letih so člani Jamarskega kluba Kamnik raziskovali kras in kraške fenomene kamniške občine in njej bližnjih območij. Kraška hidrologija se je izkazala za izredno zanimivo. Posvetili soji precejšen del svojih aktivnosti. Pri tem so sodelovali s sorodnimi organizacijami, zlasti z izobraževalnima ustanovama - z Gimnazijo in srednjo šolo Rudolfa Maistra Kamnik in z Gimnazijo Jožeta Plečnika Ljubljana. Objavljeni so rezultati nekaterih projektov, zlasti raziskav ogroženosti z onesnaževanjem tako kraškega površja kot vodnih virov in voda, ki jih ta kras napaja. Ključne besede: kamniška občina, vodni viri, kras, onesnaženost voda Kamnik Speleology Club members have been researching the karst and karst phenomenon in the area of Municipality Kamnik and surroundings for 30 bygone years. The karst hydrology has been proved as extraordinary interesting, so a great deal of their activities have been dedicated to it. They have cooperated with similar organizations such as Rudolf Maister Grammar and Secondary School Kamnik and Jože Plečnik Grammar School Ljub Ijana. The results of some projects have been announced, particularly the researches about the jeopardy of the karst surface pollution and as well the pollution of spring water and water which is supplied by the karst. Key words: Municipality of Kamnik, spring water, the karst, water pol lu ti on Izvir Kamniške Bistrice CD O CO O > CD CD I CD > CD ci M CD cr Jamarski klub Kamnik je bil ustanovljen v letu 1977. Njegova glavna naloga je bila raziskovanje podzemeljskih jam na območju naše občine in Kamniških planin oziroma Kamniško-Savinjskih Alp. Po prebroditvi prvih organizacijskih težav smo se jamarji usposobili in opremili za precej naporna raziskovanja v sredogorju in visokogorju naših planin. Našli smo mnogo jamskih vhodov. Marsikaterega od njih smo bodisi sami ali v sodelovanju s sosednjimi jamarskimi društvi tudi raziskali. Seveda smo vjamah videli in našli marsikaj. Še posebno fascinantna je bila Kamniška jama, katere labirint z mogočnim, več kot 700 m dolgim glavnim rovom, izrazitim prelomom na koncu in z velikimi prostorninami nam je buril domišljijo glede nastanka. Začeli smo brati krasoslovno strokovno literaturo in prihajali smo do zanimivih spoznanj, ki so rojevala tudi nove in za tisti čas dokaj drzne ideje. Naš član Janko Urbanc, ki je bil študent geologije, jih je leta 1982 strnil v diplomski nalogi Stratigrafski razvoj Zeleniških Špic v osrednjih Kamniških Alpah. Rezultat vsega truda je bila ugotovitev, da je voda temeljni dejavnik pri nastanku jam. Glavno vodilo nam je bil a hipoteza, da so vse jame na našem območju raziskovanja nekdanje vodne poti. Ker pa vode sedaj na površju Kamniških planin skoraj ni več videti, nasje začelo zanimati, kje še sedaj odpira nove jame in po- Jamarji pred Kamniško jamo nuja možnosti raziskav prihodnjim generacijam jamarjev. Svoje delovanje smo podredili ideji, da bomo, ko bomo v jami ali v breznu našli tekočo vodo, za njo prišli tudi zelo globoko, kot so npr. Francozi v breznu Berger. Zato smo bili ob odkritju treh vodnih tokov v Kamniški jami prepričani, da bomo po njih oziroma ob njih prišli do izvirov v dolini Kamniške Bele. To nas je navedlo k odločitvi, da smo ze l o natančno preverili vse izvire in grabne z občasno vodo. Ker smo v njih videli potencialni spodnji vhod v Kamniško jamo, smo zaradi prepiha še zdaj prepričani, da ima najmanj dva vhoda. Takrat smo se lepo strenirali v hoji po brezpotju in težavnem dostopanju do krajev, ki so se nam zdeli zanimivi, in to v vsakem vremenu, saj je v gorah mogoče videti vodo le po dežju in v nevihtah. Pridob Ijeno znanje nam še sedaj pride prav. Nekako v tistem času, v zgodnjih osemdesetih letih, so se že začeli kazati znaki podnebnih sprememb in se je zmanjšala količina snežnih padavin. Takrat smo se usmerili v raziskovanje vodnih razmer v podzemlju Velike planine zaradi morebitne možnosti, če bi tamkajšnjo vodo lahko uporabili za zasneževanje smučišč, 35 1 36 ne da bi jo črpali iz Kamniške Bistrice. Takrat je bilo zanimanje za Ve I iko planino ve I iko, kot je tudi še sedaj, in občina je preko občinske raziskovalne skupnosti sofinancirala tudi naša prizadevanja. Nekaj let (1980-1990) smo del a I i raziskave na tej od alpskih vrhov malo nižji planoti. Rezultati raziskovanj so strnjeni v poročilih, ki so verjetno shranjena v občinskem arhivu, nam pa zaradi kriminalnih dogodkov v našem klubskem prostoru ni ostalo nič, razen nekaterih osnutkov projektov. Glavni dosežek raziskav je bil, da smo precej blizu smučišč na globini 140 metrov našli v jami stalno vodo. Njen pretok je zelo nihal, zato se z zajemanjem te vode ni nihče več ukvarjal. Precej dobro smo spoznali geologijo te kraške planote, ki je za razvoj jam dokaj ustrezna, za jamarstvo pa ne najbolj, saj se dobro prepustne, topne plasti menjavajo s slabo prepustnimi. To pomeni, da so v kamninah, primernih za nastanek jam, veliki prostori, ki pa se s prehodom v drug kamninski tip zožij o do take mere, da prehod človeku ni več mogoč. S kopanjem prehodov smo prišli malo naprej do naslednje zožitve. Vodam take zožitve ne predstavljajo ovire, saj se pretakajo molekularno. Človek pa je precej velik skupek velikih molekul in pač ne more potovati kot voda ali nekateri organizmi (bakterije in glive). Ob tej ugotovitvi ni bi I o da I eč do raziskovanja vodnih poti s pomočjo obarvane vode. Raziskave, njihov uspeh in ugotovitve so tako navdušile našega prijatelja mag. Dušana Novaka, daje pri Geološkem zavodu Slovenije izposloval sredstva za barvanje vseh večjih površinskih voda na območju Kamniško-Savinjskih Alp. To je b i I o de I o za več let, opravIja I i smo ga od 1988 do 1992, saj je bi I o ob zapletenih hidrogeo I o-ških razmerah treba upoštevati različne, včasih silno čudne možnosti. Vodo smo barvali v razmiku nekaj mesecev. Dušan Novak je organiziral dežurno službo na vseh izvirih, kjer je bilo pričakovati vodo iz barvanih mest. Rezultati barvanj so bili dovolj zanimivi in prepričljivi, da so bili objavljeni v Geografskem vestniku, in še danes predstavljajo temeljno vedenje o podzemnih vodah v Kamniško-Savinjskih Alpah. Zanimivosti je bilo kar nekaj. Temeljna pa je bila ugotovitev, da je stara smer odtoka vode na vzhod. To se ujema z našimi opažanji, da večina vodoravnih rovov v jamah na Kamniškem poteka v smeri severovzhod oziroma jugozahod, kar je povezano z nastankom Kamni-ško-Savinjskih Alp ravno na stiku med raznimi tektonskimi ploščami, ki sestavljajo Evrazijo in Afriko. Odtoki z enega mesta v razI ične do I ine kažejo na to, da so vse jame posameznega območja oziroma pogorja nekje na nam (za sedaj) nedostopnih mestih povezane. Naše domneve potrjuje tudi primer iz Julijskih Alp, ko so tolminski jamarji na Tolminskem Migovcu na nekaj kvadratnih kilometrih odkrili preko 35 kilometrov rovov. Nekaj podobnega obeta pri nas Korošica z vrhovi okrog nje, saj je tam Ledena devica, najgloblja jama izven pogorja Kanina, za katero je do sedaj ugotovljena globina že 1160 metrov. Pri naših in tuj ih raziskavah nam je posta I o jasno še nekaj drugega, težjega in za naša prizadevanja usodnejšega, namreč, daje pri nas pot v globino v spodnji tretjini višinskega potenciala praktično nemogoča. Morda bosta čas in »zagrizena« jamarska dejavnost to trditev ovrgla. Med barvanjem in sledenjem podzemnih voda je prišlo do nekaterih posebnih, anekdotičnih dogodkov. Enega od njih bom tu navedel. Za barvanje na Ve I i-ki planini v globini 140 meIrov smo uporabi I i 20 kg barve, saj smo bili na sredi planote in obstajala je bojazen, da z manjšo kol ičino barve ne bomo na izvirih nič opazili, kar se je tudi že zgodilo. Tokrat je bilo prvi teden ravno tako: nikjer nič. Potem paje poletno deževje vode močno dvignilo. Nekega jutra me je klical miličnik in me vprašal, če kaj vem o tem, da Savinja v Ljubnem teče neobičajno zelena. Zelo gaje skrbelo, da bi to morda škodovalo ribam, saj je bil ribič. Potolažil sem ga glede rib, nato pa obvestil Novaka. Takoj smo šli v Luče, pravzaprav v Podvolovljek na izvir Luč-nice, kjer smo vide I i enkraten prizor. Tam je izjemen hidrološki vozel, saj v strugi Brložnice, ki včasih priteče iz enako imenovane soteske, izvira Lučnica. Zraven je Tomaževčeva jama, ki ni skoraj nikoli brez vode. Imeli smo enkratno priložnost, da smo videli teči Brložnico in tudi iz jame je teklo. Vsa obarvana voda pa je prihajala iz izvira Lučnice, torej izpod Velike planine. Iz obarvanosti, pretoka in časa trajanja iztekanja obarvane vode smo izračunali, da vsebuje vodni rezervoar pod Veliko planino blizu 4 milijone kubičnih metrov vode. V bajkah so temu rekli podzemno jezero. Za kamniške občinske može je bilo to olajšanje, saj nesnaga z Velike planine dokazano ne ogroža našega vodnega zajetja, za katero so tedaj mislili, da se napaja izpod Veli ke pla ni ne. Take in podobne dogodivščine so nas opozorile na to, da je treba vodi posvečati večjo pozornost. Z natančnim merjenjem temperatur smo ugotovili, da ima jezerce, ki ga štejemo za izvir Kamniške Bistrice, tri dotoke iz različnega zaledja. Prav tako smo proučevali možnost, da bi zaledja voda razdelili na podlagi najdb podzemnih vodnih polžev. Vse skupaj je zahtevalo obsežnejše delo, kije presegalo naše znanje in finančna sredstva. Zato seje rodila ideja, da raziskavo izvedemo v okviru gibanja Znanost mladini, ki je podpirala raziskovalne naloge. Stike s Šolskim centrom Rudolfa Maistra smo že imeli, zato smo se raziskav lotili skupaj z njihovimi dijaki. V tej navezi je nastalo več raziskovalnih nalog, ki smo jih izvedli v času od 2000 do 2006. Omenjam le eno, ki je za obravnavano problematiko najpomembnejša. Župan občine Mengeš, ki sta ga kvaliteta in zanesljivost oskrbe s pitno vodo nekoliko motili, je raziskovalno nalogo finančno podprl in k temu nagovoril še kamniškega župana Antona Toneta Smolnikarja. Tako smo dobili materialno podstat in se lotili dela. Trije srednješolci in ena srednješolka, dijaki četrtega letnika, ki so ob raziskovalni nalogi nadpovprečno dobro opravili tudi maturo, so se pod mentorstvom profesorice in pod nadzorom članov Jamarskega kluba Kamnik (JKK) lotili raziskave. Porečje Kamniške Bistrice je relativno majhno, a zelo raznoliko območje južno od Kamniških planin. Kamniška Bistrica izvira v Koncu pod Skuto na nadmorski višini 600 m, če ne upoštevamo posameznih hudournikov z občasnim tokom, kot sta Bistrica in Sedelšček, ki dovajata vodo v strugo takoj pod glavnim izvirom (Veliki izvir). Nato pritečejo v Kamniško Bistrico štirje izviri v območju studencev pod Mokrico. Kamniška jama, konec glavnega rova CD O CA O > CD CD I CD > CD M CD cr Pred Predasljem se od vzhoda priključi Ma I i vir. Naslednji pritok je z vzhoda pritekajoča Kamniška Bela, ki občasno dovaja površinsko vodo od slapa Orglice (Orličje), ob sušah pa izvira precej nižje v dolini. Njeno povirno območje sega prav do Korošice, vendar so v gorovju pretoki podzemni in kažejo na bifurkacijo. Z zahoda priteče v Kamniško Bistrico izpod Velikega Zvoha potok Korošica, ki se v gornjem toku pojavlja v obliki posameznih studencev, šele nižje pa kot stalen vodni tok. Z vzhodne strani pritečeta v bližini Kopišč dva manjša potoka, ki deloma odmakata planoto Velike planine, nekaj nižje pa z iste strani priteče Konjska, ki je precej stalen potok. Naslednji pritok je od zahoda Grohat (Potok), ki ima še ponikalniški značaj, saj od izvirov pod Kamniškim vrhom, ki so delno zajeti za stari stranjski vodovod, večkrat ponikne in le malokdaj priteče površinsko v Kamniško Bistrico. Na Stahovici se v Kamniško Bistrico izlijeta dva pritoka. Z zahodne strani priteče izpod Pokovša Bistričica, zvzhoda pa Črna izpod Črnivca in Volovljeka. V Kamniku se Kamniški Bistrici z vzhodne strani priključi Nevljica, ki svoje vode zbira pretežno s severne strani Tuhinjske doline izpod Vovarja in Menine, izvir ima pod Rakitovcem. V Domžalah se prav tako z vzhoda pridruži Rača, ki ima zaradi moravškega krasa zelo zanimivo strugo in po-vodje ter skupaj z Radomljo in Drtijščico zbira vode s Trojan in Kandrš. Zadnji, najdaljši pritok Kamniške Bistrice je Pšata, ki je po nekaterih podatkih dolga kar 38 kilometrov, kar je celo več od dolžine Kamniške Bistrice. Ta zbira vode izpod Krvavca in jo je Kamniška Bis- trica zaradi nasipanja proda odrinila na zahodno stran kamniškobistriške ravnine. Zaradi številnih človekovih posegov v njen tok se v Kamniško Bistrico izliva kar trikrat: razbremenilnik v Gornjih Jaršah, regulirani odtok severno od mostu v Vidmu in kot Studenčnica, to je stara struga pod vasjo Beričevo. Površina porečja Kamniške Bistrice obsega 534,4 kvadratne kilometre. Ob pregledu vseh bolj ali manj znanih izvirov smo naredili seznam izvirov, ki po našem mnenju najbolj vplivajo na vodo, ki jo pijemo. Tu bomo obravnavali tiste, ki so večji in pomembno vplivajo na vodo v zajetju Iverje. Izviri 1. Izvir Konjske Izvir leži v dolini potoka Konjske, približno 20 minut hoda od Predkonjske na severnem pobočju doline ob vznožju grebena, ki se imenuje Sivnik. Zaledje Konjske je verjetno omejeno z grebeni, ki tečejo okrog doline Konjske z Ravnega hriba na Pirčev vrh, Poljanski rob in Gradišče ter nato mimo Sivnika v dolino. Vanjo se gotovo ne zbirajo vode izpod Poljanske planote. Izvir, ki smo ga zaj e I i, priteka s severne strani izpod Sivnika in ima zaledje v njegovem grebenu. Do mesta zajemanja ima precej dolgo površinsko pot, saj se po ledu, ki je v času našega obiska prekrival slap, po katerem na začetku svoje poti teče potok, nismo vzpenjali. 37 38 2 Mali vir Do tega iz vi ra pri de mo, če se 100 metrov severno od soteske Predaselj na levi strani ceste, ki pelje v Kamniško Bistrico, podamo na kolovoz, ki se spusti v dolino. Ko kolovoz začne zavijati v polkrogu v levo, so izviri pod nami. Mali vir se po nekaj sto metrih izliva v Kamniško Bistrico tik pred začetkom Predaslja. Zaledje Malega viraje slabo določeno. V njem so se poj avil e vode s Korošice, možno pa je tudi, da so v njem vode iz izvira Kamniške Bistrice. Izvir ima zelo stabilno količino vode in bi bil lahko nižji odtok zaledja izvira Kamniške Bistrice. 3. Izvir Kamniške Bistrice To je zajezitveno jezerce, ki leži vzhodno od parkirnega prostora pred Domom v Kamniški Bistrici. Zaledje Kamniške Bistrice predstavlja glavni greben Kamniško-Savinjskih Alp nekako od Grintovca do Planjave, kar kažejo izotopske analize. V izvirno jezerce se izlivajo trije podzemni dotoki iz različnih zaledij, natančnejšo mejo pa je prav zato težje določiti, saj voda od koče na Kamniškem sedlu dokazano odteka na sever v Savinjo. Zaledje Kamniške Bistrice je dokaj veliko, saj je največji izvir v dolini. Vodo dobiva iz višjih delov Kamniško-Savinjskih Alp. V jezercu se združijo trije vodni tokovi, ki se ločijo po temperaturi in izotop-ski sliki, zato sklepamo, da odmakajo različne masive, ni pa še jasno katere. Vsaj del poti pretečejo skozi izprano moreno, skozi masiv pa tečejo po podzemeljskih rovih. Jamarji v tem delu planin še niso našli nobene dostopne aktivne vodne poti. Tudi Dušan Novak je ob barvanju dostopnih površinskih in podzemeljskih voda dokazal samo povezavo s Korošico. 4. Kraljev studenec (Studenci) - izvir pri Rakah Leži pod vzhodnim pobočjem Mokrice na severnem začetku Predaslja. Do njega najlažje pridemo po Ko-željevi poti od Predaslja proti severu po moreni. Ko se pot začne spuščati, se obrnemo naravnost navzdol k vodi. Ta studenec ima precej nihajoč pretok, vendarje kljub temu dokaj stalen. Ima veliko zaledje, ki sega zahodno od črte Kokrsko sedlo, Kalška gora, Kalški Greben, Vrh Korena, Kompotela, Mokrica, saj se vanj stekajo še vode z Dolge njive in studenčka pod Pasjo glavo. 5. Izvir ob cesti To je studenec, ki leži ob cesti kakih 500 metrov južno od postaje žičnice. Studenec je urejen in ljudje, predvsem kolesarji, se ob njem dosti ustavljajo. Tudi prebivalci si tu točijo zalogo dobre pitne vode. To je lokalna voda, ki je dokaj stalna, zaledje pa je grapa v pobočju nad izvirom. Po njej se pretaka voda v grušču. Podoben primer so pritoki v Belo v dolini Kamniške Bele z vzhodne strani, kjer so zadnje velike vode mestoma odstranile grušč do žive skale, po kateri sedaj tečejo potočki mestoma površinsko. Ob vzorčenju smo zapisali natančno lego z Gauss--Kruegerjevimi koordinatami s pomočjo naprave GPS, pretok in temperaturo vode, temperaturo zraka in vzeli tri vzorce: 3 decilitre za bakteriološko analizo, 1,5 litra za čebulni test in 20 litrov za degustacijo. Zapisa- li smo tudi stanje okolja in kakšno pripombo oziroma pojasnilo. Ravno tako smo takoj ob izviru izmerili prevodnost, pH, trdoto v nemških stopinjah, nitrite, nitrate in fosfate. Za preverjanje podzemnih mehkužcev smo po navodilih dr. Rajka Slapnika zajeli še kakšnega pol kilograma drobnega sedimenta. V spodnji tabeli so predstavljeni podatki različnih bioloških parametrov izvirov v dolini/porečju Kamniške Bistrice. Tabela: Bakteriološki podatki o izvirih Št. iz- Ime izvira Esche- Kolifor- Aerobne Aero bne vira richia mne bakterije bakterije coli bakte- (pri 22 (pri 37 MPN rije °C) °C) 1 Boltov studenec 2,2 5,1 76 12 3 Izvir Pšate 5,1 5,1 66 15 4 Izvir Tunjščice 5,1 16,0 155 14 5 Zajetje pod Sidražem 0,0 9,2 29 12 6 Izvir v Konjski 0,0 0,0 7,5 5 7 Ma li vir 0,0 0,0 5 5 8 Izvir Kamniške Bistrice 0,0 0,0 5 5 9 Izvir pri Rakah 0,0 0,0 5 5 10 Izvir ob cesti 0,0 0,0 42 5 11 Kajžarski Šunc 0,0 0,0 86 18 12 Potok v Črni 0,0 0,0 5 5 13 Potok Ri bnik 16,0 16,0 400 105 14 Sa mot ni mlin 2,2 2,2 32 13 15 Vodovod Volčji Potok 0,0 0,0 5 5 16 Vodovod Me ki nje 0,0 0,0 78 40 Vir: Inštitut za varovanje zdravja, Ljubljana Anketa o pitni vodi Bistveni del naše raziskave je bila anketa, s katero smo želeli ugotoviti odnos prebivalstva do pitne vode. Z njo smo žele l i doseči enega od osnovnih ciljev raziskovalne naloge, to je ugotoviti, koliko ljudje dejansko razlikujejo vode in koliko je resnice v ljudskem glasu, da so posamezne vode bistveno boljše od drugih, kar velja tudi, in morda še posebno, za vode iz vodovodov. Da bi ta cilj dosegli, smo morali izdelati vprašalnik, s katerim bi zbrali podatke z dovolj povednimi odgovori. Pri pripravi ankete smo imeli kar nekaj težav, ki smo jih rešili tako, da smo za pomoč pri našem delu prosili profesorico sociologije. Sestavili smo vprašalnik, ki je bil precej obsežen, saj je obsegal kar štiri strani. Ankete se je v prvi fazi, ki je v prispevku tudi predstavljena, udeležilo 139 udeležencev, od tega je bilo 66 moških in 73 žensk. O anketirancih smo opravil i analizo po njihovi starosti, izobrazbi in zaposlitvi. Starostna lestvica kaže, da bodo rezultati ankete uporabni še nekaj let, saj so se je ude l ežil i pretežno mladi, kar je delno posledica tega, da smo anketo izvedli v okviru informativnega dneva in so se je množično ude le ži li osnov no šol ci, ki so si pri šli ogle dat na šo jamarsko šolo. Menimo, da svojega odnosa do oskrbe s pitno vodo v prihodnje ne bodo bistveno spremenili. Velik delež udeležbe mladih pri anketiranju je razviden iz tabele razporeditve anketirancev po izobrazbi, saj več kot polovico vzorca zajemajo osnovnošolci. V anketi so prevladovali učenci, dijaki in študentje, vendar so anketo izpolnjevali tudi ljudje z mnogih drugih področij zaposlitve. Med zabeleženimi poklici je bil v anketi naveden tudi kmet, vendar je po našem mnenju verj etno šlo za ša Ijivca, ki je bil star manj kot 20 let, daj al pa je same zabavne odgovore. Med drugim naj bi prel zkusil tudi vzorec vode s številko 13, izvir potoka Ribnika v Godiču, ki pa ga sploh nismo dali na degustacijo, saj je bil bakteriološko oporečen. Kako je anketiranec prišel do tega vzorca, nam ni znano. Upamo pa, da ni imel hujših zdravstvenih težav, saj je bila voda iz tega izvira tako onesnažena, da bi jo lahko uporabljali kvečjemu za gnojenje lončnic. V anketi smo zajeli prebivalce 26 okoliških naselij, pa tudi od Kamnika bolj oddaljenih krajev. Odgovori na vprašanja o navadah pitja vode so dali naslednje rezultate: Ali doma v družini uporab jate za pitje vodo iz vodovoda? Na to vprašanje je pritrdilno odgovorilo 137 ljudi, 2 pa sta odgovorila, da vode iz vodovoda v njihovi družini ne uporab Ijajo za pitje. To pomeni, da voda iz vodovoda skoraj vsem pomeni osnovno pijačo. Iz tega lahko sklepamo, da pričakujejo in se zanesejo na veliko kakovost te dobrine. Iz te ugotovitve sledi tudi velika odgovornost tistih, ki oskrbujejo prebivalstvo z vodo. Ali to vodo pijete tudi vi sami? 134 ljudi iz anketirane skupine je odgovorilo, da vodo iz pipe pijejo tudi sami. Odgovori kažejo skoraj popolnoma enako podobo kot pri prvem vprašanju. V kolikšni meri so za vas pomembne kvaliteta, nemotena oskrba in ugodna cena vode iz vodovoda? Odgovori kažejo, da sta ljudem najpomembnejši kakovost vode in stabilna oskrba, cena pa ob tem ni tako pomembna. To je verjetno posledica razmeroma nizke cene vode iz vodovoda, zato se ljudje večinoma z njo ne obremenjujejo, težave s kakovostjo ali z oskrbo z vodo pa opazijo takoj. Večinoma je anketirancem kvaliteta oskrbe pomembnejša od kakovosti vode. Kako ocenjujete kakovost vode, ki jo pijete doma? Odgovori kažejo, da so ljudje večinoma zadovoljni z vodo, saj so skoraj vsi odgovori v gornji polovici ocen. To lahko tolmačimo tudi kot priznanje prizadevanjem upravljavcev vodovodov, ki sledijo predpisom in zagotavljajo kakovostno in ljudem všečno vodo. Zanimiva je tudi povprečna ocena kakovosti vode pri anketirancih, ki imajo doma vodo iz mengeškega ali kamniškega vodovoda. Ljudje so z vodo iz kamniškega vodovodnega sistema dokaj zadovoljni, medtem ko so anketiranci z mengeškega območja bolj kritični in nezadovoljni s kakovostjo svoje vode. Kljub temu so jo v anonimnem ocenjevanju vzorcev v povprečju ocenili za nekoliko boljšo kot tisto, ki jo pijejo doma. Podatki kažejo tudi to, da so vodo, na katero so navajeni, ocenili nekoliko bolje kot isto vodo na izviru. Iz tega ne gre sklepati, da se voda v ceveh izboljša. V tem primeru gre morda za vpliv mešanja vode v vodovodnem sistemu. Ste imeli v zadnjem letu težave s kvaliteto pitne vode? Neprijetnosti, ki so jih doživeli anketiranci, so največkrat povezane s preveliko količino klora v vodi ali z izrazito neprijetnim vonjem vode. V katerem mediju spremljate podatke o kakovosti vode, ki jo pijete? Podatki kažejo, daje spremljanje kvalitete vode in dogajanja v zvezi z vodooskrbo največ vezano na televizijo in časopise. Zanimivo je, da skoraj četrtina ljudi ne spremlja dogodkov v zvezi z vodooskrbo, kar glede na to, da je večini kakovost vode pomembna, verjetno kaže na veliko zaupanje ljudi v vzdrževalce vodovodnega omrežja. To se lahko pogosto izkaže tudi kot slabost, saj se v primeru težav takšni ljudje informirajo iz govoric, ki pogosto niso točne in zanesljive ter povzročajo le paniko in posledično slabo mnenje o upravljavcih vodovoda in drugih odgovornih. Ali pijete ustekleničeno vodo? Dobili smo različne razlage, ki so jih navedli anketiranci, zakaj se odločajo za pitje ustekleničene vode ali tiste iz vodovoda. Kot utemeljitev navadno navajajo kakovost ene ali druge vode, pogosto pa ustekleničeno vodo pij ej o le takrat, ko so zdoma in nimaj o dostopa do domačega vodovoda. Tudi tu se kot pri 2. vprašanju pojavi pet ljudi, ki vode iz vodovoda ne pijejo, kar kaže na to, da so anketiranci odgovarjali iskreno. Degustacija vode je prinesla naslednje rezultate: Anketiranci so preizkusili vzorec iz vsakega izvira vode približno 60- do 80-krat, kar pomeni da so rezultati za vsak vzorec vode približno enako zanesljivi. To nam je zelo olajšalo analizo rezultatov. Anketiranci so vzorce vode na degustaciji primerjali z vodo, ki jo pijejo doma. Vodo so ocenjevali z ocenami od 1 do 5, pri čemer ocena 1 pomeni, da je voda v primerjavi z domačo mnogo slabša, 2 nekoliko slabša, 3 enako dobra, 4 nekoliko boljša in 5 mnogo boljša. Anketirancem je bila najbolj všeč voda iz izvira Mali vir. Izrazito najslabše mnenje so imeli o vodi iz izvira Kajžarski Šunc, ki se po povprečnem splošnem mnenju edina bistveno razlikuje od drugih. Ocenili sojo, da je neko I iko slabša kot tista, ki jo pij ej o doma. To je verjetno posledica njenega neprijetnega okusa po zem Iji ali mahu. Razl og je verj etno v tem, da smo jo zajeli na odtoku iz umetnih bazenčkov, skozi katere je speljana kmalu po izviru, ne pa tam, kjer pride na dan. V bazenčkih se usedajo odpadlo listje in druge organske substance, kar vpliva na okus. To je v skladu s samohvalo jamarjev, daje voda najboljša prav na izviru, oni pa jo pijejo daleč prej, preden pride na površje, če seveda pridejo do nje. Analiza odgovorov prikazuje za skoraj vse izvire tipično Gaussovo krivuljo pogostosti ocen splošnega vtisa. Največkrat se pojavlja ocena 3, nekoliko redkeje 2 in 4, oceni 1 in 5 pa sta redki. Izjema je zopet izvir Kajžarski Šunc, ki ga je največ ljudi ocenilo kot mnogo slabšega, zato kaže distribucija linearno padanje ocen 39 od 1 proti 5. Ljudje očitno, razen redkih izjem, ne marajo okusa po zemlji. S pomočjo rezultatov ankete smo poskusili najti povezave med kemij ski mi, bi o lo ški mi in fizi kal ni mi lastnostmi vode in izvirov ter splošnim mnenjem, vonjem in okusom posamezne vode. Ugibali smo, daje morda kvaliteta vode odvisna od pretoka izvira, saj bi izviri z večjim pretokom utegnili imeti bolj svežo in zato boljšo vodo. Ugotovili smo, da ni med tema dvema lastnostma vode nobene povezave, kar pomeni, da je podzemna voda, ki smo jo zajeli, vsaj za anketirance približno enake kvalitete. Če izvzamemo izvira na nadmorskih višinah 790 in 580 metrov, lahko opazimo, da kakovost vode z višjo nadmorsko višino izvira nekoliko raste. To lahko razumemo kot posledico manjšega onesnaženja višjega zaledja izvirov, saj je tam manj človekovega poseganja v okolje. Ker smo pričakovali odvisnost kvalitete vode od fizikalnih parametrov, smo izdelali analizo in primerjali povprečni splošni vtis glede na posamezne parametre. Izkaza I o se je, da prevodnost vode nima vpliva na kakovost vode, ki bi ga anketiranci posebej opazili. Ugotovili smo še, da je ljudem voda z nižjim pH bolj všeč kot tista z višjim, vendar so razlike minimalne. Linearni videz grafa moti voda iz Kajžarskega Šunca, ki ima pH 6, vendar smo problematiko kakovosti vode iz tega izvira že razložili in ni povezana z njenim pH. Ugotovili smo, da so pri nas vse vode zaradi apnenčaste podlage nekoliko bazične. Naša ugotovitev se ujema z izjavo domačina Franceta iz Šunc, kije dejal, daje studenec z najboljšo vodo na drugi strani doline pri opuščeni kmetiji Završnik, kjer iz podlage tufskih kamnin izvira bolj kisla voda. Pri trdoti vode opažamo podoben rezultat. Ljudem se zdijo boljše vode, ki po trdoti odstopajo od povprečnih voda. To je logično, saj je vsaka drugačna voda vsaj za nekaj časa boljša od običajne. Graf 1: Splošni vtis o vodi v odvisnosti od koncentracije nitratov Podatki kažejo, da sta oba spola anketirancev pri ocenjevanju kakovosti vode dokaj usklajena, vendar so ženske pri ocenah nekoliko bolj kritične. Rezultati ankete ne kažejo bistvenih razlik v oceni voda v odvisnosti od starosti anketiranca. Morda je do vode nekoliko bolj kritična populacija od 50 do 60 let, pri kateri je ocena kakovosti vode edina bistveno pod povprečjem. Racionalnega razloga za to nam ni uspelo najti. Videti je, da so najbolj kritični do kvalitete vode ljudje z višjo izobrazbo. Manj kritični so tisti s srednješolsko izobrazbo. Verjetno je razlog v tem, da je to populacija, ki še ni zaključila izobraževanja in še ni kritična do problemov, kijih raziskuje naša naloga. Zbrali smo dokaj pestro zbirko komentarjev o okusu vode, ki so ga zaznali anketiranci in se nanašajo pretežno na neprijetna mnenja o vodi. Anketiranci so pokazali precejšnjo domiselnost pri opisovanju, saj so zaznali vse mogoče okuse: od mahu, zemlje, prsti in mineralov za slabe vode do okusa po sadju, agrumih, gozdnih sadežih, vinu in vaniliji za vode, ki sojim bile všeč. Mnenja o okusu pri nobenem izviru niso bila enotna, saj so se tudi za izvir Kajžarski Šunc našli ljudje, ki so trdili, da je okus dober, čeprav je večina menila, da ima okus po zemlji, mahu ali listju. Zanimiva so tudi mnenja anketirancev o vonju vode. Najbolj prijeten se jim je zdel vonj vode iz mengeškega vodovoda in zajetja pod Krvavcem, ki je dejansko ista voda. Zanimivo je, da so se prebivalci Mengša pri vprašanju o težavah z vodooskrbo pritoževali, da ima voda vonj po kloru. V anketi pa se je izkazalo, da ljudje lahko zavohajo klor, ki ga dodajajo vodi, in se jim v nasprotju z našimi pričakovanji ta vonj zdi prijeten. Anketirancem je dišal tudi izvir v Konjski, ki ga zaradi ledu nismo zajeli takoj pri izviru, ampak nekoliko nižje, kar očitno vpliva na njegov vonj. Ker tudi krvavški vodovod zajema del površinske vode v drenažnem zajetju, je možno, da ima dober vonj voda, ki je za izvirom nekoliko prezračena zaradi krajšega površinskega toka. Največ anketirancev je zaznalo neprijeten vonj pri vodi iz Kajžarskega Šunca, kar je morda povezano z ne prijet nim oku som, ki so ga opa zi li. 40 Povprečni splošni vtis I 1 25 NO, Vir: Anketa Po rezultatih ankete o oceni kakovosti vode v odvisnosti od koncentracije nitratov (graf 1) lahko sklepamo, da ljudje po okusu vode zaznajo koncentracijo nitralov v vodi. Vzorci vode z večjo koncentracijo so ocenjeni kot slabši. Enak učinek je opaziti tudi pri analizi odgovorov o koncentraciji fosfatov, saj so vode z več fosfati po mnenju anketirancev slabše. Zabavne so tudi »lastne opombe«, ki so jih ljudje dodajali k splošnemu vtisu o posameznem izviru vode. Mnenja so ponovno različna, spet pa izstopa Kajžarski Šunc, ki seje enemu izmed anketirancev zdel zelo dober, drugemu pa slab. Nekaj opomb lahko razumemo tudi kot izgovore ljudi, zakaj njihovi odgovori niso zanesljivi, saj so bili nekateri prehlajeni ali nahodni in zaradi tega njihovi receptorji za vonj in okus niso delovali najbolje. Za konec smo bolj za šalo kot zares poskusili najti še povezavo med nadmorsko višino izvira, višino izobrazbe anketiranca in splošnim vtisom o vodi iz posameznega izvira. Rezultati te analize so bili prikazani v grafični obliki, vendar med njimi nismo našli nobene logične povezave. Raziskovalna naloga je požela velik uspeh, saj je dobila zlato priznanje na srečanju Mladih raziskovalcev v Murski Soboti, čeprav se je predstavitve in zagovora udeležil samo en raziskovalec. Biološke raziskave pa smo dokaj intenzivno izvajali na izvirih in v jamah v letih od 1980 do 2006. Rezul- tati so bili v Kamniškem zborniku že objavljeni. Anketiranje o kakovosti voda smo nadaljevali na Festivalu pitne vode v letih 2007-2010, ki smo ga ob pomoči Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra organizirali v Kamniku ob svetovnem dnevu voda. Nameravali smo zbrati kakih 10.000 anket, da bi bile analize bolj zavezujoče za oblasti, ki odločajo o preskrbi z vodo. Ta del projekta še ni zaključen. V nalogi je bilo zapisanih tudi nekaj sugestij za zavarovanje izvirov in njihove vode pred onesnaževanjem na poti do vodnih zajetij. V življenju pa ni bilo videti, da bi se odnos do izvirov v Koncu kaj spremenil. Zato smo v letih 2013 in 2014 organizirali še eno raziskovalno nalogo, tokrat na Gimnaziji Jožeta Plečnika iz Ljubljane, a z dijaki iz našega okolja. Za izhodišče smo vzeli naslednji zgodbi: Nekod na Dolenjskem da so si zgradili vodovod in ko so ga svečano izročili javni uporabi, se je slavnosti udeležil tudi župan, ugledna in častita korenina. Njemu da so natočili iz vodovoda prvo čašo. Dvigniljoje proti soncu in jo pohvalil, da je čista. Potem je dejal: »Krščen sem bil z njo, pilje še nisem.« Za hipec da se je pomišljal, pa se je vendar odločil: »Naj bo, vzela me ne bo!« In je nastavil čašo in jo počasi previdno nagnil vase. Za en požirek ne prevelik ne premajhen da je v usta vzel nevajene pokušnje, splaknil si je z njo ustno duplino od lica do lica, od usten do grl a in si v njej okopal jezik. Potem jo je v lepem loku zopet izpljunil, džk! Tako je storil, kakor delajo izkušeni veščaki, kadar pokušaj o vino. Džk! In bi bil polni curek zadel hlače policaja, da jih ni imel policaj zatlačenih za škorenj, škornju pa voda ne škoduje od zunaj. In nato je župan o vodi iz novega vodovoda izrekel tole sodbo: »Gospoda moja, tako se mi zdi, da nima pravega gajsta!« (Fran Milčinski: iz črtice Pravniški izlet) George je bil naš govornik. Nadel si je prikupen smehljaj in rekel: »Prosim vas, ali bi nam mogli dati malo vode?« »Seveda,« je odgovoril stari gospod; »vzemite si je, kolikor je potrebujete, ostalo pa pustite.« »Prav lepa vam hvala,« je zamrmral George in se ozrl okrog. »Kje - kje jo pa hranite?« »Zmeraj na istem mestu,« je bil ravnodušen odgovor; »ravno za vami.« »Ne vidim je,« je dejal George, ko se je obrnil. »Ha, šmenta, kje pa imate oči?« je opomnil mož, ko je zasukal Georgea in z roko pokazal na reko. »Tam je vode dovolj, ali ni?« »Oh!« je vzkliknil George, ko je razumel, kam meri; »toda veste, saj vendar ne moremo piti reke!« »Ne; toda popijete lahko del reke,« je odvrnil stari možak. »Jaz jo pijem že petnajst let.« George je dejal, da potemtakem njegova zunanjost ni posebno dobro priporočilo za pijačo te znamke; in da bi in rajši pil vodo iz vodnjaka. (Jerome K. Jerome: Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo) Z malo modernejšo metodo smo se lotili preverjanja kvalitete vode oziroma poskušali ugotoviti, kaj med potjo vodo Kamniške Bistrice, ki je na izviru med naj- boljšimi v Sloveniji, uniči do take mere, daje za Domžalami med najslabšimi. Nekaj podatkov, ki so bili osnova za zastavljene raziskovalne aktivnosti, je prikazanih v naslednjih tabelah. Pomembni so podatki o pretokih. Pretok Kamniške Bistrice srednji pretok 20,90 m3/s srednji nizki pretok 3.75 m3/s najnižji pretok 1.95 m3/s najvišji 240 m3/s Tabela: Podatki o modulih odtoka 1 2 3 4 5 6 jan. 0,70 0,62 0,95 0,92 0,97 0,85 feb. 0,68 0,44 0,90 0,98 1,16 0,68 mar. 1,05 0,59 1,08 1,05 1,15 0,83 apr. 1,06 0,91 1,19 1,11 1,22 0,94 maj 1,38 1,33 0,97 0,94 0,87 0,68 jun. 1,41 1,31 1,01 0,97 0,97 0,69 jul. 1,06 1,10 0,87 0,89 0,78 0,70 avg. 3,71 0,47 0,64 0,82 0,61 0,65 sep. 0,82 0,73 0,82 0,87 0,8 0,89 okt. 1,09 1,68 1,11 0,97 1,02 1,44 nov. 1,33 1,98 1,51 1,29 1,22 2,18 dec. 0,95 0,98 1,22 1,18 1,23 1,50 LEGENDA: 1 Kamniška Bistrica - Kamnik 2 Kamniška Bistrica - Vir 3 Nevljica - Nevlje 4 Rača - Podrečje 5 Pšata - Moste 6 Pšata - Topole Modul odtoka je razmerje med mesečno količino padavin in odtokom. Na prvi pogled so podatki nenavadni, vendar nanje zelo vplivajo človekovi posegi v vodotoke (mlinščice in razbremenilnik). Znano je tudi, da Kamniška Bistrica napaja podtalnico, ki se vedno bolj črpa za potrebe vodooskrbe in zato voda iz struge izginja v podzemlje. Nekdaj je Bistrica z vodo, ki je ponikni I a, tako intenzivno zalagala izvir Gobovšček pri Dragomlju, daje na njem obratovala ribogojnica. Zaradi intenzivnega črpanja vode za vodovod zdaj ta izvir zelo pogosto presahne. Tako zdaj nekdaj pomembnega podzemnega pretoka iz ene reke v drugo ni več. Pomen Kamniške Bistrice za vodooskrbo Vode Kamniške Bistrice so v veliki meri zajete za vodooskrbo prebivalstva. V gornjem toku Pšate je zajetje Krvavec, ki z drenažo in vrtinami oskrbuje Mengeš in nekatere druge občine. Na prehodu Kamniške Bistrice v ravnino je na Stahovici drenažno zajetje za kamniški vodovod, ki ga napaja Kamniška Bistrica, ta vanj doteka skozi naplavino. V kamniškobistriški ravnini je 41 42 niz vrtin in črpališč, ki s pitno vodo oskrbujejo prebivalstvo in industrijo, med drugim tudi proizvodnjo zdravil Novartis oziroma bivšo tovarno Lek v Mengšu. Iz vrtin v Radomljah črpajo naravno izvirsko vodo Zlata kaplja. Iz tega sklepamo, daje kvaliteta vode v Kamniški Bistrici izjemno pomembna tudi za te dejavnosti, saj napaja podtalnico oziroma vzdržuje njeno hidrostatično ravnotežje. Ocena kemijskega stanja površinskih voda predstavlja obremenjenost površinskih voda s prednostnimi snovmi, za katere so na območju držav Evropske skupnosti postavljeni enotni okoljski standardi kakovosti. V vodno oko Ije se odvaj a na tisoče razi ičnih kemikalij, od katerih je bilo na evropskem nivoju 33 snovi oziroma skupin snovi določenih kot prednostnih. Te snovi so bi I e izbrane kot re I evanine za območje Evropske skupnosti zaradi njihove razširjene uporabe in ugotovljenih povišanih koncentracij v površinskih vodah. Trinajst od njih je zaradi visoke obstojnosti, bio-akumulacije in strupenosti določenih kot prednostno nevarnih snovi. Po evropski direktivi morajo države članice z ukrepi zagotoviti, da se postopno zmanjša onesnaževanje s prednostnimi snovmi in da se postopno odpravijo emisije odvajanja in uhajanja teh snovi v na ravo. Ideja naše raziskovalne naloge je bila, da z nam dosegljivimi in realno majhnimi možnostmi laboratorijskega dela skušamo ugotoviti, koliko si naša Kamniška Bistrica glede na onesnaženost zasluži ime zelena os regije. Posledice požleda v Predaslju Vzorčili smo ravno v času požleda (datum/obdobje vzorčenja). Ta ujma je dodala nekaj novih rezultatov k poznavanju režima izvirov v Koncu. Vzorčna mesta prikazuje spodnja tabela. Tabela: Vzorčna mesta za odvzem vzorcev vode na porečju reke Kamniške Bistrice v sklopu raziskovalne naloge dijakov Gimnazije Jožeta Plečnika iz Ljubljane Sotočje Vzorec 1. izvir Kamniške Bis- 1. Kamniška Bistrica trice 2. izvir Studenci pod 2. Studenci Mokrico 3. Kamniška Bistrica 3. Kamniška Bela pred Pre das ljem 4. Kamniška Bela 2,4 km 5. Kamniška Bistrica, Brsniki 6. Korošica 5,1 km 4. Sta hovi ca 7. Bistričica 4,9 km 8. Črna 8,8 km 9. Kamniška Bistrica, Grohat 10. Kamniška Bistrica 100 m pod sotočjem 5. Kam nik 11. Kamniška Bistrica pred sotočjem 12. Nevljica 17,7 km 13. Kamniška Bistrica 100 m pod sotočjem 6. Jarše 14. Kamniška Bistrica pred sotočjem 15. Pšata kanal 16,6 km 16. Kamniška Bistrica 100 m pod sotočjem Sotočje Vzorec 7. Domžale 17. Kamniška Bistrica pred sotočjem 18. Rača 24,2 km 19. Kamniška Bistrica 100 m pod sotočjem 8. Bi šče 20. Kamniška Bistrica 9. Be ričevo 21. Kamniška Bistrica pred sotočjem 22. Pšata 27,5 km 23. Kamniška Bistrica 100 m pod sotočjem 10. Vi dem 24. Kamniška Bistrica pred sotočjem 32,6 km 25. Sava 200 m Pri vzorčenju smo nabrali vzorce na 25 odvzemnih mestih. Vzorce smo potem analizirali v šolskem laboratoriju Gimnazije Jožeta Plečnika iz Ljubljane in na Inštitutu za varovanje zdravja v Ljubljani. Zbrani bakteriološki podatki so bili še posebno značilni, saj smo vzorčili ravno med požledom, zato so se pokazale nekatere nove ogroženosti manjših izvirov, ki so v dani situaciji zbirali tudi površinsko vodo. Rezultati nekaterih meritev so zbrani v naslednji ta- be li. Tabela: Prikaz rezultatov meritev prevodnosti vode, vsebnosti nekaterih kemijskih snovi, pH-vode in njene alkalnosti v obdobju žledoloma PREVO- KH PO/ NO3-1 no2-1 PH ALKALNOST DNOST WWST PPM GH/CH 1 85 5/5 0 0,2 0 6,6 120 2 106 5/5 0 0,2 0 6,5 120 3 88 4/4 0,1 0,2 0 6,5 180 4 109 5/6 0 0,5 0 6 180 5 103 5/5 0 0,2 0 6 120 6 136 8/7 0 2,5 0 6,5 240 7 163 9/6 0,03 1 0 6 120 8 132 8/6 0 2,5 0 6 120 9 104 4/6 0 1 0 6 80 10 118 5/6 0,2 0,5 0 6 120 11 120 7/6 0,25 1 0 6,5 720 12 163 9/7 0,03 0,5 0 6,5 720 13 150 7/7 0,03 2,5 0 6 180 14 136 7/6 0,1 1 0 6 120 15 152 9/5 0,03 1 0 6,5 240 16 140 7/5 0 1 0 6,5 240 17 149 10/7 0,03 0,2 0 6,5 180 18 168 9/7 0,1 2,5 0 6,5 180 19 159 8/6 0,1 2,5 0 6,5 120 20 158 7/7 0,25 2,5 0 6 120 21 159 8/8 0,25 5 0,1 7,5 120 22 143 8/7 0,1 0,5 0 7 80 23 157 9/6 0,25 0,5 0 6,5 120 24 159 8/6 0,25 1 0,1 7,5 120 25 147 7/7 0,25 0 0 6,5 120 Pri analizi rezultatov vseh merjenih parametrov oziroma spoj in se je pokaza I o, da so najbolj uporabne rezultate dali podatki, zajeti po metodi TDS (termična desorpcijska spektroskopija, graf 2), ki v gornji tabeli niso prikazani. Podatek TDS pokaže celotno količino raztopljenih snovi tako ionskega kot molekulskega izvora, iz česar sklepamo, da pokaže vse vire onesnaževanja, tiste, ki smo jih določali z drugimi metodami, kot tudi tiste, ki jih naše laboratorijsko delo ni moglo določiti. Največja prednostte metodeje zelo enostaven, la hek in po ce ni ins tru ment, ki ga ra zi skovalec lahko uporablja brez posebnega predznanja in šolanja TDS i □ Kamniika Biitriea * ■ Pritoki s T 9 10 11 -1 12 • la 14 1 • 19 _J /fl 22 is 1 ZS 50 100 TDS [ j Ji l| ISO Graf 2: Rezultati vzorčenj po metodi TDS Ugotovitve raziskovalne naloge 1. Izvir Kamniške Bistrice ima najbolj čisto vodo. TDS je najnižji od vseh izmerjenih. Tudi trdote so dokaj nizke. Edini moteči parameter je zabeležena vsebnost nitrata. Morda bi vzroke za tako stanje lahko pojasnili, če bi bolje poznali zaledje tega izvira. Po nekaterih predpostavkah se na izviru zdru- Pot do vzorcev je bila otežena žijo trije podzemni tokovi, ki vsaj nekaj časa tečejo skozi moreno, ki je lahko neke vrste filter za nečistoče. 2. Prvi pritok Studenci ima TDS že nekoliko večji, vsebnost nitrata pa je enaka kot pri izviru Kamniške Bistrice. 3. Kamniška Bistrica pred sotesko Predaselj je po izmerj enem TDS nekaj slabša kot na izviru, ima pa enako koncentracijo nitrata. V vzorcih smo zaz na li fosfa te, kar je morda po sle di ca po se li tve v gornjem delu doline, saj lahko fosfati izhajajo iz pralnih sredstev ali iz uporabe umetnih gnoj il. Lokalne (hišne) kanalizacije se v reko ne izlivajo ne po sre dno, pač pa pri kri to (kot po ni kal ni ce), odplake pa v vodo posredno vseeno lahko pridejo. 4. Pritok Kamniška Be l a ima izmerjen TDS še višji kot Studenci, pa tudi koncentracija nitrata je večja. Vzrok je morda daljši površinski tok čez organsko maso, npr. les v strugi. 5. Kamniška Bistrica ima pod jaso Brsniki vzorčeni TDS nižji kot pritok Kamniška Bela, vendar je višji v primerjavi z meritvijo na točki 3. Nitrati so v običajni količini. Trdota je v okviru normale. 6. Pritok Korošica ima relativno močen negativni vpliv na kvaliteto vode v Bistrici. TDS je bistveno višji, celotna trdota je višja, pa tudi nitratov je že 2,5 mg/L. 7. Bistrica ima pri pritoku Grohat TDS precej nižji od zadnjega pritoka, saj s svojo količino vode nevtralizira bolj »bogato« vodo pritoka. Naraste tudi trdota vode, prav tako se poveča količina nitratov. 8. Pritok Bistričica ima TDS že zelo visok (163), kar je blizu rekorda v porečju. Prav tako ima visoke vsebnosti nitratov in fosfatov. Tudi trdota je precej nad trdoto Bistrice. Vzrok je verjetno komunalno neurejena in poseljena dolga dolina. 9. Pritok Črna, ki priteče skoraj na isti točki kot Bistričica, ima visok TDS. Trdote so visoke in prav tako izmerjeni nitrati. Vzrok je verjetno komunalno neurejena in poseljena dolga dolina. 10. Kamniška Bistrica je pod Stahovico razmeroma zelo onesnažena. TDS je narastel že na 118. Trdota je (presenetljivo) enaka kot na izviru. Morda je to posledica procesa obarjanja v smislu obrnjene mešalne korozije, ki se pojavlja v kraških procesih. Vsebuje že nitrate in fosfate. Vsekakor velja ljudsko mnenje, da Kamniška Bistrica pod Stahovico ni več pitna. 11. Bistrica pred Kamnikom: TDS je nekoliko zrastel, povečuje se tudi koncentracija nitratov in fosfatov. Ma l o se je povečala tudi celotna trdota. Vzrok je verjetno tok po gosto naseljeni pokrajini, dodaten razlog utegne biti še Mlinščica, ki teče skozi nekdanjo tovarno eksploziva KIK Kamnik. 12. Pritok Nevljica ima visok TDS, visoko prevodnost, visoko trdoto in vsebuje nitrate in fosfate. Z vsem tem jo »oskrbuje« prebivalstvo Tuhinjske doline, ki je brez osnovne komunalne infrastrukture, saj so v vaseh vodovodi še lokalni oziroma vaški, kanalizacije pa v dolini še nimajo. 13. Kamniška Bistrica pod Novim trgom v Kamniku: TDS je zelo narastel. Trdota je v okviru prejšnjega merilnega rezultata, fosfati ostanejo na prejšnjem 43 Natančno merjenje pretokov 44 nivoju, zelo pa narastejo vrednosti nitratov. 14. Kamniška Bistrica v Zgornjih Jaršah, pred sotočjem s kanalom Pšate: TDS se je zmanjšal. Fosfati se povečajo, količina nitratov se zmanjša. Te spremembe so morda posledica dotoka iz Lekove čistilne naprave nekje ob toku Pšate. 15. Kanal Pšate ima specifično vodo. TDS je razmeroma visok, tudi celotna trdota je visoka, fosfati so prisotni in nitrati prav tako. Vidi se, da priteče iz dokaj urbanega okolja. 16. Kamniška Bistrica pod kanalom Pšate: TDS še narašča, trdota se zaradi dotoka ni spremenila. Fosfati izginejo, ker se verjetno razgradijo, nitrati pa ostajajo. Fosfati morda izginejo zaradi izliva vode iz papirniške čistilne naprave, ki prinaša specifično oči šče no vodo, ki morda spod bu di sa mo oči šče-nje. 17. Kamniška Bistrica v Domžalah pred sotočjem z Ra-čo: TDS še naprej narašča. Trdota seje tudi povečala. Fosfati se zopet pojavijo, vrednosti nitratov so se malo zmanjšale. 18. Pritok Rača prinese zelo visok TDS in zelo visoko prevodnost. Vsebnost fosfatov je visoka, nitrati pa so tudi rekordni. Rača vse to nabere na dolgi poti od Trojan čez Kandrše skozi tri občine, ki imajo precej nizek komunalni standard. 19. Kamniška Bistrica v Domžalah pod Šumberkom: TDS je spet višji v primerjavi s prejšnjo meritvijo. Obe trdoti se zmanjšata. Nitrati se povečajo, prav tako tudi fosfati. Vidi se, da pritok Rače onesnažuje reko. 20. Kamniška Bistrica v Biščah pod mostom: TDS ostaja na prejšnji višini. Povečajo se vrednosti fosfatov, tudi vrednosti nitratov postajajo visoke. Trdote se niso bistveno spremenile. Kaže, da vpliv iztokov iz čistilnih naprav Domžale - Kamnik in iz Farme Ihan ni tako ve I ik, kot bi pričakovali. Morda tudi voda še ni dovolj premešana in je bilo odvzemno mesto sla bo izbra no. 21. Kamniška Bistrica nad mostom v Beričevem: TDS je konstanten, trdota vode le rahlo naraste. Nitrati in fosfati so ekstremno visoki. To je morda zakasnel učinek čistilnih naprav. 22. Pšata v Beričevem: TDS je nižji od vode v Bistrici. Celotna in karbonatna trdota sta blizu normale. Vsebnost fosfatov in nitratov je v mejah normale. 23. Kamniška Bistrica pod mostom v Beričevem: TDS je konstantno visok, vpliva Pšate ni posebej opaziti. Skupna trdota se poveča, izmerjeni fosfati so visoki, nitrati pa so se relativno znižali. 24. Kamniška Bistrica pred iz I ivom v Savo: TDS je še kar visok. Trdoti sta blizu normale, fosfati imajo konstanten nivo, nitrati so tudi običajni, pojavijo pa se nitriti, ki so bili vse do tega mesta redki. 25. Sava po sotočju s Kamniško Bistrico: TDS je nižji, trdota je nižja, fosfati so nespremenjeni, nitratov in nitritov pa nismo zazna I i. Vidi se, da ima Sava drugačno vodo in da zaradi večjega pretoka razredči koncentracije snovi, ki jih je vanjo prinesla Kamniška Bistrica. Rezultati raziskovalne naloge so potrdili našo hipotezo. Če upoštevamo dejstvo, da so gore zahodno, severno in vzhodno od izvira Kamniške Bistrice skoraj nenaseljene, potem je glavni onesnaževalec voda človek. Delno mu pri vnosu nekaterih snovi verjetno pomaga še vegetacija, saj smo pri neki drugi, bolj dolinski raziskavi ugotovili, daje visoka vsebnost kolifor-mnih bakterij v vodi povezana z vegetacijo, pravzaprav z gozdom in lesom, predvsem tistim, ki gnije. Manjšanje čistosti Bistrice se začne s prvim pritokom, vendar smo ugotovili, da je voda Bistrice pitna še vsaj do pritoka Grohata oziroma do Stahovice. Med te- • ■ «b ■ - ta ■-■ .ViCv" -'-- i* fiii. ■ < ■ ' ." PPIl Izliv Kamniške Bistrice v Savo ma dvema točkama je zajetje kamniškega vodovoda, ki ima kljub mnogim težavam eno kvalitetnejših vod v Sloveniji. Kaj Bistrici preprečuje, da bi bila bistra? Glavna prepreka bistrosti bistriške vode je slaba komunalna opremljenost naselij, skozi katere tečejo pritoki Bistrice. Ti vnašajo v Bistrico snovi, ki smo jih z na ši mi ana li za mi lah ko do ločili, in tudi mnogo snovi, ki jih z našimi metodami nismo mogli določiti, vodi pa poslabšajo bistrost, pokvarijo vonj in barvo. Bistrica, ki naj bi bila zelena os kamniško-domžalske regije, teče deloma po trasi glavnega kolektorja čistilne naprave Domžale - Kamnik, ki je bila ena prvih tako velikih čistilnih naprav v Sloveniji. Žal je na čistilno napravo priključen le relativno majhen del naselij in prebivalstva njenega porečja, in sicer le tisti del, ki živi v večjih centrih in v glavnem blizu Kamniške Bistrice. Za vse druge prebivalce pa je vsa rečna mreža le dobrodošel pripomoček za odplavljanje onesnaženih voda, ki se bolj ali manj koncentrirane z manjšimi potoki stekajo v Bistrico. Tako onesnažuj ejo glavni tok in žilo, ki je v začetku, to je v dolini med Krvavcem in Veliko planino, še zelo čista. Ideja zelene osi regije je prav gotovo taka, da je čista reka z vso tehnično in kulturno dediščino osnova za njeno vzpostavitev. Taka ideja pa ob tako umazani vodi ne bo mogla prav zaživeti. Če je voda Bistrice takšna kot v odtočnem kanalu, reka ne more biti zelena os regije. Vse občine v porečju Kamniške Bistrice bodo morale združiti napore in skrbeti tako za centralno čistilno napravo kot tudi za zbiralni sistem, ki bo odpadne in fekalne vode prebivalstva, kmetijstva in industrije odvajal že z lokalnih območij porečja vse do čistilne naprave. To pa pomeni, da bi moral ob Bistrici nastati še vzporeden vodotok, seveda neviden, ki bo omogočal, da bo vsak pritok v Kamniško Bistrico čist in ne bo kvaril njene bistre vode. Zadnje ugotovitve dela na različnih raziskovalnih projektih nam pojasnijo, da sta visoka kvaliteta vode v izvirih Kamniške Bistrice in tudi spreminjanje kvalitete nizvodno posledica vseh naravnih danosti, predvsem pa dejstva, da je večji del rečnega zaledja v visokogorju nad gozdno mej o. Tam na kraške pojave vplivajo zgolj padavinske vode z relativno nizko vsebnostjo raztopljenega ogljikovega dioksida, kar v nadaljevanju pomeni manjšo kislost in tudi agresivnost vod, ki korodirajo apnenec, v nasprotju s korozivnimi vodami izpod vegetacijskega pokrova, ki imajo visoko vsebnost huminskih kislin. Posledica teh procesov so relativno nizke stopnje karbonatne trdote oziroma vsebnosti vodnega kamna, kar napravi vodo iz teh izvirov izjemno uporabno za preskrbo prebivalstva. To so dokazale raz l ične analize, saj se je izkazalo, da površinske vode, ki dotekajo v Kamniško Bistrico, prinašajo več raztopljenega apnenca kot pa izrazito kraški izviri pod visokogorjem. Človek paje žal tako aktiven del živega sveta, da »ne more« drugače, kot da doda svoj de l ež k slabšanju kvalitete vode. Na žalost iz tehnično-eko-nomskih razlogov zajemamo vodo za oskrbo prebivalstva na kraju, kjer je ta posebnost in tudi prednost izvirov iz visokogorja že precej izničena. Tega dejstva se zaveda tudi stroka, zato se pojavljajo namere, da bi visoko kvalitetno vodo za stekleničenje zajeli na izvirih. Žal bi s tem osiromašil i kva l iteto vode za oskrbo prebivalstva. Občine ob toku Kamniške Bistrice si pač v okviru svojih možnosti prizadevajo za sanacijo teh problemov. Prav zdaj potekajo velike komunalne aktivnosti v Tuhinjski dolini za izboljšanje vodooskrbe in za odvajanje odpadnih voda, kar bo gotovo izboljšalo kvaliteto vode na izlivu Nevljice. 45 46 Mladi Julij Kregar kot pomožni nosač opreme (prvi z desne) Zahvala Seznam ljudi, ki so aktivno sodelovali pri izvedbi vseh obravnavanih aktivnosti, je dolg. Tu so vsi člani Jamarskega kluba Kamnik, kijih zaradi obsega članka ne bomo vseh našteli. Veliko sta prispevali še mentorici Renata Capuder Mermal in Helena Kregar ter izvajalci raziskovalnih nalog Ambrož Kregar, Tina Poga-čar in Aleš Ručigaj za prvo ter Adam Bec, Rok Ropret in Gregor Šlegl za drugo raziskovalno nalogo. Posebna zahvala pa gre štirim, zdaj že pokojnim sode lavcem: Magistru Dušanu Novaku, ki nasje vzel v svojo ekipo kot enakovredne člane in nas v marsičem poučil o vrednosti voda in izvirov, o metodiki raziskovanja in sledenja podzemnih voda in, kar je še posebej pomembno, o analizi in vrednotenju rezultatov. Rastku Zabriču, kije do svoje prerane smrti iskal jame in izvire in sodeloval na vseh najpomembnejših akcijah Jamarskega kluba Kamnik in tako tudi pri raziskovalnih nalogah. Francu Virjantu, za nasje bil Brane, kije bil z nami od začetka, med prvimi je stopil v Kamniško jamo in sodeloval na mnogih akcijah. Juliju Kregarju, kije bil najmlajši spremljevalec pri naših aktivnostih, saj zaradi mladosti še ni mogel biti aktiven član Jamarskega kluba Kamnik, bil paje aktiven udeleženec raziskovalnih projektov in je mnogokrat pomagal zlasti pri kemijskih raziskavah. Tudi njegova poklicna usmeritev je bila k vodam, vendar je žal v nesreči prekmalu umrl in je potrdilo o vpisu na študij prejel že po smrti. Zagotovo zanj velja Shakespearova misel iz drame Hamlet: »Vse kaže, če bi prestol bil zasedel, da bil bi pravi kralj.« Naj bo ta zapis v trajen spomin tej četverici, ki je po mojem mnenju svetu dala več, kotje znano. Literatura Špela AMBROŽIČ in dr., 2008: Kakovost voda v Sloveniji. Ljubljana: Agencija RS za okolje. Marjan BAT in dr., 2003: Vodno bogastvo Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija Republike Slovenije za okolje. Biologija. Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana 1985: Cankarjeva založba. Valentina BREČKO GRUBAR, 2007: Vloga naravnogeografskih značilnosti porečja pri sonaravnem upravljanju z vodnimi viri v porečju Kamniške Bistrice. Dela 28. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja. 305-321. Enciklopedija za vedoželjne. Naravoslovje in tehnologija. Ljubljana 2004: Prešernova družba. Peter FIRBAS, 2004: Kako zdrava je voda, priročnik za biološki monitoring vode. Ljubljana: Ara. Ivan GAMS, 1974: Kras. Ljubljana: Slovenska matica. Ivan GAMS, 2003: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Glasilo javnega podjetja Vodovod - Kanalizacija, d. o. o., iz let 2003 in 2005. Jerome K. JEROME, 1952: Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kakovost pitne vode, zbornik predavanj. Ljubljana 2000: Zavod za tehnično izobraževanje. Jurij KUNAVER in dr., 1989: Geografija: domača pokrajina: priročnik za geografsko spoznavanje domače pokrajine. Ljubljana: Mladinska knjiga. Fran MILČINSKI, 1960: Zbrani spisi II. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Dušan NOVAK, 1995: Podzemeljske vode v Kamniških in Savinjskih Alpah. Geologija 37. Ljubljana: Geološki zavod, Inštitut za geologijo, Slovensko geološko društvo. 415-435. Lavrie RYAN, 2000: Kemija. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Veliki atlas Slovenije. Ljubljana 2013: Mladinska knjiga. Wiliam SHAKESPEARE, 2013: Hamlet. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zdravnik v hiši. Murska Sobota 1978: Pomurska založba. Raziskovalni nalogi Ambrož KREGAR, Tina POGAČNIK, Aleš RUČIGAJ, 2006: Vode južnih Kamniško-Savinjskih Alp. Adam BEC, Rok ROPRET, Gregor ŠLEGL, 2014: Je Bistrica še bistra? Viri Arhiv in kataster Jamarskega kluba Kamnik. Dokumentacija Občine Mengeš o vodooskrbi 1998-2006. Elektronski viri http://www.zzv-kr.si/Content.aspx?page_id=44. http://www.tiha.si/_ovodi/glavni.html. http://www.ivz.si/ivz/ul/datoteke/65-pitnacvoda.doc. http://www.ljubljana.si/si/mescani/okolje/podzemne_vode/projek- ti/35203/podrobno.html. http://www.jh-lj.si/upload/doc/593_Voda_st43__december_2005.pdf. http://www.kamniska-bistrica.si/ (dostop 5. 3. 2014). http://en.wikipedia.org/wiki/Total_dissolved_solids (dostop 8. 3. 2014). WaterWorksTM. Šolski testni komplet za testiranje kvalitete vode (priročnik). Tehnofan, Ilovški štradon 41 a, 1000 Ljubljana, Slovenija. Visocolor ECO analizni komplet, MACHEREY- NAGEL. http://www.arso.gov.si/vode/ (dostop 1. 3. 2014). http://www.arso.gov.si/vode/podatki/amp/H06_t_30.html (dostop 1. 3. 2014). Matija Križnar1 Prirodoslovni muzej Slovenije mkriznar@pms-lj.si Edo Grmšek2 Križ 54, Komenda edogrmsek@gmail.com O premogu v Tunjiškem gričevju in okolici Ozemlje med Kamnikom in Komendo je večji del poraščeno z gozdovi in prepredeno z globokimi grapami. To je pogojeno s terciarno kamninsko zgradbo, ki je v Tunjiškem hribovju dokaj pestra. Med miocenskimi plastmi se pojavljajo tudi posamezne plasti s premogi. Najdišča premoga so zagotovo poznali že pred več kot 230 leti, saj o tem obstajajo pisni viri. Z razvojem fuži-narstva in železarstva ter spoznanjem uporabnosti premoga se je tudi izkoriščanje in iskanje tega naravnega kuriva povečalo. V okolici Komende in Križa se je v 19. in 20. stoletju večkrat izvajalo izkopavanje, toda ne v takšnem obsegu kot ponekod na takratnem Kranjskem in Štajerskem (Zasavje, Kočevje, Velenje, ...). Čeprav skromne zaloge premoga v Tunjiškem gričevju niso ekonomsko zanimive, zgodovina raziskovanj in izkoriščanja ne sme biti spregledana. Vsekakor se moramo zavedati, da je to ena izmed hitro izginjajočih naravnih in tehniških dediščin, kijih je potrebno dokumentirati, raziskati in ohraniti. Ključne besede: Tunjiško gričevje, Komenda, premog, premogovništvo The land between Kamnik and Komenda is mostly overgrown with woods and intersected by ravines. This is caused by the Tertiary ground composition which is rather variegated at Tunjice hills. There are some layers of coal between the Miocene stratum. The coal sites were known more than 230 years ago what is documented in the writing sources. The development of iron industry and the usefulness of coal caused that the search and outsourcing of this natural fuel increased. In 19th and 20th century there was local excavation in the surroundings of Komenda and Križ but not in so great extent as in then Carniola and Styria (Zasavje, Kočevje, Velenje ...). Although the coal supply in Tunjice hills is poor and of no economical interest, the history of researches and outsourcing must not be overlooked. We must be aware that this natural and technical heritage dissipates qiuckly so it must be documented, researched and preserved. Key words: Tunjice hills, Komenda, coal, coal mining industry Uvod Prvi zapisi o premogu v Tunjiškem gričevju zemljevidu Krainska deschela Balthasarja Hacqueta iz leta 1778. Na Hacquetovem zemljevidu je na Tunjiškem gričevju oznaka »Unterirdische Holzkohlen«, kar bi v enostavnem prevodu pomenilo »podzemno oglje«, čeprav gre verjetno za rjavi premog (slika 1). Več znanega je o premogu pri Podgorju. Tam ga je aprila 1796 odkril Franc Dionizij Urbančič (nemško Franz Dionys Urbantschitsch), takratni lastnik fužine ob Bistrici pri Kamniku (Šorn 1964). Maj a istega leta je premog v okolici Tunjic odkril tudi kroparski fužinar Ignac Rabič. Oktobra 1796 je Rabič dobil dovoljenje za sledenje premoga še drugod po okolici Kamnika (Šorn 1964). Najbolj natančne podatke povzema Alfons Müllner, ki piše: »6. Feistritz bei Stein und Flödnik. - 1796, 7. Oktober erhält Ignaz Rabitsch Hammergewerk in Krop im Ort 'Thuniz' (Teinitz) bei Comenda St. Petri, dann dies - und jense i tz des Sauflusses bei Flödnik, dann 'sa gorie' in der Herrschaft Kreuz Schürf auf Steinkohlen.« Torej je Rabič iskal premog tudi v oko i ici Smlednika (nemško Flödnik). Za premog iz Podgorja so se zanimali tudi drugi, leta 1798 ga je uporab tal mestni magistrat v Ljub ia-ni za svoje opekarne. Da je bilo premoga malo, priča podatek, da so v Urbančičevem premogokopu4 leta 1801 izkopali le 1,6 tone premoga (Šorn 1964). O Urbančičevem odkritju premoga piše tudi Ivan Mohorič (1955): »Tričetrt ure hoda od fužin na področju Kriške gosposke je odkril Urbančič premog.« Podatke je verjetno povzel po Alfonsu Müllnerju (1908). Iskanja premoga v okolici Kamnika in Komende se je leta 1801 lotil tudi ljubljanski župnik in poslovnež Jožef Pinhak (tudi prijatelj barona Žiga Zoisa). Alfons Müllner (1903), ki povzema zapise iz rudarskih knjig, navaja: »4. Kreuz. - 1801, 31. Oktober, wird dem Jos. Pinhak, Inhaber der chemischenfabrik, zwischen Stein und Kreuz ein Steinkohlenschurf bewilligt. Empfah-buch l.c.« Zaradi slabih rezultatov pa je nadaljnje delo, ki ga je verjetno opravljal še v letu 1802, opustil (Šorn 1957). O rudosledcih v okolici Tunjiškega gričevja poroča tudi Jože Šorn, ki piše: »V dveh krajih blizu Podgorja pri Kamniku so iskali premog: septembra 1816 trije rudosledci, aprila 1817 dva moža, januarja 1818 šest ljudi, med njimi mengeški trgovec Miha Stare.« (Šorn 1964) Prvi trije iskalci premoga so ga skušali slediti v okolici Komende, kar vemo iz zapisa: »5. Komenda. -1816, sub Nr. 890. R.B.A. erhalten Georg Tautscher, Anton Holzer und Georg Albrecht in Stein, Schurfrecht auf Steinkohlen in 'u Srebre und Rakouza' in der Pfarre Comenda.« (Müllner 1903). Premog so tako iskaii na Rakovniku pod Vinskim vrhom in na območju, imenovanem Srebre, ki leži nekoliko bližje Komendi. Med zadnjimi je premog pri Kamniku leta 1825 iskal Ludvik pl. Schluderbach (Šorn 1964). Premog3 so v Tunjiškem gričevju poznali verjetno že v drugi polovici 18. stoletja. Prve zapise zasledimo na 1 Magister geoloških znanosti, višji kustos, Prirodoslovni muzej Slovenije. 2 Ljubiteljski geolog in paleontolog, vodja geološkega krožka Kamenkost na OŠ Komenda - Moste. 3 Premog uporabljamo kot splošno ime, čeprav obstaja več tipov premogov (antracit, črni in rjavi premog, lignit). Iskanje in izkoriščanje premoga od sredine 19. stoletja Od leta 1825 ni zaslediti veliko podatkov o tunjiškem premogu. Šele v letih 1842-1850 je nekaj več 4 Premogokop je sicer staro ime za premogovnik. Uporabljamo ga zaradi boljšega razumevanja, saj naj bi šlo za manjše izkope premoga. 47 Slika 1: Najstarejša omemba premoga v okolici Kamnika je na zemljevidu Balthasarja Hacqueta iz leta 1778. Znak za premog je povečan spodaj desno. 9, Unweit SffunFcnborf iff 1S37 ein SÖatt aufOfan^ fcfjie, eine btofje USarietat bet $8raunf*o[)te, angelegt roorben. ?faper ben bereits angejtyiirften Äo&ieniagern verbic-tten noil) foigcnbe einer firma&nung, tfjciič um fie bet- 5Scc-gcffcn&eit ¿u ent£icl>en, iveii bei mcien bie 2ogerung= t)cr(?altniffe eine s2sermirEiicfiung benjinannijc&cn ©prit* CD O O > CÜ cu I CD > CÜ ci M CÜ cr Slika 2: Rjav/ premog (nemško Braunkohle) so odkrili tudi leta 1837 v okolici Mekinj (nemško Münkendorf). Povzeto po Carni-olia Zeitschrift, 1842. 48 78. gfovtast Stftyft tinti 6t*Utfo$teiria«e« ju SDlinftnbctf (£*ib. Str* ¿mint), «riptntti« 3 6tüek etetnfoijlen om& fem«* Siiui, bie imtet bie gemo^niUilcn, »wunto^ieit gestern (TtuifleGanfli >9ti. 283. BtMfSc. 2085 tinb 2086.) Slika 3: Zapis v katalogu prvega industrijskega sejma v Celovcu leta 1838 omenja premog iz premogokopa pri Mekinjah. Povzeto po Bericht über Sämmtliches Erzeugnisse, 1839. zapisov, ki le omenjajo opuščene kope ali halde5. Šorn (1964) piše, da so v letu 1843 spodnještaj er- 5 Halda je staro ime za rudniški odval, običajno neuporabne rude ali izkopanega materiala (lahko se imenuje tudi odvališče). ski rudosledci iskali premog tudi na Kranjskem, tako so raziskali okolico Nevelj in Svetja pri Šenturški Gori ter okolico Sv. Lenarta severozahodno od Kamnika. Rjavi premog (»Braunkohle«) so leta 1837 izkoriščali tudi v okol ici Mekinj (slika 2). (O premogu pri Me- Stfutyfh) Äctmirfen t>oti bcr ah 3>eträfactm ¿t>mii$ reichen Suf^ufralfrtf im SSidlö* ob Wilafj bei Ämij, in temi fc^nrar^Tic^cm Sigel imb otfrfr&rauuriu, flh'tnn^f», frftfn i^cir (¿urtos ftvepev flfimy Slika 4: Kustos Henrik Freyer piše o najdbah polžev in školjk na odvalu premoga pri Mlaki blizu Križa. Povzeto po Illyrisches Blatt, 1849. Ebene zu in der Teufe flacher zu legen scheint. Man sucht daraus den Schluss zu ziehen, daas die Eocen-Ablagerung mit den Braunkohtenflötzen die ganze grosse oberkraimsehe Ebene unter den diese Ebene bildenden Diluvial-Schottem und Conglomeraten ausfülle, in der Mitte der Ebene in horizontalen Schichten anstehe, an den nördlichen Kalkgebirgen aber wieder ansteige, uiid in den Hügeln bei Gline, Kreuz, Theinitz und Stein, die ebenfalls tertiär sind und Kohlenflöze führen, neuerdings aus dem Diluvium hervortrete. Diese Ansicht widerlegt sich rücksicbtlich des vermutheten Zusammenhanges der kohlenführenden Tertiärschichten-von Flödnig mit jenen von Kreuz, Stein u. s. w. von selbst, indem die Tertiärschichten hei Flödnig nach meinen Untersuchungen eocen, jene bei Kreuz und Stein aber neogen, daher letztere jünger sind als erstere, somit beide nicht füglich als zusammenhängend betrachtet werden können. Aber auch im Uebrigen bin ich der Meinung, dass die Flödniger Eocenschichten, insbesondere aber die dortigen Kohlenflötze nichts weniger als in der ganzen bezeichneten Ebene unter den Conglomeraten des Diluviums zu finden seien, sondern in einer Slika 5: V svoji razpravi je o starosti in nahajališčih premoga med Komendo in Kamnikom leta 1856 poročal tudi Marko Vincenc Lipold. CD O CO O > CÜ CÜ I CD > CÜ ei M CÜ cr kinjah piše tudi v »katalogu« za prvo industrijsko razstavo (industrijski sejem) v Celovcu leta 1838. Zapis pod številko 78 omenja Florjana Pogačnika (»Florian Pogatschnigg«) iz premogovnika pri Mekinjah (»Minkendorf (La i b. Kr. Kra i ns)«), ki je razstavil 3 primerke premoga iz svojega premogovnika (slika 3). Zanimivi so zapisi o fosilih, ki so bili podarjeni takratnemu Deželnemu muzeju v Ljubljani. Eden izmed takšnih zapisov omenja Henrika Freyerja (slika 4), ki je nabiral fosile v Markovem pri Kamniku (»Markovo ob Stein«) na odvalu starega premogokopa (nemško »auf den Halden eines verlassenen Steinkohlenbaues ...«). Enako je leta 1847 Freyer nabiral fosi i e tudi pri pre-mogokopu blizu Križa pri Mlaki v gozdnatem predelu, imenovanem Rakovnik (nemško: »im Steinkohlenbaue bei Kreuz ab Mlaka im Rakovizer Walde«). V istem letu omenjajo tudi odval pri premogokopu pri Nevljah (»aus den Steinkohlenbau-halde ali prej je Jakob Prirner nabiral fosile v bližini premogokopa v že prej omenjenem predelu Rakovnik pri Mlaki (»reichen Kohlenhalde im Rakovizer Walde ab Mlaka bei Kreuz«). Bolj sistematično so raziskave in iskanje premoga potekali z ustanovitvijo Državnega geološkega zavoda na Dunaj u konec leta 1849. Že kma i u je o geo i oški zgradbi in pojavljanju premoga pisal Marko Vincenc Lipold (1856), ki omenja premog pri Križu (»Kreuz«) in Kamniku (»Stein«) in jim pripisuje neogensko starost (slika 5). Lipold omenja rjavi premog še v okolici Kamnika: pri Podgorju (»Podgier«) in v Nevljah (»Neul«), kjer naj bi bil sloj premoga debel okoli 30 cm (»nur 1 Fuss«). Lipoldove raziskave je v časopisu Blätter aus Krain povzel tudi Va i entin Konschegg, ki prav tako omenja tudi premog pri Križu blizu Komende in v Podgorju. GeologiSka sestava je tu taka, kakoršna v Karavankah, samo da je premogova tvorba s triasno zlitii t;iko rekoč v jedno celoto, da se tedaj ti tvorbi ne dasta razznati vselej lehko. V tem gorovju je mnogo rujavega premoga. Močno njegovo deblo se pričenja pod zemljo takoj pri Kranju in drži proti vshodu na Komendo, Križ, Kamnik in dalje na Motnik in Stajarsko. Slika 6: O premogu med Komendo in Kamnikom so pisali različni potopisi in učbeniki. Povzeto po Ciperle, 1899. 49 Slika 7: Karta z označenimi najdišči (nekdanjimi premogokopi) premoga, ki smo jih raziskali in dokumentirali med Komendo, Podgorjem in Kamnikom: 1. Srebre - Kamnek, 2. Rakovnik, sotočje potokov, 3. desni pritok Tunjščice (pri znamenju), 4. Tunjščica, južno od Rakovnika. 50 V letu 1868 Wilhelm Ritter von Fritsch popisuje nahajališča premoga na Kranjskem, kjer omenja tudi Kamnik. Nahajališča navajatudi Karl Rittervon Hauer leta 1865, kjer piše, da se pas s premogom razteza od Kranja preko Komende, Kamnika proti Motniku in naprej proti vzhodu. Tudi sledenje premoga na Kamniškem ni presahnilo, saj so leta 1871 sledili premog in druge rude na 160 prostosledih6. V letih 1893 in 1894 so iskanje rjavega premoga opravljali ob obrežju Save od Medvod do Kranja in od Škofje Loke do Kamnika (Mohorič 1978). V letu 1893 je bila ustanovljena Kranjska premogokop-na družba (Krainische Kohlen-Gewerkschaft), ki so ji bile podeljene sledilne pravice tudi v kamniškem okraju, kar pa ni dalo pozitivnih rezultatov (Mohorič 1978; Šorn 1968). Popis nahajališč rudje leta 1894 naredil tudi Wilhelm Voss. Omenja neogenske rjave premoge, ki jih najdemo na več mestih pri Kamniku, Podgorju in Nevljah. Voss posebej izpostavlja lignit, ki je bil odkrit pri Klancu pri Komendi (nemško: »Klanzob Komenda«) in pri Tunjicah (nemško: »Theinitz«). Vsa nahajališčaje narisal na zemljevid Übersichtkarte der Mineralfundorte in Krain. Premog omenjajo tudi mnogi vodniki in šolski učbeniki s konca 19. in z začetka 20. stoletja, ki pa se verjetno sklicujejo na različne že prej omenjene avtorje in raziskovalce (slika 6). Novejša raziskovanja in današnje stanje Zavoljo zelo slabih rezultatov in majhnih zalog premoga v kamniški okolici se izkoriščanje ni izplačalo. Premog so verjetno kopali predvsem domačini za svoje potrebe in v manjšem obsegu. O kamniškem premogu piše tudi Fran Orožen leta 1901, ki povzema 6 Prostosled je območje, kjer so imeli iskalci izključno pravico do raziskovanja. Obsega zemljišče v polmeru 425 metrov. podatke Wilhelma Vossa. Še I e v leIu 1937 lahko v Krajevnem leksikonu Dravske banovine najdemo zapis: »Ob Tunjščici in v Podgorju so po vojni nekaj časa kopali premog.« Ta zapis dobro sovpada s pripovedovanjem domačinov, saj naj bi tam okoli leta 1922 Trboveljska premogokopna družba iskala in izkoriščala premog (Nograšek 2010a, 2010b). Da so premog kopali domačini, priča tudi zapis: »... bilje delavec v takratni mali delniški družbi za izkop premoga v Kamneku v katerem so bili Čimžar, Bučar in Balantič. Ta trojka je radi premalih zalog prenehala z delom« (Petek 2006). Glede na zapis sklepamo, da gre za kopanje v prvi polovici 20. stoletja. Še bolj negotova je lokacija izkoriščanja premoga, saj piše »v Kamneku«, kar je lahko tudi potok Kamnek pri Šmartnem pri Cerkljah ali območje Tunji-škega gričevja, imenovano Kamnek. Seveda so se raziskave premoga nadaljevale. Tako zasledimo podatke o nahajališčih lignita na Klancu pri Komendi in v Tunjicah pri Kamniku, rjavi premog pa pri Šmartnem blizu Cerkelj na Go Ienjskem in Šmar-tnu v Tuhinjski dolini (Jelenc 1953). Kasneje je raziskave prevzel današnji Geološki zavod Slovenije, kije premog proučeval v okolici Kamnika in Komende, a je ostalo zaradi majhnih zalog le pri raziskavah in analizah. Med zadnjimi izkoriščanje premoga omenjata Žalohar in Zevnik (2006), ki pišeta: »Južno od Sv. Ane pri Rakovniku so v spodnjegovškem členu kopali premog. Plast premoga je debela najmanj 0,5 m in leži med plastmi sive gline.« Avtorja sta verjetno navajala najdišče na sotočju dveh potokov pod Rakovnikom, označeno na našem zemljevidu s številko 2. Iz pisnih virov smo dobili zelo dobro sliko o iskanju in izkoriščanju premoga v okolici Kamnika in Komende, kljub temu smo opravili tudi terenske oglede in raziskave (slika 7). Odprte odkope in rove ter ostale sledi izkoriščanja premoga je danes težko zaslediti. Pri tem Slika 8: Med Srebrami in Kamnekom so nekoč izkoriščali premog v večjem odkopu (slika desno). Še danes so vidni ostanki enega izmed rovov (slika levo). (Foto: Matija Križnar) Slika 9: Na območju Kamneka, Sreber in Korinovih drč so ponekod vidni verjetni izkopi (slika levo), kjer so sledili premogu. Dobro ohranjena pa je tudi pot, ki je vodila od premogokopa v Srebrah proti Kamniku (slika desno). (Foto: Matija Križnar) CD O CO O > CD CU I CD > CD M CU CU so nam pomagali domačini. Nekaj podatkov o kopanju premoga pri Komendi smo že objavili (Grmšek in Križnar 2013). Prvi in največji odkop smo po pripovedovanju Luka Hribarja (po domače Matičkovega) dokumentirali na območju levega pritoka Knežjega potoka, ki priteka izpod Kamneka in Korinovih drč. Po pripovedovanju naj bi bil tukaj odprti kop, ki se je nato nada Ijeval v dva ločena rova (slika 8). Danes lahko opazujemo obsežno območje nekdanjega odkopa, ki je močno zamočvirjeno. Na koncu odkopa sta levo in desno še vedno vidna porušena rova, na levi strani pa kamnina. Glede na velikost izkopa je bilo območje verjetno bogato s premogom, saj v celotni dolžini presega dvajset metrov. Na širšem območju med Srebrami in Korinovimi drčami smo zasledili tudi več manjših izkopov, kjer so verjetno sledili premogovemu sloju. Tudi na površini je bilo izkopanih več značilnih izkopov, namenjenih sledenju premoga. O večjem obsegu izkopavanja premoga ver- jetno priča tudi del zelo dobro ohranjene poti, ki vodi izpod Rakovnika proti nekdanjemu odkopu premoga (slika 9). Dimenzije poti, široka približno 1,8 metra, in njena zaraščenost kažejo, da seje verjetno uporabljala za odvoz premoga proti Kamniku ali dovoz lesa do odkopa. Da so tam kopali premog, sta pripovedovala lastnika tamkajšnjih gozdov Peter Jerič (po domače Boltačev) in Ivan Grintal (po domače Hrvatov). Slednji je opisal, da so premog iz rovov najprej vozili s samo-kolnicami in kasneje celo z vozički po tirih (Grmšek in Križnar 2013). Gospod Grintal se spominja tudi pripovedovanja svojega očeta (rojenje bil 1897). Oče muje pripovedoval, da si je kot desetletnik (torej okoli leta 1907) ogledoval kopanje premoga med Srebrami in Kamnekom. Namena kopanja premoga se ni več spominjal, mogoče za prodajo ali domačo rabo oziroma za domače lončarje. Po spominu naj bi se rudnik oziroma kop premoga med Srebrami in Kamnekom dokončno porušil in zasul med leti 1970 in 1975. 51 Slika 10: Večji izdanki premoga so ohranjeni tudi v okolici Rakovnika. Ob sotočju dveh potokov pod Rakovnikom smo našli sledi izkoriščanja premoga (slika zgoraj) in velike kose premoga (sliki spodaj). (Foto: Matija Križnar) CD O CO O > CD CD I CD > CD M CD cr 52 Naslednji pojav premoga in verjetno tudi izkop smo zasledili pod Rakovnikom, na sotočju dveh potokov (pritoka Tunjščice). Po pripovedovanju domačinov so tam le redko kopal i premog, saj je vseboval mnogo primesi in je slabo gorel. Pri ogledu smo našli še velike kose premoga s prevlekami železovih oksidov in pogostimi kristali markazita. Na sotočju potokov smo zasledili tudi večji odkop, kije verjetno sledil premogo-vi plasti (slika 10). O naslednjem nahajališču premoga in njegovem iz-koriščanjuje pisal že Ivan Nograšek (2010a), a brez slikovnega gradiva. Zato smo opravi I i ogled in na levem pobočju manjšega potoka zasledili dva manjša in en večji izkop, verjetno porušeni rovi (slika 11). Temu v prid govori tudi dobro vidna in zaraščena pot, ki vodi do zadnjega večjega izkopa, kije sedaj že zasut. Nasproti nabožnega znamenja smo na vzpetini prav tako zasledili izkop, kije verjetno sledil isto plast premoga (sli ka 11). O izkoriščanju premoga in rovih sta pripovedovala tudi domačina iz Podgorja. Stane Rozman (po domače Borkov) naj bi od domačinov izvedel, da so kma I u Slika 11: Verjetni izkopi pri sledenju premoga so nastali tudi ob pritočnem potoku Tunjščice (pri znamenju). (Foto: Matija Križnar) ■•■-■-" .. ^f 'M ^ f, % S m ■ v ' v . ¿T . .- • SKiif - i- ■ ■ --i" 'r «t ; / /} ■ * ' '' V :J/y\ 1 • . .. V .. t*:.. ■■:■: : " ' ' A -i > \ S ■ -i/ /t v; ara,- r- i TiK ■■" i? t ; !5 . '-'¡iMP ■ '/-J ■ . . :S|W» af-lft f? ■ m JSMz. P-- '¿ta V eB i.. ••• , "" ^^ -i ♦ Slika 12: Ob Tunjščici, južno od Rakovnika, je zelo težko zaslediti vkope in izkope, čeprav so jih po pripovedovanju domačinov uporabljali še po drugi svetovni vojni. (Foto: Matija Križnar) CD O CO O > CD CD I CD > CD M CD cr 53 po prvi svetovni vojni premog kopali tudi pod Rakovnikom, blizu Tunjščice (slika 12), kjer so bili izdelani tudi rovi. Še največ je o kopih premoga vedel že pokojni Jože Cajhen, ki je bil po izobrazbi višji rudarski tehnik in je kasneje delal v premogovniku Makole in na Geološkem zavodu v Ljubljani. O rovih je pripovedovala tudi Slavka Lukan (iz Podgorja), saj naj bi se njen sin pred oko I i 50 leti še splazil v enega izmed rovov nad do I i-no Tunjščice. Omenjeno območje navajajo kot Rovček, kar je povzeto po pripovedovanju domačinov. V svoj zemljevid sta ga vrisala tudi Žalohar in Zevnik (2006). Zagotovo se samo ime navezuje na rove oziroma ga lahko povezujemo z deli v rovih. Iskanje in izkoriščanje premoga v širši okolici Tunji-škega gričevja zaradi majhnih zalog nikoli ni bilo zanimivo. Vseeno pa smo našli in odkrili mnogo starih zapisov in omemb o tej naravni dobrini, ki so jo večji del izkoriščali le domačini in manjši podjetniki. Poleg pisnih (zapisi, poročila, arhivski dokumenti) smo poizvedovanje osredotočili tudi na okoliške prebivalce, ki so v svojih spominih še našli nekaj zanimivih pripovedi o kopanju premoga vTunjiškem gričevju. Prav spomini so zagotovo poslednji pomniki in bodo zelo hitro izginili, podobno kot izginjajo nekdanji rovi in izkopi. Zahvala Pri pripravi in iskanju dokumentov, zapisov in pričevanj so nam pomagali v prispevku omenjeni domačini in domačinke, za kar se jim zelo lepo zahvaljujemo. Za pomoč se zahvaljujemo tudi Župnijskemu uradu Komenda in gospodu Matjažu Černili iz Kamnika. Literatura in viri Bericht über Sämmtliches Erzeugnisse welche für die erste zu Klagenfurt im Jahre 1838, Industrie Ausstellung. Gräz, 1839. Carniolia Zeitschrift, 1842, 46, Natürlicher Reichthum Krain's aus dem Mineralreiche. 182. Josip CIPERLE, 1899: Kranjska dežela. Tiskarna R. Miličeva. 17. Wilhelm Ritter FRITSCH, 1868: Die berg-und hüttenmännische Versammlung in Laibach. Edo GRMŠEK, Matija KRIŽNAR, 2013: Rudnik premoga v Komendi. Aplen-ca, 22/3. 21. Karl Ritter HAUER VON, 1865: Die Fossilen Kohlen Oesterreichs Wien: Verlag W. Braumüller. Illyrisches Blatt, N. 102, 1849. Danilo JELENC, 1953: O raziskovanju mineralnih surovin v LR Sloveniji. Geologija, 1. 11-32. Marko Vincenc LIPOLD, 1857: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Kra i n im Jahre 1856. Jahrbuch der Kais. Kön. Geologischen Reichs. - Anstalt. 8/2. 223-230. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1937. 189. Ivan MOHORIČ, 1955: Zgodovina fužin ob Bistrici pri Kamniku. Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino, 3/1. 25-32, 93-99. Ivan MOHORIČ, 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem - 2. knjiga. Maribor: Založba Obzorja. Alfonz MÜLLNER, 1903: Das Bergwesen in Krain - Sontige Steinkohlenba-uversuche. Argo, 10/5. 35. Alfonz MÜLLNER, 1908: Geschichte des Eisens in Kra i n, Görz und Istrien (Das Eisenwesen in Krain). Dunaj - Leipzig. 502-519. Ivan NOGRAŠEK, 2010a: Naravno bogastvo Tunjiškega gričevja: premog in kremenčev pesek. Kamniški zbornik, 20. 133-134. Ivan NOGRAŠEK, 2010b: Premog in kremenčev pesek v Tunjiškem gričevju. Tunjiški glas, 16/1. 51. Fran OROŽEN, 1901: Vojvodina Kranjska - prirodoznanski, politični in kulturni opis. Ljubljana: Slovenska matica. 220. Janez PETEK, 2006: Iz življenja naših prednikov. Novice izpod Krvavca, 9/3. 18. Jože ŠORN, 1957: Ob 200-letnici premogovnika Zagorje ob Savi. Kronika -časopis za slovensko krajevno zgodovino, 5/1. 1-5. Jože ŠORN, 1964: Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja. Zgodovinski časopis, 18. 7-59. Jože ŠORN, 1968: Premogovniki in njihovi rudarji v obdobju 1848-1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1-2. 55-58. Wilhelm VOSS, 1894: Die Mineralien des Herzogtums Krain (Braunkohle). Mittheilungen des Musealvereines für Krain, 7/2. 100-103. Jure ŽALOHAR, Jaka ZEVNIK, 2006: Miocenske plasti v Tunjiškem gričevju. Kamniški zbornik, 18. 289-301. CD O CA O > CÜ CÜ I CD > CÜ ei M CÜ cr 54 Marija Klobčar1 Podgorje 26D, Kamnik marija.klobcar@gmail.com Kamniško jezero in neznani Kamnik: od izročila do prikritih pričevanj Izročilo o kamniškem jezeru je v zadnjih dvesto letih zelo zaznamovalo poglede na preteklost kamniškega območja, bodisi kot popolno zanikanje bodisi kot prepričanje, ki obstoj jezera odločno zagovarja. S pričevanji domačinov o obstoju jezera sem se srečevala tudi ob obsežnem etnološko-folklorističnem delu, namenjenem prikazu življenja in pesemskega izročila kamniškega območja. Kot temeljni problem sem videla vprašanje domnevne sočasnosti jezera in obstoja starega pokristjanjene-ga Kamnika: to dvoje se je namreč izključevalo. Sočasnost je nakazovalo redno zvonjenje v neveljski cerkvi, in sicer ob uri, ko naj bi jezero odteklo. Povsem nov pogled na to vprašanje pa je sprožilo naključno spoznanje, povezano s primerjalnim raziskovanjem pesemskega izročila: gre za razlago besede Šutna, ki nakazuje obstoj starejšega naselja v tem delu Kamnika. To razlago podpirajo tudi pričevanja izročila, naključne najdbe in nekateri toponimi. Dejstva, pridobljena s temi spoznanji, ponujajo razlago za obstoj jezera v času, ko je bilo prebivalstvo kamniškega območja že pokristjanjeno. Ta razlaga nakazuje možnost novega razumevanja zgodovine mesta in obstoj neznanega Kamnika. Ključne besede: Kamniško jezero, potres, razlitje jezera, Šutna, ledinska imena, folkloristika, arheologija The tradition of Kamnik lake has marked the view on the past of Kamnik region for the last two hundred years. The opinions about the lake meet with either full denying or self-evidence, which decisively argue its existence. When the author was preparing an extensive ethnological - folkloristic work designed for presentation of the life and song tradition in Kamnik region, she also came upon the local people's testimonies about the existence of the lake. She saw the fundamental problem in the question of supposedly contemporaneity of the lake and the existence of old Christianized Kamnik; those two facts excluded themselves. The contemporaneity was indicated by the regular bell-ringing at Nevlje church, namely at the time when the lake had flown away. The coincidental cognition, connected with comparative researching of song tradition has released a completely new view of this question. It is about the interpretation of the word Šutna which indicates the existence of older settlement at that part of Kamnik. This explanation is supported by tradition testimony, co i ncidental finds and some toponyms. The facts acquired by these cognitions offer the explanation that the lake existed at the time when the inhabitants of Kamnik region were already Christianized. This explanation indicates the possibility of new understanding about the town history and the existence of unknown Kamnik. 1 Doktorica znanosti, višja znanstvena sodelavka, docentka za folkloristiko in mitologijo, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. Key words: Kamnik lake, earthquake, spill of the lake, Šutna, place names, folkloristics, archaeology Zgodba o kamniškem jezeru2 seje zame začela kot naključna pripoved, vezana na enega od krajev mojih domovanj. Del mladosti sem namreč preživela pri Brežniku, v de i u vasi Zduša, ki so ga domačini ime-nova i i Breg. To ledinsko ime, ki uradno ni bii o nikjer zabeleženo, je imel ta del vasi povsem samoumevno: nekaj hiš tega zaselka je bilo na visoki ježi, ki ji je bilo sicer mogoče slediti od Mekinj do vznožja vasi pod planinami. Moja pot v šolo je prva leta vodila po stari stezi po robu te terase. Posebnost tega sveta, ki so ga na prostrani terasi mekinjskega polja še prepredale njive, ločene z grob-ljami, je nekega dne s pripovedjo domačinke oživela. Eni od vaščank, ki je živela v drugem delu vasi, ob graščini Zduša, sem morala razložiti, kje živimo, in jo zaradi nekega naročila pospremiti k nam: v vas smo se namreč priselili in ni vedela, kje stanujemo. Ko je slišala, v kateri hiši smo, se je, sicer resnobna in redkobesedna, razživela in mi kot nekaj povsem samoumevnega pojasnila: »Vi živite tam, kjer je nekoč živel čolnar, ki je vozil ljudi na drugo stran jezera!« Misli i a sem, da me ni prav razumela; po kratkem pregovarjanju sem ugotovila, da govori o nečem, karje zanjo tako dokazljivo kot kamenje na cesti. Njena zgodba ni bila le pravljica in ko nam je v tretjem razredu mekinjske podružnične šole o jezeru slikovito pripovedoval učitelj Lovro Peter-lin, sem vide i a naš Breg in čolnarja, ki privezuje svoj čoln v škarpo pod našo hišo. Nikomur nisem omenila zgodbe, ki sem jo slišala, kot da je sodila le v svet, ki se je hkrati s to vaščanko čez nekaj lettiho umaknil v nek pozabljeni čas. Življenje pa me je vendarle tako ali drugače vedno znova vračalo na poti, povezane s spomini na jezero. Pri srečevanju z izročilom kamniškega območja so bile pripovedi o jezeru del pogledov, ki so sestavljali zgodbe včerajšnjega dne in podobo spominske pokrajine sveta pod planinami. Živ ijenjska pot pa me je pripeljala tudi na sledi domačega in tujega pesemskega izročila, prav tu pa seje ob nekem spoznanju o kamniškem jezeru začelo razpirati novo poglavje. Nizanje pričevanj o kamniškem jezeru: ljudsko izročilo in starejši zapisi Ob obsežnem etnološko-folklorističnem delu, namenjenem prikazu življenja in pesemskega izročila kamniškega območja, sem v pripovedih domačinov pogosto naletela na izročilo o kamniškem oziroma ne-veljskem jezeru. To sliko so dopolnjevale tudi razne obj av Ij'ene pripovedi in zgodbe, ki sta jih med domačini zapisala Benjamin in Danijel Bezek (Bezek B., D. 1998b): gre za izpričanost obstoja jezera na različnih točkah, do kamor je po pripovedovanju domačinov sega i o, predvsem za pričevanja o obročih za privezovanje čolnov. Poleg Malega gradu v Kamniku in cerkve v Nevij'ah naj bi bi i i obroči izpričani tudi ob pobočju 2 Prispevek je nekoliko prirejen in dopolnjen članek, ki je bil z naslovom Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero kot izvirni znanstveni članek leta 2015 objavljen v reviji Studia mytho-logica Slavica (Klobčar 2015). 55 Izročilo o jezeru že dolgo razdvaja poglede na kamniško preteklost. Računalniška simulacija jezera v času, ko naj bi segalo do neveljske cerkve; pogled od Kamnika (Žale, Mali grad, Stari grad, Šutna, Novi trg) proti severovzhodu (označene Nevlje). (Avtor Primož Zupan) 56 Starega gradu, na dveh lokacijah na zahodu, torej proti Košišam in Tunjicam, na Zduši oziroma na Bregu in v Stranjah. Zanimivo je tudi pričevanje, ki seje ohranilo v vaseh nad Bistričico: pri Zgornjem Svatenšku naj bi se še po drugi svetovni vojni stari možje pogovarjali o tem, da je bi I a ta kmetij a prva nad Kamnikom, »prva kmetija zgor Kamanka«. Hkrati sem se srečevala tudi z jasno izraženim dvomom v to izročilo, v obstoj obročev in v njihovo povezavo z jezerom, in sicer tako v objavah kot v pogovorih: razpravljanje o jezeru in o obročih za privezovanje čolnov je bilo za nekatere povsem neresno početje. Pričevanja o obročih, na katere naj bi privezovali čolne, se nanašajo na točke na različnih nadmorskih višinah, natančnejši pregled pa kaže, da se uvrščajo na dve ravni; temu ustrezajo tudi jasno razpoznavne naravne terase na območju med Kamnikom in Stranjami. Prva raven zadeva višino, ki ustreza pričevanju, da je jezero sega I o do Stranj. Na to se nanašaj o poroči I a o obročih v smodnišnici, na Bregu oziroma na Zduši in na Ma I em gradu. Obroči v smodnišnici naj bi bi I i po pričevanjih vzdrževalcev vidni še okrog leta 1990. Drugi nivo nakazujejo poročila o obročih v Nev-ljah, ohranjeni do popravila škarpe ob cerkvi: izpričani so okrog leta 1970. Izročilo pa govori o eni sami veliki katastrofi, o odtoku jezera, na katerega je spominjalo zvonjenje v neveljski cerkvi. Prav območje Nevelj je z izročilom o jezeru najtesneje povezano. Kot dokaz za obstoj jezera je služilo sklicevanje na staro poimenovanje cerkve, na ime Sveti Jurij na jezeru oziroma Sveti Jurij ob jezeru, S. Georg am See (Valvasor XI: 541-542) oziroma Eccle-sia S. Georgii ad lacum, kot so ga po podatku iz leta 1703 poznale stare listine (Stele 1922-1928: 313). V Nevljah je v ljudskem izročilu ohranjen tudi spomin na to, da so morali vaščani starograjskemu graščaku kot dajatev letno naloviti koš rib, obdržala so se hišna imena, povezana z ribištvom, kot na primer Par Ribču. Ohranili so se tudi izročilo o potopljenem zvonu in pripovedi o tem, kako so s tistega dela tunjiškega območja, ki gravitira na Kamnik, vozili mrliče dojezera, od tam pa so jih na čolnih prepeljali k pokopu v Nevlje. To mesto, ki je v bližini Doma kulture v Kamniku, še danes nosi ledinsko ime Pri Krajnarju. Najpomembnejše pričevanje o jezeru pa je do začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja ohranjalo vsakodnevno zvonjenje: v Nevljah je namreč ob tretji uri popoldne zvonilo z malim zvonom v spomin na uro, ko je jezero odteklo. Tega zvonjenja ni bilo le ob nedeljah in ob praznikih. Pogostnost teh pričevanj in doživetja ljudi, povezana z njimi, so me ob moj ih osebnih izkušnjah s terenskim delom in s pričevalnostjo izročila zavezovala k večji pozornosti do tega vprašanja: problema jezera nisem mogla razumeti le kot bogato bajeslovno preteklost. Prvi nadaljnji korak je bil podrobnejši vpogled v pisna pričevanja, pri čemer so bili nekateri zapisi vredni posebne pozornosti. Najstarejši zapis je bil v italijanskem jeziku in so ga do druge svetovne vojne hranili v frančiškanskem samostanu v Kamniku.3 Odkril ga je umetnostni zgodovinar dr. France Ste I e, ki ga je obj avil tudi v prevodu. Zapis poroča ojezeru in treh gradovih, od katerih sta bila dva v Kamniku, tretji pa v Mengšu, o njihovih lastnikih - sprtih »ma I ikovalskih« bratih - in o zmaj u v jezeru, ki je prebil »razvotljeno goro« in sprožil razlitje jezera. Po poročilu zapisovalca je na območju prvotne- 3 Zapis je ohranjen samo v prepisu z dne 7. 11. 1922, saj je med drugo svetovno vojno izginil (Cevc E. 1958: 111). Valvasor je kot vzrok za razlitje kamniškega jezera navedel strahotno deževje, kije z naraslo vodo predrlo naravno mejo med Malim in Starim gradom. Kamnik v Valvasojevem času: levo je vidno predmestje Šutna, v sredini Mali grad z golim južnim pobočjem, desno mesto Kamnik. (J. W. Valvasor, Topografija 1995 [1679], bakrorez št. 250) CÜ o O CD I CD > CÜ ci M CÜ cr ga jezera nastalo mesto, meščane pa so »učenci sv. Mohorja in Fortunata« pokristjanili. Poročevalec označi tudi Mali grad, »poln obokov in votlin in mnogih zakladov«, in Veroniko, ki v času katastrofe zakladov ni hotela zapustiti in seje po zakletvi res spremenila v pol žensko, pol kačo. Zapis zaključuje spomin na jezero: »Pred nekaj leti je bilo tu tudi sedem obročev za pri-klepanje jezerskih čolnov, ki pa sojih z grajskih zidov odstranili.« (Stele 1922-1928: 69; Cevc E. 1958:141) Tudi Valvasorje svojo predstavitev Kamnika naslonil na izročilo o jezeru. Jezero naj bi bilo tam, kjer je pozneje nastalo mesto, odvečna voda pa naj bi odtekala na mestu, kjer je bil v Valvasorjevem času prehod med mestom in Šutno. Razlitja jezera Valvasor v nasprotju z neznanim kronistom ne povezuje z zmajem, temveč z naravno nesrečo, s tem, da seje »utrgal oblak«, torej s strahotnim deževjem, ki je povzročilo, da je narasla voda razdelila pobratena gradova, Mali in Stari grad. Zapis govori tudi o posledicah razlitja jezera, o poplav-ljenju Mengeškega polja in o uničenju samostana, ki je bil med Homcem in Mengšem. Kot poroča Valvasor, so v tem času Nevlje nekateri še imenovali Sveti Jurij ob jezeru (Valvasor 1689, Knjiga XI: 541-542). Po Valvasorju več kot stoletje ni nobenih dostopnih pričevanj. Vnovičnemu zanimanju za vprašanje kamniškega jezera je mogoče slediti v začetku devetnajstega stoletja. Gre za predstavitve v nemškem jeziku, namenjene topografskim pregledom, v katerih je čutiti razsvetljensko naravnanost. Ta držaje bila do izročila o jezeru neprizanesljiva. V ljubljanskem tedniku Laibacher Wochenblatt je tako leta 1804, v letu ve I ike-ga požara v Kamniku, ko je pogorela tudi kamniška mestna hiša, prof. Anton Zupančič z razsvetljenskim dvomom povsem zanikal tako obstoj jezera kot izroči- lo o tem, kako se je »zaradi strašnega utrganja oblaka gora preklala na dvoje«, zalila Mengeško polje in uniči I a samostan. Kot dokaz je navedel, da o tem ni nobenih zapisov. (A. S. 1804: 1-2; prim. Zika 2011 [1971-1976]: 16) Na dokaz, da o jezeru in njegovem razlitju ni pisnih pričevanj, seje pozneje opiralo še veliko nasprotnikov mnenja o obstoju jezera. Pri tem je jasno, da Valvasorjev zapis ni zadoščal kot pričevanje, zapisa neznanega kronista pa niso poznali. Prezrtost zapisa neznanega kronista in izgubljanje arhivskih zapisov o mestu pa dopuščata možnost obstoja izgubljenih pričevanj. Ob koncu devetnajstega stoletja, ko je bila zavest o pomenu pisnih virov v javnosti močna,je bilo v Kamniku arhivsko gradivo prepuščeno volji posameznikov. Na to je opozoril tudi Stiasny: »Iz kamniškega mestnega arhiva se je pogubilo mnogo starih listin, zato jih je pisatelj pridno iskal po mestu. Zasledil jih je mnogo.« (Stiasny 1894: V) Veliko arhivskega gradiva je bilo uničenega, uničevanje in izgubljanje gradiva pa je sicer razmeroma splošen pojav. Koliko so k temu pripomogli tudi požari, kot sta bi I a ve I iki požar leta 1788, ki je poleg hiš na Šutni uničil tudi župnišče in kaplanijo (Otorepec 1985b: 24), in požar leta 1804, ko je v Kamniku pogorela tudi mestna hiša, in kaj je pogorelo v njih, ni znano. Prav tako ni znano, kaj se je kot pričevanje ohranjalo v pesemski obliki. Na splošno o tem vemo več šele za obdobje tiska, ko so se vesti širile tudi s pesemski-mi letaki (več Cheesman 1994; Beneš 1970; Klobčar 2014a). Kljub temu je eno od pripovednih pesmi, zapisano na kamniškem območju, mogoče razumeti kot pesemsko izraženo pričevanje o kamniškem jezeru. Gre za pesem, ki je bila sredi devetnajstega stoletja 57 V upodobitvah Starega gradu je bila na mestu, kjer naj bi bila pred domnevnim razlitjem jezera povezava z Malim gradom, vidna strma neporasla stena. (J. W. Valvasor, Topografija 1995 [1679], bakrorez št. 173) CÜ o o CD I CD > CÜ ci M CÜ cr 58 zapisana na Selih pri Kamniku, navezuje pa se na obstoj velikega jezera in na njegovo razlitje; zapisal jo je Matija Ravnikar-Poženčan, kije bil med letoma 1842 in 1845 župnik na Selih. Pesem govori o sveti Marjeti, svetem Jurij u in zmaj u v jezeru, ki so mu darova I i ljudi, v njej pa je viden konflikt med predkrščanskim verovanjem in pokristjanjenjem. Graščaka sta za dar zmaju izbrala pastorko sveto Marjeto, ta pa je s pomočjo svetega Jurija s sklepancem zmaja premagala (več Klobčar 2014b). Pesem o sveti Marjeti se navezuje na verovanje ljudi v vodno božanstvo, ki je zahteva I o človeške žrtve (več Klobčar 2011). Izraža pogled domačinov na izročilo o jezeru in njihovo razlago razlitja jezera, hkrati pojasnjuje tudi vlogo svete Marjete, sicer zavetnice Kamnika, in svetega Jurija, zavetnika cerkve v Nevljah. Ta zgodba je bila bodisi v pesemski obliki ali pa kot pripoved zapisana tudi v okolici. V naslednjih desetletjih pesemskega izročila na kamniškem območju ni nihče zapisoval, zato ni jasno, kdaj se je spomin na zgodbo o sveti Marjeti in svetem Juriju razvezal v pripoved. Ta pripoved pa je izpričana tudi na drugi strani domnevnega jezera, na območju Tunjic (Stele 1937-1939: 333). Posebno pričevanje o zgodovini kamniškega jezera pomeni zapis švicarskega geologa Adolpha Morlota iz leta 1855. Mor I ot je kot geo I og de I oval tudi v okviru Avstro-Ogrske (Wiedmann 2010), raziskovalna pot pa ga je med drugim pripe Ija I a v Kamnik in v NevIje. V razpravo o izročilu cerkve ob jezeru pri Južnih Slovanih je tako vključil tudi podatke o kamniškem jezeru. O samih Nevljah je zapisal, da tam na nekdanje jezero ne spominja le pripovedka, temveč tudi vsakodnevno zvonjenje ob tretji uri popoldne: zvonjenje je s tem vsak dan, razen ob praznikih, opozorilo na čas, ko je jezero odteklo. Morlotje verodostojnost teh podatkov podkrepil s podatkom, da mu je o tem pripovedoval cerkovnik (Morlot 1855: 71). V času tega poročila seje zanimanje za pričevanja o kamniškem jezeru vnovič povečaIo tudi v samem Kamniku.4 Na to opozarjata zapisa okrajnega glavarja Konška, objavljena v Blätter aus Krain, ki izražata njegovo interpretacijo geoloških pojavov. Prvi zapis se nanaša na odkritje »debele plasti najfinejšega peska« ob urejanju poti čez Klanec v mestu (Konschegg 1857a: 10), drugi pa išče razlago za nastanek in razlitje jezera. Avtor si je nastanek jezera raz I agal tako, da je prod, ki ga je Bistrica nakopičila na levem bregu, Nevljico zajezil v jezero; ta voda je predrla prodnati nasip in izpraznila stoječo vodo v strugo Bistrice. Prav tako po njegovem mnenju ni bilo nemogoče, da bi oviro odstranila sama Bistrica s svojimi pritoki, saj je po vsaki visoki vodi menjala strugo. (Konschegg 1857b: 13) Zapisi v nemščini, v katerih so poročevalci vtem času pogosto opevali naravne lepote Kamnika in okolice, so o izročilu o jezeru poročali razmeroma neobremenjeno (prim. L. I. 1857: 142-143). V zapisih v slovenskem jeziku iz tega časa se je to izročilo pojavljalo večinoma v preoblikovani, literarno predelani obliki. Gre predvsem za Trdinov zapis o jezeru in o poplavi Mengeškega poIj'a (Trdina 1849: 60), za izročiI o o zmaj u v Bistriški dolini (Alešovec 1869), ki se je med ljudmi ohranjalo tudi zaradi ponatisov, in za Medvedovo epsko pesem Zakleto jezero (več Učakar 2010). Namen prispevka ni podati pregled vseh pričevanj o jezeru, temveč nakazati predvsem različnost interpretacij tega pojava. 4 Izročilo o jezeru je bilo zelo mikavno za literarno obdelavo. Kljub temu je živelo tudi v podobi, ki se je prenašala iz roda v rod, le da je bilo zapisov o tem malo. Neposredno naslanjanje na pripoved bi lahko pisca in domačine izpostavilo posmehu, to pa je narekovalo zavarovanje pisca in domačinov s sklicevanjem na prav-ljičnost izročila. Tako je izročilo jezera v svojo pripoved vpletel Josip Ogrinec iz Podgorja pri Kamniku: »Na tem lepem mestu, kjer dandanes stoji Kamnik, in vse gori po dotični Nevljanski ravnini pa do Mekinskih bregov, stalo je nekedaj jezero, kakor trdi pravljica. Močan, kamenit jez namreč od sredomestnega holmčka, de-našnjega malega grada, tje do Brgantove gore, med katerima je zdaj Bistričina struga, zaviral bi bil ondaj reko. Strašan lijak z utrganega oblaka bil bi potlej prodrl tisti naravni oklep ter tako ločil tu di ne keda nji grad Karnek, denašnji 'stari grad1 vrhi Brgantove gore, od gradu na holmčku v mestu, — zdaj oba že razsuta!« (Ogrinec 1870: 224) Ogrinec se o verodostojnosti izročila ni želel opredeliti: »Koliko vere je vredna le ta pravljica, o tem se nočemo pričkati. Če se pa ž njo primerja ves tisti kotlasti svet zgoraj nad Kamnikom in pešče ni na sad spo daj pod njim po polji do Menguša, reči se mora, da mogoče je vendar-le, da je jezero nekedaj stalo ondi gori in se razlilo tod doli.« (Ogrinec 1870: 224-225) Ob tem je omenil tudi ohranjanje vsakodnevnega zvonjenja: »In med tamošnjim narodom gre še danes ta dan zraven drugih tudi ta pravljica, češ, da zato vsaki popoludan ob treh zvoni v Nevljah, ker ravno otore bi bilo jezero izteklo.« (Ogrinec 1870: 225). Temu poročiIuje dodal izročiIo o preročišču na prostoru malograjske kapele, ki je še živelo med ljudmi, in sicer ob predstavitvi spodnje kapele: »Zlasti v spodnji pakjejako dolgočasno za puščeno, in le veter je, ki sem ter tje pocvil i skozi ozko lino v seženj debeli zid pa črvojednim svetnikom popiha prah se starikavih ram. Res, neka tesna čut obhaja človeka tu notri v tem zatišnem svetišči. Starejiso trdili, da tu je bil nekedaj hram, v katerem je stal velik malik, kije mnogo prorokoval ljudem, prihajajočim od daleč mu darovat.« (Ogrinec 1870: 226) Ju i ij Humar z Vodic nad Kamnikom, kot župnik s Primskovega znan predvsem po svojem zdravljenju, je zapisal izročilo, ki razlitje jezera povezuje z nasprotji med lastnikoma Starega in Malega gradu in s pravico do ribolova: lastnik Starega gradu naj bi malograjske-mu branil loviti ribe in mu je zato prekopal rob jezera, zato naj bi jezero odteklo. Humar dodaja, da »še zmiraj v Nevljah ob 3 popoldan z malim zvonom v spomin te prigode zvoni«. (nav. po Cevc E. 1958: 116) Dve desetletji pozneje je Josip Benkovič iz Novega trga v Kamniku nakazal bogastvo izročila, povezanega z Malim gradom in jezerom, in hkrati opozoril na to, da spomin nanj bledi: »Potrtega duha ti razvedruje neiz-crpni zaklad kamniškega bajeslovja. Bajke o jezeru, o ajdovskem templju na Malem gradu, o enookem mali-ku v njem, o zmaju v bistriški dolini, o junaku Vrtomiru, o zakleti Veroniki itd. še sedaj žive med starimi ljudmi, a žal, s sedanjim rodom izginejo menda za vselej v morje pozabljivosti.« (Benkovič 1892: 557) Na to pričevanje seje naslonil tudi učitelj LjudevitStiasny, kije ob koncu devetnajstega stoletja služboval v Kamniku in mesto z okolico predstavil v odmevni domoznanski Južno pobočje Malega gradu je bilo do devetnajstega stoletja neporaščeno, karje po mnenju domačinov spominjalo na porušitev povezave s Starim gradom. Rekonstrukcija pogleda na Mali grad, kot naj bi bil videti leta 1800, avtor Maks Koželj. (Iz arhiva Aleša Koželja, Kamnik) knjižici: v delo je vključil izročilo o kamniškem jezeru, omenil pa je tudi izročilo o zmaju, ki naj bi se zakotil v njem (Stiasny 1894: 11, 136). Župnik Simon Rutar ga je zaradi vključevanja spomina na jezero ostro obsodil: »Tisto modrovanje o kamniškem jezeru na str. 137. je čisto nepotrebno, ker v zgodovinskih časih jezera v Kamniku gotovo ni več bilo.« (S. R. 1894: 377) Rutarjeva ocena razkriva razloge za zadržanost slovenskih piscev do predstavljanja izročila: v času realizma in pozitivizma so se namreč slovenski zapisovalci zaradi prizadevanj po poudarjanju narodnoreprezen-tančnega radi izognili temam, ki bi kulturo lastnega naroda povezovale z nedokazljivim bajeslovjem. Drugačna naravnanost do tega izročila paje bila vidna v nemških objavah, predvsem vturistično-propagandnih brošurah. Te objave so se sicer osredotočale na naravne lepote, v predstavitvi izročila pa so se bolj brez predsodkov posvečale vprašanju jezera in pripovedim o poganskem templju na Malem gradu. Neobremenjeno so oživil e predstavo o tem, kako so se v jezeru, ki sta ga zagrajevala Mali in Stari grad, »zrcalili veličastni apnenčasti velikani«, torej Kamniške Alpe5 (Sima 1891: 121-122), in druge podobe. Nekateri avtorji so v poročanje o jezeru vključili tudi izroči l o o samostanu, ki naj bi bil v bližini Homca. Eden od njih, Franz Schumi, je v svoj em Archivu für Heimatkunde prav z naslanjanjem na uničenje samostana skušal tudi določiti čas razlitjajezera: kerje bila pri zidanju mekinjskega samostana izpričana pomoč minoritov iz samostana v bližini, je Schumi sklepal, da je jezero odteklo med letoma 1300 in 1320, istoča- 5 ... »sich die herrlichen Kalkriesen gespiegelt«. 59 Znižanje Klanca, meje med predmestjem Šutna in mestom Kamnik, je vnovič odprlo vprašanje jezera. Pogled proti mestnemu središču z zvonika cerkve na Šutni leta 1928; v sredini je Mali grad, na desni je vidno vznožje Starega gradu. (Iz zapuščine Lada Stergarja) CÜ o o CD I CD > CÜ ei M CÜ cr 60 sno kot naj bi bil zaradi »utrganja oblaka« uničen trg Ljubelj6 (Schumi 1884-1887: 218-219). Ta pogled ni bil osam Ijen, na kar kaže tudi Kronika župnije Gozd. Kronika prav tako navaja sočasnost teh dogodkov, le da naravno nesrečo postavlja v nekoliko starejši čas: pravi namreč, da seje med letoma 1261 in 1320 utrgal oblak in poplavil trg Ljubelj, Stari Tržič. Zasula ga je Košuta. Narasla voda, kije pretrgala jez »med Gornjim in Malim gradom«, pa je v Kamniku odnesla samostan minoritov, ki »so mnogo pripomogli k zidavi mekinjske-ga samostana«, ustanovljenega leta 1300 (Podlogar 1913-1925). Schumi je omenjeni prispevek objavil v času, ko so v Kamniku znižali Klanec, ostro mejo med mestnim središčem in Šutno. Dela pri znižanju te vzpetine so vnovič odprla vprašanje jezera, saj so razkrila bruna, ki naj bi po prepričanju ljudi to jezero zadrževala:»Leta 1882 so pod županstvom dr. Maksa Samca na ravno istem kraju, kjer se je popred baje voda odtekala, znižali izdatno Klanec. Pri tem so izkopali več brun. Iz njih lege se je dalo razvideti, da je bil tu pred več sto leti jez.« (Stiasny 1894: 137). V času, ko je bilo objavljeno Schumijevo poročilo, so se torej pojavljali tudi materialni dokazi, ki so ljudi utrjevali v prepričanju o obstoju jezera. Kot dokaz o verodostojnosti izročila so bile razumljene tudi najdbe podzemnih rovov, odkritih ob znižanju Klanca in ob graditvi železniškega predora pod žalskim hribom 6 Natančnejši čas uničenja starega Ljubelja, ki ga je zasul plaz s Košute, ni znan. Znano je le, da je vlogo trga prevzel Tržič, ki je nastal po uničenju Ljubelja. leta 1890, ki jih sicer niso povezova I i s samim jezerom. Rov na Klancu so označili,7 prav tako so označili rov, odkrit med graditvijo železniškega predora; vest o tem odkritju je dopolnjevalo poročilo, da rovu niso mogli slediti daleč, saj sta ga zalila voda in blato (Sima 1891: 128). Tudi Johann Sima, ki je ob zgraditvi kamniške železniške proge v obširni knjižici predstavil širše območje od Ljubljane do Kamnika, je izročilo o jezeru predstavil zelo neobremenjeno. To so mu priznavali celo nacionalno nenaklonjeni Slovenci: »Iz knjige se vidi, da pisatelj dobro pozna vse te kraje, da jih je sam prehodil in da mu ni bilo treba zajemati iz tujih virov.« (Nepodpisano 1891: 765) Pisal je o malograjski kapeli, o malikovalskem templju na Malem gradu in o maliku, ki je privabljal ljudi iz daljne okolice, saj je bilo tu pre-ročišče. Poročalje tudi o zakladu, ki seje zbiral iz dragocenosti, darovanih temu božanstvu, in o poskusih iskalcev zakladov, da bi te dragocenosti odkrili (Sima 1891: 124-126). Simovo poročanje izraža neposredni stik z ljudskim izročilom. Z enako neobremenjenostjo kot o Malem gradu je poročal o jezeru, o tem, da je Mali grad stal tesno ob vznožju Starega gradu, o tem, kako je voda predr I a jezero, ko se je »utrgal oblak izrednih razsežnosti«,8 in se razlila po polju proti Mengšu. »V okolici so bili še dolgo videti kupi kamenja in peska, ki so raz- 7 Danes je to mogoče prepoznati po treh navpično postavljenih kvadrih (prim. Zika 2011 [1971-1976]: 186). 8 »ein Wolkenbruch von besonderer Furchtbarkeit«. krivali to naravno nesrečo.«9 (Sima 1891: 127) Opozoril je na najdbo globokega podzemnega rova, ki so ga ob gradnji predora leta 1890 našli železniški delavci, in nakazal posebnosti arhitekture pod malograjskim hribom: opazil je, da so hiše, ki so se neposredno naslanja I e na ma I ograjski hrib in so bi I e s pročelji obrnjene proti trgu, spominjale na srednjeveške zgradbe v Gmündu in Augsburgu (Sima 1891: 128), torej na nemški mesti. Dotlej znane zanimivosti, povezane z jezerom in z malograjskim izročilom,je vključevala tudi turističnopropagandna brošura Wasserheilanstalt Bad Ste in in Kra in, namenjena predvsem obiskovalcem kamniškega Kneippovega zdravilišča (Nepodpisano 1898: 26-30). Ob koncu devetnajstega stoletja, ko se je ob pomenu turizma v Kamniku vedno bolj uveljavljala tudi industrija, narodno zavedni meščani pa so svojo vlogo videli predvsem v poudarjanju nacionalnosti, je bilo izročilu o jezeru vjavnosti posvečene manj pozornosti. Ta pozornost je oživela s Steletovo objavo zapisa neznanega kronista (Stele 1922-1928: 69), vendar ni sprožila odzivov. Izročilo ojezeru paje še vedno živelo, otroci iz Nevelj in okolice so še vedno plezali po strmi škarpi pod cerkvijo, kjer so bili železni obroči, vaščani so na pobudo župnika odprli grobnico ob cerkvi, kamor so po izročilu pokopavali gospodo s Starega gradu, in ob soočenju s krstami dobili potrditev o pripovedih, ki so se ohranjale med ljudmi. O nekdanjem jezeru pa si kot o izročilu prednikov niso pripovedovali le v krajih, kjer je živel spomin na čolnarje, ki so vozili po njem, temveč tudi na Mengeškem polju, kjer naj bi jezero pustilo svoje sledi. To je v svoji kroniki homške župnije zabeležil tudi duhovnik Anton Mrkun: »Ljudska govorica nam pripoveduje, da je bilo onkraj Kamnika, kjer sta neveljska in stranjska dolina, nekdaj jezero. V Kamniku je narastla voda podrla naravno obrežje in se razlila po homškem in mengeškem polju ter ga zasula s šodrom.« (Mrkun 1925: 6) Prav na poseben način pa je izročilo ojezeru oživelo spomladi leta 1938, ko so ob regulaciji Nevljice izkopa I i mamutovo okostje (Bezek B., D 1998b; Klobčar 2014b). Domačini, ki so sodelovali pri regulacijskih delih, so bili ob najdbi namreč prepričani, da so našli kosti zmaja, ki je živel v jezeru in žrl ljudi. Preplah, ki je segel tudi do vesti v časopisu (Nepodpisano 1938), je bil kratkotrajen, vendar je razkril trdoživost nekdanjega verovanja in prepričanje ojezeru, kije pred stoletji od teklo. Obdobje po drugi svetovni vojni je vjavnosti kljub izročilu ojezeru, odmevnem v Kamniku in njegovi okolici, ustvarilo prepričanje, da jezera »nikoli ni bilo«. To prepričanje seje opiralo na izsledke geografa in geo-morfologa dr. Milana Šifrerja, ki pri preučevanju morfologije »kamniškega kota« ni nikjer naletel na jezerske sedimente (Cevc E. 1958: 138). Sočasno s Cevčevo objavo je v Kamniškem zborniku izšla razprava geologa in paleontologa Ivana Rakovca; Rakovec je v njej opozoril na jezero v Logu pri Nevljici v ledeni dobi in na možnost obstoja srednjeveškega jezerca ob občasnih zajezitvah (Rakovec 1958: 28; več Majcenovič 2001: 9 »Lange sollen in der Gegend Stein und Sandhaufen zu sehen gewesen sein, die dieses Elementar-Ereignis geschaffen.« 149-150). V neveljski cerkvi pa je še vedno vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih, ob treh zazvonilo z malim zvonom, v spomin na usodno uro, ko se je zvon v neveljski cerkvi oglasil sam - ko je, kot so še vedno govorili ljudje, v silnem neurju narasla voda pretrgala vez med Starim in Malim gradom in sprostila pot vodi, kije preplavila Mengeško polje in ga nasula s prodom. Ne glede na prepričanje nekaterih posameznikov, ki so trdi I i, da jezera niko I i ni bil o, se ni ohranja I o le zvonjenje v neveljski cerkvi, temveč je živel tudi spomin na nesrečni dogodek. Nanj je v svoj ih objavah opozarjal lokalni zgodovinar Ivan Zika in spodbujal ljudi, naj mu pomagaj o najti sledi in pričevanja. Ena od teh sledi je vodila tudi v povsem vojaško organizirano smodnišnico, v tovarno KIK Kamnik, kjer naj bi se na enem od bregov še ohranili obroči za privezovanje čolnov. Zaprtost tovarne je ogled tega materialnega dokaza preprečila. Ob predstavitvi obročev pod neveljsko cerkvijo je bilo upoštevano tudi mnenje, dati obroči niso bili namenjeni privezovanju čolnov (več Zika 2011 [1971-1976]: 19). Vnovično zanimanje za vprašanje kamniškega jezera, ki ga je spodbudi I o splošno zanimanje za izročilo na Slovenskem, je bilo vidno tako ob obletnici izkopa mamutovega okostja (Bezek B., D. 1998a) kot v refleksiji literarnih odmevov na to tematiko (prim. Učakar 2010) in drugjI e. V spominih tega časa, ki se navezujejo na obstoj jezera, je mogoče jasno razpoznati dve ravni - raven sporočanja o tem, kar so pripovedovali drugi, in raven, ki o jezeru ne poroča kot o nečem, o čemer »se pripoveduje«, temveč o nečem, kar »je bilo«. Ti spomini se prepletajo s spoznanji, ki so se ohranila zaradi domoznanskih zapisov in razlag učiteljev pri pouku domoznanstva. Tem pogledom jasno nasprotuje prepričanje, da so zgodbe o jezeru le del mitskega izročila, umaknjenega v davno preteklost. Vprašanja, povezana z življenjem in izročilom kamniškega območja Nasprotujoča si mnenja o obstojujezera so se zdela ne le samoumevna, temveč so biIa tudi del moje lastne presoje tega izročila. Kako razumeti zvonjenje v spomin na razlitje jezera, česi obtem ni mogoče predstavljati, da v času, ko je že stala neveljska cerkev, ni bilo Kamnika? Vprašanja so se nanašala tudi na sam Kamnik. Zakaj je prehod med mestom in predmestjem Šutna, Klanec, čez katerega je tekla glavna prometna os, pomenil tako ostro mej o, kot se je izražaI a v šegah in navadah, medtem ko pri drugih kamniških predmestjih takšnega nasprotja ni bilo, in zakaj je župnijska cerkev ostala ves čas cerkev na Šutni, medtem ko mesto samo cerkve vse do časa turških vpadov ni imelo? Zakaj je imela Šutna poseben status? Vsakodnevno zvonjenje v neveljski cerkvi je bilo del zadolžitev cerkovnika, ki so jo, tako kot druge zadolžitve, farani plačevaIi. NevIje so biIe vas, kjer so, kot kažejo podatki s konca devetnajstega stoletja, prevladovali mali kmetje; Neveljčani do nekaterih cerkvenih pobud niso bili posebno odprti.10 Čeprav je bilo v župniji nekaj večjih kmetij, so morali biti stroški, ki so 10 Spomenica župnije Nevlje. 61 62 si jih ljudje delili z biro, utemeljeni: v smiselnost tega zvonjenja so morali biti torej farani povsem prepričani. Ker ob nedeljah in praznikih ni zvonilo, kaže, da je bilo cerkovniku zvonjenje sredi popoldneva, kije bilo glede na druge cerkve izjemno, odveč. Vaščani so torej z zvo-njenjem ohranjali nekaj, kar je imelo poseben pomen. To zvonjenje se je ohranilo v času skupne jugoslovanske države, tudi v socializmu, ukinjeno pa je bilo kmalu po slovenski osamosvojitvi, v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko so z demokratizacijo družbe številne šege, povezane s katoliško cerkvijo, vnovič oživele: to zvonjenje je namreč župnika, kije tedaj nastopil službo v Nevljah, motilo pri popoldanskem počitku. Župnikova volja je bila očitno močnejša od razlogov, ki so zvonjenje z malim zvonom v neveljski cerkvi ohranjali skozi stoletja. Umestitev neveljske cerkve na rob male terase je s stališča iskanja najugodnejših in najbolj smiselnih rešitev, ki naj bi na splošno veljale, nerazložljiva: oporni zid namreč ni zagotavljal obrambe, saj cerkev z vzhodne in južne strani ni bila z ničemer zavarovana. Poleg tega je zid zahteval stalna popravila in utrjevanje, kar je bilo za razmeroma revno faro velik strošek. Nevljica, ki je tekla tik pod cerkvijo, je oporni zid ogrožala do te mere, da so se leta 1938 lotili regulacije, pri čemer so odkrili okostje mamuta (Bezek 1998a). Zanimivo se mi je zde I o tudi to, da je Klanec predstavljal tako izrazito mejo. Ta meja je bila posebno vidna v šegi velikega tedna, imenovana »strašenje Boga«. Že pred nastopom velikega tedna so fantje v meščanskih hišah in v trgovinah zbirali leseno embalažo, jo znosili na kup injo po obredih velikega tedna z velikimi palicami, imenovanimi »porajkli«, s silnim tru-ščem razbili. Veljalo je strogo pravilo, da smejo fantje s Šutne zaboje zbirati le na Šutni, fantje iz mesta pa v mestu. Klanec je bil meja, ki je niso smeli prestopiti, ta ločnica pa je bila vidna tudi ob promenadah: meščani so se namreč sprehajali le do Klanca. Ob tem je še vedno osta I o tudi vprašanje, zakaj je župnijska cerkev v Kamniku v predmestju Šutna: ob tem, da je mestno središče nastalo severno od Malega gradu, in ob tem, da so bila na Klancu mestna vrata, kjer se je končal varni prostor mestnega središča, sta postavitev in ohranjanje župnijske cerkve v predmestju Šutna močno nenavadna; daje Kamnik do leta 1232 v cerkvenoupravnem pogledu spadal pod Nev-lje, ne preseneča: težišča družbene moči so se prenašala, s tem pa so se prenašala tudi cerkvenoupravna središča. Ohranjanje vloge cerkve v predmestju Šutna teh premikov ne kaže. Kratkotrajna prekinitev tega statusa v času največje nevarnosti turških vpadov (Valvasor 1689, VIII: 809) tega dejstva ne spreminja, saj seje po umiku te nevarnosti prejšnje razmerje vrnilo: frančiškanska cerkev v mestu je začasni status župnijskega središča izgubila. Med ta vprašanja so se vpletala pričevanja o jezeru, ki sem jih odkriva I a med ljudmi in v pisnih virih, tudi tistih, ki se uvrščajo med pravlji ce ali poved ke (Pod-brežnik Vukmir, Kotnik 2009: 152-154); dopolnjevala so jih spoznanja o izročilu o zmaju in o pesmi, ki priča o njem, in se poglab Ija I a ob primerj avi z izročilom o verovanju v moč vodnega božanstva, izpričanega v izročilu (Klobčar 2014b). Presenečale so tudi nezarasle Cerkev svetega Jurija v Nevljah se je na izročilo jezera navezovala s poimenovanjem Sveti Jurij ob jezeru, z umeščenos-tjo neposredno ob škarpo, ki jo je pred regulacijo ogrožala Nevljica, z vsakodnevnim zvonjenjem ob tretji uri v spomin na čas, ko naj bi jezero odteklo, in z obroči v škarpi. (Foto: Peter Naglič, 1938. Izvirnik hrani Matjaž Šporar, Šmarca.) strme pečine Malega in Starega gradu, kijihje mogoče opazovati na upodobitvah od konca sedemnajstega do sredine devetnajstega stoletja. Da bi bile te pečine gole zaradi lomljenja kamenja, bi težko verjeli, saj bi s tem prebivalci neposredno ogrožali objekte na hribu. Če so jih čistili, da bi preprečili razraščanje korenin in posledično krušenje sten, ni razumljivo, da tega niso počeli tudi v devetnajstem in dvajsetem stoletju, ko si je mesto opomoglo in ko so meščani začeli služiti s tu rizmom. Kako torej razumeti poročila o jezeru, povezana s temi pomisleki, ob tem, da je bil obstoj jezera bodisi povsem zanikan (prim. Cevc 1958: 138) bodisi umeščen v čas pred vsaj dvajset tisoč leti (Gabrovec 1985: 6; Učakar 2010: 193)? Kako ob tem razumeti zvonjenje, če kaže na to, da so moraIi biti prebivalci, ki jih je groza ob strahovitem dogodku najverjetneje prisilila v zaobljubo vsakodnevnega zvonjenja, že po-kristjanjeni? Zvonjenje seje v krščanski liturgiji sicer uveljavilo, ko je papež Sabinijan (604-606) zapovedal oznanjanje kanoničnih molitvenih ur z zvonovi (Ambro-žič 1993: 25; nav. po Kovačič 2013). V obdobju, ko so bili farani cerkve svetega Jurija v Nevljah že pokristja-njeni, je moral biti nekje tudi Kamnik. Izročilo o jezeru ima torej svojo pričevalnost, hkrati paje v časovnem sosledju tudi nelogičnost, ki s samim izročiIom na videz ni ponujala rešitve. Izraz Šutna: nov pogled na preteklost mesta Uganka tega časovnega sosledja se mi je zdela nerešljiva, dokler nisem pri svojem siceršnjem folklo-rističnem delu prišla do raziskave tematike naravnih nesreč: obravnavala sem namreč pesemske odzive na potres v Lizboni leta 1775 (Klobčar 2015). Iskanje geneze te pesmi me je privedlo do primerj ave z nemškimi pesmimi. Pesmi o lizbonskem potresu, ki sem jih dobila iz Deutsches Volksliedarchiva v Freiburgu, pa niso omogočile le te primerjave, temveč sem ob njih postala pozorna na nekaj, kar me je povsem prevzelo: v različnih nemških različicah se namreč pojavlja izraz »der Schutt«, ruševina. Ena od njih navaja: Uber funfzigtausend Seelen Več kot petdeset tisoč duš Liegen in dem Schutt zerstot... leži v ruševinah uničenih ... (Richter 1972: 6) Beseda der Schutt, ki je v zvezi s Kamnikom doživela nekaj razlag (Zika 2011 [1971-1976]: 33), torej označuje ruševino, ruševine, grušč, groblje, nasip, zasip (prim. Bezlaj 2005: 137; Snoj 2009: 421). Moja dotedanja iskanja odgovorov na dileme o kamniškem jezeru so z razlago, da je sedanje predmestje Šutna poimenovano po nemškem izrazu za ruševine, dobila povsem novo perspektivo. Po tej razlagi bi bil prvotni Kamnik, ob katerem je bilo lahko jezero še v času, ko je bilo v naših krajih že razširjeno krščanstvo, torej na Šutni, na prisojnem pobočju od Žalskega hriba in Malega gradu proti Novemu trgu. Razlitje jezera naj bi povzročil o, da je voda porušil a in odnesla ne le povezavo med Malim in Starim gradom, temveč tudi naselje, ki se je naslanjalo na to pobočje - prvotni Kamnik - prestižno naselje s središčem na prostoru, ki danes pripada Šutni, grajeno iz kamenja. Kamnik, Stein, znamenje moči in bogastva, naselje z varno naslonitvijo na pobočje in umeščenostjo ob donosno trgovsko pot, z ugodnimi možnostmi za bivanje in izjemno slikovito okolico. S to interpretacijo sem vnovič pregledala starejše objave in zasledovala morebitne zapise o Šutni kot o starejšem kamniškem naselju, in sicer predvsem kot pričevalnost o sočasnem ustnem izročilu. Zapis iz leta 1880 obe poimenovanji, Šutno in Kamnik, sicer navaja v obratnem zaporedju, kot bi pričakovali, omenja pa rimsko naselje na območju današnje Šutne: »Da so Rimci še gotovo imeli pot iz Šutne, sedanjega Kamnika, skoz tuhinjsko dolino na Štajersko, si moramo misliti uže iz strategičnih ozirov/.../«(Piskar 1880: 4). Ta zapis pa vendarle izraža le predvidevanja. Ze I o jasen pa je v tej oprede I itvi Kamničan Josip Benkovič. Leta 1892je v enem od svojih prispevkov izročilo o jezeru sicer poimenoval bajka, hkrati pa je jasno povedal, kje naj bi bil v času, ko je bilo še jezero, prvotni Kamnik: »Kako seje mesto začelo, ne da se pojasniti, ker ne moremo predreti neprodorne temine bajne starodavnosti. Bajka pripoveduje o jezeru, ki se je širilo od Malega in Starega Grada tje do me-kinskega gozda. Po raznih okolnostih smemo sklepati, da se je zrcalila nekdaj tu zelena jezerska plan. /.../ Ljudska bivališča so stala tedaj na mestu, kjer stoji sedaj predmestje Šutina.« (Benkovič 1892: 518) Tudi Ivan Zika je, čeprav poimenovanja Šutna ni povezoval z nemškim izrazom za ruševine, Šutno prepoznaval kot starejši poselitveni prostor Kamnika (Zika 2011 [1971-1976]: 33), in sicer zaradi ugodnejših bivalnih možnosti. Ne glede na redkost teh mnenj se je predvidevanje o Šutni kot prvotnem Kamniku zde I o vedno bolj verjetno. Katastrofa, kije zadela to naselje, je bila očitno silovita, sicer ta del mesta ne bi dobil imena »Schutt« in bil s tem v celoti označen kot ruševina, groblje. Kaj je ostalo od tega, kar je bilo, lahko samo ugibamo, kaj se je dogajalo po katastrofi, prav tako. V listini iz leta 1362 pa se že omenja Šutenski potok. Izraz Šutna se je prvič pojavil leta 1438, ko je imel kovač Miha hišo »an der Schutt« (Otorepec 1985a: 21). Kaj ta interpretacija dogodka pove o nadaljnji usodi Kamnika? V zapisu neznanega kronista, ki je v italijanskem jeziku opisal davno zgodovino Kamnika, sta navedeni rast mesta na izpraznjenem prostoru in nakazana vloga Oglej a (Ste I e 1922-1928: 69; Cevc E. 1958: 141). Cerkev na Šutni je ostala izven Kamnika, danes vidnega kot mestno središče. Razlogi, dajecer-kev osta I a na Šutni, mesto pa se je razviI o na drugi strani Klanca, po tej interpretaciji torej ne govorijo le o mestu in predmestju, temveč o dveh naseljih, ki nista nastali sočasno. Kamnik - zgodba dveh naselij? Ob predpostavki, da je prvotni Kamnik doživel katastrofo, je morala biti vnovična zgraditev mesta razmeroma hitra: v izročilu o življenju v Kamniku namreč ni čutiti prekinitve. Ob izjemnem položaju Kamnika, ki je bogatel zaradi obvezne, t. i. prisilne ceste, bi bilo to pričakovati. V srednjem veku so morali namreč trgovci s svojim blagom na posameznih relacijah uporabljati določene ceste, ki so vključevale ne le predvidene mit-ninske in nabitkovne postaje, temveč tudi doIočena mesta, ki so se pri tem na raz I ične načine gospodarsko okoriščala, med drugim z izvajanjem skladiščne pravice. Status prisilne ceste je v času, ko je bil na kamniškem Starem gradu sedež visoke plemiške rodbine Andeško-Meranskih, dobiltudi Kamnik (več Vilfan 1985: 99-100, Kosi 1998: 39), vendar ga je po letu 1504 izgubil (Vilfan 1985: 103-104). Postavitev novega Kamnika na izpraznjenem prostoru, kot jo predpostavlja ta interpretacija, je izhajala iz koriščenja izjemnih privilegijev oziroma iz potrebe zemljiških gospodov po ohranjanju prisilne ceste. Po tej razlagi je novi Kamnik nastal na drugi strani Klanca, v območju, kije nudilo slabše bivalne možnosti. Hitra postavitev mesta, ki jo je z razlago o porušitvi prvotnega Kamnika mogoče predpostavljati, je poleg tega zahtevala ustrezno finančno podlago injasen finančni interes. Ob tem ne kaže prezreti, da se je sedanja Ja-pljeva ulica imenovala Židovska in da je bila to sprva glavna ulica v nastajajočem naselju severno od Malega gradu. Da ime ni bi I o naključno, kažeta omembi dveh Judov v drugi polovici štirinajstega stoletja. Josip Benkovič je to povezal z blagostanjem v mestu: po njegovem poročanju »je koncem srednjega veka blaginja v Kamniku procvitala tako, kakor razven v Ljubljani, v 63 64 nobenem mestu na Kranjskem; celo dva žida, Müsch in Chatzschim, sta tu stanovala okoli l. 1370« (Benko-vič 1892: 519). Ob navedenih okoliščinah pri tem ni šlo le za blaginjo. Na verj etnost, da so bil e hiše severno od Ma I ega gradu postavljene hitro, kažejo sledi višine prvotnih stavb, kot ga z izkopom portala razkriva hiša na Trgu svobode št. 8. Na to spreminjanje jasno opozarja tudi neobjavljeni podatek o najdbi v sedanji Prešernovi ulici: lastnik ene od hiš11 mi je ob mojem terenskem delu leta 1992 poročal o najdbi kamnite stražarske ute pod nivojem pritličja njegove hiše. Te najdbe si tedaj nisem znala razložiti, saj mi ni bilo jasno, zakaj bi bila takšna uta pogreznjena v tla. Informator najdbe v času njenega odkritja ni želel razkriti tedanjemu Zavodu za spomeniško varstvo, ker se je bal izkopavanj. Spreminjanje nivoja objektov pa ni bilo izpričano le severno od Malega gradu, temveč tudi na Šutni: Valvasor namreč poroča, da seje zvonik šutenske cerkve zaradi mehkega terena ugreznil za celo nadstropje (Valvasor 1689, VIII, 810). Ta »ugreznitev«, zaradi katere so morali v zvoniku na novem nivoju tal narediti nova vrata, je bila v predstavitvi kamniškega območja označena kot zanimivost, primerljiva s poševnim stolpom v Pisi (Sima 1891: 133). Stiasny je ob tem navedel tudi možnost, da je teren nasut (Stiasny 1894: 68). Po Ste I etovem mnenju je te zaključke povzročilo dejstvo, da zvonik nima »zoklja s prirezanim zidcem« (Stele 1922-1928: 28). Dvig nivoja zaradi nasipanja cest je sicer splošen pojav, dvig nivoj a na raznih de I i h Šutne pa je neenakomeren: na nivoju severno od glavne ulice, proti Kolod vorski uli ci, je mo goče za sle di ti tu di po roči la o ostankih starih zidov, vrat itn. Poleg tega ti ostanki zidov kažej o na drugačno postavitev nekaterih stavb. Predel Šutne južno od glavne ulice kaže, kot je mogoče sklepati po sakralnem objektu, na katerega so naleteli leta 1971, bistveno večjo spremembo nivoja. Ali to pomeni, da so na Šutni načrtno in dokaj enotno izravnali tla, tako kot so načrtno ustvarili oba vzdolžna stavbna niza na obeh straneh ulice? Ob predpostavki, da je Šutna porušeni stari Kamnik, torej to, kar je jugozahodno od Klanca ve Ija I o za ugrezanje, pomeni nasutje. To nasutje lahko pomeni dvig nivoja zaradi samih ruševin. O nasutju sicer ni bilo nobenih poročil, prav tako so bila skromna poročila o starejših najdbah v tem delu mesta. Veljavnost te hipoteze lahko potrdijo le arheološki dokazi, skromnost pričevanj pa to preverjanje močno otežuje. Kako torej slediti materialnim pričevanjem o starejši nase I itvi tega prostora? Glede na to, da so tako v Tuhinjski dolini kot na Mengeškem polju izpričani sledovi iz obdobja rimskega imperija, bi takšne sledove moralo izpričevati tudi morebitno naselje v Kamniku. Zavedanje o teh sledovih je oblikovalo pogled na ta čas predvsem od konca devetnajstega stoletja naprej. V Tuhinjski dolini je bilo zabeleženih več sledov, ki pričajo o vlogi tega območja v tem času, predvsem s pričevanji poznoantičnega mozaika v Šmartnem, izpričanimi leta 1881, poročili o Rosovih grobljah (več Cevc E. 1960) in zakladu pod Ivanjkom (Sima 1891: 159) in 11 Podatke sem posredovala Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Kranju. s sledovi rimskih gradišč pri Motniku (Urankar 1940: 11; Šašel 1975). Te najdbe kažejo na pomen prometne povezave skozi Kamnik. Rimska doba je v Kamniku sicer zabeležena, vendar so ta pričevanja zelo skromna. Tudi ta skromnost pričevanjje omogočala domnevo o obstoju naselja v tem času: »Čeprav so najdbe skope, lahko iz njih sumarno sklepamo na obstoj vasi ali zaselka v rimski dobi.« (Šašel 1985: 10) Na vrtu nekdanje La-vrenčičeve hiše na Šutni so bili najdeni kovanci, ki jih je lastnica hiše predala Josipu Nikolaju Sadnikarju; med njimi je bil tudi sesterec Maksimina Tračana, kovan v času med marcem 235 in januarj em 236. Na tem vrtu so bili izpričani tudi ostanki zidovja (Gabrovec 1975a). Sodobne arheološke raziskave kljub redkosti najdb omogočajo sklepanje o pomenu kamniškega območja v antiki. Arheološke sledi iz tega obdobja so namreč izpričane v Žejah in Kaplji vasi pri Komendi ter v Loki pri Mengšu (Vidrih Perko, Sagadin 2004: 215-216), na Malem gradu (Štular 2009: 143), v Suhadolah, poleg Zapric pa tudi na Jeranovem v Mekinjah, in sicer ob šoli, in v Nev Ijah (Horvat 2006: 39; Štu I ar 2009: 17), to podobo pa dopolnjujejo tudi novci, najdeni v spodmolu pri izviru potoka Ribnik v Godiču pri Kamniku (Bitenc, Knific 2001; nav. po Vidrih Perko, Sagadin 2004: 216) in zakladne najdbe v jami pod Stiško vasjo (Vidrih Perko, Sagadin 2004: 217). Vlogo Kamnika v rimskem času razkriva eden od nagrobnikov lapidarija v Medobčinskem muzeju Kamnik, nagrobnik Gaj a Dindij a Blanda, ki kaže na povezavo med akvilejsko družino Dindijcev in Kamnikom. Akvi I ej a - Oglej - je bi I a »eden redkih anIičnih centrov za prede I avo jekla«; tam so bi I a tudi »skladišča železarskih polizdelkov in izdelkov iz zaledja« (Vidrih Perko, Sagadin 2004: 211). Družina Gaja Dindija Blanda je izšla iz starega etruščanskega mesta Paeneste blizu Rima, kjer so bili visoko razviti kovinarska obrt, izdelovanje nakita in bronastega posodja. Vse to kaže na verjetnost, da seje tudi kamniški pripadnik te družine ukvarjal z metalurško dejavnostjo v najširšem pomenu - s pridobivanjem surovin, izdelovanjem kovinskih predmetov, s trgovino in transportom (Zupančič 2003: 8; Vidrih Perko, Sagadin 2004: 208). Glede na arheološka odkritja v kamniških planinah (Cevc T. 1997), ki razkrivajo povezovanje planšarstva in rudarstva (Vidrih Perko, Sagadin 2004: 210), se odpira tudi vprašanje teh povezav v zaledju Kamnika. Za pri ce so za ni mi ve tu di za ra di raz la ge ime na, povezane s pojmom »zapreti«: »Koj pred Šutno, na mič-nem, skalnatem vzvišku je zala grajščina, Zaprice (Steinbüchel), imenovana tako, ker pod njo so bila v poprejšnjih časih 'šutenska vrata'« (Ogrinec 1870: 227). Zaprice se omenjaj o prej, kot se v virih omenja Šutna: leta 1301 je Friderik z Zapric prodal gornjegraj-skemu samostanu svojo hišo blizu vrat na Klancu z zemljiščem (Otorepec 1985a: 20). Ob tem pa se vsiljuje vprašanje, ali razlaga o veliki katastrofi in nastanku novega Kamnika severno od Malega gradu pojasnjuje, zakaj najdb iz časa rimskega imperija ni v samem središču mesta? Nov pogled na preteklost Šutne je narekoval nadaljnje preverjanje pričevanj o porušenem naselju. Ob Zvonik cerkve Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutnije zbujal pozornost tudi zaradi domnevnega ugrezanja. Nova interpretacija predpostavlja, da je cokel zvonika zakrilo nasutje. Šutna pred letom 1908, dopisnica. (Zasebna last) cu o O CD I CD > CD M cu en zelo skromnih najdbah, ki so arheološko izpričane, je bi I o o tem mogoče najti ve I iko ustnih pričevanj. Večinoma se vežejo na najdbe kosti; na podlagi teh najdb, ki jim je mogoče slediti na vsem obsežnem območju Šutne, se je v ustnem izročilu ustvarilo prepričanje o obsežnem pokopališču. Območje domnevnega pokopališča, na katerega bi sklepali na podlagi najdb človeških kosti, bi bilo tako precej večje kot sam Kamnik severno od Malega gradu. Vseh teh najdb na Šutni torej ni mogoče pripisati pokopališču. Najdbe kosti so imele tudi druge interpretacije. Ob zidavi železniške postaje na Zapricah je Stiasny poročal: »Pred mestom Kamnikom so sezidali kolodvor. Ko so zidali klet, izkopali so veliko človeških kostij. To so bili namreč zadnji ostanki tu pokopanih Francozov.« (Stiasny 1890). Ker je bilo v Mekinjah v času francoske okupacije vojaško pokopališče, je verodostojnost te trditve vprašljiva, posebno če upoštevamo, da ljudje na pokopališčih niso načrtovali gradenj. Ljudje na najdbe večinoma niso bili dovolj pozorni ali pa so jih namerno prikrili, včasih pa so bili za to, da najdb ni opazila stroka, raz I ogi drugje. Na pomen posameznih pričevanj kaže primer, odkrit ob prenovi hiše Šutna št. 52, nedaleč od cerkve. Tamje bil meter pod nivojem cestišča najden del kamnitega odtoka. Poleg tega sta skrbna lastnika pri obnovi notranjosti v kleti odkrila zazidan domnevno romanski portal in na najdbo opozorila spomeniškovarstveno službo. Najdba tega portala na Šutni odpira vprašanje, ki razmislek vrača v izhodišče: kako daje bil vtem delu mesta, ki velja za predmestje, in sicer v predelu, odmaknjenem od središča mesta, zidan objekt s tako oblikovanim por-talom? Vprašanje je toliko bolj zgovorno zato, ker je Mali grad v začetku trinajstega stoletja opredeljen kot mestni grad, medtem ko »o obstoju naselbine nimamo nobenih arheoloških podatkov« (Štular 2009: 167). Vnovičnega razmisleka je vredno tudi odkritje na župnijskem vrtu, na obzidanem prostoru južno od cerkve, kjer je bilo do leta 1738 pokopališče. Leta 1971 so ob zaščitnem izkopavanju ob gradnji prizidka k vrtcu z večjo zaščitno sondo ugotovili temelje in spodnje dele sten porušene romanske cerkve. Po mnenju kustosa Medobčinskega muzeja Kamnik, Marka Lesarja, gre pri tem lahko za cerkev, »pri kateri je bil leta 1207 župnik Ulrik (dominus Wolricus plebanus de Stein)«, ali za cerkev, »ki so jo leta 1232 iz špitalske povzdignil i v župnijsko, saj je kamniška Marijina cerkev tudi kot stavba že izrecno omenjena (Ecclesia Santae Mariae apud Stain).« (Lesar 2001: 11) Hitra ustavitev izkopavanj je onemogočila nadaljnjo interpretacijo, na kar je avtor ob izidu umetnostnozgodovinske monografije o šutenski cerkvi jasno opozoril: »Najdba bi zaslužila nadaljnjo sistematično raziskavo, sajgreza očitno veliko cerkev, segala je vse do ceste, obok 'kripte' je meril okrog 8 m.« (Lesar 2001: 11) Te najdbe opozarj aj o na to, da je ve I iko razkritih sledov starejše naselitve ostalo zamolčanih. Med njimi so tako odkritja zidov, nepojasnjenih vrat in raznih drobnih predmetov, ki so se razkrili ob globljem kopanju, od steklovine, kovaškega orodja, najdenega globoko pod zemljo, do osebnih predmetov. Med odkritji, ki so se izmaknila strokovni pozornosti, pa je tudi ka- 65 66 nal, ki poteka po sredini Šutne. Odkrili so ga Nemci, ko so delali kanalizacijo, in ga v prerezih tudi posneli.12 Tudi starost tega kanala čaka na presojo arheologov. V ta sklop sodi tudi nedavna najdba prej zasute obokane »kleti« na južnem robu Šutne, ki jo sestavljata dva vzdolžna prostora. Vsa ta odkritja razkrivajo dragoceno stavbno dediščino, hkrati pa tudi bistvo problema: razlitje jezera, kot ga izpričuje izročilo, naj bi sprožilo porušitev naselja, zgrajenega iz kamenja. Od tod ime Šutna, Ruševine, Grob Ije. Sodeč po izročilu in razlagi imena Šutna, kot se kaže ob tej primerjavi, je velika naravna nesreča torej naselje, grajeno iz kamenja, razrušila, hkrati pa ruševine opozarjajo na prestižni pomen kamna v Kamniku. Interpretacija imena, ki jo navaja Valvasor, torej poimenovanje Kamnika po okoli ležečem kamenju (Valvasor 1689, XI: 541), ki se je ustalila (Stiasny 1894:19), je interpretacija iz Valvasorjevega časa inje za ta čas tudi povsem razumljiva. Takrat je bila ravnina, koder se je razlilo jezero, nasuta s kamenjem. Nekdanji Kamnik13 paje bil prestižno naselje, zgrajeno iz kamenja: kamen je bil znak bogastva, moči in ugleda. Povsem porušeno naselje, spremenjeno v grobljo, torej s tem razumevanjem nemo priča o nekdanji veličini Kamnika in o njegovem pomenu. Izročilo o jezeru kot izziv za nadaljnje raziskovanje Vprašanja, ki so me vodila v temeljit pretres izročila o kamniškem jezeru, so me prek primerjalnega gradiva, povezanega z imenom Šutna, pripeljala do nekaterih zaključkov. Predpostavka o jezeru in njegovem razlitju pojasnjuje velika nasprotja med mestom in Šutno; Šutna naj bi ob vnovični zgraditvi ostala le predmestje, sklepanje o prvotnem naselju na tem območju, poudarjenem z osrednjo osjo, cesto, pod katero poteka doslej nepojasnjena kanalizacija, pa razlaga ohranjanje ceste čez Klanec. Ob teh predpostavkah tudi pripovedi o jezeru dobijo večjo težo. S tem pogledom se z večjo pozornostjo kaže ustaviti tudi ob tisti razlagi imena Žale, ki je opozarjala na sorodnost s hrvaškim izrazom za za I iv oziroma prod ob morski oba I i (Zika 2011 [1971-1976]: 27). To povezavo nakazuje tudi dejstvo, da so kamniškim Žalam v devetnajstem stoletju rekli Spodnje Žale, za razliko od Zgornjih Žal, kot so imenovali Laniše (Melik 1985: 53). Teh domnev pa ni mogoče potrditi brez arheološko preverjenih dokazov. Arheološka izkopavanja v Kamniku, ki so potekala od leta 1977 pod vodstvom arheologa Milana Saga-dina oziroma tedaj še skupnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, so bila večinoma namenjena raziskavi Malega gradu. Ta delje tedaj potreboval sanacijo, za nadaljevanje izkopavanj pa sredstev ni bilo. Izkopavanja so prinesla vrsto odkritij, pomembnih za Kamnik (Sagadin 1997), in spremenila pogled na preteklost in vlogo Malega gradu (Štular 2006; 2009). Veliko je ostalo neodkritega, predvsem območje lipovega drevoreda, kjer je prvotni pohodni nivo približno dva metra pod obstoječim (Sagadin 1997: 106). Po ljudskem izročilu naj bi ljudje na to ob- 12 Načrte hrani Komunalno podjetje Kamnik. 13 Za povezave imena Kamnik tako z naseljem kot z gradovoma glej Štular (2009: 32-34). Portal v hiši na Šutni, odkrit ob obnovitvenih delih, opozarja na pomen tega dela Kamnika v srednjem veku, hkrati pa odpira vprašanje razmerja med mestom in predmestjem Šutna. (Foto M. Klobčar, 2015) močje prinašali zemljo v vrečah, da so površino zravnali, s tem pa naj bi prekrili mozaike. Brez arheoloških izkopavanj je to izročilo povsem nepreverljivo. Ob odkritju zazidane odprtine nad južno prepadno ste no je ar he o log Sa ga din opo zo ril na mo rebit ni odlom skalne police (Sagadin 1997: 109). Odlom skalne police, do katerega bi lahko prišlo ob domnevni porušitvi pregrade med Ma I im in Starim gradom, sam po sebi ne potrjuje izročila o razlitju jezera: strmina lahko pomeni namerno nedostopnost, saj je bila težka dostopnost romanskih gradov njihova zaščita. Kljub temu ob odkritju te odprtine ni mogoče povsem odmisliti možnosti obstoja naselja na južnem pobočju Malega gradu, ki ga predpostavlja teorija o Šutni kot prvotnem Kamniku. Vrata so, tako kot nedavno odkrita predvidoma romanska vrata v hiši na Šutni, zazidana, in sicer z rečnim kamenjem, zazidali pa so jih, ko je južno od Ma I ega gradu zazijal prepad. Da bi to pobočje lahko odnesla sila razlite vode, kažejo primerjave s starejši mi upo do bi tva mi, ki še sre di devet najste ga sto letja jasno razkrivajo gola pobočja hriba. Tako pobočjeje vidno tudi v upodobitvah Starega gradu iz 17. stoletja. Na razmislek o veliki katastrofi, ki je po tej teoriji zadela Kamnik, se navezuje tudi ugotovitev, povezana s postavitvijo obrambnega stolpa na drugi strani malo-grajske ploščadi. Presenetljiv je namreč soobstoj ruševin in graditve novega dela, saj »primera, ko bi na pogoreli polovici prestižnega gradu prebivalci ne počistili niti ruševin, hkrati pa bi drugi del služil kot regionalno upravno središče, v Evropi ne poznamo.« (Štular 2009: 153) Prav ta pojav namreč presenetljivo spominja na to, kar naj bi se po teoriji o porušitvi nekdanjega Kamnika zgodilo v mestu: novo naselje pod Malim gradom s pravicami porušenega Kamnika naj bi nastalo ob obsežnih ruševinah, ob povsem porušenem območju, ki je s tem dobilo lastnost prostrane groblje - Šutna. S tem razumevanjem je bila namreč Šutna ne le veliko območje ruševin, velika groblja, temveč ob katastrofi, ki jo s tem predpostavljamo, tudi veliko grobišče. Arheološka odkritja na Malem gradu, ki jih Kamničani v času izkopavanj in po njih niso znali ovrednotiti, v kontekstu, ki ga ustvarjata jezero in nekdanji Kamnik, torej ponujajo razmislek globljih razsežnosti. Na ta razmislek se navezuje tudi izročilo Drnove-ga, prav tako deležnega različnih interpretacij. Izročilo nasutost Mengeškega polja oziroma Drnovo razlaga z močjo vode, ki je predrla naravni jez, nasprotni pogled kamenje pripisuje rečnemu nanosu. Različnih interpretacij so bil e de l ežne tudi najdbe na tem območju. Leta 1842 so ob popravi l u ceste med Mengšem in Kamnikom naleteli na ostanke stavb in stebrov, ki se niso ohranili (Cevc E. 1960: 39). Ta najdba je sprožila domnevo o tem, da je na tem mestu stala rimska postaja »Ad quartodecimum«, s to lokacijo pa je A. Müllner povezoval tudi nagrobna spomenika, ki se nahajata v kapeli sv. Kolomana v mekinjski cerkvi (MDZK Wien 1892: 62-63; nav. po Cevc E. 1960: 40, Šašel 1985: 11), in nagrobnik, ki so ga odpe ta l i v Drago-melj. Tako kot je ves čas navzoč dvom v pričevanja o kamniškem jezeru, so nekateri dvomili tudi v lokacijo teh najdb (Cevc E. 1960: 40) ali v samo lokacij o rimske postaje Ad Quartodecimo (Gabrovec 1975b). Spomin na preteklost Drnovega pa so poleg pripovedi, ki opozarja na usodno vlogo vode na Drnovem (Trdina 1849: 60), ohranjale naključne najdbe, kijim ljudje niso pripisovali posebne pozornosti: kmetje so namreč na tem območju vse do druge svetovne vojne pri oranju našli marsikaj, kar so odnaša l i na grob lje. Pri tem so pogosto »naleteli na rimsko opeko ali obdelane kamne«, ki so bili nekoč del rimskih zgradb (Zika 2011 [1971-1976]: 25), ali pa na kose železa raz l ič-nih velikosti in oblik, ki si jih niso znali razlagati. Po drugi svetovni vojni so delavci mengeškega obrata Agrokombinata groblje, kamor so ljudje nanašali kamenje in druge izkopane predmete, za boljšo izkoriščenost polj zravnali z buldožerji (Zika 2011 [19711976]: 25). Kamenje, ki smo ga šo l oobvezni otroci v sklopu naravoslovnega dne še leta 1969 šli pobirat na Mengeško polje, je nosilo morda tudi te sledi. Spomin na izročilo stavb na tem območju se je umaknil veri v napredek. Ohranjale pa so se pripovedi o velikem jezeru, ki je nekoč, »v davnih časih«, predrlo jez med Malim in Starim gradom, zalilo prostrano Mengeško polje in uničilo tudi samostan menihov, po ljudskem izročilu minoritov, kije bil nedaleč od homškega hriba. Prav ta samostan pa je edini del zgodb o kamni- škem jezeru, na katerega je spominjalo predvsem izročilo. Hkrati je ta, najbolj zbledeli spomin, narekoval tudi časovno umeščanje katastrofe. Na podlagi izročila o samostanu menihov je namreč Schumi razlitje jezera umestil v čas pred letom 132014 oziroma za leto 1300; leta 1300 je bil ustanovljen mekinjski samostan, ki naj bi ga pomaga I i graditi menihi iz reda manjših bratov (Schumi 1884-1887: 219). Ali Schumijeva umestitev katastrofe v začetek štirinajstega stoletja oziroma v njegovo prvo polovico nakazuje možnost povezav z velikim potresom petindvajsetega januarja leta 1348, domnevno najhujšim v Srednji Evropi, ki naj bi terjal dvajset tisoč, po nekaterih podatkih pa štirideset tisoč žrtev? V tem potresu, ki je Kranjsko, Koroško in Štajersko izredno prizadel, je bilo, po Valvasorjevem poročanju sodeč, porušenih šestindvajset mest in štirideset gradov in cerkva. Veliko ljudi je izgubilo življenje ob samem rušenju, veliko žrtev pa je bilo tudi zaradi številnih požarov, poplav in kuge, ki je sledila. Potres je bil med štirinajsto in petnajsto uro po svetovnem času. (ARSO, Potres 25. januarja 1348) Ob razlitju kamniškega jezera naj bi se, kot pravi izročilo, zvon v neveljski cerkvi oglasil sam od sebe, kar tudi časovno sovpada s potresom: jezero naj bi namreč odteklo ob tretji uri popoldne, zato je v Nev-ljah odtlej ob tej uri zvonilo. Izročilo, velikokrat nedoločljivo ali nelogično v svojih opredelitvah, hkrati pa neizčrpno v svoji pričeval-nosti, govori pripadnikom različnih strok. Govori s skrivnostno zgodbo o zmaju, ki je »razbil razvotljeno goro«, da je odteklo jezero, s številnimi drugimi zgodba mi, ki se kljub za ni kanju je ze ra ni koli ni so hotele pov sem umak ni ti iz kam ni ške ga lo kal ne ga spo mi na. Govori z na videz povsem nesmiselnim ohranjanjem spomina na čas, ko je bila kmetija v Svatnem »prva zgor Kamanka«, in o številnih drugih časih in zgodbah o jezeru. Morda pa vendarle prav nadaljnje sledenje temu izročilu, naravnano s stališč različnih strok, pojasni vprašanja, ki so s pogledi na jezero spremljala obravnave kamniške preteklosti. Sledenje temu izročilu15 in vprašanjem, kijih odpira, je privedlo tudi do geološkega pregleda. Geološki profil vrtine, izvedene leta 1975 v sklopu geološko-ge-omehanskih raziskav pred graditvijo novega armiranobetonskega mostu v severnem delu Kamnika, na Fužinah, je pod zgornjo plastjo humusa pokazal jasno izražen sloj melja z rastlinskimi ostanki, kar dokazuje 14 Leto 1320 ima še en pomen: med omembami mestnih gostišč s pravnim običajem obstagija se v letih 1314, 1319 in 1320 omenja tudi Kamnik. Obstagij je pomenil osebno izterjavo neplačanih dolgov (dolžnikova priča - ali več prič -upniku obljubi, da bo ostala v izbranem gostišču toliko časa, dokler dolžnikov dolg ne bo poplačan in dogovor izpolnjen), kar posredno kaže na velike prenočitvene zmogljivosti Kamnika (Kosi 1998: 202). 15 To sledenje so mi omogočili Primož Zupan, Cene in Špela Grčar, Valentin Zabavnik, Justin Klanšek, Janez Repanšek, Andrej Kuhar, Silvo Uršič, Jože Repnik, Tina Romšak, Danijel Bezek, kamniški župnik Luka Demšar, neveljski župnik France Oražem, Ivo Stražar, France Malešič, Matjaž Šporar, Lovro Peterlin, Vido Kregar, Tadeja Šubic, Zavod RS za varstvo narave, območna enota Kranj, dr. Benjamin Štular, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Matevž Bergant, GI ZRMK, z močno oporo pri delu pa tudi mož Franci Klobčar. Vsem iskrena hvala. 67 68 obstoj jezera.16 To so v maju 2015 potrdile dodatne geološke sonde, ki jih je opravil dr. Janko Urbanc.17 Te sledi morda vendarle pripovedujejo novo zgodbo nekdanjega Kamnika. Zgodbo, ki lahko da odgovor na vprašanje, kaj pomeni ledinsko ime Hude njive za njive južno od Kamnika oziroma od Krvavega znamenja v Podgorju, ime Hudle severno od Mengša in Hudo vzhodno od homškega hriba. V Reambulančnem katastru, ki je nastal med letoma 1867 in 1882, so namreč ta ledinska imena še ohranjena.18 Morda bo nadaljevanje te zgodbe pojasnilo, zakaj so obroči, o katerih govori izročilo, izpričani celo na dveh ravneh, in odprlo nova vrata - tako tista, do katerih še nismo uspe I i priti, kot tista v visoki škarpi na Šutni, ki na južni strani obdaj a vrtove, ali vrata v zasutem sakralnem objektu na vrtu župnijske cerkve na Šutni. Morda bo prav v škarpi na Šutni prepoznalo tisto obzidje, v katerem naj bi bila nepojasnjena »vrata, ki gledaj o proti Mengšu«, kot je omenjeno v listini iz leta 1232 (Otorepec 1985b: 28). »Vrata, ki gledaj o proti Mengšu«, proti travniku pod Kamnikom, kjer je po pripovedih ljudi strašilo, proti Hudim njivam in Drnove-mu. In morda bo razkrivanje teh vprašanj nekoč tudi pojasnilo, kam so vodila vrata v južnem delu malograj-skega obzidja in kdaj so jih za vedno zazidali. 16 17 18 Geološki zavod Ljubljana, Dopolnjeno geotehnično poročilo o pogojih temeljenja mostu čez Kamniško Bistrico v Kamniku, Geotehnični in geološki profil vrtine K 11/75. Vavpotič, K., 1982; za podatke in za nadaljnjo sondažno raziskavo se zahvaljujem dr. Janku Urbancu, Geološki zavod Slovenije. Dr. Janko Urbanc je dne 12. maja 2015 izsledke vrtine, izvedene leta 1975, preveril s štirimi dodatnimi sondami na različnih lokacijah na območju domnevnega jezera. Rezul- tati potrjujejo obstoj približno meter debele plasti jezerskih sedimentov - meljaste gline ali glinastega melja - pod tankim slojem humusa. Arhiv Republike Slovenije, AS 181. Literatura ARSO, Potres 25. januarja 1348; http://www.arso.gov.si/potresi/potre-sna%20akti vnosVpotres1348.html. A. S.. 1804: Etwas über das Städtchen Stein. Laibacher Wochenblatt, 17, 1-2. URN:NBN:SI:DOC-DQQ49R2U, http://www.dlib.si. Jakob ALEŠOVEC, 1869: Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmajer & Fed. Bamberg. Matjaž AMBROŽIČ, 1993: Zvonarstvo na Slovenskem. V: Acta Ecclesiastica Sloveniae 15. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Drago BAJT, Marta KOCJAN-BARLE idr. (ur.). 2007. Splošni religijski leksikon A-Ž. Ljubljana: Modrijan. Josip BENKOVIČ. Kamnik. 1892: Prirodopisno-zgodovinski obraz. Dom in svet 11. 517-558. Bohuslav BENEŠ, 1970: Svetskä kramarskä pisen. Brno: Univerzita Jana Evangelisty Purkyne. Benjamin in Danijel BEZEK, 1998a: Po sledeh neveljskega mamuta. Kamnik: Osnovna šola Frana Albrehta. Benjamin in Danijel BEZEK, 1998b: Terenski zapiski iz okolice Kamnika. France BEZLAJ, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika, IV, Š-Ž. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Etimološko-onoma-stična sekcija. Emilijan CEVC, 1958: Veronika z Malega gradu. Kamniški zbornik 4, 111145. Emilijan CEVC, 1960: Poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline. Kamniški zbornik 6, 35-48. Tone CEVC, 1997: Davne sledi človeka v Kamniških Alpah. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Inštitut za arheologijo. Tom CHEESMAN, 1994: The Shocking Ballad Picture Show. Oxford, Providence: Berg. Anton DEBELJAK, 1932: Najstarejši slovenski letak. Življenje in svet 1932, knj. 12, št. 26. 688-689. Stane GABROVEC, 1975a: Kamnik. V: Gabrovec, Stane idr., Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo: 184. Stane GABROVEC, 1975b: Mengeš. V: Gabrovec, Stane idr., Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo: 193. Stane GABROVEC, 1985: Kamniško ozemlje v prazgodovini. V: Žontar, Jože idr., Kamnik 1229-1979. Kamnik: Kulturna skupnost Kamnik, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 6-12. Alfonz GSPAN, 1978: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, I. knjiga. Ljubljana: Slovenska matica. Jana HORVAT, 2006: Dekleje po vodo šlo. Rimski vodnjak iz Suhadol. Kamnik: Medobčinski muzej. Marija KLOBČAR, 2011: »Voda, jaz ti darujem od dna do dna ...« Pesem-ske sledi verovanja v nadnaravno moč vode. Studia mythologica slavica 14. 181-193. Marija KLOBČAR, 2014a: Pesemsko obveščanje in ustvarjanje tradicije. Tra-ditiones 43/ 3. 87-110. doi: 10.3986/Traditio2014430401. Marija KLOBČAR, 2014b: »Vtem kraji lintvern ljudi je ...«: zmaj iz Kamniškega jezera in pesemsko izročilo. Kamniški zbornik 22. 81-91. Marija KLOBČAR, 2015:Songsaboutthe Lisbon earthquake, ortheSloveni-an response to stories about someone else's misfortune. Traditiones 44/3: 53-72, doi: 10.3986/Traditio2015440303. Valentin KONSCHEGG, 1857a: Geologische Excurse in Gesellschaft des k. k. Bergrathes und Chef-Geol ogen, Herrn M. V. Lipold. Das östliche Gebiet uon Oberkral n. Bamberg, Fedor, Kleinmayr, Ignac Alojz (17.01.1857). Blätter aus Krain, 1/3. Valentin KONSCHEGG, 1857b: Das östliche Gebiet von Oberkrain: 13-14. Bamberg, Fedor, Kleinmayr, Ignac Alojz (24. 01. 1857). Blätter aus Krain, 1/4. Mojca KOVAČIČ, 2012: Pa se sliš ... Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Folkloristika 5). Miha KOSI, 1998: Potujoči srednjivek. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC (ZRC 20). Leopold PODLOGAR 1913-1925: Kronika župnije Gozd. Nadškofijski arhiv v Ljubljani. L. I., 1857: Stein in Krain. Bamberg, Fedor, Kleinmayr, Ignac Alojz (05.09.1857). Blätter aus Krain 1/36. 142-143. URN:NBN:SI:DOC-ZU3D-8F3A from http://www.dlib.si. Marko LESAR, 2001: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Kamnik: Kultur ni cen ter. Janez MAJCENOVIČ, 2001: Veronika z Malega gradu - ukleta grofica Ande-ška? V: Andreja Eržen in Toni Eigner, ur. Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik, 22.-23. 9. 2000. Kamnik: Zveza kulturnih organizacij. 147-164. Vasilij MELIK, 1985: Razvoj krajev, občin in okrajev na ozemiju kamniške občine. V: Žontar, Jože idr., Kamnik 1229-1979. Kamnik: Kulturna skupnost Kamnik, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 52-55. Adolphe MORLOT, 1855: Die Sage von der Kirche am See bei den Südslaven. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain. 70-72. Anton MRKUN, 1925: Homec. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna. Nepodpisano, 1891: »Bilder aus Krain I.«; Im Gebiete der Steiner Bahn, von Johann Sima, illustriert von Ladislaus Benesch. Ljubljanski zvon 11/12. URN:NBN:SI:DOC-HDP6OZXO from http://www.dlib.si. 765-766. Nepodpisano, 1898: Wasserheilanstalt »Bad Stein« (in Krain) und Umgebung. Stein: Verlag der Kuranstallt. Nepodpisano, 1938: Mamuta odkopavajo. Jutro 65, 3. Josip OGRINEC, 1870: Kamnik. Zgodovinsko-mestopisen obraz. Letopis matice slovenske 1870. 224-230. URN:NBN:SI:DOC-FZ6DKNKI from http://www.dlib.si. Božo OTOREPEC, 1985a: Doneski k zgodovini srednjeveškega Kamnika. V: Žontar, Jože idr., Kamnik 1229-1979. Kamnik: Kulturna skupnost Kamnik, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 19-22. Božo OTOREPEC, 1985b. Listina iz 1232 in starejša zgodovina Kamnika. V: Žontar, Jože idr., Kamnik 1229-1979. Kamnik: Kulturna skupnost Kamnik, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 23-32. Breda PODBREŽNIK VUKMIR, Irena KOTNIK, 2009: Čuden prečudež. Folklorne in druge pripovedi iz Kamnika in okolice. Celje: Celjska Mohorjeva družba. A. PISKAR, 1880: Starozgodovinske stvari. Špitalič, Tabor, Kozjak in Kozji hrbet. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1/38. 3-4, http://nl.ijs. si/imp/nuk/dl/NUKP14041-1880.html. Ivan RAKOVEC, 1958: Geološki razvoj kamniške pokrajine. Kamniški zbornik 4. 5-32. Lukas RICHTER, 1972. Die schreckliche Pulver-Explosion zu Harburg und andere Echte und Wahrhafte Moritaten. Berlin: Eulenspiegel Verlag. S(imon) R(UTAR), 1894: Kamnik, zemljepisno-zgodovinski spis. Ljubljanski zvon 6. 376-377. Milan SAGADIN, 1997: Mali grad v Kamniku. Varstvo spomenikov 37. 105125. Franz SCHUMI, 1882-1883: Archiv für Heimatkunde I. Laibach: Narodna ti skar na. Franz SCHUMI, 1884-1887: Archiv für Heimatkunde II. Laibach: Narodna ti skar na. Johann SIMA, 1891: Im Gebiete der Steiner-Bahn. Bilder aus Kram I. Lat bach: Kleinmayr, Fed. Bamberg. Marko SNOJ, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Za lo žba Mo drijan in Za lo žba ZRC. Spomenica župnije Nevlje od leta 1895. Župnijski urad Nevlje. France STELE, 1937-1939: Izročilo Tomaža Steleta. Narodno blago iz Tu-njic pri Kamniku. EtnologX-XI. 329-343. France STELE, 1922-1928: Političniokraj Kamnik. Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo. LjudevitSTIASNY, 1890: Francozi v Kamniku. Vrtec20/11. URN:NBN:SI:DOC-Y9PVYMBM,http://www.dlib.si. LjudevitSTIASNY, 1894: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana: I. Kleinmayer in F. Bamberg. Jaroslav ŠAŠEL, 1975: Motnik. V: Gabrovec, Stane idr., Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana. 191-192. Jaroslav ŠAŠEL, 1985: Zgodovina nagrobnikov. V: Žontar, Jože idr., Kamnik 1229-1979. Kamnik: Kulturna skupnost Kamnik, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 10-13. Benjamin ŠTULAR, 2006: Mali grad večji in starejši. Kamniški zbornik 18. 223-233. Benjamin ŠTULAR, 2009: Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRCSAZU, Založba ZRC. Janez TRDINA, 1952 [1849]: Narodne pripovedke iz Bistriške doline. Zbrana dela IV. 13. Ivanka UČAKAR, 2010: Nekoč je bito jezero. Kamniški zbornik 20. 191198. Pavle URAN KAR, 1940: Zgodovina trga Motnika in okraja. Ljubljana. Johann Weichard Freiherrn VALVASOR, 1877 [1689]: Die Ehre des Herzogthums Krain, Knjiga XI. Faksimile, Rudolfswerth: J. Krajec. 541-547. Johann Weichard Freiherrn VALVASOR, 1995 [1679]: Topografija sodobne vojvodine Kranjske, ponatis in redakcija Branko Reisp. Ljubljana: Mladinska knjiga. Verena VIDRIH PERKO, Milan SAGADIN, 2004: Gorenjska v antiki. Kamniški zbornik 17. 207-224. Marc WIEDMANN, 2010: Morlot, Adolphe. http://www.hls-dhs-dss.ch/ textes/f/F28888.php. Sergij VILFAN, 1985: Prisilnost tuhinjske ceste, njen konec in gospodarsko nazadovanje Kamnika. Kronika, 33, 2/3. 99-105. URN:NBN:SI:doc-D1YUY-DDO from http://www.dlib.si. Ivan ZIKA, 2011 [1971-1976] : 750 let mesta Kamnika. Iz kamniške zgodovine. France Malešič (ur.). Kamnik: Studio Dataprint. Mirina ZUPANČIČ, 2003: Lapidarij kamniškega muzeja. Kamnik: Kulturni center. 69 70 Vlado Motnikar1 Bevkova ulica 10, Kamnik vlado.motnikar@gmail.com Znameniti Kamničani in okoličani v leposlovju Tako kot v poeziji, proznih in dramskih besedilih odsevajo skoraj vsi pomembni dogodki v kamniški zgodovini, so v književnosti našle svoj odmev tudi znamenite osebnosti iz Kamnika, Komende in okolice. Nekatere književnike so njihovo življenje, dejanja ali usoda tako prevze I i, da so jih postavi I i za osrednje like svojih biografskih in zgodovinskih romanov oziroma krajših pripovedi, drugi so jim posvetili svoje pesmi, v nekaterih primerih pa se pojavljajo le kot stranske osebe in ustvarjajo primerno scenografijo literarnemu dogajanju. Največ leposlovnih del je posvečenih pesniku Francetu Balantiču, generalu Rudolfu Maistru in župniku Petru Pavlu Glavarju. Članek raziskuje pojavljanje znamenitih osebnosti s Kamniškega v leposlovju. Strokovna dela niso zajeta, prav tako ne esejistka in spomini. Ključne besede: znamenite osebnosti iz Kamnika, Komende in okolice, leposlovje Almost all important events in Kamnik history are reflected in poetry, prose and dramatic text or in memorial reports. As well many famous figures from Kamnik, Komenda and surroundings have found their reflection in literature. Some authors were so enchanted with figures' lives, fate and acts that they put them as the ma I n persons in the I r biographical or historical novels or in short narratives. Many poems are dedicated to these figures by other authors or they are as supporting characters who create suitable scenography in the literary happening. Most belletristic works are dedicated to a poet France Balantič, general Rudolf Maister and Komenda parish priest Peter Pavel Glavar. This article researches the appearance of Kamnik famous figures in the belles lettres. Neither professional works nor essays or memoirs are included. Key words: famous figures from Kamnik, Komenda and surroundings, belles lettres Tako kot je v književnosti mogoče slediti skoraj vsem pomembnim dogodkom v kamniški zgodovini, so v leposlovju, torej v poeziji, prozi in dramskih besedilih, našle svoj odmev tudi znamenite osebnosti iz Kamnika, Komende in okolice. Največ seveda tiste, ki so z osebnostjo, dejanji in ustvarjalnostjo ter s svojo usodo najbolj zaznamovale tudi širši prostor. Pred bralci se na podlagi dokumentarno izpričanih dejstev kažejo osebnosti, kot jih je s svojimi očmi videl pesnik ali pisatelj. Med njimi po ko I ičini in tudi po kakovosti literarnih besedil, v katerih se pojavljajo, najbolj izstopajo pesnik France Balantič, general in pesnik Rudolf Maister in župnik Peter Pavel Glavar. Profesor, novinar, urednik, Uredništvo za kulturo na Radiu Slovenija. France Balantič (1921-1943) France Balantič, ob Juriju Japlju brez dvoma najpomembnejši kamniški književnik, je ostal ujet v slovenska politična nasprotja, čeprav je literarna znanost ves čas prepoznavala njegovo kakovost in pomen v književnosti. Kljub uradni prepovedi so njegove pesmi ves čas krožil e med ljudmi. Iz poročila Službe državne varnosti (Udbe) leta 1959 zvemo, da je v Sloveniji Balantičev kult gojil Marijan Tršar, da seje širil med umetnostnimi zgodovinarji in študenti primerjalne književnosti in da so ga mladi pesniki (Ada Škerl, Mi-natti, Menart, Zlobec ...) častili kot svojega estetskega predhodnika. Še več, »za rehabilitacijo Balantiča seje po nekaterih izjavah zavzemal tudi Josip Vidmar« in »celo predsednik Društva slovenskih književnikov Matej Bor. Bor namreč pravi, da je Balantič s svojo umetnostjo presegel okvir političnih interesov, da so njegove pesmi predvsem razmišljanja itd .« (Pi ber nik 2013: 268) A le leto pred tem poročilom je moral prof. Anton Slodnjak zapustiti slavistiko na ljubljanski univerzi, ker je v Zgodovini slovenske književnosti, izdani v Berlinu, primerjal Balantiča in Kajuha. Ob tej živi navzočnosti ni čudno, daje Balanlič s svojo tragično usodo prav klical po literarni obuditvi. Že leta 1944 se je od njega s sonetoma Spoznanje ob smrti prijateljev in Smrt prijateljev poslovil Marijan Tršar, slikar in pesnik, ki je ilustriral več Balantičevih pesmi, leta 1944 tudi bibliofilsko izdajo sonetnega Venca. Prijatelja Franceta Balantiča, s katerim seje družil že pred vojno in je v pesniškem pogledu precej vplival tudi na njegovo ustvarjanje, sicer izrecno ne imenuje, vendar lahko po številnih podrobnostih sklepamo, da je imel pri pisanju teh sonetov v mislih predvsem njega. Ne le po tem, da ju je napisal v nekaj mesecih po njegovi smrti, to dokazujejo tudi Tršarjevi pesniški postopki: uporablja za Balantiča značilno dikcijo in besedni nabor (ognjena plamenica, prst, marjetka) in ne nazadnje sonetno obliko. Sonet Smrt prijateljev se začenja s kvartino »Ostal sem sam z ognjeno plamenico, / ki mrtva brata sta mi jo prižgala, / me v sveto dediščino zavezala: / 'Zdaj pojdi svetit vsem z resnico!'«, prva kitica soneta Spoznanje ob smrti prijateljev pa se glasi: »Nocoj srce je moje prekipelo, / bol razuzdano pljuska čez robove./Zaman nabiral, norec, sem cvetove, / prehitro žametno je listje ovenelo.« V Zborniku Zimske pomoči sta se Balantičevi smrti poleti 1944 posvetila Mitja Šarabon s pesmijo Mrtvemu pesniku (»Bil si pogubnim plamenom ognjišče/ vrela v poslednjem je valu ti kri...«) in Nikolaj Jeločnik s črtico Ognjena smrt (»Balantje bil ko Feniks, čudežni ptič. Od zemlje se je odtrgal in se uvil v plamen. Hotel je biti čist, prenovljen, Bogu samemu blizu. Balant človek je gorel, iz ognja pa je prihajal pesnik, ki je zdaj pel z vso dušo.«) Le nekaj let pozneje (1949) ga je v pesmi Jesenski ogenj, vloženi v pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence (prvo leposlovno delo slovenskih političnih izseljencev v Argentini) v simbolu ognjenega ptiča upodobil tudi Tine Debeljak: »Iz žara se dvigne Pesnik kot s perutjo Feniksovo, / plapolajoča Beseda, zu belj, topeč v zlato novo, ubogo pepelasto telo, ki ga sesiplje Grahovo.« 71 1 72 Po vojni se France Balantič v Sloveniji v le po slovju ne kaj časa ni pojavljal s pravim imenom. Prvi ga je v noveli Dolina njegovih sanj že leta 1947 upodobil pesnik in pisatelj Jože Udovič, in sicer v liku očalastega domobranskega intelektualca Janeza Globočnika. Novela ga prikazuje v prizoru, ko domobranska patrulja pripelje zajetega partizana: Suh, bled človek z očali pa je vseeno vstal, stopil v sobo, se preril do jetnika, da bi ga nekaj vprašal. Pogleda sta se jima ujela. /.../ »So te naši ujeli?« je vprašal neumno. Snel si je očala in jih nekoliko zmeden brisal. Mlademu partizanu so se stisnile oči: »Kdo bi si bil mislil!« Videtije bilo, da je zanj srečanje z njim največje presenečenje te noči. Strmel je belemu v obraz. Čudno se obrača svet. Spomnil se je zakajene ljubljanske gostilne na Cankarjevem nabrežju, kjer je v družbi mladih ljudi tolikokrat posedal z njim. Imel je pesmi v dijaških listih, nekaj že tudi v revijah. »Kaj bo zdaj s teboj?« je vprašal beli in si popravljal očala. Jetnik ga je začudeno gledal. Da, to je človek iz njihove mlade družbe. Janez Globočnik, ki je pisal take in take pesmi in bil enih misli z vsemi njimi. Bili so razborita družba, pili so in hoteli razumeti čas, ali bolje, niso ga hoteli razumeti. Tudi on je z njimi obsojal staro, verjel v nekaj novega, kar mora priti. Zdaj pa mu ga vrag postavi sem, da ga bo zasliševal in morda celo sodil. Neviden meč je razcepil svet na dvoje in nevidna tehtnica je pretehtala vsa človeška srca. Pisatelj Miško Kranjec je Balantiča leta 1960 vključil v roman Nad hišo se več ne kadi, prvi del epopeje Za svetlimi obzorji. Tako kot Udovič je tudi on vojna leta preživel kot partizan in tudi on je Balantiča opisal naklonjeno, razumevajoče. V poglavju V ognju groze plapolam je na petdesetih straneh popisal njegov zadnji dan: popoldanski obisk pri dekletu, polemične pogovore med Balantičem in Kremžarjem in nočni spopad, dogajanje pa je obarval z več Balantičevimi verzi. »Pa ne!« je pritrdil Kremžar in se zagledal Marti v oči. »Glej - žensko! Noče, da bi postala heroja, oba France ta. Jaz pa, glej - hočem postati zmagovalec nad banditi, zbral bom mnogo slovenskih fantov, potolkel bandite do kraja, vse jih bom iztrebil. Po vojni me bodo pesmi pele, povesti pripovedovale, zgodovina me bo ohranila v prihodnosti.« Smejal se je veselo. »France Balantič bo spesnil veliko poemo o meni, junaku! Saj boš, France!« Ba lan tič se je zganil, se namrščil in trznil z glavo. »Ne ne - ne jaz! Jaz bi rad zajel ves ta naš čas v silno, prelepo pesem, zajel vso človekovo duhovno stisko, vse to iskanje mimo krvi. Rad bi zdrobil v prah vso to banalnost, vse grdo, iz vsega iztisnil duhovno jedro, pokazal človeku pot naprej. Je,je ta pot - veljavna za vse večne čase. Le ni človeka, tistega velikega, ki bi z očmi vidca pregledal preteklost in tudi vso prihodnost, ter spregovoril z besedo modreca, kot so nekoč govorili ljudstvom preroki.« Povsem drugačeje o Balantiču v romanu Hvalnica zemlji (1971), pravem plazu prelivajočih se asociacij in spominov na medvojno dogajanje, razmišljal Jože Javoršek - sprva delno razumevajoče ob njegovi »mu-ževni nedodelanosti«, potem pa vse bolj jedko in obtožujoče: »Sicer pa je nesmiselno imenovati take reve, kakor so predstavniki slovenskega intelektualnega klerikali-zma, skupaj s tvojim imenom! Ti si namreč čist. Očistil si se v ognju. Neznosni čarovnik. Če te ne bi takrat živega sežgali v Grahovem, sem prepričan, da bi se dal sežgati leta 1945 na Kongresnem trgu v Ljubljani. France Balantič se ne bi mogel potikati po Buenos Ai-resu, poljubovati kopit tujih konj, Balantič ne bi mogel biti, tako kot Mirko Javornik, špijon ZDA, zakaj tukaj, kar se izdajstva tiče, vlada stil. In edina značil nost tega stila je: smrt kot edina možna razrešitev izdajalskega življenja.« V romanu Nade Matičič Labirint (1979) se gimnazijska profesorica slovenščine spominja sošolca, tihega pesnika, ki je pesnil o jesenskih ognjih in o smrti. O njem se pogovarja z dijakinjo, ki natančno pozna njegovo poezijo, in skupaj recitirata njegove verze: »Pesnik je strašno lep poklic, se vam ne zdi?« »Lahko. Lahko pa je tudi prekletstvo,« sem rekla. Vedela sem, kam pes taco moli. »Prekletstvo?« »Lahko je pogreznjen v obup neizživetega, vpet v predsmrtne vizije...« Strmel i sva druga v drugo, za nekaj hipov ujet i v skupni pasti najinih duš, prodrli sva v skupno misel -v razbremenjujoče soglasje. Napetosti nisem smela pretrgati, ker bi s tem uničila skrivno vez, ki se je spletla med nama. Zasukala sem se proti gori in prikrila razburjenje. Ne vem, koliko se mi je posrečilo, a morala sem se ji odzvati. Ko sem zaslišala svoj glas, se je rahlo tresel: »V vrtincu težke sem krvi zgubljen, skrivnost srca dotika se z goloto. Sejavcu v burjo bil sem lahek plen, razmetal moje seme je v samoto.« Pesnik Jože Snoj je, kot navaja, med jesenjo 1957 in februarjem 1959 napisal preko tisoč verzov obse-gajočo poemo o roškem poboju domobrancev z naslovom Metamorfoza groze, aje ostala v rokopisu. Zadnji, XXVII. spev je posvetil Francetu Balantiču in ga končal z verzi: »Daleč je od mučeniškega pepela/do nas, pesnik, / toda vrnil se boš. / Prižigam ti plamen / v spomin /pesnik - bakla.« Objavljen je bil šele leta 1994 v zbirki Dom, otožje, v njej paje tudi pesem z naslovom Pe snik: ». moj kres, / moj govoreči goreči grm - / Vo-dušek Kosovel Prešeren / Murn / Balantič, moj ptič / feniks // moja od zubtjev groze raztatjena / v usta nalivana/ vrela beseda// ali bom živel z njo ali umrl.« Leta 1971 je France Pibernik objavil modernistično pesem Epitaf na grobu zavrženega pesnika. V njej je brez presledkov nanizal pesnikovi začetnici, letnico rojstva, začetnico rojstnega kraja ter ime in priimek, razbita na soglasnike in samoglasnike. Celoten sklop je velikokrat ponovil in ga vizualno oblikoval v monoliten blok nagrobnika: FB1921KFRNCBLNTČAEAAIFB1921KFRNCBLNTČAEA AIFB1921KFRNCBLNTČAEAAIFB1921KFRNCBLNTČA EAAIFB1921KFRNCBLNTČAEAAIFB1921KFRNCBLNT ČAEAAIFB1921KFRNCBLNTČAEAAIFB1921KFR ... ter zaključil z verzom »joj lep je molk s prstjo za-su tih ust«. Leta 1979 je v zadnji, že posmrtno izdani zbirki kratkih liričnih refleksij pesnika in teologa Vladimirja Truh-larja Kri izšla tudi štirivrstična pesem (pri čemer je prvi verz prikazan kot naslov), ki se odziva na Balantičeva Zasuta usta: »Vzraku // molk/ s prstjo zasutih ust / lep.« v i j i. V književnosti je seveda najbolj odmevalo njegovo oboroženo posredovanje na Štajerskem takoj po koncu 1. svetovne vojne. Ob 4. in 5. obletnici ustanovitve mariborskega pešpolka, prve redne slovenske vojske, je pesnik Alojz Gradnik napisal posvetilo v zlato knjigo Rudolfa Maistra in ga končal z verzi »Ti dal sizgled,/ da z mečem spet/ se lahko znova vse napiše«. Preži-hov Voranc ga občasno omenja v »romanu iz prevratnih dni« na Koroškem Požganica. Kot osrednjega romanesknega junaka pa je Rudolfa Maistra upodobil Jože Huda I es: leta 1974 ga je v romanu Orel z razprtimi krili prikazal kot zavednega Slovenca v avstrijski uniformi, leta 1981 pa je izšlo še nadaljevanje, roman General, v katerem spremljamo predvsem Maistrovo delovanje ob razkroju monarhije: Med slovenskimi političnimi izseljenci pa je bil France Balantič kultni pesnik. Marko Kremžarje na simpoziju Poezija Franceta Balantiča in Ivana Hribovska v slovenskem kulturnem prostoru, kije potekal 20. in 21. januarja 1994 v prostorih SAZU v Ljubljani, omenil, da »skoraj ni slovenskega pisatelja v zdomstvu, ki ne bi posvetil vsaj krajšega spisa Balantičevemu spominu. Pa tudi slovaški pesnik Rudolf Dilong se mu je poklonil v pesmi, katere refren je 'obtožba in obsodba časa in Evrope: Ubili so pesnika'.« (Kremžar 1994: 81-82) V nadaljevanju Kremžar omenja pesmi Tineta Debeljaka Pesem o Balantičevih prstih, Vladimirja Kosa Francetu in Franceta Papeža Balada o pesniku. Papež, urednik Balantičevega Zbranega dela v Buenos Airesu leta 1976, je tudi avtor pesmi z naslovom Za Balantiča: »Ta zapisje za pesnika,/ padlega novembra triinštirideset. / Tisto leto - /zgoraj trinajst nebes, / naša zemlja v najnižjem, / pod njo devet podzemnih svetov/ in v najglobljem / gospod smrti.« V ZDA živeči pisatelj Karel Mauser pa v prvem delu romaneskne trilogije Ljudje pod bičem med taboriščniki v Gonarsu nekajkrat omeni tudi bledoličnega študenta Balantiča iz Kamnika. V osemdesetih letih in po osamosvojitvi Slovenije je bilo pesniških posvetil Balantiču še precej, vseh seveda ni mogoče zajeti. Njegovo pero sije npr. sposodila Marija Rus in Franceta Balantiča poslednji sonet zaključila s tercinama: »V molitev naj se razboli beseda! / Za brate prosim: naj dovolj bo kazni/ sovraštva, ki nam živo kri razjeda // in z nemo grozo polni nočne sanje. / O Bog, zasej se v nas in nas izprazni/ vsega, kar ni ljubezen, odpuščanje!« Pesnik Tone Pavček pa si je v ciklu Prevzete in povzete pesmi ali izposoje in kraje pri mojstrih pri Balantiču sposodil motiv in predelal začetek pesmi Zasuta usta: »Pokopališče je nekje na hribu/ s križi in rožami in z bolečino/živih. Tamkaj večnost je v dotiku / z minljivim kakor glas s tišino.« Pesem je konec leta 2015, štiri leta po Pavčkovi smrti, izšla v zbirki Domu in rodu. Rudolf Maister (1874-1934) Rudolf Maister, prvi slovenski divizijski general, pesnik, bibliofil in tudi prvi častni meščan Kamnika, kljub odločilnim zaslugam za določitev severne slovenske meje pri oblasteh ni užival zaslužene časti, ob stranje bil potisnjen tako v kraljevini kot v socialistični Jugosla- »Po završki okolici je postopal osamljen vojak. Bil je general Rudolf Maister, med sprehajanjem je čakal na svojo družino /.../. V naravi je stikal za odgovorom, kaj se je bilo zgodilo in kakšen je bil njegov delež pri osvoboditvi severne meje, 'takrat ko so se niti dogodkov prepletale z mojim značajem, z mojo vestjo, upodobljeno v zrcalu narodove usode'. Narava naj bi mu povrnila zaupanje vase. Ustavil se je, opazoval je zadolženo nebo. Zaman se je prepričeval, kako preprosto bi bilo odgovoriti na tiha vprašanja - ali je storil za domovino dovolj ali premalo. Skozi drobnogled moške presoje ga je peklila izguba Koroške; ostalo je slutil - kako je odjeknila njegova osebnost pri zasužnjenem narodu, kakšen je bil in bo njegov delež v netenju narodovega duha, s katerim se je slovenski narod ohranil desetletja pozneje v odločilni preizkušnji.« Kot se v zapisu Moj general Maister spominja Tone Partljič,je bil Rudolf Maister navdih tudi za Frana Žižka. »Spomnim se, da nam je Fran Žižek prinesel v gledališče enodejanko o generalu Maistru, in sicer dramo o noči, ko je bil razorožen Schutzwehr in je Maister poveljeval s pošte. Imela je, če se ne motim, naslov Najdaljša noč. A mije direktor Branko Gombač, sicer moj dragi prijatelj, ostro rekel: 'Samo z Maistrom mi dajte mir! Ni na liniji!'« (Partljič 2006: 96) Kdaj je bilo to, Partljič ne omenja, vendar lahko dogodek umestimo med leti 1967, ko je Gombač postal ravnatelj mariborske Drame, in 1971, ko je Partljič postal dramaturg v ljubljanski Drami. A Žižka zavrnitev ni ustavila, leta 1977 je napisal scenarij za TV oddajo Kralja Matjaža dan, v kateri je obravnaval Maistrov prevrat v Mariboru in mobilizacijo. Pod istim naslovom je leta 1993, ob 75. obletnici bojev za severno mejo, v reviji Sodobnost izšel še Žižkov dramski recital o tem dogajanju. Maistrova osebnost je navduševala tudi pisatelja in dramatika Toneta Partljiča. Najprej seje v komediji Maister in Marjeta (1998) v generalovem imenu obregnil ob politiko, ki osvoboditelju mesta dolgo ni dovolila postaviti spomenika. Naslovni dramski osebi sta Maistrov kip, ki po dolgoletnem skrivanju in obsojenosti na molk vendarle spregovori, in občinska tajnica. MAISTER: Boril sem se za slovenske meje. A ne vem več, ali se je splačalo! Zdaj odpravljajo meje in ližejo riti našim tedanjim sovragom! Ne vem, ali se je 73 splačalo boriti za to! Res imamo državo, a nimamo vojakov, ki imajo srce. Imamo svobodo. A jo podarjamo evropskim politikom! Jezus, Marjeta, ali sem se za to boril? Boril sem se za slovenščino, tvoja županja pa propagira tuje jezike! Ne, nisem se zato boril! (Potegne sabljo iz nožnice in jo prelomi.) MARJETA. Maister, kaj delaš? Ne morem te gledati! Kaj naj s temi memoari? V Dravo jih bom vrgla! MAISTER: Nikar! Morda jih kdo najde in naredi še igro iz njih. Marjeta, dopiši, kar sem naročil! Da se sramujem! Da se nisem zato boril! Jaz sem imel vojake, zdaj imamo poscance, ki se držijo mamic za krilo! Ti nimajo ponosa /.../ In še zaključni prizor z nekdanjim udbovcem, ki v zavetju Maistrovega spomenika opravi malo potrebo: ŽANE: Maister! Oprosti! Ampak ti si bil dec! Pravi Štajerec. Nikogar se nisi bal! Štajerec in pol! MAISTER: Bedak! Saj sem iz Kamnika!/.../ ŽANE: Jebenti, res govori! Ampak to ni materialistično! To je današnja mistika. Demokracija! Zdaj že vsak lahko govori! Celo Maister! Bom zapisal! MAISTER: Ali pa pobrisal! Prekleta rit. (Se skloni, pobere kos sabIje in jo vrže v Žaneta. Ta zbeži.) MAISTER: Pa le bežiš! Rit policijska! Haha! Vsi boste bežali, ko se bom zares razjezil! Vsi! Star sem in siten, pa se me še zmeraj bojijo! Haha-ha! Ha ... Riti! Hahaha! Tone Partljič je o Rudolfu Maistru izdal še dve knjigi. V prozni zbirki General (2006)je v desetih črticah prikazal nekaj utrinkov iz njegovega življenja, od prevzema oblasti v Mariboru po razpadu Avstro-Ogrske do njegove smrti. Leta 2011 je »prav Ijično« anekdoto o Maistru in desetletni Katici z Zavrha zapisal v slikanici Deklica in general. Vinko Korošak je njegova dejanja povzel v biografski prozi General Maister, 1874-1934, legenda, resničnost in ponos (2009), Alenka Juvan pa je najmlajšim namenila slikanico O Rudolfu brezbrkov in o Veroniki, ki je s kačjim repom na ma ha la ma mu ta (2016). V poezij i pa se ga je z Odo generalu Rudolfu Maistru spomnil Janez Menart: »Poet, Slovenec, general, / Slovenec, general, poet! / Ko pljusknil je krvavi val / in pokončal germanski red, / si od usode izbran, / da ti bo meč slovenstva dan. /.../« no, v njih ločil naravno zdravje in prazno oliko.« (Koblar 1964: 375) Anno Domini MDCCXXXVII Čudne reči sem doživel v tem letu. Imel sem hudo bolezen. Ko sem po šestih tednih vstal, sem bil ves plešast. Potem sem si začel sam služiti kruh in poučujem šolarje iz nižjih razredov. Kar pa sem še doživel, je tako bridko, da moram jokati, če se le zmislim, in do smrti ne bom pozabil. Na dan svetega Rešnjega Telesa smo se vračali domov dijaki tretjega razreda, ki mu pravijo suprema. V ozki ulici je zdajci planila iz neke hiše čudna ženska, mi objela noge in začela klicati, da sem njen sin. Rekel sem, da nisem, ker je ne poznam. »Moj sin si,« je vpila, »ne pustim te. Peter Pavel ti je ime.« Imel sem pet srebrnih novcev, pa sem jih ji dal in jih je poljubila. Sodim, da je bila žena neumna ali pa pijana. Takrat sta prihiteli iz hiše dve ženski in jo s silo odvedli. Moji sošolci me zdaj dražijo, da je moja mati »nora Ana« . V povesti Odisej v Komendi spoznamo tudi Jerneja Basaja (1719-1784). Nekaj tednov starega najden-čka Petra Pavla Glavarja so namreč vzeli k sebi Basa-jevi iz Vopovelj, zgodnje otroštvo je preživljal s krušnim bratom Jernejem in tudi pozneje sta se njuni poti večkrat srečali. Basaj je stopil v vojaško službo, hitro je napredoval in postal general Vojne krajine, prvi slovenski general. Oba sta pokopana na graščini Lanšprež na Dolenjskem. Pozna polnočna uraje ločila prijatelja in brata po materinem mleku. Tri dni sta pripovedovala drug drugemu svoje doživljaje in Jernejevi niso bili mikavnejši od Pet rovih. »No,« je menil Peter Pavel Glavar, »to si torej doživel. General si v Karlovcu, sitno ženo imaš in sina vojaka. Saj ti ne zavidam.«/.../ Ob letu je Jernej ponovil svoj obisk. Tedaj je prišel s sinom. Kakor prvič ga je sprejel Glavar. Jernejje bil veder in je veselo pil. Najboljše volje sta si voščila prijatelja lahko noč. Komaj pa je bil župnik legel, ga je prišel klicat Jernejev sin. Očetuje prišlo slabo. Zadela ga je kap. Polbrat župnik ga je za silo previdel. Zjutraj je bil general mrtev. Lanšpreški gospod ga je dal pokopati v svoji kapelici svetega Martina ... 74 Peter Pavel Glavar (1721-1784) in sodobniki Podjetni komendski župnik Peter Pavel Glavarje s svojimi dejanji in tudi z neverjetno usodo očitno naredil velik vtis na pisatelja Ivana Preglja, saj mu je posvetil več proznih del. Pri tem se je opiral na Glavarjev življenjepis, ki ga je leta 1822 po listinah in ustnem izročilu zapisal Josip Henrik Stratil, in na raziskave zgodovinarja Ivana Vrhovca (LZ, 1884) in drugih. (Koblar 1964: 368) Zgodovinsko povest Odisej iz Komende je leta 1922 najprej izdal pod naslovom Peter Pavel Glavar, gospod Lanšpreški, ajoje čez sedem let rahlo predelal. Urednik Pregljevih izbranih del France Koblar ob tem izpostavlja: »Pregljeva umetnostje vtem, kako je v resnični in izmišljeni del zgodbe ujel zgodovinski čas, vanj postavil domače kmetištvo in tujo gospošči- V povesti Odisej v Komendi je Pregelj zajel predvsem Glavarjeva mladostna leta, do posvetitve v duhovnika. A Glavarjeva usoda ga je še vabila in k njemu se je vrnil čez šest let in napisal cikel kratke proze Zapiski gospoda Lanšpreškega. Prvi dve besedili sta Glavarjevi meditaciji. V Propovedi ob uljnjaku »ob malem makrokozmosu svojega čebelnjaka spoznava urejenost velikega sveta in z njim primerja mikrokozmos življenja, človeka s stvarstvom«, (Koblar 1964: 377) v besedilu Confiteor mihi pa razmišlja o evangelijih. V tretji noveli Regina roža ajdovska je v ospredju tragična ljubezenska zgodba med kriško grofično Klaro in Glavarjevim oskrbnikom, v četrti Moja krivda, moja največja krivda pa ob Glavarju mogočno zasije lik mladega organista, pozneje skladatelja Jakoba Zupana (1734-1810), avtorja prve slovenske opere Belin. Greva torej k orglam, pa mu dejem, naj poskusi pritisniti in naj se le nikar ne boji, da ne znam mehov vleči. Vlečem, vlečem. Zdajci se v orglah kakor utrga. Fant moj, Jaka Zupan, je izpustil vse štuke ali regištre, da se je kakor vihar razleglo po cerkvi in so mi mehovi kar pod roko usahnil i in sem moral pritiskati na vso moč in se v trenutku uznojil. »Saj si božji in ob kaplji vina mi pač nisi znorel,« sem zaklical in kar pozabil, da sva v cerkvi. »Orgle bo razgnalo!« Zmajal je z glavo, se nasmehnil in nato prikimal. In že je zavrl glasove pa tako naglo, da se je jeka glasne pesmi še lovila po cerkvi; pa so orgle zdajci dale prav močno mil in tih glas, kakor da je ves ta inštrument nekdo kar nanagloma prekril z gosto in težko zaveso in tako udušil vso rezko silo piščali in drobnih svireli. Nekaj trenutkovje v or-glah sa mo za mol klo bučalo, Jaka Zupan je igral samo z nogami. Z rokami je listal po notah, ki jih je bil prej vzel s seboj. Kar je nekam treščil z desno nogo, pa so dale piščali presladko človeškiglas, da sem zdajci mehove vleči pozabil, ko je organist pred orglami zapel prečudno lepo božično pesem: Tam v tem mesti Betle-hemu, notri v enih jaselcah ... Glavarjeva usoda je pritegnila tudi pisatelja Ivana Sivca in o njem je napisal biografski roman In večno bodo cvetele lipe. Roman začenja, ko je Glavar že kaplan v Komendi, za verodostojnejšo pripoved pa je povzel tudi raziskave Viktorijana Demšarja - npr. Glavarjevo novoletno pridigo, korespondenco, Status animarum oz. družinsko knjigo ipd. Tudi tu srečamo Glavarjevega krušnega brata, poznejšega generala Basaja. Josip Nikolaj Sadnikar (1863-1952) V romansirani biografiji Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar je Velimir Vulikic prikazal življenje znamenitega veterinarja in muzealca, njegovo službovanje v obsežnem okrožju, ki je segalo od Kamniških Alp do Save, njegovo narodno delovanje in predvsem zbi rateljsko strast. Ob tem se kaže tudi slika družbenega življenja od boja za uveljavljanje slovenskih pravic v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske preko življenja v novi kraljevini, nemške okupacije do povojne socialistične ureditve. V središčuje Sadnikar-jev muzej, ki so ga obiskovali domačini in visoki gostje od blizu in da I eč in se je uspešno izognil avstrijski in nem ški za plem bi med voj na ma in tu di povoj ni na ci o-nal izaciji. Ne koč človeka vedre narave je v še slabšo voljo pahnil prihod fotografa iz Celovca. »Poslali so me, da bi slikal vas in vašo muzejsko zbirko,« mu je dejal mladi mož s fotografskim aparatom v roki. »Koga naj bi zanimala moja podoba?« Sadnikar se je hotel pošaliti na svoj račun, pa mu ni šlo od rok. Njih torej zanima moja zunanjost, je pomislil. Raje naj bi pogledali v notranjost, ki se od žalosti zaradi odtujitve muzeja razkraja tako močno, daje ne čuti več. Otopelost se ga je lotevala, da so mu predmeti v muzeju postajali tuji. »Rekli so mi, da bodo vašo zbirko preselili v Celovec. Ob njej naj bi stala vaša slika v naravni velikosti.« V Vulikicevi promenadi likov se zvrstijo številni pomembni Kamničani tega obdobja in kulturniki, ki so delova I i v mestu (skladatelj Viktor Parma, ki je prav v Kamniku napisal svoje prve opere, slikarji Matija in Maks Koželj, Maksim Gaspari, Ferdo Vesel in Stane Cuderman, general Rudolf Maister). Kot obiskovalci muzeja pa so v knjigo vtisov med drugim vpisani mladi kralj Peter II. in velik del tedanjih slovenskih likovnih in literarnih ustvarjalcev. Ob pregledovanju vpisne knjige se Sadnikar spominja, kako je prišel do posameznih predmetov, npr. do keltske čelade v Nevljah: »Od začetka smo jo imeli na dvorišču za na paja nje kokoši. Ko se je ob njej spotaknila moja Reza, da je pogrnila na tla in poškodovala eno kokoš, da smo ji moral i prerezati vrat, jo je v jezi vrgla na svinjak,« je pristavil kmet, ko je videl, da jo globoko zamišljeni živi-nozdravnik premetava po rokah. »Ali mi daste to reč?« »Seveda dam, nam je itak v napo to.« Kmet se je spraševal, kaj mu bo ta krama. »Če jo boste ime li za napajanje kokoši, vam svetujem, da jo čim globlje vko-pljete v zemljo, da se ne bo kdo spotaknil kot moja Reza.« Slikarji Mecenstvo, omenjeno v naslovu Vulikiceve knjige, se nanaša na Maksima Gasparija (1883-1980), ki ga je Sadnikar gmotno in duhovno podpiral na poti do slikarske uveljavitve. Ta seje začela z anekdoto o sliki slanika, ki jo v biografski prozi Slovenska pravljica Maksima Gasparija omenja tudi pisatelj Ivan Sivec. Trgovec je stopil na stran in pokazal na vajenca, ki je ves rdeč kukal izza police. »Ta ga je namalal. Moj vajenec.« Mladi Sadnikar je pogledal še bolj presenečeno. »Ta fantič? Koliko si pa sploh star?« Pričakoval je, da je avtor slike kak starejši, izkušen umetnik, ne pa takle zelenec. »Januarja sem dopolnil sedemnajst let.« »Sedemnajst? Neverjetno!« je navdušeno vzkliknil Sadnikar. Potem se je obrnil h gospodu Murniku in dejal: »Kaže, da bodo vaši slaniki letos pošli v nekaj urah. Take reklame še niste imeli. Moral bom pohiteti z nakupom, da jih ne zmanjka.« Kar tri kamniške slikarje je v poezijo pospremil umetnostni zgodovinar in pesnik Milček Komelj. Doživljanje umetnin Fortunata Berganta (1721-1769)je v zbirki Oznanjenje pogleda izrazil s pesmima Baročni svetnik in Fortunat Bergant: »Obrazi mož, koščenih od življenja, / teže v nebo z zaprtimi očmi / v zamaknje-nju duhovnega strmenja / s krhkega roba zemeljskih poti./.../« Miha Maleš (1903-1987) se pojavlja v več Komeljevih zbirkah. O pesnikovem navdušenju nad ri-sarjevo in grafikovo čisto linijo govorita pesmi Male-ševa črta in Mekinjski Miha (»Oko in smehljaj, z eno črto/združena v ritmu srca, /.../«), pesem Spomin na 75 Benetke pa interpretira Maleševo slikarsko izražanje: »Žarenje lahkokrilosti srca / plove po domišljiji čiste sreče / nad morjem sanj in pod očmi neba / na pesniški po let, rešen iz ječe / mrakobnosti v kraljestvo razsvetljeno./.../« Tretji kamniški slikar v Komeljevem pesniškem sprehodu skozi slovensko slikarstvo pa je Dušan Lipovec (1952-2005) - hudomušno gaje označil v pesmi Za dušo Dušana Lipovca: »Vasice so razsute vsepovsod / in vsepovsod zelena je tišina. / Iz kock izsanjanih je grad zgrajen / in skozi sanje polje dolga pot, / vse bolj vijugava od vina, / na lipov hrib, v svetlobo uvezen.« suka, / komedijant s koturnom nam klopoče. // Na glavo polože roke mu Oče, / in Platon je Andrej, in Kant je Luka; / kaj truda treba njemu je in uka, / ko je prvak, vse njemu je mogoče! /../ « V satiričnih spisih Pasji pogovori pa ob mimohodu slovenskih veljakov beremo: »Še se drži pokončno, moj pinč, prihaja nam mož velike veljave. V pratiki svojega naroda je velik svetec, ker z lučjo svojega sveta sveti daleč po sveti. Palec drgne ob sključeni kazalec mrmraje: 'Ta je prva!' Srepo gleda v tla, ne ozre se grede ni na desno ni na levo. Zdaj pa se zopet spusti na tla, moj pinč, ker odšli so prvaki.« Kipar Jakob Savinšek (1922-1961)jevpoezijo prišel na drugačen način - kot mož igralke in pesnice Mile Kačič. PosvetiIa muje večino svojega pesniškega opusa, nastalega iz cele pahljače čustev - iz ljubezni, strasti in bo I ečine, zapuščenosti, žalosti, jeze, obupa, spomina, resignacije: »Dejal si mi: 'Nekoč bom v kamen / vklesal tvoje čudovite rame',« je zapisala. Drugod vzneseno zatrdila: »Med tisoči bi te spoznala ...« Predano zapela: »V vseh stvareh, / ki se morejo iz ljubezni dati / in iz ljubeznijemljejo/ me išči. / Povsod sem jaz, / je moja ljubezen. /.../« Sprijaznjeno: »Umikam se iz tvojega življenja ...« Hrepeneče ob sinku: »/.../ Da očka bi skoraj se vrnil, / zaupno in vroče moliva.« Brezpogojno:»... Vse, vse zanj, kiznalje najti pot do mojih sanj.« Savinškov mladostni prijatelj Pavel Oblak pa ga je poznal v drugačnih okoliščinah - takoj po končani vojni sta bila sojetnika v ljubljanskih zaporih. Po Savin-škovi smrti mu je v spomin posvetil dve pesmi z naslovom Jacobus frater meus. Prva se začenja z verzi: »Spoznal sem ga po sladostrastju duše // še bolj po vratolomnosti srca / ko je ubijal svoje muke / in ko polblazen klical je v vesolje / v obupni želji da izzove večnost/ na boj brez milosti/.../« Satira Politične in še posebej narodne razmere so razjezile pisatelja Janka Kersnika, daje napisal niz satiričnih Popotnih pisem. Kamniški župan v sedemdesetih letih 19. stoletja in eden izmed ustanoviteljev zdravilišča Janez Kecel (1839-1888) se muje zameril s svojim nemškutarstvom in povzpetništvom, še posebej ob izvolitvi v deželni zbor Kranjske. Takega veselja še ni bilo nikdar v hiši »našega Joha-na«. Niti tedaj, ko je postal »Ritter vom heiligen Grabe«, niti tedaj, ko so ga volili v Varaždinu za »Ehrenhauptma-na«, in tudi tedaj ne, ko jo postal »Ehrenhauptmann« domžalskih veteranov; in bogme, tudi gotovo tedaj ne, ko je iz druzega normalnega razreda prinesel »cvajer« domov; iz tretjega razreda ga ni mogel več prinesti, ker je že v prvi polovici leta dobil »dritte« ter je potem obesil »študiranje na kol«. Pa kaj bi govorili o tem, kar je bilo; dandanes je naš Johan, »naš gospod, ki je zmagal«, že poslanec, »und hat sich ein Ränzlein angemäst't, als wie der Doktor Luther«. On sicer ne ve, kdo je ta doktor Luther, še manj pa, kaj je Gothejev Faust, pa ne ve, da on z zadnjim pravi: »Was man weiss, kann man nicht brauchen,« in zato bo ravno tako izvrsten nemški poslanec, kot jo višenjski baronec Beno Taufferer izvrsten šolnik, čeravno je samo kadetno pripravnico slabo izpolnil. 76 Nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci v šestdesetih letih 19. stoletja so segala na različna področja: v politiki so se kazala v odnosu slovenstva do monarhije in v ideoloških vprašanjih, na kulturnem področju pa so bi I i v ospredju estetski pogledi. Spori so se še zaostrili po glasovanju slovenskih poslancev za dualizem, v kritiki staroslovenstva pa je bil še posebej oster Fran Levstik. Tarča njegove satire je bil tudi pesnik in poslanec Luka Svetec (1826-1921). Med drugimi ga omenja v pesmih Pavliha svojim prijateljem, Pesem o kožuhu in Tomanova popotnica in vsatiričnih feljtonih Pisma, Ponočne misli slovenskega prvaka in Vade mecum poslancu L. Svetcu, po mnenju urednika Levstikovega Zbranega dela Antona Slodnjaka pa naj bi bil Svetec tudi eden izmed osrednjih likov za po I i-tično grotesko Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi. (Slodnjak 1954: 527) Tudi pesnik in kritik Josip Stritar je proti staroslo-venskim prvakom, torej »očetu« Bleiweisu in njegovemu krogu, nameril marsikatero kritično ost, predvsem v ciklu Dunajski soneti. Četrti sonet se začne s kvar-tinama: »Vse zna, prvak, ume in ve, kar hoče; / poet besedne korenine puka, / na plesu, odru z gracijo se Pesnik in dramatik Anton Medved (1869-1910)je bil deležen drugačne kritike, saj seje v obdobju, ko so pesniki moderne poezijo že osvobodili prehudih formalnih spon, še vedno držal tradicionalnih pesniških pravil. Dragotin Kette je pesem Novejšim poetom končal s puščico: »/.../ Seveda! Pesem bodi gladka, dolgočasna, učili slovnice se bodejo primani/ iz Cim-permana, Funtka in Medveda: / nebroj poetov bode kmalu po Ljubljani.« Zaključek Verjetno bi v ta članek sodil še kak pomemben Kamničan v leposlovju, a najpomembnejši so vendarle zajeti. Toda življenje teče po svoje, krojijo ga tudi drugi, ne le najpomembnejši. Pisateljski pogled na meščansko življenje v Kamniku v zadnjih desetletjih 19. stoletja je v Spominih Krištofovega Pepčka slikovito izrazil Josip Suchy. Dogajanje v Kamniku in njegovi prebivalci pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej so bi I i vir za ve I ik del romanesknega opusa Iva Zormana. Vseh posameznikov in dogodkov, prikazanih v književnosti, pa ni mogoče niti našteti. Viri in literatura France PIBERNIK, 2013: Komentar. V Zbrano delo/France Balantič. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. 268. Marijan TRŠAR, 2003: Žejnisojoči. Ljubljana: Družina. Mitja ŠARABON, 1944: Mrtvemu pesniku. V Zbornik Zimske pomoči. Ljubljana: Zimska pomoč. Nikolaj JELOČNIK, 1944: Ognjena smrt. V Zbornik Zimske pomoči. Ljubljana: Zimska pomoč. Tine DEBELJAK, 1949: Jesenski ogenj. V Velika črna maša za pobite Slovence / psevdonim Jeremija Kalin. Buenos Aires: Založba Svobodne Slovenije. Jože UDOVIČ, 2004: Dolina njegovih sanj.VZbrano delo/Jože Udovič, 3. knjiga. Maribor: Litera. Miško KRANJEC, 1960: Nad hišo se več ne kadi. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jože JAVORŠEK, 1971: Hvalnica zemlji. Maribor: Obzorja. Nada MATIČIČ, 1979: Labirint. Ljubljana: Slovenska matica. Jože SNOJ, 1994: Francetu Balantiču. V Dom, otožje. Ljubljana: Mihelač. Jože SNOJ, 1994: Pesnik. V Dom, otožje. Ljubljana: Mihelač. France PIBERNIK, 1971: Epitaf na grobu zavrženega pesnika. V Prostor in čas, št. 11-12. Maribor. Vladimir TRUHLAR, 2013: Zbrano delo/ Vladimir Truhlar. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Marko KREMŽAR, 1994: Pesnika, ki sta videla jasno. V Balantičev in Hribov-škovzbornik. Ljubljana - Celje: Mohorjeva družba. 81-82. France PAPEŽ, 2001: Za Ba I antiča. Izbrane pesmi, LjubIjana - CeIje: Mohorjeva družba. Marija RUS, 1983: Franceta Balantiča poslednji sonet. V Pesmi in časi. Trst: Mla di ka Tone PAVČEK, 2015: France Balantič: Pokopališče je nekje na hribu. V Domu in rodu, Ljubljana: Cankarjeva založba. Alojz GRADNIK, 1986: V zlato knjigo Rudolfa Maistra. V Zbrano delo/Alojz Gradnik, 2. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jože HUDALES, 1981: General. Maribor: Obzorja. Tone PARTLJIČ, 2006: Moj general Maister. V General. Ljubljana: Karanta-nija. 96. Tone PARTLJIČ, 2003: Maister in Marjeta. V Izbrane komedije II. Ljubljana: Karantanija. Janez MENART, Oda Rudolfu Maistru. http://www.ossentilj.si/23-novem-ber-dan-rudolfa-maistra-3 (dostop 25. jan. 2016) . France KOBLAR, 1964: Opombe. V Izbrana dela / Ivan Pregelj. Celje: Mohorjeva družba. 368, 375, 377. Ivan PREGELJ, 1964: Odisej iz Komende. V Izbrana dela / Ivan Pregelj, 4. knjiga. Celje: Mohorjeva družba. Ivan PREGELJ, 1964: Moja krivda, moja največja krivda. V Izbrana dela / Ivan Pregelj, 4. knjiga. Celje: Mohorjeva družba. Velimir VULIKIČ, 2005: Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar. Kamnik: Agencija za razvoj turizma in podjetništva. Ivan SIVEC, 2007: Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Koper: Ognjišče. Milček KOMELJ, 1997: Fortunat Bergant. V: Oznanjenje pogleda. Ljubljana: Živa. Milček KOMELJ, 2008: Mekinjski Miha. V: Otoki sanj. Grosuplje: KUD Logos. Milček KOMELJ, 1997: Spomin na Benetke. V: Oznanjenje pogleda. Ljubljana: Živa. Milček KOMELJ, 2008: Za dušo Dušana Lipovca. V: Otoki sanj. Grosuplje: KUD Logos. Mila KAČIČ, 2005: Skoz pomladni dež bom šla. Ljubljana: Sanje. Pavel OBLAK, 1989: Jacobus frater meus. V Lina v nebu. Ljubljana: samo- zalo žba. Anton SLODNJAK, 1954: Opombe. V Zbrano delo/ Fran Levstik, 4. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 527. Josip STRITAR, 1953: Dunajski soneti IV, V Zbrano delo / Josip Stritar, 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Josip STRITAR, 1954: Pasji pogovori III, V Zbrano delo / Josip Stritar, 4. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Janko KERSNIK, 1952: Popotna pisma II, V Kamniku. V Zbrano delo/ Janko Kersnik, 5. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Dragotin KETTE, 1949: Novejšim poetom. V Zbrano delo/ Dragotin Kette, 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 77 78 Barbara Balantič1 Vavpotičeva ulica 7, Kamnik barbara.balantic@gmail.com Krajevna imena v Občini Kamnik Članek obravnava krajevna imena v Občini Kamnik. Nastal je na osnovi istoimenskega diplomskega dela. V obravnavo so bila vključena vsa imena naselij v Občini Kamnik - 102. Izhodiščno obliko predstavlja avtohtona narečna oblika, pridobljena na terenu iz ustnih virov narečnih govorcev, za natančnejšo analizo pa je bila upoštevana tudi starejša dokumentacija krajevnih imen (če obstaja) in že uveljavljena poknjižena oblika. Na podlagi vseh teh oblik in teoretične podlage so imena nato analizirana etimološkoimenoslovno (izvor - tj. prvotna oblika in prvotni pomen, jezikovni izvor, pomenska motivacija in njena razvidnost, obstoj zunajjezikovne stvarnosti, poznavanje oz. razlaga imena s stališča narečnih govorcev) in funkcijskoimenoslovno (struktura imena, imenotvorni način, poimenovalni motiv) ter z vidika okvirnega časovnega nastanka, vrste poknjiženja in govornega območja, v kateremje krajevno ime. Vse ugotovitve so podane v strnjeni obliki oz. z grafičnimi prikazi. Ključne besede: toponomastika, krajevna imena, Občina Kamnik The article discusses oikonyms in Municipality of Kamnik. It is based on Diploma. Analysis includes the names of all 102 settlements in Municipality of Kamnik. Native dialectal form, collected on field from oral sources by native dialectal speakers, represents the basic form, for more precise analysis elder documented form (if it exists) and already established literary form are also given. Based on all these forms and theoretical base the names are then analysed etymological-onomastically (origin - original form and original meaning, origin of language, semantic motivation and its visibility, and its existence in reality and understanding or explanation of oykonims from the native speakers point of view) and functional-onomastically (structural types, name-formational type, naming motive), as well as from standardization aspect (types of literarization), the time of oikonyms creation and aspect of speech area in which the oikonym is located. All the conclusions are presented either in concise form or with graphic representations. Keywords: toponomastics, oikonyms, Municipalityof Kamnik 1. Uvod Krajevna imena niso samo nosilci funkcijskega pomena oz. prostorske identifikacije, temveč nosijo v sebi mnogo več. V svoji na videz skromni izrazni podobi skrivajo bogato jezikovno in kulturno dediščino. Krajevna imena so nastala v nekem trenutku v določenem jezikovnem okolju na podlagi pomenske motivacije neke zunajjezikovne predmetnosti, bodisi občnega ali lastnega imena (predvsem osebnega). S časom pa se je njihov prvotni pomen zabrisal oz. izbrisal, saj so se pomensko izpraznila in izgubila stik z zunajjezikovno 1 Univ. dipl. primerjalna slovanska jezikoslovka in bohemistka. stvarnostjo, na podlagi katere so nastala in se s svojo izrazno podobo z drugotnim - tj. funkcijskim, pomenom usidrala v lastnoimenski sferi in dalje služila le še kot identifikacijsko sredstvo določenega prostora, medtem ko se je občno imenje z jezikovno rabo spreminjalo in nemalokrat tudi izginilo. V njih se torej skriva bogat besedni zaklad avtohtonih ljudskih zemljepisnih izrazov naših prednikov, ki so živeli z naravo in so natančno poimenovali vsak košček zemeljske površine; vendar so se ti zaradi vse manjšega stika z zemljo vedno manj uporabljali in nazadnje odšli v pozabo. Veliko imen skriva v sebi tudi stara slovanska osebna imena, saj so Slovani pogosto poimenovali naselbine po kakšni osebi (najverjetneje ustanovitelju, morda starešini ali funkcionarju), ta imena se večinoma niso obdržala kot samostojna osebna imena, predvsem zaradi krščanstva in uvedbe krščanskih imen (Triden-tinski koncil v 16. stol. - prepoved nesvetniških imen kot krstnih). Tako krajevna imena sama po sebi predstavljajo pomemben zgodovinski vir in zanesljivo pričo ne samo jezikovnih značilnosti, temveč tudi pokrajinske in družbene podobe Kamnika v času nastanka naselbin, saj iz njih lahko razberemo nemalo tedanjih značilnosti kraja (zemljišče, narava, rastje, kultura, človeške dejavnosti itd.). Prav zaradi tega so predmet preučevanja ne samo iz imenoslovnega vidika, ki ga zanima predvsem izvor - tj. prvotna oblika in prvotni pomen krajevnih imen, in zgodovinsko jezikoslovnega vidika, ki se osredotoča na starejše jezikoslovne prvine (predvsem leksikalne); temveč tudi zgodovinskega (krajevna zgodovina), geografskega (zemljepisno izrazje, pokrajinske in prostorske značilnosti), etnološkega (način življenja Kamničanov v preteklosti) idr. Članek posveča pozornost krajevnim imenom v Občini Kamnik. Nastal je na podlagi istoimenskega diplomskega dela. V analizo so bila zajeta vsa imena nasel ij v Občini Kamnik (ne pa tudi zaselkov), kar skupno znaša 102 imeni. Izhodiščno obliko predstavlja avtohtona narečna oblika, pridobljena na terenu s pomočjo anketne metode neposredno iz ustnih virov narečnih govorcev,2 za natančnejšo analizo paje podana tudi starejša dokumentacija krajevnih imen (če obstaja) in že uveljavljena poknjižena oblika. Na podlagi vseh teh oblik in teoretične podlage (tako s področja imenoslovja kot s področja geografije in zgodovine Občine Kamnik) so bi l a imena nato natančno etimološko- in funkcijskoimenoslovno analizirana. Nazadnje pa so bile v strnjeni obliki in z grafičnimi prikazi podane končne ugotovitve. Namen in cilj raziskave je bila dokumentacija narečnih oblik krajevnih imen (vključno s stranskosklon-skimi oblikami in tvorjenkami iz njih) v Občini Kamnik, saj so te edine avtohtone in s stališča narečja zaradi družbenih sprememb (vpliva medijev, medsebojnega stika in mešanja prebivalstva) vedno bolj ogrožene. Tej fazi dela je sledila natančna interpretacija z etimolo-škoimenoslovnega, funkcijskoimenoslovnega vidika -ugotoviti njihov izvor in prvotni pomen, odkriti starejše jezikovne značilnosti, kijih morda v občnoimenski sferi ni več (npr. določene besede, glasovne in oblikovne 2 Na podlagi terenskih podatkov so bili v diplomskem delu predstavljeni tudi govori na tem območju - tj. kamniški, tuhinjski (hribovski in osrednji) ter motniški govor. 79 značilnosti ipd.) ter zabeležiti morebiti tudi stara slovanska osebna imena. Torej na kratko: razkriti bogato jezikovno in kulturno dediščino, ki jo hranijo v svoji podobi krajevna imena v Občini Kamnik, in s tem prispevati k imenoslovju, zgodovinskemu jezikoslovju ter nenazadnje tudi h krajevni zgodovini Kamnika. 2. Struktura krajevnih imen Struktura krajevnih imen v Občini Kamnikje bila v okviru funkcijskega imenoslovja analizirana s stališča strukturnega tipa, slovnične oblike, imenotvornega načina ter poimenovalnega motiva. Strukturni tip Grafikon 1: Strukturni tipi zloženka (sicer že besedotvorna) iz dveh samostalnikov (Vrhpolje). Več je tudi dvobesednih imen (21), od tegaje skoraj celota besedna zveza pridevnika in samostalnika (20 i.), kjer je pridevnik večinoma izobčnoimenski (16; Črni Vrh, Mali Rakitovec, Srednja vas, Županje Njive), par izlastnoimenskih (2; Sovinja Peč, Tunjiška Mlaka) in tudi nejasnih (2; Volčji Potok, Vranja Peč). Le eno (Zgornji Tuhinj) je besedna zveza dveh pridevnikov (nastala po elipsi smostalniškega jedra in se danes sicer že dojema kot besedna zveza pridevnika in samostalnika). Eno ime je tudi strukturno nejasno (Zdu-ša - pridevnik ali samostalnik). Več imen ima sicer v poknjiženi obliki strukturo zložene samostalniške besedne zveze z desnim neu-jemalnim samostalniškim prilastkom (24 i. oz. 23,5 %),3 to so imena, ki se v slovenskem prostoru pojavijo STRUKTURNI TIPI KRAJEVNIH IMEN 1% 1% enobesedno enodelno SAMOSTALNIŠKO ime ■ enobesedno enodelno SAMOSTALNIŠKO ime iz prvotne predložne besedne zveze ■ enobesedno enodelno PRIDEVNIŠKO ime enobesedno DVODELNO ime DVOBESEDNO - besedna zveza pridevnika in samostalnika DVOBESEDNO - besedna zveza pridevnika in pridevnika c NEJASNO CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cr 80 Struktura krajevnih imen je različna, zato jih razvrščamo v različne strukturne tipe. Največ krajevnih imen je enobesednih (81 i.), ostala so dvobesedna (21 i.). Enobesedna so skoraj v celoti enodelna, največ jih je s strukturnim tipom samostalniške oblike (48 i.; Hrib, Hruševka, Gradišče, Laze, Oševek), nekajje tudi takih, ki so prav tako samostalniške oblike, sestavljene iz prvotno predložne besedne zveze (10; Podbreg, Zagorica, Zajasovnik), več je tudi imen s pridevniško obliko (19 i.), pri čemer so ta nastal a iz izvorne besedne zveze pridevnika in samostalnika po elipsi oz. izgubi samostalniškega jedra, zato se posledično nekatera že dojemajo oz. so že samostalniki (Mekinje, Ravne), druga so v procesu posamostaljenja in imajo dvojnične oblike (npr. Laseno, Trobelno), tretja pa se še vedno dojemajo in sklanjajo kot pridevniki (večinoma tvorj eni iz osebnih imen - Jeranovo, Kregarjevo, Markovo, Žubejevo; Okroglo; in ž. sp. Bela). Pri dvodelnih imenih (4 i.) gre večinoma za zloženko iz prvotne besedne zveze pridevnika in samostalnika (Sidol - izobčnoimenski prid.; Šmarca, Šmartno - svetniško ime; vsi trij e so samostalniki, medtem ko je Šmartno sicer neustrezno poknjiženo kot pridevnik), ena je tudi večkrat in so bila zato v procesu standardizacije dodatno diferencirana z dodano predložno obliko večjega kraja, poleg katerega se nahajajo. Najpogostejše so predložne zveze s pri (11; npr. Okrog pri Motniku, Ravne pri Šmartnem, Trebelno pri Palovčah), takoj za njo z v (10; Češnjice v Tuhinju, Potok v Črni) in malenkost z nad (3; Brezje nad Kamnikom, Zagorica nad Kamnikom). Sem sodijo tudi imena, ki imajo v poknjiženi obliki strukturo zložene samostalniške besedne zveze z levim ujemalnim pridevniškim prilastkom (Kamniška Bistrica (^ Bistrica)). Tovrstna imena tu sicer niso dodatno obravnavana, saj je izhodiščna oblika krajevnih imen v raziskavi narečna oblika, so pa pri posameznem krajevnem imenu omenjena. 3 Slovnična oblika Krajevna imena so različnih slovničnih spolov in števil. Grafikon 2: Slovnični spol Imenotvorni postopki Grafikon 4: Imenotvorni postopki srednji SLOVNIČNI SPOL dvojnična oblika nejasno 1 % 2'. narečno masku-linizirana Slovnični spol večine imenje ženski (46 i.; Bela, Brezje, Mekinje), veliko jihje tudi moškega spola (34; Gozd, Sidol, Zakal), imen srednjega spola je malo (4; Gradišče, Kališe, Podgorje), sajje večina narečno ma-skulinizirana, a še vedno poknjižena kot ime srednjega spola (13; Jeranovo, Rožično, Trobelno), nekaj imen pa ima dvojno obliko (4; Hruševka - ženski spol/narečno tudi moški spol, Šmartno - izhodiščno moški spol (m. sp.)/napačno poknjiženo kot srednji spol (s. sp), Sela s. sp./ž. sp (ženski spol), Stara Sela s. sp./ž. sp.), eno je nejasno (Studenca s. sp./m. sp). Grafikon 3: Slovnično število SLOVNIČNO ŠTEVILO dvojnična oblika 1% nejasnol % Slovnično število večine imenje ednina (75; Buč, Črni Vrh, Krivčevo, Podlom), več je tudi množinskih (25; Brezje, Cirkuše, Vodice, Županje Njive), eno ime ima dvojnično obliko (Podjelše/Podjelša - knjižno množina/narečno ednina) in enoje nejasno (Studenca s. sp. mn./m. sp. dvojina). IMENOTVORNI POSTOPKI sklaplanje 1 nejasno Krajevna imena oz. njihove strukture nastanejo z razI i čnimi imenotvornimi postopki. Večina imen je tvorjena z imenotvornim postopkom pomenske izpeljave, in sicer 56 imen (od tega jih je: 40 enobesednih (Kostanj) in 16 dvobesednih (Mali Hrib); večinoma pomensko izpeljanih iz občnega imena (47; Gozd, Gradišče) in nekaj tudi iz lastnega zemljepisnega imena (9; Črna, Bistričica, Mali Rakitovec); gledano z besedotvornega vidika izhodiščnega občnega (oz. lastnega) imena jih je brezponskih 13 (Hrib, Žaga, Črni Vrh), priponskih 25 (od tega 14 samostalniških - Golice, Poljana, Rudnik, Smrečje, Kališe; Bistričica in 12 pridevniških - Jeranovo, Laseno, Trobelno, Tučna), 3 predponski (Potok, Soteska), 2 predponsko-priponski (Okroglo, Podgorje)), 7 priponsko-brezponskih besednih zvez (Sred nja vas, Vranja Peč), 3 brezponsko-pri-ponske besedne zveze (Veliki Rakitovec, Velika Planina), 1 priponsko-priponska besedna zveza (Zgornji Motnik) in 1 nejasno (Zduša). Več imen je nastalo s slovnično izpeljavo (18 i.), in sicer 6 s spremembo slovničnega spola (to so imena, nastala iz imen prebivalcev po skrčitvi (psl. *-ane > sln. je) - Cirkuše, Nevlje, Praproče), 6 po prehodu ene sklonske oblike v drugo (Laze, Mekinje, Šmarca, Znojile), 1 s spremembo slovničnega števila (Godič), 2 s spremembo spola in števila (Studenca, Vrhpolje), 1 s spremembo besedne vrste (Ravne), 2 nejasni (Spodnje Stranje in Zgornje Stranje - sprememba s. spola/ sprememba s. spola in števila). Kar nekaj imen je nastalo s priponsko izpeljavo (11 i.), in sicer 5 s priponskim obrazilom -ica/(-ov)-ica/-n-ica (Tunjice, Češnjice, Stahovica, Pšajnovica, Gabrov-nica), 4 z -n-ik/(-ov)-ik (Kamnik, Snovik, Oševek, Steb-ljevek), 1 z (-ov)-ka (Hruševka), 1 z -ina (Velika Lašna). V naslednji preglednici4 so podane pripone oz. pri-ponska obrazila,5 ki se pojavljajo v krajevnih imenih, 4 Preglednica vključuje: praslovansko (psl.) obliko; vrsto obrazila (glede na vlogo, ki jo ima) - besedotvorno ali imenotvor-no; pomen obrazila; podstavo, ki ji je obrazilo dodano, in primer krajevnega imena, nastalega s pomočjo določenega obrazila. 5 Izdelana je na osnovi in s pomočjo opisa priponskih obrazil v ŠEKLI 2008: 43-47, obravnava le priponska obrazila, ki se pojavljajo v krajevnih imenih v občini Kamnik. 81 CD O O "n CD I CD > CD Œ M CD cr Preglednica 1: Priponska obrazila SAMOSTALNIKI obrazilo praslovansko vrsta pomen podstava primer -ica < psl. *-ica besedotvorno nosilnik lastnosti pridevnik Bistrica manjšalnost samostalnik Bistričica imenotvorno nosilnik lastnosti pridevnik Tunjice obilnost samostalnik Češnjice -ov-ica < psl. *-ou-ica imenotvorno svojilnost lastnoimenski sam. Stahovica (-ov)-ica < psl. *(-ou)-ica imenotvorno obilnost pridevnik oz. samostalnik (poimenovanje rastlin in živali) morda Pšajnovica (-ov)-n -ica < psl. *(-ou)-bn-ica imenotvorno prvotno nosilnik lastnosti; drugotno prostor/mesto pridevnik oz. samostalnik (poim. rastline in živali) Gabrovnica -je < psl. *-bje besedotvorno skupnost samostalnik (poim. rastlin in njih. delov) Smrečje nahajanje predložna besedna zveza Podgorje -išče < psl. *-išče besedotvorno prostor/mesto samostalnik Gradišče Laniše -ina < psl. *-ina besedotvorno nosilec lastnosti samostalnik Velika Planina skupnost samostalnik Velika Lašna -ič < psl. *-it'b imenotvorno manjšalnost občnoimenski sam. Špitalič patronimičnost lastnoimenski sam. Godič vršilec/vršilnik dejanja glagol morda Kršič (-ov)-ka < psl. *(-ou)-bka, *(-ou)-bka imenotvorno obilnost pridevnik oz. samostalnik Hruševka (-ov)-ik < psl. *-ov-ikb imenotvorno obilnost pridevnik oz. samostalnik Oševek -n-ik < psl. *-bn-ikb imenotvorno nosilnik lastnosti pridevnik -n- (-ik) Kamnik -lo < psl. *-dlo besedotvorno vršilnik ^ prostor/ mesto glagol Znojile -ov-ec < psl. *-ov-bcb imenotvorno obilnost pridevnik oz. samostalnik Rakitovec -ana < psl. *-ana besedotvorno ni poseb. pomena, struktur. funkcija samostalnik Poljana -je/-jane < psl. *-jane mn. (^*-janinb ed.) besedotvorno prebivalec kraja krajevno ime Liplje PRIDEVNIKI psl. vrsta pomen podstava primer -ovo/-evo < psl. *-ou-o besedotvorno svojilnost lastnoimenski sam. Klemenčevo -en- < psl. *-en- besedotvorno lastnost občnoimenski sam. morda Laseno -n- < psl. *-bn- imenotvorno svojilnost lastnoimenski sam. Rožično -j- *-jb*-ja*-je imenotvorno svojilnost lastnoimenski sam. Zgornji Tuhinj, Mekinje 82 nastalih z izpeljavo (poleg imenotvornih so navedena tudi besedotvorna). Nekaj jih je nastalo tudi s sestavljanjem (11 i.; od tega v 10 primerih tudi s slovnično izpeljavo (tožilnik > imenovalnik) iz prvotnih predložnih zvez - Podhru-ška, Zakal in Okrog). Malenkost jih je nastalo tudi s sklapljanjem (3; Sidol, Šmartno). Nekaj imen nijasno opredeljivih glede imenotvornega postopka (4; Kršič - slovnična i./priponska i., Brezje - pomenska i./slov-nična i., Sela - pomenska i./slovnična i., Stara Sela - pomenska i./slovnična i.). Poimenovalni motiv Krajevnemu imenu določa strukturni tip poimenovalni motiv. Poimenovalni motiv je odnos, ki ga je imel poimenovalec do poimenovanega predmeta v trenutku nastanka lastnega imena (Šekli 2008: 39-40). Največ krajevnih imen je nastalo s poimenovalnim motivom lastnosti poimenovanega predmeta - kakšen/kateri? (+ poimenovani predmet), in sicer 25 i. (od tega 15 enobesednih (Laseno, Tučna, Snovik) in 10 dvobesednih (Bela Peč, Spodnje Palovče, Veliki Grafikon 5: Poimenovalni motivi krajevnih imen POIMENOVALNI MOTIV i poimenovani predmet - kaj'? i poimenovani predmet - kdo? i svojilnost poim. predmeta - čigav? (+ poim. p.) lastnost poim. predmeta -kakšen/kateri? (+ poim. p.) nahajanje poim. predmeta -kje/kam? (+ poim. p.) dvojni poimen. motiv nejasno Hrib)). Veliko jih je nastalo s poimenovalnim motivom poimenovanega predmeta - kaj? (22 i; Buč, Golice, Potok, Špitalič, Vrhpolje) in nahajanja poimenovanega predmeta (+ polmenovani predmet) (19 i; od tega jih večina označuje cilj (kam?), inje torej prvotno tožilnik smeri (11; Laze, Podbreg, Zagorica, Zajasov-nik, Znojile), nekajjih označuje prostor/mesto (kje?) (7; le 1 predložni mestnik (Poreber), vsa ostala pa so pomensko izpeljana iz drugega zemljepisnega imena in izražajo nahajanje na oz. ob njem (6; Bistričica, Črna, *Motnik, Velika Planina). Več jihje nastalo tudi s poimenovalnim motivom svojilnosti poimenovanega predmeta - čigav? (+ poimenovani predmet), in sicer 14 i. (od tega 9 enobesednih - Mekinje, Stahovica, Kregarjevo in 5 dvobesednih - Savinja Peč, Volčji Potok, Županje Njive). Kar nekajjihje nastalo s polme-novalnim motivom poimenovanega predmeta - kdo? (12; to so imena, nastala s slovnično izpeljavo iz imena prebivalcev - Brezje, Liplje, Praproče, Šmarca). Nekaj pa je tudi takih, ki so nastala z dvojnim poimenovalnim motivom (7; in sicer 4 s poimenovalnim motivom lastnosti in nahajanja poimenovanega predmeta - Mali Rakitovec, Veliki Rakitovec, Zgornji Motnik, Gabrovnica; 2 s poimenovalnim motivom lastnosti in svojilnosti poimenovanega predmeta - Velika Lašna, Zgornji Tuhinj; in 1 z dvojno obliko Smrečje/Podsmre-čje - poimenovani predmet/nahajanje poimenovanega predmeta). 4 imena imajo nejasen poimenovalni motiv (Kamnik - nahajanje/lastnost, Kršič - poimenovalni pomen kaj?/kdo?, Rožično - svojilnost/lastnost, Zduša - svojilnost/poimenovalni predmet). 3. Etimologija krajevnih imen V okviru etimološkega imenoslovja so bila krajevna imena analizirana z vidika jezikovnega izvora, pomenske motivacije in razvidnosti pomenske motivacije. Podan je tu di sez nam topo lek se mov krajev nih imen, izvedena primerjava občnoimenske in lastnoimenske sfere, zabeležena so stara slovanska osebna imena, obravnavan je obstoj zunajjezikovne stvarnosti in posvečena pozornost poznavanju imen s stališča narečnih govorcev. Jezikovni izvor Grafikon 6: Jezikovni izvor JEZIKOVNI IZVOR KRAJEVNIH IMEN nejasna 2 i Vsa imena so avtohtonega izvora, tj. nastala v slovenščini, pri čemer je skoraj celota tvorjena tudi iz podedovanih/neprevzetih podstav (83 i.; npr. Brezje, Godič, Kališe, Poljana); nekaj imen pa iz prevzetih podstav (17 i.), pri čemerjihje 8 prevzetih iz german-ščine (Cirkuše, Kregarjevo, Žaga; 5 od tega sicer izvorno latinskih (Šmarca, Špitalič, Žubejevo)) ter 8 iz latinščine (Buč, Češnjice, Markovo, Pirševo, Spodnje Palovče) in 1 nejasno (Jeranovo - iz nemščine oz. grščine). Par imen je nejasnega jezikovnega izvora (2 i.; Rožično - avtohtona ali adstratna podstava, Nevlje -avtohtono ali substratno ime). 83 Pomenska motivacija Grafikon 7: Pomenska motivacija Razvidnost pomenske motivacije Grafikon 8: Razvidnost pomenske motivacije POMENSKA MOTIVACIJA Pomenska motivacija temelji na zunajjezikovni stvarnosti, ki jo imena poimenujejo. Krajevna imena v Občini Kamnik so najpogosteje pomensko motivirana po zemljišču (35 i.), od tega večinoma po obliki zemeljskega površja (17; nagnjeni in dvignjeni (15; Hrib, Podbreg, Zavrh), poglobljeni (2; Soteska, Sidol) in ravni svet (1; Poljana)), večkrat tudi po drugi značilnosti zemljišča (15; velikost (Veliki Rakitovec), položaj (Spodnje Stranje), oblika (Okrog), starost (Stara Sela), barva (Bela Peč)), redko po sestavi in lastnosti tal (3; Tučna, Sidol). Veliko imen je motiviranih po subjektu (osebi) ali objektu (gori, vodi) z določenim imenom in kot tako tvorjeno iz lastnega imena (28 i.), od tega prva polovica po osebnem imenu (14 i.; Godič, Kle-menčevo, Markovo, Mekinje), druga po zemljepisnem imenu (13 i.; in sicer po vodnem (6; npr. Bistričica, Črna, Motnik, Zgornji Motnik6), gorskem (6; npr. Mali in Veliki Rakitovec, Velika Planina) in krajevnem imenu (Tunjiška Mlaka)), eno pa tudi po narodnostnem imenu (Velika Lašna). Tudi rastlinstvo je zelo pogosta motivacija (20 i.), od tega predvsem rastlinska vrsta (14; npr. Brezje, Češnjice, Liplje) in tudi pojavnost rastlinstva (6; npr. Golice, Gozd, Košiše). Več imenje motiviranih tudi po človeku (16 i.), in sicer največ po njegovi stvaritvi (6; Cirkuše, Žaga), nekaj tudi po dejavnosti (4; Lanišče, Laz, Županje Njive), duhovnem življenju (2; Šmarca, Šmartno), lastninskih in pravnih odnosih (2; Tunjice, Županje Njive), manj pogosti motivaciji sta zgodovina (Gradišče) in prisotnost (Stolnik). Kar nekaj jih je motiviranih po vodovju (12 i.), tj. vodni vir (4; Buč, Vir), tekoča voda (3; Potok, Volčji Potok), razmočeno zemljišče (2; Zakal), stoječa voda (1; Tunjiška Mlaka), voda (1; Vodice) in razmočeno zemljišče/stoječa voda (1; Loke). Le enoje motivirano po atmosferskem pojavu (Znojile). Nekaj pajihje tudi nejasnih (9; npr. Briše - osebno ime/rastlinstvo, Kamnik - človeška stvaritev/zemljišče, Volčji Potok, Vranja Peč - osebno ime/ živalstvo, Rožično - osebno ime/živalstvo/rastlinstvo, Zduša - osebno ime/atmosferski pojav, Kršič - osebno ime/zemljišče, Nevlje - osebno ime/zemljepisno ime). RAZVIDNOST POMENSKE MOTIVACIJE Merilo za razvidnost pomenske motivacije predstavlja jezikovni čut informatorjev, torej temelji na razvidnosti z njihovega stališča - glede na to, ali ti še prepoznajo prvotni topoleksem ali ne. Pri večini krajevnih imen (54 i.; npr. Bistričica, Gabrovnica, Hrib, Kostanj, Liplje, Markovo informatorji prepoznajo topoleksem in je pomenska motivacija jasna, veliko je tudi imen (36 i.), kjer informatorji ne prepoznajo topoleksema in je motivacija zamegljena - tj. nerazvidna iz imena samega zaradi glasovnih sprememb (Cirkuše, Sidol, Stolnik) ali pa je topoleksem imena odmrla beseda (Buč, Kali-še, Tučna), vendar jih je na podlagi etimološke analize mogoče razkriti. Kar nekaj paje tudi imen, pri katerih pomenska motivacija ni jasna (8 i.; Briše, Rožično, Zduša) niti s pomočjo etimološke analize. Pri nekaj imenih je motivacija deloma jasna - to pomeni, da topoleksema krajevnega imena večina informatorjev ne prepozna več, nekaj pajih vendarle še (4 i.; Golice, Laze, Loke). Seznam topoleksemov krajevnih imen Krajevna imena v Občini Kamnik so tvorjena iz naslednjih abecedno razvrščenih topoleksemov - tj. izhodiščnih občnih oz. osebnih lastnih imen (pri čemer imena, označena z zvezdico - *, predstavljajo občna imena, ki niso več v rabi oz. so tako rekoč že pozabljena). 84 6 Zgornji Motnik bi bil sicer lahko motiviran tudi preko krajevnega imena Motnik, a je kljub temu opredeljen kot ime motivirano iz vodnega imena. Preglednica 2: Seznam topoleksemov krajevnih imen Občna imena: *podgorje: Podgorje bel: Bela, Bela Peč poljana: Poljana bister: Bistričica potok: Potok (2x), Volčji Potok *bistrica: (Kamniška) Bistrica planina: Velika Planina *brezje: Brezje praprot: Praproče breg: Podbreg *selo: Sela, Stara Sela *bač: Buč *smrečje: Smrečje cerkev: Cirkuše soteska: Soteska češnja: Češnjice spodnji: Spodnje Palovče, Spodnje Stranje črn: Črna, Črni Vrh srednji: Srednja vas *dol: Sidol *stanovnik: Stolnik gaber: Gabrovnica star: Stara sela *golica: Golice steblo/*stebel: Stebljevek gorica: Zagorica *stran(a): Spodnje Stranje, Zgornje Stranje gozd: Gozd studenec: Podstudenec, Studenca gradišče: Gradišče suhi: Sidol hrib: Hrib, Mali Hrib, Veliki Hrib *rakita: Mali Rakitovec, Veliki Rakitovec *hruša: Hruševka *rebro/*reber: Poreber hruška: Podhruška raven: Ravne jelša: Podjelše rudnik: Rudnik jesen: Snovik, Zajasovnik (?) *šent: Šmarca, Šmartno *kal: Zakal *špital: Špitalič *kališče: Kališče *trobel: Trebelno, Trobelno kaman: Kamnik *tučen: Tučna *koš: Košiše *tunj: Tunjice, Tunjiška Mlaka kostanj: Kostanj vas: Srednja vas *krog: Okrog veliki: Velika Lašna, Velika Planina, *lanišče: Laniše Veliki Hrib, Veliki Rakitovec laz: Laze vodica: Vodice *lipje: Liplje *vir: Vir *lom: Podlom *vrhpolje: Vrhpolje mali: Mali Hrib, Mali Rakitovec zgornji: Zgornje Palovče, Zgornje mlaka: Tunjiška Mlaka Stranje, Zgornji Motnik, Zgornji moten: Motnik, Zgornji Motnik Tuhinj njiva: Županje Njive *znojilo: Znojile okrogel: Okroglo žaga: Žaga *olša: Oševek *županji: Županje Njive *peč: Bela Peč, Sovinja Peč, Vranja Peč Osebna lastna imena: Svetniško ime: *God/Godič: Godič Sveti Mavricij: Šmarca Jeran: Jeranovo Sveti Martin: Šmartno Klemen: Klemenčevo Kregar: Kregarjevo Krivec: Krivčevo Marko: Markovo Mekina: Mekinje Pirš: Pirševo *Sovina: Sovinja Peč *Stah: Stahovica *Tuhin: Zgornji Tuhinj *Palovič/Pavlovič: Spodnje Palovče, Zgornje Palovče *Žubej: Žubejevo Etimološko nejasna imena: Briše: **Bryh/**Bryš ali **bar (?) Kršič: **Krš ali **krš/**krš/**kršiti (?) Laseno: jesen ali lesen ali **lasan (?) Loke: loka ali **lokev (?) Nevlje: **Nevelj/**Nevelja/**Nevolja ali **Neva (?) Pšajnovica: peščen ali piščanec ali **pišč ali **piš ali **Piščan (?) Rožično: Rožič ali rožič/rožič (?) Vaseno: jesen ali lesen ali **lasan (?) Volčji Potok: **Volčji ali volčji (?) Vranja Peč: **Vranji ali vranji (?) Narodnostno lastno ime: *Lah: Velika Lašna Zduša: **Zdgost ali **zduh (?) CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cr 85 86 Primerjava občnoimenske in lastnoimenske sfere Analiza krajevnih imen je razkrila kar nekaj ohranjenih prvin jezikovnega sistema, ki so se v občnoimen-ski sferi že izgubile: ❖ besedje: npr. *bač, *dol, *golica, *gorica, *hrušev, *kal, *koš, *olša, *peč, *rakita, *selo, *smrečje, *špital, *tučen, *tunj, *vir, *znojilo, *županji idr.; ❖ glasovje: pojav druge palatalizacije - g > z (v starejšem zapisu imena Okrog - in Okrose (= v Okroze) 'v Okrogu'); ❖ naglas: v lastnem imenu ohranjen naglas na priponskem obrazilu (tip F2), medtemje v občnem imenu naglas izravnan po oblikah z naglasom na osnovi - Vodi:ce : vo:dice, Zagorr.ca : za go:rico; • posplošitev naglasa po naglasu v predložnih zvezeh tipa u Po:tstadenc - put stade:nc : Po':tstadenc Po':tstadenca; • umik naglasa s kratkega končnega zloga na prednaglasni skrajšani samoglasnik - Zavarx, ,Zavarxa : za va':rx;7 ❖ besedotvorje: svojilna obrazila za tvorjenje svojil-nih pridevnikov iz osebnih imen: • sln. (slovansko) -j, -ja, -je < psl. (praslovansko) *-jb, *-ja, *-je, sln. -ov, -in; os. ime. *Tuhin ^ *Tu-hin-j : od Tuhina in os. ime Mekina ^ *Mekin-je : od Mekine; • sln. -ovo/-evo < psl. *-ou-o; os. ime. Jeran ^ Je-ran-ovo : od Jerana in os. ime Klemenc ^ Kle-menč-evo : od Klemenca; ❖ raba predloga: več krajevnih imen se od občnih imen razlikuje tudi v predložni zvezi oz. rabi predloga, npr.: • Ted u ,Ma:l X'ri:p, Med u ,Ma:ldm X'ri:p : Ted na ,ma:l x'ri:p, Med na ,ma:ldm x'ri:p; • Ted u Špa:j Ni:ve, Med u Špa:j Ni:vax : Ted na župa:nove ni:ve, Med na župa:novax ni:vax. Stara slovanska osebna imena Nekaj imen je ohranilo tudi stara slovanska osebna imena, ki se kot samostojna osebna imena niso obdržala, npr. *God, *Sovina, *Stah, *Tuhin in morda tudi **Vran, **Volk ter **Zdgost. Obstoj zunajjezikovne stvarnosti Krajevna imena lahko na podlagi zunajjezikovne stvar no sti (ki je po sa mez no krajev no ime moti vi ra la) opredelimo glede na to, ali je v kraju še obstoječa oz. opazna/izstopajoča v zunajjezikovnem prostoru (ne samo v samem imenu) ali ne več. Pri tem nam ime na, pri katerih po men ske moti vaci-je zunaj jezika ni več, pričajo o nekdanji podobi obravnavanega kraja. Največkratsoto imena, pri katerihje ta zunajjezikovna stvarnost v času na tem prostoru izginila. To so večinoma imena, motivirana po rastju oz. rastlinstvu (Češnjice, Kostanj, Liplje) in seveda tudi po posamezni osebi z določenim imenom (Godič, Zgornji Tuhinj, Stahovica, Zgornje Palovče; nekatera so sicer 7 Znak X oz. x je zapis za slovenski knjižni h (oz. nezveneči zadnjenebni pripornik). ohranjena še v hišnem imenu in kot taka prenesena na potomce te prvotno poimenovane osebe - Jerano-vo, Žubejevo) ter nekaj tudi po rezultatu človeške roke - njegove stvaritve (Cirkuše, Žaga), dejavnosti (Laniše) in lastninskega ter pravnega odnosa (Tunjice)) idr. Medtem ko imena z obstoječimi zunajjezikovnimi stvarnostmi potrjujejo njihovo etimološko razlago (kar je predvsem relevantno pri imenih, ki so doživela več jezikovnih sprememb, oz. pri imenih, kjer je možnih več etimoloških razlag), to so imena, motivirana, npr. po zemljišču (Hrib, Poreber, Podbreg, Okrog, Soteska, Sidol), vodovju (Buč, Loke, Vodice, Studenca, Zakal), bližnji gori/vodi z določenim imenom (Bistričica, Črna, Zajasovnik), po človekovem duhovnem življenju - tj. cerkveno življenje (Šmarca, Šmartno) ter nekaj prav tako po rastju (Oševek, Gabrovnica) idr. Poznavanje imen s stališča narečnih govorcev8 Poznavanje pomenske motivacije in prvotnega pomena imen s stališča narečnih govorcev je odvisno od posameznega imena. Imena, ki imajo žive občnoimenske ustreznice, so informatorji nemudoma povezali s temi in zanje večkrat našli tudi zunajjezikovno stvarnost, ki jih je motivirala. Pri imenih brez žive občnoimenske ustreznice (to so npr. imena, tvorj ena iz odmrlega občnega imena, iz odmrlega osebnega imena, iz občnega imena z drugačnim prvotnim pomenom in jezikovno preoblikovana imena) narečni govorci bodisi niso našli nobene ustrezne razlage ali pa so jih ljud-skoetimološko razložili, pri čemerso imena po načelu asociativnosti povezali z drugimi besedami, kjer so za nekatere našli pojasnila tudi v zunajjezi kovni stvarnosti, za druge pa so le domnevali, da so nekoč obstajale. Da je ljudska etimologija sporadična in nesistematična, je potrdila tudi terenska raziskava, saj je bilo v več primerih pridobljenih več različnih ljudskoetimolo-ških razlag, ki so bile odvisne od konkretnih okoliščin, in sicer od posameznega govorca. Nekaj primerov ljudskoetimološke razlage: ❖ krajevno ime Šmarca narečni govorci povezujejo z rastlino šmarnica (nar. šmš:ranca), medtem ko je v resnici nastalo iz Šmarci 'prebivalci ob cerkvi sv. Mavricija'; ❖ krajevno ime Znojile domačini razlagajo z znoj oz. znojiti se v pomenu 'pot oz. potiti se' (prevzeto iz knjižne slovenščine), medtem ko je to nastalo iz *znoj v pomenu 'vročina' (izpričan že v 13., 15. stol., pomen 'pot' še l e kasneje) s prvotnim pomenom 'vročini izpostavljen kraj'; ❖ krajevno ime Smrečje informatorji razlagajo s smrečjem v pomenu 'smrekove veje', v resnici pa izhaja iz *smrečje v pomenu 'smrekov gozd'. Tj. s čim ti imena povezujejo in kakšen prvotni pomen jim pripisujejo oz. ljudska etimologija. 8 4. Časovni nastanek krajevnih imen Naslednja preglednica vsebuje razvrstitev imen glede na njihov časovni nastanek.9 Razvrstitev imenje le okvirna, saj bi natančnejša obravnava zahtevala bolj poglobljeno raziskavo.10 Preglednica 3: Časovni nastanek krajevnih imen Obdobje Značilne prvine Krajevna imena Imena, ki izkazujejo prvine, Imena iz slovanskih osebnih imen Briše (*Stranje) Oševek značilne za starejšo kolo- (jb/je, ica); iz imena prebivalcev Buč Šmartno Potok nizacijo (od 7. do konca 12. (-jane); imena, ki poimenujejo stare Cirkuše (*Tuhinj) Potok stol.) objekte, vrsto zemljišča, kakovost Gabrovnica Vranja Peč Praproče tal, vrsto rastlinstva, tudi vas oz. Godič Zagorica Pšajnovica selo; izsvetniška imena idr. Golice Zduša Rudnik Hrib Županje Njive Smrečje Hruševka (K.) Bistrica Snovik Kamnik Bela Soteska Kostanj Bistričica Sovinja Peč Mekinje Brezje Stahovica Nevlje (morda še Češnjice Stebljevek starejše) Črna Stolnik Okroglo Gradišče Šmarca (*Palovče) Košiše Tunjice Poreber Laniše Vir Pšajnovica Liplje Vodice (*Rakitovec) Loke Volčji Potok Sela Motnik Zajasovnik Srednja vas Okrog Znojile Imena, ki izkazujejo razme- Dvobesedna imena s prilastkom Spodnje Palovče Stara Sela roma starejše prvine stari, veliki, spodnji/dolnji. Spodnje Stranje Veliki Hrib Veliki Rakitovec Imena, ki izkazujejo prvine, Prvotno nekultivirana zemljišča; tudi Bela Peč Rožično Podbreg značilne za mlajšo kolonizaci- priponska obrazila: no, ovo/ evo; Gozd Studenca Podgorje jo oz. tudi t. i. višinsko koloni- Laseno Trebelno Podhruška zacijo (od 13. do 15. stol.) Laze Trobelno Sidol Markovo Tučna Vrhpolje Podjelše Vaseno Zakal Podstudenec Črni Vrh Zavrh Imena, nastala v času t. i. Dvobesedna imena s prilastkom Mali Hrib rovtarske kolonizacije oz. v novi, mali in zgornji/gornji (ki s tem Mali Rakitovec času nastajanja kajžarskih prilastkom izpričujejo, da so nastala Tunjiška Mlaka naselij ob starih vaseh ob nekem starejšem naselju, a ni Zgornji Motnik (16. in 17. stol.) bilo mogoče najti starejšega zapisa Zgornje Stranje s temi prilastki) Zgornje Palovče Imena s prvimi zapisi Večina naselij s pripono: Kališe iz 18. stol. in 19. stol. -ovo/-evo: Kršič (predvsem gre za novo nastale Jeranovo zaselke in posamezne kmetije Klemenčevo v odročnih strmih in osojnih Kregarjevo dolinah) CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cn 10 Preglednica je bila izdelana na podlagi lastnih ugotovitev in s pomočjo okvirne časovne razvrstitve Otorepca (po rokopisu Milka Kosa; Otorepec 1985: 33, 40) - ravno podčrtana, in komentarja S. Torkarja k diplomski nalogi (Torkar 2014) - vijugasto podčrtana. Okvirna časovna obdobja in značilne prvine so bile povzete po Bezlaj 1965: 113, Keber 2001, Majdič 2002: 82 in Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1. zv., 1970: 78. Poleg tega pa je časovni nastanek posameznega imena dokaj kompleksen (npr. eno ime se lahko prenese na drugo ime - npr. krajevno ali vodno ali gorsko ime na krajevno ime itd.). 87 9 CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cn 5. Vrsta poknjiženja Grafikon 9: Vrsta poknjiženja VRSTA POKNJIŽENJA ■ po etimološko-zgodovinskem načelu 1 %2 % ■ po etimološko-zgodovinskem načelu (brez vpeljave onemelega zgod. glasu) ■ po etimološko-zgodovinskem načelu (s sprejetimi narečnimi sklonskimi oblikami) po giasovno-pravopisnem načelu hiperkorektno c potvorjeno S pomočjo funkcijske in etimološke imenoslovne analize je bilo možno določiti tudi vrsto poknjiženja posameznega krajevnega imena. Večina imen (73 i.) je poknjižena v skladu z etimološko-zgodovinskim načelom (Brezje, Gozd, Klemenčevo, Volčji Potok), nekaj (5 i.) jih je poknjiženih po etimološko-zgodovinskem načelu, a brez vpeljave onemelega zgodovinskega glasu, kar je sprejemljivo, če ta ni opazen v nobeni stran-skosklonski obliki (Si-dol, Snovik, Spodnje Palovče), nekaj (8 i.) prav tako po etimološko-zgodovinskem, a s sprejetimi narečnimi sklonskimi končnicami, kar je prav tako sprejemljivo (Laze, Ravne, Studenca, Znojile). Več imen (14 i.) je poknjiženih tudi po glasovno-pra-vopisnem načelu, kar v poknjiženih imenih kažejo tudi narečne glasovne prvine (Pšajnovica, Laseno, Vaseno, Kališe, Košiše, Zduša), nekajjih še danes ni etimološko popolnoma jasnih, zato je glasovno-pravopisno načelo edina rešitev (Pšajnovica, Stebljevek, Zduša). Eno ime (Šmartno) je najverjetneje poknjiženo hiperkorektno, in sicer kot ime srednjega spo i a in ne moškega (ker je bilo napačno razumljeno kot narečno maskuli-nizirano). Dve imeni sta potvorjeni oz. se ne ujemata z narečno obliko (Podjelše - namesto ednine > množina; Trebelno - namerno ali nenamerno potvorjeno z e na me sto o). 6. Krajevna imena glede na govorno območje V kamniški občinije 65 krajev (64 %) na območju kamniškega govora, 29 krajev (28 %) na območju osrednjega tuhinjskega govora, 4 kraji (4 %) na območju hribovskega tuhinjskega govora in 4 kraji (4 %) na območju motniškega govora. Pri primerjavi krajevnih imen glede na govorno območje je opaziti, da so nekateri tipi strukture in določene pomenske motivacije bolj značilni za eno območje, drugi pa za drugo. S sta I išča pomenske motivacije je to rej nazorno vidno, da na območju tuhinjskega govora izrazito izstopajo krajevna imena, motivirana po rastju (predvsem drevesnih vrstah), na območju kamniškega govora pa imena, motivirana po določenih osebah in vodovju, medtem ko se na območju motni-škega govora izključno pojavlja le motivacija po drugih zemljepisnih imenih. S stališča imenske strukture je opazno, da se imena, tvorjena iz predložne zveze in z besedotvornim priponskim obrazilom -ovo, večinoma pojavljajo na območju kamniškega govora, medtem ko se imenske priponske izpeljanke z -ov- (del pridevniške tvorjenke/samostalniške osnove, npr. (-ov)-ik/(-ov)(-n)-ica/(-ov)-ka/(-ov)-ec) večinoma pojavljajo na območju tuhinjskega govora. Druge pomenske motivacije (npr. po zemljišču, po rezultatu človeške roke idr.) in strukturni tipi (npr. dvobesedna imena, tvorjenke iz prvotnih imen prebivalcev idr.) pa niso izrazito izstopajoči le na enem določenem območju, temveč se v približno enaki meri pojavljajo na več koncih. V sledeči preglednici je podan razpored krajevnih imen po govornih območjih. 88 Preglednica 4: Krajevna imena glede na govorno območje GOVORNO OBMOČJE KRAJEVNA IMENA Bela Peč Košiše Podlom Stahovica Vrhpolje Bistričica Kregarjevo Podstudenec Stolnik Zagorica Brezje Krivčevo Poljana Studenca Zakal Briše Kršič Poreber Šmarca Zavrh Črna Laniše Potok Trebelno Zduša Godič Loke Rožično Trobelno Zgornje Palovče Kamniški govor Gozd Hrib Markovo Rudnik Tučna Zgornje Stranje Mekinje Sela Tunjice Znojile Jeranovo Nevlje Smrečje Tunjiška Mlaka Žaga Kališe Okroglo Soteska Velika Planina Žubejevo Kamnik Oševek Sovinja Peč Vir Županje Njive Kamniška Bistrica Klomonpoun Podgorje Dnrlhrncl/a Podhruška Spodnje Stranje Cnnrlnio Dalnupo Vodice \/fi|fi Pfitfi!/ Klemenčevo Podjelše Spodnje Palovče Srednja vas Volčji Potok Vranja Peč Hribovski tuhinjski g. Podbreg Praproče Ravne Snovik Buč Gradišče Mali Hrib Sidol Velika Lašna Cirkuše Hruševka Mali Rakitovec Stara Sela Veliki Hrib Osrednji tuhinjski Češnjice v Tuhinju Kostanj Okrog Stebljevek Veliki Rakitovec govor Črni Vrh Leseno Pirševo Šmartno Zgornji Tuhinj Gabrovnica Laze Potok Špitalič Golice Liplje Pšajnovica Vaseno Motniški govor Bela Motnik Zajasovnik Zgornji Motnik 7. Zaključek Raziskava je prinesla vrsto zanimivih ugotovitev. S stališča funkcijskega imenoslovja je prikazala pester nabor strukturnih tipov in imenotvornih postopkov ter vse možne poimenovalne motive. S stališča etimološkega imenoslovja je razkril a, da so vsa imena avtohtonega jezikovnega izvora (pri tem v večini s prav tako podedovano podstavo ter kar nekaj tudi s prevzeto); da so imena poimenovana po najrazličnejših zunajje-zikovnih stvarnostih, pri čemer nekatere še vedno obstajajo, spet druge ne. Odkrila je kar nekaj ohranjenih prvin jezikovnega sistema, ki so se v občnoimenski sferi izgubile, ter zabeležila tudi stara slovanska osebna imena. Prikazala je tudi, daje poznavanje imena s stališča narečnih govorcev odvisno od samega imena in tudi od posameznega govorca, da časovni nastanek krajevnih imen na Kamniškem sega od stare kolonizacije pa vse do novejše dobe, da so naša krajevna imena poknjižena na različne načine in daje pri krajevnih imenih določenega govornega območja opaznih tudi nekaj prvin bolj značilnih za določeno območje. Literatura BALANTIČ, Barbara, 2013: Krajevna imena v Občini Kamnik. Diplomsko delo. Oddelek za slavistiko. Kamnik [i.e. Ljubljana]. BEZLAJ, France, 1965: Slovenski imenotvorni proces. Jezik in slovstvo 10 4/5. Ljubljana. 113-118. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1970, 1. zv. KEBER, Janez, 32001: Leksikon imen. Celje. (11986,42008). MAJDIČ, Viktor, 2002: Imena vasi in mest v Slovenij i. Jezikoslovni zapiski 8/2. Ljubljana. 81-92. OTOREPEC, Božo, 1985: Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini. Kamnik 1229-1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta. 33-41. SNOJ, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana. ŠEKLI, Matej, 2008: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. Ljubljana. TORKAR, Silvo, 2014: Komentar k diplomi Krajevna imena v Občini Kamnik. CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cr 89 90 He le na Do brovoljc1 Vrhpolje 144, Kamnik helena.dobrovoljc@zrc-sazu.si Jezikovna dediščina Steletovih zapisov povedk in pravljic V prispevku je predstavljena dejavnost Franceta Steleta pri zbiranju ljudskih pripovedk in pravljic, kije potekalo na pobudo Karla Štreklja in Odseka za nabiranje narodnega blaga pri Slovenski matici. Zbrane pripovedi predstavljajo slovensko kulturno dediščino iz obdobja na pre I omu iz 19. v 20. sto Ietje in so vir podatkov o življenju, razmišljanju in običajih slovenskega prebivalstva na širšem področju Tunjic in Kamnika. Zaradi avtentičnih zapisov, zbranih v zbirki Zlati hrib (2013), ki so prepisi iz Steletovega rokopisnega gradiva, je nabor pripovedi tudi raziskovalno bogat fond narečne in pogovorne govorice tega obdobja. V prispevku je prikazana stopnja poknjiženosti posameznih zgodb, predstavljeni pa so tudi značilni narečni elementi zapisanega jezika ter prvine, ki so danes opredeljene kot arhaične in so večinoma izginile iz sodobnega slovenskega jezika ali pa so del še neevidentiranega nestandardnega jezika. Ključne besede: ljudsko slovstvo, govor Tunjic in Kamnika, gorenjsko narečje, arhaizmi, nestandardnega jezika This article presents France Stele's activity of collecting folk tales and fairy tales which took place on the initiative of Karel Štrekelj and the Section for col Iecting folk material at the Slovene Society. The collected tales represent the Slovene cultural heritage at the turn of 19th and 20th century and are a source of information about life, way of thinking and the customs of Slovene inhabitants in the wider area of Tunjice and Kamnik. The authentic written records collected in the collection Zlati hrib (Golden Hill, 2013), which are a copy of Stele's manuscript material, present the tales which are also the research-wise rich fund of dialectical and colloquial language from that period. The level of individual tales in accordance with the rules of literary language is presented in the article. There are presented typical dialectical elements of written language and the primary matters which are today defined as archa Ic and have mostly disappeared from contemporary Slovene language or they are still a part of non-standard language which is not kept a record. Key words: folk literature, the language of Tunjice and Kamnik area, dialect of Upper Carniola, archaism, non-standard langu-a ge Uvod V letu 2013 je v Kamniku izšla zbirka pravljic in povedk iz Tunjic in oko I ice z naslovom Zlati hrib, kijih je na prelomu 19. in 20. stoletja kot dijak, študent in mladi izobraženec med svojimi domačimi in ljudmi iz 1 Doktorica jezikoslovnih znanosti na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. France Stele kot maturant kranjske gimnazije leta 1906 (Vir: E. Cevc, Traditiones 1985) okolice Tunjic ter ob svojem terenskem delu zbiral in zapisoval France Stele, kasneje najbolj znan kot utemeljitelj umetnostnozgodovinske znanosti na Slovenskem. Ste I e je svoje zapise povedk, ki jih je slišal v Tunji-cah, zlasti pri svoj ih domačih - starem očetu Tomažu (1818), očetu Francetu (1848) ter bratih Tonetu (1888) in Jožetu (1893), prispeval najprej za Grudnovo zbirko Spomini na Francoze (1911), objavljeno v Zborniku Slovenske matice (1911). Samostojno pa jih je objavil v dveh prispevkih: - Izročilo Tomaža Steleta (Narodno blago iz Tunjic pri Kamniku2) (1937-39); - Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice3 (1963-1964).4 Steletovi zapisi, izdani v knjigi Zlati hrib (2013), prinašajo vse že objavljene povedke in pravljice s pripombami in komentarji, poleg tega pa tudi izbrane prepise iz rokopisnega gradiva, ki ga hranita Umetnostnozgo-dovinski inštitut Franceta Steleta in Inštitut za slovensko narodopisje, oba pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. 2 Stele, France (1937-1939). Izročilo Tomaža Steleta. Etnolog 10/11, str. 329-343. 3 Stele, France (1963-1964). Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice. Slovenski etnograf 16/17, str. 337-350. 4 Podrobneje o Steletovih izdajah folklornega gradiva gl. Stanonik (2013) in Podbrežnik, Učakar (2014). 91 92 Zbiranje »narodnega blaga« Steletovo zbirateljsko delo seje začelo že v kranjski gimnaziji. Mladi Stele je namreč po prezgodnji materini smrti pri devetI h letih odšel od doma v Podgorj e, k materini sestri, in nato dvanajstleten na kranjsko gimnazijo (1898), kjer je bil voden pod imenom France Ste I e, Tunjice na Mlaki.5 Od tedaj je svoj domači kraj, družino in sorodnike le še občasno obiskoval in jih verjetno doživljal v izrazitem kontrastu z manj pristnim mestnim okoljem oziroma s šolsko stvarnostjo. Emilijan Cevc (1985: 124) je zanj zapisal, da je »ostal kmečki sin«, zato se je rad vračal »v tradicionalno ozračje in v /.../ življenjsko, z vero in letnimi časi povezano obrednost«. To je skušal opisati tudi v svojih prvih pesniških poskusih: Vsedel za zapeček se je stari oče in prižgal je vivček pa zakašljal težko, mi pa zadržali vsak smo dih si v prsih, z dušo smo in srcem pravljico vživali... (France Fr. Stele: Pravljica o Sreči, Zora 1907) Vendar pa ga je tudi okolje, v katerem se je izobraževal, pritegnilo na način, ki gaje kot domoIj'ub lahko povezal z domačo pokrajino. V gimnazijskih letih se je namreč seznanil z narodnoprebudnimi pozivi k zbiranju »narodnega blaga«, ki so prav v obdobju na prelomu stoletja, tj. v zadnjih desetletjih habsburške monarhije dosegli organiziran vrhunec. Že leta 1864 so avstro-ogrski Slovenci s prostovoljnimi prispevki izobražencev, trgovcev in podjetnikov ustanovili Slovensko matico »z namenom, da bi v slovenskem jeziku tiskala zahtevnejša dela z najrazličnejših področij, dvigovala raven izobraženosti in znanja /ter/ ustvarjala slovensko terminologijo za različne stroke« (Slovenska matica, Iz zgodovine). Štiri leta po ustanovitvi je Matica ustanovila Odsek za nabiranje narodnega blaga, ki je novembra istega leta v Kmetijskih in rokodelskih novicah (1868) objavil poziv, v kateremje vabil k zbiranju ljudskih pesmi, narodnih pripovedk, pregovorov, običaj ev ter kraj evnih in osebnih imen, in to »z vsemi posebnostmi ljudske izreke, celo besednih povdarkov ne izvzemši« Poziv nima dokumentarne vrednosti le zaradi pričevanja o dejavnosti Slovenske matice, temveč tudi zato, ker predstavlja zametek vseslovenskega narodopisnega gibanja, ki ga vse od leta 1887 pooseblja Karel Štrekelj. Štrekelj je istega leta prevzel urednikovanje zbirke Slovenske narodne pesmi, kije izhajala v letih 1895-1923 v 16 snopičih oz. štirih zvezkih in obsega skupaj 8300 slovenskih pesmi (Kranjec, SBL).6 Poziv prinaša tudi napotke za zbiranje narodnega blaga vseh zvrsti: pesmi, pripovedk, pregovorov in rekov, običajev ter krajevnih in osebnih imen, ki naj se zapi- 5 Jahresbericht k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums für die Schuljahre 1897/1898-1899/1900 (1900). 6 V prvem zvezku Pesmi pripovedne vsebine, v drugem zvezku Pesmi zaljubljene, v tretjem Pesmi za posebne prilike in Pesmi pobožne ter v četrtem zvezku Pesmi stanovske. Poziv. Po nasvetu čast. gosp. Ferd. Kočevarjaje Matiju odbor v seji 15. oktobra L L, naročivši si od Matice ilirske literarno zapuščino Stanko-Vrazovo, sklenil tudi sprejemati nabirke doslej Se ne priobčenih: 1) narodnih pesem, 2)"narodnih pripovedek, 3) narodnih prigovorov, 4) narodnih običajev, na pr. o raznih letnih časih, godovih, ženitvah itd., — vraž, iger in plesov, 5) krajnih in osebnih imen. Nabrano gradivo se ima slednjič pregledati in pre-tresti, kar se ga bo priobčenia vrednega spoznalo, natisniti in dotičnim gg. nabiralcem, ako bodo zahtevali, za natisnjeno blago navadna nagrada plačati, drugo pa v Matičini knjižnici shraniti. Za nabiranje^ se je določilo dve leti časa. Poslane nabirke v rokopisih se bodo tudi nefrankirane sprejemale. Važnost in potreba take zbirke jo tem očividnejša, Čem bolj bo se dandanašnji lepe stare šege bistroum nega in čilega našega naroda, toliko narodom mejaka jele zlasti iz mest in viših stanov umikati in pozabivati in čem manj se dozdai s takimi, vse družbinsko gibanj« naših rojakov vpodabljajočimi zbirkami ponašati zamo Zatorej Matičin odbor vabi vso častitljive rodo naj po svojih krajih in prebivališčih zasledujejo rodno biago, omenjeno kterem a okoli se remo, ljube, vse narodno blago, spadajoče v zgorej področje, ter naj je zapisujejo z dostavkom, kraji, in ako je moč, kako daleč n ta ali uni običaj nahaja. Da pa taka zbirka tudi za jezikoznanstvo ne bo brez vspeha, naj se pesmi, pripovedke , prislovice in imeniki napišejo, kolikor je mogoče, z vsemi posebnostmi ljudske izreke, celó besednih povdarkov ne izvzemši. Pesmam pa naj se dodajo, če je moč, tudi napevi. Nabirke naj se pošiljajo odboru Matifii-nemu v Ljubljano. Vsak nabiralec naj blagovoli ob enem tudi svoje prebivališče in svoj stan naznaniti, da se mu bo moglo dopisati, ako bo potreba. V Ljubljani o vseh Svetih 1868. Odbor slovenske Matice. Kmetijske in rokodelske novice (4. novembra 1868, letnik 26, številka 45) sujejo v čim bolj pristni podobi. Na skrbnost pri zapisu besed in oblik, ki so jih uporabili pripovedovalci, je opozarjal tudi Štrekelj v svojih pozivih v Ljubljanskem zvonu (1887) in v Slovenskem narodu (1887): »Pazi naj na naglas In zaznamuje naj vsaj zlog, kateri je naglašen, ako sicer ni vajen, naglas podrobneje razločevati./.../Zahtevanje natančnih zapisov torej ni kaka muha jezikoslovcev, češ, to hočejo, da dobe spet par orehov za svoje čeljusti, - osnovano je mariveč na pojmu narodnega blaga sploh« (Štrekelj 1887: 632). Pozivi k množičnemu zbiranju čim bolj avtentičnega gradiva temeljijo na filozofiji pozitivizma, ki je zahtevala, da se vsak pojav opiše kar se da natančno. Prav pozitivistična metoda, kije spodbujala zgolj empirično preverljivo znanost, je vplivala tudi na zbiranje kulturne dediščine Slovencev in na tem področju spodbudila enega večjih kulturnih in miselnih preskokov v slovenski zgodovini, ki ga je spremljala tudi uveljavitev7 slovenskega pisanega jezika. K ustalitvi pisne norme in k njenemu poenotenju pravopisno variantne slovenščine 19. stoletja je v veliki meri pripomogla prav funkcijsko raznolika raba slovenščine v delih in zapisih 7 V obdobju Avstro-Ogrske namreč enakopravnost slovenščine v šolah, na uradih in sodiščih ni bila nikoli dosežena, čeprav je bila na Kranjskem slovenščina deželni jezik, nemščina pa drugi deželni jezik. slovenskih intelektualcev, kulturnikov, raziskovalcev narodopisja, jezikoslovja in slovenske zgodovine. Z današnje perspektive je bil to čas, ko seje slovenski jezik »izpopolnil do take višine, daje bil dejansko že primeren za univerzitetni pouk« (Granda 2008: 185), kar za ta čas dokazuje tudi izid prvega slovenskega pravopisa (Levec 1899). Granda tudi navaja, da so se posamezni uspešni slovenski študentje začeli ha-bilitirati za bodočo kariero na (tedaj še neobstoječih) slovenskih akademskih ustanovah. In v tej generaciji razumnikov, ki so sodelovali pri oblikovanju kolektivne nacionalne zavesti in bili aktivni v procesu vzpostavljanja slovenske narodnostne in jezikovne identitete, je bil tudi France Stele. Steletovo zapisovanje govorjenega besedila in priprava poknjiženih zapisov V zbirki Zlati hrib (2013) je poskrbljeno za dokumentiranje več različic Steletovih zapisov, ki se tudi tipografsko razlikujejo. Poknjiženi zapis, kije namenjen sodobnemu bralcu in je zato pospremljen z razlagami manj znanega besedja, spremlja pogosto izvirni prepis rokopisa Franceta Steleta, ki odstira mnoge drobne posebnosti govora na kamniškem področju v obdobju pred stotimi leti in več, ki ga v vseh specifikah danes zagotovo ne poznamo več, nekatere prvine pa živijo le še v spominu starejših generacij prebivalcev tega po d ro č ja. Izginjanje narečnih prvin iz govorjenega jezika seveda ni trend, ki bi ga zazna l i le pri domačih raziskavah narečnih pojavov, saj podobne premike potrjujejo številni jezikoslovci in sociologi stare celine, ki med drugim ugotavljajo, da se je z razvojem osnovnošolskega sistema, širjenjem medijev, selitvijo v mesta, spremembami gospodarskih panog v obdobju 19502000, zlasti pa z nastopom elektronske dobe, ki bo-trjuje globalizacijskim procesom, narečje umika splošnemu ali regionalnemu pogovornemu jeziku (Dapit idr. 2003; Warchala 2006). Nekatere opazne narečne posebnosti, kot so na primer govorjenje na fanta, šva-panje, oksitoneza, so postale v vsakodnevnem govoru izjemne ali pa se pojavljajo le še posamično. Sodobne raziskave izginjajočih jezikovnih pojavov so motivirane predvsem z vračanjem k svojim koie-ninam oz. h kulturni in jezikovni dediščini kot izvoru lastne identitete, preden jih prekrijejo sočasni kulturni pojavi. V obdobju Steletovega delovanja pa je bilo zbiranje »narodnega blaga« usmerjeno k opisovanju »narodnih značajev z opazovanjem posameznih značilnosti narodovega realnega družbenega, kulturnega, duhovnega življenja«, ki so jih avtorji nato povezovali z empiričnimi ugotovitvami o značilnostih okolja (Kropej 1990: 264). To načelo je ponazoril tudi sam Stele, ko je opisoval svoje začetke pri zapisovanju: »Moj stari oče je bil 85 let star, ko sem se začel resno baviti z njim in izkoriščati zaklade, ki si jih je nabral v svojem dolgem življenju; in ko sem ga za kako reč vprašal, mi je vedno dejal, da ne ve nič, ali pa: 'kaj bom jaz tebi kvante pel?' Ko pa nisem hotel na drug predmet, sva v pogovoru prišla globokeje in globokeje in marsikaj je izdal, kar bi drugače ne bil povedal. Do 80 pesmi in pravljic sem zapisal iz njegovih ust, a koli- ko je pa še nesel s seboj v grob tudi takih stvari, ki mi jih ne more nihče več povedati, ker jih je on edini še vedel in še on le nejasno ali v odlomkih, posebno kar se tiče pesmi.« (Stele 1985) Kljub izrecnim opozorilom v Matičinih pozivih in tudi v Štrekljevih navodilih, da je treba jezik zapisati v čim bolj pristni maniri, je bila to za zapisovalce pripovedi težka nal oga - še zlasti, ker je bila govorj ena slovenščina tedanjega časa precej bolj individualizirana in oddaljena od pisnega jezika kot danes. Stele je zato v gradivu, ki ga je obj avil že sam, jezik precej poknjižil, kar je kasneje tudi obžaloval: »Danes obžalujem, da njegovih besed nisem ohranil v pristnem, častitljivo starinskem jeziku, v katerem nam jih je otrokom pripovedoval, ampak sem iz prvotnih zapiskov priredil sedanjo, nekam literarno obliko.« (Ste le 1938) V monografiji Zlati hrib so z objavo posameznih razpoložljivih različic poskrbeli za dokumentiranje procesa poknjiženja. Tudi laičnemu bralcu ne uide opazna razlika med Steletovimi besedili, ki so objavljena kot prepisi rokopisa in v katerih je mogoče zaslediti več arhaičnih glasovnih pojavov, značilnih tudi za sodobni pogovorni jezik, in med besedili, ki jih je v knjižni obliki objavil in deloma poknjižil že sam Stele.8 Poknjižena različica Hudoba se zbudi pa vpraša, kaj je. Je pa reka: »Ovbe, kaj se mi je sanjalo.« »Kaj?« »Zakaj pri tej in tej hiši nimajo nič sadja, jim nič ne rodi?« Rajfnkerarju je pa že prej rekla, naj dobro posluša. Zlati hrib, 2013; povedka Kdor izbira, izbirek dobi, str. 27. Rokopis Gdoba se zbudi pa prav koga pa je. Je pa djava: Obe, koga sem je sajnav. Koga? Zakaj pr t n t hiš nimajo nč sadja, jm nč na rodi. Unmo pa j rekva nej dobr posluša. Rokopis Je biv že precej star tist gspod je pa prov ZV3 zbolu. Nkol utrok ni jmov je kar reku, de nej vse tist grant žena baba dobi. Polj bil zmeram bol bovn. Kje že vidu, de j bo vmaru je po nga mniha posvov, so bli še puščavank, so bli še v hostah. Tist puščavnk je res kar šov, mo pa baba gor ni pastiva, zato k je misslva dej zato pršu, deb' mo kej zašafov. Pol gspod je biv še zmeram bolan kar za poginat, baba je pa misluva sej u hmau konc uzev ... Zlati hrib, 2013; povedka 32. Poknjižena različica Je bil že precej star, je pa zelo zbolel. Ker ni imel otrok, je kar rekel, da naj grunt že na do bi. Potem je bil zmeraj bolj bolan. Ko je videl, da bo umrl, je po enega meniha poslal. Takrat so bili še puščavniki in so živeli v hostah. Tisti puščavnikje res prišel, pa mu baba gor ni pustila, ker je mislila, da je zato prišel, da bi mu kaj zašafal. Gospod je bil še zmeraj bolan, kar za umret, baba je pa mislila, da bo kmalu konec vzel ... Mož je dajal vbogajme ..., str. Kljub priredbi zapisov, ki odpravljajo samoglasniški upad oz. vokalno redukcijo (prtnt hiš ^ pri tej in tej 8 Zapisi so povzeti po knjigi Zlati hrib in Steletovih revijalnih objavah. Opuščaji in cirilični znaki, s katerimi je nadomeščal polglasnik, so v tem prispevku nadomeščeni z znakom za polglasnik. 93 Iz Steletovih terenskih zapiskov (Arhiv Umetnostnozgodovin-skega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU) Rimljan: Rimljanje in Rimljani; Lakničan: Lakničanje in Lakničani; Francoz: Francozje in Francozi; Prus: Prusje in Prusi; Rus: Rusje in Rusi. V nasprotju s priporočili slovničarjev in pravopiscev pa je ohranjanje neobstojnega polglasnika pri priimkih v neimenovalniških sklonih. Tako Stele sklanja npr. Vinšek Vinšeka, namesto priporočenega Vinška. Vendar raba v obravnavanem obdobju priča o živosti tovrstnega pregibanja; tudi pisna praksa iz kasnejših obdobij priča, da na področju Kamnika žive različice imen, v katerih je polglasnik ohranjen: Gradišek Gradi-šeka ali Grašek Grašeka.10 V prispevku bomo zato pri analizi narečnih posebnosti sledili predvsem nepoknjiženim izvirnim zapisom, pri pregledu arhaičnih oblik pa bomo pregledali tudi zapise v knjižnem jeziku. Značilnosti govorjenega jezika v prvem desetletju 20. stoletja, kakor ga izkazujejo Steletovi zapisi Značilnosti govorjenega jezika s področja Tunjic in širše kamniške okolice, kakor ga izkazujejo Steletovi zapisi povedk in pravljic, imajo izrazito gorenjski značaj. Za Go Ienjce je Fran Ramovš v Dialektih (1935) zapisal, da »govore jasno in točno, a mehko«. Sodobnemu bralcu se melodija govora, ki jo izrazito določajo končniško naglaševanje, monoftongični sistem in samoglasniški upad ali redukcija, razkrije šele ob glasnem pazljivem branju zapisov. 94 hiši), so v poknjiženih prepisih ohranjeni značilni narečni izrazi, zlasti polnopomenski (grunt, rajfnkerar, zašafati, konec vzeti), žal v manjši meri pa so ohranjeni nekateri stilno opazni, slikoviti izrazi (djava je spre me nje no v rekla, bovn je spre me nje no v bo lan), s katerimi je izpostavljeno za ta tip besedil značilno skladenjsko poudarjanje (prov zva zbolu) in pretiravanje (za poginat). Tudi iz poknjiženih zapisov je razvidno, da je bil pisni sistem v nekaterih ozirih še neustaljen, npr.: glede zapisa predponskih v- in u- (npr. namesto ustavi zapiše vstavi) ali besed s sklopom i + samoglasnik, kjer nastali zev v govorjenem jeziku zapiramo s sogla-snikom j le pri nekaterih besedah (pri olimpijada da, pri olimpionik ne) - tu Stele sledi govorjenemu jeziku tudi v primerih, ko tudi danes ohranjamo zev (1903: dijadem; 2015: diadem). V nasprotju s sodobno knjižno normo je npr. uporaba končnice -je pri prebivalskih imenih moškega spo I a, vendar je ta način pisanja usklajen z rabo in normo tedanjega časa. Zlasti dvojne oblike prebivalskih imen, ki se pojavljajo pri Steletu kot Francozje in Tunčanje,9 so bile v obdobju na prehodu stoletja očitno žive, o čemer priča tudi Levčev Slovenski pravopis iz leta 1899. Navaja namreč (1899: 27), da se imena narodov in prebivalcev lahko v imenovalniku množine tvorijo na dva načina, npr.: 9 Sicer je končnica v sodobni knjižni slovenščini ohranjena le še pri imenu Hrvatje (poleg variante Hrvati), pri občnoimenskih besedah pa je rabljena še kar pogosto, npr.: študent (študenti in študentje) in še: škofje/škofi, grofje/ grofi, sosedje/sosedi ipd. Samoglasniški sistem V samoglasniškem sistemu (vokalizmu) tako kot v knjižnem jeziku ne poznamo dvoglasnikov. Naglašeni samoglasniki niso le dolgi ali kratki, široki ali ozki, temveč je v slovenščini tega področja ohranjen tonemski naglas, kar pomeni, da se posamezni naglašeni samoglasniki izgovorijo nižje ali višje, kar ima lahko tudi po-menskorazlikovalno vlogo.11 Kratko naglašeni samoglasniki so precej redki: pojav Iaj o se v zadnjem (tukej 'tukaj') ali edinem zlogu besede (noč 'nič'). Kratki a se pred soglasnikom j spremeni v e (Je mu pa zmerej dost dnarja; Zdej so se pa skril). Pojav, imenovan moderna vokalna redukcija ali samoglasniški upad, je oslabiIev ali ceIo onemiIev nenaglašenih samoglasnikov, ki se radi reducirajo: stopnja redukcije je odvisna od tega, ali se nahajajo pred naglašenim zlogom besede ali za njim. Na prepoznavnost besedja ima redukcija lahko zanemarljiv vpliv (zajc, mačak), pogosto pa se reducira več samoglasnikov besede (kolkr 'kolikor', u mojmo žulen 'v mojem življenju'), ki jih spremljajo tudi drugi pojavi, npr. ukanje, kjer prednaglasni o običajno preide v u (ubr- 10 Od zelo čislane strani tožilo se mi je, da so gostilne Leopolda Svetca, Franca Fischerja, Jerneja Grašeka /.../ večkrat čez uro odprte in da se v njih večkrat celo noč tudi prepovedane igre igrajo. Vir: Marija Klobčar: Kamničani, Založba ZRC, 1998. 11 To posebnost nekaterih narečij slovenščine je opazil že V. Vodnik in jo v svoji Pismenosti (1811) ponazoril z zgledom: Ga popade za vrat in ga nese do vrat. Iz Steletovih terenskih zapiskov (Arhiv Umetnostnozgodovin-skega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU) niva 'obrnila', utrok nijmov 'otrok ni imel'), ali akanje kot nadomeščanje nenaglašenega o z a (žavastn 'žalosten'), tako daje besedilo lahko nepoznavalcu lokalnega govora precej nerazumljivo. Pogosta sprememba, kije značilna za gorenjske govore, o njeni živosti pa pričajo tudi Steletovi zapisi, je asimilacija samoglasnika in soglasnika (predvsem l in v v u), npr. prišel v pršu, rekel v reku (Je dam pršuje pa reku stari gospe). V besedilu bi pričakovali precej več polglasnikov, a jih je Stele redkeje zapisoval:... kako je moja hčera dobro ('kako je moji hčerki dobro'); Čez nekaj mescov je pa reku, de ja je dovhčes po kuška ('Čez nekaj mesecev je pa rekel, da ji je dolgčas po kužku'). Iz zapisov je razvidno, da je v govorih ohranjena ok-sitoneza ali končniško naglaševanje: - golfov te je, vojsko mo napovej ('go Ijufal te je, vojsko mu napovej'); - so pa zajca vsga raztrgal ('so pa zajca vsega raztrga li'); - čez vudo pa na smeš ita ('čez vodo pa ne smeš iti'); - so pa vtla oče dol ita, jh je pa Vmevc ubrnu ('so pa hoteli oče dol iti, jih je pa Omevc obrnil'). Soglasniški sistem Med tiste splošnogorenjske pojave, ki jih je zapisal Stele, poznamo pa jih tudi danes, sodijo pogosto tudi spremembe soglasniških sklopov. Verjetno najbolj prepoznavno in v besedilih pogosto je švapanje, tj. prehod l-ja v položaju pred zadnjimi samoglasniki v so-glasnik v: rekva 'rekla', jedva 'jedla', plačava 'plačala', utva 'hotela', zvat 'zlat', posvov 'poslal', čvovk 'človek', vonc 'lonec', skave 'ska I e', gvale 'glave'. Na ta način se pogostnost soglasnika v v besedilih precej poveča, kar je tudi posledica drugih narečnih pojavov, npr. so-glasnik v nastopa v opisovanem govoru kot protetični glas pred vzglasnim o, tj. pred besedami, ki se začnejo na o (vofct 'ohcet', volje 'olje', vogle 'oglje', vohrnik 'ohr nik, sko puh'). Druge soglasniške spremembe: - šč se okrni v š (grašina 'graščina': deleč gre po en pot pa vidi eno staro grašino); - šk se poenostavi v š (puša 'puška': Vzelje pušo pa kožuh ustre lu); - namesto nezvenečega zapornika k srečujemo ne-zvočniški pripornik h, zlasti v sklopu km (hmau 'kmalu': baba jpa misluva sej u hmau konc uzev);12 - prehod d v h opazimo pogosto v glagolih, tvorjenih s predpono od- (uhtrgou 'odtrgal', uhkopov 'odkopal': pa jh je uhkopov). - sklop tj preide v k (tja ^ ke, tjale ^ kela, proti ^ preke: ja pa tud zbežov pa gor/./ preke vas), ne zmehča pa se do č, kot je to navadno v nekaterih drugih gorenjskih govorih, npr. bohinjskih (tja ^ če); - soglasnika l' in n' sta otrdela (čevli 'čevlji', u živlen 'v življenju', niva 'njiva', ldje 'ljudje': Ldje so pa še tistga gospoda tku rad imel); - pri mehkem n pride včasih do premeta in zato za delno ohranitev palatalnega elementa (sajnov 'sanjalo': Obe, koga se ma je sajnav); - kot v drugih gorenjskih govorih je b pred c/č prešel v f (hrifčak 'hribček': pejmo kela gor na hrifčak mav de bomo mejhan počil); - v f prehaja občasno tudi izgovorno podobni h (vofcat 'ohcet': Zadaj je bla pa vofcat, je pa medved šu k svatam); - historična je izgovorna premena sklopa mn v ml (Ramovš 1924), prepoznavna v imenu in pridevniku (Kamnik, kamniški), kijo pomnijo le še starejši govorci, tj. Kamlk, kamlški (en kamlšk paster), nekateri ustni viri pa tudi v obliki Kamlek. Oblikoslovje Med najpogosteje omenjenimi oblikoslovnimi lastnostmi gorenjskih govorov, ki je posledica moderne vokalne redukcije, je zagotovo maskulinizacija nev-ter: v ednini in dvojini so se samostalniki srednjega spola spremenili v moške (jabolko ^ jabuk, okno ^ okn), vendar je v besedil ih povedk ta poj av ze I o zabrisan: Videl je lepega teleta, namesto Videlje lepo tele. Zanimivo je, da je pri Steletovih zapisih precej oblikoslovnih pojavov, npr. izguba dvojine pri ženskem spolu ali izenačevanje oblik dajalnika, mestnika in orodnika izpadlo, torej jih je poknjižil tudi v rokopisu.13 Omenimo le še izgubo knjižnega razlikovanja med t. i. mehčanimi in nemehčanimi obrazili, za katero je v besedilih dovolj potrditev, npr. pri samostalnikih moškega spola v orodniku ednine se namesto obrazila -om oziroma -em uveljavlja obrazilo -am (pantoflnam: Jest sam tam doma ker s pantoflanam u rat sujejo; medvedam: Pa ni znov strelatje pa pred medvedam bežov). Redkost narečnih oblik je seveda tudi rezultat samopopravkov zapisovalca, ki so ponekod ohranjene: zakaj pr ns nč sadje na grata popravljeno v zakaj pr ns nč sadje ne rodi. Arhaičnost govora izpričuje tudi onikanje, katerega ostanke danes slišimo le še redko: pri tem uporabljamo 3. osebe množine namesto 2. osebe ednine (Moj stari oče so šli z veliko Tunjčani nad kriško graščino, ko je jelo pokati). Onikanje uporabljamo tako v nepo- 12 Za premeno v hp (npr. hpit) in ht (npr. dohtar) pri sklopih kp in kt v pregledanih besedilih ni potrditve. 13 O več značilnostih govora na Kamniškem gl. Dobrovoljc (2009: 327-334). 95 srednem ogovoru kot tudi v položajih, kadar govorimo o osebi, kateri želimo izkazati spoštovanje, ali jo naslavljamo v njeni odsotnosti. V preteklosti je bilo onika-nje pogosto pri naslavljanju staršev in drugih starejših sorodnikov ali znancev (Moj oče so bilijagr), oseb višjega stanu in duhovnikov. V sodobnem živem govoru zasledimo onikanje le še zelo redko, navadno stilno močno zaznamovano, uporabljeno kot sredstvo za karikiranje. Med arhaične oblike se uvrščata samostalnik sta-riši in zveza v šterah. V prvem primeru govorimo o po-samostaljenem primerniku pridevnika star - starejši (je bil tako priden, da so mu stariši rdeče čeveljčke kupili). Danes uporabljamo že reducirano obliko starši. Zveza všterah, kijo Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) pozna v edninski obliki (takratje bila v navadi štera), v Steletovih zapisih (Žnidar/je/ hodu po še šterah) in sodobni rabi, kakršno izkazuje besedilni korpus, pa izraz poznamo večinoma v množini: - Začela je vaditi in kmalu je bila pripravljena, da je tudi ona lahko hodila od hiše do hiše kot potujoča šivilja (po »šterah« so rekli temu) (Vestnik, 2006); - ... od zdaj do Sv. Mihaela čevlarji, krojači in muš-kre, ki po šterah šivat hodijo, ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi (Gorenjski glas, 2003). Knjižne, a vse bolj redke so tudi kratke glagolske oblike, kijih uporabljamo namesto daljših. Kot navaja Toporišič (2000: 370), take oblike ponekod v Sloveniji niso več znane, ne izpričujejih niti SSKJ. V besedilih se najpogosteje pojavlja oblika s končnico -é namesto -íjo (pomoré: Nato planejo vojaki, katere je imela mlinarica skrite, iz kotov in jih pomoré; zadisé: Enkrat gresta z mežnarjem obhajat po velikem gozdu, kar zadiše jabolka); in oblika s končnico -ó namesto -ejo (pojó: Žive v morju in tako lepo in glasno pojo ...; rekó: Gospod mu rekó; spekó: Dekleta spekó prvega). Besedišče Besedila pričajo, daje v govoru obdobja prve polovice 20. stoletja polno nemcizmov oz. germanizmov, tj. nemških izposojenk, ki so tudi narečno preoblikovane, a smo jih iz knjižnega jezika do prvih povojnih let večinoma pregnali. A ne le germanizmi, med njimi so izrazi, ki imajo izvor tudi v drugih jezikih. Gre za večinoma živo izrazje, ki ga sodobni slovarji knjižnega jezika, kakršna sta SSKJ ali pravopisni slovar Slovenskega pravopisa iz leta 2001 (dalje SP 2001), opredeljujejo kot: 1. nevtralno izrazje: gmajna, mrva, ovbe; 2. nižje pogovorno oz. neknjižno ljudsko izrazje, to po SSKJ pomeni besede, pomene ali zveze iz nižje plasti pogovornega jezika: gvant, ferkeljc/ferkelj, jamrati, kevder, kunšten, šalica oz. šalca, štanga, štima, zglihati, župa/župca; 3. pogovorno izrazje, tj. besede, pomene ali zveze iz vsakdanje govorice ljudi, ki ne govorijo v narečju: birt (pri Steletu tudi birtna oz. bertna), brihten, gun-cati, oštarija, perla, purman, šterna, štrena, zalum-pa ti. ali celo neobstoju izrazja v času nastajanja slovarja (1971-, temveč gre za nekoliko puristično, tj. načrtno odločitev slovarnikov, da v slovar knjižnega jezika ne bodo vključevali virov, v katerih je tovrstno izrazje uporabljeno brez namena časovnega ali stilnega slikanja, temveč je uporabljeno morda celo kot nevtralno sredstvo. Gre za besede, ki so po prilagoditvi iz nemščine lahko tudi glasovno preoblikovane ali pa so razširjene v drugih pisnih raz I ičicah (cimr/cimer; ferderbati/ frderbati), besedotvornih različicah (princezna/princesa) morda tudi drugih pomenih, vsekakor pa jih pozna tudi sodobni jezik, najpogosteje v pogovornem jeziku: bóstnar 'gozdar': Nek boštnarjih zagleda in spozna (varianta borštnar v Kastelec-Vorenčevemu slovarju 1608-1710; tudi v sodobnem jeziku le borštnar) brišt 'rok': ... sta pa zglihova pa brište (izraz kot ger-manizem v Pleteršnikovem slovarju 1894/95 odsvetovan, sodobni jezik ga ne pozna) céglc oz. cegelc 'listek': V pekel moraš po cegelc, s katerim te je zapisal (v sodobnem jeziku razširjeno kot nižje pogovorni izraz) címr 'soba': Vprvem cimru so mačke predle (varianta cimer v SSKJ2, 2014; v sodobnemjeziku pogovorno v pomenu 'sostanovalec') ferdérbati 'uničiti': Ta ga je tako ferderbal, da ni bil nič več tako močan (v kostelskem, bovškem, zadrečkem narečnem slovarju ter pri Svetokri-škem pisna različica frderbati; vsodobnemjezi-ku obe pisni različici kot nižje pogovorni izraz)14 gmah 'mir': Pol je biv pa gmah pred no (v jeziku razširjeno od Dalmatinove Biblije 1584 dalje, tudi v Pleteršnikovem slovarju 1894/95; v sodobnem jeziku razširjeno kot nižje pogovorni izraz) köstn 'omara': Kostnje bil malo odprt (v sodobnem jeziku razširjeno kot narečni ali nižje pogovorni iz raz) múska 'glasba': So pa slišali pri neki grašina musko, so pa tje šli (sicer muzika v SSKJ; tudi v obliki muska razširjeno v nižje pogovornem jeziku) pantófel 'copata': Je ga pa morala vsak večer sezu-ti in mu pantofelne natekniti (izpričano že pri protestantih, pri Svetokriškem 1691-1707 in v Kastelec-Vorenčevemu slovarju 1608-1710; v so do bnem jezi ku ne zna na be se da) rajfnkérar 'dimnikar': Bilzelo lep rajfnkerar (v nekaterih narečjih kot rajfnik; narečno, Kostel (www. fran.si)) tálar 'krožnik': Nasproti so mu pa prinesli ključe na zlatem talarju (v sodobnemjeziku razširjeno kot nižje pogovorni izraz) zasáfati 'z oporoko nameniti': Zato kje misalva dejza-to pršu, deba mo kej zašafov (izpričano že pri protestantih in v Kastelec-Vorenčevemu slovarju 1608-1710; v sodobnem jeziku razširjeno kot redko rabljen narečni ali nižje pogovorni izraz) CD O CA O "n CD I CD > CÜ ci M CÜ cr 96 Posameznih besed sodobni slovarji (npr. SSKJ) ne pojasnjujejo. Tega ne moremo pripisati površnosti 14 Vir: www.fran.si; preverba sodobne rabe po korpusu Gigafida (www.gigafida.net). V leksičnem fondu najdemo tudi pomensko manj stabilne izraze, za katere lahko trdimo, da so v obdobju 20. stoletja pomensko neustaljeni.15 Pojasnjujemo jih s pomočjo zgodovinskih in narečnih slovarjev, saj nam sodobna raba ali slovarji sodobnega jezika ne ponujajo pravega pomenskega pojasnila, ki bi ustrezalo kontekstu zgodbe. Redke preoblikovane zapise je Stele sam poj asnil v oklepaj u ali med podčrtnimi opombami, ko je razložil izraze, za katere je sklepal, da naj bi jih zaradi nepoznavanja narečja ali predmetnosti bralci težje pomensko interpretirali. V monografiji Zlati hrib (2013) so glasovno preoblikovani ali arhaični ter ozko narečni izrazi pojasnjeni tudi ob vsaki pripovedki, vendar se zgodi, da pojasnilo sledi sodobni razlagi pomena (npr. iz SSKJ): láscek - Zapisovalec je izraz lasček pojasnil takole: deminutiv od laz, majhen konec njive, v sodobnem jeziku (SSKJ) pa izraz pojmujejo kot laz, tj. 's travo porasel nekdaj izkrčen svet v gozdu ali ob njem'. Pomen se je očitno zožil, morda pa je razlika med interpretacijama povezana tudi z nevtralno in manjšalno obliko. Razlaga v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/95), ki laz razloži tudi v pomenu 'prazna krpa zemlje na koncu njive', bolj ustreza Stele-tovi interpretaciji. címper - Izraz danes uporabljamo v pomenu 'ostrešje', Stele pa jo je zabeležil v pomenu 'zgradba iz lesa': Graščakje dal naš svet enemu hlapcev in takrat je postavil cimper. francézna - Gre za apelativizirano obliko prebivalske-ga imena Francozinja, ki je nasta I a z »ljudsko predelavo izraza«. Tako kot pri princesna (< princesinja), tudi francezna.16 V Steletovih zapisih se pojavlja v pomenu 'gospa višjega stanu': Neka francezna ga vpraša, če bo še ktero. Izraz gospa je v povedkah rabljen le za označevanje pripadnice plemstva, danes gre za ogo-vorni izraz, ki ni povezan s pripadnostjo izbranemu družbenemu sloju, temveč gre za naziv, naslov, s katerim izkazujemo spoštljiv odnos do sogovornice ali tretje osebe. Enako velja za gospo da. pánati - Izraz uporabljamo v pomenu 'obvladati, ukrotiti', v zgodbah je uporabljena v pomenu 'prekleti' ter v vezavi s predlogom na, npr. panati koga na: Nekzelo pobožen proštjo pana na sto let. tútka - Izraz uporabljamo v pomenu 'nezgovoren in bojazljiv človek', v zgodbahje uporabljena v pomenu 'majhen kovanec', npr.: Je pa reku: »Naša jh da vse za dva krajcarja, to so tutke, a s ku prprost.« Posebno zanimive za jezikoslovje so tudi stalne besedne zveze, ki jih uporabljamo v prenesenem pomenu, npr. konec vzeti 'umreti' (baba jpa misluva, sej u hmau konc uzev), vase seči 'biti presenečen' (Ta paru 15 Navedeni izrazi so v monografiji Zlati hrib (2013) v razdelku Slovar pojasnjeni v sodobnem pomenu, ki se ne sklada s kontekstom. 16 Gre za reducirani izgovor pripone -inja, ki dejansko le podvaja romansko pripono -esa. Za informacijo se zahvaljujem dr. Silvu Torkarju. brš št pride, mo j pa vse pvačava, j pa vase segu), krvave pene tiščati 'biti bolan' (Matevžje na maršu umrl, krvave pene tiščal, ko je šel na prajzovsko vojsko), kvante peti 'pripovedovati, govoriti o neresnih stvareh' ipd. Posebej naj izpostavimo frazeološko zvezo klobuk prevreči / klobuk zamenjati, ki gaje zapisovalec sam razložil v podčrtni opombi kot očitno tudi njemu manj znan izraz s pojasnilom 'zamenjati moški rod pri hiši'. Frazeološko gradivo govorov na kamniškem področju še ni bilo temeljito raziskano. Med različnimi gradivi bodo dobrodošli tudi Steletovi zapisi - kot vir leksi-kalnega, frazeološkega in onomastičnega gradiva. Še posebej zanimivo je njegovo rokopisno gradivo, ki z jezikoslovnega vidika ni bilo raziskano. Onomastične raziskave besedil bi najverjetneje pokazale posebnosti pri rabi značil nih do mačih osebnih in hišnih imen (Jaka, Jur, Luka, Marjeta, Tomaže; Pikovc, Kavselj, Oborh), prebivalska imena v sodobni (Mlačani) in arhaični oblikoslovni podobi (Tunčanje, Francozje), zemljepisna krajevna imena - lokalna (Mlaka, Smlednik, Šutina (danes Šutna), Tunjice, Velesovo, Žeje) in tuja (Beli grad, Majlond na Laškem), pri katerih opažamo slovenjenje tudi do stopnje prevajanja. Zaključek Steletovi zapisi povedk in pravljic, zbrani v monografiji Zlati hrib (2013), lahko predstavljajo bogat vir kulturoloških, narodopisnih in jezikoslovnih študij, slednjih predvsem na področju neodkrite leksike, ono-matike in frazeološkega gradiva. Vendar je zbrano gradivo besedilno heterogeno, zato ga na vseh ravneh ni mogoče obravnavati po enotnih kriterijih. Jezikoslovci morajo zato ob analizi zapisanega govora upoštevati več dejavnikov: (a) neustaljenost knjižne pisne prakse Steletovega obdobja; (b) individualni značaj govora pripovedovalcev in pripovedovalk; (c) prepletanje arha-izmov, dialektizmov in pogovornega izrazja. Ko je Ste l e začel z zbiranjem folklorističnega gradiva, je komunikacija v pisanem jeziku potekala večinoma v nemščini, v kateri so bili izobraženi Slovenci izšolani in vajeni pisati. Pisna praksa v slovenskem knjižnem jeziku je bila kljub vzpostavljeni literarni praksi in tradiciji klasikov druge polovice 19. stoletja -Prešerna, Jurčiča, Kersnika, mladega Tavčarja - podvržena individualnim odločitvam piscev, zato neusta-ljena in pogosto neenotna. To podrobneje ponazarja tudi sočasno izdani Slovenski pravopis 1899 Frana Levca, ki je edini pravopisni priročnik 20. stoletja s podrobneje obravnavanimi osnovnimi glasovnimi, obli-koslovnimi in besedotvornimi premenami, ki se nam danes zdijo povsem samoumevne, tedaj pa je z njimi Levec (kot učitelj in eden najbolj vidnih urednikov tega obdobja) skušal zajeziti naraščajočo variantnost v pisni slovenščini. Druga težava, s katero se je srečal Ste l e, je povezana z zapisom govorjenega jezika, torej jezika, ki je govorcu najbolj domač in vsakdanji, s kalerim se najlažje identificira, saj o njem ne razmišlja, temveč v njem govori. Zato se pri opazovanju raz l ičnih pripovedi lahko ista pripoved od pripovedovalca do pripovedovalca razlikuje glede na generacijsko, družbeno, izobrazbeno in nazorsko pripadnost, pa tudi na časov- 97 ni okvir zapisa. Opazimo lahko, da isti govorec besedo pove na več različnih nači nov: v poved ki Zla ti hrib (Zvat hrif) France Stele opisuje iskanje zaklada in uporablja več načinov štetja (merjenja), glede na to, alije samostalnik števen ali ne (piskr zvatov - vonc srebra - dva krajcarja - dost dnarja - dva piskra dnarja). Pri opisovanju kake druge predmetnosti je izbira izrazja in sredstev deloma odvisna od učinka, ki ga želi pripovedovalec doseči. Posredno nam pričajo zapisi o tem, da si pravzaprav vsak od nas ustvari svoj o raz I ičico govorjenega jezika, ki je odvisna od konkretnega govornega dogodka in sogovornika in ki se oblikuje glede na osebnost, jezikovnokulturno zavest in (ne nazadnje) temperament. Težavnost poenotenja zapisov je verjetno botrovala Steletovi odločitvi, da seje odločil za delno poknjiženje zgodb ... A tudi v besedilih, ki jih je Stele poknjižil, kar pomeni, da je opustil zlasti glasovne in oblikoslovne posebnosti, so ohranjene lek-sikalne in skladenjske prvine, ki pričajo, da sta tako narečje kot pogovorni jezik neusahljiv vir bogatitve slovenščine, tudi sodobne in daje meja med obema pogosto zarisana prestrogo. Z jezikoslovnega vidika prinaša Steletovo gradivo, tako rokopisno kot »literarizirano«, celo paleto posebnosti slovenščine, kijihje mogoče obravnavati z današnjega vidika kot: (1) arhaizme, saj so izjezikovne rabe popolnoma izginili (npr. onikanje; posamezne arhaične oblike kamlški, Kamlk; kropile) ali spremenili pomen in funkcijo (panati, gospa, cimper, tutka), (2) dialektizme, saj živijo le še v narečnih govorih (npr. švapanje: skava; vokn, vofcet; preke, uhtrgou), ali (3) prvine sodobne pogovorne slovenščine kamniškega področja in širše (npr. izguba srednjega spola; šalca, brihten, guncati, jamrati ipd.). Zapleten jezikovni sistem, ki ga naravni govorci jezika z lahkoto obvladujejo, pa priča, da sije treba ob jezikovnokulturnih prizadevanjih za rast aktualne slovenščine prizadevati tudi za ohranjanje izvirnih leksi-kalnih prvin kot slovenske jezikovne dediščine. Naj te ne predstavljajo prepreke pri sporazumevanju, temveč bogastvo družbe, ki omogoča posameznikom, da si v posebnih sporazumevalnih položajih znajo »zagotoviti« svoj avtonomni sporazumevalni prostor. Le z ohranjanjem in negovanjem različnosti namreč lahko soustvarjamo ozračje, ki bo spoštovalo tako jezikovno kot kulturno raznolikost. Lite ra tu ra Emilijan CEVC, 1985: Steletovo predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu. Traditiones 14. 125-127. Roberto DA P IT, Živa GRUDEN, Marija SIVEC, Matej ŠEKLI in Danila ZULJAN KUMAR, 2003: Vloga narečIj v družbi danes in jutri. Primorska srečanja. 2-11. Helena DOBROVOLJC, 2009: Gorenjsko narečje in njegova vzhodna različica v zgodbah iz Kamnika in njegove okolice. Čuden prečudež: folklorne in druge pripovedi iz Kamnika in okolice (Glasovi 37). Celje: Društvo Mohorjeva družba. 327-334. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRCSAZU, 2014-, različica 3.0. Dostopno na www.fran.si. Stane GRANDA, 2008: Slovenija. Pogled na njeno zgodovino. Ljubljana: Urad vlade za komuniciranje. Marija KLOBČAR, 1998: Kamničani. Ljubljana: Založba ZRC. Monika KROPEJ, 1990: K poznavanju Štrekljeve etnološke usmeritve. Traditiones. 261-268. Maks PLETERŠNIK, 1894/95: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Knezo-škofijstvo. Breda PODBREŽNIK, Ivanka UČAKAR, 2014: Razširjenost in živost pravljičnih motivov iz knjige Zlati hrib: pravljice in povedke iz Tunjic in okolice. Kamniški zbornik XXII. Fran RAMOVŠ, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzo-nantizem. Učiteljska tiskarna v Ljubljani. - -, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Marija STANONIK, 2013: Folkloristična epizoda pri umetnostnem zgodovinarju akademiku prof. dr. Francetu Steletu (1886-1972). Zlati hrib. Pravljice in povedke iz Tunjic in okolice. Kamnik: Matična knjižnica. 9-18. France STELE, 1907: Pravljica o sreči. Zora. (Priloga št. 6). 97-98. - -, 1937-1939: Izročilo Tomaža Steleta. Etnolog 10/11. 329-343. - -, 1963-1964: Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice. Slovenski etnograf 16/17. 337-350. - -, 1985: Predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu (1906). Traditiones 14. 128-134. - -, 2013: Zlati hrib. Pravljice in povedke iz Tunjic in okolice. Ur. B. Podbrež-nik Vukmir, M. Stanonik, I. Učakar. Kamnik: Matična knjižnica. Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Jacek WARCHALA, 2006: Širjenje pogovornega jezika in umikanje narečja kot značilna težnja sodobne poljščine. Jezik in slovstvo 51. 123-139. CD O CA O "n CD I CD > CD M CD cn 98 Breda Podbrežnik Vukmir1 Novi trg 29, Kamnik breda.podbreznik@kam.sik.si Ivanka Učakar2 Šolska ulica 5, Kamnik uca kari@gma il.com Bralne skupine Srečanja s knjigo kot vir socialnega kapitala Uporabnike knjižničnih storitev redkokdaj vprašamo o učinkih storitev, čeprav se merjenje zadovoljstva uveljavlja tudi v storitvenih dejavnostih. Učinki dejavnosti so še vedno težko opredeljivi, še zlasti to velja za področje kulture. Vsi se strinjamo, da je kultura družbeno koristna, da je njen vpliv na življenje posameznikov lahko raznovrsten, enak je vpliv na celotno skupnost. V Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik smo se zato odločili za raziskavo med uporabniki bralnih skupin Srečanja s knjigo (v nadaljevanju Srečanja). Predvsem nas je zanimal vpliv Srečanj z vidika generiranja socialnega kapitala. S kvalitativno raziskavo smo želeli ugotoviti, ali bralne skupine vplivajo na kakovost in socialno življenje posameznikov, ki so vključeni vanje. Izhajali smo iz predpostavke, da so Srečanja pomembna za socialne stike, kakovost življenja in zadovoljstvo udeležencev, kar je raziskava potrdila. Ugotovili smo, da je ta dejavnost tudi generator socialnega kapitala v občinah Kamnik in Komenda. Glavni namen prispevka je prikazati, kako uporabniki vrednotijo dejavnost, ki jo zanje opravlja javni zavod z javnimi sredstvi. Ugotavljamo, da dejavnost nima samo kulturnega učinka, pač pa učinkuje tudi na kakovost življenja uporabnikov. Ključne besede: splošna knjižnica, bralne skupine, bralna značka za odrasle, socialna vključenost, socialni kapital The users of library service are rarely asked about its efficiency although the measuring of satisfaction is part of service activity. Activity effects are still difficult to define, especially for culture area. Everyone can agree that culture is beneficial to society and that its influence on individual life as well as on the whole community is diverse. At the France Balantič Library in Kamnik a research was made among the users of reading groups Book meeting, mostly focused on the influence of Meetings from the viewpoint of generating social capital. The aim of the qualitative research was to find out if the Meetings influence thequalityand social life of the chosen readers. The research has confirmed our presumption that Meetings are important for social contacts, life quality and participants' satisfaction. It has been established that this activity is also the generator of social capital in Kamnik and Komenda municipalities. The main purpose of this article is to show how the users va I ue the activity done for them by the public institution with public means. We conclude that this activity not only has a cultural effect but also has an effect on the quality of users' lives. Key words: public library, reading groups, adult reading badge, social inclusion, social capital 1 Magistra znanosti, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. 2 Prof. in dipl. lit. kom., bibliotekarka v pokoju. Uvod Iz sku pi ne po sa mez ni kov lah ko na sta ne ži va skupnost le z interakcijami in socialnimi vezmi. Več kotje interakcij in različnih povezav med posamezniki, več se ljudje družijo, si pomagajo in sodelujejo pri odločanju ter oblikovanju življenjskih pogojev v neki skupnosti, boljša je kakovost življenja. K temu pripomorejo različna društva, javni zavodi, organizacije, neformalna združenja in podobna okolja, kjer se ljudje družijo na podlagi skupnega interesa. Še posebej je sodelovanje pomembno za ranljive skupine, med katere sodijo tudi starejši, kijih pogosto doleti socialna izključenost zaradi zdravstvenih težav, povezanih s staranjem in upadom psihofizične kondicije. Vprašanje starajoče se družbe je aktualno že kar nekaj let, porast medge-neracijskih skupin, v katerih se združujejo starejši, da izboljšajo kakovost življenja in negujejo svoje socialne vezi, pa je odgovor na to. Knjižnica jim je ponudila sodelovanje v obliki srečanj za spodbujanje branja. Dejavnost je razširila s prepričanjem, da so Srečanja s knjigo (v nadaljevanju Srečanja) tista oblika storitev splošne knjižnice, s katero ta generira socialni kapital v svojem okolju. Odkrivanje človeškega in hkrati tudi socialnega kapitala je pomembno v času krize, ko se pozornost od investicij preusmerja nazaj k človeku, od pozunanje-nosti nazaj k bistvu vseh dejavnosti - k uporabniku, njegovim potrebam in doživetjem. Futurist Thomas Frey trdi, da so doživetja ključna in dodaja: »Kako bi ovrednotili knjižnična doživetja? V prihodnosti bodo ta ključno merilo. Minili so časi, ko je bilo branje knjig iz lokalne knjižnice doživetje. Aktivnosti bodo morale biti različne, prav tako načini interaktivnega predstavljanja informacij v novih in nenavadnih formatih. Tudi knjiga ne bo več produkt, ampak doživetje.« (Frey 2015) Doživetja so pomembno merilo tudi za druge dejavnosti, kot so turizem, muzeji, prireditve, kultura. Socialni kapital Izraz kapital povezujemo z viri financiranja, z materialno osnovo za delovanje. Že pol stoletja pa uporabljamo izraz človeški kapital, ki se nanaša na izobrazbo, znanje in kompetence posameznika kot vira za delovanje in razvoj skupnosti. »Socialni kapital je relativno nov pojem, ki je povezan s človeškim kapitalom, označuje pa vključenost posameznika ali kolektivnih akterjev v družbene vezi in omrežja.« (Adam, Rončevic in Tomšič 2001) Adam, Rončevic in Tomšič ugotavljajo, da je stopnja socialnega kapitala razmeroma nizka, zato predlagajo njegove krepitve: »Gre za krepitev neprofitno volun-terskega sektorja (civilne družbe), krepitev projektnih, timskih in mrežnih oblik organiziranosti in pa za krepitev povezovanja podjetij s svojim okoljem (tako za oblikovanje nekapitalskih oblik povezovanja med podjetji kot za povezovanje podjetij z viri znanja).« Med utemeljitelji teorije socialnega kapitala je Robert D. Putnam, ki pravi, da je ta sestavljen iz: moralnih norm, družbenih vrednot (posebej zaupanja) in družbenih mrež (posebej prostovoljnih organizacij). Stopnjo politične integriran osti in dobro delujočega 99 Srečanja 2009, Malograjski dvor - Danijel Bezek se je pridružil voditeljem, Jože Gajšek pa je bralna srečanja pripeljal v skupino Metulji. (Foto: Damijan Hančič) 100 ekonomskega kapitala povezuje z uspešno akumulacijo socialnega kapitala. Zaupanje ustvarja recipročnost, več socialnega kapitala je ustvarjenega, bolj se ta razvija. Socialno zaupanje v postmoderni družbi prihaja iz recipročnosti in mreže civilnih gibanj (Putnam 1993: v Siisiainen 2000: 2). Socialni kapital vključuje družbene vezi, stike in odnose, kar je možno pod določenimi pogoji spremeniti v ekonomski kapital. Posameznikov socialni kapital se opredeljuje z velikostjo socialnega omrežja (Ferguson 2012). Raziskovalci socialnega kapitala izhajajo iz dveh teoretičnih perspektiv: družbeno/socialno orientiran vidik in institucionalno orientiran vidik (Varheim 2007). Za prvega so značilne osebne interakcije, predvsem neformalne, in sodelovanje s prostovoljskimi organizacijami. Delovno mesto, soseska, skupnosti, druženja so potencialne poti k civilnim gibanjem. Institucionalni pristop k razlagi socialnega kapitala temelji na trditvi, da ta spodbuja in povečuje demokracijo preko učinkovitih političnih institucij in javnih politik. Splošne knjižnice s svojim delovanjem ustrezajo obema vidikoma. Knjižnice so javni servisi, ki so odprti vsem ljudem brez razlik, cenovno so dostopne, niso elitistične ustanove, etika delovanja temelji na upoštevanju človekovih pravic in intelektualni svobodi, kar poudarja tudi etični kodeks organizacije IFLA3 (IFLA 2012). Prav za institucionalni vidik so knjižnice zanimiv preizkus socialnega kapitala. Splošne knjižnice so med najbolj univerzalnimi institucijami za vse ljudi in so razširjene po vsem svetu. Veliko raziskav preučuje knjižnice kot prostor srečevanj, tudi za ranljive skupine. Prav zaradi teh temeljev je stopnja zaupanja v knjižnice visoka, saj neomejen dostop do knjižničnih 3 Kratica pomeni: International Federation of Library Associations and Institutions ali v slovenskem prevodu: Mednarodna zveza bibliotekarskih društev in ustanov. prostorov in infrastrukture nudi interakcije, kijih uporabniki dojemajo kot koristne; v knjižnici se srečujejo različne skupine uporabnikov, saj so knjižnice namenjene vsem in nihče ni izključen (Varhei m 2009: 8). Varhe i m, Ste i nmo in Ide (2008: 889) so ugotovii i, da je »splošna knjižnica, ki je institucija, kjer je vsakdo dobrodošel ne glede na socialni status, po vsej verjetnosti generator zaupanja in to je glavna pot, s katero lahko poveča družbeno zaupanje - s tem da postane bolj dostopna za nove ciljne skupine in uporabnike.« Socialni kapital ne izhaja le iz določenih storitev ali produkta, ampak iz doživljanja, ki krepi zaupanje v ljudi in institucije, iz skupin, kjer so omogočene interakcije, kar je splošno dobro, kar ustvarja socialni kapital (Cox 2000: 11). Knjižnica je torej prostor srečevanj, ki ga uporabniki sprejemajo z zaupanjem in kjer se povezujejo v skupine, kar velja tudi za knjižnične storitve, ki oblikujejo skupine, pospešujejo interakcije, in sicer v povezavi z branjem ter knjigo. To je bil namen bralnih skupin za starejše, ki smo jih poimenovali Srečanja s knjigo. Pogled v zgodovino Srečanj s knjigo Začetki in oblikovanje skupin Predhodnice Srečanj so biie Knjižne čajanke, slovenski proj ekt, ki sta ga s podporo Javne agencij e za knjigo med leti 2001 in 2009 organizirali Mladinska knjiga Trgovina in Knjižnica Otona Župančiča Ljubija-na v sodelovanju s knjigarnami ter splošnimi knjižnicami za promocijo družinskega branja. Tri sezone, od 2006 do 2009, so potekale tudi v Kamniku v mestnem jedru. Od 2009 pa je pod imenom Srečanja s knjigo načrtovala, organizirala in izvajala dogodke knjižnica povsem samostojno na treh lokacijah (Kamnik - kavarna, Komenda - krajevna knjižnica, Motnik - osnovna šola). Tri zunanje sodelavke so pripravlja- Zaključni izlet vseh skupin v Kranj, junij 2013 le tematske predstavitve knjig, knjižničarke kamniške knjižnice pa so za vsako temo pripravile priporočilni seznam tako za udeležence Srečanj kottudi za obiskovalce knjižnice. Zanimanje za Srečanja je rastlo, zato je bilo vsako sezono več lokacij (Šmarca - krajevna knjižnica, Komenda - Medgeneracijsko središče (dve skupini), Kamnik - čitalnica knjižnice, skupina Metulji iz Medgeneracijskega društva Jesenski cvet Domžale, Društvo upokojencev Kamnik, Šmartno - osnovna šola), povečalo se je tudi število udeležencev na posamezno skupino. Novost v organizacijskem smislu in v konceptu so bile povezave z obstoječimi skupinami starejših. Večeri niso bili več tematski, ampak posvečeni le eni knjigi. Program so za vso sezono pripravili voditelji, knjižnica gaje objavila v zloženki, na spletnih straneh in v medijih. Udeleženci so večinoma starejši posamezniki. Srečanja so se v sezoni 2011/12 spremenila v bralno značko za odrasle, spodbujalo se je vnaprejšnje branje, nato pogovor o prebranem, izmenjava mnenj in beležila prisotnost. Oblikovalo seje osem skupin z redni mi me sečni mi ude le žen ci, ki so ob kon cu se zo ne prejeli priznanje, simbolično nagrado in literarni izlet na Križnikov pravljični festival v Motnik. Izbor knjig po izboru vodile Ijev je razno I ik: od sodobnih do starejših avtorjev, od romanov do življenjepisov, potopisov, osebnih izpovedi, poezije, pogosto je povezan s po mem bni mi zgo dovin ski mi do god ki in obletnicami (prva svetovna vojna, Emona, tolminski punt, France Balantič). Posamezno Srečanje poteka tako, da voditelji predstavijo vsebino izbrane knjige, ponavadi preberejo odlomek ali dva, spregovorijo tudi o avtorju in literarnozgodovinskem obdobju, sledita pogovor in izmenjava mnenj. Pomembno vlogo imajo prostovoljni koordinatorji, ki skupino obveščajo in pripravijo prostor. V OŠ Šmartno je to šolska knjižničarka, v Podružnični šoli Motnik učiteljica, v krajevni knjižnici Šmarca in v čitalnici knjižničarke, v skupinah starejših pa njihovi koordinatorji. Nad projektom vsa leta bdita Mojca Kosirnik, bibliotekarka, in Tina Arnež, višja knjižničarka. Število skupin od sezone 2011/12 dalje ostaja enako. Oblikovale so se stalne, dobro obiskane skupine in jih zato ni smiselno spreminjati. Število srečanj v posamezni sezoni niha med 61 in 64 zaradi prilagajanja koledarju. Število predstavljenih knjig se je zmanjšalo od 44 na 34 na račun kvalitete oz. kompleksnosti predstavitev. Število udeležencev niha: od 76 se je povzpe I o na 105 in nato padlo na 87. V sezoni 2014/15 je bilo osem skupin: Motnik (v šoli), Šmartno (v šoli), Šmarca (krajevna knjižnica), Kamnik (Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik - čitalnica), Društvo upokojencev Kamnik, skupina Metulji (Frančiškanski samostan), Komenda (Zavod medgeneracijsko središče, 2 sku pi ni). Raziskava Namen in cilj raziskave Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali s Srečanji, s knjižnično storitvijo za skupine predvsem starejših ljudi, vplivamo na njihovo socialno vključenost, počutje in znanje ter tudi, ali knjižnica s povezovanjem ljudi v socialne mreže pripomore k oblikovanju socialnega kapitala svojega okolja. Metoda dela Glede na posebnost raziskovane skupine smo se odločili za kvalitativno raziskavo, ki je primerna za raziskovanje problemov manjšega obsega in manjše skupine oseb, kjer je pomemben osebni stik. Ker je raziskovana skupina sestavljena iz starejših ljudi, ki imaj o težave z vidom ali s pisanjem, sta stik in zapisovanje povedanega toliko bolj pomembna. Načrtovali 101 Motnik, november 2014, Barbara Božič z motniško skupino (Foto: Vida Kovačič) 102 smo izvedbo polstrukturiranega intervjuja, vendar so želele udeleženke vprašanja najprej premisliti, zato smo ime I i skupne uvodne sestanke v vseh skupinah, pojasnili namen raziskave, vprašanja in prosili, da do prihodnjič zapišejo svoje odgovore, v nekaterih skupinah pa smo izvedli kar zapisovanje odgovorov na podlagi tematsko vodenega pogovora, ki je prav tako temeljil na zapisanih vprašanjih. Z voditelji smo izvedli polstrukturiran intervju. Empirični del Raziskavo smo izvedli januarja leta 2015. V sezoni 2014/15 deluje osem skupin, v raziskavo smo jih zajeli sedem, od dveh, ki delujeta v Komendi, smo intervjuva I i le eno. Od 90 ude I ežencev jih je na vprašalnik odgovorilo 49, tri udeleženke se udeležujejo srečanj v dveh skupinah, a so izpolnile po en vprašalnik. Starost je v razponu od 49 do 82 let, povprečna starost je 65 let. V raziskavi so sode I oval i vsi trij e voditelji: Danijel Bezek, profesor matematike, Barbara Božič, ekonomistka, moderatorka in publicistka, in Ivanka Učakar, profesorica slovenščine. Vprašalnik je bil sestavljen iz štirih sklopov. Prvi je zajemal demografske podatke, obveščanje o skupini, pogostost obiskov in vprašanje o motivaciji za sodelovanje. Drugi se je nanašal na vsebino in potek Srečanja: kakšne literarne zvrsti so jim všeč, kakšen potek jim ustreza, kako se vključujejo v razpravo, povezanost prebranega z njihovimi življenjskimi izkušnjami in vpliv predstavitve na razumevanje že prebrane knjige. Tretji sklop se je nanašal na njihovo počutje in socialno življenje (ali se počutijo sprejete, ali radi prihajajo in zakaj), na interakcije (ali se pogovarjajo še o čem drugem, ali so spletle nove vezi). Zadnji sklop se je nanašal na pridobljena nova znanja. Voditelje smo spraševali o njihovi vlogi: ali so bolj voditelji, moderatorji ali povezovalci pogovora; sledilo je vprašanje o izbiri literature in zadnje vprašanje je bilo, kakšne so razlike med sku pi na mi. V nadaljevanju navajamo najbolj tipične odgovore na posamezna vprašanja in ugotovitve. Udeleženci Kvalitativna analiza vprašanj prvega sklopa: demografski podatki • Kako ste zvedeli za skupino? Za prvo srečanje, še v Malograjskem dvoru, sem zvedela v Kamniškem občanu. (Olga, 57 let) Polovica jih je za Srečanja izvedela formalno, na skupini, društvu, preko obvestil knjižnice, polovica pa neformalno od znank, sorodnic. Pomembno vlogo pri tem so imele koordinatorice, ki so sprejele pobudo knjižnice in niso samo obveščale, ampak so povabile. Pomemben vir informacij so torej osebni stiki. • Kaj vas motivira, da sodelujete? En večer je drugačen. (Marija, 84 let) Obe medgeneracijski skupini poudarjata druženje in pogovore. V Motniku je interes razpršen, prav toliko, kot jih prihaja zaradi druženja, jih prihaja »zaradi pogovorov o knjigah in dobrih komentatorjev« (Majda, 63 let), v skupinah DUK4, v Šmarci in Šmartnem poudarjajo zanimivo predstavitev, dober izbor knjig, v skupini bralk iz čitalnice je pomembno »druženje s krogom ljudi, ki jim knjiga ve I iko pomeni in različna mnenja.« (Olga, 61 let) • Pogostost obiskov Zelo rada prihajam, še nikoli nisem manjkala. Si rečem: bom šla pa jutri k maši, ne zvečer, ko imamo Srečanja. (Rezka, 84 let) Vsi redno prihajajo, zadrži jih neodložljiva obveznost, bolezen. Društvo upokojencev Kamnik. 4 Komenda, Zavod Medgeneracijsko središče, skupaj z vodjo Viktorijo Drolec in direktorico knjižnice Bredo Podbrežnik Vukmir Odgovori kažejo na moč neformalnih stikov in posredovanje informacije od ust do ust. Prav tako so pomembne skupine, ki jim predstavljajo pomemben vir informacij. Iz tega lahko sklepamo tudi na pomen motivacije za udeležbo, kijev medgeneracijskih skupinah v druženju; v skupinah, ki so se ustanovile zaradi branja, pa predvsem v branju in druženju z ljudmi, ki jim je branje pomembno. Kvalitativna analiza vprašanj drugega sklopa: vprašanja o predstavljenih knjigah • Kakšno besedilo in zvrst (leposlovje, stroka, poezija) vam je všeč? Vse teme so mi zanimive, ker so tudi vsa področja zelo lepo in zanimivo predstavljena. (Darinka, 47 let) Po pričakovanju se jih je največ opredelilo za prozo, le nekaj jih je med odgovori navedlo poezijo. Med skupinami ni opazne razlike. Všeč mi je Barbara (voditeljica, op. a.) in to, da predelamo celo knjigo in da sprašujemo in komentiramo. (Marija, 80 let) V skupini, v katero prihajajo 3 voditelji, jih veseli raznolikost pristopov: Različni pristopi različnih bralcev, v celoti mi je všeč vsaka predstavitev, saj je vanjo vloženega veliko truda. (Vida, 57 let) • Razprava - ali se vključujete sami ali potrebujete spod bu do V vseh skupinah, razen v čitalniški, jih je polovica, ki se vključujejo same, polovica pa takih, ki potrebujejo spodbudo. Nekatere rade poslušajo in se ne počutijo izključene. Spod bu da mo ra bi ti. (Rez ka, 84 let) V razpravo se vključujem spontano. (Maja, 42 let) Sama, v pravem trenutku, včasih pa tudi ne, odvisno. (Vida, 57 let) • Vsebina (junak, dogajalni prostor: čas, primerjava, stil) Zgodovinski romani, v katerih se prepleta ljubezenska zgodba. (Iva, 52 let) Navdušuje me bolj domača tematika, zlasti Sivec in Novak, da ni treba premišljevati, kako je komu ime. (Ana, 65 let) Pričakovano jih je veliko poudarilo predstavitev glavnega lika (odnosi med junaki, sodobna ženska in družinska problematika), drugi dogajalni prostor in čas (resnični dogodki, zgodovina, biografije). • Potek bralne ure: branje na glas, povzemanje vse-bi ne Večini je všeč povzemanje vsebine in nato pogovor, nekateri so poudarili, da jim je všeč glasno branje odlomkov (Šmarca, DUK). Malo branja, povzetki in diskusija celotne skupine. (Da rin ka, 47 let) • Povezanost vsebine in lastnih izkušenj V skupini DUK so vse pritrdile, da povezujejo predstavljene vsebine z lastnimi izkušnjami; v Metuljih te povezave niso zaznali, v Šmartnem pa so pozorne na posamezne situacije, ki jih povezujejo s svojim življenjem, prav tako v čitalniški skupini. Kaže, da dobre bralke povezujejo literarne dogodke in vsebine z lastnimi izkušnjami, ni pa jasno, zakaj so v eni skupini soglasni, daje literatura povezana z lastnimi izkušnjami, drugje pa so odgovorili nikalno in spet drugje je mnenje deljeno. Pogosto lahko svoje izkušnje primerjam z vsebino, se najdem v delčkih, odtenkih vsebine. (Lučka, 49 let) • Ali knjige po bralni skupini drugače razumete? Pogled na prebrano vsebino se razširi in ravno v tem je največji čar teh srečanj. Izmenjava mnenj, izkušenj. (Maja, 42 let) Ja, vedno se odpre še drugačen pogled. (Iva, 51 let) 103 104 Da, razumevanje je potem boljše. (Helena, 67 let) Niti ne, vsekakor pa na skupini osvetlimo detajle, na katere med branjem nisem pozorna, vsak bral ec knjigo drugače občuti. (Danica, 63 let) Nekateri so zapisali, da berejo po predstavitvi; drugi, ki so prebrali prej, trdijo, da se razumevanje izboljša. V skupinah, za katere domnevamo, da manj berejo, udeleženci izjavljajo, da se jim razumevanje ne izboljša. Domnevamo, da so NE zapisali tisti, ki ne berejo, ampak le prihajajo na pogovore, teh je slaba polovica. Sklenemo lahko, daje udeležencem bralnih skupin najbližje leposlovje, ki obravnava življenjske zgodbe zanimivih literarnih junakov, medosebne odnose ali zgodovinsko tematiko. Udeležencem so všeč tako branje kot povzemanje vsebine ter pogovor, poudarjajo pa tudi vlogo voditelja. Boljši bralci pritrjujejo domnevi, da se razumevanje knjig po bralnem srečanju izboljša ali poglobi ter da povezujejo prebrano z lastnimi življenjskimi izkušnjami. Za vključevanje v pogovor marsikdo potrebuje spodbudo. Kvalitativna analiza tretjega sklopa: vpliv Srečanj na počutje in socialno življenje Motnik, odgovor koordinatorice: Glede na to, da sem gostiteljica in poučujem v tej šoli, se me dobro počutje prisotnih še toliko bolj dotakne. Vesela sem, da smo skupaj, da se pogovarjamo, smejimo in rešujemo tudi kakšne težave. Poskrbim za prijetno vzdušje in skupaj se imamo lepo. Počutim se sprejeto, in rečemo, da delimo objeme. (Anica, 74 let) Odgovori so nam razkri l i, da se prav vse počutijo sprejete. • Ali radi prihajate, zakaj? Tu so odgovori raznoliki. Udeleženci v Komendi in skupini Metulj radi prihajajo zaradi druženja in srečevanja s svojo generacijo, vsi udeleženci med vzroki udeleževanj navajajo pogovor, nekateri tudi samo predstavitve knjige, v Motniku zaradi sprostitve in pozitivne energije, prav tako v Šmartnem: Srečanje mi popestri dan. (Olga, 50 let) V Šmarci so navezane na voditeljico: Zato, ker mije všeč, rada poslušam našo voditeljico. (Anica, 74 let) Članica čitalniške skupine pa pravi: Prihajam rada zaradi prijetnega druženja, srečanja me motivirajo za redno branje. (Marija, 63 let) Pomembni so torej medsebojno druženje in interakcije. • Ali se pogovarjate tudi o drugih zadevah? V vseh skupinah, razen v čitalniški, pogovor od literature in predstavitve knjige preide na čas, ki ga obravnava literatura, na razne zgodovinske dogodke, na življenjske izkušnje. Razprava včasih zaide tudi na druga področja našega življenja. (Maja, 42 let) V čitalniški skupini pravijo: Da, o zgodovinskem okviru dogajanja v knjigah, življenju pisateljev, filmih. (Olga, 56 let) • Ali so nastale nove vezi - prijateljstva, znanstva, druženja? Povsod se strinjajo, da je več druženja in da zaznavajo bolj prijateljske odnose. V skupinah, ki so še drugače povezane (služba, majhen kraj, društvo, medge-neracijska skupina, ki se redno srečuje), pravijo: Smo se že prej poznale, sedaj se še bolje. (Rezka, 84 let) V čitalniški skupini pa pravijo: Da, prijetna nova znanstva. (Olga, 56 let) Da, obveščamo se o knjigah, pogovarjamo, kaj smo prebrale in česa nismo in kajje vredno videtialislišati. (Danica, 63 let) Na temelju skupnega interesa, zanimanja za branje, je prišlo do novih stikov, povezanosti tudi na osebni ravni. Udeleženke navajajo, da so se vezi poglobile, učvrstile, da so se spletla nova znanstva in prijateljstva. Ta sklop vprašanj nam je ponudil odgovore, s katerimi lahko potrdimo, daje knjižnična storitev Srečanja s knjigo pomembna tudi s socialnega vidika. Vsi udeleženci so izpričali, da se na teh srečanjih počutijo sprejete, da prav vsi radi prihajajo, vzroki pa so razl ični: popestritev, druženje, branje, voditeljica, medosebne interakcije. To potrjujejo odgovori, da se pogovori ob knjigah razširijo tudi na druga področja. Odgovori so nas prepričali, da so v skupinah nastale ali se utrdile nove vezi, znanstva in prijateljstva. Vsi odgovori torej potrjujejo naša pričakovanja, da imajo skupine socialni pomen zaradi druženja, združevanja, interakcije in izboljšanega osebnega počutja. Kvalitativna analiza četrtega sklopa: nova pridobljena znanja Vedno odneseš tudi kaj zase, bogatiš znanje in vsaka pozitivna izkušnja v življenju je dobrodošla. Iskrena hvala gospe Bredi Podbrežnik za odlično sodelovanje in bralcem za zelo zanimive predstavitve. Naj bo vaše poslanstvo še naprej tako uspešno in v zadovoljstvo vseh nas. (Vida, koordinatorica, 57 let) • Ali ste pridobili dodatne informacije, znanje? Vsi se strinjajo, da so se česa naučili, nekateri odgovarjajo bolj posplošeno, da se vse življenje učimo, drugi so konkretni: iz zgodovine, potopisja, o pisateljih in pesnikih ter o raznih drugih znanih osebnostih, zgodovinskih in družbenih dogodkih, tretji pohvalijo vodenje: Da, saj sta voditelja prava enciklopedija. • Ali bralne skupine vplivajo na duševno počutje, dobro voljo? Soglasno potrdijo, da vplivajo na dobro voljo na srečanju in po njem: Po skupini se vedno počutim bogatejše, pozabim na vsakdanje skrbi in sem dobre volje. (Iva, 51 let) Nekateri pa celo berejo bolj zbrano: Če ne deliš mnenj o knjigi, če ne moreš povedati, ni tako zanimivo brati in več pozabiš. (Danica, 63 let) • Ali ste se česa naučili (umetnost, zgodovina, zdravje, odnosi, javni nastopi ... )? V tem segmentu se odgovori osredotočijo na dinamiko odnosov, funkcioniranje skupine: Marsikaj lahko preslikaš v vsakodnevno življenje in nekatere zadeve lahko uporabim tudi pri svojem delu. (Lučka, 51 let) Motnik, maj 2015, podelitev priznanj in zaključek Srečanj (Foto: Vida Kovačič) Razširila sem svojo razgledanost na različnih področjih. (Marija, 63 let) Tudi ta sklop odgovorov na vprašanja o novem pridobljenem znanju nam je prinesel pozitivne odgovore. Udeleženci so pridobili nova znanja, razgledanost ter izkušnje. Tudi na vprašanja o vplivu na dobro počutje smo dobili pozitivne odgovore. Vodi telji Ti izbirajo knjige in pripravljajo predstavitve, pogovore in spodbujajo branje, so dejavni na več področjih, so dobri poznavalci knjig ter andragoškega podajanja vse bi ne. Spraševali smo jih, kako vidijo svojo vlogo v skupinah, kako izbirajo gradivo in kakšni so njihovi vtisi. Da so skupine med seboj različne, so nam nakazali že odgovori, ki smo jih obravnavali v prejšnjem razdelku. Danijel Bezek meni, daje bil na začetku bolj vodja kot zdaj, saj udeležence na Srečanjih spodbuja, da so aktivnejši. K aktivni vlogi jih spodbuja tudi tako, da junija pošlje skupinam osnutek programa s prošnjo, da ga pregledajo, dopolnijo ali predlagajo teme. Barbara Božič se v skupini doživlja kot voditeljica, saj ob predstavljanju knjige vodi in usmerja pogovor o tematiki, ki jo knjiga odpira. V skupinah, kjer se z udeleženkami večkrat sreča,je pogovor bolj tekoč, udeleženke se laže odprejo in spregovorijo celo o osebnih izkušnjah, zato meni, da se tukaj izmenjavata vlogi moderatorke in vodje. Pogosto se ob bolj domači temi zgodi, da udeleženke kar same vodijo pogovor. Barbara v pogovor posega le toliko, da se od teme preveč ne oddaljijo. Ivanka Učakar se bolj vidi kot moderatorka, sajje začela s tem delom v skupinah, kjer so bile udeleženke dobre bralke in so se srečevale zaradi želje, da bi še več brale. Moderira I a je mnenja o knjigah in spodbujala aktivno poslušanje in kulturo dialoga. Meni, da so medgeneracijske skupine drugačne, saj se sestajajo tedensko in so pogovori o knjigah zanje samo popestritev. Ugotovila je, da v teh skupinah ni toliko dialoga, zato se je odločila za več branja in za več vprašanj. O izboru gradiva je Danijel Bezek povedal, da se ravna po različnih kriterijih. Prvi kriterij se navezuje na okrogle obletnice, npr. tolminski punt, prva svetovna vojna, okrogli jubileji pisateljev. Drugi kriterij so obče-človeške teme, npr. vprašanje evtanazije. Na izbor vplivajo tudi skupine, sajje pomembna starostna, interesna in izobrazbena struktura. Tako je za eno skupino erotični roman De cem ber Mo on5 primerna, za drugo pa ne. Pred vsem pa iz bi ra kakovostne roma ne. Vča sih izbere podoben problem, na primer prebujanje ženske emancipacije v različnih romanih. Barbara Božič izbira knjige na podlagi lastnega doživljanja, potem na podlagi predvidevanja, da se bodo knjige dotaknile udeležencev bralnih srečanj: »Zdi se mi, da knjige in zgodbe odpirajo skrita vrata naše duše in na tak način lahko z branjem doživljamo osvoboditev in katarzo. Skozi katarzo lahko spremenimo tudi 5 Barbara RAUE, 2010: December Moon. Ljubljana: Sanje. 105 106 svoje življenje, vsaj delno.« Izbira knjige, ki navdihujejo, imajo pozitivno sporočilo, vsaj en biografski roman in eno zbirko pesmi na sezono. Ivanka Učakar je prav tako izoblikovala več meril. Prvo merilo je uravnoteženo razmerje med slovenskimi in tuj imi avtorji. Drugo merilo so obletnice ali trenutni poudarki v kulturi. Tretje merilo so manj brane zvrsti, žanri, pisatelji, npr. poezija, zamejski avtorji, ženske avtorice. Predvsem pa upošteva to, da je nabor zahtevnejši, kot ljudje pričakujejo, da bralci razmislijo o kontekstu. Zadnje merilo pa so knjige, ki so njej všeč. Nobena knjiga ni izmišljena. Na svetu je toliko ljudi, življenj in usod, da je treba samo okrog pogledati, kaj najdeš. Resničnost ni samo tisto, kar se je zgodilo, ampak tudi tisto, kar bi se lahko zgodil o. To mi je rekla Jelica iz Metuljev. Tako smo včeraj končali naše bralno srečanje. Torej izbor gradiva vsem pomaga, da ubesedijo svoje razmišljanje. Zato izbiram tudi zahtevne vsebine, ne izbiram po presoji, kaj zmorejo. (Ivanka Učakar) Sklep in razprava Raziskava je pokazala moč socialnih povezovanj znotraj dogodkov, ki so v prvi vrsti kulturni, a imajo pomemben vpliv na življenje izbrane ranljive skupine, to so sta rej ši. Ugotovili smo, da so v lokalni skupnosti pomembni neformalni stiki, s katerimi se od ust do ust širi dober glas, tako se je pri nas izvede l o za Srečanja. Ugotovili smo, da so se oblikovale nekatere skupine z namenom, da se posvečajo samo poznavanju literature, branja, in da se te razlikujejo od medgeneracijskih skupin, ki so obstajale že prej in kjer je pogovor o knjigah le ena od tem njihovih rednih srečanj. Vsi na Srečanja radi prihajajo, nekatere udeleženke so izjavile, da na ta dogodek komaj čakajo. Motivacija za udeležbo pogosto ne sloni le na knjigah, pač pa tudi na druženju in interakciji, zlasti v medgeneracijskih skupinah. Najbolj priljubljeno je leposlovje z zanimivimi junaki in zgodovinsko tematiko, radi imajo tako povzemanje kot tudi glasno branje, predvsem pa pogovor. Polovica udeležencev potrebuje spodbudo za vključevanje v razpravo o knjigi, nekateri prebrano povezujejo s svojimi lastnimi življenjskimi izkušnjami in knjigo drugače in bolje razumejo. Tudi vtem elementu lahko prepoznamo socialno vlogo dejavnosti. Skupine imajo močno vlogo socialnega kapitala, saj se udeleženci dobro počutijo, se počutijo sprejete, radi prihajajo tudi zaradi sprostitve, ustvarili so nove vezi in prijateljstva. Med seboj se povezujejo in obveščajo o knjigah. Stare vezi so se poglobile. Ob koncu je treba poudariti, da je med starejšimi udeleženkami tudi nekaj takšnih, ki se težko izražajo, pišejo ali vključujejo v pogovor, vendar se kljub vsemu redno udeležujejo srečanj. Vse izražajo zadovoljstvo zaradi druženja. Pohvalijo voditelje. Tudi starejše udeleženke, ki so še bolj aktivne, poudarjajo pomen Srečanj v njihovem vsakdanjiku. Prav tako menijo, da so pridobile nova znanja in spoznanja, ne samo o knjigah in pisateljih. Vsi izražajo zadovoljstvo, da Srečanja vplivajo na njihovo boljše počutje in dobro voljo. Treba je poudariti, da nekateri udeleženci še niso začeli brati. Iz rokopisa ali odgovorov lahko sodimo, da je to zanje zdaj težka ali pretežka na I oga. Lahko pa poročamo, da so med udeleženci tudi takšni, ki nikoli niso brali, pa so začeli brati v starosti. Poročamo pa lahko o zanimivem poj avu, da se poveča izposoja gradiva, ki ga voditelji izberejo za svoj program, saj seznam javno objavimo in tako tudi druge spodbudimo k branju. Odgovori na naša vprašanja potrjujejo, da knjižnica s to svojo storitvijo vpliva na življenja starostnikov in medgeneracijskih skupin, kar izražajo z zadovoljstvom, sprejetostjo in motiviranostjo za obiskovanje skupin; to kaže, da smo uresničili tudi temelj, na katerem sloni socialni kapital - to je zaupanje. Socialni kapital se izraža tudi s povezovanjem v skupine in vzpostavljanjem osebnih interakcij in sodelovanjem prostovoljcev kot koordinatorjev. Knjižnica kot generator socialnega kapitala je oblikovala storitev za starejše. S tem se je posvetila ranljivim skupinam in njihovemu povezovanju ter prispevala k boljši lokalni skupnosti. Ugotovitve je moč aplicirati tudi na druge družbene skupine, dejavnosti ali storitve. Ne dvomimo, da bi podobna raziskava dejavnosti, kjer nastajajo interakcije in skupine in kjer se krepi zaupanje v storitve, prinesla podobne rezultate. Ne navsezadnje je ta raziskava z ugotovitvami lahko v pomoč vsem deležnikom ali odločevalcem na področju družbenih dejavnosti, saj se lahko prepričaj o v smiselnost in učinke, ki so pomembni za kakovost življenja tako posameznikov kot skupnosti, kjer posamezniki bivajo ali živijo. Literatura Frane ADAM, Borut RONČEVIC, Matevž TOMŠIČ, 2001: Socialni kapital - za SRS. Dostopno na: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/doku-menti/sockap.pdf (dostop 11. 9. 2015). Eva COX, 2000: A safe place to go: libraries and social capital. Sydney: UTS, Sydney [and] State Library of New South Wales. Dostopno na: http://www.sl.nsw.gov.au/services/public_libraries/docs/safe_place.pdf. Stuart FERGUSON, 2012: Are Public Libraries Developers of Social Capital? A Review of Their Contribution and Attempts to Demonstrate It. Australian Library Journal. 61. 22-33. Thomas FREY, 2015. The Future Of Libraries: Beginning The Great Transformation. Dostopno na: http://www.davinciinstitute.com/papers/the-future-of-libraries (dostop 12. 9. 2015). IFLA: Professional Codes of Ethics for Librarians (2012). Dostopno na: http:// www.ifla.org/files/assets/faife/codesofethics/croatiancodeofethicsfull.pdf (dostop 29. 8. 2014). Martti SIISIÂINEN, 2000: Two Concepts of Social Capital: Bourdieu vs. Putnam. Department of Social Sciences and Philosophy University of Jyvàsky-là. Paper presented at ISTR Fourth International Conference »The Third Sector: For What and for Whom?« Trinity College, Dublin, Ireland, July 5-8, 2000. Pridobljeno 15. 12. 2014 s spletne strani: http://c.ymcdn.com/sites/www. istr.org/resource/resmgr/worki ng_pa-pers_dublin/siisiainen.pdf. Andreas VARHEIM, 2007: Social capital and public libraries: the need for research. Library& Information Science Research. 29, 3. 416-428. Andreas VARHEIM, 2009: Public libraries: places creating social capital?. Library Hi Tech. 27, 3. 372-381. Andreas VARHEIM, Sven STEINMO in Ide EISAKU. 2008. Do libraries matter? Public libraries and the creation of social capital. Journal of Documentation. 64. 877-892. Igor Podbrežnik1 Novi trg 31, Kamnik igor.podbrezmk@gmail.com Raziskava o zadovoljstvu obiskovalcev Medobčinskega muzeja Kamnik s kakovostjo muzejskih storitev Raziskava, kije bila namenjena ugotavljanju kakovosti storitev in uspešnosti delovanja Medobčinskega muzeja Kamnik (v nadaljevanju MMK), poudarja pomen sistematičnega ugotavljanja zadovoljstva obiskovalcev s kakovostjo muzejskih storitev. Za merjenje kakovosti muzejskih storitev je bila izvedena modifikacija merilnega instrumenta HISTOQUAL v slovenskem jeziku, ki je bil prvič uporabljen v MMK. Rezultati raziskave kažejo, da različne skupine obiskovalcev različno ocenjujejo posamezne dejavnike kakovosti in da v MMK ne dosegajo pričakovanj vseh svojih obiskovalcev, če se pri večini dejavnikov kakovosti kažejo razlike med ocenami pričakovanj in zaznavanj. Rezultati faktorske analize potrjujejo, da večje število dejavnikov kakovosti pojasnjujejo trije skupni faktorji, ki vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev MMK. Ugotovljena je tudi močna povezanost zadovoljstva obiskovalcev z njihovo oceno celovite kakovosti storitev in zve sto be. Ključne besede: muzejske storitve, zadovoljstvo obiskovalcev, kakovost muzejskih storitev, Medobčinski muzej Kamnik, zvestoba obiskovalcev, HISTOQUAL The research which was intended to assess the service quality and the performance successful ness of the Medobčinski muzej Kamnik (Intermunicipal Museum of Kamnik, further MMK), stresses the meaning of systematic assessment of visitors' satisfaction regarding the quality of museum services. Quality measurement has been carried out by the modification of the instrumentation HISTOQUAL in Slovene language, first used at the MMK. The research results have shown that groups of visitors differ on evaluation of individual quality factors. As well the MMK does not reach the expectations of all users since there are differences between the evaluation of expectations and perceptions at majority of factors. The results of factor analysis have proved that greater number of quality factors are explained by three common factors which influence the visitors' satisfaction. It has been established a strong connection of visitors' satisfaction with their evaluation of entire services quality and loyalty. Key words: museum services, visitors' satisfaction, the quality of museum services, Medobčinski muzej Kamnik (Intermunicipal Museum of Kamnik), visitors' loyalty, HISTOQUAL okolju, kjer se je srečal z vprašanji prenosa visokoteh-noloških rešitev vakuumske in ultrazvočne tehnike v industrijsko rabo. Teoretično znanje iz raziskovalnega okolja je kasneje uporabil v industrijskih podjetjih, kjer je prehodil pot od projektnega inženirja do direktorja srednje velikih gospodarskih družb iz avtomobilske branže in tam spoznal pomen kakovosti, ki ni več zgolj tehnična disciplina, pač pa filozofija ustvarjanja nove vrednosti. Avtor je ves čas dejaven tudi v civilnodru-žbenem in političnem življenju kamniške občine, kjer seje spoznal tudi z delovanjem javnih storitev. Prav to je porodilo vprašanje, kako prenesti preizkušene modele zagotavljanja kakovosti storitev iz industrijskega okolja v oko Ije javnega sektorj a, med njimi pa so mu vzbudile največje zanimanje splošne knjižnice, ki niso več zgolj skladišča knjižničnega gradiva, pač pa osrednji prostor srečevanja, dnevna soba vsake lokalne skupnosti. Avtorje v študijskem procesu na Fakulteti za management Univerze na Primorskem pod vodstvom prof. dr. Štefana Bojneca nadgrajeval znanje o mana-gementu storitev s posebnim poudarkom na storitvah javnega sektorja. Med rezultate avtorjevega poglobljenega in usmerjenega študija sodi znanstvena monografija, ki vodi knjižničarje in druge zainteresirane bralce skozi ključne korake upravljanja in neprestanega izboljševanja kakovosti procesov v splošnih knjižnicah, in izvirna modifikacija merilnega orodja SERVQUAL, ki je bilo razvito za merjenje posameznih dejavnikov kakovosti knjižničnih storitev v slovenskih splošnih knjižnicah in omogoča raziskovanje, kako kakovost vpliva na zadovoljstvo obiskovalcev, kako zadovoljstvo vpliva na njihovo zvestobo in kako vsi trije navedeni dejavniki tako posamezno kot tudi skupaj vplivajo na uspešnost splošne knjižnice kot storitvene organizacije. Avtor je teoretične rezultate študija uporabil pri raziskavah zadovoljstva obiskovalcev s kakovostjo storitev v večjih slovenskih splošnih knjižnicah, rezultate raziskav pa je med drugim predstavil tudi na treh strokovnih konferencah v tujini. Podobna merilna orodja se uporabljajo v številnih storitvenih dejavnostih, avtorja pa še posebej zanima ugotavljanje zadovoljstva s kakovostjo storitev v dejavnostih preživljanja prostega časa, kot so ponudba glasbenih dogodkov, festivalov, nastanitvena in kulinarična ponudba, turistične desti-nacije in podobno. Zamisel o razvoju orodja za merjenje zadovoljstva s kakovostjo muzejskih storitev seje porodila na predstavitvi Kamniškega zbornika leta 2014, kije bila v Muzeju grad Zaprice. Mag. Zori Torkar, direktorici Medobčinskega muzeja Kamnik, je bila ideja predstavljena jeseni 2015. Direktorica je sprejela ponudbo, da se v kamniškem muzeju izvede raziskovalna naloga, s katero se preveri kakovost muzejskih storitev, kar bo prispevalo k razvoju muzejske dejavnosti in muzejsko ponudbo še bolj približalo pričakovanjem, potrebam in željam obiskovalcev kamniškega muzeja. 1. UVOD 1.1 Ozadje odločitve za izvedbo raziskave Avtor je pričel svojo poklicno pot v raziskovalnem 1 Magister poslovnih znanosti, publicist. 1.2 Družbena vloga muzejev Muzeji so ustanove, ki ugotavljajo, evidentirajo, dokumentirajo, raziskujejo, ohranjajo premično dediščino in o njej komunicirajo. MacLean (1996: 107) poudarja ohranjanje kulturne dediščine kot najpo- 107 108 membnejšo dejavnost vsakega muzeja. Obiskovalcem muzejske zbirke spreminjajo pogled na svet, jim širijo obzorja ter tako prispevajo k njihovemu znanju (Hoo-per-Greenhill 2012: 1-3). Poleg zbiranja in ohranjanja kulturne dediščine za prihodnje generacije je naloga muzejev, da služijo, so na voljo svojim obiskovalcem in jih vključujejo v muzejske aktivnosti. Če pa to želijo uspešno in učinkovito izvajati, morajo razumeti potrebe in že Ije raz l ičnih skupin obiskovalcev ter hkrati ustvarjati ozračje, ki ponuja nove muzejske izkušnje (Waltl 2006). V drugi polovici dvajsetega stoletja se je opredelitev muzejev razvijala skladno z družbenim razvojem in v povezavi z dejanskim stanjem v globalnem muzejskem okolju. V ICOM-ovem statutu iz leta 1947 je bilo zapisano, da muzej»pridobiva, hrani, raziskuje, komunicira in razstavlja materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju.« (ICOM B. l.) Zaradi pojava virtualnega muzeja seje leta 2007 pokazala potreba po dopolnitvi definicije muzeja, ki»pridobiva, hrani, raziskuje, komunicira in razstavlja otipljivo in neotipljivo dediščino človeštva in njegovega okolja« (prav tam). Slovenska zakonodaja o varstvu kulturne dediščine sledi definicijam ICOM-a, med drugim tudi določa poslanstvo muzejev, ki vse aktivnosti v zvezi z dediščino opravljajo »z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogočati uživanje v njej« (ZVKD-1, 3. čl.). Muzeji imajo pomembno vlogo v družbeni skupnosti, saj zagotavljajo razumevanje pripadnosti in identitete, ščitijo obstoj kolektivnega spomina in omogočajo povezavo med preteklostjo in sedanjostjo, so tudi odskočna deska v prihodnost. Muzeji pomagajo pri nadaljevanju naše identitete, saj odsevajo pretekle izkušnje in tako pripomorejo izboljšati sedanjost in prihodnost ter prispevajo k spoznanju nas samih in spoznavanju sveta okrog nas v prostorski in časovni dimenziji. Brez muzejev bi družbena skupnost izgubljala ključne dejavnike, ki vodijo v spremembe in omogočajo trajnostni razvoj, in identiteto z vsemi usodnimi posledicami propadanja in izginotja (Šola 1997: 8-9). Gob in Drougnet (2007: 64-71) menita, da v muzejsko poslanstvo spadata tudi znanstvena funkcija, ki vključuje raziskave muzejskih predmetov in z njimi povezanih vsebin, in animacijska funkcija, ki muzeje z občasnimi razstavami, vodstvi po razstavah, predavanji in podobnimi aktivnostmi vključuje v svoje kulturno in družbeno okolje. Avtorja opozarjata na skladnost vseh muzejskih funkcij, poudarjenost posameznih funkcij pa je odvisna tudi od značaja muzeja. Fenomenalni tehnološki napredek, ki smo mu bili priče v zadnjih desetletjih, prodor digitalne tehnologije, še posebej pojav interneta v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, so bili razlogi temeljitih sprememb, ki so jih sprejele storitvene organizacije (Hoffman in Bateson 2006: 68-69). Celotni globalni razvoj in vzpostavitev družbe znanja, sloneče na digitalni tehnologiji in z njo povezani široki uporabi informacij, katere cilj je inovativnost, ta pa je odvisna od sposobnosti uporabe informacij, s katerimi se proizvajajo nova znanja, namenjena ustvarjanju vrednosti v najširšem smislu te besede, je prinesel spremembe tudi v muzeje (Thorhauge 2011: 189). V teh novih okoliščinah in spremenjenih družbe- nih in ekonomskih pogojih, ko se je potrebno soočiti s pritiskom novih razmer za delovanje (Šola 2001: 25), je nujno, kar je med drugim predlagal Čeplak (1993: 28), da tudi v muzejih sprejmejo trženjsko razmišljanje, ki se vključi v strateško planiranje, se usmerijo na trg preživljanja prostega časa in se odprejo novim ciljnim skupinam obiskovalcev. Tako se ustvarijo pogoji za razvoj novih programov, ki se oblikujejo na podlagi raziskav obiskovalčevih potreb, želja in pričakovanj. Muzeji so z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij vstopili v informacijsko družbo. Z vstopom v svet interaktivnosti so zbirke odprli internetni rabi in se pridružili medijem. Tako so s tem in pri tem dobili dvojno, družbeno aktivno, v določenem smislu celo družbeno konstitutivno vlogo, ki sta neločljivo povezani z informacijsko tehnologijo in izraženo družbeno potrebo po sodobnem muzeju kot središču nekega področja. Prva vloga, ki se nanaša na komunikacijo kulturnih vsebin kot nadčasnih, univerzalnih duhovnih in tehnoloških vrednot, je vsebinske narave, druga naloga pa se nanaša na vzpostavljanje porušenega di-aloškega družbenega ravnotežja, za katerim boleha sodobna družba (Perko Vidrih 2010: 9). 1.3 Muzejske storitve Načela kontrole kakovosti, ki se uporabljajo za vrednotenje in zagotavljanje kakovosti fizičnih izdelkov, so, kot so v svoj ih raziskovalnih po ročilih ugotavljali Zeithaml, Parasuraman in Berry (1990: 15), neprimerna za razumevanje kakovosti storitev. Ugotovitev so naslonili na tri osnovne lastnosti, s katerimi se storitve razlikujejo od fizičnih izdelkov glede na način, kako so bile proizvedene, porabljene in ovrednotene. Te tri temeljne lastnosti so: neotipljivost, spremenljivost in neločljivost. Zeithaml in Bitner (2003: 20) sta storitve opredelili kot dejanja, postopke in delovanje, s čimerse pomembno ločujejo od fizičnih izdelkov. Hoffman in Bateson (2006: 9-13) menita, da za razumevanje storitev ni nujna zgolj njihova opredelitev, pomembno je spoznanje, da se koristi od storitev ustvarjajo v medosebnem delovanju med ponudnikom storitve in njegovimi uporabniki, ki se bolj ali manj vključujejo v izvedbo storitev. Tudi za muzejske storitve lahko zapišemo, da so dejanja, delovanje ali aktivnosti oziroma skupek večjega števila aktivnosti, da so bolj ali manj neotipljive narave, da nastajajo v medosebnem delovanju med obiskovalci in muzejskim osebjem, muzejskimi materialnimi viri in sistemi in so namenjene reševanju potreb, želja in pričakovanj obiskovalcev, kar zanje predstavlja dodano vrednost. Muzeji redko nudijo fizične produkte, bolj pogosto izvajajo storitve, ki imajo specifične značilnosti: so neotipljive, neločljive, heterogene in minljive (Trunk Šir-ca, Tavčar in Abrahamsberg 2003: 43). Muzej i sicer nudijo fizične produkte - razstave ali zbirke. Kar pa se dejansko ponuja obiskovalcem, je začasna uporaba teh produktov oziroma ogled, ki je časovno omejen (McLean 1997: 105). Hoffman in Bateson (2006: 28-29) poudarjata, da so storitve neotipljive tako fizično kot tudi razumsko. Fizična neotipljivost pomeni, da storitve nimajo nobenih oprijemljivih značilnosti in jih zato pred nakupom ali uporabo ne moremo jasno zaznati s čutili ali jih preizkusiti, razumska neotipljivost pa pomeni, da storitve ni mogoče enostavno opredeliti, jih formulirati, razumeti in jih z razumom uokviriti. V izvedbo muzejskih storitev so vključeni tudi obiskovalci, njihova izvedba in potrošnja potekata istočasno, so obstojne v času njihovega izvajanja in uporabe, njihov obstoj preneha v trenutku, ko so izvedene (Kotler in Andreasen 1996: 376-383). Hoffman in Bateson (2006: 8) postavljata uporabnika storitev, v muzeju jih imenujemo obiskovalci, v središče zanimanja storitvene organizacije. Ko obiskovalci kupijo muzejsko vstopnico, kupijo izkušnjo, ki jo je zanje ustvaril muzej. Obiskovalec postane središče in sestavni del storitvenega procesa in je vanj aktivno ali pasivno vključen, samo izvedbo storitvenega procesa pa sestavljajo štirje elementi, od katerih so trije obiskovalcem vidni, eden pa je obiskovalcem neviden. Vidni elementi so: vzdušje v storitvenem okolju, ki predstavlja fizične dokaze o storitvi in obsega celotno neživo opredmeteno storitveno okolje, v primeru muzeja je to zunanja in notranja podoba muzeja, njegova oprema in komunikacijski materiali; izvajalci storitev in drugo osebje v muzeju, ki prihajajo v neposreden stik z obiskovalci; drugi obiskovalci, ki so prisotni med procesom izvajanja storitev in lahko s svojo prisotnostjo aktivno ali pasivno vplivajo na obiskovalčeve osebne izkušnje s storitvijo. Nevidni elementi storitvenega procesa organizacije so pravila, predpisi in postopki, na katerih je oprto delovanje organizacije. Nevidni elementi nudijo podporo vidnim elementom izvedbe storitev in imajo, čeprav so nevidni za obiskovalca, velik vpliv na njegovo izkušnjo s storitvijo (Hoffman in Bateson 2006: 8-3). Muzeji ne tržijo samo izdelkov, ki se prodajajo v muzejski trgovini, dobrot v gostinskem obratu in prostorov za najem, storitev ogledov in drugih dejavnosti, ampak tudi ideje, atmosfero, razpoloženje, znanje in informacije (Vonči-na 2000: 94). Muzej ima ve I iko ciljnih skupin obiskovalcev, ki pričakujejo svojim željam, potrebam in pričakovanjem ustrezno oblikovano storitev. Obstaja pa tudi vrsta konkurenčnih ponudnikov storitev in tudi zaradi njih morajo muzejske storitve slediti željam, potrebam in pričakovanjem obiskovalcev. Muzejske storitve se v neposrednem stiku z obiskovalci individualizirajo (Hrovatin 2002: 78), saj je jedro storitev muzejska izkušnja, ki jo doživi vsak obiskovalec, ko vstopi v muzej (MacLean 1997: 107). Specifične storitve, kijih nudijo muzeji, so izobraževalne delavnice in tečaji, muzejske trgovine, e-trženje, gostinska in turistična ponudba (Kotler idr. 2008: 197-205). 1.3.1 Kakovost Kakovost storitev se vse bolj povezuje s potrebami, pričakovanji in hotenji obiskovalcev, uspešnost poslovanja storitvene organizacije pa je vse bolj odvisna od stopnje urejenosti njenega celotnega delovanja, ki jo lahko dosežemo z različnimi organizacijskimi pristopi, mednje sodi tudi vodenje kakovosti (Piskar in Dolin-šek 2006: 13). Merjenje kakovosti storitev omogoča povratne informacije o zaznavanju kakovosti z vidika obiskovalcev, ki s procesom vrednotenja pričnejo, ko se odločijo, da bodo uporabljali storitve pri izbranem ponudniku storitev, nadaljujejo ga med izvajanjem storitve in tudi po njej, na vrednotenje pa vplivajo socialne, psihološke in situacijske spremenljivke. Parasuraman, Zeithaml in Berry (1985: 42) na osnovi poglobljenih raziskav ugotavljajo, da uporabnikovo ocenjevanje kakovosti storitev izhaja iz primerjave med njegovimi pričakovanji in dejansko izvedbo storitve, ocenjevanje pa se naslanja na rezultate izvedenih storitev in tudi na ocene procesov njihove izvedbe. Parasuraman, Zeithaml in Berry (1988: 16) so na osnovi teh ugotovitev kakovost storitev opredelili z razliko med pričakovanji obiskovalcev o storitvah, kijih želijo, nameravajo ali morajo opraviti, in njihovim zaznavanjem izvedenih storitev. Uporabniki ocenijo, da je kakovost storitve nizka, če njena izvedba ni izpolnila njihovih pričakovanj, obratno pa visoko ocenijo kakovost storitev, čeje ta presegla njihova pričakovanja (Hernon in Altman: 2010). Pričakovanja obiskovalcev so osnova za vrednotenje kakovosti storitev, povečanje kakovosti storitev pa povečuje zadovoljstvo obiskovalcev in njihovo zvestobo storitveni organizaciji (Oliver 1980: 460-461). Velja, daje storitev kakovostna, če koristi, kijih obiskovalec zazna, presegajo koristi, ki jih je pričakoval (Trunk Širca, Tavčar in Abrahamsberg 2003: 55). Predmet trženja je namreč korist, trženje pa je uspešno, če so koristi obiskovalcev v skladu z njihovimi pričakovanji (Trunk Širca, Tavčar in Abrahamsberg 2003: 56). Za vtis o kakovosti storitve je potrebno poskrbeti z ustrezno atmosfero, videzom izvajalcev, predstavitvenim materialom, opremo notranjosti, saj vse to predstavlja kakovost in vsaj malo nadomesti neotipljivost (Kotler in Andreasen 1996: 379). 1.3.2 Model vrzeli in merjenje kakovosti storitev V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil razvit model vrzeli, v katerem je zaznana kakovost storitve opredeljena kot razlika med pričakovanji obiskovalcev in njihovim zaznavanjem izvedene storitve. Zeithaml, Parasuraman in Berry (1990) so v različnih storitvenih organizacijah izvedli raziskave, ki so pokazale naslednje razloge za povečano vrzel med zaznavanjem in pričakovanji uporabnikov: • vrzel zaznavanja: v storitveni organizaciji ne vedo, kaj uporabniki pričakujejo; • vrzel specifikacij kakovosti: ka kovostn i sta n d a rd i, ki jih organizacija uporablja v sistemu izvajanja storitev, niso usklajeni s pričakovanji uporabnikov; • vrzel izvajanja storitev: sistem izvajanja storitev ni usklajen s specifikacijami iz kakovostnih standardov; • komunikacijska vrzel: sistem izvedbe storitev ni usklajen s sistemom trženja storitev. Če v storitveni organizaciji obstaja katera od navedenih vrzeli, uporabniki njenih storitev ugotavljajo, da zaznana kakovost storitev ne dosega njihovih pričakovanj. Vrzel kakovosti storitev se lahko zmanjša, če se zmanjša vrzel zaznavanja, vrzel specifikacij kakovosti, vrzel izvajanja storitev in komunikacijska vrzel (Zeithaml, Berry in Parasuraman 1988: 35-36). Model vrzeli ponuja rešitve, ki so uporabne v širokem spek- 109 110 tru storitvenih dejavnosti, saj daje osnovni vpogled v organizacijo in izvedbo posameznih elementov njenih storitev. V storitvenih organizacijah ga lahko uporabijo za merjenje in izboljšanje kakovosti svojih storitev. Zaznana kakovost storitev je razlika med pričakovanji obiskovalcev o storitvi, ki jo nameravajo uporabiti, in tem, kako so uporabniki izvedeno storitev dejansko zaznali. Pričakovanja obiskovalcev se oblikujejo na podlagi njihove komunikacije z drugimi uporabniki storitev, na podlagi mnenj, ki se o storitveni organizaciji ustvarjajo v javnosti, osebnih potreb posameznih obiskovalcev in njihovih preteklih izkušenj. Zaznana kakovost je posledica vrste notranjih odločitev, aktivnosti obiskovalcev in zaposlenih v storitveni organizaciji. Model vrzeli nam pomaga ugotavljati potencialne vire kakovostnih problemov, ki so rezultat nekonsistentnosti v procesu vodenja kakovosti, ne pomaga pa pri ugotavljanju kakovostnih napak, ki nastanejo v posamezni storitveni organizaciji, kjer morajo za obvladovanje kakovosti celotnega delovanja oblikovati lasten pristop, s katerim postane kakovost storitev njen ključni in dolgoročni cilj (Lovelock, Vandermerwe in Lewis 1999: 492-493). Pregled raziskovalnih prizadevanj številnih avtorjev (Ladhari 2009: 172), ki so bila namenjena razvoju zanesljivih orodij za merjenje kakovosti in njihovi vsakodnevni uporabi, potrjuje, daje med njimi najbolj znan in najbolj pogosto uporabljan prav merilni instrument SERVQUAL, ki so ga Parasuraman, Zeithaml in Berry (1985, 1988, 1991, 1994) v naslednjih lefih še izpopolnjevali. Prednost merilnega instrumenta SERVQUAL je visoka stopnja praktičnosti in uporabnosti pri merjenju kakovosti najrazličnejših vrst storitev (Ladhari 2009), uporaba instrumenta pa je bila med drugim preverjena tudi v muzejih (Nowacki 2005; Phaswana-Mafuya in Haydam 2005; Shi in Chen 2008; Mey and Muhamad 2008). Obstaja mnenje, da je SERVQUAL zdaj najboljše orodje za merjenje zaznane kakovosti storitev (Ladhari 2009). Asubonteng, McCleary in Swan (1996) menijo, da vodstvo storitvene organizacije lahko sprejme merilni instrument SERVQUAL za ugotavljanje kakovosti, ki sojo zaznali uporabniki, ker je uporabno, dovolj prilagodljivo in enostavno. Rezultati meritev so lahko koristni, saj kažejo smer nadaljnjega delovanja storitvene organizacije (Wisniewski 2001: 386). Frochot in Hughes (2010) pa sta za uporabo v muzejih pripravila modifikacijo osnovnega merilnega instrumenta SERVQUAL. HISTOQUAL kot sta avtorja poimenovala instrument za merjenje kakovosti muzejskih storitev, je v naslednjih letih doživel vrsto dokumentiranih ponovitev (Cheng in Wan 2012; Markovic, Raspor in Komšic 2013). 2 RAZISKAVA 2.1 Raziskovalni cilji, vprašanja in hipoteze Raziskava, ki smo jo izvedli v Medobčinskem muzeju Kamnik (v nadaljevanju MMK), obravnava in prikazuje praktičen pristop k problematiki načrtovanja in ugotavljanja uspešnosti delovanja muzeja. MMK zagotavlja izvajanje javne službe na področju varstva premične kulturne dediščine, s katero skrbi za spoznavanje, razumevanje in varovanje arheološke, umetnostno-zgodovinske, zgodovinske in etnološke kulturne dediščine na ozemfu občin Kamnik, Domžale, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin. Na območju občin Kamnik, Komenda in Trzin, ki so ustanoviteljice zavoda, pa izvajajo, v skladu s sprejetimi letnimi programi dela, še programe in projekte, skrbijo za razvoj in ponudbo pedagoško-andragoške dejavnosti, poleg muzejskih dejavnosti pa izvajajo tudi koncerte, predavanja, srečanja ipd. ter se povezujejo s turističnimi ponudniki v ponudbo kulturnega turizma. Predmet preučevanja so muzejske storitve, ki jih MKK zagotavlja za naštete občine, predstavitev in izvedba postopkov za ugotavljanje uspešnosti delovanja muzejske organizacije s poudarkom na zadovoljstvu obiskovalcev s kakovostjo muzejskih storitev, analiza rezultatov raziskave ter priprava izhodišč za izboIjša-nje kakovosti storitev. Poudarjen je pomen sistematičnega ugotavljanja zadovoljstva obiskovalcev s kakovostjo muzejskih storitev. Zanimalo nas je, kakšno kakovostno raven storitev obiskovalci dejansko pričakujejo in kako so zadovoljni s ponujenimi storitvami v MMK. Informacije o pričakovani in dejansko zaznani ravni kakovosti posameznih muzejskih storitev omogočajo vodstvu muzeja povratne informacije o izvedbi storitev, ki so ključne za razvoj obstoječih in povsem novih muzejskih storitev, in služijo tudi kot osnova za načrtovanje preventivnih in korektivnih ukrepov pri izvajanju obstoječe poslovne politike. Po dogovoru z vodstvom MMK smo: • ocenili kakovost muzejskih storitev z vidika obiskoval cev; • ocenili kakovost muzejskih storitev z vidika različnih skupin obiskovalcev; • ugotovili manjše število skupnih faktorjev, ki dovolj dobro pojasnjujejo, kako obiskovalci ocenjujejo kakovost storitev; • ugotavljali povezanost med skupnimi faktorji, zvestobo in zadovoljstvom obiskovalcev z muzejskimi storitvami v MMK; • ugotavljali najpomembnejše elemente muzejskih sto ritev, ki jim mo ra vod stvo MMK po sveti ti po se-bno pozornost in jim tudi zagotoviti razpoložljive vire za dvig ravni njihove kakovosti. Da bi prišli do odgovorov na predstavljena vprašanja, smo oblikovali hipoteze, s katerimi smo želeli preveriti, če med posameznimi skupinami obiskovalcev MMK obstaja značilna razlika v ocenjevanju kakovosti muzejskih storitev (H1), če se ocene kakovosti storitev, ki jih obiskovalci pričakujejo v muzeju, značilno razlikujejo od ocen dejansko zaznane kakovosti muzejskih storitev v MMK (H2), če zadovoljstvo obiskovalcev s kakovostjo storitev v muzeju, ki se meri z večjim številom spremenljivk, lahko pojasnimo z manjšim številom skupnih faktorjev kakovosti muzejskih storitev (H3), če obstaja značilna povezanost ocene zadovoljstva obiskovalcev MMK s skupnimi faktorji kakovosti muzejskih storitev in kazalci zadovoljstva obiskovalcev MMK (H4). Za izvedbo vseh statističnih izračunov, ki smojih potrebovali za dokazovanje veljavnosti postavljenih raziskovalnih hipotez, smo uporabili statistični program SPSS. Značilne razlike med povprečnimi ocenami zaznavanja in pričakovanj o kakovosti izvajanja storitev v MMK, kot jih zaznavajo različne skupine obiskovalcev, smo dokazovali z analizo variance (ANOVA). S t-testom za odvisna vzorca smo ugotavljali, ali se ocene pričakovanj obiskovalcev o muzejskih storitvah značilno razlikujejo od ocen dejansko zaznane kakovosti delovanja v MMK. Za uporabo faktorske analize, s katero smo pojasnili velik delež celotne variance, smo se odločili, ker smo proučevali kompleksen pojav, saj smo v anketni vprašalnik vključili 25 spremenljivk, ki določajo kakovost muzejskih storitev in posredno vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev, hkrati pa nismo želeli izgubiti precejšnjega dela informacij, vsebovanih v neznačilnih povezavah med temi spremenljivkami. Vpliv skupnih faktorjev iz faktorske analize na raven zadovoljstva obiskovalcev s kakovostjo muzejskih storitev v MMK smo ugotavljali z multiplo regresijsko analizo, ki nam je omogočila, da smo odvisnost med oceno zadovoljstva in skupnimi faktorji izrazili v obliki regresijske enačbe. 2.2 Oblikovanje anketnega vprašalnika Anketni vprašalnik v slovenskem jeziku je bil pripravljen po vzoru vprašalnikov za ugotavljanje kakovosti muzejskih storitev HISTOQUAL (Frochot in Hughes 2010; Cheng in Wan 2012; Markovic, Raspor in Komšic 2013), razvoj vprašalnika pa je sledil postopkom razvoja anketnega vprašalnika, ki se uporablja v slovenskih splošnih knjižnicah (Podbrežnik in Bojnec 2015). Anketni vprašalnik v slovenskem jeziku je bil oblikovan za uporabo v spletnem oko lju. Za spletno anketiranje smo se odločili, kerje elektronsko zbiranje podatkov sodobno, priročno in široko uporabno, kar prihrani čas in stroške, izognili pa smo se tudi pristranskosti in možnosti izkrivljanja odgovorov v smeri družbene sprejemljivosti, ki bi lahko nastala pri osebnem stiku med raziskovalci in posameznimi anketiranci (Fowler 1995: 32). Za oblikovanje anketnega vprašalnika, njegovo distribucijo, zbiranje podatkov in njihovo pripravo za statistično obdelavo smo uporabili odprtokodno aplikacijo 1KA (B. l.), ki omogoča storitev spletnega anketiranja. Merilni instrument HISTOQUAL, ki predstavlja osrednji del anketnega vprašalnika, je sestavljen iz dveh delov. Oba vsebujeta 25 trditev, s katerimi so pojasnjene fizična dostopnost muzeja, muzejska ponudba, zanesljivost izvedbe muzejskih storitev, odzivnost osebja muzeja, njihova pozornost do obiskovalcev in usposobljenost za delo z njimi. Prvi del vprašalnika je namenjen merjenju, kaj obiskovalci pričakujejo v dobrem muzej u, z drugim de l om pa se ugotavlja, kako obiskovalci zaznavajo kakovost muzejskih storitev v MMK. Anketiranci so za ocenjevanje v obeh primerih imeli na voljo petstopenjsko Likertovo ocenjevalno lestvico, kjer je ocena 1 pomenila, da se z zapisano trditvijo sploh ne strinjajo, ocena 5 pa je pomenila, da se s trditvijo povsem strinjajo. V zaključni del anketnega vprašalnika smo, poleg demografskih vprašanj o spolu, starosti, delovnoprav-nem položaju in izobrazbi, vključili še vprašanja o izkušnjah in pogostostjo obiskov MMK. 2.3 Potek ra zi skave Populacijo obiskovalcev predstavljajo polnoletni obiskovalci, ki prihajajo na ogled zbirk in razstav ali na muzejske prireditve v eno ali več enot MMK. Povabilo za sodelovanje v raziskavi in povezavo do spletnega anketnega vprašalnika so prejeli naročniki obvestil, ki jih muzej vodi v poštnem seznamu. Izvedba meritev je bila sicer načrtovana v spletnem okolju, upoštevali pa smo tudi obiskovalce, ki smo jim ob prihodu v muzej ponudili v izpolnjevanje tiskane anketne vprašalnike, ki so bili na voljo v vseh treh enotah MMK, obiskovalci pa so jih lahko izpolnili med obiskom ter jih izročili osebju muzeja. Povabilo in povezava do spletnega anketnega vprašalnika sta bila objavljena tudi na muzejski spletni strani; na socialnem omrežju Facebook, kjer ima MMK svojo stran, pa je bilo objavljeno obvestilo o raziskavi skupaj z internetno povezavo na muzejsko spletno stran. Da smo se odločili za uporabo interneta kot komunikacijske poti do anketirancev, so nas prepričali Kotler idr. (2008: 16), ki menij o, da so spletne strani muzejev močno komunikacijsko orodje, saj lahko do-sežej o šiIok krog občinstva, ki ga muzej nagovarja, in zagotavljajo uporabne informacije o muzejskih razstavah in prireditvah, o urnikih odprtosti za javnost, o cenah vstopnic in še vrsto drugih informacij za obiskoval ce. 2.4 Zbi ra nje po dat kov Z meritvami smo pričeIi 14. oktobra 2015, merjenje pa je poteka I o do 15. novembra 2015. Ugotav Ija-mo dobro stopnjo odziva na spletno raziskavo (Flere 2000: 129). Na obvestil o o anketi se je s klikom na uvodni nagovor odzval o 358 oseb, 128 od njih se ni odločilo za izpolnjevanje ankete, 74 oseb, ki je priče lo z izpolnjevanjem anketnega vprašalnika, ni odgovorilo na vsa vprašanja. Anketni vprašalnik je v celoti izpolnilo 156 anketirancev ali 44 % od vseh oseb, ki so kliknile na povezavo do uvodnega nagovora, v statistične analize smo vključili odgovore polnoletnih obiskovalcev, takšnih vprašalnikov je bilo 148. Največji deIež izpolnjenih anket, ki smo jih lahko uporabili v statističnih analizah, so prispevali anketiranci, skupaj skoraj 75 %, ki so vabilo za sodelovanje preje I i po elektronski pošti, v kateri sta bili spremno pismo in povezava na anketni vprašalnik. Ročno izpolnjenih vprašalnikov je bilo 17 %, preostalih 8 % pa predstavljajo anketni vprašalniki, ki so jih anketiranci našli na spletni strani muzeja oziroma so informacijo o raziskavi našli na muzejski strani na družabnem omrežju Facebook. 2.5 Omejitve raziskave Pri oblikovanju vzorcev anketiranih obiskovalcev MMK smo upoštevali poenostavitve, saj populacije obi skoval cev ne poz na mo, za to smo obli kovali pri ročni neslučajnostni vzorec in raziskavo izvedli na skupinah ljudi, ki so nam najbolj dostopne. K sodelovanju smo lahko povabili osebe, ki prejemajo muzejska obvestila, in osebe, ki so v času anketiranja obiskale MMK. Ra- 111 112 ziskava je potekala izven turistične sezone in v času, ko so muzejske aktivnosti zmanjšane, saj se prične zimski odpiralni čas. Zato moramo pri interpretaciji rezultatov ta način vzorčenja upoštevati. Rezultatov raziskave tudi ne moremo posplošiti na muzeje drugod v Sloveniji, saj med njimi obstajajo pomembne vsebinske, organizacijske, kadrovske in finančne razlike. 3 REZULTATI Preglednica 1: Podatki o anketiranih osebah Spol n = 148 moški 42,6 % ženske 57,4 % Delovnopravni status šolajoči 3,4 % zaposlen/a 64,9 % upokojen/a 16,2 % brezposeln/a 4,7 % drugo (podjetnik, kmet, samozaposlen, gospodinja ipd.) 10,8% Starost od 19 do 35 let 14,8 % od 36 do 55 let 56,8 % nad 55 let 28,4 % Izobrazba srednja šola ali manj 16,9 % dodiplomska izobrazba 58,8 % podiplomska izobrazba 24,3 % Med 148 anketiranimi je skoraj 55 % kamniških občanov, manj kot polovica je moških, slabih 60 % je starih od 36 do 55 let, 65 % je zaposlenih, 58 % je višje ali visoko izobraženih. Malo več kot polovica anketiranih je muzej obiskala zaradi muzejske prireditve, preživljanje prostega časa pa je bil drugi najbolj pogost odgovor na vprašanje o razlogih za obisk muzeja. Preglednica 2: Drugi podatki o anketiranih osebah Od kod prihajate? n = 148 Sem kamniški občan. 54,7 % Prihajam od drugod. 45,3 % Pogostost obiskov MMK Od zadnjega obiska je minilo manj kot pol leta. 58,8 % Od zadnjega obiska je minilo manj kot eno leto. 18,9 % Od zadnjega obiska je minilo več kot eno leto. 22,3 % S kom ste obiskali MMK? Prišel/šla sem sam/a. 23,6 % Prišel/šla sem s svojimi otroki. 196 0% Prišel/šla sem z ženo/možem, s partnerico/partnerjem. 18,9 % Prišel/šla sem s skupino turistov/s šolsko skupino. 15,5 % Prišel/šla sem s prijatelji. 22,4 % Katero enoto MMK ste obiskali ob zadnjem obisku? Muzej grad Zaprice 60,8 % Rojstna hiša Rudolfa Maistra 21,6 % Galerija Mihe Maleša 17,6 % Kaj je bil razlog obiska MMK? Preživljanje prostega časa 15,8 % Svojim otrokom želim vzbuditi zanimanje za muzeje. 9,2 % Radovednost: zanima me muzejska ponudba. 11,2 % Obisk je bil povezan z nostalgijo po preteklem času. 5,3 % Obisk muzeja je bil del turističnega obiska Kamnika. 5,9 % Obiskal sem prireditev v muzeju (predavanje, muzejski/galerijski večer, 52,6 % muzejska delavnica, koncert, otvoritev razstave, ...). Med anketiranci je skoraj 60 % obiskovalcev, ki so odgovorili, da je od zadnjega obiska minilo manj kot pol leta. Med njimi je več kot 60 % kamniških občanov, med obiskovalci iz drugih krajev jih je skoraj dve tretjini, ki so bili nazadnje v MMK pred več kot enim letom. Petina anketirancev je muzej obiskala s svojimi otroki, dobra petina anketirancev je prišla v muzej v družbi s prijatelji, najmanj, malo več kot 15 %, je bilo obiskovalcev, ki so muzej obiskali s skupino turistov ali s skupino šolarjev. Med obiskovalci, ki sami prihajajo na obisk MMK, je skoraj dve tretjini kamniških občanov. Med obiskovalci MMK, ki imajo srednješolsko ali podiplomsko izobrazbo, je več moških. Delež moških je večji tudi med upokojenci in obiskovalci z drugimi statusi. Moških obiskovalcev je več tudi med najmlajšo starostno skupino (19 do 35 let) in starejšimi od 55 let. Največ mlajših obiskovalcev, starih med 19 in 35 let, obišče Muzej grad Zaprice, zanimanje za obisk Rojstne hiše Rudolfa Maistra in Galerije Mihe Maleša je največje med obiskovalci, ki so starejši od 56 let. Rojstna hiša Rudolfa Maistra in Muzej grad Zaprice pritegneta obiskovalce z različnimi interesi, potrebami in željami, Galerija Mihe Maleša pa je bolj zanimiva za obiskovalce muzejskih dogodkov. Ponudba Galerije Mihe Maleša in Rojstne hiše Rudolfa Maistra sta bistveno bolj zanimivi za Kamničane, v Muzeju grad Zaprice pa s pestrostjo ponudbe uspejo pritegniti večji delež obiskovalcev iz drugih slovenskih krajev. 4 Analize podatkov iz raziskave 4.1 Ocena kakovosti in zadovoljstva s storitvami MKK 4.1.1 Ocena zadovoljstva in kakovosti Anketirance smo prosili, da ocenijo kakovost in zadovoljstvo s storitvami, ki jim jih nudijo v MMK. Kakovost in zadovoljstvo s storitvami sta med seboj povezana pojma, pri čemer se mnenje posameznega obiskovalca muzeja o kakovosti storitev oblikuje v daljšem časovnem obdobju, zadovoljstvo pa je povezano z uporabo storitev, saj izhaja iz primerjave med zaznano izvedbo posamezne storitve in obiskovalčevimi pričakovanji. Obiskovalci oblikujejo svoj odnos do muzeja in njegovih storitev na osnovi lastnih izkušenj in tudi na osnovi mnenj, ki se oblikujejo v javnosti. Zato smo v anketni vprašalnik vključili še dve vprašanji, ki predstavljata kazalca zadovoljstva, s katerima ugotavljamo pripravljenost obiskovalcev, da MMK obiskujejo tudi v prihodnje in ga priporočajo svojim prijateljem in znancem. Preglednica 3: Ocena zadovoljstva in kakovosti muzejskih storitev n = 148 (1) (2) (3) (4) (5) Ali ste na splošno zadovoljni z obiskom MMK? 4,49 ,633 ,052 -1,496 4,916 Kako ocenjujete kakovost storitev v MMK? 4,22 ,626 ,051 -,371 ,220 Ali nameravate še kdaj obiskati MMK? 4,65 ,545 ,045 -1,253 ,614 Ali ste pripravljeni tudi vašim prijateljem in znancem priporočiti obisk v MMK? 4,49 ,565 ,046 -,545 ,715 Naslovi stolpcev: (1) aritmetična sredina; (2) standardni odklon; (3) standardna napaka aritmetične sredine; (4) koeficient asimetričnosti; (5) koeficient sploščenosti Preglednica 4: Ocene zadovoljstva z muzejskimi dejavnostmi za otroke in odrasle n = 148 (n) (1) (2) (3) (4) (5) Kako ste zadovoljni z vsebino muzejske pedagoške dejavnosti 124 za otroke? 4,60 ,540 ,048 -,868 -,348 Kako ste zadovoljni z vsebinami prireditev za odrasle (predavanja, koncerti, otvoritve razstav, muzejski in galerijski 115 4'58 '621 '°58 -1'438 2'025 večeri, javna vodenja po razstavah itd.)? Naslovi stolpcev: (n) število meritev; (1) aritmetična sredina; (2) standardni odklon; (3) standardna napaka aritmetične sredine; (4) koeficient asimetričnosti; (5) koeficient sploščenosti Rezultati t-testov za odvisna vzorca, ki ga sestavljajo anketiranci, ki so poleg splošnega zadovoljstva z obiskom muzeja ocenjevali tudi zadovoljstvo z vsebinami prireditev za odrasle, pokažejo značilne razlike med obema ocenama. Ocene zadovoljstva z vsebinami za odrasle so višje od ocen splošnega zadovoljstva z obiskom MMK. Med ocenami z vsebinami pedagoških programov za otroke in zadovoljstvom z obiskom MMK ne ugotavljamo značilnih razlik v ocenah. Majhne standardne napake aritmetične sredine potrjuj ejo zanesljivost vzorca in izračunanih statistik. Porazdelitve vrednosti spremenljivk pri vseh štirih meritvah so nesimetrične. To potrjujejo koeficienti asimetričnosti, saj njihova negativna vrednost kaže na asimetričnost porazdelitve vrednosti spremenljivk v levo k nižjim ocenam. Tudi vrednosti koeficientov sploščenosti potrjujejo nesimetrično porazdelitev vrednosti spremenljivk pri vseh štirih meritvah. 4.1.2 Zadovoljstvo s pedagoškimi dejavnostmi za otroke in vsebinami prireditev za odrasle Anketiranci so odgovarjali še na dve dodatni vprašanji o zadovoljstvu z vsebino muzejskih pedagoških dejavnosti za otroke in vsebinami muzejskih prireditev. Anketirancem na vprašanji ni bilo treba odgovoriti, če so menili, da teh dejavnosti ne poznajo in jih zato ne morejo oceniti. Pri pedagoških dejavnostih za otroke je to možnost izrabila skoraj petina anketirancev, 16 % anketirancev pa ni ocenjevalo muzejskih dogodkov za odrasle. Tudi v tem primeru majhne standardne napake aritmetične sredine potrjujejo zanesljivost vzorca in izračunanih statistik. Porazdelitve vrednosti spremenljivk pri obeh meritvah so nesimetrične, kar potrjujejo koeficienti asimetričnosti. 4.1.3 Razlike v ocenah kakovosti in zadovoljstva z muzejskimi storitvami Z rezultati testiranj z ANOVA in s t-preizkusi za neodvisne vzorce med vzorčnimi skupinami obiskovalcev MMK, ki se ločijo glede na posamezne demografske značilnosti (spol, izobrazba, delovnopravni status, starost) in še druge posebnosti (pogostost obiska muzeja, enote muzeja, razlogi za obisk muzeja ...), smo ugotovili naslednje statistično značilne razlike v ocenah: • Obiskovalci Muzeja grad Zaprice so bolj zadovoljni z obiskom kot obiskovalci Galerije Mihe Maleša, višje ocenjujejo kakovost storitev in izražajo večjo pripravljenost, da obisk muzeja priporočijo svojim prijateljem in znancem. • Rednejši obiskovalci, ki so muzej obiskali vsaj enkrat v obdobju zadnjega pol leta, in obiskovalci, ki so starejši od 35 let, so bolj odločeni, da ponovno obiščejo MMK. • Obiskovalci z višjo izobrazbo izražajo večjo pripravljenost, da obisk MMK priporočajo svojim prijateljem in znancem. • Z vsebino pedagoških dejavnosti za otroke in z vsebinami prireditev za odrasle so bolj zadovoljni obiskovalci, ki tudi sicer bolj pogosto prihajajo v muzej. • Z vsebinami prireditev za odrasle so bolj zadovoljne ženske, prav tako so z njimi bolj zadovoljni zaposleni in upokojenci. • Z vsebinami prireditev za odrasle so manj zadovoljni obiskovalci Galerije Mihe Maleša. N "O CD (D E I CD > CD M CD Ou 113 4.2 Razlike med ocenami pričakovane in zaznane kakovosti storitev 4.2.1 Ugotavljanje razlik med ocenami pričakovanj in zaznavanj kakovosti Merilni instrument HISTOQUAL vsebuje vprašanja, s katerimi se merijo pričakovanja. Tu nas je zanimalo, kakšen naj bi bil po mnenju anketirancev dober muzej. Sledijo vprašanja o zaznavanju, s katerimi smo merili zaznavanja anketirancev o storitvah v MMK. Anketiranci so svoja pričakovanja in zaznavanja ocenjevali na petstopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici, kjer je ocena 1 pomenila, da se s trditvijo sploh ne strinjajo, številka 5 pa je pomenila, da se s trditvijo povsem strinjajo. Rezultati merjenja pričakovanj in zaznavanj omogočajo izračunati velikost vrzeli, ki predstavlja razliko med oceno zaznane in pričakovane kakovosti storitev in se upošteva za merilo kakovosti storitev. Velikost vrzeli kakovosti storitev nam pove, kakšna je razlika med oceno zaznane in pričakovane kakovosti, usmerjenost vrzeli kakovosti storitev pa pove, če storitvena organizacija dosega ali celo presega pričakovanja svojih uporabnikov. Zaznana storitev je slaba, če obstaja vrzel med izvedenimi storitvami in pričakovanji. Storitev je sprejemljiva, če izvedene storitve dosegajo pričakovanja, storitev pa je izjemna, če izvedene storitve pričakovanja presegajo. (Hernon in Altman 1996; Robinson 1999) Preverjali smo, če se ocene kakovosti storitev, ki jih obiskovalci pričakujejo v muzeju, značilno razlikujejo od ocen dejansko zaznane kakovosti storitev v MMK. Za vsak par petindvajsetih vprašanj smo oblikovali ničelno domnevo: H0: m1 = M2 in raziskovalno domnevo: H2: m1 * M2. Z m1 smo označili povprečno oceno pričakovanj, z m2 pa povprečno oceno zaznavanj. S Preglednica 5: Razlike v ocenah med zaznavanjem in pričakovanji obiskovalcev MMK 114 n = 147 Pričakovanja Zaznavanje Kakovost muzejskih storitev M M M t Sig. 1. Muzejski prostori so fizično dostopni gibalno oviranim in starejšim. 4,33 3,13 -1,197 -9,177 0,000 2. Prostori muzeja so urejeni in čisti. 4,70 4,71 0,014 0,294 0,769 3. Muzejsko osebje je vljudno in prijazno. 4,85 4,80 -0,048 -1,152 0,251 4. Promocijska gradiva, ki se nanašajo na muzejsko ponudbo, so privlačna na pogled. 4,45 4,30 -0,150 -1,948 0,053 5. Za parkirišče obiskovalcev je poskrbljeno. 4,02 3,14 -0,878 -8,672 0,000 6. Muzej je opremljen z dobrimi orientacijskimi oznakami do razstav in zbirk. 4,47 4,24 -0,229 -3,737 0,000 7. Muzej ima prostor, namenjen obiskovalcem za počitek. 3,86 3,68 -0,176 -1,777 0,078 8. Vse razstave in zbirke v muzeju so obiskovalcem odprte za ogled. 4,50 4,40 -0,103 -1,563 0,120 9. Muzejske razstave in zbirke so aktualne. 4,39 4,38 -0,007 -0,107 0,915 10. Razstave in zbirke v muzeju ponujajo obiskovalcem doživetje. 4,54 4,31 -0,224 -4,088 0,000 11. Razstave in zbirke so opremljene z razumljivimi napisi in pojasnili o razstavljenih predmetih. 4,69 4,53 -0,153 -3,210 0,002 12. Razstave in zbirke v muzeju so postavljene na ogled tudi z uporabo informacijsko-komunikacij-ske tehnologije. 4,13 4,17 0,042 0,566 0,573 13. Osebje muzeja je obiskovalcem pripravljeno pomagati z razlago. 4,59 4,55 -0,035 -0,713 0,477 14. Muzejsko osebje je vedno pripravljeno obiskovalcem priskočiti na pomoč. 4,62 4,62 0,000 0,000 1,000 15. Obiskovalci čutijo, da je muzej namenjen njim. 4,61 4,45 -0,164 -2,743 0,007 16. Muzejsko osebje se posveti vsakemu posameznemu obiskovalcu. 4,15 4,26 0,105 1,546 0,124 17. Muzejsko osebje s svojim vedenjem vzbuja zaupanje pri obiskovalcih. 4,45 4,52 0,068 1,294 0,198 18. Muzej ima ustrezen odpiralni čas za obiskovalce. 4,57 4,13 -0,441 -5,701 0,000 19. Muzej je prilagojen za obisk družin z otroki. 4,45 4,33 -0,120 -2,011 0,046 20. Muzejsko osebje razume posebne potrebe obiskovalcev. 4,31 4,18 -0,126 -1,873 0,063 21. Muzejska trgovina ima zanimivo ponudbo spominkov. 4,01 3,80 -0,203 -2,291 0,023 22. Ponudba muzejske trgovine dopolnjuje muzejske zbirke. 4,03 3,78 -0,248 -3,009 0,003 23. Obveščanje o muzejski ponudbi preko FB-strani, e-pošte, spletne strani je vsebinsko zanimivo. 4,26 4,23 -0,021 -0,295 0,769 24. Muzej ima pestro in bogato ponudbo spremljajočih programov (predavanja, koncerti, muzejske delavnice, otvoritve razstav, muzejski in galerijski večeri ipd.). 4,46 4,54 0,075 1,273 0,205 25. Muzej s svojimi pedagoškimi programi dopolnjuje učni načrt vrtcev in osnovnih šol. 4,32 4,29 -0,036 -0,629 0,531 Skupna ocena kakovosti MMK 4,38 4,19 -0,184 -4,396 0,000 Naslovi stolpcev: (M) aritmetična sredina; (t) vrednost t-preizkusa za odvisna vzorca; (Sig.) stopnja statistične pomembnosti. t-testom za odvisna vzorca smo ugotavljali, ali je razlika med povprečnimi ocenami zaznavanja storitev in ocenami pričakovanj (v nadaljevanju ocena HISTO-QUAL) posledica nekega sistematičnega vpliva ali pa so razlike nastale povsem slučajno. Rezultate t-preiz-kusov za odvisna vzorca, ki jih prikazuje preglednica 5, so naslednji: • Za 11 ocen HISTOQUAL in skupno oceno HIS-TOQUAL je ugotovljena verjetnost, da zavrnemo ničelno domnevo H0, manjša od stopnje značilnosti (p = 0,05), zato lahko sprejmemo raziskovalno domnevo H2: m1 * M2 in zaključimo, da so razlike v ocenah zaznavanja in pričakovanj posledica nekih sistematičnih razlogov. Razlike med ocenami zaznavanj in pričakovanj so negativne, torej obiskovalci s temi dejavniki kakovosti niso zadovoljni, saj v MMK njihovih pričakovanj ne dosegajo. • Pri preostalih štirinajstih ocenah HISTOQUAL (Preglednica 5) je ugotovljena verjetnost, da zavrnemo domnevo, večja od stopnje značilnosti (p = 0,05), zato ničelne domneve ne moremo zavrniti in zaključimo, da so v vseh primerih razlike v ocenah zaznavanja in pričakovanj nastale slučajno. Ocene HISTOQUAL vseh 25 parov trditev, s katerimi je opredeljena kakovost muzejskih storitev, predstavljajo pomembne informacije za izboljšanje kakovosti storitev in načrtovanje razvoja posameznih sestavin obstoječih storitev ali povsem nove muzejske ponudbe. Rezultati kažejo, da MMK ne dosega pričakovanj vseh svojih polnoletnih obiskovalcev, saj je takšno oceno kakovosti storitev podala več kot polovica (blizu 60 %) vseh anketirancev, kar prikazuje tudi Ocene HIS-TOQUAL vseh 25 parov trditev, s katerimi je opredeljena kakovost muzejskih storitev, predstavljajo pomembne informacije za izboljšanje kakovosti storitev in načrtovanje razvoja posameznih sestavin obstoječih storitev ali povsem nove muzejske ponudbe. Rezultati kažejo, da MMK ne dosega pričakovanj vseh svojih polnoletnih obiskovalcev, saj je takšno oceno kakovosti storitev podala več kot polovica (blizu 60 %) vseh anketirancev, kar prikazuje tudi slika 1. Bolj podroben vpogled v rezultate testiranj pa nam pokaže kar enajst dejavnikov kakovosti storitev, s katerimi obiskovalci niso zadovoljni. Ti dejavniki gotovo vplivajo na skupno oceno kakovosti MMK.lika 1. Bolj podroben vpogled v rezultate testiranj pa nam pokaže kar enajst dejavnik- Slika 1: Prikaz porazdelitev ocen kakovosti storitev v MMK ov kakovosti storitev, s katerimi obiskovalci niso zadovoljni. Ti dejavniki gotovo vplivajo na skupno oceno kakovosti MMK. 4.2.2 Analiza pomembnosti in uspešnosti dejavnikov kakovosti muzejskih storitev Ker vrednosti ocen HISTOQUAL niso edini kriterij za določanje kritičnih dejavnikov kakovosti storitev, pač pa je potrebno upoštevati tudi oceno pričakovanj obiskovalcev, se priporoča analiza pomembnosti in uspešnosti posameznih dejavnikov muzejskih storitev. To je enostavna metoda za predstavitev rezultatov raziskav, ki omogoča grafični prikaz s štirimi kvadranti, v katere se dejavniki muzejskih storitev uvrščajo na osnovi dveh kriterijev. En kriterij je ocena HISTO-QUAL, drugi kriterij pa je povprečna vrednost ocene pričakovanj anketiranih obiskovalcev. Z analizo pomembnosti in uspešnosti, ki je ena od tehnik tržnega raziskovanja, ne ugotavljamo zgolj uspešnosti izvedbe aktivnosti, pač pa tudi pomembnost te aktivnosti in njen vpliv na zadovoljstvo uporabnikov. Združitev dveh obiskovalčevih ocen o pomembnosti in uspešnosti zagotavlja celovit vpogled v kakovost storitev in s tem jasne usmeritve za vodstva muzejev, kam naj usmerijo resurse za povečanje kakovosti delovanja muzeja (Fernandes, Lopez in Silva 2014). V zgornjem levem kvadrantu (Q1) so dejavniki kakovosti storitev, ki jim obiskovalci pripisujejo visoko, nadpovprečno pomembnost in so z njimi tudi zelo zadovoljni (slika 2): • Opredmeteni dejavniki kakovosti muzejskih storitev: (2) Prostori muzeja so urejeni in čisti; (11) Razstave in zbirke so opremljene z razumljivimi napisi in pojasnili o razstavljenih predmetih; (4) Promocijska gradiva, ki se nanašajo na muzejsko ponudbo, so privlačna na pogled. • Neopredmeteni dejavniki kakovosti muzejskih storitev: (3) Muzejsko osebje je vljudno in prijazno; (13) Osebje muzeja je obiskovalcem pripravljeno pomagati z razlago; (14) Muzejsko osebje je vedno pripravljeno obiskovalcem priskočiti na pomoč; (15) Obiskovalci čutijo, da je muzej namenjen njim; (17) Muzejsko osebje s svojim vedenjem vzbuja zaupanje pri obiskovalcih. • Muzejska ponudba: (8) Vse razstave in zbirke v muzeju so obiskovalcem odprte za ogled; (9) Muzejske razstave in zbirke so aktualne; (19) Muzej je prilagojen za obisk družin z otroki; (24) Muzej ima pestro in bogato ponudbo spremljajočih programov. Muzejska ponudba, usposobljenost muzejskega osebja za delo z obiskovalci in vidni elementi storitev so dejavniki, s katerim se v MMK lahko pohvalijo, saj presegajo visoka pričakovanja obiskovalcev. Vse, kar morajo v muzeju narediti, da se ohrani doseženo zadovoljstvo obiskovalcev, je nadaljevanje dobrega dela tudi v prihodnje. Z analizo pomembnosti in uspešnosti lahko do I o-čimo kritične dejavnike kakovosti muzejskih storitev z ocenami pričakovanj, ki so višje od povprečja, MMK pa teh pričakovanj ne dosega in za njimi nadpovprečno 115 Slika 2: Analiza pomembnosti in uspešnosti dejavnikov kakovosti muzejskih storitev 116 zaostaja, kar se izkazuje z nadpovprečno velikostjo negativne ocene HISTOQUAL. Vodstvo MMK se mora osredotočiti na kritične dejavnike kakovosti storitev, ki so v zgornjem desnem kvadrantu (Q2), in zanje pripraviti načrt za takojšnje ukrepanje. Kritični dejavniki so naslednji (slika 2): (6) Muzej je opremljen z dobrimi orientacijskimi oznakami do posameznih razstav in zbirk; (10) Razstave in zbirke v muzeju ponujajo obiskovalcem doživetje; (18) Muzej ima ustrezen odpiralni čas za obiskovalce. V spodnjih dveh kvadrantih so obiskovalcem manj pomembni dejavniki kakovosti storitev s podpovprečnimi ocenami pričakovanj. V spodnji desni kvadrant (Q4), ta je namenjen dejavnikom, ki jim obiskovalci ne pripisujejo večjega pomena, v MMK pa tudi teh njihovih nizkih pričakovanj ne dosegajo, se umeščata dva dejavnika kakovosti (slika 2), ki opredeljujeta ponudbo muzejske trgovine (21, 22), in trije dejavniki dostopnosti in udobja muzeja (1, 5, 7). Navedeni dejavniki so nizko na prioritetni lestvici za ukrepanje, pa kljub vsemu predstavljajo priložnosti za izboljšanje celovite kakovosti storitev v MMK. Obiskovalci so z dejavniki kakovosti iz levega spodnjega kvadranta (Q3) zadovoljni, saj MMK presega njihova pričakovanja. Dejavniki iz kvadranta Q3, ki so za MMK zgolj nepomembne prednosti, saj jih ne morejo ustrezno izkoristiti, ker obiskovalci tem dejavnikom glede na izmerjena nizka pričakovanja ne pripisujejo večjega pomena, in je zato vsako dodatno vlaganje muzejskih resursov nepotrebno, so naslednji (slika 2): • Pozornost, ki jo muzejsko osebje posveča obiskovalcem: (16) Muzejsko osebje se posveti vsakemu posameznemu obiskovalcu; (20) Muzejsko osebje razume posebne potrebe obiskovalcev. • Uporaba informacijske tehnologije: (12) Razstave in zbirke v muzeju so postavljene na ogled tudi z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije; (23) Obveščanje o muzejski ponudbi preko FB-stra-ni, e-pošte, spletne strani je vsebinsko zanimivo. • Muzejski pedagoški programi: (25) Muzej s svojimi pedagoškimi programi dopolnjuje učni načrt vrtcev in osnovnih šol. 4.2.3 Analiza pomembnosti in uspešnosti posameznih enot MMK Z analizo pomembnosti in uspešnosti lahko do I o-čimo tudi prioritete za pripravo ukrepov v posameznih enotah MMK. Da bi ugotovili, kako obiskovalci zaznavajo kakovost storitev v muzeju, smo v anketni vprašalnik vključili kar 25 spremenljivk, ki določajo kakovost muzejskih storitev in posredno vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev. Sledili smo vzoru avtorjev merilnega instrumenta SERVQUAL (Zeithaml, Paras-uraman in Berry 1990) ter z uporabo multivariantne faktorske analize poskušali kakovost muzejskih storitev pojasniti z manjšim številom skupnih faktorjev. nedvoumno pokaže, da so ukrepanja in dodatni resursi potrebni v Muzeju grad Zaprice, kjer ne uspejo dosegati nadpovprečno visokih pričakovanj obiskovalcev. Tudi v Galeriji Mihe Maleša pričakovanj, ki pa so bistveno nižja kot v ostalih dveh enotah, ne dosegajo. Ukrepi za izboljšanje delovanja muzejske enote so lahko priložnost za dvig izboljšanja celovite kakovosti storitev v MMK. Analiza pomembnosti in uspešnosti tudi pokaže, da v Rojstni hiši Rudolfa Maistra dosegajo visoka pričakovanja obiskovalcev, zato dodatno vlaganje resursov ni potrebno. (d E >N "O cd cd I cd > cd ci M cd cr Slika 3: Analiza pomembnosti in uspešnosti posameznih enot MMK 4.3 Faktorska analiza Da bi ugotovili, kako obiskovalci zaznavajo kakovost storitev v muzeju, smo v anketni vprašalnik vključili kar 25 spremenljivk, ki določajo kakovost muzejskih storitev in posredno vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev. Sledili smo vzoru avtorjev merilnega instrumenta SERVQUAL (Zeithaml, Parasuraman in Berry 1990) ter z uporabo multivariantne faktorske analize poskušali kakovost muzejskih storitev pojasniti z manjšim številom skupnih faktorjev. Pred uporabo faktorske analize smo najprej preve rili, ali so podatki primerni za izvedbo te analize. S primerjavo velikosti korelacijskih in parcialnih ko-relacijskih koeficientov smo izvedli Kaiser-Meyer-Olkinov (KMO) preizkus ustreznosti vzorčenja, da so vzorčni podatki primerni za multivariantno faktorsko analizo (Hair idr. 2006: 114). Tudi Barlettov preizkus sferičnosti pokaže, da obstaja odvisnost med petindvajsetimi opazovanimi spremenljivkami. Na osnovi izračunov vrednosti Cronbach a ugotavljamo zelo dobro ali celo vzorno zanesljivost merskega instrumenta (Litwin 2003, 6; Ferligoj, Leskošek in Kogovšek 1995: 159). Nove sintetične spremenljivke (imenujemo jih faktorji), te so linearna kombinacija petindvajsetih spremenljivk, ki vstopajo v faktorsko analizo, smo določili z metodo glavnih osi in pravokotno rotacijo faktorjev Varimax s Kaiserjevo normalizacijo, ki zagotavlja medsebojno neodvisnost rotiranih faktorjev. Tako smo zagotovili čim bolj enostavno faktorsko strukturo, v kateri vsakemu faktorju pripada le ena faktorska utež z veliko vrednostjo, vrednosti drugih faktorskih uteži pri tem faktorju pa so zelo majhne. Primerno število faktorjev smo določili na osnovi lastne vrednosti uporabljenih faktorjev, ki mora biti večja od 1, posamezna spremenljivka pa je pojasnjevala vsaj en faktor (Hair idr. 2006: 107). Pri vseh spremenljivkah je vrednost komunalitete presegla 50 % s skupnimi faktorji pojasnjene variance, zato spremenljivk nismo izločali iz nadaljnjega postopka. Izločali smo le tiste spremenljivke, kjer so bile vse faktorske uteži manjše od +/-0,40 ali so močno kore-lirale z več faktorji. Spremenljivke, ki niso zadoščale navedenima kriterijema, smo izločali eno po eno. V končni rešitvi ostanejo trije faktorji. Prvi faktor, ki smo ga dobili z metodo glavnih osi in pravokotno rotacijo faktorjev, nam pojasnjuje dobrih 35 % celotne variance zaznane kakovosti muzejskih storitev, drugi faktor pojasnjuje slabih 20 % s prvim faktorjem še nepojasnjene variance, tretji faktor pa pojasnjuje malo manj kot 15 % variance, ki ni pojasnjena s prvima dvema faktorjema. Prvi faktor sestavljajo spremenljivke, s katerimi so anketiranci ocenjevali usposobljenost muzejskega osebja za delo z obiskovalci, njihovo odzivnost ter pozornost, ki jo namenjajo vsakemu posameznemu obiskovalcu. Prvi faktor poimenujemo usmerjenost k obiskovalcem, ki ga popišemo na naslednji način: »Muzejsko osebje je vljudno in prijazno ter si vzame čas tudi za posebne potrebe obiskovalcev. Obiskovalcem je pripravljeno pomagati in se jim tudi osebno posvetiti. V muzeju prilagajajo obratovalni čas potrebam obiskovalcem, muzejski programi pa so prilagojeni tudi družinam z otroki.« Drugi faktor sestavljajo spremenljivke, s katerimi 117 0) E >N "O cd cd E I cd > cd ci M cd cr Preglednica 6: Faktorska analiza dejavnikov zaznavanja kakovosti muzejskih storitev (1) (2) (3) (4) (5) Faktor 1: Usmerjenost k obiskovalcem 4,921 35,151 ,921 3 Osebje muzeja je vljudno in prijazno. ,756 ,650 13 Osebje muzeja je obiskovalcem pripravljeno pomagati z razlago. ,887 ,831 14 Osebje muzeja je pripravljeno obiskovalcem priskočiti na pomoč. ,893 ,837 16 Osebje muzeja se posveti vsakemu posameznemu obiskovalcu. ,758 ,646 17 Osebje muzeja s svojim vedenjem vzbuja zaupanje pri obiskovalcih. ,699 ,667 18 Muzej ima ustrezen odpiralni čas za obiskovalce. ,626 ,574 19 Muzej je prilagojen za obiske družin z otroki. ,671 ,669 20 Osebje muzeja razume posebne potrebe obiskovalcev. ,685 ,646 Faktor 2: Ponudba storitev 2,733 19,519 ,833 23 Obveščanje o muzejski ponudbi preko FB-strani, e-pošte in spletne strani je vsebinsko zanimivo. ,818 ,739 24 Na voljo je pestra in bogata ponudba spremljajočih programov. ,797 ,725 25 Pedagoški programi dopolnjujejo učni načrt vrtcev in osnovnih šol. ,801 ,769 Faktor 3: Dostopnost muzeja 2,091 14,934 ,720 1 Dostopnost za gibalno ovirane in starejše ,850 ,725 5 Urejena parkirišča ,772 ,673 7 Obiskovalcem je na voljo prostor za počitek. ,626 ,593 SKUPAJ 9,745 69,604 ,905 Naslovi stolpcev: (1) vrednost faktorske uteži (predstavlja korelacijo med originalnimi spremenljivkami in faktorji); (2) vrednost komunalitete (delež variance, ki je pojasnjena s skupnimi faktorji); (3) lastna vrednost faktorja; (4) odstotek s faktorjem pojasnjene variance; (5) Cronbach a (statistična ocena reprodukcije ali stabilnosti podatkov, dobljenih z merskim instrumentom). Vrednost indeksa KMO = 0,889; Barlettov preizkus sferičnosti: Approx. Chi-Square 1168,75; df 91; Sig. 0,000. Metoda glavnih osi in pravokotna rotacija Varimax s Kaiserjevo normalizacijo. Rotacija je konvergirala v 4 iritacijah. 118 so obiskovalci ocenjevali obseg ponudbe muzejskih storitev in njihovo izvedbo, zato ga tudi poimenujemo ponudba muzejskih storitev, opišemo pa ga lahko z naslednjimi besedami: »V ponudbi muzeja je, poleg muzejskih razstav in zbirk, tudi pester in bogat izbor spremljajočih programov za odrasle obiskovalce, učni načrt vrtcev in osnovnih šol pa dopolnjujejo muzejski pedagoški programi. Za obveščanje o muzejski ponudbi se uporablja sodobna informacijska tehnologija.« S tretjim faktorjem, ki ga poimenujemo dostopnost muzeja, pojasnjujemo dostopnost muzeja, še posebej imamo v mislih gibalno ovirane in starejše osebe, ter zagotavljanje udobja za obiskovalce, tako z urejenimi parkirišči v neposredni bližini muzeja kot tudi s prostori za počitek obiskovalcev med ogledom muzejskih razstav in zbirk. Če smo zaznavanje posameznih dejavnikov kakovosti muzejskih storitev merili s petindvajsetimi spre- menljivkami, nam rezultati faktorske analize omogočajo, da zaznavanje obiskovalcev izrazimo zgolj s tremi skupnimi faktorji, s katerimi je pojasnjenih slabih 70 odstotkov variance zaznane kakovosti muzejskih storitev v MMK. Ti trije faktorji, ki so rezultat faktorske analize, so kazalci zaznane kakovosti muzejskih storitev v MMK. Vrednosti faktorskih uteži so visoke, od najnižje vrednosti 0,574 do največje vrednosti 0,837, kar kaže na zelo dobro povezanost med originalnimi spremenljivkami, s katerimi smo merili zaznavanja obiskovalcev, in tremi sintetičnimi spremenljivkami - faktorji. 4.3.1 Razlike v ocenah kazalcev zaznane kakovosti Z ANOVO oz. s t-testom za neodvisne vzorce smo ugotavljali, ali med posameznimi vzorčnimi skupinami obiskovalcev MMK obstajajo razlike v ocenah kazal- cev zaznane kakovosti muzejskih storitev. Ugotovili smo naslednje: • Obiskovalci Muzeja grad Zaprice in Rojstne hiše Rudolfa Maistra so bistveno bolj kot obiskovalci Galerije Mihe Maleša zadovoljni z dejavniki, ki opredeljujejo kazalca usmerjenost muzeja k obiskovalcem in ponudba storitev. • Kamniški občani so bolj zahtevni in kritični kot obiskovalci iz drugih krajev. Tako dejavniki kazalcev ponudba muzejskih storitev in usmerjenost k obiskovalcem ne dosegajo pričakovanj Kamničanov. • Vsi obiskovalci so sicer nezadovoljni z dostopnostjo muzeja, izstopa pa izrazito nezadovoljstvo obiskovalcev iz Kamnika. 4.3.2 Analiza pomembnosti in uspešnosti kazalcev zaznane kakovosti Analiza pomembnosti in uspešnosti kazalcev zaznane kakovosti muzejskih storitev pokaže (slika 4): • da je usmerjenost k obiskovalcem kazalec zaznane kakovosti, s katerim se MMK lahko pohvali, saj z večino dejavnikov kakovosti, ki so vključeni v ta kazalec, dosegajo ali celo presegajo nadpovprečno visoka pričakovanja obiskovalcev. Obstajajo priložnosti za izboljšanje celovite kakovosti, ki jih vidimo v večjem prilaganju obratovalnega časa potrebam obiskovalcev in v še večji prilagojenosti muzejskih programov družinam z otroki; • da so obiskovalci zadovoljni s ponudbo muzejskih storitev. Kazalnik se sicer nahaja v tretjem kvadrantu Q3, kjer se dodatnih vlaganj za izboljšanje kakovosti ne predvideva, potrebno pa je kontinuirano spremljanje zadovoljstva obiskovalcev, da se ohranja doseženo stanje kakovosti; • da je dostopnost muzeja priložnost za povečanje celotnega zadovoljstva s storitvami v MMK, čeprav obiskovalci ne izražajo visokih pričakovanj glede parkiranja, prostorov za počitek in dostopnosti muzejskih prostorov za gibalno ovirane. Še posebej kritična dejavnika sta dostop za gibalno ovirane in parkiranje. 4.4 Moč povezanosti zadovoljstva obiskovalcev s kazalci kakovosti in zadovoljstva Rezultat multiple regresijske analize je regresijska enačba, s katero izrazimo odvisnost med oceno zadovoljstva obiskovalcev s storitvami MMK (kot odvisno spremenljivko) in neodvisnimi spremenljivkami: kazalci zaznane kakovosti muzejskih storitev, ki so rezultat faktorske analize; kazalca zadovoljstva s storitvami in ocena kakovosti storitev v MMK. Z multiplim korelacij-skim koeficientom ugotavljamo moč odvisnosti med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami, z multiplim determinacijskim koeficientom pa delež variance v odvisni spremenljivki, ki je pojasnjena z variabilnostjo v neodvisnih spremenljivkah. Zanesljivost dobljene regresijske funkcije preverjamo z F-testom, s t-testom pa ugotavljamo regresijske koeficiente, ki so značilno različni od nič. Da lahko ugotovitve regresijske analize, ki smo jo izvedli na vzorcu obiskovalcev muzeja, posplošimo na polnoletne obiskovalce MMK, morajo biti izpolnjene predpostavke, na katerih temelji regresijska analiza. Ugotavljamo, da so vrednosti rezidualov normalno porazdeljene, med reziduali obstaja rahla pozitivna kore-lacija, neodvisne spremenljivke med seboj niso močno korelirane, model regresijske enačbe je popoln, saj so vanj vključene vse neodvisne spremenljivke (UCLA B. l.). Ker so predpostavke, na katerih temelji regresijska analiza, izpolnjene, smemo ugotovitve, dobljene s pomočjo vzorca, posplošiti na celotno populacijo obiskovalcev muzeja, ki so starejši od 18 let (Bastič 2006: 3). Na podlagi vzorčnih podatkov o vrednostih standardiziranih regresijskih koeficientov (preglednica 7) zaključimo, da na zadovoljstvo obiskovalcev muzeja najmočneje vplivata kakovost muzejskih storitev in pripravljenost obiskovalcev, da muzej obiščejo tudi v prihodnje. Kazalci zaznane kakovosti (usposobljenost muzejskega osebja, ponudba storitev, dostopnost muzeja) in pripravljenost obiskovalcev, da obisk muzeja priporočijo prijateljem in znancem, s precej enakovredno močjo, čeprav nekoliko šibkeje, vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev. 4.5 Ugotovitve Z analizo variance ANOVA smo preverili, če obstajajo statistično značilne razlike v ocenah posameznih dejavnikov pričakovane in zaznane kakovosti muzejskih storitev med posameznimi skupinami obiskovalcev. Rezultati so pokazali, da značilne razlike v ocenah obstajajo med Kamničani in obiskovalci iz drugih krajev. Kamniški občani so bolj zahtevni in kritični kot obiskovalci iz drugih krajev, saj imajo značilno višja pričakovanja o ponudbi in izvedbi muzejskih storitev, izrazito pa izstopa njihova ocena o dostopnosti muzeja. Značilne razlike v ocenah posameznih dejavnikov kakovosti opazimo tudi med obiskovalci posameznih enot MMK. Manjše zadovoljstvo v primerjavi z obiskovalci Muzeja grad Zaprice in Rojstne hiše Rudolfa Maistra ugotavljamo med obiskovalci Galerije Mihe Maleša. Ti so manj zadovoljni z dejavniki kakovosti, s katerimi je opredeljena ponudba in izvedba muzejskih storitev, izražajo pa tudi manjšo pripravljenost, da bi obisk muzeja priporočali svojim prijateljem in znancem. Ugotovili smo, da za skupno oceno kakovosti MMK velja, da je razlika med oceno pričakovanj in oceno zaznavanj obiskovalcev statistično značilna. Statistično značilne so tudi razlike med ocenami pričakovanj in ocenami zaznavanj med enajstimi pari dejavnikov kakovosti. Rezultati testiranj so pokazali, da so razlike med ocenami zaznavanj in pričakovanj negativne. Ugotovitve kažejo, da imajo obiskovalci v navedenih primerih višja pričakovanja, ki jih v MMK ne morejo izpolniti. Hernon in Altman (1996: 40) sta zapisala, da je zaznana kakovost storitev slaba, če obstaja negativna vrzel med izvedenimi storitvami in pričakovanji. Rezultati faktorske analize po metodi glavnih osi in z uporabo pravokotne rotacije Varimax s Kaiserjevo normalizacijo potrjujejo, da lahko zadovoljstvo obiskovalcev s kakovostjo storitev v MMK, ki se meri z večjim številom spremenljivk, pojasnimo s tremi skupnimi 119 Slika 4: Analiza pomembnosti in uspešnosti kazalcev zaznane kakovosti muzejskih storitev Preglednica 7: Rezultati regresijske analize Nestandardizirani koeficient Standardizirani koeficient Sig. SE Konstanta 1,507 ,335 4,496 ,000 Usmerjenost k obiskovalce m ,214 ,097 ,176 2,209 ,029 Ponudba muzejskih storite v ,161 ,064 ,186 2,536 ,013 Dostopnost muzeja ,084 ,037 ,167 2,272 ,025 Obiskovalci so pripravljeni obisk muzeja priporočiti p rijateljem in znancem. ,162 ,075 ,163 2,156 ,033 Obiskovalci bodo muzej ob skovali tudi v prihodnje. ,250 ,072 ,246 3,481 ,001 Ocena celovite kakovosti m uzejskih storitev. ,290 ,062 ,332 4,635 ,000 Odvisna spremenljivka: Zadovoljstvo obiskovalcev muzeja. Multipli popravljeni determinacijski koeficient R2 = 0,633. F 32,112 > Fa = 0,05, ml = 6, m2 = 102 = 2,19. (D £ >M "O CD cd £ I cd > co M CD cr 120 faktorji, ki predstavljajo kazalnike zaznane kakovosti storitev, s katerimi lahko pojasnimo 70 % variance zaznane kakovosti muzejskih storitev. Med oceno zadovoljstva uporabnikov muzejskih storitev (kot odvisno spremenljivko) in šestimi neodvisnimi spremenljivkami obstaja močna linearna povezanost, ki jo lahko izrazimo z multiplo regresijsko enačbo. Ugotovimo lahko, da spremenljivke usposobljenost muzejskega osebja, ponudba storitev, dostopnost muzeja ter pripravljenosti obiskovalcev, da obisk muzeja priporočijo prijateljem in znancem, s precej enakovredno močjo vplivajo na zadovoljstvo obiskovalcev z obiskom muzeja, najmočneje pa vplivata spremenljivki kakovost muzejskih storitev in pripravljenost obiskovalcev za ponoven obisk MMK. Rezultati regresijske analize pritrjujejo mnenju Hernona in Altmanove (1996: 40), da sta pojma zadovoljstvo obiskovalcev in kakovost storitev tesno povezana. Rezultati analize tudi pritrjujejo mnenju, ki sta ga podali Zeithaml in Bitner (2003: 85-89), da je zadovoljstvo obiskovalcev širši pojem, saj nanj poleg zaznane kakovosti storitev vplivajo tudi situacij-ski in osebni dejavniki. Zadovoljstvo obiskovalcev se lahko izrazi, če obiskovalci izkusijo storitev, kakovost storitev pa je ena od sestavin zadovoljstva obiskovalcev (Hébert 1994: 33). Zaključek Pričakovanja obiskovalcev presegajo trenutno raven kakovosti muzejskih storitev v MMK. Rezultati meritev jasno pokažejo dejavnike kakovosti storitev, po katerih MMK najbolj zaostaja za pričakovanji svojih obiskovalcev. Rezultati raziskave tudi pokažejo, katere so skupine obiskovalcev, ki se jim mora MMK posebej posvetiti, pokazala pa so se tudi področja, kjer so potrebni ukrepi za izboljšanje obstoječega stanja kakovosti muzejskih storitev. Vodstvo muzeja ima tako možnost, da posamezne dejavnike kakovosti muzejskih storitev prilagodi pričakovanjem posameznih skupin obiskovalcev in pripravi ustrezne preventivne in korektivne ukrepe za izboljšanje ugotovljenega stanja. Rezultati raziskave so tudi osnova za dopolnitev ali razvoj novih storitev, ki jih pričakujejo obiskovalci MMK. Raziskava je pokazala, da so v MMK usmerjeni k obiskovalcem. Ti so zadovoljni z muzejskim osebjem, saj je vljudno in prijazno, si vzame čas tudi za njihove posebne potrebe, jim je pripravljeno pomagati in se jim tudi osebno posvetiti. Ugotavlja tudi, da muzeju uspeva dosegati visoka pričakovanja obiskovalcev o njegovi ponudbi, ki poleg muzejskih razstav in zbirk obsega tudi pester in bogat izbor spremljajočih programov za odrasle obiskovalce ter muzejski pedagoški program, s katerim se dopolnjuje učni načrt vrtcev in osnovnih šol. K tako visoki oceni muzejskih programov gotovo prispeva vsebinsko zanimivo obveščanje o muzejski ponudbi z uporabo sodobne informacijske tehnologije. Rezultati raziskave potrjujejo, da je skupna ocena kakovosti muzejskih storitev, ki je razlika med povprečnimi ocenami zaznavanj in pričakovanj, rahlo negativno usmerjena. To pomeni, da v MMK ne dosegajo pričakovanj vseh svojih obiskovalcev, saj jih le malo več kot 40 % ocenjuje, da so vsa njihova pričakovanja, povezana z muzejskimi storitvami v MMK, dosežena oz. celo presežena. Če želimo izboljšati skupno oceno kakovosti MMK, je treba izpostaviti dejavnike kakovosti storitev, ki imajo izrazito negativno razliko med ocenami zaznavanj in pričakovanj. Najdemo jih med dejavniki kakovosti, ki pojasnjujejo dostopnost muzeja za gibalno ovirane in starejše osebe ter udobja za obiskovalce, tako z urejenimi parkirišči v neposredni bližini muzeja kot tudi s prostori za počitek obiskovalcev med ogledom muzejskih razstav in zbirk. Med dejavniki, ki dokaj močno vplivajo na rahlo negativno usmerjenost skupne ocene kakovosti storitev v MMK, so tudi ponudba muzejske trgovine, pomanjkljiva opremljenost muzejskih prostorov z orientacijskimi oznakami do posameznih razstav in zbirk, muzejski programi, ki po mnenju obiskovalcev ponujajo premalo doživetij in so tudi premalo prilagojeni družinam z otroki, najbolj pa izstopa vprašanje obratovalnega časa, ki je premalo prilagojen potrebam obiskovalcev. Rezultati raziskave ponujajo tudi predlog, da se dodatni resursi za dvig obstoječe ravni kakovosti storitev usmerijo v Muzej grad Zaprice, kjer ne uspejo dosegati nadpovprečno visokih pričakovanj obiskovalcev, največja vrzel med zaznavanji in pričakovanji pa se ugotavlja med dejavniki kakovosti, ki pojasnjujejo fizično dostopnost muzejske zgradbe. Največ mlajših obiskovalcev, starih med 19 in 35 let, obišče Muzej grad Zaprice, zanimanje za obisk Rojstne hiše Rudolfa Maistra in Galerije Mihe Maleša je največje med obiskovalci, ki so starejši od 56 let. Rojstna hiša Rudolfa Maistra in Muzej grad Zaprice pritegneta obiskovalce z različnimi interesi, potrebami in željami, Galerija Mihe Maleša pa je bolj zanimiva za obiskovalce muzejskih dogodkov. Ponudbi Galerije Mihe Maleša in Rojstne hiše Rudolfa Maistra sta bistveno bolj zanimivi za Kamničane, v Muzeju grad Zaprice pa s pestrostjo ponudbe uspejo pritegniti tudi večji delež obiskovalcev iz drugih slovenskih krajev. Obiskovalci Galerije Mihe Maleša so v primerjavi z obiskovalci Muzeja grad Zaprice in Rojstne hiše Rudolfa Maistra manj zadovoljni s samim obiskom in z vsebinami muzejskih prireditev za odrasle, izražajo manjšo pripravljenost, da obisk muzeja priporočijo svojim prijateljem in znancem, manj so tudi zadovoljni z dejavniki kakovosti, s katerimi je opredeljena usmerjenost muzeja k obiskovalcem in ponudba muzejskih storitev. Značilne so tudi razlike med obiskovalci iz kamniške občine in obiskovalci iz drugih krajev. Kamniški občani so bolj zahtevni in kritični kot obiskovalci iz drugih krajev, saj imajo značilno višja pričakovanja pri večini dejavnikov kakovosti, s katerimi sta opredeljeni usmerjenost muzeja k obiskovalcem in ponudba muzejskih storitev, v muzeju pa njihovih pričakovanj ne uspejo dosegati. Čeprav kar vsi obiskovalci muzeja izražajo nezadovoljstvo z dostopnostjo muzeja, pa izstopa izrazito nezadovoljstvo obiskovalcev iz kamniške občine. Obiskovalci MMK visoko ocenjujejo celovito kakovost ponudbe v MMK, ocene zadovoljstva z vsebinami muzejskih programov za odrasle so celo višje od ocen zadovoljstva z obiskom MMK kot tudi z vsebinami pedagoških dejavnosti za otroke. Obiskovalci so izrazili visoko raven zvestobe MMK, saj so odločeni, da bodo tudi v prihodnje prihajali na obisk v kamniški muzej in so pripravljeni obiske v muzeju priporočati svojim prijateljem in znancem. Visoko ocenjena kakovost muzejskih storitev in pripravljenost obiskovalcev, da muzej obiščejo tudi v prihodnje, imata po rezultatih regresijske analize poleg ocen usposobljenosti muzejskega osebja, ponudbe storitev in dostopnosti muzeja ter pripravljenosti obiskovalcev, da obisk muzeja priporočijo prijateljem in znancem, največji vpliv na zadovoljstvo obiskovalcev z obiskom muzeja in posredno tudi na uspešnost delovanja celotne muzejske organizacije. Vodstvo muzejske organizacije, ki pozna dejavnike, s katerimi so obiskovalci zadovoljni, pozna kritične dejavnike kakovosti storitev in pozna skupine obiskovalcev, ki so najmanj zadovoljni s posameznimi dejavniki kakovosti, razpolaga s ključnimi informacijami za odločanje o razporejanju razpoložljivih virov. Rezultati raziskave opozarjajo na vprašanje obratovalnega časa, ki je premalo prilagojen potrebam obiskovalcev, in usmerjajo materialne in finančne vire v aktivnosti za izboljšanje dejavnikov kakovosti storitev, ki opredeljujejo dostopnost muzeja, še posebej to velja za Muzej grad Zaprice, pri nekaterih dejavnikih, s katerimi je opredeljena usmerjenost muzeja k obiskovalcem, pa so potrebna dodatna usposabljanja muzejskega osebja za delo z obiskovalci. Predlagane usmeritve vodijo v povečanje zadovoljstva obiskovalcev s kakovostjo storitev v celotni organizaciji. 121 122 Literatura Patrick ASUBONTENG, Karl J. MCCLEARY in John E. SWAN, 1996: SERV-QUAL revisited: a critical review of service quality. Journal of Services Marketing 10, 6. 62-81. Majda BASTIČ, 2006: Metode raziskovanja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru. Man I. CHENG in Yim King Penny WAN, 2012: Service Quality of Macao Museums. Journal of Quality Assurance in Hospitality & Tourism 13, 1. 37-60. Ralf ČEPLAK, 1993: Marketing v neprofitnih organizacijah V: Zborovanje Društva slovenskih muzealcev, ur. Taja Čepič. 26-29. Ljubljana: Društvo slovenskih muzealcev. 1KA. Dostopno na: https://www.1ka.si/ (dostop 29. 12. 2015). Anuška FERLIGOJ, Karmen LESKOŠEK in Tina KOGOVŠEK, 1995: Zanesljivost in veljavnost merjenja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Paula FERNANDES, Rui LOPEZ in Fatima SILVA, 2014: Student Perception of Quality in Higher Education Institutions. V: Action-Based Quality Management: Strategy and Tools for Continuous Improvement, ur. Marta Peris-Ortiz in José Álvarez-García. 143-156. Cham: Springer. Sergej FLERE, 2000: Sociološka metodologija: temelji družboslovnega raziskovanja. Maribor: Pedagoška fakulteta. Floyd J. FOWLER, 1995: Improving survey questions: design and evaluation. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publications. Isabelle FROCHOT in Howard HUGHES, 2000: HISTOQUAL: The development of a historic houses assessment scale. Tourism Management 21, 2. 157-167. André GOB in Noémie DROUGUET, 2007: Muzeologija: Povjest, razvitak, iza-zovi današnjice. Zagreb: Antibarbarus. Joseph F. Jr. HAIR, William C. BLACK, Barey J. BABIN, Rolph E. ANDERSON in Ronald L. TATHAM, 2006: Multivariate data analysis. Upper Saddle River, NJ: Pearson Prentice Hall. Françoise HÉBERT, 1994: Service quality: An unobtrusive investigation of interlibrary loan in large public libraries in Canada. Library and Information Science Research 16, 1. 3-21. Peter HERNON in Ellen ALTMAN, 1996: Service quality in academic libraries. Norwood, N. J.: Ablex. Peter HERNON in Ellen ALTMAN, 2010: Assessing service quality: satisfying the expectations of library customers. Chicago, ILL: American Library Association. K. Douglas HOFFMAN in John E. G. BATESON, 2006: Services marketing: concepts, strategies & cases. Mason, OH: Thomson /South-Western. Eilean HOOPER-GREENHILL, 2012: Museums and their visitors. London: Routledge. Nevenka HROVATIN, 2002: Ekonomski vidiki menedžmenta nevladnih organizacij. V: Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij, ur. Dejan Jelovac. 71-92. Ljubljana: Radio Študent, ŠOU in Koper: Visoka šola za management. ICOM. Development of the Museum Definition according to ICOM Statutes (2007-1946). Dostopno na http://archives.icom.museum/hist_def_eng. html (dostop 13. 1. 2016). Philip KOTLER in Alan R. ANDREASEN, 1996: Strategic marketing for nonprofit organizations. Upper Saddle River, N. J.: Prentice-Hall. Neil G. KOTLER, Philip KOTLER, Wendy I. KOTLER in Neil G. KOTLER, 2008: Museum marketing and strategy: designing missions, building audiences, generating revenue and resources. San Francisco, CA: Jossey-Bass. Mark S. LITWIN, 2003: How to assess and interpret survey psychometrics. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publications. Riadh LADHARI, 2009: A review of twenty years of SERVQUAL research. International Journal of Quality and Service Sciences 1, 2. 172-198. Christopher H. LOVELOCK, Sandra VANDERMERWE in Barbara LEWIS, 1999: Services marketing: a European perspective. London: Prentice Hall Europe. Fiona MACLEAN, 1997: Marketing the museum. London: Routledge. Suzana MARKOVIC, Sanja RASPOR JANKOVIC in Jelena KOMŠIC, 2013: Museum Service Quality Measurement Using the Histoqual Model. V: Tourism in Southern and Eastern Europe, ur. Sandra Jankovic in Dora Smolčic. 201-216. Opatija: University of Rijeka, Faculty of Tourism and Hospitality Management. Marek M. NOWACKI, 2005: Evaluating a museum as a tourist product using the servqual method. Museum management and curatorship 20, 3. 235-250. Richard L. OLIVER, 1980: A cognitive model of the antecedents and consequences of satisfaction decisions. Journal of Marketing Research 17, 4. 460-469. Lau Pei MEY in Badaruddin MOHAMED, 2010: Service quality, visitor satisfaction and behavioural intentions: pilot study at a museum in Malaysia. Journal of Global Business and Economics 1, 1. 226-240. A. PARASURAMAN, Valarie A. ZEITHAML in Leonard L. BERRY, 1985: A conceptual model of service quality and its implications for future research. The Journal of Marketing 49, 4. 41-50. A. PARASURAMAN, Valarie A. ZEITHAML in Leonard L. BERRY, 1989: SERVQUAL: a multiple-item scale for measuring consumer perceptions of service quality. Journal of Retailing 64, 1. 12-40. A. PARASURAMAN, Valarie A. ZEITHAML in Leonard L. BERRY, 1991: Refinement and reassessment of the SERVQUAL scale. Journal of Retailing 67, 4. 420-450. A. PARASURAMAN, Valarie A. ZEITHAML in Leonard L. BERRY, 1994: Alternative scales for measuring service quality: a comparative assessment based on psychometric and diagnostic criteria. Journal of Retailing 70, 3. 201-230. Nancy PHASWANA-MAFUYA in Norbert HAYDAM, 2005: Tourists' expectations and perceptions of the Robben Island Museum - a world heritage site. Museum Management and Curatorship 20, 2. 149-169. Verena Perko VIDRIH, 2010: Prepustite človeku, kar je človeško in računalniku računalniško! V: Zborovanje Slovenskega muzejskega društva Bela krajina 1.-2. 2010, ur. Darko Knez in Barbara Sosič. 8-15. Ljubljana: Slovensko muzejsko društvo. Franka PISKAR in Slavko DOLINŠEK, 2006: Učinki standarda kakovosti ISO. Koper: Fakulteta za management. Igor PODBREŽNIK in Štefan BOJNEC, 2015: Ugotavljanje kakovosti storitev v splošnih knjižnicah. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Grosuplje: Združenje splošnih knjižnic, Koper: Fakulteta za management. Stewart ROBINSON, 1999: Measuring service quality: current thinking and future requirements. Marketing Intelligence & Planning 17, 1. 21-32. Hui-Ying SHI in Chao-Chien CHEN, 2008: A Study of Service Quality and Satisfaction for Museums -Taking the National Museum of Prehistory as an Example. The Journal of Human Resource and Adult Learning 14, 1. 159-170. Tomislav ŠOLA, 1997: Essays on Museums and their Theory: Towards a Cybernetic Museum. Helsinki: The Finnish Museum Association. Tomislav ŠOLA, 2001: Marketing u muzejima ili o vrlini i kako je obznaniti. Zagreb: Hrvatsko muzejsko društvo. Jens THORHAUGE, 2011: From classical to digital public libraries. V: Sto let razvoja knjižnice Otona Župančiča, ur. Vilenka Jakac Bizjak. 189-204. Ljubljana: Mestna knjižnica Ljubljana. Nada TRUNK ŠIRCA, Mitja I. TAVČAR in Niko ABRAHAMSBERG, 2003: Management nepridobitnih organizacij. Koper: Fakulteta za management. UCLA. SPSS Web books regression with SPSS chapter 2 - Regression diagnostic. Dostopno na: http://www.ats.ucla. edu/stat/spss/webbooks/reg/ cha pter2/spssreg2.htm (dostop 4. 1. 2016). Dejan VONČINA, 2000: Tržnokomunikacijski splet muzeja. V: Kulturne ustanove in arhivsko gradivo: arhivi in marketing; računalniško popisovanje arhivskega gradiva v praksi, ur. Miran Kafol in Mija Mravlja. 93-97. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Mik WISNIEWSKI, 2001: Using SERVQUAL to assess customer satisfaction with public sector services. Managing Service Quality 11, 6. 380-388. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 - ORZVKD39, 90/12, 11/2013. Valarie A. ZEITHAML, Leonard L. BERRY in A. PARASURAMAN, 1988: Communication and control processes in the delivery of service quality. Journal of Marketing 52 (april). 35-48. Valarie A. ZEITHAML, A. PARASURAMAN in Leonard L. BERRY, 1990: Delivering quality service: balancing customer perceptions and expectations. New York: Free Press. Valarie A. ZEITHAML in Mary Jo BITNER, 2003: Services marketing: integrating customer focus across the firm. Boston, MA: McGraw-Hill/Irwin. Christian WALTL, 2006: Museums for visitors: Audience development - A crucial role for successful museum management strategies. New roles and missions of museums: INTERCOM 2006 symposium. Taipei: ICOM - INTERCOM. Dostopno na: http://www.intercom.museum/documents/1-4Waltl. pdf (dostop 9. 1. 2016). Renata Pamic1 Komenskega ulica 1, Kranj renata.pamic@zvkds.si Obeležja prve svetovne vojne 1914-1918 na območju Občine Kamnik V prispevku so popisani spomeniki in spominske plošče na območju Občine Kamnik v čast padlim v prvi svetovni vojni. Spomenike in plošče so postavljale župnije, na obeležjih prevladuje križ. Vklesani simboli vojne, kot so vojaški boben, trobenta, sablja, bajonet, simbolizirajo dinamiko in grozote vojne, vklesane oljčne vejice in venci iz palmovih listov pa zmago in mir. Za obeležja prve svetovne vojne je bila značilna zlata barva. Po umetniški vrednosti in prostorski umestitvi najbolj izstopa spomenik prve svetovne vojne na kamniških Žalah, odkrit šele leta 1939. Idejno zasnovo slikarja Staneta Cudermana je realiziral kipar Boris Kalin z domačimi obrtniki. Leta 1957 je bilo v Mekinjah edino vojaško pokopališče preurejeno v park. S tem je bil izbrisan spomin na 52 vojakov, ki so bili ranjeni v prvi svetovni vojni in so umrli v vojaški bolnišnici v Mekinjah. Na spomenike in plošče na območju Občine Kamnik je vklesanih 289 imen žrtev vojne, na obe ležje pa še vedno čaka 27 žrtev iz župnije Sela pri Kamniku. Ključne besede: prva svetovna vojna, spomeniki in spominske plošče v občini Kamnik This article presents the inventory of all monuments and commemorative plaques in Kamnik municipality region in honour of lost soldiers in World War I (WWI). A cross preva l ls on the memorials which were put up by parishes. The engraved symbols of war, such as a military drum, a trumpet, a sabre, and a bayonet symbolize dynamics and horror of the war. The engraved olive branches and the wreath made of palm leaves symbolize the victory and peace. Golden co lour is typical for WWI memorials. The monument of WWI on Žale, Kamnik, unveiled in 1939 is the one which stands out in artistic value and spatial placement.The conceptual design of painter Stane Cuder-man was realized by sculptor Boris Kalin and local craftsmen. In 1957 the only military cemetery in Mekinje was reshaped into a park. With that act 52 soldiers who were wounded in WWI and died in the military hospital in Mekinje were erased from one's memory. 289 victims' names are engraved on the monuments and commemorative plaques in the region of Kamnik municipality, but 27 victims' names from parish Sela near Kamnik are still waiting to be put on the plaque. Key words: World War I, monuments and commemorative plaques in Kamnik municipality Sto let po prvi svetovni vojni, v času novih lokalnih vojn in svetovnih migracijskih tokov se ponovno sprašujemo, ali svetovnega miru res ni mogoče zagotoviti brez vojn in številnih žrtev. Priča smo številnim svetovnim političnim in ideološkim razprtijam, ki kot tempi-rana bomba grozijo človeštvu. V času prve svetovne vojne so bi l i uničeni zvonovi, zdesetkane so bile vasi in mesta, v cerkvah se je mo l ilo: »Kuge, lakote in voj- 1 Doktorica znanosti, univ. dipl. soc. in inž. gradb., Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj. x S't / •. * Ut K j:, v - , V* -'i J'*. -> t «RffcjS ■ ¿V * ■ Kj - ■FTvw v ' SlIigF. , • «fŠS ■• i • • NA TEM COK.OPAJS.-U p'OilVA * UJL vojakov a\sTsecafts«? [' nT VOSKE K! sc SE "DSAV L- v ^ t-* M?-'NJČKEM SAMOSTANI I\ " w m * 6 » ^ ¿r Mekinje - vojaško pokopališče s križem in ploščo, na kateri piše, da tu počiva 109 vojakov, kar ni skladno s podatki iz Registra vojnih grobišč. (Foto: Renata Pamič, Fototeka ZVKDS, OE Kranj) ne, obvaruj nas o Gospod!« Številne spominske plošče in spomeniki z imeni padlih vojakov po naših krajih so še danes zgovoren dokaz o tem, kako vojne spreminjajo demografsko podobo naroda. Ko se vojna konča, ostaneta ža I ost in grenek spomin. In prav slednji je vklesan v kamen - z imeni in priimki gospodarjev in sinov. Nekaj časa po vojni so svojci pričakovali in upali, da se bo morda pogrešani le vrnil. Pomnike in plošče so običajno postavljale župnije, ki so se tudi v obredih redno spominjale padlih, umrlih in pogrešanih vojakov. Največ spomenikov in plošč je bilo postavljenih v prvem desetletju po vojni, saj je nekaj časa trajalo, da so zaključili zbiranje podatkov. Izjemi sta tunjiška fara, ki je obe I ežje postavi I a po sto letih, leta 2014, ter župnij a Se I a pri Kamniku, ki kljub zbranim podatkom še vedno nima obe I ežja. Ža I ostno dejstvo je, da so bi I i leta 1957 grobovi 52 voj akov, ki so bi I i ranjeni v prvi svetovni vojni in so umrl i v vojaški bolnišnici v Mekinjah, odstranjeni in preurejeni v park, njihova imena pa zbrisana. Vseh trenutno vklesanih imen padlih, umrlih in pogrešanih žrtev prve svetovne vojne je 289. Moralo pa bi jih biti vsaj 368. Tudi ta prispevek je namenjen splošni in strokovnijavnosti, da se obnovijo obstoječi spomeniki in spominske plošče oziroma dopolnijo in obeležijo imena padlih, umrlih in pogrešanih voj akov prve svetovne vojne tam, kjer to do danes ni bilo storjeno. 123 124 Nevlje Enajst let po koncu prve svetovne vojne je neveljska fara obeležila spomin na svoje padle vojake in jim ob fasadi cerkve sv. Jurija postavila spominsko ploščo. V pokončen kamnit okvir, ki se v spodnjem delu prisla-nja na betonski podstavek s koritom za rože, so vgradili temno spominsko ploščo in vanjo v dveh z vertikalno črto ločenih stolpcih pod imeni krajev vklesali imena dvajsetih padlih vojakov iz Nevelj, Vrhpolja, Oševka, Hriba in Porebra. Križ, letnici začetka in konca prve svetovne vojne ter posvetilo je kamnosek vklesal v okvirno vrhnjo pravokotno ploskev, ki posnema širino vgrajene napisne plošče, na vertikalah okvira pa sta reliefno izklesana venca, simbola zmage. Posvetilo se glasi: »Vojnim žrtvam župnije Nevlje.« Pod imeni padlih je v treh vrsticah vklesano svetopisemsko besedilo: »Sveti jim večna luč! Sveta in dobra je misel moliti za mrtve. II. Mak. 12.« V pravokotno ploskev spodnjega dela okvira je kamnosek vklesal običajne simbole vojne: puško, sabljo, bajonet, vojaški boben, trobento ter pod njimi oljčni vejici in letnico postavitve spominske plošče, 1929. Vsi napisi in simboli na spominski plošči so pozlačeni. Na spominski plošči so vklesana imena šestih padlih vojakov iz Nevelj: BURJA LEOPOLD, FLERIN ALOJZ, NOVAK IVAN, PREKLET LOVRENC, REMS FRANC, SITAR JOŽEF. Z Vrhpolja je padlo osem vojakov: DOLAR IVAN, DROLC IVAN, HOČEVAR IVAN, JERINA VINKO, KONČNIK RUDOLF, KOTNIK VIKTOR, NOVAK KAROL, PETEK JOŽEF. Iz Oševka so padli trij e voj aki: PANČUR JOŽEF, ZO-BAVNIK IVAN, ZOBAVNIK BLAŽ. S Hriba sta padla KLEMENC BLAŽ in URH MATIJA, s Porebra pa BURJA FRANC. Mot nik V pokončni okvir z blago segmentnim ločnim vrhnjim zaključkom in poudarjenimi vogali je bila leta 1922 na južno fasado cerkve sv. Jurija v Motniku pritrjena pokončna siva marmornata plošča v spomin 22 vojakom, žrtvam prve svetovne vojne iz Motnika in Zgornjega Motnika. V ploščo so v dveh stolpcih vklesana imena devetnajstih padlih in treh pogrešanih vojakov, pod vsakim imenom sta zapisana še datum rojstva in smrti posameznega vojaka. V zgornjem delu spominske plošče, ki oblikovno posnema segmentni lok okvira, je sredinsko vklesan venec z bajonetom, levo in desno od venca pa je s poglob Ijenimi črtami vrezan križ. Pod simboli je kamnoseško obrušen pas z napisom: »V SVETOVNI VOJNI PADLIM VOJAKOM.« Nad stolpcema z imeni v osi križa sta vklesani in s poglobljeno črto podčrtani imeni kraja »Motnik« in »Zgor. Mot-nik«. Med stolpcema poteka vertikalna poglobljena črta. V prvem stolpcu so vklesani podatki enajstih padlih iz Motnika, v desnem pa osmih padlih iz Zgornjega Motnika. Podatki treh pogrešanih so posebej vklesani pod imeni padlih iz Zgornjega Motnika. Stolpca sta v spodnjem delu podčrtana s poglobljeno črto. V spodnjem delu spominske plošče sta v kamnoseško obru-šenem polju vklesani številki 1914 in 1918, letnici začetka in konca prve svetovne vojne, med letnicama Nevlje - spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni (Foto: Renata Pamič, ZVKDS, OE Kranj) Motnik - spominska plošča v prvi svetovni vojni padlim vojakom (Foto: Renata Pamič, ZVKDS, OE Kranj) pa je z malimi črkami vklesan verz: »Daleč ste in niste daleč. Truplo vam trohni v tujini, duša biva v domovini. Skozi verne nam molitve sije zlati up združitve.« Pod posvetilnim verzom v spodnjem delu spominske plošče sta sredinsko vklesana letnica postavitve spominske plošče (1922) in besedilo »Rojakom - rojaki«. Na mestih pritrditve plošče so nameščene okrasne kovinske rozete. V prvem stolpcu plošče so pod besedo Motnik vklesani podatki enajstih padlih: AVBELJ IVAN *5. 12. 1869 t12. 11. 1918, BRVAR JOSIP *27. 2. 1889 t1. 7. 1915, CENE GABRIJEL *17. 3. 1873 f14. 10. 1915, CENE IVAN *10. 3. 1881 f8. 5. 1916, GRABNAR LU-DOVIK *25. 8. 1893 f9. 7. 1916, KRIŽNIK GAŠPER *9. 12 1889 t18. 11. 1918, KRIŽNIK IVAN *24. 8. 1896 t20. 10. 1917, PISKAR FRANC *29. 11. 1893 t1. 8. 1916, PISKAR JOSIP *29. 3. 1895 f4. 9. 1915, PUNGARTNIK IVAN *11. 4. 1893 f12. 5. 1915, ŽUŽA IVAN *20. 8. 1884 f25. 11. 1917. V drugem stolpcu plošče so pod napisom Zgor. Motnik vklesani podatki osmih padlih: CENCELJ JURIJ *19. 4. 1894 t26. 2. 1915, GRABNAR FRANC *8. 3. 1894 t19. 2. 1915, KRIŽNIK JOSIP *19. 3. 1872 t18. 2. 1915, KROPIVŠEK FRANC *17. 7. 1891 t8. 9. 1918, OREHOVEC FRANC *28. 7. 1890 t2. 3. 1915, SLAPNIK JURIJ *24. 4. 1893 t24. 7. 1916, SMRKOLJ FRANC *24. 1. 1890 t7. 3. 1915, ŽIBERT VINKO *4. 4. 1883 t8. 5. 1915. Vklesana so imena tudi treh pogrešanih: BRVAR IVAN Motnik *24. 12. 1874 od 1917, SKRIČ IVAN *9. 5. 1891-1914, REBERŠEK IVAN Rebro *21. 6. 18811914. Običajno so na spomenikih in ploščah, posvečenim padlim v prvi svetovni vojni, črke zlatili, v Motniku pa so obarvane s črno barvo, kar je verjetno posledica kasnejših posegov. Spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni se ohranja in varuje v sklopu cerkve sv. Jurija, ki ima v registru kulturne dediščine številko EŠD 2070. Podatke o nekaterih padlih vojakih v prvi svetovni vojni najdemo tudi na družinskih nagrobnikih na pokopališču ob cerkvi. Tako so podatki o padlem Juriju Slapniku zapisani na družinskem nagrobniku Kropiv-škovih. Jurij je bil rojen 24. 4. 1893, umrl pa je 24. 7. 1916. Družinsko izgubo in vdanost v usodo potrdi še verz, vklesan v spodnjem delu nagrobnika: »Mladenič najlepših let - Bog odloči mora umret.« Zgodovinsko je zanimiv družinski nagrobnik Cene-tovih. V podstavek nagrobnika je tik pri tleh prilepljena manjša granitna plošča z naslednjimi podatki: V VOJNI PADLA GABRIJEL *17. 3. 1873 t14. 10. 1915, JELKO *17. 3. 1926 t26. 1. 1945. Na nagrobniku sta skupaj na plošči napisana Gabrijel in Jelko, prvi kot žrtev prve in drugi kot žrtev druge svetovne vojne. Podatki so vklesani in pozlačeni. Zgornji Tuhinj V pročelje vhoda v cerkev Marijinega vnebovzetja v Zgornjem Tuhinju je vgraj en pokončen apnenčast kamnit okvir s polkrožno zaključeno zgornjo prečko, v kateri je sredinsko oblikovan križ. Enakokraki križ v krogu je kamnosek oblikoval tako, da je najprej zari- Zgornji Tuhinj - spominska plošča padlim vojakom (Foto: Renata Pamič, ZVKDS, OE Kranj) sal krog in sredi njega križ, potem je v krogu re l iefno izsekal venec zmage iz palmovih listov ter jih pozlatil. Križ nad vencem zmage v sklenjenem krogu ima močno simbolno funkcijo, v znaku križa je bila premagana smrt, v tem znaku so padli vojaki sklenili življenje. V okvirje vgrajena spominska plošča iz sivega marmorja. Vanjo je v dveh stolpcih, ločenih s sredinsko poglobljeno vertikalno črto, pod imenom kraja vklesanih 53 imen in letnic rojstva padlih vojakov. Nad stolpcema z imeni padlih je v dveh vrsticah vklesano posvetilo: »V SPOMIN PADLIM VOJAKOM 1914-1918«, pod stolpcema pa je posvetilni verz: »Bog naj v raju venča vse, ki za domovino padli ste!« Pod posvetilnim verzom je kamnosek vklesal in pozlatil simbole vojne: puško, sabljo, bajonet, vojaški boben, trobento, pod njimi pa še oljčni vejici, simbola miru. Na spominski plošči ni signature kamnoseka in letnice postavitve plošče. Iz Zgornjega Tuhinja je padlo šestnajst vojakov: častnik KADUNC RAF. *1894, BREZNIK FRANC *1896, DACAR ANTON *1898, DACAR JERNEJ *1881, DROLC JURIJ *1892, HRIBAR FRANC *1896, HRIBAR FRANC *1899, HRIBAR JANEZ *1883, JEGLIČ FRANC *1892, KONCILJA FELIKS *1892, KONCILJA JOŽE *1889, KRAMAR JANEZ *1881, KRAMAR LEOPOLD *1894, VOLKAR JERNEJ *1895, VOLKAR PAVEL *1871, ŽAVBI JANEZ *1873. 125 126 Zgornji Tuhinj - nagrobna plošča rodbine Zavasnik s portretom padlega častnika Rafaela Kadunca (Foto: Renata Pamič, ZVKDS, OE Kranj) MAftJfA KONCILJA H VRANKAR * ¡1= 1053 -1- 27 i: 1927 JOŽEF KONCI L)A s It : issS® psttel ix F E L ' f koncili a * ■ . • .. E-ade.1 4 t ■?■-: P.^V ■ .. PAL13H... fiNTDN . • ■"■" - ■ -"- . . i 12 ■--■■.-.: -V- » i:3.'S?B - . N.:.' v -¿M ii - !®C -V 1 . -K . _ Zgornji Tuhinj - nagrobna plošča Primčeve rodbine z imeni padlih vojakov Jožefa in Feliksa Koncilja (Foto: Renata Pamič, ZVKDS, OE Kranj) Iz kraja Golice je padlo dvanajst vojakov: BALOH JANEZ *1900, BALOH MATEVŽ *1891, BERLEC JAKOB *1895, BREZNIK FRANC *1876, BREZNIK ŠIMEN *1886, GROCER MATEVŽ *1877, HRIBAR FRANC *1897, HRIBERNIK NIKO *1891, MEDJA BLAŽ *1884, NOVAK ALOJZ *1894, NOVAK JOŽE *1898, TOMAŽIČ JANEZ *1890. Iz kraja Liplje sta padla vojaka: HRIBAR ANTON *1890, HRIBAR JAKOB *1897. Iz Črnega Vrha so trije vojaki: BALOH FRANC *1897, HRIBOVŠEK MATEVŽ *1892, KANCJANI MIHA *1878. Iz kraja Cirkuše so padli trije vojaki: HRIBAR JAKOB *1893, KODRA ŠIMEN *1878, ŽAVBI JANEZ *1895. Iz vasi Veliki Hrib so trije padli vojaki: HACE FRANC *1885, JERAS FRANC *1896, MOLK LOVRENC *1889. Iz vasi Ma I i Hrib so štirje padli vojaki: BALOH JOŽE *1885, BALOH LEOPOLD *1887, HRIBAR JANEZ *1892, KALIŠNIK FRANC *1890. Z Laz je šest padlih voj akov: CVEK JANEZ *1894, DACAR FRANC *1885, HACE JANEZ *1872, PODBEV-ŠEK ŠIMEN *1889, SLAPAR ALOJZ *1883, ZAJC PRIMOŽ *1891. S Sel so štirje padli vojaki: KOŽLAKAR ALOJZ *1889, MOHAR FRANC *1881, MOHAR PAVEL *1889, PIRŠ MARTIN *1885. Na levi strani vhoda v cerkev je na fasado pritrj ena zanimiva zgodovinska elipsoidna nagrobna plošča rodbine Zavasnik, na njej so portreti družinskih članov. Na plošči je lepo ohranjena elipsoidna porcelanasta fotografija častnika Rafaela Kadunca in pod njo zapis: »osmošolec roj. l. 1894 padel na bojišču, Doberdobu l. 1916«. Na fasadi cerkve najdemo še zgodovinsko družinsko nagrobno ploščo Primčeve rodbine. Na plošči sta vklesani imeni Jožefa in Feliksa Koncilje. Jožef je bil rojen 11. februarja 1889, padel pa je 15. septembra 1915, Feliks je bil rojen 15. maja 1892, padel pa je 4. decembra 1915. Vojna je v enem samem letu terjala dva člana družine. Zgornje Stranje V prvem desetletju po prvi svetovni vojni, leta 1929, je dobilo spomenik 35 padlih in pogrešanih župljanov iz takratne občine Stranje, občine Bistričica in občine Županje Njive. Spomenik je postavljen ob zvoniku župnijske cerkve sv. Benedikta. Spomenik je iz kraškega apnenca izdelal kamnoseški mojster Alojzij Vodnik iz Ljubljane. Podnožje spomenika sestavlja razvita, členjena kamnita baza, na katero je sredinsko postavljen osrednji pokončni okvir s polkrožno oblikovanim vrhnjim delom, v okvir pa je vgrajena temna marmornata spominska plošča z imeni padlih vojakov. Ob straneh spomenika sta na kamniti bazi granati, prostor med granatama in osrednjim delom spomenika pa zapolnjujeta plošči s stilizirano upodobljenima vazama z rožami. Posebej dekorativno je oblikovan in s simboli oprem Ijen vrhnji del spomenika. Na zgornji ploskvi prečke okvi ra sta na me šče ni kle sa ni pla me ni ci, na vr hu pol krož ne ga za ključka pa tri topovske krogle, ki tvorijo trikotno obliko in zaključujejo spomenik. Zgornji rob polkrožnega kamnitega zaključka je še dekorativno poudarjen z izsekanimi trakovi. Sredi vertikalne ploskve vrhnjega dela spomenika je v krogu reliefno izklesan venec, sredi katerega je glajen enakokraki križ. V vogalih ploskve pa sta z velikimi številkami vklesani in pozlačeni letnici začetka in konca prve svetovne vojne. Na tlaku pred spomenikom je nameščena okrogla profilirana kamnita vaza. V pokončno spominsko ploščo iz temnega marmorja je v zgornjem delu vklesano s poglobljeno črto podčrtano pozlačeno posvetilo: »V SPOMIN PADLIM IN POGREŠANIM ŽUPLJANOM.« Iz občine Stranje je v vojni padlo devet župljanov: GRADIŠEK TOMAŽ *1874, JAGODIC ALEŠ *1881, KRE-GAR FRANC *1875, PESTATOR FRANC *1877, RODE PAVEL *1887, RODE PETER *1875, SITAR FRANC *1884, ŠLEBIR JANEZ *1891, ZVERŽINA JOŽEF *1887. Zgornje Stranje - spomenik padlim in pogrešanim župlja-nom (Foto: Renata Pamic, ZVKDS, OE Kranj) Kamnik - spomenik prve svetovne vojne na Žalah (Foto: Renata Pamic, ZVKDS, OE Kranj) cd "> O "O 0 m M 1 CD > CD M cd cr Iz občine Bistričica je v vojni padlo dvanajst žup-ljanov: ČEVKA FLORIJAN *1898, GRADIŠEK ALOJZIJ *1898, GRADIŠEK FRANCE *1896, KLEMENEC FRANCE *1892, KLEMENEC FRANCE *1880, KUHAR JANEZ *1897, MOČNIK ANTON *1891, ZAMLJEN JANEZ *1891, ZAMLJEN NIKOLAJ *1889, ZAMLJEN PETER *1891, ZOBAVNIK FLORIJAN *1897, ŽAGAR JANEZ *1893. Iz obči ne Žu pa nje Nji ve je pa dlo šti rinajst žu plja-nov: BALANTIČ JANEZ *1894, BERLIC KAREL *1896, KEMPERL FRANC *1896, KEMPERL MIHA *1885, LA-NIŠEK ALOJZIJ *1891, PREKLET FRANC *1894, PRE-LESNIK ALOJZIJ *1874. STAROVASNIK FRANC *1887, STAROVASNIK LEOPOLD *1876, STAROVASNIK PAVEL *1883, VIDER JAKOB *1894, VIDER JANEZ *1889, VIDER MATIJA *1880, VRTAČNIK JANEZ *1874. Kamnik Kamničani so svojim padlim vojakom odkrili spomenik 10. septembra 1939. Otvoritev je bil a načrtovana za 25-let ni co začet ka pr ve svetov ne voj ne, pa se je zaradi tehničnih težav in nedokončanih del zavlekla. Spomenik je bil odkrit teden dni po začetku druge svetovne vojne. Avtorja spomenika sta akademski kipar Boris Kalin in akademski slikar Stane Cuderman, ki je izdelal idejni osnutek za spomenik. Spomenik je postavljen ob pokopališču na Žalah. Spomeniško kompozicijo ob severovzhodnem zidu pokopališča sestavljajo več kot dvesto let stara mogočna lipa, pokopališki zid z vogalno nameščeno tri metre visoko marmornato plo ščo z vklesanimi in pozl ače ni mi ime ni 60 pa dlih vojakov, vitko ločno konstrukcijo, ki se na eni strani opira na zid, na drugi pa zaključi v kamnitem podnožju z mogočnim tri in pol metra visokim kipom roke z mečem. Armiranobetonska ločna konstrukcija z okoli 500 cm višine in razponom 760 cm je na zgornji strani obložena z grobo obklesanimi kosi rdečega porfirja, na notranji strani pa z gladkimi ploščami, na katerih je razporejen po celotnem loku vklesan napis: MRTVI NAS UČE ŽIVETI. Lok kot mavrica po viharju svetovne vojne simbolno veže mrtve z živimi. Žrtve, katerih posmrtni ostanki ležijo po doberdobskih in drugih bojnih poljanah, so tako na simbolni način povezane tudi z domačim pokopališčem, kjer počivajo njihovi domači. Konstrukcijo, ki ločno povezuje spomenik in spominsko ploščo, obrašča bršljan, celotno kompozicijo pa z mogočno krošnjo sprejema pod svoje okrilje lipa, simbol slovanstva. Kmalu po vojni, leta 1924, so Kamničani začeli zbirati za spomenik. Takrat so že mnogi manjši kraji imeli svoje spomenike. Akcija je ponovno stekla leta 1934. Novi odbor za postavitev spomenika pod vodstvom Franca Bokaliča je z organizacijo koncerta kamniških pevskih društev zbral še 4000 dinarjev čistega dohodka. Spomenik naj bi postavi I i na eni od treh lokacij: ob steno cerkve na Žalah, pred pokopališčem ob lipi ali nad železniško postajo Kamnik - mesto, kjer se od ceste na Žale odcepi sprehajalna pot pod galerijami. Končno je bil sprejet idejni osnutek slikarja in grafika Staneta Cudermana (1895-1946). Izvedbo spomenika na trikotni zelenici z mogočno lipo med dvema cestama in pokopališkim zidom so skupaj s kiparjem Borisom Kalinom realizirali domači obrtniki. Zidarska dela je izvedel zidarski mojster Franc Iskra iz Kamnika. Kamen za lok so nalomili v dolini Konjščice pod Veliko 127 128 planino, kamnito kopasto podnožje spomenika - roke - je izvedeno iz zelenkastih porfirnih skal. Roko je izklesal kipar Marjan Keršič. Mogočna 350 cm dolga roka - desnica, monolit iz belega braškega marmorja, drži rezilo v tla zabodenega bronastega meča in dviga ročaj visoko kot križ. Od daleč bronasti meč vzbuja videz križa. Simbolno pomeni spomenik konec vojne. Do spomenika vodijo kamnite stopnice, lipo je včasih obdajala hrastova klop, delo tovarne Remec, sedaj pa jo obdaja nizek kamnit zidec. Spomenik je bil po slovesni otvoritvi in opravljenem verskem obredu za pokojne vojake predan Občini Kamnik v skrb in vzdrževanje. Na pis na spo min ski plo šči se začne s sre din sko vklesanim in pozlačenim križem, ob katerem sta na levi in desni strani še letnici začetka in konca prve svetovne vojne. Spomenik je posvečen naslednjim padlim vojakom: BEŽEK RIHARD, BIZJAK ALOJZ, DOLENC JOŽEF, DORNIK FRANC, GLAVAČ IVAN, GRČAR IVAN, GRČAR ANTON, GRČAR FRIDERIK, HANŽIČ JERNEJ, HOČEVAR IGNACIJ, HOMAR JAKOB, HOSTNIK LUDVIK, HROVAT MILAN, HUMAR ANTON, JAGODIC FRANC, JEREB ALEŠ, KALIŠNIK JAKOB, KLADNIK VIKTOR, KOFLER JOŽEF, KOŠIR FRANC, KOTNIK ANDREJ, KRANJ C ANTON, KREGAR FLORIJAN, LAMPIČ FRIDERIK, LAVRIČ FRANC, LAVRIČ JANEZ, LEVIČNIK FRANC, MACHTIG IVAN, MOČNIK FRANC, OGRIN IVAN, OSO-LIN GREGOR, PIRC ANTON, PIRC FRANC, PIRC JOŽEF, PIRC JULIJ, PLAHUTA FRANC, PLAHUTNIK FRANC, PRAŠNIKAR ALOJZIJ, PRINČIČ FRANC, PROHINAR LUDVIK, REMS KAROL, REPNIK FRANC, REPNIK JANEZ, REPNIK LUKA, ROMŠAK MIHAEL, SAMEC FLORI-JAN, SLEVC JANEZ, ŠAVELJ JOŽEF, ŠKERJANC KAROL, ŠKERJANC PRIMOŽ, TRAMPUŽ RUDOLF, ULČAR IVAN, ULČAR LEOPOLD, URANIČ MIHAEL, VRHOVNIK IGNACIJ, ZITTERER KRISTIJAN, ŽEROVNIK JOŽEF, HRASTAR FRANC, LAMBERGER JANEZ. Med redkimi ohranjenimi historičnimi nagrobniki z imenom padlega vojaka v prvi svetovni vojni najdemo na kamniškem pokopališču nagrobnik Prohinarje-vih, kjer je napisan vojak Prohinar Ludvik, rojen 5. 9. 1894 f23. 6. 1915. Lepo je ohranjen tudi nagrobnik Grčarjeve rodbine, kjer sta napisana padla Ivan in Anton (Ivan *6. 2. 1885 t28. 9. 1916 in Anton *10. 12. 1894 t21. 11. 1916). Sela pri Kamniku Podatke o padlih iz župnij e Se I a pri Kamniku je v statusu (Status Animarum) in matični knjigi poiskal župnik Danijel Kaštrun in jih zaenkrat dal v lesen okvir ob vhodu v župnijsko cerkev sv. Neže. Vsekakor si padli v vojni - po sto letih - zaslužijo vsaj skromno spominsko ploščo. Vtem prispevku bodo njihova imena in drugi podatki zapisani, kot jih navaja župnijska kronika. Iz dvanajstih župnijskih vasi je zbral 27 imen, žrtev vojne 1914-1918. O padlih poleg datuma rojstva navajamo tudi hišo, iz katere so bili, in kje so umrli. Iz vasi Se I a: Šuštar Anton, Se I a 1, Zg. Šuštar, r. 7. 1. 1877 t13. 11. 1915, padel kot vojak v Podgori, Gorica; Berlec Jožef, Sela, Kajžar, r. 16. 3. 1884, umrl v vojski, pogrešan; Hribar Franc, Sela, Tonc, r. 7. 5. 1900 t26. 6. 1916, padel na italijanskem bojišču (Asiago); Petek Jožef, Sela 12, Kavsar, r. 16. 2. 1875 t23. 10. 1916 pri Asiagu. Iz vasi Znojile: Mali Janez, Znojile 4, Ukec, r. 26. 4. 1898 t30. 12. 1917 Trident, Tirolska, umrl za grižo; Burja Alojz, Znoj i I e 6, Štuček, r. 1. 10. 1898 t17. 3. 1917 v bolnici kot vojak v Judenburgu. Iz vasi Žubejevo: Poljanšek France, Žubejevo 5, Mihov, r. 3. 7. 1887 toktobra 1915 v Galicij i; Kotnik Janez, Žubejevo 3, Durgel, r. 17. 12. 1891 t14. 2. 1915 v Galiciji; Trebušak Janez, Žubejevo 4, Cesar, r. 10. 12. 1874 t4. 6. 1916, padel na Krasu. Iz vasi Bela Peč: Klemen Janez, Bela Peč 5, Logar, r. 25. 6. 1891 t27. 12. 1917 vojak rudar. Iz vasi Trobelno: Hribar Jakob, Trobelno 1, Boštjanov, r. 26. 4. 1871 t8. 12. 1917, j etika, posledica vojne; Trebušak Matija, Trobelno 4, Filtelčar, 3. 2. 1897 tpogrešan, izginil brez sledu. Iz vasi Sovinja Peč: Sovinšek Franc, Sovinja Peč 4, Smonkar, r. 26. 12. 1891 tizginil na Ruskem; Močnik Janez, Sovinja Peč 1, Tinčetov, r. 9. 4. 1885 t11. 1. 1919, ujet v Rusiji v Taškentu; Dolinšek Jurij, Sovinja Peč 10, Nagrod, r. 16. 4. 1890 t18. 4. 1915, umrl v vojni bolnici na Dunaju. Iz vasi Poljana: Poljanšek Franc, Poljana 2, Jakčev, r. 6. 12. 1889 tnov. 1914 na ruskem bojišču; Poljanšek Janez, Po Ijana, Blažkov, r. 22. 6. 1887 t 8. 4. 1915 v bolnici v Galiciji. Iz vasi Rožično: Spruk Franc, Rožično 2, Šinkovec, r. 2. 10. 1893 t7. 10. 1918 kot vojak na dopustu za grižo; Debelec Alojzij, Rožično 8, Janezov, r. 16. 5. 1885 t20. 5. 1915 v Galiciji; Jožef Kuhar, Rožično 9, Lazar, r. 6. 3. 1870 t28. 7. 1917, umrl v bolnici v Olomucu. Iz vasi Studenca: Dolinšek Janez, Studenca 2, Gros, r. 7. 12. 1888 t12. 4. 1915 v voj aški bolnici v Ljubljani; Sovinšek Janez, Studenca 8, Breznik, r. 24. 4. 1894 t16. 6. 1915 v Kolomeji v Galiciji; Sovinšek Jakob, Studenca 8, Breznik, r. 10. 7. 1887 t1915 zaradi granate, ki ga je zadela v glavo v Galiciji. Iz vasi Markovo: Debelec Nikolaj, Markovo 10, Ja-kec, r. 7. 12. 1890, izginil kot ujetnik v Rusiji. Iz vasi Podhruška: ni navedenih žrtev. Iz vasi Srednja vas: Trebušak Franc, Srednja vas 6, Pančur, r. 13. 1. 1876 t3. 4. 1918 na Dunaju kot vojak; Debe I ec Janez, Srednja vas 23, Jožefc, r. 17. 5. 1882, rusko ujetništvo - pogrešan; Droljc Franc, Srednja vas 25, Jaklnov, r. 16. 3. 1891, padel v Galiciji. Župnik v kroniki navaja, da so bili leta 1914 na severnem bojišču ranjeni France Plahutnik iz Rožična 1, Janez Močnik iz Sovinje Peči 1, ranjen in ujet pa Alojzij Kuhar iz Bele Peči 4. Na dan slovesnega praznovanja sv. Neže leta 1915 je bilo v Slovencu objavljeno, da je oktobra padel v Galiciji France Poljanšek. Ko je marca 1915 padla trdnjava Przemysl, sta biIa ujeta France Bizjak iz Markovega št. 2 in Mihael Sovinšek iz Studenca št. 8. Iz vojaških bolnišnic so dobili daljši dopust doma ranjenci Janez Kuhar iz Sovinje Peči 5, Anton Trebušak iz Trobelnega št. 4, Anton Plahuta iz Markovega št. 2. Kronist navaja, daje doma primanjkovalo de lov nih moči za košnjo in druga kmetijska opravil a, država je zaplenila kotle za kuhanje žganja, cene živil in potrebščin so zelo narasle, shajale so nekako le družine, ki so dobivale podporo, ostalim pa je bilo sila težko. Leta 1916 je vojna divjala z vso sil o, v hudih boj ih na italijansko-tirolski meji in na Krasu je junija župnija izgubila gospodarja in družinskega očeta Franceta Hribarja s Sel št. 6, ki je zapustil vdovo in pet otrok. Pokopan je v Monte Cadeira pri Asiagu. Na Krasu je padel zadet od granate Janez Trebušak, cerkveni ključar in posestnik, doma z Žubejevega št. 4, zapustil je ženo in deset otrok. Bil je na bojiščih v Srbiji, potem v Galiciji in slednjič na soški fronti, kjerje pokopan na doberdob-ski planoti. Leta 1916 so bili v vojno vpoklicani vojaki, rojeni leta 1898. Leta 1917 so tik pred praznikom sv. Neže izvedeli, da gre v vojaške namene veliki zvon iz cerkve na Se l ih: »VitaM Agnet lo ChrIsto DI Catae So-lanlo Cantabo (1860)«. Ob padcu na tla je zvon poškodoval voz, na kamniški kolodvor so ga odpeljali šele 4. februarja. Prizaneseno ni bilo niti malemu zvonu. Podgorje V registru kulturne dediščine najdemo za pokopališče z evidenčno številko dediščine 25374 opis: »Poko-pališčeje okoli cerkve sv. Nikolaja in na pobočjujužno pod njo, pod hribom Go l aš. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni je na najvišji terasi pokopališča,južno od glavnega vhoda v cerkev, nad stopnicami.« Na spomeniku, ki ima obliko kamnite piramide, je napis: ŽRTVAM VOJNE 1914-1918. Vklesana so imena štirinajstih padlih vojakov: BERGANT ANTON *1879 11918, BENKOVIČ FRANC *1898 t1917, JERAJ IVAN *1890 POGREŠAN, JUTERŠEK MATIJA *1875 11917, JENČIČ FRANC *1897 11916, MALI ANTON *1895, SVETELJ JERNEJ *1893 t1915, SVETLIN ANTON *1883 11914, SVETEC JANEZ *1875 11920, SVE-TEC ANDREJ *1881 t1915, SVETEC LOVRENC *1889 t1919, ULČAR JANEZ *1892 t1915, JEREB JOŽEF *1876, VIDIC FRANC *1902 t1923. Spomenik je vitka piramida iz apnenčastega kam- na, visoka približno 300 cm, položena je na nekoliko širšo, nizko kamnito trikotno bazo, okoli katere je bel pesek. Celoto obdajajo kamniti robniki in devet stebričev, povezanih z verigami. Napisi, ki so bili prvotno pozlačeni, so danes obarvani s črno barvo. Pred piramido je klesana kamnita vaza. Na tretji stranici piramide je posvetilni verz: »NIČ NI BOGU DALEČ IN ZNANO MU JE MESTO, KJER NAS BO K ŽIVLJENJU OBUDIL! AVG. CONF. IX-II« Mekinje Na steni zvonika ob mekinjski cerkvi Marijinega vnebovzetja je vgrajena spominska plošča iz temnega granita s 25 vklesanimi imeni padlih in pogrešanih z območja takratne občine Mekinje, od tega sedemnajstih padlih in osmih pogrešanih. Spominska plošča je vgrajena v pravokoten kamnit okvir. V vrhnjem delu ima okvir profiliran polkrožen zaključek, v katerega je vklesan enakokraki križ, simbol vere, trpljenja in vstajenja. Na vertikalah kamnitega okvira je obojestransko vklesan in pozlačen bajonet, ki ga prekriva palmova vejica. V zgornjem delu napisne ploščeje centralno vklesano posvetilo »ŽRTVE SVETOVNE VOJNE 1914-1918 IZ OBČINE MEKINJE«. Pod vklesanimi in pozi ačenimi imeni padlih in pogrešanihje vklesan verz iz sv. Avguština: »Nič ni Bogu daleč in znano mu je mesto, kjer nas bo k življenju obudil. AVG. CONF. IX. II«. V ploščo so vklesana imena padlih: ANTLEJ JERNEJ *1891, DOBOVŠEK JANEZ *1883, DOLENC JANEZ *1891, DOLENC FRANC *1883, HOČEVAR ALOJZIJ *1891, JERŠE FRANC *1883, KOŠIR FLORIJAN *1890, KRT GENEROZ *1897, LEGEDIC JANEZ *1881, MARINŠEK FRANC *1893, PIRC FRANC *1895, SITAR GENEROZ *1896, SUŠNIK FRANC *1884, TREBUŠAK GENEROZ *1896, VRHOVNIK FRANC *1898, WEINWURM JANEZ *1892, ZLATNAR MELHIJOR *1894. CO ■> o ■O 0 m M 1 cd > CO ^ M CO er zr i vi m i ovni- voj »£>14 l«3l& 17 neriNE MEKINJE PADU AN I l_t£-J JERNLJ DOBOViEK JANEZ nCIFNt JANti r o i f n r. r fanc HOČEVAR ALOJZIJ JFKSt h KAN C h O SIR FLORI JAN KRT CElMCRCiZ LhfjEDlC. JANEZ MARINŠEK FRANC - • PIRC FRANC -SITAR GENEROZ - - -S t J S N I K FRANC - -rREBtJSAK GENEROZ -VRHOVNIK FRANC. -\VFINWllim JANEZ -L LAT NA N MELHIJOR POGRFŠANI BURJA Al ( IZ I J * L10 LEN C EDVARD -G ER6 IC HRA N C G C L C B K R A N C - - ' PLAHIJTNIK FRANC-SKRBfNC J O ZET -TRAV'EN J AN F/ -ZAMLJEN VALENTIN - Nič ni Bogu daleč in zrsano mu Je mesto. I kjer nas bo tf življenju obudil. Podgorje pri Kamniku - spomenik žrtvam 1914-1918 (Foto: Renata Pamic, ZVKDS, OE Kranj) Mekinje - spominska plošča žrtvam vojne 1914-1918 iz občine Mekinje (Foto: Renata Pamic, ZVKDS, OE Kranj) 129 130 Vklesana imena pogrešanih so: BURJA ALOJZIJ *1894, DOLENC EDVARD *1893, GERBIČ FRANC *1880, GOLOB FRANC *1893, PLAHUTNIK FRANC *1895, ŠKRBINC JOŽEF *1895, TRAVEN JANEZ *1882, ZAMLJEN VALENTIN *1892. Na družinskem nagrobniku Hočevarjeve družine na mekinjskem pokopališčuje vklesano ime Alojzija Hočevarja, rojenega 4. 7. 1891, padlega 26. 9. 1918. Čeprav je njegovo ime na skupni spominski plošči, je družinski nagrobnik s popolnimi podatki o padlem pomemben demografski podatek, ki tudi po sto letih omogoča nadaljnje raziskovanje in tako prispeva k ohranjanju terenskih evidenc in zgodovinskega spo-mi na. Mekinje - vojaško pokopališče Vojaško pokopališčeje ob cesti Mekinje-Zduša na parceli 25/2, k. o. Mekinje, nedaleč od mekinjskega samostana in meri 698 m2. Na njem so pokopani vojaki, ki so bili ranjeni v prvi svetovni vojni in so umrli v vojaški bolnišnici v Mekinjah. Pokopališčeje nastalo leta 1916/1917. Ohranjen je originalen načrt z razporeditvijo grobov. Vojaško pokopališčeje bilo 13. 7. 1925 predano v skrb takratni Občini Mekinje, kar dokazuje naslednji zapis: »Zapisnik izvršen prilikom predaje vojničkog groblja u Mekinjama 13. 7. 1925. Na osnovu naredjenja Go-spodina Ministra Vojske i Mornarice JG broj 6608 od 12. juna 1925. godine i rešenja Gospodina Ministra Vera Vbroj 1854/25 predali smo opštini Mekinje (pri-mili smo od barutane v Kamniku) vojničko groblje u Mekinjama na dalje čuvanje i staranje u smislu čl. 5 zakona o uredjenju naših vojničkih groblja in grobova u našoj otadžbini in na strani i to: Površina groblja iznosi 36 *20 = 720 kvad. metara (sedamstodvade-set kvadratnih metara). Groblje je ogradeno sa bo-dlikovom žicom i živom ogradom od cipresa i gabra; ima 52 grobova sa 52 krstova i 52 limanih tablica sa natpisima. Ovaj je zapisnik izradjen u duplikatu, jedan zadržat kao dokumenat izdavanja kod uprave barutane u Kamniku i drugi je predat opštini Mekinje na upotrebu. U Kamniku 13. jula 1925. godine. Primio: Županstvo Mekinje 27. 7. 1925, Fr. Iskra, župan. Predali: Članovi komisije. Adm. kapetan I. kl. ekon. struke, poročnik, pporočnik art. tehn. struke .« (Vir: Register vojnih grobišč) Iz navedenega zapisnika je razvidno, da sta bila na grobovih 52 ranjencev, vojakov avstro-ogrske vojske, ki so umrl i v vojaški bolnišnici v Mekinjah, križ in tablica z napisom. V registru vojnih grobišč so znana tudi njihova imena: Bahut Mihalyi; Barasin Varo t16. 12. 1917 (B. H. Fj. 6); Bilek Franc t12. 07. 1917 (J. R. 100); Bohmitto Alo l s t13. 10. 1917 (J. R. 26); Borousky Ferdinand t24. 09. 1917 (Sch. 21); Cakarun Simon; Dirabl Peter t03. 08. 1917 (J. R. 6); Dusek Josef; Fekata Janos; Grasz Janos; Hajral Franz t13. 09. 1917 (Sch. R F. 57); Hamniak Wasyl t19. 05. 1917 (J. R. 24); Hanezar Grigori t04. 05. 1917 ( J. R. 41); Hefan Damian; Hipanovič Dane t08. 07. 1917 (J. R. 79); Ho-jič Derč; Ifapanko Franz t19. 11. 1917 (J. R. 3); Iva l i-ja Laszbo t09. 03. 1917 (Hir. 12); Iztanek Aleksander t24. 04. 1917 (J. R. 39); Jakobno Jakob t22. 01 1917 (J. R. 80); Jga Johann t11. 10. 1917 (J. R. 37); Ka l aba Pero t14. 10. 1917 (B. H. 8); Kebemej Leon t08. 05. 1917 (J. R. 41); Kenjalo Milan; Kis Peter t30. 01. Mekinje - ohranjeni načrt vojaškega pokopališča (Vir: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Register vojnih grobišč RS) 1917 (J. R. 46); Kiss Layos t19. 03. 1917 (J. R. 48); Kolnudžič Anton; Krupa Johann t29. 08. 1917 (J. R. 10); Kseravlyndi Cauto t04. 10. 1917 (J. R. 61); Lan-dor Frisch t31. 07. 1917 (Hir. 1); Lievaro Franz t24. 10. 1917 (D. J. R. 2); Majtko Josef t25. 09. 1917 (J. R. 10); Marosan Georg t12. 05. 1917 (J. R. 39); Mate Janos t06. 03. 1917 (Hir. 32); Mihalyi Demeter t10. 03. 1917 (Hir. 12); Panič Medo; Richter Hausich t27. 09. 1917 (J. R. 99); Richter Otto t03. 10. 1917 (D. F. B. 3); Romanik Srakop t17. 08. 1917 (J. R. 30); Rosa Hermann t08. 11. 1917 (G. A. R. 20); Rosic Jovo t02. 12. 1917 (Ldst. Pr. 21); Schmidt Josef; Skroban Ivan t22. 3. 1917 (J. R. 96); Tat Simon t02. 12. 1917 (J. R. 64); Toifl Alois t23. 3. 1917 (Hir. 21); Totk Barlaban t30. 07. 1917 (Hir. 112); Tusb Josef t31. 07. 1917 (Schutz. 28); Udovc Josef t06. 03. 1917 (J. R. 45); Va-oro Janos; Vigyas Janos t11. 04. 1917 (Hir. 20); Vjon-skovsky Felix t21. 05. 1917 (J. R. 117); Wadiak Tomas t30. 03. 1917 (J. R. 41). Pokopališčeje bilo leta 1957 preurejeno v park inje označeno le s centralnim križem in s spominsko ploščo. Grobovi so bili poravnani, prostor nekdanjega pokopališča pa urejen v manjših dimenzijah. Ohranjenje originalni načrt z razporeditvijo grobov. V registru vojnih grobišč, ki ga vodi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je navedena številka 118 pokopanih, od teh je znanih 52 umrlih vojakov, neznanih pa 66. Na spominski plošči na pokopališčuje napisano, daje tam pokopanih 109 vojakov avstro-ogrske armade. Vemo le, da je bilo pokopališče zmanjšano, grobovi pa še vedno segajo čez sedanje meje ureditve, zato je pri posegih in rabi mejnih parcel treba to upoštevati in preverjati stanje s sondiranjem. Natančne podatke bi dobili le z detajlnimi raziskavami in izkopavanjem. Vojaško pokopališče nima značilne ureditve, zato bi mu morali vrniti nekdanjo podobo. Tunjice V Tunškem glasu iz leta 2014 je zapisano, daje bilo iz tunjiške fare mobiliziranih 88 mož, od tega 31 gospodarj ev in 57 fantov. Tudi po trije ali štirje iz ene družine. Njim v spomin so tunjiški farani na dan sv. Ane, 26. julija 2014, na pobudo Matevža Vrhovnika in s finančno podporo župnika Jožefa Razingerja odkrili in blagoslovili spominsko ploščo. Ploščoje izdelal kamnosek Rafko Rode s Škrjančevega, okvir zanjo pa Matevž Vrhovnik. Za to priložnost so člani upravnega odbora na stroške Društva samopomoči z vaškimi krovci, kleparji, zidarjem in pleskarjem obnovili staro mrtvašnico. Na temni granitni plošči v belem profiliranem okviru je pri vrhu vklesan križ, centrirano pod njim je z velikimi pozlačenimi črkami posvetilo: »ŽRTVAM V SPOMIN«. Pod imeni pa je vklesan napis: »OB STOLETNICI ZAČETKA 1. SVETOVNE VOJNE, 26. 7. 2014 FARANI«. Ploščo so farani Tunjic ob stoletnici začetka prve svetovne vojne posvetili trinajstim domačinom, žrtvam prve svetovne vojne, pogrešanim, umrlim na bojiščih ali pa doma umrlim takoj po vojni za posledicami vojne. Podatke za spominsko ploščoje zbral vaški kronist Ivan Nograšek. Za lokacijo plošče so izbrali staro mr- ÜRSHAN M M s» JAHiEl RLANiEl ROStRN« loiaj MUHA t MOHAl fltC (iVS STELE VRHOVNIK DAVEN ŽKTVAM AKTON -JANEZ -FHANC - Jllll J - «UBOLF " ANTON - AlOJZ - TOMAl - JANEZ - J A.NIZ - ANTON -PITE* ANDREJ - t V SPOMIN StUTOV >«»• -1,1 s ze i g ano v i"" - "" stkehov «» - «ls sriLOsmNJiov nas HRUSTOV "»«1 JEXU&IOV !«»> - '"»I CMAjNAiUEV im CMAJNAIJEV II5S PI ROV ČE V IB5* - i«4 JOŽIOV it« - tsu METOV i «s - 1915 BOVČOV rs) s lOlNAK JE V IMA - 01 STOLETNICI ZAČETTA I.SVETOVNE VOJNE 2£.7.2014 FAR AN! Spominska plošča žrtvam prve svetovne vojne v Tunjicah (Foto: www.kamnik.si) tvašnico, na kateri je bila do osamosvojitve Slovenije nameščena spominska plošča šestnajstim padlim borcem in talcem NOV. Po osamosvojitvi Slovenije je bila spominska plošča borcem in talcem NOV umaknjena z lokacije in prenesena na pokopališki zid, na njeno mesto pa je bila nameščena spominska plošča zamolčanim, po vojni pobitim žrtvam druge svetovne vojne. Na stari mrtvašnici sta tako nameščeni spominski plošči, obeleženi z znakom križa in zlato barvo napisa, na pokopališkem zidu pa spominska plošča s simbolom zvezde in rdečo barvo. Obiskovalec pokopališča se zaradi tega nehote sooči s sporočilom nesmiselne razdeljenosti slovenskega naroda. Na spominski plošči padlim v prvi svetovni vojnije poudarjena družinska pripadnost umrlega in tako je poleg priimka, imena in letnice rojstva vklesano še hišno, domače ime. Na plošči so imena žrtev: GRK-MAN ANTON - ŠKLETOV 1888-1915, JAMŠEK JANEZ - ZG. ŽGANOV 1878-1919, JAMŠEK FRANC - STRE-HOV 1880-1918, KLANŠEK JURIJ - SP. KOSIRNIKOV 1882, KOSI RNIK RUDOLF - HRUSTOV 1887, KOŽELJ ANTON - JERUŠEKOV 1891-1918, MOHAR ALOJZ -GMAJNARJEV 1894, MOHAR TOMAŽ - GMAJNARJEV 1895, PIRC JANEZ - PIKOVČEV 1884-1914, REMS JANEZ - JOŠKOV 1895-1919, STELE ANTON - BIRTOV 1888-1915, VRHOVNIK PETER - BOVČOV 1895, TRAVEN ANDREJ - BOBNARJEV 1894-1915. Špitalič Leta 1926 je bil a ob vhodu v cerkev sv. Antona v Špitaliču v pravokoten kamnit okvir dimenzij 150 * 130 cm nameščena spominska plošča iz podpeškega marmorja velikosti 120 * 100 cm, v katero je kamnoseški mojster I. Novak z Ježice vklesal imena in letnice rojstva devetindvajsetih vojakov, padlih in pogrešanih domačinov v prvi svetovni vojni 1914-1918. V zgornjo prečko kamnitega okvira je reliefno izkle- 131 132 Špitalič - spominska plošča padlim vojakom iz leta 1926 (Foto: Marjan Semprimožnik) sano posvetilo: »V SPOMIN PADLIM VOJAKOM«, v spodnjo ploskev okvira, v isti kamnoseški tehniki, še letnica postavitve spominske plošče. V zgornji del spominske plošče so osno s poglobljenimi črtami vklesani simbol križa in letnica začetka in konca prve svetovne vojne. Križ je tako simbol vere kot simbol trpljenja padlih vojakov. Pod križem je napis: »ŽUPNIJA ŠPITALIČ«. Imena padlih so razporej ena in vklesana v treh sto I pcih, ločenih s poglobljeno vertikalno črto. Pod imenije v dveh vrsticah z malimi pisanimi črkami vklesan verz: »Bog vam daj v večni domovini, Venec zmage Slovenije hrabri sini!« Pod verzom so s poglobljenimi črtami vklesani najbolj pogosti simboli: puška, sablja, bajonet, vojaški boben, trobenta ter oljčni vejici kot simbol miru. V spodnjem desnem kotu kamnitega okvira je vklesana še signatura kamnoseka. V spominsko ploščo so vklesana naslednja imena 29 padlih vojakov: HOMAR MATIJA *1890, VOLJ-KAR FRANC *1898, ŽELEZNIK JAKOB *1893, HRASTOVO FRANC, HRIBAR FRANC *1891, HRIBAR JANEZ *1894, KARO JANEZ *1884, DROLC MARKO *1897, ŽELEZNIK JANEZ *1885, ŽELEZNIK URBAN *1879, DROLC FRANC *1885, DROLC JANEZ *1887, DROLC JAKOB *1894, UČAKAR FRANC *1881, UČAKAR JAKOB *1888, MALI JURIJ *1879, PIDER JANEZ *1872, SEDELJŠAK JOŽEF *1875, GREGOR KROPIVŠEK *1892, SEMPRIMOŠNIK JANEZ *1872, ŠTRAJHAR JANEZ 1883, TOMAŽIČ SIMON *1899, BERGANT FRANC *1896, LIPOVŠEK URBAN *1887, PISTOTNIK JANEZ *1891, ŽELEZNIK JANEZ *1881, ŽELEZNIK MIHAEL *1876, MOŠNIK PETER *1885, MOŠNIK PETER *1897. Pri pregledovanju družinskih nagrobnikov smo na na gro bni ku Kle me nov za sle di li vkle sa no ime oče ta Franca Učakarja, rojenega 28. 11. 1881, umrlega 19. 8. 1917. Danes imajo tovrstni družinski nagrobniki posebno zgodovinsko vrednost in so že redkost. Vranja Peč Na fasadi župnijske cerkve sv. Urha na Vranji Peči je vzidana spominska plošča osemnajstim žrtvam prve svetovne vojne. V sivo marmornato ploščo iz pod-peškega kamna, ve I ikosti 80 * 131 cm, so vklesana imena enajstih padlih in umrlih ter sedmih pogrešanih vojakov. Njihova imena so bila prvotno pozlačena, danes pa so obarvana z belo barvo. Na spominski ploščije napis: »Žrtvam svetovne vojne«, pod njim je vklesan križ, levo in desno od križa pa je v horizontalnem pasu reliefno izklesana oljčna vejica, ki jo z obeh strani zaključuje enakokraki križ. Pod imeni pogrešanih napise zaključujeta reliefno oblikovan venec iz oljčne vejice in posvetilni verz: »POKOPLJI-TE ME, KJERKOLI HOČETE, LE DA SE ME SPOMINJATE PRI ALTARJU GOSPODOVEM! (Sv. Avg. CONF - IX. II)«. Med padli mi in umr li mi so na pi sa ni: ORA ŽEM FRANC *1873 t1915 SRBIJA, VOLKAR PETER *1877 t1916 IT. FRONTA, ZALAZNIK JERNEJ *1895 t1916 IT. FRONTA, BERLEC PRIMOŽ *1875 t1916 IT. FRONTA, VODLAN FRANC *1875 t1916 IT. FRONTA, NARAT JANEZ *1882 11917 IT. FRONTA, VODLAN NIKOLAJ *1892 11917 N. GRADEC, KALIŠNIK JAKOB *1884 11917 PONOVIČE, GOLOB MATEJ *1896 11918 IT. FRONTA, PODBEVŠEK JERNEJ *1897 t1918 V. LAŠ-NA, ERDANI FRANC *1888 t1922 CELJE. Med pogrešanimi so napisani: BRNOT FRANC *1896 GALICIJA SEPT. 1915, GOLOB JOŽEF *1897, VOLKAR MATIJA *1883, VODLAN JAKOB *1877, KOŠIR JANEZ *1874, REVEN URH *1889, SLAPNIK ANTON *1893. SVETOVNE VOJNE gg *. 'jMl l.-JOCT.-:. . „a, •JHilll jU.Ml p • |M tLtLK . vr-Ai , "•«Al ¿»Ci -.>-■. VIi^HIKill i tr. M.mr )Jp-.'j.; «v. d. • m,i' »i . r.\ i i c^DOlTSfl l;JfTL*»'' ' t.? hit,1 SljMtlfBiffi JL1. »Citneir^i1 icrot RVJin , tOUlfl lin- vntim ruti» j.«« n »"tih «ust 151 Vranja Peč - spominska plošča žrtvam prve svetovne vojne (Foto: Gorenjski muzej, www.kamra.si) ZAKLJUČEK Na men pri spev ka je oži vi ti spo min na žr tve voj ne in spodbuditi tako lokalne skupnosti kot lastnike nagrobnikov, da ohranjajo stare nagrobnike z imeni padlih vojakov. Tudi v primeru zamenjave naj se takšni nagrobniki ne odstranijo, temveč se restavrirani predstavijo in varujejo v urejenih lapidarijih, ki bi jih bilo potrebno prostorsko načrtovati na vseh pokopališčih. Le tako se bo stoletni zgodovinski spomin ohranjal. Nagrobniki so priče in dokumenti časa in dragocen vir proučevanja naše zgodovine. Ne kažejo le na starost, tipološko in oblikovno zvrst nagrobnika ali na vrsto kamna in kamnoseško znanje, temveč tudi na zavest, kontinuiteto in dojemanje zgodovinskega spomina ter kulturni nivo prebivalcev neke lokalne skupnosti. Li tera tu ra Špelca ČOPIČ, 1987: Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35. 168-177. Špelca ČOPIČ, 2000: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija Ljubljana. 365-366. Eda STADLER, 1939/1940: Spomenik v Kamniku. Umetnost - mesečnik za umetniško kulturo, št. 3, letnik IV. 94-95. Milena ERBEŽNIK KLANŠEK, 2014: Odkritje in blagoslovitev spominske plošče padlim v prvi svetovni vojni. Tunški glas, december 2014, leto 20, št. 1. 14-15. Viri Danijel KAŠTRUN, Gradivo iz kronike župnije Sela pri Kamniku. Fototeka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj. Interno gra di vo. Register vojnih grobišč, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ljubljana. Register nepremične kulturne dediščine, Indok center, Ministrstvo za kulturo. Mrtvi nas uče živeti, 1939: Jutro, leto XX, št. 209, Ljubljana, 8. septembra 1939. Spomenik padlim Kamničanom, 1939: Slovenec, leto LXVII, št. 205, Ljub-lja na, 8. sep tem bra 1939. Spominska plošča na Vranji Peči, 2015: Digitalna zbirka Mirno vojaki spite večno spanje, Gorenjski muzej. www.kamra.si (dostop 8. 2. 2016). CD "> O "O 0 m M 1 CD > cd M cd cr 133 134 Anže Slana1 Tunjiška Mlaka 11, Kamnik anze.slana@gmail.com Ponovno o cerkvi svetega Primoža in Felicijana pri Svetem Primožu nad Kamnikom: Problem datacije oboka Ena glavnih in prepoznavnih značilnosti gotske cerkve svetega Primoža in Felicijana je zvezdnati obok, ki se dviga nad cerkveno ladjo. V drugi polovici 15. stoletja ga je med prenovo cerkve izdelala kamniška kamnoseška delavnica po vzoru ladje kranjske župnijske cerkve. Točna datacija oboka je kljub letnici na enem izmed sklepnikov raziskovalcem dolga leta povzročala probleme; zapis so brali kot 1459 oziroma kot 1479. Prepričljiv namig na pravilno datacijo oboka predstavlja kranjski deželni grb, ki je prav tako upodobljen na enem od sklepnikov. Atributi, ki obdajajo orla, upodobljenega v grbovnem ščitu, napeljujejo na mlajšo datacijo oboka, saj se je grb po letu 1459 spremenil. Ključne besede: cerkev svetega Primoža in Felicijana, cerkvena arhitektura, zvezdnati obok The star-shaped arch above the nave is one of the most recognized characteristic of the Gothic church of St. Primus and Felician. It was made by Kamnik's stonecutting workshop during the church renovation in the second half of 15th century modeling upon the nave of parish church in Kranj. The accurate date has caused many problems to the researchers for many years although the year 1459 or 1479 is seen on the keystone. The convincing cue for correct date is presented on the Carniolan coat-of-arms, which is also formed on the keystone. The attributes surrounding the eagle shaped on the shield steer towards the earl ier date of the arch because the coat-of-arms was changed after the year 1459. Key words: St. Primus and Felician church, church architecture, star-shaped arch 1 Uvod Cerkev svetega Primoža in Felicijana že dolga stoletja stoji na vzpetini pod Veliko planino in je cilj znane romarske in pohodniške poti. Kljub visoki starosti je dobro ohranjena in je živ dokaz, kako se je skozi stoletja razvijalo stavbarstvo in s tem spreminjala slogovna govorica različnih umetnostnih obdobij. Čeprav bo cerkev uvodoma opisana, prispevek ne bo v ce l oti natančno predstavil kompleksne stavbne zgodovine in popisal vseh številnih predelav; osredotočil se bo na prede l avo v drugi po l ovici 15. sto l etja, s katero je cerkev dobil a nov, zvezdnati obok. Točna datacija že dolga desetletja strokovnjakom povzroča težave, saj kljub dataciji oboka na enem od sklepnikov letnice nihče ne zna dovolj točno prebrati. Pri pregledu literature o primoški cerkvi so se pokazali nekateri namigi in argumenti o točni dataciji. 1 Diplomirani slovenist in diplomirani umetnostni zgodovinar. Namen prispevka ni predstavljati novih izsledkov, ampak zgolj osvetliti izsledke strokovnjakov, ki so jih ti že predstavili v preteklosti, a so nekako ostali spregledani, in jih ponovno argumentirati. 2 Opis cerkve Romarska podružnična cerkev svetega Primoža in Felicijana stoji pri Svetem Primožu nad Kamnikom na južnem obronku Velike planine. Gre za dvoladijsko cerkev, ki ji je na vzhodu dodan poligonalno zaključen prezbiterij, oba pa pokriva enotna dvokapna streha. Prezbiterij, ki ga na južni strani podpirajo visoki stopnjevani oporniki in obdaja venčni zidec, ki se nadaljuje tudi na zakristiji, kije koru prizidana na severni strani, je v neskladju z ladjo, saj je osno za I om Ijen proti severu. Zvonik, kije rahlo višji od cerkvenega slemena, je prislonjen ob zahodno cerkveno pročelje. V cerkev vodi četvero vrat: s severa in juga v ladjo vodij o trij e preprosti in neokrašeni vhodi, eden je pokrit z enostavnim nadstreškom, do južnega portala vodi troje stopnic. Četrti vhod vodi skozi zakristijo v prezbiterij. Svetloba prihaja v stavbno telo skozi velika okna, nekatera okrašena s krogovičji. Ladjaje dolga 22,78 in široka 9 metrov, prizidan prezbiterij, ki je širok 6,5 metrov, pa meri v dolžino še dodatnih 13 metrov. Dolga dvorana, ki je po sredini s štirimi okroglimi stebri razdeljena v dve ladji, je enotna in pregledna. Iz vitkih stebrov se pahljačasto izvijajo rebra, ki se zvezdasto razporejajo po obokih in s figuralno oblikovanimi konzolami opirajo na stene. Vsa stičišča reberso okrašena s figuralno oblikovanimi in okrašenimi sklepniki, ki predstavljajo različne svetnike, med njimi tudi cerkvena zavetnika, in heraldična znamenja, videti pa je mogoče tudi letnico 1459 ali 1479 ter mojstrsko znamenje. Ladja je na južni strani poslikana s prizori iz Marijinega življenja, na severni steni pa je upodobljen poklon Svetih treh kraljev in Marija zavetnica s plaščem oziroma Slika nadlog. Tristrano zaključen ter tri traveje in pol dolg prezbiterij je dokaj širok in je višji od ladje. Sistem reber, ki spominja na poenostavljen zvezdnati preplet oziroma rombasto oblikovan prostor, se na stenah opira na figuralno oblikovane konzole, od katerih je na eni videti letnico 1507. Tako kot v ladji so tudi v prezbiteriju stičišča reber okra še na s skle pni ki. Na zahodnem delu južne ladje ob prvem stebru je prosto stoječ kamnit oltarni baldahin kvadratnega tlorisa, s štirih strani zaključen s šilastimi loki, ki so okrašeni s cvetličnimi ornamenti, vogali pa se podaljšujejo vfialne nastavke. Vrhnji rob baldahina je okrašen z zobatim motivom. Rebrasti obok arhitekture je poslikan s cvetličnim in sadnim okrasjem. 3 Opredelitev avtorstva, časa in okoliščin nastanka cerkve Cerkev se prvič omenja leia 1380, ko je oglejski generalni vikar Jurij kamniškemu župniku Janezu odgovarjal na poročilo o dogodku, ko so ljudje iz bratovščine cerkve sv. Primoža po župnikovem mnenju onečastili cerkev. (Otorepec 1985: 37) Vendar začetki cerkve niso v 14. stoletju, temveč v 11. stoletju. (Cevc 135 136 1985: 66)2 Ta romanska cerkev je bila enostavnih oblik. Preprosto pravokotno ladjo je pokrival raven lesen strop, vendar obstaja tudi možnost, da je bilo ostrešje odprto. Oltarni prostor na vzhodu je bil rahlo trapeza-stega tlorisa. Cerkev je bila postavljena na živo skalo, ki je bi I a pred gradnjo izravnana. Pri tem so del skale ohranili in jo obklesali v obliki klopi vzdolž severne ladijske stene ter tako pridobili del cerkvene opreme. Ostanek stare romanske cerkvice je zazidano romansko okno z lesenim okvirjem v zunanji severni ladijski steni.3 Podobna okna bi lahko pričakovali tudi v neo-hranjeni južni steni.4 Okoliščine nastanka zgodnje cerkve niso pojasnjene.5 V prvi polovici 13. stoletja je ob zahodni stranici zidu nastal poznoromanski prostostoječi zvonik.6 Slednji je bil konec 14. stoletja vključen v stavbno telo, ko so cerkveno ladjo zaradi pridobitve prostora za vernike podaljšali proti zahodu in jo rahlo povišali. Prezbiteri-ja niso spreminja I i, so pa hkrati cerkev okrasi I i s freskami, kijih lahko pripišemo krogu severnoitalijanskih (furlanskih) mojstrov. (Cevc 1965: 37-38; Cevc 1985: 68; Stele 1965: 48) Iz istega časa izhaja tudi listina, datirana z 9. julijem 1397, ki sporoča, da je papež Bonifacij IX. podelil privilegij podeljevanja odpustkov na določene cerkvene praznike skozi leto romarjem, ki bi izpolnili določene verske pogoje in prispevali za popravilo in zidavo. Cerkev je v listini označena kot kapela, posvečena pa je sv. Primožu in Felicijanu. (Stele 1929: 160-161; Steska 1916: 1-2) Denarna sredstva za podaljšanje cerkve so se torej zbira I a tudi s pomočjo prispevkov vernikov in podeljevanja odpustkov. V Kamniku seje sredi 15. stoletja organizirala stav-barska in kamnoseška delavnica. Ta je v tretji četrtini 15. stoletja izvedla širitev cerkve proti jugu, tako so oblikovali dvoladijsko dvoransko cerkev. Hkrati so odstranili prvotni prezbiterij in ladjo podaljšali na njegovo prvotno dolžino. Edino razmejitev med prostorom za vernike in oltarnim delom je tako določal le za stopnico dvignjen korni del. (Šerbelj 1995: 27-28) Iz istega obdobj a je tudi sklepnik v severni ladji z letnico, ki kaže na datacijo nove ladje. Različna branja letnice 2 Marijan Zadnikar je tezo o nastanku prve cerkve leta 1982 postavil v 12. stoletje, dopustil pa je tudi možnost, da bi nastala do sredine naslednjega stoletja. Skliceval se je na Cevčev članek, ki je izšel kmalu po opravljenih restavratorskih delih v cerkvi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Cevc je kasneje svojo domnevo popravil. (Zadnikar 1982: 311; Cevc 1965: 40) 3 Okno je leta 1951 med sondiranjem odkril Marijan Zadnikar. (Zadnikar 1982: 308-311) 4 Med omembe cerkve v kontekstu romanike lahko štejemo tudi Viktor STESKA, 1939/1940: Romanske cerkve na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino XVI. 8589; Marijan ZADNIKAR, 1959: Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 5 Emilijan Cevc je sprva domneval, da je nastanek cerkve pogojen z grofi Andeškimi, s kamniškimi zemljiškimi gospodi, ki bi s seboj z Bavarske prinesli tudi motiv kvadratnega prezbiterija. Ta domneva se po spremembi datacije v 11. stoletje ni izkazala za pravilno, saj so grofje prišli v Kamnik šele v 12. stoletju. Drugo možnost za nastanek je Cevc iskal v gornjegrajskem samostanu, vendar se mu ta teza ni zdela verjetna. (Cevc 1965: 40-41; Cevc 1985: 66-67) 6 Teza, da sta zvonik in cerkev nastala istočasno, ne drži, saj se načina gradnje severne cerkvene stene in zvonika popolnoma razlikujeta. (Šerbelj 1995: 21) napeljujejo na različne razlage nastanka; tako so napis brali kot leto 1459, 1472, 1479, dopuščena pa je bila celo letnica 1452. (Cevc 1955: 115; Stele 1925: 43-49; Štefanac 1995a: 86; Šerbelj 1995: 43) Iz časa gradnje dvoladijske cerkve izhaja listina, datirana s 23. marcem 1475, ki namiguje, da je opremljanje cerkve trajalo daljše obdobje. Ta vsem vernikom, ki bi cerkev obiskali ob določenih cerkvenih praznikih in se spovedali, podeljuje 100 dni odpustkov. Te pa bi dobili tudi tisti, ki bi popravili cerkveno zidovje in cerkev opremili s knjigami, kelihi, svečniki in drugim okrasjem. (Steska 1916: 2) Cerkev očitno sredi sedemdesetih let 15. stoletja še ni bila povsem opremljena, kar pa ne pomeni, da ni bila dokončno obokana. Cerkev je bila posvečena 9. septembra 1492. Posvetitev je opravil koprski škof Jakob Val Iaressi, ki se je v teh dneh ravno mudil na Kamniškem zaradi vizitacijske naloge v imenu oglejskega patriarha in so njegov obisk izkoristili za posvetitev cerkve. Kot cerkvena patrona se izrecno omenja sveta Radegunda. Svetnica pa ni dolgo ostala zavetnica cerkve, saj se 31. marca 1498 cerkev ponovno imenuje po svetem Primožu in Felicijanu. (Steska 1916: 2; Šerbelj 1995: 45-46) Na začetku 16. stoletja je bila cerkev okrašena s kakovostnimi freskami. Severno steno je leta 1504 z motivom pohoda in poklona Svetih treh kraljev ter s Sliko nadlog poslikal kamniški slikar Vid, imenovan tudi Mojster Kranjskega oltarja. Prav tako je isti mojster sposlikavami iz Marijinega življenja poslikal tudi južno ste no.7 Leta 1507, kar dokazuje tudi letnica na napisnem traku angela na konzoli obočnega pilastra, je ista kamnoseška delavnica, ki je izvedla cerkveno ladjo, zgradila mogočen prezbiterij cerkve, pri čemer je morala predreti ravno vzhodno steno ladje. Prezbiterij je delo šib kej še ga na sle dni ka moj stra iz kam ni ške de lav ni ce, ki je de I o najbrž predal že pred koncem 15. sto I etja. (Cevc 1985: 69; Šerbelj 1995: 43) V prvi polovici 18. stoletja, v času službovanja kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda Raspa, so pri Svetem Primožu potekala določena dela. Polegže obstoječega zvonika je bil sezidan baročni samostoječi zvonik. V cerkvi pa je bil postavljen pevski kor, oknoma v zahodnih travejah pa sta bila zazidana šilastoločna sklepa. Prav tako so bila barokizirana okna v prezbite-riju. (Šerbelj 1995: 108; Adamič 2000: 236) 4 Obok - vzori in kamniška kamnoseška delavnica Največja arhitekturna odlika cerkve svetega Primoža in Felicijana je estetska dovršenost prepletenega zvezdnatega oboka v kombinaciji s sklepniki, ki se opira na vrsto okroglih stebrov z rastlinsko okrašenimi kapiteli. Da se je omogočila gradnja oboka, so stavbarji zgradbo razširili. Pri povečanju pa so moraIi upoštevati omejitve. Tako je na zahodu stal zvonik, širjenje proti severu pa je omejevala stena ladje, ki stoji na živi skali, kar bi zahtevalo precej truda in naporov. Cerkev 7 O freskah v cerkvi je bilo povedanega že veliko. O njih je pisal že France Stele (Stele 1929; Stele 1937; Stele 1935), s freskami se je intenzivno ukvarjal tudi Tomislav Vignjevic (Vignjevic 1989: 19-27; Vignjevic 1996). Freske pa je obravnaval tudi Jure Mikuž (Mikuž 1999). Pogled na južno cerkveno ladjo in zvezdnati obok (Foto: Jure Černevšek) so razširili na južno stran, nova širina brez zunanjih opornikov, ki jo je med drugim pogojeval teren, je narekovala dvoladijsko strukturo prostora. Tovrstna oblikovanost prostora ni bila redkost pri širokih cerkvah z ravnimi lesenimi stropi ali prezidanih in razširjenih cerkvah; stavbeniki so z dvoladijskim prostorom reševali nastale probleme. (Šerbelj 1995: 27) Novonastali stavbni koncept se prilega romarskim potrebam. (Ko-melj 1973: 225)8 Motiv osemrogeljne zvezde, ki je udejanjen v sveto-primoški cerkvi, je zaslediti v dvoranski župnijski cerkvi svetega Kancijana v Kranju. Naročilo je izpeljal t. i. Mojster Kranjskega ladijskega oboka, ki je po letu 1452 postavil obok. Ta je sestavljen iz osemrogeljnih zvezd, katerih rebra slonijo na štirih oktagonalnih stebrih, v stenah pa na služnikih in konzo I ah. Vsa stičišča reber klinastega profila so okrašena s figuralnimi sklepniki. (Peskar 1999: 46-48) Težje je določiti zgornjo časovno mejo; skrajna meja za dokončanje kranjskega oboka in gradnje je leto 1460, ki predstavlja nastanek fresk na oboku. (Štefanac 1995: 81) Kranjska župnijska cerkev je ključni spomenik med dvoranskimi cerkvami 15. stoletja na Gorenjskem. S postavitvijo oboka v petdesetih letih je cerkev postala ideal gorenjske dvoranske cerkve in ve I ik vzor za vrsto stavb na 8 Ivan Komelj se je s cerkvijo ukvarjal že v svoji doktorski disertaciji, o njej pa je pisal tudi v knjigi o gotski arhitekturi iz zbirke Ars Sloveniae (Komelj 1965; Komelj 1969). V obeh primerih je prišel do istih ugotovitev, pri čemer se je med drugim naslonil na Steletove ugotovitve (Stele 1938: 1-43). Gorenjskem, kot zgled pa je segla tudi na Dolenjsko in Notranjsko. (Štefanac 1995: 80) Isti mojster (oziroma delavnica) je obok (ter prezbi-terij s stransko kapelo) izpeljal tudi v župnijski cerkvi svetega Petra v Radovljici. Ladjo dvoranske cerkve z dolgim korom, prav tako kot v Kranju, pokriva zvezdasta obočna shema s plastično oblikovanimi sklepniki, konzolami in kapiteli. Obok se glede na letnico na pročelju datira v leto 1495, medtem ko je prezbiterij, sicer delo istega mojstra, starejši, najzgodnejša datacija se postavlja okoli leta 1460. (Peskar 1999: 48-49) Cerkev ima sicer tudi vzdolžna rebra, ki ponovno poudarjajo razmejitev med ladjami. (Štefanac 1995: 80) Zadnje delo na Gorenjskem, ki je povezano z Mojstrom Kranjskega ladijskega oboka, je župnijska cerkev svetega Jakoba v Škofji Loki. Ladja je, sodeč po letnici na enem od obočnih polj, datirana v leto 1471, prezbiterij, zvonik in kapela na vzhodni strani pa v prvo tretjino 16. stoletja. Tudi tu imamo opraviti z dvoransko stavbo, kjer rebra zvezdastega oboka počivajo na stebrih; ti so tu razporejeni v treh parih. Stičišča reber so tudi tu dekorirana s sklepniki v obliki figur, rozet in grbovnih ščitkov. Poleg omenjenega mojstra pa je tu, glede na mojstrski znak na sklepniku oboka, deloval tudi mojster, ki je pustil sledi svojega dela v župnijski cerkvi svetega Mihaela v Mengšu. Ta je v Škofji Loki najverjetneje poskrbel za ladijsko lupino. (Peskar 1999: 50-53) Ker na ladji ni videti, da bi bila zgrajena v več fazah, dva mojstra pa na isti stavbi po takratnih stavbarskih pravilih nista smela delovati hkrati, lahko sklepamo, da je v ze I o kratkem času prišlo do zamenjave mojstra. (Štefanac 1995: 84) Skoraj vse pomembne gradbene naloge tretje četrtine 15. sto I etja se vežej o na mojstra, ki je obokal ladjo kranjske cerkve. Kot pravi Robert Peskar, njegov formalni jezik temelji na poznogotskih arhitekturnih principih, ki so jih v slovenskih deželah ob koncu 14. in v prvi četrtini 15. stoletja uveljavili izšolani mojstri iz nasledstva Petra Parlerja9. Ti so ustvarili tudi de-lavniško kontinuiteto, pri čemer se šolska razmerja in gradbena praksa gotovo niso bistveno razlikovali od položaja na takratnih evropskih gradbiščih. Šolo, kijo je s svojim delovanjem ustvaril Mojster kranjskega ladijskega oboka, odlikuje enovit in izviren formalni izraz. (Peskar 1999: 53-54) Obok cerkve pri Svetem Primožu je izpeljala kamniška stavbarska in kamnoseška delavnica. Ta je delovala pod vodstvom stavbarja, ki se je izučil ali pa vsaj zgledoval pri stavbarjih, ki so sezidali prezbiterij radovljiške župnijske cerkve, ladji kranjske in škofjeloške župnijske cerkve ter še mnogih drugih in katerih stavbni ideali so se opirali na češke (praške) arhitekturne vzore. Delavnica je prevzela tip dvoranske cerkve z zvez-dnatorebrnimi oboki, kijih podpirajo vitki stebri. Poseben dodatek tej arhitekturi so že omenjeni figuralno okrašeni sklepniki in konzole. (Cevc 1985: 68-69) Posamezne elemente stilnih značilnosti sklepnikov kamniške delavnice (shematizirane vzporedne cevaste gu- 9 Peter Parler je bil nemški poznogotski arhitekt, ki je s številnimi novimi arhitekturnimi rešitvami nakazal razvoj nemške arhitekture v 15. stoletju v smeri domiselno stopnjevane dekorativnosti ter raziskovanja interakcije čim bolj enovitih prostornin in stavbne lupine. (Germ 20112: 87) 137 138 be, rastlinski okras, narativni karakter) se že kažejo na posameznih sklepnikih ladje v Škofji Loki. (Peskar 1999: 51) Bolj kot po arhitekturnih značilnostih dela kamniške delavnice razlikujemo ravno po značilnostih kamnoseškega okrasja konstruktivnih členov. (Komelj 1973:225) Kamniška stavbarska in kamnoseška delavnica seje konstituirala in razmahnila ob gradnji kamniške župnijske cerkve. Emilijan Cevc domneva, da Kamnik, ki je bil tedaj v največjem kulturnem in gospodarskem razcvetu, ne bi hotel zaostajati za Kranjem in Škofjo Loko in bi si v 15. stoletju omislil novo župnijsko cerkev. Sodeč po Valvasorj evem opisu cerkve, ki naj bi imela kar deset oltarjev, in njegovi risbi, se domneva, daje bila prvotna gotska kamniška cerkev dvoranskega tipa in je ime l a tri ladje. (Cevc 1985: 69)10 De l av-nica je v mestu zgradila tudi več meščanskih hiš in danes neohranjeno mestno hišo. Sodelovala pa je tudi pri prenovi z obokanjem zgornje kapele na Malem gradu, njeno delo pa je tudi cerkvica nad cerkvijo svetega Primoža in Felicijana - cerkev svetega Petra. (Lesar 2001: 13-14) Za ra di do mače delavnice je bil načrt ši ritve cer kve zastavljen širokopotezno, vendar so pri gradnji morali upoštevati omejitev v obliki zahodnega zvonika in severne ladijske stene, ki stoji na živi skali. Tako so cerkev razširili na južno stran; nova širina cerkvenega prostora je, zlasti zato ker je brez zunanjih opornikov, narekovala dve ladji; teža zvezdastega oboka seje razporedila na stene stavbe in na stebre, postavljene v osi prostora. (Šerbelj 1995: 27-28) Ista delavnica je leta 1507 postavila petosminsko zaključen prezbiterij na vzhodnem delu cerkve. Prezbi-terij je rahlo osno zalomljen proti severu, čemurje morda botroval teren. Temu v prid govorijo tudi oporniki na južni zunanji strani; vzhodni del krepijo le dekorativni pilastri. Prezbiterij je dolg tri izjemno ozke obočne pole in pol, zaključuje pa ga rombasto paralelni obok, katerega rebra potekajo neprekinjeno po vsej širini. Nosilci oboka ne korespondirajo zunanjim opornikom. Skupaj z gradnjo prezbiterija je bil verjetno spremenjen tudi obok v skrajno vzhodni traveji, kjer se prilagaja slavo-ločni odprtini. (Štefanac 1995a: 86-87; Komelj 1973: 225-226) Prav tako kot na ladijskem oboku so tudi tu na stičiščih reber sklepniki. Ti (in tudi celoten prezbiterij) naj bi bili delo šibkejšega naslednika mojstra iz kamniške delavnice. Slednje je vidno v degeneriranem okrasu sklepnikov, ki so oblikovani bolj ploskovito in linearno kot sklepniki v ladji. (Cevc 1955: 120-121) 4.1 Problem datacije oboka Največ težav strokovnjakom povzroča letnica na sklepniku v levi ladji, ki datira postavitev oboka. Sprva so jo brali kot 1452 ali 1472. Leta 1925 je France Stele na podlagi različnih primerjav in epigrafskih raziskav ugotovil, da zadnji dve številki predstavljata 5 in 9 ter je letnico prebral kot 1459. Dopustil pa je tudi majhno možnost, da gre za letnico 1479. (Stele 1925: 10 Del nekdanje gotske cerkve je tudi ohranjen nadvratni reliefni timpanon z motivom Agnus Dei (Jagnje božje). Izdelala ga je Kamniška kamnoseška delavnica in je datiran v tretjo četrtino 15. stoletja. (Lesar 2001: 12-13) Sklepnik z letnico (Foto: Jure Černevšek) IA7? Prepis letnice s sklepnika (France STELE, 1925: Epigrafične drobtine. Zbornik za umetnostno zgodovino V. 45) 43-47)11 Kasneje je Emilijan Cevc Steletovo analizo ovrgel in v znakih na sklepniku videl letnico 1479, ko je letnico povezal z zgodovinskimi okoliščinami. (Cevc 1955: 115; Cevc 1965: 42) Cevc je sledi o datacij i iskal v kranjskem deželnem grbu, ki ga najdemo na enem od sklepnikov na oboku. Kranjski grb je bil spremenjen leta 1463 kot zahvala cesarja Friderika III. kranjskim plemičem. Ti so mu leta 1461 priskočili na pomoč, potem ko se je med cesarjem in njegovim bratom Albertom vnel spor zaradi dedovanja po Ladislavu Posmrtniku. Albert je v dedno last dobil Zgornjo Avstrijo, na svojo stran pa je pridobil tudi veljake Spodnje Avstrije, ki bi po pogodbi morala ostati cesarju. Albert je na svojo stran zaradi cesarjeve neodločnosti pridobil tudi Dunajčane, ki so oktobra 1461 začeli oblegati cesarja v njegovem gradu. Med prvimi so prišli na pomoč plemiči s Kranjske in iz Slo- 11 Stele je primerjal zapis letnice iz cerkve sv. Primoža in Felicijana z zapisom letnice iz prezbiterija cerkve na Kamnem vrhu. Obe je prebral kot 1459 po številnih primerjavah najrazličnejših zapisov številk v letnicah 14., 15. in 16. stolet- ja. Primerjave je iskal v slovenskem in tudi širšem okolju. Sklepnik s kranjskim deželnim grbom (Foto: Jure Černevšek) venske krajine. Friderik III. je kot rimski cesar in kranjski deželni knez v Dunajskem Novem mestu že mesec po dogodkih, 12. januarj a 1463, izdal odlok, v katerem je plemičem in deže l i kot plačilo in odlikovanje spremenil oziroma »izboljšal« deželni grb.12 Grb dežele Kranjske je dobil orla s cesarsko krono, ki je dotlej ni imel. Sre-brno-rdeče šahiran srpasti pas seje orlu vil samo čez oprsje. Cesar pa je odredil, da pas lahko sega do roba peruti, srebrno barvo šahiranega polja pa nadomesti zlata. Enakega orla je dovolil tudi v šlemnem okrasu. Na pergamentni listini je vrisan nov deželni grb: na zlatem polju polkrožnega ščitaje moder orel s cesarsko krono in dvaindvajsetkrat zlato-rdeče šahirano prsno prepono, ki sega od enega roba peruti do drugega. (Serše 2008: 138)13 Na omenjenem sklepniku v svetoprimoški cerkvi je videti kranjski grb, ki je že nove, poprav lj'ene oblike. Sklepnik sicer ni polikromiran, zato o dataciji ne moremo soditi na podlagi obarvanosti grba. Vendar pa reliefno upodobljen orel že nosi cesarsko krono. Glede na to lahko sklepamo, da dvoladijski prostor gotovo ni bil dokončan leta 1459. Možnoje, da letnica predstavlja začetek gradnje, vendar so se potemtakem dela gotovo zavlekla čez leto 1463. Vendar upodobljen novi kranjski deželni grb govori bolj v prid letnici 1479, zlasti če upoštevamo gradnjo prvih dvoranskih cerkva z zvezdastim obokom. Tako postane kasnejša datacija svetoprimoškega oboka bolj smiselna. Prvi tovrstni oboki so bili na Gorenjskem 12 Listino hrani Arhiv Republike Slovenije. 13 O kranjskem deželnem grbu lahko beremo tudi na slovenskem spletnem portalu o grboslovju Slovenska heraldika (www. grboslovje.si/arhivkranjska.php), kjer je objavljena tudi reprodukcija navedene listine. O grbu pa se je med drugim v svoji knjigi razpisal tudi Zmago Jelinčič Plemeniti (Jelinčič 2009: 146-147). postavljeni po sredini stoletja (v Kranju po letu 1452 in v ŠkoIji Loki leIa 1471). Tako bi obok pri SveIem Primožu, datiran v šestdeseta leta 15. stoletja, postal najzgodnejši odvod kranjskega zvezdastega oboka. Prav tako se zdi letnica 1479 verjetnejša tudi zaradi slogovnega značaja stavbne plastike, ki se bolj navezuje na produkcijo zadnje četrtine stoletja.14 Možen namig na datacijo oboka so med drugim tudi vpadi Turkov v te kraj e. V poprej omenjeni listini iz leta 1475 beremo, da je cerkvi še precej manjkalo do dokončne opreme, za kar bi vzrok lahko iskali vturških vpadih in oplenitvi cerkve. Ti so v teh krajih divjali leta 1471. Opustošili so okolico Kamnika, v Mekinjah pa razdejali in oropali stari samostan klaris ter odpeljali nune. (Simoniti 1990: 54-56) Ni znano, ali so prodrli tudi k Svetemu Primožu, vendar listina hkrati govori tudi o popravilu cerkve, kar lahko tolmačimo kot možnost turškega vpada. Glede na omenjena zgodovinska dejstva in slogovni značaj cerkve lahko trdimo, da je obok cerkve datiran v leto 1479 in ne v leto 1459. S tem se potrdij o tudi teza in argumenti Emilijana Cevca o kasnejši dataciji cerkvenega oboka, ki pa so ostali spregledani. Zmeda okoli datacije oboka v cerkvi sv. Primoža in Felicijana je velika. Vendar različna branja kažejo še nekaj. Zgodnejše datiranje v leto 1459 pomeni, daje obok v primoški cerkvi prvi in neposredni odvod zvezdnatega oboka kranjske župnijske cerkve, ki je nastal leta 1452. Tako je tudi starejši od oboka v župnijski cerkvi v Škofji Loki (1471). Z zgodnejšim datiranjem bi cerkev pridobila na vrednosti in pomembnosti. Hkrati pa bi se povečala tudi pomembnost kamniške stav-barske in kamnoseške delavnice. Umetnostni zgodo-vinarj i, ki so Kamniku in njegovi okoI ici blizu, so pogosto zagovarjali starejšo datacijo (z izjemo Emilijana Cevca), eno glavnih besed pri tem pa je imel starosta slovenske umetnostne zgodovine France Stele, ki je med prvimi obok datiral v leto 1459. 5 Namesto zaključka Cerkev sv. Primoža in Felicijana se pogosto pojavlja v literaturi. Terminološka oznaka spomenika ni bila problematična, večji problem je predstavljala datacija oboka, predvsem umetnostnozgodovinski stroki, ki problema ni dokončno reši la. Za ra di komplek sne stavbne zgodovine so raziskovalci cerkev uvrščali tako v kontekst romanike kot tudi gotike, vendar zaradi polemik okoli oboka prevladujejo obravnave cerkve v okviru gotske umetnosti. (Zadnikar 1982: 308-311; Stele 1938: 1-43) Cerkev je kot gotska stavba obravnavana tudi v Steletovem pregledu slovenske umetnosti. (Stele 19662) Bolj intenzivno seje o zgradbi pisalo v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so v cerkvi potekala restavracijska dela. V Varstvu spomenikov je tako leta 1965 izšlo po Iočilo o izkopavanjih in novih ugotovitvah ter o čiščenju in restavriranju fresk. (Cevc 1965: 36-46; Ste I e 1965: 47-52; Mo I e 1965: 53-60) O cerkvi seje pisalo tudi v sredini devetdesetih let, ko je izšla monografija Ferdinanda Šerbelja.15 Isti avtorje 14 S kasnejšo datacijo oboka cerkve na podlagi slogovnih značilnosti se strinja tudi Štefanac (1995a: 86). 15 Hkrati z monografijo je izšel tudi vodnik po cerkvi: Ferdinand 139 kasneje prispeval tudi geslo o cerkvi za Enciklopedijo Slovenije. V devetdesetih je bila cerkev uvrščena tudi v katalog razstave Gotika v Sloveniji. Konec desetletja so v prezbiteriju odprli barokizirana okna in rekonstruirali poznogotska okna s krogovičji. (Adamič 2000: 235-246) Zadnja obnovitvena dela pa so potekala leta 2013.16 Cerkev je naredi I a vtis tudi na raz I ične avtorj e knjig o slovenskih cerkvah. Tako je z množico drugih sakralnih stavb našla svoj prostor med seznami najlepših tovrstnih del.17 Cer kev je bi la po mem bno romar sko sre di šče, ne le bližnjim Kamničanom, temveč tudi številnim vernikom v širši okolici.18 Veliko število romanj in romarjev lahko razumemo tudi kot razlog številnih povečanj cerkva. Ravno zaradi širitev, ki so omogočile postavitev ladijskega oboka, cerkev lahko dojemamo kot eno najkakovostnejših in najpomembnejših del gotike na Slovenskem in kot izredno pomemben spomenik tako lokalnega kot tudi širšega pomena. Seznam literature Tatjana ADAMIČ, 2000: Rekonstrukcija poznogotskih oken s krogovičji v prezbiteriju p. c. sv. Primoža in Felicijana pri Svetem Primožu nad Kamnikom. Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca (ed. Alenka Klemenc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU. 235-246. Emilijan CEVC, 1955: Poznogotsko kamnoseštvo v okolici Kamnika. Kamniški zbornik I. 111-124. - - 1962-1964 [1965]: Sv Primož nad Kamnikom med romaniko in pozno gotiko. Varstvo spomenikov IX. 36-46. -- 1985: Umetnostni vzponi in upadi kamniškega mesta. Kamnik 12291979. Zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta (ed. Jože Žontar et al.). Kamnik: Kulturna skupnost, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 65-74. Tine GERM, 20112: Evropska umetnost poznega srednjega veka. Gotska arhitektura in kiparstvo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Grb Kranjske. Slovenska heraldika. Slovenski spletni portal o heraldiki. Dostopno na http://www.grboslovje.si/arhivkranjska.php (dostop 3. 9. 2015). Zmago JELINČIČ PLEMENITI, 2009: Slovenska grb in zastava. Heraldika in veksilologija. Tržič: Učila International. Metoda KEMPERL, 2011: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Ivan KOMELJ, 1965: Gotska arhitektura v Sloveniji. Razvoj prostora v gotski cerkveni arhitekturi. Ljubljana (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tip kopis). - - 1969: Gotska arhitektura. Ljubljana: Mladinska knjiga (Ars Sloveniae). - - 1973: Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členovin cerkvenega prostora. Ljubljana: Slovenska matica. Marko LESAR, 2001: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev. Kamnik: Kulturni center. Jure MIKUŽ, 1999: Kri in mleko. Sugestivnost podobe I. Ljubljana: SH - Zavod za založniško dejavnost (Studia humanitatis). Izidor MOLE, 1962-1964 [1965]: O restavriranju fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Varstvo spomenikov IX. 53-60. Božo OTOREPEC, 1985: Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini. Kamnik 1229-1979. Zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta (ed. Jože Žontar et al.). Kamnik: Kulturna skupnost, Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. 33-41. Robert PESKAR, 1999: Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (1460-1530) = Architettura gotica nel Goriziano. I »cantieri« (14601530). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk. Franci PETRIČ, 2008: Slovenske božje poti. Ljubljana: Družina. Aleksandra SERŠE, 2008: Grb in zastava dežele Kranjske upoštevaje zlasti leto 1916. Deželnostanovske, deželne in narodne barve kranjskega grba in zastave. Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije XXI/1. 137-144. VaskoSIMONITI, 1990: Turkisovdeželiže. Turškivpadinaslovenskoozem-lje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba. France STELE, 1925: Epigrafične drobtine. Zbornik za umetnostno zgodovino V. 43-49. - - 1929: Politični okraj Kamnik. Topografski opis. Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo. —1935: Monumenta artis Slovenicae. 1. Srednjeveško stensko slikarstvo = La peinture murale au moyen-âge. Ljubljana: Akademska založba. - - 1937: Cerkveno slikarstvo med Slovenci. 1. Srednji vek. Celje: Družba sv. Mohorja. - - 1938. Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino XV. 1-43. - - 1962-1964 [1965]: Rezultat čiščenja fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom. Varstvo spomenikov IX. 47-52. - - 19662: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus. Ljubljana: Mladinska knjiga. Viktor STESKA, 1916: Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom. Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko VII/1. 1-29. - - 1939/1940: Romanske cerkve na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino XVI. 85 - 89. Ferdinand ŠERBELJ, 1995: Sv. Primož nad Kamnikom. Kamnik: samoza-lo žba. - - 1995a: Sv Primož nad Kamnikom. Vodnik, Kamnik: samozaložba. - - 1998: Sveti Primož nad Kamnikom. Enciklopedija Slovenije. 12. Ljubljana: Mladinska knjiga. 395-396. Samo ŠTEFANAC, 1995: Dvoranske cerkve 15. stoletja na Gorenjskem. Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6.-1. 10. 1995, ed. Janez Hofler). Ljubljana: Narodna galerija. 80-88, cat. 25-28. - - 1995a: Sv. Primož nad Kamnikom, p. c. sv. Primoža in Felicijana. Gotika vSloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6.-1. 10. 1995, ed. Janez Hofler). Ljubljana: Narodna galerija. 86-87, cat. 27. Tomislav VIGNJEVIČ, 1989: Freske v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom in Mojster Kranjskega oltarja. M'ars I/3. 19-27. - - 1996: Mojster Kranjskega oltarja. Ljubljana: Narodna galerija. Marijan ZADNIKAR, 1959: Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. - - 1973: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Celje: Mohorjeva dru žba. --1982: Romanika vSloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Državna založba Slovenije. - - 1985: Lepote slovenskih cerkva. Koper: Ognjišče. cd "> o ■a o m M CU I CD > CD M cd cr 140 16 17 18 SERBELJ, 1995: Sv. Primož nad Kamnikom. Vodnik. Kamnik: samozaložba. Restavratorski posegi in raziskave fresk sem niso všteti. Naj naštejem samo nekatere: Franci PETRIČ, 2008: Slovenske božje poti. Ljubljana: Družina; Marijan ZADNIKAR, 1985: Lepote slovenskih cerkva. Koper: Ognjišče; Marijan ZAD-NIKAR, 1973: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Celje: Mohorjeva družba. O romarjih in romanjih piše Metoda Kemperl (Kemperl 2011). Ivana Skamen1 Steletova 23/a, Kamnik ivana.skamen@gmail.com Da čas ne zbriše spominov Svilanitove ustvarjalnosti in brid ke je se ni Prispevek prikazuje kronologijo podjetja Svilanit, katerega korenine segajo v Mekinje, kjer je bila leta 1938 majhna mehanična tkalnica žakarskega blaga Svilanit, last Franja Lipovca. Kronologijo podpirajo ključne človeške podobe, ki so Svilanit krmarile od nastanka, nacionalizacije, osamosvojitve do privatizacije, ki Svilanitu počasi, a vztrajno jemlje iz jader proizvodni veter. Prispevek je tudi lirična izpoved generacije, kije Svilanit ustvari la in ga »naredi la« za drugi dom, in trpka izpoved mlajše generacije delavcev, ki je prišla v urejen dom in bila iz njega, ne po svoji krivdi in volji, pregnana. Prispevek opisuje Svilanitovo skrb za delavce, predvsem tiste dobre prakse, ki so bile edinstvene in namenjene samo klenim in do zadnjega vdanim Svilanitovim delavcem. Je pa tudi osebna izpoved avtorice prispevka, tiste generacije delavcev, ki je prišla v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v urejeno podjetje Svilanit, skrbela v njem za dobro počutje delavcev in kadre ter se od njega poslovila, kot bi se morali posloviti vsi, ki so Svilanitu dali najboljše. Ključne besede: Svilanit, d. d., Svilanit Svila, d. o. o., kronologija podjetja, skrb za delavce The article presents the chronology of the factory Svi lanit. Original roots went back to 1938, when there was a small jacquard weaving mill owned by Franjo Lipovec in Mekinje. The chronology is supported by significant people who steered the factory on its way from the beginning, nationalization, attainment of independence, to the privatization a company which persistantly weakens the production. On one hand it is the lyric decla ration of the gene ration which established a company Svilanit and gave a good example how to care for vigorous and devoted workers and on the other hand the bitter declaration of younger workers who came to well-regulated home and were expelled from there not by their fault or will. It is also the author's personal declaration, who belongs to the generation that came to well-regulated factory at the beginning of 70s in the 20th century. She took care for workers' and officials' well-being. She parted from Svilanit in such a manner as all devoted workers should have parted. Key words: Svilanit, stock company, Svilanit silk Ltd, enterprise chronology, care for workers Logotip, ki je več kot četrt stoletja obeleževal Svilanitove izdelke. mine Svilanitovega »otroštva«, njegovega »odraščanja«, »zorenja«, njegovega ustvarjalnega obdobja in njegove »jeseni«, ki, vsaj kar zadeva proizvodnjo in v njej zaposlene, ugaša. Vse z namenom, da čas ne zbriše spominov in z njim cele generacij e delavcev, ki so Svilanit ustvarile in tudi izgubile. Pri obujanju spominov sem si pomagala s starim tovarniškim glasilom Kamniški tekstilec. V njemje popisano delo in življenje Svilanita od davnega leta 1962 do še nedavnega leta 2004. Obe letnici sta tudi usodno vplivali na obstanek in razvoj podjetja. Prvo, leto 1962, prinaša prvo delovno zmago in z njo prvo milijardo starih dinarjev ter zgodovinski dan podjetja 20. oktober, ki se je od tedaj naprej vsako leto praznoval kot tovarniški praznik. Drugo, leto 2004, prinaša usodno lastniško spremembo Svilanita in novega večinskega lastnika Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, d. d (v nadaljevanju BPT). Združeno podjetje Svilanit - BPT nadaljuje skupno poslovno pot in čez pet let dobi nova lastnika. Samo nadaljnjih pet let pa je bilo potrebnih, da legendarne Svilanitove brisače tkejo, barvajo in šivajo turški delavci. Odgovor na vprašanje, kako je to sploh mogoče, morda najdemo v naslednjih vrsticah. PRVO POGLAVJE Življenjsko drevo Svilanita od zibelke do spoštljive starosti Na pot Svilanitovi zgodbi v treh poglavjih Prispevku, ki sledi, je v Kamniškem zborniku odmerjenih le nekaj strani. Zato se trudim kar najbolj racionalno in hkrati emocionalno (z očmi delavke, s šestintrideset let in pol dela v Svilanitu) popisati spo- 1 Socialna delavka v pokoju. Kdaj se je Svilanit rodil in čez noč postaral za deset let? »Mnogo let je Svilanit praznoval za svoj rojstni dan 14. februar 1948, ko je Mestni ljudski odbor z odločbo ustanovil Tkalnico žakarskega blaga 'Svilanit'. Proces privatizacije v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja pa je mejnik praznovanja vrnil na ustanovitvene zametke tovarne v leto 1938, ko je podjetnik Franjo Li- 141 Franjo Lipovec je leta 1938 ustanovil obrtno delavnico - tkalnico Svilanit v Mekinjah. (Foto: Kamniški tekstilec, 1998, št. 1) 142 povec v Mekinjah št. 90 ustanovil obrtno delavnico -mehanično žakarsko tkalnico Svilanit. Ker smo se v Svilanitu vedno zavedali svojih korenin, smo se z vsem spoštovanjem do nekdanjega lastnika Svilanita Franja Lipovca 'postarali' za 10 let in rojstni datum pomaknili na 14. december 1938.« (Bogomil Wiegele, glavni direktor v Kamniškem tekstilcu ob 60-letnici tovarne) Franjo Lipovec, pionir kamniške tekstilne industrije »Ustanovitelj Svilanita Franjo Lipovec /.../ se je leta 1938 z ženo Viktorijo naselil v Kamniku, kjer je ustanovil obrtno delavnico - mehanično žakarsko tkalnico Svilanit, ki je uspešno poslovala vse do nemške okupacije././. Po vojni je podjetje Svilanit, ki je takrat zaposloval o od 10 do 18 ljudi, del ovalo od leta 1945 do nacionalizacije leta 1948 pod Lipovčevim vodstvom v Mekinjah. Franjo Lipovec je ostal v Svilanitu še do leta 1953 kot tehnični vodja. /.../. Podjetje Svi I anit se je že pod Lipovčevim vodstvom uspešno širilo, tako da je leta 1952 zaposlovalo že 145 ljudi. V petdesetI h letih se je začela graditev nove sodobne tovarne Svilanit na današnji lokaciji. Zanjo je Franjo Lipovec izdelal idejni tehnološki projekt in projekt za novogradnjo.« Vir: Dušan LIPOVEC, 1998: Življenjsko drevo Svilanita. Kamnik: Kamniški tekstilec 1/1998 Majhni in razdrobljeni obrati - v eno podjetje! A ne brez težav in prisilne uprave! (1948-1957) Leta 1948 so majhni tekstilni obrati v Kamniku doživeli nacionalizacijo. Poleg tkalnice žakarskega blaga (Svilanit) Franja Lipovca v Mekinjah še bombažna tkalnica (Oteks) podjetnika Alojza Vavpetiča v Šmarci, ki je po I eg običajnih bombažnih tkanin izdelovala tudi brisače iz frotirja, Mestna šivalnica samoveznic in drugega blaga Marije Rajh iz Kamnika ter tkalnica za tkanje frotirja (Jugopamuk) Čehov Jirija Nemeca in Josefa Čecha na Zapricah. Nacionalizacija je bila končana leta 1952 in z njo tudi združitev obratov v podjetje Svilanit Kamnik. Majhnim tekstilnim obratom z zastarelim strojnim (in ročnim) parkom in prav takšno organizacijo dela menjava lastnika in združitev na »papirju« ni prizanašala. Razdrobljen in pester proizvodni program, ki je »nastaj al« po vsem Kamniku in oko I ici ter je obsegal vse od žakarskih tkanin (za svi I ene obleke, ženske rute, kravatne tkanine) do zaves, brisač, prtov in pr-tičev, v poslovanju Svilanita prinaša nenadzorovano kopičenje zalog izdelkov. Dodatne težave povzročata tudi nenačrtovana investicijska politika in nesoglasja v vodstvu, zaradi česar Svilanit leta 1956 doživi za eno leto prisilno upravo, kije enotna, da podjetju prinašajo prihodnost le specializacija proizvodnje, modernizacija strojnega parka in selitev vseh proizvodnih obratov za eno ograjo. Prvi objekti na Perovem in pričetek gradnje tkalnice leta 1962 (Foto: Fototeka MMK) V obdobju prisilne uprave je v Mekinjah obratovalo 18 statev (blago za razne svil ene izdelke), v Šmarci 30 statev (za frotir, vafel in prte), v novozgrajeni in še nedokončani stavbi na Perovem 38 statev (tkanina za brisače iz vafla in druge bombažne izdelke). Izdelke so šivali v obratu na Zapricah, kije imel takrat 12 šivalnih stroj ev. Prvi obj ekt na Perovem, zgraj en še pred prisilno upravo, je namenjen sodobni barvarni (v okviru te tudi tiskarna), ki nadomesti popolnoma zastarelo in ročno barvarno v Šmarci, kjer so težko delo opravljale v odprtih lesenih kadeh predvsem ženske. Leta selitve za eno ograjo! (1955-1966) Po grenki izkušnji ukrepov prisilne uprave in boja za obstoj je podjetje bolj gospodarno ravnalo s sredstvi in počasneje, kot je hotelo (srce zaposlenih), gradilo obrate na Perovem. Pa vendar, leta 1959 sta se na Perovo preselila skladišče in celotna uprava podjetja iz Mekinj. Leto za tem je bi l a dokončana kotlovnica. Leta 1962 so pričeli graditi novo tkalnico frotirja, v katero se je leto dni kasneje selil obrat iz Šmarce. Nova tkalnica je bi l a oprem ljena z 68 statvami, od tega s 16 popolnoma novimi polavtomatskimi za proizvodnjo frotirja. Iz obrata na Zapricah seje preselila tudi konfekcija (frotir in svileni izdelki) in se prvič organizirala sodobneje. Nove prostore dobi tudi skladišče gotovih izdelkov, prodajna in razvojna služba. Tega leta, leta 1963, je tako združena na Perovem vsa proizvodnja frotirnih izdelkov. Leta 1966 končno doživi svojo selitev tudi mekinj-ska tkalnica svile. Popolnoma zastarel strojni park se skupaj s številnimi izdelki v skladu s sprejeto odločitvijo o specializaciji proizvodnje kravatnega blaga skoraj opusti in se montira samo 10 statev z žakardi za proizvodnjo kravatne tkanine. Usodna odločitev novega vodstva - specializacija proizvodnje (1961-1962) Osebna nesoglasja v vodstvu podjetja so leta 1961 privedla do kadrovskih sprememb. S prihodom novega direktorja Staneta Marcijana sta bila postavljena nov proizvodni koncept in nova razvojna pot Svilanita. Kar se je v letih boja za obstanek samo ugibalo, je z njegovim prihodom postalo dejstvo: proizvodni program se specializira samo za proizvodnjo kravat in proizvodnjo izdelkov iz frotirja ter se postopoma ukinejo vsi izdelki, ki niso spadali v nov program. Kako resno je novo vodstvo stalo za svojo odločitvijo, pove dejstvo, da so se leto poprej montirane statve za proizvodnjo bombažnih tkanin demontirale in odprodale. Ugodne posledice odločitve so prišle že po letu dni. 20. oktobra 1962 je podjetje doseglo prvo milijardo starih dinarjev bruto prometa. V čast delovni zmagi je ta dan proglašen za zgodovinski dan podjetja, ki se je desetletja vsako leto praznoval kot oktobrski (tovarniški) praznik podjetja, na katerem so podeljevali oktobrska priznanja najboljšim delavcem. 143 Novi direktor Stane Marcijan je bil velik človek v vseh pogledih in dejanjih. (Foto: Fototeka MMK) 144 Stane Marcijan, oče Svilanitovega napredka Direktor podjeIja od 1961 do 1974. Rad se je spominjal prvega delovnega dne v Svilanitu. Deževalo je in čez tovarniško dvoriščeje drl potok. A njega to ni motilo. Vedel je, da ga pričakujejo mladi strokovnjaki, polni znanja, energije in želje po napredku. Potrebovali so le pravega voditelja. V njem so ga dobili in z njim drugačno podobo Svilanita. Za eno ograjo na Perovem, s specializirano proizvodnjo in asortimanom. Bil je velik človek in v njegovi družbi so se delavci, med katere je tako rad zahajal, jim stiskal dlani in jih spodbujal, počutili veliki ljudje in sprejeti v veliki družini Svilanit. Dve desetletji razvoja, modernizacije in rasti podjetja (1966-1987) Modernizacija podjetja je nezadržno nadaljevala svojo pot. Desetletje in več so vizionarskemu direktorju Stanetu Marcijanu stali trdno ob strani mladi in podjetni tehniki, inženirji ter drugi strokovnjaki. Postopno in preudarno so utirali Svilanitu pot med najuglednejše tekstilne tovarne in proizvajalce izdelkov iz frotirja in svile nekdanje skupne države Jugoslavije in Evrope. Sodobne avtomatske statve pogojujejo kvalitetnejšo pripravo dela. Zato je modernizacija barvarne in pripravljalnice s škrobilnico in snovalnico nujna. Večja produktivnost tkalnice narekuje zmogljivejšo šivalnico brisač in konfekcijo plaščev. Novi šivalni polavtomati in avtomati nadomeščajo na desetine rok deIavk, so- dobne krojilne in likalne naprave ter viseči transport na končnih fazah in kontro I i pa zagotavljajo bistveno boljšo kvaliteto in manjši izmet blaga. Z rastjo proizvodnje je očitna rast prodaje. Izvoz v Evropo s skromnih 17 % v letu 1978 v desetih letih poskoči na 27 % v celotnem prihodku, največ v ZR Nemčijo in številne druge razvite evropske države. Med največjimi in najbolj zvestimi dolgoletnimi poslovnimi partnerji je že leta 1968 italijanska firma Bottinelli iz Coma na področju kravatnega blaga in vzorčenja, leta 1972 pa tudi nemška firma Egeria iz Tubingena na področju konfekcioniranja kopalnih in hišnih plaščev. S svojimi kvalitetnimi in modnimi izdelki je Svilanit prisoten tudi v vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Že v leto 1963 segajo zametki dobro organizirane prodaje s službo marketinga in prodajo po področjih (frotir in svila) ter trgovskih zastopnikih na terenu. Razvoj in rast podjetja sta prerasla proizvodne obrate. Zgradili so novo pripravljalnico, konfekcijo in šivalnico, nova skladišča surovin in gotovih izdelkov, pomožna skladišča in leta 1979 tudi novo plemenitil-nico z novim sušilno-razpenjalnim strojem, ki je omogočil nadaljnjo širitev proizvodnje po zelo povpraše-vanih velurnih in valk izdelkih. Za potrebe slednjih so tudi barvarno dopolnili z novo strojno opremo. Docela se avtomatizira kotlarna z dvema najnovejšima kotloma na mazut, ki ne proizvajata pare samo za domače potrebe, ampak tudi za sosednjo Eto. Znova se prične delo v lastni tiskarni. Tudi šivalnica doživi razcvet avtomatizacije proizvodnje s prvim širinsko robilnim avtomatom. Tkalnica svile leta 1972 po dolgem času doživi posodobitev s štirimi novimi, najmodernejšimi statvami, za celotni proizvodni program svile pa je bila preselitev v nove sodobne prostore leta 1980 najpomembnejši Spretne šivilje (na dobrih starih »singericah«) v novozgrajeni konfekciji frotirja leta 1973 (Foto: Fototeka MMK) Odlična komercialna posadka trgovskih zastopnikov z vodjem komerciale Marjanom Repičem, komercialistko Marijo Škapin in direktorjem podjetja na sejmu Mode leta 1974 (Foto: Fototeka MMK) dogodek v razvoju svile. V naslednjih letih predvojno snovalo zamenja novo, v tkalnici pa večino zastarelih statev nadomestijo nove. Konfekcija svile doživlja posodobitev z novimi šivalnimi in likalnimi napravami in se prilagaja novim modnim trendom - izdelkom iz čiste svile. 145 Direktorji DO Svilanit Slavko Ribaš, TOZD Frotir Matija Jenko in TOZD Svila Marjan Novak s podpredsednikom IS SRS Zvonetom Draganom na ogledu proizvodnje leta 1978 (Foto: Fototeka MMK) Slavko Ribaš - uspešno skozi vrtinec sprememb delavske zakonodaje Direktorji Slavko Ribaš (DO Svilanit), Matija Jenko (TO D Z Frotir) in Marjan Novak (TOZD Svil a) so tista generacija direktorjev, ki je leta 1974 uspešno popeljala podjetje Svilanit v obdobje, ki ga je zaznamoval novi Zakon o združenem delu, ki je utemeljil temeljne organizacije združenega dela, tako imenovane TOZD-e. Slavko Ribaš je po prvem uspešnem in drugem začetem mandatu v Svilani-tu sprejel funkcijo predsednika občinske skupščine Kamnik leta 1979, Matij a Jenko in Marj an Novak pa sta osta l a v vodstvu podjetja do upokoj itve. pu predčasnega upokojevanja zaposlenih sledi prvo odpuščanje okoli sto presežnih delavcev. Leta 1980 so dobile nove prostore tudi strokovne službe podjetja, vsi zaposleni pa sodoben in dobro »založen« obrat družbene prehrane. Dovolj zreli in pogumni za »suha« krizna leta! (1989-1993) Matija Jenko - od tehničnega do direktorja Svilanita Je eden tistih mladih, napredka že Ijnih strokovnjakov, o katerih govorijo gornje vrstice. Od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja je bil »zraven«, ko se je Svilanit rojeval. Kar dve težki krizi je preživel in ve, koliko škode lahko povzročijo podjetju nesoglasja med vodilnim kadrom. Bo Ije kot v koži »prvega« direktorja se je počutil v koži tehničnega (proizvodnega in »tozdovskega« programa frotirja). Tehnologija kot eksaktna veda zahteva red, disciplino in znanje. Vodenje podjetja pa tudi veliko usklajevanja in dogovarjanja. Leta 1979 je prekaljeni tekstilni strokovnjak pri svoj ih nače lih ma lo »po pu stil« in prevzel dolžnosti prvega moža Svilanita. Zvest mu ni bil samo do upokojitve leta 1992, ampak vse do današnjih dni. _q O > O "O o m M CD M O > T3 cd O Ob razpadu skupne države sta sledila razpad in izguba jugoslovanskega trga. Iskanju novih, evropskih trgov, bistvenemu zmanjšanju proizvodnje in prilagajanju novim zahtevam je sledilo prestrukturiranje proizvodnje in sprejemanje »lohn« poslov, največ v konfekciji plaščev, proizvodnjaje manjša za 40 %. Tkalski stroji obratujejo odslej le za znanega kupca, 20 starih statev se izloči iz obratovanja. Proizvodnja svile se prilagaja potrebam evropskega trga in rešuje izpad proizvodnje s tkanjem kravatne tkanine za italijanskega kupca. Število zaposlenih seje očitno zmanjšalo. Ukre- Obdobje prilagajanja in ponovne rasti do najuspešnejšega leta po osamosvojitvi (1994-1998) Spodbudno je postopno povečevanje proizvodnje, s tem pa intenzivno vlaganje finančnih sredstev v njeno posodobitev: šivalnica z robilnimi in rezalnimi avtomati, tkalnica z najmodernejšimi statvami z elektronskimi žakardi, vzorčno-razvojni oddelek z računalniško pod- Svilanit (pogled iz zraka leta 1980) ni bistveno menjal podobe do leta 2015. (Foto: Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik - MMK) Nove statve za nov zagon (Foto: Fototeka MMK) Nove avtomate za izdelavo kravat si ogledujeta takratna predsednik države Milan Kučan in župan občine Kamnik Anton Tone Smolnikar. (Foto: Kamniški tekstilec, 1998, št. 1) prtim sistemom izdelave žakarskih vzorcev, konfekcija plaščev z novo računalniško gradirno napravo za izdelavo krojev. V pripravljalnici obratujejo novi sukalniki in novo saško snovalo. Največjo posodobitev pa doživi energetsko najbolj potratna delovna enota - barvarna. Proces barvanja postane računalniško voden. Vse je vredno več milijonov nemških mark. Tudi proizvodni program svile se prilagaja novim razmeram na trgu. Sodelovanje s firmo Alpi prinaša poleg zaslužka tudi strokovno podporo pri organizaciji in prenosu tehnologije kakovostne izdelave kravat, pri čemer so v veliko pomoč nove likalne mize z vsemi dodatki in novi avtomati za izdelavo kravat. Sodobnejše statve zamenjajo zastarele, te pa omogočajo tkanje akrilnih prtov. Kupljena računalniško podprta vzorčna naprava omogoča kopiranje žakarskih kart. Po zapovedih trga in mode se prične tkanje novih artiklov iz čiste svile, bombažnih pregrinjal ter bombažnih brisalk z vtkanim emblemom. Napori preteklih let, tako v postopnem povečevanju prodaje, obvladovanju stroškov poslovanja, ob restriktivni politiki zaposlovanja in plač pripomorejo, da je leto 1998 poslovno najuspešnejše po osamosvojitvi Slovenije. Vtem obdobju poteka tudi program lastninjenja podjetja in dosežen je cilj družbe, saj zaposleni in upokojenci postanejo več kot 50-odstotni lastniki Svilanita. Zadnje leto tega viharnega obdobja je tudi praznično leto, saj podjetje praznuje 60 let. 147 Na sejmu MODA FASHION '99 - Ljubljanski zmaj in priznanje za enovito in visoko estetsko oblikovano kolekcijo kopalnih pla-ščev, brisač in tkanin Svilanit - v rokah Svilanitovih oblikovalk (Foto: Fototeka MMK) 148 Bogomil Wiegele - glavni direktor ob 60-letnici Svilanita »Prebrodili smo premnoge težave, najtežje tiste po osamosvojitvi Slovenije. Z velikimi napori nam je uspelo preusmeriti prodajo na zahtevne evropske trge. Čeprav seje število zaposlenih z devetsto (1989) zmanjšalo na sedanjih šeststo (1998), obseg proizvodnje narašča in se bliža tistemu iz najboljših časov proti koncu osemdesetih let.« Uspešnost svojega »di-rektorovanja« pa opiše: »Leta 1992 je imel Svilanit 27,036.453 DEM prihodka, decembra 1992 je bilo zaposlenih 687 delavcev. Leta 1998 smo ustvarili 36,186.890 DEM prihodka. Firma je v času velikih sprememb obstala in konec letošnjega leta je v njej zaposlenih 100 delavcev manj. Realizirano je 34 % več prihodka in zaposlenih je 15 % manj delavcev.« Vir: 1998: V nitih ustvarjalnosti že 60 let. Kamnik: Kamniški tekstilec 1/1998; 1999: Kakšna je naša prihodnost. Kamnik: Kamniški tekstilec 2/1999. Kakšna je prihodnost Svilanita? (1999-2004) Negotova. Začetek obdobja je zaznamovan s prenehanjem dolgoletnega poslovnega sodelovanja z nemško firmo Egeria, na kateri je slonel dobršen del proizvodnje konfekcije plaščev, vojna v Jugoslaviji pa je povzročila izpad prodaje emblemskih brisač za hrvaške hotele. Izpad »lohn« kupcev občuti tudi konfekcija svile, ki težave rešuje z ukinitvijo dolgoletnega »dela na domu« in po novem konfekcionira sama v Svilani- tu. Vse moči so usmerj ene na iskanje novih trgov in prodajo, boljše obvladovanje stroškov, znižanje zalog, omejevanje dobav slabim plačnikom in tehnološki ter delovni disciplini. Ustanovljeni hčerinski družbi v Zagrebu (leta 2000) in v Beogradu (leta 2001) postaneta Svilanitov »most« k izgubljenemu jugoslovanskemu trgu. Tretje je hčerinsko podjetje Svilanit Svila, d. o. o., ki dober mesec dni po ustanovitvi, 1. 12. 2002, pridobi tudi status invalidskega podjetja. Državne spodbude za zaposlovanje in ohranjanje zaposlitev (delovnih) invalidov blagodejno vplivajo na stroške dela čedalje večjega števila (61) zaposlenih invalidov. Kljub oteženemu poslovanju podjetje ne zanemari svojega razvoja. Posodobitev plemenitilnice leta 2003 je bila velik finančni zalogaj. Poleg novih prostorov pridobi tehnološko sodobne barvalnike za kvalitetno barvanje frotirja, dozirni sistem za kemikalije in pomožna sredstva, ki omogoča laboratorijsko natančnost, ter sistem za vračanje odpadne toplotne energije nazaj v proizvodnjo. Šivalnica dobi sodoben robilni avtomat, iz tkalnice frotirja se izloči 17 zastarelih statev, namesto njih pa se nabavij o 4 novi stroj i na zračni vnos vot-ka. Rezultat je neverjeten. Njihova hitrost nadomešča 70 % proizvodnje izločenih strojev. Tkalnica svile pridobi dve statvi z elektronskimi žakardi, primerni za tkanje zelo iskanih emblemskih kravat. V duhu racionalizacije organizacije in stroškov dela se združita obrata šivalnice in konfekcije. Obdobje je zaznamovano z vključevanjem v državne in evropske projekte zagotavljanja ekološke, tehnološke in stroškovne optimizacije procesov in pospešenim izobraževanjem in usposabljanjem vseh zaposlenih ter razvojem človeških virov. Zgodilo seje čez noč - Svilanit v večinsko last BPT Tržič, d. d. (52,65 %) (2004-2008) Negotovost glede prihodnosti z novim večinskim lastnikom Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, d. d., (v nadaljevanju BPT) je bila od prvega dne njenega lastništva, to je od 6. maja 2004 in nekaj naslednjih let, odveč, saj je novo vodstvo družbe nadaljevalo delo in poslovanje z vsemi Svilanitovimi delavci, ki so ohranili svoja delovna mesta. Nekateri z novimi sodelavci iz Tržiča, a jih ti v ničemer niso ogrožali. Nasprotno, prinesli so znanje (s strokovnega področja proizvodov BPT - poste Ijni program, prti, ...) in optimizem, da skupaj zmoremo - več! V zaostrenih tržnih razmerah tekstilnih produktov seje novo »združeno« podjetje pogumno spopadlo s poslovnim, tehnološkim in kadrovskim prestrukturiranjem družb Svilanit, d. d., Svilanit Svila, d. o. o., ter BPT Tržič, d. d., postopek kapitalskega in fizičnega združevanja podjetij pa uspešno zaključilo že leIa 2005, ko se je ce I otna pro I zvodnja družbe BPT preselila v Kamnik. Obe družbi sta v prvih šestih mesecih tega leta dosegli rahlo pozitiven izid, medtem ko je Svilanit leto poprej končal s kar 511 milijoni slovenskih tolarjev izgube. Tudi v naslednjih letih gre podjetju na bolje, saj posluje pozitivno, izpopolnjuje svoj program in išče nove izvozne možnosti. Z letom 2007 prevzame vodenje nova generalna direktorica Mojca Šubic, ki nadaljuje zahtevno pot iskanja novih trgov, povezovanja slovenskih tekstilcev in utrjevanja obeh blagovnih znamk Svilanit in BPT ter širjenja maloprodajne mreže v lastnih prodaj alnah (oko I i 20) po vsej Sloveniji. Skupina Svilanit v Sloveniji še vedno zaposluje 480 delavcev. Stojan Žibert - Moč slapa je v sodelovanju in povezovanju kapljic! »Svilanit, d. d., je v zadnjih desetletjih delovanja uspel ustvariti prepoznavno blagovno znamko, ki je cenjena predvsem na domačem trgu in na trgih nekdanje Jugoslavije. /.../. Vse naše stroške, ki jih imamo s proizvodnjo določenega izdelka, so nam pripravljeni pokriti (plačati) le tisti naši kupci, ki kupijo naše izdelke, na katerih se na tak ali drugačen način pojavlja ime naše blagovne znamke, torej ime SVILANIT././. Naša prizadevanja bodo v naslednjih letih usmerjena predvsem v zniževanje stroškov na enoto, saj sicer že na srednji rok, ob obstoječih negativnih trendih, ne bomo imeli realnih možnosti za ohranitev proizvodne lokacije v Kamniku.« (Vir: Stojan Žibert, 2004: Moč slapa je v sodelovanju kapljic. Kamnik: Kamniški tekstilec, 1/2004) Iz pekla likvidacije do Svilanitovih prazničnih 75 let! (2009-2012) Je bi I o leto 2008 res tisto (svetovno)krizno leto, ki tudi podjetju Svilanit ni prizaneslo in gaje pahnilo na Glasba tkalskih strojev je še živa, izpod rok kamniških šivilj pa nastaja barvit program Homely. (Foto: Društvo Perovo, Perovski list, 2011/št. 1) rob propada? Novo vodstvo Svilanita zaradi pritiskov tuje konkurence in trga napoveduje za polovico manjšo lastno proizvodnjo in za prav toliko tudi število zaposlenih ter napove likvidacijo Svilanita do konca leta 2009. Marca 2009 dnevni tisk potrdi grozeče napovedi in poroča, da ima Svilanit v teh težkih časih tudi nova lastnika družbe. To sta postala generalna direktorica Mojca Šubic in direktor financ in računovodstva Sašo Pušnik, ki sta podjetje kupiIa od prejšnjega la- 149 stnika, to je BPT. Potrdita neizogibnost likvidacije in prenos preostalih funkcij matične družbe na hčerinsko družbo Svilanit Svila, d. o. o., s pojasnilom, da bo Svi-lanitše naprej ostal ponudnik kakovostnih izdelkov na področju hišnega tekstila, vendar zgolj kot distributer. Usodnega leta 2009 kljub napovedani likvidaciji te Svilanit ne doživi, uresniči pa se napovedano polovično zmanjšanje obsega proizvodnje in števila zaposlenih na okoli 230 delavcev. Leta po letu, ko se je Svi I anit rešil najhujšega, so zaposleni pripravljeni na vse: na delo po novi sistemizaciji del in nalog, ki prinaša več odgovornosti in fleksibilnosti (večopravilnost), če tako narekujejo potrebe delovnega procesa, strokovni delavci se vključujejo v evropske projekte, razvijajo nove izdelke in iščejo optimalne rešitve izboljšanja kvalitete, izkoristka delovnega časa, prispevka k ekologiji in varčnosti energetskih virov. Delavci se molče selijo iz napol praznih in potratnih pro I zvodnih hal skupaj s staro strojno opremo, ki že dolgo ni doživela nobene s(p)odobne prenove. Vodstvo se zaveda stresnih razpoloženj delavcev, vendar je to nujen ukrep zaradi boljšega in učinkovitejšega upravljanja. V Perovskem listu decembra 2011 v rubriki Perovske tovarne zapiše: »Bitka za obstanek je terjala odrekanja in žrtve. Zaradi težav v poslovanju podjetja je bilo potrebno poseči tudi po zmanjševanju števila zaposlenih. Morda prav zato se Svilanit danes še vedno lahko samozavestno ponaša z domačo proizvodnjo. Zahvaljujoč dolgoročni viziji vodstva in pridnim rokam naših zaposlenih se v kamniškem Svilanitu še vedno sliši ropot tkalskih in brnenje šivalnih strojev. Izdelujemo mehke in vpojne brisače različnih velikosti in vzorcev, kopalne plašče mehkega otipa in različnih motivov, posteljnino modnih vzorcev in plemenitega otipa, kuhinjske prte, nadprte, pa modne dodatke: ženske rutke, šale in kravate ter nepogrešljive k narodni noši: rute in naramnike. Izpolnimo tudi posebne želje: taborniške rutke, kravate in telovnike za svečane priložnosti s tkanino po lastnem izboru, vezenja po predlogah (logotipi, inicialke, liki otroških motivov, datumi, ...), reklamne izdelke za poslovne priložnosti itn. V kamniškem Svilanitu je zaposlenih 141 delavcev.« Novo leto 2012 se začne neuspešno, a konča tako uspešno, daje v jesenskih mesecih potrebna pomoč režijcev v proizvodnji. Tudi v prodaji je utrip živahnejši, štiriletna pogodba za dobavo izdelkov verigi bolnišnic v Nemčiji pa je krona prodajnih naporov. Posel z družbo Abu Dhabi je utečen, sodelovanje z njimi se meri v kontejnerjih. Počasi, a vztrajno se pripravlja prodaja hišnega tekstila s trendovsko blagovno znamko Tal-kingFriends. Hčerinski družbi v Srbiji in na Hrvaškem se trudita kljub težkim gospodarskim razmeram na svojih trgih, podjetje na Poljskem beleži rast. Svilanit nastopa na večjih evropskih sejmih tekstila in notranje opreme, svoje izdelke pa prodaja v več kot 30 državah po celem svetu. Vse to in še več so razlogi za optimizem, da Svilanit premaguje globoko štiriletno krizo. Ob 75-letnici: Svilanit ohranja lastno blagovno znamko in proizvodnjo v Kamniku! (2013) V tako spodbudnem razpoloženju Svilanit na svetovni dan brisače, 25. maja 2013, praznuje 75. rojstni dan in dan odprtih vrat. DeI avci in vodstvo ob rekor- _q O > O "O o m M CD M O > T3 cd O 150 Svilanit praznuje 75 let in odpre svoja vrata. (Foto: Matevž Skamen) Obiskovalce popelje mimo okrašenega tovarniškega parka. (Foto: Fototeka MMK) dnem odzivu (okoli 700 obiskovalcev) žarijo. Ne brez razloga. Uspešno so prebrodili krizno obdobje, ohranili blagovno znamko in proizvodnjo v Kamniku. S trenutno 109 zaposlenimi v Sloveniji stkejo v Kamniku 400 ton tekstilnih izdelkov, kijih s ponosom ponudijo 27.000 zvestim kupcem v 26 poslovalnicah v Evropi. Skupino Svilanits 180 zaposlenimi sestavljajo krovno podjetje Svilanit, d. d., v katerem poteka vsa proizvodnja, hčerinska podjetja Svilanit Svila (invalidsko podjetje, ki opravlja nabavno-prodajne dejavnosti, marketing in storitvene dejavnosti) in Svilanit Energetika (pridobivanje pare za Svilanitovo in Etino proizvodnjo in ogrevanje uporabnikov v okolju) ter hčerinska podjetja v Srbiji, na Hrvaškem in Poljskem. Pod Svilanitovo blagovno znamko deluje v Sloveniji devet maloprodajnih enot, na Poljskem tri, Hrvaškem štiri in v Srbiji enajst. Vsako leto Svilanit izdela štiri ali pet novih kolekcij. Na praznični dan je upravna stavba pražnje odeta v Svilanitove tkanine, v parku je »obešeno perilo« iz železnega repertoarja emblemskih in plažnih brisač, na ogled so postavljene fotografije iz Svilanitovega zgodovinskega arhiva, vabi muzejski kotiček razvojnega oddelka ... Ogled proizvodnje navduši številne obiskovalce, ker v Svilanitu še vedno tkejo, šivajo in izdelujejo kvalitetne izdelke. Vodstvo Svilanita v Kamniškem občanu 7. junija 2013 poudari, da krizi uspešno kljubuje predvsem z iskanjem novih priložnosti, novih trgov, s širjenjem prodaje na trge zunaj EU, predvsem Arabskih emiratov in Rusije, ter razvojem novih izdelkov. Le kdo je takrat pomislil, da bo tako živahen proizvodni utrip že čez dobro leto za vedno utihnil?! Ogled proizvodnje - v obratu plemenitilnice - plemenitenje brisač Proizvodni utrip v tkalnici je sezonski - tkanje plažnih brisač. V konfekciji plašči še vedno nastajajo pod rokami šivilj. V šivalnici so roke delavk večinoma nadomestili avtomati. Spomini Svilanitove dolgoletne ustvarjalnosti so »shranjeni« v Svilanitovem muzejskem kotičku. (Vse fotografije ogleda: Matevž Skamen) 151 > o ■a o m M cd M O T3 cd O 152 Po 76 letih Svilanit ugaša stroje v Kamniku (2014-2015) Tomaž Modic, 2015: Po 76 letih Svilanit ugaša stroje v Kamniku, Ljubljana, Dnevnik, 10.1. 2015: Svilanit je po štirih letih spet v postopku likvidacije. Draga delovna sila, visoki stroški in dva milijona evrov vreden prevzem, ki ga je na plečih podjetja izvedla direktorica Mojca Šubic, bodo njegovo proizvodnjo po 76 letih »pregnali« v Turčijo. V kamniškem Svilanitu nedolgo po tem, ko so praznovali 75-letnico obstoja, ugašajo stroje in proizvodnjo tekstilnih izdelkov selijo v Turčijo. Direktorica in večinska lastnica Mojca Šubic je uresničila napovedi in na skupščini dan pred božičem sprejela sklep o začetku likvidacije. Več deset delavcev, ki so po obsežnem odpuščanju leta 2009 še obdržali službo v proizvodnji, občina Kamnik in tamkajšnji zavod za zaposlovanje so zaman upali, da bo nekdaj velika tekstilna tovarna premostila težave in se pobrala iz izgube. Dodatno upanje jim je vlilo poslovodstvo, saj je pred štirimi leti ustavilo že začeto likvidacijo. Po očiščenju in prestrukturiranju poslovanja je ugotovilo, »da je proizvodnja na dolgi rok še vedno ren ta bil na«. Njihovih upov je zdaj dokončno konec. V Kamniku bo ostala le minimalna proizvodnja, poleg nje pa oddelki razvoja, oblikovanja in trženja ter Svilanitova trgovina. Nadaljevali bodo tudi (vele)prodajo izdelkov pod uveljavljeno blagovno znamko. Za kupce se bo spremenilo le to, da brisače, posteljnina, preproge ... ne bodo več izdelani izpod rok delavcev iz Kamnika, temveč Turčije. Za selitev proizvodnje so se odločili zaradi ekonomskih razlogov, je pojasnila Šubičeva, saj bodo le tako lahko zvišali kakovost izdelkov in obenem zmanjšali stroške proizvodnje. Tega v Sloveniji ni mogoče narediti, poudarja, saj trg ne priznava stroškov tekstilne proizvodnje. V letu 2013 je sicer dodana vrednost na zaposlenega v skupini Svilanit znašala pičlih 16.000 evrov. Po besedah prve dame Svilanita ne gre za ukinjanje znane blagovne znamke, ampak ravno nasprotno - skrb za njeno ohranitev. »Še vedno bomo zagotavljali visokokvalitetne izdelke, ki jih poznajo naši kupci,« je zaključila Šubičeva. Prva dama Svilanita se brani: »V izogib špekulacijam bi rada posebej poudarila, da selitev ni posledica poslabšanja poslovanja, problemov z bankami, previsoke zadolžitve ali drugih problemov.« Vseskozi se namreč pojavljajo očitki o domnevnih nepravilnostih pri njenem prevzemu Svilanita in s tem večmilijonsko finančno izčrpavanje podjetja. Iz Svilanitovih bilanc je kljub vsemu jasno razvidno, da ga je pomembno bremenil tudi prevzem iz leta 2008. Kot smo razkrili v Dnevniku, je s Sašem Pušnikom, direktorjem financ in računovodstva, za nakup Svilanita namenila 7500 evrov lastnega denarja in še četrt milijona evrov posojila. Skoraj dva milijona evrov, kolikor bi morala plačati prejšnjemu lastniku, družbi BPTiz Tržiča, pa sta prenesla na Svilanit. Zaradi domnevno spornega lastninjenja podjetja so ju ovadili ljubljanski kriminalisti. Ob tem velja spomniti na izjave Šubičeve izpred leta in pol v pogovoru za časnik Delo. Kot je pojasnila, je bila privatizacija pot za »ohranitev Svilanita in čim več služb, poslov, kupcev«. Za njen zaključek sta s Pu-šnikom potrebovala tudi soglasje zaposlenih oziroma Lastnika Svilanita Mojca Šubic in Sašo Pušnik sta ob 75-letnici Svilanita v pogovoru z županom govorila o prihodnosti Svilanita s proizvodnjo v Kamniku. Samo dobro leto po tem sta proizvodnjo preselila v Turčijo. (Foto: Janja Zorman Macura, Občina Kamnik) sveta delavcev. Ironično stajih prepričala z besedami, da bodo (le) s privatizacijo nadaljevali proizvodnjo v Kamniku. A te, kot rečeno, v kratkem ne bo več. Ob tem sicer ne gre spregleda ti, da je Šubičeva krmilo Svilanita prevzela v trenutku, ko je ta zabredel v hude finančne in poslovne težave. Likvidacija Svilanita je ustavljena (2015) Mojca Šubic rešuje blagovno znamko Svilanit Objava Jasne Paladin v Gorenjskem glasu, 16. 8. 2015: »Kamnik - Delničarji Svilanita so že pred dvema mesecema, pol leta po tem, ko so sprejeli sklep o začetku likvidacije družbe, potrdili prenehanje postopka likvidacije, saj naj ne bi bilo več potrebe, da bi se postopek nadatjeval. Kot je za STA povedala likvidacijska upraviteljica in direktorica družbe Mojca Šubic, so zadeve z dobavitelji uredili in zdaj poslujejo normalno. /.../ Kot je znano, kljub selitvi proizvodnje v tujino (menda v Turčijo) v Kamniku še vedno ostajata oddelka razvoja in vzorčne proizvodnje, prav tako naj bi združili družbo Svilanit s hčerinskim, sicer invalidskim podjetjem, Svilanit Svila, ki imata zdaj 35 zaposlenih.« Vir: Jasna Paladin, 2015: Likvidacija Svilanita je ustavljena, Kranj: Gorenjski glas, 16. 8. 2015 Tu se zgodba o življenjskem drevesu za večino nekdanjih zaposlenih konča. Ni pa končana zgodba o lastninskem pohodu na Svil anit, ki se je začel že v devetdesetih letih. Že zdaj je jasno, da konec ni želen in da Svilanitovi delavci in upokojenci niso lastniki podjetja, ki so ga ustvarili. A je bil začetek lastninjenja prav obetaven. Še ne tako davna leta od 1995 do 1998 so zaposleni, upokojenci in bivši zaposleni z zaupanjem vlagali lastninske certifikate v Svilanit, namenjali del plač in regresa za nakup delnic in tako postali lastniki več kot 50 % podjetja. Že konec leta 1998 pa je delež padel pod 50 % in pot navzdol nadaljeval do nepomembnih nekaj odstotkov leta 2003. S prodajo delnic »notranjega odkupa« je bila lastniška usoda podjetja prepuščena trgu. Ugibati, zakaj so se zaposleni »odpovedali« lastniškemu deležu v Svilanitu, bi bila špekulacij a, a težko je verj eti, da je bil edini razl og prodaj e delnic iztržek, kije zadoščal za stroške kurjave za eno sezono. So nova država, nov družbeni in poslovni red enim dali manj, drugim več (v plačah po individualnih pogodbah, drage službene avtomobile ter druge bonitete) in vnesli med nekdaj složen kolektiv nezaupanje v vodstvo in prihodnost podjetja?! Kakorkoli že, samo vprašanje časaje bilo, kdo bo novi lastnik Svilanita. Leta 2004 je podjetje prešlo v roke Bombažni pre-dil ni ci in tkal ni ci Tržič, leta 2008 Mojci Šubic in Sašu Pušniku, aktualnima lastnikoma Svilanita. Pošten nakup ali nakup pod mizo, usode nekdanjega kamniškega tekstilnega velikana ni več mogoče spremeniti. Svilanitov proizvodni utrip Prikaz je izdelan na podlagi razpoložljivih podatkov iz Kamniških tekstilcev. Leto 1978je zajeto, kerje to jubilejno leto in so podatki zanesljivi in urejeno prikazani za oba proizvodna programa (v nadaljevanju PP), frotir in svilo. Leto 2001 je zajeto, ker je število zaposlenih približno enako kot znaša povprečno število zaposlenih v obdobju od leta 1948 do 2015, to je 540 delavcev, žal pa v letu 2001 niso prikazani podatki za program svile, zato podatki za ta program iz leta 1998. Primerjava obsega proizvodnje veliko pove: da je kljub občutnemu zmanjšanju števila zaposlenih v Svilanitu (za skoraj 30 %) obseg proizvodnje, gledano v celoti, večji, kar priča o ugodnem vplivu boljše organizacije dela in upravljanju s človeškimi viri ter o posodobitvi strojne opreme in avtomatizaciji proizvodnje. V PP Svila je število zaposlenih v primerljivem letu 1998 nekoliko večje, očitno večji paje tudi obseg proizvodnje v tkalnici, kar je prav tako posledica posodobitve strojne opreme. V letu 2001 »kronika« dogodkov PP Svila navaja zmanjšanje števila zaposlenih na 68 delavcev. Svilanit 1978 (795 delavcev) 2001 (540 delavcev) PP Frotir 1978 2001 Tkalnica frotirja - votki 3,698.038 4,092.326 Šivalnica brisač-brisače kom. 5,896.307 7,568.459 Barvarna križ. navitkov - kg 1,232.777 787.711 Oplemenitilnica metraže - kg 216.342 1.117.386 Konfekcija plaščev-plaščikom. 139.178 94.550 PP Svila 1978 1998 Tkal ni ca 347.042 738.113 Konfekcija 618.243 711.316 153 154 DRUGO POGLAVJE Svilanitovi ljudje o Svilanitu Generacija 1948-1983 o svojih pionirskih začetkih Leto 1983. Skupnih 35 let s tistim Svilanitom, ki ga je Mestni LO Kamnik ustanovil 14. 2. 1948, praznuje devet delavcev: Elizabeta Kočar, Marija Kočar, Marija Lužar, Mara Petje, Marija Potočnik, Vinko Rozma-nič, Jožica Šuštar, Danica Tomšič in Ana Zarnik. S spomini se skozi čas, preživet v Svilanitu, prebijajo z lahkoto, kot da njihovi začetki niso segali v obdobje nepojmljivo težkih delovnih pogojev, odrekanj in pehanja za boljšim. Kot da niso nikoli prišli na delo lačni in bosi. Dobesedno, in naravnost iz (osnovno)šolskih klopi. Vsem ostajajo v nepozabnem spominu prvi tovarniški praznik in podarjene ročne ure. Praznovali so ga osmega marca, da je bilo praznovanje dvojno. Moški člani kolektiva so si nadeli predpasnike, se urno zavrteli med belo pogrnjenimi mizami in postregli svojim sodelavkam s pijačo injedačo, potem pa so se ob poskočni glasbi še zavrteli z njimi. Na tovarniške izlete so se peljali s tovornjakom. Posebno prijetno je bilo v Portorožu še v času cone B, ko so smeli tja le s posebnimi dovolilnicami. Ves trud in napor je bil potem poplačan, ko so prišli do izredno poceni in prav tako izredno dobre vinske kapljice. Vse sogovornice so se leta 1948 prijavile v brigado in odšle na Kolovec, kjer so se za dvajset dni spoprijele z vsemi gozdarskimi deli in niso prav nič zaostajale za moškimi. Stanovale so v vili »Durchzug«, vse so se zaljubile v lepe brigadirje. Bilo je lepo, saj je bila pomlad. Iz brigade so se vrnile vesele, vse s priznanji za požrtvovalno in vestno delo. Tudi za statvami in šivalnimi stroji je bilo vedno živahno. Niso se branile učiti in poprijeti za kakršnokoli delo: barvale so, sušile, navijale, snovale, tkale, vezale, menjavale žakarde, popravljale galiranje, hodile na podstrešje po votke ... Hudomušno so se spominjale, da je bil v de l avnici za vse napake kriv Bogdan, plah fant, ki je ob vsaki priliki zardel, a zelo vesten delavec. Poznej e, ko je postal kontro l or, so se ga že neko l iko ba l e. »Povsod je vtaknil svoj nos,« so v smehu pripovedovale. »Iz vrečk je jemal cevke (na katerih je bi l a navita preja) in kontroliral, če smo porabile vso nit z njih. Če je našel na kakšni cevki preveč niti, je vprašal: 'Kakšna gospodinja pa boš?'« Vse so povedale, da je bila takrat, v njihovem času, delovna disciplina boljša in delovna zavest večja, saj se je takrat vsak boril za svoje delovno mesto, za svoj obstoj. Spominjajo se časa, ko ni bilo dela za vse, ko so ostali le najboljši delavci in tisti, ki niso imeli nobene druge možnosti za preživljanje. Minki ostajajo nepozabni tisti dolgi trenutki negotovosti, ko je s sodelavci stala v vrsti pred delodajalcem, čakala in trepetala na usodno odloči tev . Prijetni in manj prijetni spomini so se utrinjali kot meteorj i. Kadar so se v tkalnici stroj i ustavi l i in je bilo na vrsti čiščenje,je bilo običajno razpoloženje zelo veselo. Smeh se je širil med delavci kot nalezljiva bolezen, pozabljeni so bili vsi problemi, šale so deževale z vseh koncev. Kako so se smejali sodelavcu, ki je bil deležen hladne prhe, ker so mu na vrh statev nastavili lonec vode, da bi izboljšali »klimo« v obratu. Pri skromni ma l ici so de l il e med seboj to, kar so prinesle od doma. Posebno slastno malico so imele, kadar je Dani prinesla med, s katerim so se vse prav rade sladkale. 35 let življenja s Svilanitom in za Svilanit: Mara Petje, Marija Potočnik, Marija Lužar, Jožica Šuštar, Vinko Rozmanič, Elizabeta Kočar, Marija Kočar, Danica Tomšič. Na fotografiji manjka Ana Zarnik. (Foto: Kamniški tekstilec, 1978, št. 7-8) Veselo spominjanje za hip zamre, ko se oglasi Mici: »Jaz imam pa tako majhno pokojnino, da me je kar sram povedati.« Generacija, ki je Svilanit »gradila« in delala v času največjih »investicij«,je bila najesen življenja najbolj prikrajšana. Plače so biIe majhne, dobiček je šel vedno v tovarno. V tem predvsem ženskem klepetu še glas edinega moškega med njimi. Vinko se še dobro spominja prvih volitev in ustanovitve delavskih svetov (1950). Kot prvi izvoljeni predsednik se spominja nerodnih začetkov. Ker takrat v Mekinjah še niso imeli kolesarnice, so se člani DS odločili, da bodo predlagali to novo investicijo. Tako je Vinko prišel na sestanek upravnega odbora in posredoval predlog delavskega sveta. Proti koncu leta je kolesarnica tudi stala. Generaciji 1983 in mlajšim »posodi glas« Dnevnik Za generacijo »Svilanitovih pionirjev« pride nova generacija delavcev. V urejeno in dobro stoječo tovarno. A so novi časi, nova država, opevana Evropa, slovo od samoupravljanja in neizprosno tržno gospodarstvo potrebovali samo dve desetletji, da so zadnjo generacijo Svilanitovih delavcev pognali čez tovarniški prag. Njihove besede so pritajene in zadržane. Spomini na dobre zlate čase izgubljeni. Zanje, v obdobju ugašanja Svilanitove proizvodnje, spregovori novinarka Dnevnika, Anita Vošnjak 24. 1. 2015: »Nekako pač delamo. Neke posebne volje in elana pa več nimamo, saj smo že odpuščene,« nam je zaupala trojica šivilj, ki še vztrajajo v ogromni šivalnici, kjer so njihove besede, čeprav so bile izrečene zelo pritajeno, zaradi gluhosti zidov glasno odmevale. /.../ Šivilje, ki bodo z odpovedjo v žepu šivale mehke rumene in vijolične brisače v Kamniku še do sredine febru- arja, niso vede le, kdaj jih bodo dokončno zamenjale turške roke. Prva dama Svilanita Mojca Šubic pa nam tudi že dan poprej ni želela ničesar več pojasniti pisno. Delavke, ki so v Svilanitu delale po 33, 26 in 13 let, so še pristavile, da so vsak dan bolj sprijaznjene s svojo usodo, a spati kljub temu ne morejo, saj jih še v sanjah preganja misel, kje si bodo poslej služile denar. »Za upokojitev smo premlade, za novo službo pa prestare,« sta razkrili žalostno resnico starejši šivilji. Mlajši delavec, ki mu preostaja zavod za zaposlovanje, je skomignil z rameni: »Vsi smo na istem, za nas ni več dela, saj na vsako službo čaka sto in sto mlajših in bolj izobraženih.« Šivilja, ki še ni dobila odpovedi, je le prosila, da je v nič ne mešamo, saj je v njej upanje, da je ne bodo odpustili, še vedno tlelo. O nizkih plačah, ki so jih poprej prejemali, niso rekli nič, saj seje, kot so dejali, težko posloviti tudi od najskromnejših dohodkov. »Vsaj redni so bili!« se zdaj še bolj zavedajo odpuščeni, ki upajo, da bodo dobili vsaj odpravnine. Z odpravnino do računalnika »Odpravnine smo dobili,« pošteno prizna tudi delovna invalidka, ki je bila odpuščena med prvimi že ob koncu lanskega leta. Misel - kdo ve, kaj bi se še lahko zgodilo, če preveč poveš - je ostala v zraku, ko nasje prosila, naj ne zapišemo njenega imena. Neizrečena. A dovolj otipljiva, da si lahko začutil podzavesten strah nemočnih. »Najhuje je bilo, da nismo ničesar slutili. Še pred letom, ko smo praznovali 75-letnico, so nam vsi samo rožice trosili; češ, kako gre vse na bolje in da se nam za delo ni treba prav nič bati. Pa ni bilo nič res! Že oktobra se je začelo govoriti o enajstih odpuščenih, a so odpustili le štiri. In ko smo že spet začeli verjeti, Dobro razpoloženje zaposlenih in župana ob 75-letnici Svilanita v takrat še živahnem proizvodnem prostoru šivalnice je trajalo le dobro leto dni. (Foto: Janja Zorman Macura, Občina Kamnik) 155 156 da smo se znova izvlekli, je sredi dela prišla po nas šest delovnih invalidk poslovodkinja in nas odpeljala v pisarno. Mislila sem, da me bo kap, ko smo sklonjenih glav kakor v strelskem vodu korakale v pisarno. Nismo hotele verjeti, a smo vseeno vedele, da je konec tudi z dostojnim življenjem, ko smo si lahko še same s svojim delom služile kruh,« je z grenkim priokusom povedala šivilja, kije v Svilanitu pustila dobra tri desetletja svojega dela. Zadnja leta za mizerno plačo, a kdo bi danes o tem. Danes, ko pod prsti nič več ne more občutiti njej tako ljubega frotirja, saj se zdaj uči tipkanja na trdi računalniški tipkovnici. »Z odpravnino sem si kupila računalnik, da si bom pomagala z njim najti novo službo in sploh imela kaj početi,« pove in nadaljuje, da se ji zdi vse, kar jih učijo na tečaju, kako si najti službo, sprto s pametjo. »Pravijo nam, da na službo ne smeš čakati, da se moraš ponujati, da moraš sam v podjetje in se osebno predstaviti. Sploh pa ne smeš takoj povedati, da si invalid, ker je s tabo konec,« pripoveduje odpuščena šivilja in doda, da sojim svetovali, naj se ne pustijo odgnati od vratarjev in naj se v podjetje, če jih ta ne spusti, vtihotapijo takrat, ko gre vratar na toaleto ali se za trenutek zamoti s kakšnim opravilom. »Ja, še marsikaj se bom morala naučiti, tudi vse o podjetjih, kamor bom pošiljala prošnje,« se zaveda šivilja, ki si ne dovoli, da bi se je polotilo malodušje, ki je ves čas na preži in jo spremlja kamorkoli gre. Zato se tudi trudi z razl ičnimi prostovoljnimi aktivnostmi v kraju, ki zapolnijo dušo, denarnice pa ne. Tej je za zdaj še najprijaznejši domač vrtiček. V Svilanit pa bi se takoj vrnila, če bi jo potrebovali, še pove in pojasni, da rada dela in zelo pogreša tako svoje delo kot sodelavke. »Pa nismo delale malo. Nasprotno, imele smo zelo visoke norme, ki so jih postavljali tudi naročniki. In tudiza svoje stare stroje smo lepo skrbele, da so gladko tekli, če prav so se ob obisku še Kitajci čudili, kako lahko na njih sploh še kaj naredimo,« še pove odpuščena šivilja. Svilanitov kadrovski utrip Povprečno število zaposlenih po letih od 1948 do 2015: 540 Leto 1948 50 Leto 1953 99 Leto 1958 320 Leto 1963 412 Leto 1968 477 Le to 1973 693 Le to 1978 795 Le to 1983 822 Le to 1988 892 Le to 1989 904 Le to 1993 633 Le to 1998 615 Le to 2003 515 Le to 2008 480 Leto 2013 109 Le to 2015 35 Povprečno število po spolu: ženske: 389 (72 %) moški: 151 (28 %) Povprečno število zaposlenih po proizvodnih programih in službah: PP Frotir (šivalnica, tkalnica, konfekcija, barvarna in oplemenitilnica, vzdrževanje in energetika, služba kontrole in kvalitete, strokovne službe z razvojem, skladišči gotovih izdelkov in surovin) 410 PP Svila (tkalnica, konfekcija, strokovne službe, skladišči) 70 Strokovne službe družbe (splošno-kadrovska služba, gospodarsko-finančna služba z informatiko, komercialna, nabavna in marketing služba) 60 TRETJE POGLAVJE Svilanitove skrbi za ljudi! Skrb za zaposlene v Svilanitu ni bila nikoli zgolj fraza. Od tistih skromnih delavsko sindikalnih zametkov skrbi za zaposlene je ta v poznih sedemdesetih prerasla v organizirano skrb za razvoj družbenega standarda, zdravstvenega in socialnega varstva zaposlenih in njihovih družin, za dobro počutje zaposlenih in njihovo pripadnost podjetju in našla svoje mesto in poslanstvo v kadrovsko-socialnem oddelku podjetja. Z rastjo in razvojem podjetja je rastla tudi (organizirana) skrb za Svilanitove ljudi. * Sodoben obrat družbene prehrane, v katerem mlad kuhar Karlo že davnega leta 1980 poskrbi za nove standarde izbire in kvaliteto malic. Začetnima dvema obrokoma (hladnemu in toplemu) se je po razširitvi menze leta 1986 pridružil še tretji in eden od njih dietni. * Zobna ambulanta Svilanit je že od 1. avgusta 1982 skrbel a za zdrav in lep nasmeh Svi l anitovih za po sle nih. * Dopustniško razvajanje - po želji! Ob Jadranu -počitniški dom na Rabu, lesene hišice v Novigradu, apartmaja v Maredi, ducat počitniških prikolic, razmetanih ob slovenski in hrvaški oba l i ... Ob zdraviliških vrelcih - hišice v Čateških in Moravskih Toplicah ter apartma v Atomskih Toplicah. V naročju gora - koča na Šimnovcu in apartma v Bohinjski Bistrici. »Suho« krizno obdobje po letu 1990 ni povsem prizaneslo družbenemu standardu. * Deset minut na dan, prežene bo lečine stran in prav toliko je trajal dnevni aktivni oddih med delovnim časom od leta 1981 da fe, vsak de l ovni dan, do zadnjega. * Tedenski aktivni oddih s fizioterapevtko in vadba v športno-rekreativnem centru v Podgorju; vse preseneti veliko zanimanje okoli 100 zaposlenih Svi-lanitovk. * Letni preventivni aktivni oddih v zdraviliščih in okrevališčih za okoli 40 zaposlenih. Za delavce na nočnem delu in v težkih razmerah dela preventivni oddih vsaka štiri leta. * Za vsakega (delovnega) invalida ustrezno delo, če ne drugače s prilagoditvijo »starega« delovnega mesta, stroj a, oko lja, norme ... Zato Svil anit de l ov- > o ■a o m M CD M O > T3 cd O 158 Zdrav duh v zdravem telesu... Že davna šestdeseta, ko so se postavljali temelji tkalnice... (Foto: Kamniški tekstilec, 1998, št. 1) nih invalidov ne pošilja domov na »čakanje na delo«. Še več, odpre »vrata« tudi mladim iz Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik za opravljanje obvezne prakse. Ustanovitev Invalidskega podjetja Svil anit Svi I a, d. o. o., 1. 12. 2002 je zgolj formalnost, s katero država podjetju prizna ugodnosti, ki mu gredo za skrb pri ohranjanju in zaposlovanju delovnih invalidov. Za Svilanitove otroke gre, zato zanje že leta 1980 vrtec Svilanit (preureditev in oprema enoinpol-sobnega stanovanja na Bakovniku), počitnice in štipendij e za socialno šibke in za vse - dobri decembrski možički ... Še posebno slednje so otroci nestrpno pričakovali, saj nikoli niso vedeli, kateri od njih jih bo pričakal v pravljično okrašenem Svilanitu. Družabni dogodek leta - tovarniški praznik od leta 1962 dalje. Vsako leto je organizacija in izvedba odvisna od uspeha poslovanja, zdaj skromno, zdaj razkošno, vedno pa z domačim »osebj em«, domačo modno revijo, domačim pevskim zborom, podelitvijo »domačih« priznanj oktobrskim nagrajencem, jubilantom in športnikom. Nastopi domačih »varovancev« - šo I arj ev iz OŠ Mekinje - so vedno risa I i nasmehe na Svilanitovih obrazih. Svilanit(ov)ke na kolo, moški pa za štedilnik! Prvič leta 1984. A je športno-družabni duh vel v Svilanitu že mnogo prej. Že v šestdeseti h letih v počastitev prvih tovarniških praznikov. Tek v vrečah, merjenje moči z vrvjo in druge spretnostne družabne igre so vedno popestrile predpraznično dogajanje. Z leti ... in v razcvetu osemdesetih, ko je staro in mlado kolesarilo po tuhinjskih klancih! Podelitve spričeval Svilanitovim tkalcem in plemenitilcem leta 2003 seje udeležil tudi starosta slovenskih tekstilcev prof. Vili-jem Štiglic. Slavljenci pa so prejeli posebej zanje stkane brisače z njihovimi imeni. so prerastle v pravi »festival« športnih dogodkov: kegljanje, namizni tenis, šah, plavanje, odbojka, streljanje, smučanje, kolesarjenje ... Nepozabna so športna srečanja na tekstilijadah in trobojih slovenskih tekstilcev. Sredi osemdesetih let zacveti kolesarjenje s specialkami in postane »najmočnejša« Svilanitova disciplina. Pa tudi najuglednejša, za kar poskrbijo Svilanitove kolesarke. Pod geslom Ženske na kolo, moški za štedilnik najprej odkolesarijo k zamejcem čez mejo, nato pa že organizirane v društvo Dober dan, naši čez lužo v širni beli svet v Kanado, Avstralijo, Ameriko, vse do daljne Nove Zelandije! Družbeno odgovorno podjetje. Dolgoletno »botr-stvo« Osnovni šoli Mekinje in Centru invalidne mladine Kamnik ter izjemna srečanja in sodelovanja z Osnovno šolo Stranje popeljejo Svilanit med zlate dobrotnike ter družbeno odmevne aktiviste. Tako je »medvedek Svili« z brisačo PU zbiral prispevke za Pediatrično kliniko, istega leIa 1999 pa se SviIa-nit zapiše tudi v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov z največjo brisačo na svetu, ki so jo porisali takratni predsednik države Milan Kučan, bolniki in osebje Pediatrične klinike. Tovarna učečih se delavcev skozi vsa svoja ča sov-na obdobja. Od praktičnega mentorskega usposabljanja na delovnih mestih do formalnega šolskega izobraževanja ob delu. Večino strokovnega in vodstvenega kadra je »izšolal« Svilanit v skladu s potrebami in razvojem podjetja. Številne strateške delavnice za spodbujanje in razvoj človeških virov so raz vi le Svi la ni tov karier ni mo del, mo del ho ri-zontalnega in vertikalnega napredovanja, model večopravilnosti, letne razgovore z zaposlenimi in usposabljanje komercialistov s številnimi prodajnimi in tržnimi veščinami. Leto 2001 se v SviIani-tovo »šolsko« zgodovino zapiše z zlatimi črkami. V proces poklicnega izobraževanja za poklic tkalec in plemenitilec se vključi osemindvajset zaposlenih delavcev. Srednja tekstilna šola Maribor zaposlenim »dijakom« ponudi prijazen način izobraževanja in organizira poučevanje v Svilanitovi učilnici, ki jo vsak konec tedna napolnijo ukaželjni sodelavci. Po rednem delu v tovarni, seveda. Uspešno. * Za boljše zdravje in počutje delavcev - »Aspirin«. Projekt, ki od leta 1987 na novo opredeljuje ravnanja v času bolniške in druge odsotnosti z dela ter vnaša več reda. Uvaja sistem spodbud in nagrajevanja dobrih idej in koristnih predlogov, reformira aktivni oddih med delovnim časom in uvede enour-no tedensko vadbo, popiše stanje in način reševanja ergološke in ekološke sanacije delovnih mest in okolja, reformira preventivno okrevanje in obveščanje v podjetju, uvede skromno božičnico in nagradni zdraviliški paket za najboljše delavce. * Za razvoj in varnost - DITT in IGD Svilanit! Društvo inženirjev in tehnikov tekstilcev Kamnik je s svojim strokovnim poslanstvom (spremljanje in razvoj nove tehnologije) v obdobju specializacije in modernizacije podjetja pustilo pomembne sledi že od leta 1953 dalje, ko Svilanitovi strokovnjaki »gostujejo« v društvu v Jaršah, od leta 1964 dalje pa so že organizirani v samostojno društvo v Kamniku. Več razvojnih elaboratov s področja energetike, nove oplemenitilni-ce in novega obrata Svile pomembno prispeva k tehnološkemu razvoju Svilanita. Društvo spodbuja inovator-stvo, izvaja izobraževanje tkalskih mojstrov, barvarjev in električarjev s področja elektronike. Spremlja razvoj tekstilne tehnologije v svetu, zato so obiski tekstilnih sejmov in strokovnih razstav stalnica društva, med njimi najpomembnejša svetovna razstava tekstilnih strojev ITMA v Milanu. Za Svilanitovo varnost skrbi Industrijsko gasilsko društvo Svilanit, kije ustanovljeno leta 1970, zametki organiziranega gasilstva v Svilanitu pa segajo v zgodnja šestdeseta leta, ko je krmilo tovarne prevzel Stane Marcijan. Nekdanji izkušeni direktor Tekstilne tovarne Prebold se je dobro zavedal, kako pomembno je gasilstvo v tekstilnih obratih, kjer je vsak hip nevarnost vžiga. Prva moža organiziranega Svilanitovega gasilstva sta poveljnik in dolgoletni poklicni gasilec Alojz Golob, 159 Najbolj pogumni in vztrajni do dandanašnjih dni - IGD Svilanit. (Foto: Kamniški tekstilec, 1998, št. 1) 160 z vsem srcem pa je bil desetletja dolgo pripet na življenje društva Alojz Konda, ki je tudi organizacijsko skrbel za požarno varnost v podjetju. * Lastovka, ki je Svilanitu prinesla (sindikalno) pomlad. Zametke Svilanitovega sindikalnega dela najdemo v petdesetih letih kot tiste sile, ki so organizirale tisoče ur udarniškega dela pri gradnji obratov na Perovem. Vedno v prvih vrstah za razvoj družbenega standarda, zdravstvenega in socialnega varstva zaposlenih in njihovih družin. V vseh obdobjih je bil nepogrešljiv sopotnik delavcev, še posebno pa od leta 1990, ko njegova prva in najpomembnejša skrb postane varovanje pravic delavcev. Kar trije organizirani sindikati delavcev Svilanita, med njimi najmočnejši in edinstveni sindikat Lastovka, so z ugašanjem proizvodnje na Perovem tudi sami ugasnili. Zadnji, leta 2015, Lastovka. • Zlata vreden Kamniški tekstilec - tovarniški časopis. Prvič izide leta 1962 in dočaka (ob dolgoletni uredniški podpori avtorice tega zapisa) četrto leto novega tisočletja. Nešteto dogodkov Svilanita seje vanj popisalo in ohranilo prav po »njegovi« zaslugi. Ohranja tudi živ spomin na ustni (časopis) Kamniški tekstilec. Bilo je prvega pomladnega dne leta 1989 vtovarniški jedilnici, ko je Svilanit oživil nekoč tako priljubljeno obliko neposrednega obveščanja, to je živo besedo, ki je šla od ust do ust, od človeka Ustni časopis briše »prah« s starega dobrega obveščanja -od ust do ust, pa vendar izide tudi v tiskani obliki kot vsi Kamniški tekstilci pred njim in za njim. Vsi po vrsti pa so od leta 1985 dalje pražnje »odeti« v prelepe Svilanitove izdelke. (Foto: Fototeka MMK) Naj živi spomin na (zgodovinski) Svilanitovi predstavitvi iz davnih šestdesetih let prejšnjega stoletja: na reklamno Ježkovo popevko Kravata ni copata, ki jo je na novo uglasbil mojster Bojan Adamič in ... > O ■a o m M cu M O > T3 CD O do človeka in nazaj k človeku. V svojem prispevku v Kamniškem občanu gostja dogodka ga. Tina Rom-šak zapiše: »Zanimivo je, da so bili prav naši tekstilci toliko pogumni, da so spustili radovedne novinarje v svoj kolektiv, in sposobni, da so uspešno izpeljali obsežno zastavljeno novinarsko prireditev. Z dr. Manco Koširjevo, profesorico novinarstva na FSPN, so v tovarno prišli študenti prvega letnika in anketirali kar 196 delavcev. Anketa je bila anonimna, spraševala je po počutju na delovnem mestu, o medsebojnih odnosih, odnosu predpostavljenih do podrejenih (večkrat omenjena sintagma beli ovratniki - modre halje), skrbi za družbeno prehrano, možnostih za preživljanje oddiha, osebnih dohodkih ... In kakšni, mislite, so bili odgovori? Na prste roke, so trdili mladi novinarji, bi mogli prešteti tiste, ki so v odgovorih izražali nezadovoljstvo ali celo očitke vodilnim; vsi drugi se v tovarni dobro počutijo, še celo več, pri sodelavcih najdejo razumevanje, pomoč, sočutje, niso redki, ki doživljajo tovarno kot drugi dom.« Zaključek njenega prispevka je pravi zaključektudi tega prispevka in nastavlja ogledalo »novemu« Svila-nitu (BPT): »Prireditev mi je bila všeč, ne le zato, kerje bila dokaj sproščena in na dostojni kulturni in dialoški ravni, dobro pripravljena, tekoča, ampak, ker sije pogumno upa la od kri ti na ša na ličja. Ker je potrdila, da skrb za človeka v naši družbi ni zgolj fraza, da so ljudje, ki vedo, da zadovoljen, spoštovan človek na delovnem mestu ustvari mnogo več in bolje od nergača, ker so uveljavili načelo, daje treba za pošteno delo tudi pošteno plačilo. Kjer si prizadevajo v tej smeri, tam tudi v teh težkih časih ne bodo zatajili.« 161 ...na prvomajsko modno revijo v Ljubljani, kjer so Svilanitovi delavci - manekeni - nosili oblačila iz brokata ter kravatnega blaga in kopalne plašče iz frotirja in brisač, in to kar na tovornjaku, ki je prekrižaril celo Ljubljano. (Foto: Kamniški tekstilec, 1996, št. 1, in 1998, št. 1.) 162 Viri 1978: Težnja po razvoju. Kamnik: Kamniški tekstilec 1978, št. 7-8. 1983: Kronika podjetja, Skupnih 35 let. Kamnik: Kamniški tekstilec 1983, št. 7-8. 1988: Tako smo rasli. Kamnik: Kamniški tekstilec 1988, št. 9-10. 1996: Lastninsko preoblikovanje podjetja Svilanit. Kamnik: Kamniški tekstilec 1996, št. 1. 1997: Projekt za boljše zdravje in počutje. Kamnik: Kamniški tekstilec 1997, št. 2. Dušan LIPOVEC, 1998: Življenjsko drevo Svilanita. Kamnik: Kamniški tekstilec 1998, št. 1. Bogomil WIEGELE, 1998: V nitih ustvarjalnosti že 60 let. Kamnik: Kamniški tekstilec 1998, št. 1. Bogomil WIEGELE, 1999: Kakšna je naša prihodnost. Kamnik: Kamniški tekstilec 1999, št. 2. 1998: Mejniki proizvodnje PP Frotir in PP Svila, Svilanit in sindikat, Svilanit in društva. Kamnik: Kamniški tekstilec 1998, št. 1. 1999: Iz družabne kronike. Kamnik: Kamniški tekstilec 1999, št. 2. Janez KIMOVEC, 1999: Kronika dogodkov v PP Svila. Kamnik: Kamniški tekstilec 1999, št. 1 Anton JEGLIČ, 2000: Trideset let predanega dela. Kamnik: Kamniški tekstilec 2000, št. 1. Ivana SKAMEN, 2000: Tovarna učečih delavcev. Kamnik: Kamniški tekstilec 2000, št. 2. Irena BALIŽ, 2002: Kronika dogodkov PP Frotir. Kamnik: Kamniški tekstilec 2002, št. 1. Ivana SKAMEN, 2002: Kadrovski utrip. Kamnik: Kamniški tekstilec 2002, št. 1. Marjan ŠUŠTAR, 2003: Posodobili smo plemenitilnico. Kamnik: Kamniški tekstilec 2003, št. 1. Alojz JERMAN, 2003: O splošni dejavnosti družbe. Kamnik: Kamniški tekstilec 2003, št. 1. Stoj an ŽIBERT, 2004: Moč slapa je v sodelovanju in povezovanju kapljic. Kamnik: Kamniški tekstilec 2004, št. 1. Ivana SKAMEN, 2004: Znanja ni niko l i dovolj. Kamnik: Kamniški tekstilec 2004, št. 1. Tomaž MODIC, 2009: Svilanit: na cesto 250 zaposlenih. Ljubljana: Dnevnik, 19. marec 2009. Tomaž MODIC, 2009: Svilanit: ukinitev lastne proizvodnje. Ljubljana: Dnevnik, 20. marec 2009. Natalija JERAJ, 2010: Zaposleni ali to smo mi vsi. Kamnik: Nitke, št. 1. Natalija JERAJ, 2011: Zaposleni ali to smo mi vsi. Kamnik: Nitke, št. 5. Sašo PUŠNIK, 2013: Spoštovane sodelavke in sodelavci. Kamnik: Nitke, št. 7. Marjana HANC, 2013: V Svilanitu še vedno tkejo, barvajo in šivajo. Kranj: Delo, 3. maj 2013. Saša MEJAČ, 2013: Svilanit ohranja blagovno znamko in proizvodnjo v Kamniku. Kamnik: Kamniški občan, 7. junij 2013. Tomaž MODIC, 2015: Po 76 letih Svilanit ugaša stroje v Kamniku. Ljubljana: Dnevnik, 10. 1. 2015. Anita VOŠNJAK, 2015: Opoldne delavke telovadile. Ljubljana: Dnevnik, 24. 1. 2015. Jasna PALADIN, 2015: Likvidacija Svilanita je ustavljena. Kranj: Gorenjski glas, 16. 8. 2015. Svilanit/Zgodovina. Dostopno na http://www.svilanit.si/stran/13/zgodovi- Saša Lavrinc1 Pot na Poljane 4c, Kamnik sasa.lavrinc@gmail.com Franc Koncilja - pohištveni mizar, Plečnikov mizar in ustvarjalec intarzij Prispevek govori o mizarju Francu Koncilju v treh vlogah, ki so se izoblikovale v njegovi delovni dobi. Najprej je predstavljen v vlogi Plečnikovega mizarja, v kateri je kot iznajdljiv, natančen in zanesljiv mojster v svoji delavnici izvedel večino mizarskih izdelkov za prenovitvena dela, ki jih je v prvih letih po drugi svetovni vojni na Kamniškem načrtoval arhitekt Jože Plečnik. Kot dober izvajalec je nato sodeloval pri izvedbah Plečnikovih del tudi zunaj domačega kraja, med katerimi je najpomembnejša izdelava škofovskega sedeža v ljubljanski stolnici. V drugi vlogi je predstavljen kot inovativen in za novosti zavzet pohištveni mizar, ki je kljub skromni strojni opremi izdeloval sodobne pohištvene izdelke, notranjo opremo in stavbno pohištvo. V tretji vlogi, ki seje izoblikovala po upokojitvi, ko mu ustvarjalna žilica in neumoren duh nista pustila počivati, je predstavljen kot izdelovalec intarzij. Prispevek se konča z ugotovitvijo, da bi bilo glede na ohranjenost rekvizitov, povezanih z njegovim delom, smiselno vzpostaviti muzejsko delavnico. Ključne besede: Franc Koncilja, Plečnik, mizar, intarzije In the submission, three different ro les, shaped in the course of Franc Koncilja's career, are distinguished. Firstly, he is portrayed as a resourceful, accurate and reliable carpenter to Jože Plečnik, whose workshop produced most of Plečnik's carpentry in the first years of after-War renovations in the Kamnik area. As a contractor, he assisted Plečnik with many works outside Kamnik, the main being the crafting of a cathedral in Saint Nicholas' Cathedral in Ljubljana. In his second role, he is seen an innovative and dedicated furniture builder, who, despite limited technical equipment, managed to produce modern furniture pieces and cabinetry. Franc Koncilja's incessant creativity and lively spirit prevented him from resting; in his retirement he took on a third role - that of a marquetry maker. The article closes with a conclusion that, given the excellent condition of items and tools he used, the founding of a museum workshop should be considered. Key words: Franc Koncilja, Plečnik, carpenter, marquetry Leta 2007 je bila v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine, posvečenih arhitektu Jožetu Plečniku ob 50. obletnici njegove smrti, ponovno pregledana Plečnikova zapuščina na kamniško-domžalskem območju.2 Ob tej priložnosti je bila pozornost namenjena tudi obrtnikom, ki so Plečnikova dela izvajali. Eden izmed njih je bil tudi Franc Koncilja iz Mekinj, ki je bil v svojem okolju že pred tem poznan mizar. Začetek mizarske obrti Franca Koncilja sovpada s časom med obema vojnama, ko se je v oblikovanju 1 Univ. dipl. inž. arh., konservatorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj. 2 Vsa dela so popisana v vodniku Plečnik na Domžalskem in Kamniškem, 212. zvezek v zbirki vodnikov ZVKDS Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Detajl dekoracije iz kataloga in šablona za izdelavo (Arhiv družine Koncilja) 163 Omara z vratnimi polnili iz tanke masivne plošče (Foto: Raj-ko Slapnik, 2013) 164 Furnirana omara z značilnim simetričnim vzorcem furnirja (Foto: Rajko Slapnik, 2013) pohištva že skoraj povsem opustilo dekoriranje. Kljub temu lahko iz ohranjenih katalogov, pripomočkov v obli ki ša blon in ne do konča nih iz del kov skle pa mo, da je izdeloval tudi dekorirano pohištvo z rezbarjenimi in rezIjanimi okraski. Rezbaril je rad in dobro, kar se je izkazalo kot njegova prednost tudi kasneje pri sodelovanju s Plečnikom. Značilno za njegovo delavnico je bilo, da so večino dela opravili ročno. Na krožni žagi s poravnalko, kije b i I a njegovo edino strojno orodje, je plohe in deske lahko le poravnal v enakomerno ravno površino in jih razžagal v poljubne velikosti. Les so v mnogih primerih na grobo obdelavo iz delavnice v Mekinjah vozili v druge delavnice, kjer so imeli boljša orodja. Kljub skromni strojni opremi je pri delu sledil modnim trendom v oblikovanju pohištva. Z novostmi v oblikovanju in tehnikah je bil na tekočem preko nemške revije Der Suddeutsche Mobel und Bauschreiner, kije imeIa ilustrirano prilogo s prikazom pohištva različnih arhitektov in proizvajalcev. Primer sodobnega oblikovanja iz njegovega zgodnjega obdobja predstavlja pohištvo, ki gaje izdelal za svojo spalnico. Izdelana je iz masivnega lesa, površine so ravne, vratna krila so narejena iz enostavnih okvirjev, v katere so vstavljene tanke masivne plošče. Dekoracija se pojavi le pod zgornjim robom vsakega kosa pohištva. Ko se je uve Ijavil furnir, je Koncilja storil vse, da je lahko izdeloval tudi furnirano pohištvo. Kupil je primerne hlode in jih dal v Litiji razrezati v furnir.3 V delavnici so vse faze izdelali sami. Deske so razžagali v letve, jih zlepili v osnovne plošče, nanje v doma narejeni stiskalnici nalepili najprej slepi furnir in nato še dekorativni furnir, pri čemer je bilo treba paziti na pravilno sestavljanje furnirja, da so na površini nastali za tisti čas značilni simetrični vzorci. Kasneje je osnovo, vezane plošče s slepim furnirjem, tudi kupoval, karje skrajšalo postopek izdelave. To je bilo trdno sestavljeno in trpežno pohištvo, finalno obdelano s šelak polituro, največkrat polirano do visokega sijaja. Takšno pohištvo seje izdelovalo še tudi po drugi svetovni vojni in je še danes, če ne upoštevamo nerodnih velikosti in teže, brez težav v uporabi. Konci Ija je - po I eg pohištva za mnoge naročnike, tudi iz Ljubljane in Zagreba - izdeloval tudi stavbno pohištvo in opremo za lokale. Med večjimi deli je bila oprema za gostilno Planinka v Kamniku, kjer sta po zadnji prenovi ostali ohranjeni opremi dveh prostorov - Lovske sobe in Bunkerja. Z Jožetom Plečnikom se je Franc Koncifa srečal kma I u po koncu druge svetovne vojne, ko je arhitekt, zaradi političnih sprememb odrinjen od veIikih del v Ljubljani, pričel načrtovati številne prenove po Slove-nij i. Pri tem je za izvedbo načrtovanega vedno iskal izvajalce v lokalnem okolju. Na Kamniškem so bili to kamnosek France Vetorazzi, rezbar Maks Bergant in mizarja Alojz Kladnik in Franc Koncilja. Plečnik je z njimi, tako kot z vsemi, s katerimi je v življenju imel skupne poti, veliko komuniciral pisno. Prvo pismo v Konciljevi zapuščini ima žig 28. 6. 1948. Pisma imajo veliko dokumentarno vrednost, saj omogočajo raziskovalcem natančnejše datacije dogodkov 3 Povedal France Vrhovnik iz Mekinj, mizarski vajenec pri Koncilji 1949-1952, februarja 2014. I (D CJl Gradivo za zgodovino industrija in obrti Mizar Franc Koncilja v svoji delavnici pri izdelavi stropnega dela škofovskega sedeža za ljubljansko stolnico (Slike iz filma Mojster Plečnik, Triglav film, 1952) 166 in vpogled v sicer nepoznana ozadja: »/.../ pretečene tedne mučil me je problem podeželskega vel. oltarja, /.../,« je Plečnik zapisal v pismu prijateljici Emiliji Fon 26. januarja 1947.4 Iz skic in načrtov oltarja za cerkev v Zg. Stranjah, datiranih od 18. do 22. januarja 1947, z gotovostjo lahko zaključimo, da se zapis nanaša na oltar v stranjski cerkvi. Kako se je Plečnik radostil novih na l og, kaže zapis v pismu Emil ij i Fon 26. decembra 1947: »/.../ Nekje v bližini Kamnika bomo, nameravamo narediti pravo, pravcato, malo krstilnico, pod zvonikom, v malem, obstoječem prostoru. Bilo bi mi v veselje, če se stvar uresniči/.../«5 Danes vemo, da seje problem podeželskega oltarja rešil in da se je mala krstilnica pod zvonikom uresničila, tako kot so se tudi vse druge prenove v Stranjah, Tunjicah, Nevljah in Kamniku. Pri tem so ime l i zasluge vsi domači mojstri, ki so potrpežljivo sledili Plečnikovim zamislim. Franc Koncilja je poleg druge lesene opreme ustvaril edinstvene rezbarjene stropnike v krstilnici pod zvonikom. Izde l ani so iz hlodov, ki so jih Konciljevi pomočniki celo zimo vsak dan vlažili z mokrimi krpami, da se je les počasi umiril in ni razpokal. Plečnik je Koncilja cenil kot natančnega in iznajdljivega mizarja, zato ga je vabil tudi k delom izven kamniškega območja. Za cerkev sv. Antona Padovanskega 4 Jože PLEČNIK, 2002: Pisma Jožeta Plečnika Emiliji Fon. Ljubljana: Založba Rokus. 5 Glej opombo 4. v Beogradu mu je zaupal izdelavo spovednic, ki v tlorisu sledijo krožnemu obodu cerkve. Koncilja si je za njihovo pravilno izvedbo naredil pripomoček - za polmer cerkve dolgo vrv, privezano na kol, s katero je zarisal tlorisni lok spovednic.6 Verjetno ni naključje, da so lela 1952 prav v delavnici Franca Koncilja v Mekinjah posneli del filma o Plečniku.7 Film mizarja ujame pri izdelavi stropnega dela škofovskega sedeža za ljubljansko stolnico in v nadaljevanju med drugim pokaže tudi dva izdelka izpod njegovih rok - strop »prave, pravcate, male krstilnice pod zvonikom« stranjske cerkve in vrata v zakristijo, kar je svojevrsten poklon kamniškemu mizarju. Film izpostavlja Plečnikovo spoštovanje materialov in njegovo skrb za izvajalce - mojstre raznih strok. Ob tem so prikazane skrbno izdelane svetilke, svečniki, stoli in ravno ob posnetkih opreme iz stranjske cerkve spremno besedil o v filmu pove: »/.../ Plečnik ne podcenjuje nobene snovi, saj mora obrtnikova roka, ki jo vodi umetnikova misel, iz vsake izvabiti poezijo.« 6 Povedal Franc Ajdovec, vajenec in pomočnik v delavnici mizarja Koncilje od avgusta 1948, decembra 2007. 7 Mojster Plečnik, producent Triglav film, scenarista Ernest Adamič in Mirko Grobler, režiser Mirko Grobler, snemalca Rudi Vavpotič in Anton Smeh, leto 1952/53. Vir gradiva: Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, Zbirka filmov AS 1086. Izvajalci so bili zelo pomembni tudi za Plečnikove naročnike. ŠkofVovkje potem, ko je bilo naročilo novega škofovskega sedeža odobreno, 7. avgusta 1951 s pismom zaprosil kamniškega patra Martina Perca za posredovanje, da bi mojster Koncilja, ki »/.../ uživa veliko zaupanja /.../«,8 sprejel izdelavo načrtovanega sedeža. Proti koncu pismo ni več prošnja za posredovanje, temveč že kar navodiI o: »/.../ Nakupiti bo moral pač takoj potrebni les. Denar za nakup dobi vedno takoj pri upravitelju stolnice g. Venceslavu Snoju. Kar pohiti naj z nakupom.«9 Da je bil mizar Koncilja do I očen za izvajalca hkrati z odobritvijo načrta, lahko sklepamo po arhivskih dokumentih iz drugih primerov. Aprila 1948 je bil takrat stolni dekan Franc Kimovec ob prošnji za nabavo nekaj predmetov napoten, da Škofijskemu ordinariatu »/.../ za vsak nakup in za vsako nabavo vloži posebno prošnjo, kateri naj priloži proračun in popis oziroma načrt dotičnega predmeta, in naj pove tudi, komu namerava delo izročiti. /.../«10 Zapis kaže, da so bile reference zelo pomembne pri sprejemanju odločitev o novih nakupih in nabavah. Verjetno je imel Plečnik že med načrtovanjem škofovskega sedeža v mislih mojstre, ki bodo njegov načrt lahko realizirali, in temu primerno je načrtoval detajle. Poleg mizarja Koncilja je pri izvedbi škofovskega sedeža sodeloval tudi kamniški rezbar Maks Bergant, ki je ustvaril angelske figure11 pod stropnim vencem kompozicije. Izdelava orehovih lesenih delov škofovskega sedeža, imenovanega tudi prestol ali tron, je bi I a zahtevna. Za potrebe izbočenih masivnih stranic so vajenci iz Konciljeve delavnice v visokem snegu s sanmi odpeljali plohe v Golobovo kolarsko delavnico v Nevljah, po domače k Bognarju. Dva dni je trajalo, da so bili s tračno žago izžagani vsi deli, ki so jih nato v Koncilje-vi delavnici zlepili v masivne stranice in ročno obdelali.12 Veliko znanja in ročnih spretnosti je zahtevala tudi izdelava lepljenega ovala nad sedežem, profiliranih zaključkov in rezbarjenih poudarkov ter nazadnje končna obdelava vseh elementov s šelak polituro. Delo je bi I o, tako kot je že I el škof Vovk, zaključeno do velike noči leta 1952. Kvalitetne prenove stranjske cerkve se je škof Anton Vovk dotaknil tudi v nagrobnem govoru ob smrti Jožeta Plečnika leta 1957. Še enkrat se mu je zahvalil za vsa sakralna dela in med drugim povedal: »/.../ Pohitela je njegova ljubezen tudi k cerkvam na deželi. Takoj po zadnji vojni se je ustavila za dolgo dobo v Stranjah pri Kamniku, kjer je divjost tujca belo cerkev na griču spremenila v žalostni bunker. Tu je Bogu in preprostim vernikom poklonil v očiščeni in povečani cerkvi lepo- 9 10 11 12 Pismo škofa Antona Vovka patru Martinu Percu 7. 8. 1951, kopija v arhivu družine Koncilja. Glej opombo 8. Odgovor na prošnjo takratnega oskrbnika Stolnice Franca Kimovca. Zapisnik gospodarskega sveta z dne 12. 4. 1948; Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski arhivi, Župnija Ljubljana - Sv. Nikolaj. Miklavž KOMELJ, 2000: Sodelovanje med Jožetom Plečnikom in Maksom Bergantom. Acta Historiae artis Slovenica 5, str. 202. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Glej opombo 2. Škofovski sedež v ljubljanski stolnici ■ Saša Lavrinc, 2013) izvedba 1952 (Foto: Intarzija kamniškega grba po predlogi akademskega slikarja Toneta Žnidaršiča (Foto: Saša Lavrinc, 2013) 167 8 i FRANC KONCILJA t ^ splošno mizarstvo []§i MEKINJE, p. KAMNIK (f Žig mizarja Franca Koncilje te, kakršnih tudi znamenite katedrale nimajo. /.../«13 Plečniku je v resnici uspel o, da je ob pomoči zavzetih, predanih in sposobnih mojstrov, eden od njih je bil Franc Koncilja, ustvaril občudovanja vredne ureditve, opreme in predmete, ob katerih ni mogoče govoriti le o arhitektu ali le o izvajalcu, kajti le drug z drugim sta lahko ustvarila celoto. Po upokoj itvi je Franc Konci lja ostal zvest ročnim spretnostim in je z veliko natančnostjo do pozne starosti izdeloval intarzije v furnirju. Večinoma jih je izdeloval v geometrijskih vzorcih, ki jih je nato vključil v večjo površino kakšnega uporabnega predmeta - največkrat mize. Posebno mesto med njegovimi izdelki imajo intarzije po predlogah akademskega slikarja Toneta Žnidaršiča - tri table za kmečko skrinjo, darilo starejšemu sinu, in intarzija kamniškega grba, vdelana v klubsko mizo za mlajšega sina, na kateri je po lastni zamisli dodal še dve intarziji, ki simbolizirata poklic očeta mizarja in poklic sina elektrotehnika, kar izdelku daje pripovedno vsebino. S tem zapisom smo na kratko predstavili delo Franca Koncilja, mizarskega mojstra iz Mekinj, tudi z na me nom, da bi vzpod bu di li za ni ma nje za tovrstne raziskave. Mizar Koncilja je z izdelavo opreme po Plečnikovih načrtih tudi del širše zgodovine in s tem še dodatno upravičen do pozornosti. Ob pregledovanju nje gove za pu šči ne se je iz kaza lo, da je ohra nje ne ga veliko orodja in drugih pripomočkov. Zato je bil v letu 2014 pripravljen popis orodja iz Konciljeve mizarske delavnice, ki je lahko osnova za nadaljnje načrtovanje muzejske mizarske delavnice. _Q O > O "O o m M CÜ M O > "Ü CÜ o 168 13 COMMUNIO, Mednarodna katoliška revija, 17. letnik (2007), 1. Anton VOVK, Zakladi Plečnikovega nedosegljivega duha, ponatis govora ljubljanskega škofa msgr. Antona Vovka, obj. v Družini. 1957, št. 2, str. 4. Eva Nagy1 Gogalova 6, Kranj eva.nad@gmail.com Saša Lavrinc2 Pot na Poljane 4c, Kamnik sa sa.lavrinc@gma il.com Evidentiranje zbirke orodja in predmetov iz mizarske delavnice Franca Koncilja Prispevek predstavlja popis predmetov in dokumentov iz mizarske delavnice Franca Koncilja. Za vsak predmet so podani naslednji podatki: številka, fotografija, ime, uporaba, material, mere, opis, izvor in lokacija predmeta v času uporabe. Ključne besede: Franc Koncilja, mizar, orodje, popis This article presents the inventory of objects and documents from Franc Koncilja's joiner's workshop. The following information is given to each object: a number, a photograph, a name, the usage, material, dimension, a description, the origin and the object's location at the time of its use. Key words: Franc Koncilja, joiner, tools, inventory V letu 2014 je bil v okviru projektne naloge Društva sv. Jakoba izveden popis predmetov iz mizarske delavnice Franca Koncilja. Popis seje izvajal na dveh lokacijah. Prva lokacija je bila spominska soba, ki jo je uredil sin Jernej Koncilja v svoji hiši. Druga lokacija je bila lopa ob nekdanji delavnici Franca Koncilja, v kateri so shranjeni večji predmeti. Popisanih je bi I o 120 predmetov, od tega 100 kosov mizarskega ročnega orodja. Nobeden od predmetov ni bil izločen, saj so večinoma zelo dobro ohranjeni in uporabni še danes. Na lokacij i, kjer so shranjeni, smo predmete fotografirali, izmerili in zapisali, kar nam je povedal Jernej Koncilja. Izraze je pregledal tudi univ. dipl. inž. lesarstva Pavel Ojsteršek, profesor strokovnih tehničnih predmetov na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Za razumevanje delovanja Konciljeve delavnice in njenih zaposlenih je pomembna tudi dokumentacija, ki jo hranijo dediči in jo je treba še podrobneje obdelati (fotodokumentacija, spričevala in druge listine, pisma, šablone, načrti, revije ...). Evidentirani predmeti so bili po zaporednih številkah vpisani v razpredelnico z več stolpci. Po posameznih stolpcih so bili dodani naslednji podatki: številka, fotografija, ime, uporaba, material, mere, opis, izvor in lokacija predmeta v času uporabe. Številčenje fotografij je bilo organizirano glede na namen: mizarsko ročno orodje za žaganje, mizarsko ročno orodje za skobljanje, mizarsko ročno orodje za: 03.01 dletanje in 03.02 dolbenje, mizarsko ročno orodje za rašpanje in glajenje, mizarsko ročno orodje za vrtanje in privijanje, mizarsko ročno orodje za zabijanje, pri po močki za: 07.01 vpenjanje, 07.02 zarisovanje, ostalo ročno mizarsko orodje, pohištvo in krožna žaga, po liz del ki, katalogi, revije, načrti,... 01. 02. 03. 04. 05. 06. 07. 08. 09. 10. 11. Zaporedne številke, ki so dodane zgoraj navedenim številkam, so oznake predmetov, ki spadajo v določeno skupino predmetov (01.01. furnirska žaga). Na ta način lahko natančno ugotovimo, koliko je ohranjenih predmetov, ki so namenjeni npr. samo žaganju, oziroma se enostavneje osredotočimo na predmete, ki nas zanimajo (npr. orodje za skobljanje). Zbrani so bi l i tudi podatki o domačih poimenovanjih orodij in postopkov, posebnostih posameznih kosov, datacijah in izdelovalcih, česar zaradi omejenosti prostora tu ne navajamo. V nadaljevanju s sliko in besedo predstavljamo predmete in dokumente iz mizarske delavnice Franca Koncilje. Ob slikah so podani podatki: Zap. št. Ime - Uporaba - Material - Mere - Opis - Izvor - Lokacija predmeta v času uporabe _Q O > O "O o m M CD M O > T3 CD O 1 2 Absolventka Fakultete za bibliotekarstvo. Univ. dipl. inž. arh., konservatorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj. 169 170 01.01 žaga za furnir - specialni žagin list za fino žaganje - les, jeklo - 175 mm; list: 74 x 50 mm - dvostransko nazobčana jeklena ploščica z lesenim ročajem in kaveljčkom za obešanje - kupljeno - v predalu orodne omare 01.02 žagica - za gladko prečno in vzdolžno žaganje tanjših kosov lesa - les, jeklo - 244 mm; list: 142 x 44 mm - jeklen, na eni strani nazobčan trak, vpet v daljši jeklen trak s kavljem za obešanje in matico za reguliranje napetosti, lesen ročaj; možnost menjave lista - kupljeno - v orodni omari 01.03 žagica - za gladko prečno in vzdolžno žaganje tanjših kosov lesa - les, jeklo - 375 mm; list: 250 x 70 mm - jeklen, na eni strani nazobčan trak, vpet v daljši jeklen trak z lesenim ročajem - kupljeno - v predalu orodne omare 01.04 žaga za furnir - za gladko prečno in vzdolžno žaganje tanjših kosov lesa - les, jeklo - 280 x 100 x 25; list: 155 mm - lesen ročaj nepravilne oblike z listom žage - izdelano doma - obešeno v orodni omari 01.05 mizarska ročna žaga - za žaganje lesa po zarisani obliki - les, kovina, vrv - 750 x 420, list: 180 x 10 mm - dve vzporedni leseni ročici, ki sta na eni strani povezani z vrvjo, na sredini z leseno prečko in na drugi strani s kovinskim žaginim listom; na obeh straneh so tudi ročke - kupljeno - na steni delavnice 01.06 mizarska ročna žaga - za žaganje lesa po zarisani obliki - les, kovina, vrv - 720 x 40, list: 165 x 30 mm - dve vzporedni leseni ročici, ki sta na eni strani povezani z vrvjo, na sredini z leseno prečko in na drugi strani s kovinskim žaginim listom; na obeh straneh so tudi ročke - kupljeno - na steni delavnice 01.07 žagica - za gladko žaganje tanjših kosov lesa; za prečno in vzdolžno žaganje - lesen ročaj, jekleno rezilo - dolžina: 375 mm; rezilo: 250 x 70 mm - žaga s širokim listom - kupljeno - v orodni omari 02.01 rezilo skobeljča - za poravnavo, glajenje ali oblikovanje lesa; pri skobljanju se vriva v les - kovina - jeklo - 170 x 23; rezilo 9 mm - enostransko kovinsko rezilo z odtisnjenim žigom proizvajalca - kupljeno, Dunaj - v predalu 02.02 venčenjak - za povečanje in čiščenje brazd - les, kovina - jeklo - 310 x 105 x 27; rezilo: 18,5 mm - leseno ohišje z zagozdo in kovinskim rezilom - izdelano doma - v orodni omari 02.03 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les - bukev, kovina - jeklo - 240 x 40, rezilo 33 mm - leseno ohišje z lesenim profilom in kovinskim rezilom na eni strani, z zagozdo na vrhu - izdelano doma - v omari 02.04 skobljič - za glajenje polkrožnih lesenih površin - les, kovina - jeklo - 245 x 50, rezilo 45 mm - leseno ohišje z izbočenim podplatom, lesenim rogom, zagozdo in kovinskim rezilom - kupljeno - v omari 02.05 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les - bukev, kovina - jeklo - 265 x 90, rezilo 45 mm - fiksno leseno ohišje z lesenim vodilom, z dvema vrtljivima ročkama, kovinsko rezilo in zagozda - izdelano doma - v omari 02.06 dvoreznik - za najfinejše skobljanje že spahnjenega lesa - les, kovina - jeklo - 245 x 61, rezilo 45 mm - leseno ohišje z rogom, zagozdo, s kovinskim rezilom in z lomilcem - kupljeno, žig - v omari 02.07 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les, kovina - jeklo - 265 x 60, obe rezili 22 mm - leseno ohišje z lesenim pomičnim vodilom, z dvema vrtljivima ročkama, z dvema kovinskima reziloma (eno zaobljeno) in zagozdama - kupljeno, Osijek, SHS, - v omari 02.08 venčenjak - za povečanje in čiščenje brazd - les, kovina - jeklo - 250 x 25, rezilo 25 mm - leseno ohišje z zagozdo in kovinskim rezilom - izdelano doma - v omari 02.09 dvoreznik - za najfinejše skobljanje že spahnjenega lesa - les, kovina - jeklo - 240 x 63, rezilo 50 mm - leseno ohišje z rogom, zagozdo, vijakom, s kovinskim rezilom in z lomilcem - kupljeno, Martel Tempo - v omari 02.10 dvoreznik - za najfinejše skobljanje že spahnjenega lesa - les, kovina - jeklo - 240 x 63, rezilo 50 mm - leseno ohišje z rogom, zagozdo, vijakom, s kovinskim rezilom in z lomilcem - kupljeno, Johann Weiß und Sohn - v omari 02.11 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les, kovina - jeklo - 252 x 35, rezilo 20 mm - leseno ohišje z lesenim profilom in kovinskim rezilom na eni strani, z zagozdo na vrhu - kupljeno, Johann Weiß und Sohn - v omari 02.12 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les, kovina - jeklo - 252 x 40, rezilo 32 mm - leseno ohišje z lesenim profilom in kovinskim rezilom na eni strani, z zagozdo na vrhu - kupljeno, Johann Weiß und Sohn - v omari 02.13 spahalnik - za poravnanje že z ličnikom poskob-ljenega lesa (spahovanje lesa) - les, kovina - jeklo - 710 x 85, rezilo 60 mm - leseno ohišje z lesenim držajem, zagozdo in s kovinskim rezilom - kupljeno, R. Neuhaus Garantie - v omari _Q O > O "O o m M CÜ M O > "Ü CÜ o 171 02.14 skobljič - za predpripravo lesa za stiskanje ali furniranje - les, kovina - 200 x 62, rezilo 52 mm - leseno ohišje z rogom, zagozdo, vijakom, s kovinskim nazobčanim rezilom in lomilcem - kupljeno, Kunu Alsng - v omari 02.15 dvoreznik - za najfinejša skobljanja že spahnjenega lesa - les, kovina - 245 x 63, rezilo 42 mm - leseno ohišje z rogom, zagozdo, vijakom, kovinskim rezilom in lomilcem - kupljeno - v omari 03.01.02 dleto - za izsekavanje in čiščenje lesa, posneti rob pod kotom 45° - les, kovina - jeklo - 210, rezilo: 130 x 12 mm - leseno držalo z ravnim rezilom, držalo ojačano z železnim prstanom in kavljem za obešanje - kupljeno - v orodni omari 03.01.03 dleto - za izsekavanje in čiščenje lesa, posneti rob pod kotom 45° - les, kovina - jeklo - 186, rezilo: 73 x 19 mm - leseno držalo z ravnim rezilom, držalo ojačano z železnim prstanom - kupljeno - v orodni omari 172 02.16 profilni skobljič - za izdelavo različnih profilov na robovih lesenih ploskev, ki so predhodno dokončno in fino poskobljane - les, kovina - 265 x 30, rezilo 21 mm - lesen obod z lesenim profilom in kovinskim rezilom na eni strani, z zagozdo na vrhu in dvema vijakoma - izdelano doma - v omari 02.17 dvoreznik - za najfinejše skobljanje že spahnjenega lesa, z regulirnim vijakom, ki omogoča enostavno in natančno nastavitev rezila - kovina - 100 x 25, rezilo 20 mm - kovinsko ohišje s kovinsko zagozdo, kovinskim rezilom in lomilcem - kupljeno - v predalu orodne omare 03.01.01 dleto - za izsekavanje in čiščenje lesa, posneti rob pod kotom 45° - les, kovina - jeklo - 230, rezilo: 83 x 10 mm - leseno držalo z ravnim rezilom, ročaj ojačan z železnim prstanom in kavljem za obešanje - kupljeno - v orodni omari 03.01.04 dleto - za izsekavanje in čiščenje lesa, posneti rob pod kotom 45° - les, kovina - jeklo - 230, rezilo: 100x28x7 mm - leseno držalo z ravnim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 03.01.05 dleto - za dolbenje lukenj, za čepe, ... - plastika, kovina - jeklo - 217, rezilo: 110 x 27 mm - plastično držalo z ravnim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 03.01.06 dleto - za izsekavanje in čiščenje lesa, posneti rob pod kotom 45° - les, kovina - jeklo - 200 x 90 mm - leseno držalo z ravnim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 03.02.01 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe,... - les, kovina-jeklo - 172, rezilo: 55 x 5 mm - leseno držalo z ravnim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 03.02.02 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe,... - plastika, kovina-jeklo - 217, rezilo: 110x5 mm - plastično držalo z ravnim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 03.02.03 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe,... - les, kovina-jeklo - 157, rezilo: 70x6 mm - leseno držalo z rezilom s poševno konico in enim železnim obročem za ojačitev - kupljeno - v orodni omari 03.02.04 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe,... - les, kovina-jeklo - 200x90x7 mm - leseno držalo z rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.02.05 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe, ... - les, kovina-jeklo - dolžina: 125, rezilo: 70 x 50 mm - lesen ročaj z dvema kovinskima obročema in s kovinskim rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.02.06 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe, ... - les, kovina - jeklo - dolžina: 125, rezilo: 70 x 60 mm - lesen ročaj s kovinskim rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.02.07 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe, . - les, kovina - jeklo - dolžina: 300, rezilo: 200 x 12 mm - lesen ročaj s kovinskim rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.02.08 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe, . - les, kovina - jeklo - držalo: 85 x 37 mm, kovinski del: 63 x 5 mm - lesen ročaj s kovinskim obročem in s kovinskim rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.02.09 dolbilo - za dolbenje lukenj, za čepe, . - les, kovina - jeklo - držalo: 85 x 37 mm, kovinski del: 75 x 9 mm - lesen ročaj s kovinskim rezilom s poševno konico - kupljeno - v orodni omari 03.03.01 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina - jeklo - 200x90x9 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.02 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina - jeklo - 200x90 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.03 škatla z orodjem za dletanje in dolbenje - za dletanje in dolblenje - plastificiran karton - 200 x 1650 mm - vsebuje različna dleta in dolbila - kupljeno - v omari 173 174 / / / 03.03.04 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina-jeklo - dolžina: 246 mm, rezilo: 115 mm, premer rezila 20 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.05 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina-jeklo - dolžina: 246 mm, rezilo: 115 mm, premer rezila 10 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.06 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina-jeklo - dolžina: 265 mm, rezilo: 138 mm, premer rezila: 20 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.07 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina-jeklo - dolžina: 252 mm, rezilo: 102 mm, premer rezila: 16 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 03.03.08 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina-jeklo - dolžina: 226 mm, rezilo: 103 mm, premer rezila: 13 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari \ 03.03.09 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina - jeklo - držalo: 85 x 35 mm, rezilo: 140 x - lesen ročaj s kovinskim rezilom v _ obliki žleba - v orodni omari \ 03.03.10 žlebilo - za dolbenje okroglih dolbitev, za kiparjenje lesenih struktur - les, kovina - jeklo - držalo: 80x28 mm, rezilo: 73x19 - lesen ročaj s kovinskim rezilom v obliki žleba - kupljeno - v orodni omari 04.01 strgulja - vpeta v strguljnik, za čiščenje lesenih površin (madežev lepila, črt) - kovina - jeklo - 150 x 54 x 1 mm - kovinska ploščica, rob se je brusil - kupljeno - v orodni omari 04.02 brusni papir - za glajenje lesenih površin - pesek, papir - 120 x 95 x 25 mm - brusni papir okrog deščice - kupljeno - v predalu orodne omare 04.03 /rašplja - za grobo brušenje lesa - les, kovina - jeklo - dolžina: 300 mm, rezilo: 210 x 20 mm - leseno držalo s polkrožnim, podolgovatim kovinskim rezilom negoste granulacije - - kupljeno - v orodni omari 04.04 rezilo pile - za fino brušenje lesa - les, kovina-jeklo - 310x25 mm - pravokotno kovinsko rezilo s fino granulacijo - kupljeno - v orodni omari 04.05 pila - za fino brušenje lesa - les, kovina-jeklo - dolžina: 332 mm, rezilo 220x20 mm - leseno držalo z ravnim kovinskim rezilom s fino granulacijo - kupljeno - v orodni omari 04.06 pila - za grobo oblikovanje lesa, tudi okro-glin, ker je rezilo podaljšano v konico - les, kovina-jeklo - dolžina: 245 mm, rezilo: 120x17 mm - lesen ročaj s kovinskim rezilom, ki je na koncu podaljšano v konico - kupljeno - v orodni omari 04.07 brusilna goba - za fino glajenje - pesek, papir - 80 x 40 x 20 mm - kvadratna oblika iz papirja, ki je posut s finim peskom - kupljeno - v predalu orodne omare 04.08 pila - za fino brušenje lesenih utorov - les, kovina - jeklo - držalo: 0 32 mm, kovinski del: 215 x 22 mm - leseno držalo z okroglo kovinsko drobno nazobčano palico - kupljeno - v orodni omari 05.01 ročno vrtalo - za vrtanje različnih izvrtin v les - les, kovina - 280 x 180 mm (brez svedra) - kovinska zavita palica z lesenim vrtljivim držalom in kovinsko čeljustjo za sveder - kupljeno - v omari v delavnici 05.02 ročno vrtalo - za vrtanje različnih izvrtin v les - les, kovina - 160 x 440 mm (brez svedra) - leseno držalo z manjšim vrtljivim držalom na eni strani in kovinsko čeljustjo za sveder na drugi strani - izdelano doma - v omari v delavnici 05.03 ročno vrtalo - za vrtanje različnih izvrtin v les - kovina - 370 x 150 mm - vrtalka z vrtljivo ročko, s kovinskim čelnim prislonom, drdralom in čeljustjo za sveder - kupljeno - v omari v delavnici 05.04 ročno vrtalo - za vrtanje različnih izvrtin v les - les, kovina - dolžina: 450 mm, ohišje prenosa: 50 x 70 mm - ročni vrtalni stroj s prenosom vrtljajev in s kovinskim čelnim prislonom - izdelano v tovarni Iskra - v omari v delavnici 05.05 svedri - za vrtanje različnih izvrtin v les - kovina - jeklo - različne dimenzije - kovinska palica z navojem na eni strani - kupljeno - v orodni omari 05.06 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les - kovina-jeklo - 155 mm - kovinska palica z navojem na eni strani - kupljeno - v orodni omari 175 05.07 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les - kovina-jeklo - 105 mm - kovinska palica z navojem na eni strani - kupljeno - v orodni omari 05.08 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les - kovina-jeklo - 105 mm - kovinska palica z navojem na eni strani - kupljeno - v orodni omari 05.09 šila - za izdelovanje različnih izvrtin ali lukenj v les - les, kovina - jeklo - 200 x 90 x 8 mm - leseno držalo s koničastim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 05.10 ročni sveder - za ročno vrtanje lukenj v les - les, kovina - jeklo - držalo: 40 x 20 mm, kovinski del: 187 mm in najdebelejši del 10 mm - leseno držalo s kovinsko palico na sredini, ki ima navoje na koncu - kupljeno - v orodni omari 05.11 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les z vrtalom - kovina - dolžina: 340 mm, konica: 187 x 46 mm - kovinska palica s tremi konicami na koncu - kupljeno - v orodni omari 05.12 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les z vrtalom - kovina - dolžina: 200 mm, širina konice: 20 mm - kovinska palica s tremi konicami na koncu - kupljeno - v orodni omari 05.13 sveder - za vrtanje različnih izvrtin v les z vrtalom - kovina - dolžina: 240 mm, širina konice: 22 mm - kovinska palica z nazobčamim koncem in vmesno pravokotno ploščico - kupljeno - v orodni omari 05.14 šila - za brušenje rezila na strgulji (izdelava igle na strgulji) - les, kovina - jeklo - dolžina: 180 mm, kovinski del: 70 x 60 mm - leseno držalo s koničastim kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 06.01 kovinsko kladivo - za zabijanje - les, kovina - železo - železni del: 103 x 22 mm, oznaka: 300 (g), les: 290 mm - leseno držalo s kovinskim batom - kupljeno - na delovni mizi 06.02 leseno kladivo - za zabijanje orodja; leseno zato, da se ne poškoduje držalo orodja - les - bat: 150 x 105, držalo: 145 mm - leseno držalo z lesenim batom - izdelano doma - na delovni mizi 176 06.03 leseno kladivo - za zabijanje orodja; leseno zato, da se ne poškoduje ročaj - les - radij bata: 190 x 70 mm, držalo: 90 x 19 mm - leseno držalo z lesenim batom - izdelano doma - na delovni mizi 07.01.01 kotna svora - pripomoček za vpenjanje - kovina, les - 340 x 200 mm - kovinski držali na navojni osi z lesenim ročajem - kupljeno - na steni v delavnici 07.01.02 navadna svora - pripomoček za vpenjanje - kovina, les - 550x200 mm - nastavljivo kovinsko spenjalo s kovinskim navojem in lesenim ročajem - izdelano v tovarni Titan - na steni v delavnici 07.01.03 navadna svora - pripomoček za vpenjanje - les, kovina - 390 x 200 x 60 mm - leseno spenjalo z lesenim navojem za zategovanje, ojačano s kovinsko osjo - izdelano doma - na steni v delavnici 07.01.04 navadna svora - pripomoček za vpenjanje - les - 250x110x40 mm - leseno spenjalo z lesenim navojem za zategovanje - izdelano doma - na steni v delavnici 07.02.01 kotno merilo - pripomoček za za risova nje pod kotom 90° - les, kovina - 180x300x16 mm - kovinsko vodilo v širšem lesenem ročaju, medeninaste ojačitve - kupljeno - v predalu dr M % 07.02.02 kotnik - za zarisovanje pod kotom 90° - les - 200 x 315 mm - leseno vodilo v širšem lesenem ročaju - izdelano doma - na steni delavnice 07.02.03 kotnik - za zarisovanje pod kotom 120° in 60° - les - 530x170 mm - leseno vodilo v širšem lesenem ročaju - kupljeno - na steni delavnice 07.02.04 kotomer - za zarisovanje pod različnimi koti - les, kovina - 540x25x25 mm - lesena kraka, ki se zložita drug v drugega, s kovinskim vodilom in kaveljčkom za obešanje - kupljeno - na steni delavnice 07.02.05 šestilo - za zarisovanje radijev do 560 mm - les, kovina - 570 mm - lesena kraka s kovinskim vodilom - kupljeno - v orodni omari _Q O > O "O o m M CD M O > T3 CD O 07.02.06 črtalnik - za včrtavanje vzporednic z zunanjim robom obdelovanca - les, kovinske konice - 165x80x40 mm - dve palici z jekleno konico v lesenem prislonu - kupljeno - v orodni omari 07.02.07 črtalnik - za včrtavanje vzporednic z zunanjim robom obdelovanca - les, kovinske konice - 180x70x35 mm - dve palici z jekleno konico v lesenem prislonu - kupljeno - v orodni omari 177 178 * T 07.02.08 kotno merilo - pripomoček za zarisovanje pod kotom 90° - kovina - 115 x 84 mm - kovinska pravokotna kraka z merilno skalo - kupljeno - v orodni omari 07.02.09 kljunasto merilo - za natančnejša merjenja od 1 mm - kovina - 245 x 80 mm - kovinska opornica z merilno skalo in premikačem - kupljeno - v orodni omari 07.02.10 kljunasto merilo - za natančnejša merjenja od 1 mm - kovina - 182x80 mm - kovinska opornica z merilno skalo in s premikačem - kupljeno - v predalu 07.02.11 meter - za merjenje do 200 mm - les - dolžina 1 dela 220 mm/ 5 členov - pet lesenih členov, med seboj povezanih z merilno skalo - kupljeno - v orodni omari 07.02.12 črtalnik - za zarisovanje - kovina - višina 127 mm, radij: 21 mm - dve koničasti jekleni palici v kovinskem prislonu - kupljeno - v orodni omari 08.01.01 nožek - za izdelovanje intarzij - les, kovina - jeklo - 110 x 23 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom - kupljeno - v orodni omari 08.01.02 nožek - za izdelovanje intarzij - les, kovina - jeklo - 110 x 23 mm - leseno držalo s kovinskim rezilom - kupljeno - v predalu 08.01.03 nožek - za izdelovanje intarzij - les, kovina - jeklo - dolžina: 190 mm, rezilo: 70 x 20 mm - lesen ročaj s kovinskim rezilom - kupljeno - v predalu 08.02 klešče - za prijemanje - kovina - dolžina: 180 mm - dva nesimetrično speta dela - kupljeno - v orodni omari 08.03 hlapec - pripomoček, nastavljiv po višini, za naslanjanje desk - les, kovina - višina: 700 mm - kvadraten podstavek z vertikalno letvijo, na kateri so zareze za obešalo - kupljeno - ob delovni mizi 08.04 izvijač - za privijanje - les, kovina - jeklo - dolžina: 190 mm, rezilo: 72 x 13 mm - leseno držalo s sploščenim kovinskim delom - kupljeno - v orodni omari 08.05 izvijač - za privijanje in odvijanje - les, kovina - jeklo - dolžina: 175 mm, rezilo: 30 x 60 mm - leseno držalo s sploščenim kovinskim delom - kupljeno - v orodni omari 09.01 orodna omara - za shranjevanje orodja - lesena - širina: 800 mm, višina: 1000 mm, globina: 250 mm - leseno ohišje s predali in prostori za zatikanje - obešanje orodja - izdelano doma - v delavnici obešeno na steno nad delovno mizo 09.02 delovna miza - glavna delovna površina - les - velikost: 2000 x 800 x 700 mm - debela delovna plošča na podstavku, s predali v podstavku in z lesenim primežem na plošči - izdelano doma - v delavnici 09.03 omara - za shranjevanje - les - višina 2000 mm - ohišje s policami in predali - izdelano doma - v delavnici 09.04 kombinirani lesnoobdelovalni stroj - za žaganje, tanjšanje in poravnavo plohov - les, kovina, motor - višina: 900 mm, dolžina: 1400 mm, širina prilagodljiva - strojno orodje, vpeto v leseno ohišje s premično delovno površino - izdelano doma - v delavnici 10.01 polizdelek - / - les - / - / - / - v delavnici 10.02 polizdelek - / - les - / - / - / - v delavnici 10.03 polizdelek - / - les - / - / - / - v delavnici 10.04 polizdelek - / - les - / - / - / - v delavnici 10.05 polizdelek - / - les - / - / - / - v delavnici 11.01 Der Süddeutsche Möbel und Bauschreinerei - revije - papir - 11 zvezkov - / - kupljeno - v delavnici 11.02 revije Stolar - revije - papir - 8 zvezkov - / - kupljeno - v delavnici _Q O > O "O o m M CÜ M O > "Ü CÜ o 179 < 11.03 žig - / - les, guma - / - / - kupljeno - v delavnici 11.04 načrti - / - papir - / - / - / - v delavnici 11.05 spričevalo - / - papir - / - / - / - v delavnici 11.06 katalog Tvrdke Rok Arhar - Št. Vid nad Ljubljano - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.07 katalog Meubles Simmen Mobel - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.08 katalog Meblo - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.09 katalog Remec & Co - / - papir - dva zvezka - / - kupljeno - v delavnici 11.10 katalog - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.11 katalog Möbel Kaindl. U. Götz Wien - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.12 katalog Armlehnsessel, Berlin - Das Tischlergewerbe - / - papir - več listov - / - kupljeno - v delavnici 11.13 šablone - / - papir - več ročno izdelanih predlog - / - izdelano doma - v delavnici 180 Breda Podbrežnik Vukmir1 Novi trg 29, Kamnik breda.podbreznik@kam.sik.si Spominski zapis o Mladinskem kulturnem društvu Pedenjmožic Članek prikazuje delovanje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic od nastanka leta 1982. Dogajanje je umeščeno v širši družbeni okvir. Na začetku je bila mentorica društva prof. Marija Mojca Maleš. Predstavljeni so različni dogodki, od katerih izstopata recitala Štirje rahli vozli in Satirični špektakelj ter recital Balantičeve poezije. Članek poudarja pomen interesnega in kulturnega združevanja zlasti mladih generacij, saj imajo takšne interakcije dolgoročen učinek na življenje skupnosti. Iz vrst društva so izšli posamezniki, ki so še vedno dejavni na področju kulture, šolstva, različnega umetniškega in družbenega snovanja. Dva izmed članov sta postala profesionalna igralca. Ne gre prezreti tudi povezave z zdajšnjim društvom Pridenmožic, ki je postavil na noge Kamfest, poletni kulturni festival, ki presega lokalne okvire. Ključne besede: Mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic, recitali, fotografske razstave, pesniški zbirki Tempora mutantur This article presents the beginning of the juvenile cultural society Pedenjmožic in 1982. Its activity is put in wider social frame. The first society mentor was Marija Mojca Maleš, Prof. Various activities are presented, some of them, such as the recital Štirje rahli vozli (Four loose knots), Satirični špektakelj (Satyrical spectacle) and the recital of Balantič's poetry stand out. The article stresses the importance of interest and cultural integration especially of young generations because such interaction has long-term influence on the life of the community. Some members stemmed from this society are still active on the cultural area, in school matters, at different artistic and social devising. Two of them have become professional actors. One should not overlook the connection with actual society Pridenmožic which has got to feet the summer cultural festival Kamfest which exceeds the local level. Key words: Juvenile cultural society Pedenjmožic, recitals, exhibition of photographs, poetic collections Tempora mutantur Namen članka Bolj kot resen zgodovinski prispevek naj bo članek spominsko in anekdotično obarvan. Gre za pogled na delovanje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic v obdobj u pred 30 leti. Namen ni le nostalgično obujanje spominov vseh, ki smo sodelovali, pač pa predvsem spoznavanje pomena kulturnega delovanja mladih kot dokaz, da se tako kalijo in oblikujejo osebnosti, ki so lahko poznej e dej avne v razi ičnih sferah družbenega in družabnega življenja. Društva s svojimi interakcijami, dejavnostmi in vplivom generirajo človeški in socialni kapital. Iz tega mladinskega društva nas je izšlo kar nekaj posameznikov, ki še vedno bolj ali manj uspešno delujemo na raz i ičnih področjih, tu- 1 Magistra znanosti, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Logotip društva, oblikovanje Barbara Mihelič di na področju kulIure, in vsak na svoj poseben način prispevamo k oblikovanju vrednot in življenja naše skupnosti in različnih strokovnih področij. Društvo lahko uvrstimo v sfero civilne družbe, ki ima povsod po svetu vpliv na demokratizacijo družbe, na sprejemanje idej, sporočil ali skrbi za izvrševanje javnega interesa. Na neki način je Pedenjmožic to bil. Ne glede na mladostniško neugnanost, kljubovanje, preizkušanje meja v tedanjem sistemu je bil Pedenjmožic inkubator ustvarjalnosti. Tako bi kazalo presojati tudi druge kulturne dejavnosti, tudi z vidika druženja, prispevanja v mozaik življenja neke občine in mesta. Skratka, učinki so večplastni in dolgotrajni. Začetki Del maturantov, ki smo kamniško gimnazijo zaključili okoli leta 1980, smo že med šolanjem neformalno in interesno oblikovali skupino, ki seje zelo zanimala za književnost, umetnost in kulturo. Sodelovali smo pri izdajanju gimnazijskega glasila, pisali pesmi, hodili v Dramo in na koncerte, ve I iko smo bra I i in ime I i svoje skupne popularne avtorje. Že zelo zgodaj smo posegali po moderni literaturi, se navduševali nad modernizmom, reizmom in sodobno poezijo. Včasih je kakšen roman, na primer Sartrov Gnus, presegal naše razumevanje, ampak skozenj smo se vseeno prebijali in nekako o njem tudi razpravljali. Navdušeni smo bili nad Radiom Študent, Filipčičem, Butnskalo, naš kultni avtor je bil Kurt Vonnegut. SlediI i smo izdaj am sodobne slovenske poezije. Poslušali smo punk, Patti 181 182 Smith, Velvet underground, Pankrte, rock, čeprav je bil že v zatonu, in se veliko družili. Del dijakov, ki so delovali že v okviru literarnega in dramskega krožka, je želel nadaljevati s kulturnim ustvarjanjem. Mentorica literarnega krožka je bila prof. Mojca Poznanovič, s katero smo ustvarjali glasilo Zeleno, pisali pesmi in spoznavali sodobno književnost. Dramski krožek je vodila prof. Mojca Marija Podobnik (poročena Mojca Marija Maleš), pod njenim budnim očesom smo pripravljali dramske uprizoritve in recitale. Treba je kar iskreno povedati, da nikakor nismo bili na nivoju, kot ga v zadnjem letu kažejo uprizoritve kamniške gimnazije, in da si mnogi ob ogledu gimnazijskih predstav postavljamo vprašanje, kaj vse se bo dobrega razvilo iz mladih, ki svoj prosti čas posvečajo umetnosti in kulturi na tako zavidljivem nivoju. Ob spominu na začetke je treba poudariti hvaležnost mentoricam, da so se predano in z občutkom za malce težavne in posebne najstnike posvečale mladim potencialom, prepričani smo, da bolj, kotje od njih zahtevala zgolj službena obveznost. Naj bo ta utrinek namenjen tudi sedanjim profesorjem, ki negujejo, vodijo in pomagajo oblikovati dijake z uspešnimi predstavami, celo muzi-kali, ki napolnijo dvorano Kulturnega doma Kamnik. Po končani maturi smo nadaljevali s prof. Mojco Marijo Maleš in leta 1982 ustanovili društvo Pedenj-možic. Februarja 1983 je članek z naslovom Rojstvo ni več daleč, objavljen v Kamniškem občanu, ki gaje napisal Andrej Klemenc, napovedal ustanovitev Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic. Pri tem je imela pomembno vlogo mentorica prof. Podobnikova. Duh tedanje dobe Živeli smo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, v času, ko je inflacija ponorela, ukvarjali smo se s stabilizacijo, veljal je zloglasni 133. člen, kije omejeval svobodo govora, imeli smo samoupravljanje. V trgovinah je pogosto zmanjkovalo običajnih artiklov. Pojavljala pa so se alternativna gibanja, različne oblike subkulture. Slovenska filmografija je imela bogato bero, vse od Karpovega filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Butnskale Francija Slaka do Klopčičevega Moj ata, socialistični kulak. Slovenski pisatelji so bili družbeno angažirani kritiki in so glasno nasprotovali šolski reformi jugoslovanskih oblasti, t. i. skupnim jedrom. Društvo slovenskih pisateljev, Nova revija in Mladina so bili glasniki nove dobe. Modernizem se je skoraj izpel, uveljavil seje postmodernizem. Bogato bero pesniških zbirk so zaznamovali pesniki Boris A. Novak, Aleš Debeljak, Veno Taufer, Alojz Ihan, Niko Grafenauer, Milan Jesih in drugi. Med najbolj odmevnimi umetniškimi pojavi je gotovo retrogardistična skupina Neue slowenische Kunst, ki je delovala na glasbenem in likovnem področju in odmevala tudi v tujini. V dramatiki so zlasti izstopali Drago Jančar, Rudi Šeligo in Dominik Smole, v pripovedništvu pa med drugimi Jančar, Kovačič, Kleč, Gradišnik, Švabic, Lainšček. Na glasbeno sceno je prihrumel punk in na ulicah smo bolj pogosto kot hipije videvali punkerske irokeze in usnjene jopiče z izzivalnimi napisi. Politično je bila naša dežela navidezno stabilna, a gospodarstvo je upadalo. V Slovenski kroniki 20. sto- letja beremo: »Maja 1980je v Kliničnem centru v Ljubljani umrl Josip Broz Tito, ki je ves povojni čas odločilno vplival na politično dogajanje v Jugoslaviji. Kljub priseganju njegovih naslednikov, da se bo 'titoizem' nadaljeval (geslo 'Tudi po Titu - Tito'), je Jugoslavija pospešeno tonila v ekonomsko, politično in splošno krizo. V prvi polovici osemdesetih let v Sloveniji ni bilo večjih družbenih sprememb: kakor drugod po Jugoslaviji je naraščalo nezadovoljstvo ljudi. Nesporazumi s centrom (v glavnem kulturniški - npr. skupna programska jedra v šolstvu) niso presegli običajnih trenj in sprva je kazalo, da se bo - tako kot v šestdesetih -politično in kulturno ozračje nekoliko sprostilo. Vendar so se sredi osemdesetih let začeli dogodki, ki so kazali na globlje politične pretrese: s političnimi članki sta se začeli uveljavljati opozicijska revija slovenskih intelektualcev Nova revija in glasilo ZSMS2 Mladina. Večale so se zahteve po zaščiti slovenske integritete, vendar 'prispevki za slovenski nacionalni program' (57. številka Nove revije) sprva s strani oblasti niso bili upoštevani.« (str. 37) Repe navaja, da je po Titovi smrti jugoslovansko gospodarstvo iz prikrite krize prešlo v odkrito in nenadzorovano agonijo, saj je vlada do Titove smrti najemala tuje kredite in s tem prikrivala krizo, ki je izbruhnila v osemdesetih letih: »Zunanji kazalci krize v začetku osemdesetih let so bili devalvacija dinarja za 30 odstotkov, v naslednjih letih pa naraščajoča inflacija in pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov, kot so olje, sladkor, moka, pralni prašek. Za osnovne življenjske artikle so oblasti uvedle bone. Vožnje z avtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po t. i. sistemu par-nepar, potem pa so bili za bencin uvedeni boni (vsak lastnik je dobil bone za mesečno določeno količino bencina). /.../ Domišljija beograjskih birokratov ni poznala meja: ker so državljani po omenjene artikle pridno hodili v tujino, jih 'švercali' čez mejo in zanje zapravljali devize, kijih je obupno primanjkovalo, so uvedli t. i. depozit (plačilo takse) za prehod meje.« (str. 11) Politični viharji so se začeli s poskusi centralizacije, kasneje pa v Sloveniji s pojavi različnih alternativnih in opozicijskih gibanj, ki so dosegli vrh z razvpito naslovnico Mladine, ki je Tita prikazovala z nacistično svasti-ko, s 57. številko Nove revije, o kateri so se negativno izrekali na različnih organizacijskih nivojih jugoslovanske komunistične partije - od centralnega komiteja do vaškega odbora nekje na jugu Jugoslavije. Že prej so se dogajali konflikti v sami Zvezi komunistov Jugoslavije med slovenskimi in drugimi predstavniki: »Potem ko je bil z zmago velikosrbske usmeritve leta 1987 razrešen notranjepolitični spopad v Srbiji, seje začel tudi srbsko-slovenski konflikt, ki je bil hkrati spopad za naravo jugoslovanske federacije (enakopravna skupnost narodov ali Srboslavija).« (Repe 2001: 17) Alternativna in opozicijska gibanja so bila nadzorovana: »Analiza opozicijskih gibanj je v osemdesetih letih v Sloveniji potekala na dveh ravneh: idejnopolitični in operativni. Za operativni del je bila zadolžena Služba državne varnosti, ki jo je do leta 1988 nadzoroval Svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SRS3 2 Zveza socialistične mladine Slovenije. 3 Socialistična republika Slovenija. (vključno z uporabo 'operativno-tehničnih' sredstev), nato pa posebna skupščinska komisija. V Svetu za varstvo ustavne ureditve so bili predsednik skupščine, sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva, sekretar Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, predsednik Republiškega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, predsednik Republiškega sveta Zveze socialističnih sindikatov, predsednik ljubljanskega Mestnega sveta Zveze komunistov Slovenije, predsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije, to je vlade, in republiški sekretar za notranje zadeve, predsedoval mu je član Predsedstva Socialistične republike Slovenije.« (Repe 2001: 31) Proti koncu osemdeseti h let je prišlo do usodnih premikov: aretacija četverice, ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, Majniška deklaracija, zahteve po slovenski suverenosti in jasno ter javno izražanje nezadovoljstva z državno ureditvijo. Delovanje društva Značilnost mladosti pa je, da vedno najde pot za ustvarjanje in upanje. Mladi člani novonastalega društva se s po i itiko niso ukvarj a i i in jih ni zanima i a, saj so tkali medsebojne vezi na osnovi skupnih interesov, med katerimi je bilo gotovo zanimanje za kulturo, ni pa bila nezanemarljiva tudi želja po skupnem druženju v naklonjenem okolju. Sodeč po članku Prvi rojstni dan Pedenjmožica Brede Vukmir, ki je izšel ob prvi obletnici, je bi i o društvo ustanovljeno novembra leta 1982. Žal se statut, zapisniki ali drugi dokumenti niso ohranili, tako da točnega datuma in števila ustanovnih članov nimamo, spomin pa tudi ni najbolj zanesljiv vir za zgodovinska dejstva. Iz tega članka lahko razberemo tudi to, da so člani še pred ustanovitvijo za Kavarno Veronika, torej na zunanjem prizorišču, izvedli recital ciganske poezij e, ki je nastal na pobudo Braneta Bičanica. Andrej Klemenc (osebni zapis) se spominja: »Za promocijo recitala ciganske poezije, ki se je zgodil za kavarno Veronika, se nas je nekaj pogumnežev 'našemilo' v ljudi plakate (dva približno 1 x 0,5 m velika kartona smo popisali z informacijami kaj, kje, kdaj in v izvedbi koga se ima zgoditi, jih povezali zgoraj na vsaki strani z vrvicama in si jih vrgli prek glave) in se sprehajalo gor in dol po Kamniku (v glavnem po Šutni). Za tiste ča se je bilo to skrajno inovativno. Z današnje perspektive v marketinško mašinerijo ujetega sveta pa je nekako naivno, nedolžno pa tudi smešno. Takrat so nas ljudje zijali, a se niso smejali, ker so se bali. Danes pa bi se nam smejali, če bi nas sploh opazili.« Andrej Klemenc je poročal o naslednjih dogodkih: z recitalom revolucionarnih pesmi seje društvo vključilo v proslavo, ki jo je organiziral OK SZDL4 Kamnik, in o igrici Dedek Mraz in Marsovčki, s katero je društvo gostovalo v različnih organizacijah in si s tem pridobilo nekaj sredstev za delovanje. Članek poroča tudi o zanimivem recitalu pivske poezije in napitnic, kije bil izveden v gostilni Pod gradom. »Po zdravljiciso celo uro stresali upesnjene modrosti, razmišljanja in občutke 4 Občinski komite Socialistične zveze delovnega ljudstva. naših prednikov o sladkem vincu in radosti in tegobah, ki so v žlahti z njim.« Breda Vukmirjeva (1983) je zapisala: »In kam spadajo slovenske ljudske napitnice in pesmi s pivsko vsebino? V gostilniško okolje seveda. Beseda o vinu, vinski trti in vsem, kar sodi zraven, je tekla (kot tudi vino) v gostišču Pod gradom.« Nastopali so Nejka Drolec, Marko Kumer, Goran Peršin, Polona Keber, Brane Bičanic, Janez Štebe, Marko Fujan, Dušan Sitar, Andrej Klemenc in Miran Kirbus. Izšla je tudi zloženka (uredniški odbor Saša Capuder, Igor Podbrež-nik in Rosana Kleindienst, besedilo Marko Kumer). V letu 1983 je bil izveden tudi recital Za tebe ljubezen moja - recital ljubezenske poezije (dvorana Veronika). Nastopali so Breda Vukmir, Meta Lah, Nejka Drolec, Polona Keber, Rosana Kleindienst, Mateja Griljc, Nuša Slabe, Saša Capuder, Marko Kumer, Miran Kirbus, Marko Fujan, Goran Peršin, Marko Trobevšek in Dušan Sitar. Ponovno je izšla zloženka (uredniški odbor Breda Vukmir, Saša Capuder in Igor Podbrež-nik), besedila za recital pa so izbrali Marko Kumer, Goran Peršin in Marko Fujan. Oblikovanje smo prepustili Barbari Mihelič, kije oblikovala tudi logo društva. Nadaljevali smo s sodelovanjem na občinskih proslavah, ki so bii e na začetku 80-ih let seveda drugačne vsebine kakor danes: z interpretacijo pesmi so člani sodelovali na proslavah ob dnevu osvobodilne fronte in ob dnevu republike. Spomladi leta 1984 je sledil recital Štirje rahli vozli v mali dvorani nad Maleševo galerijo, zasnovan na besedilih in odlomkih iz sodobne poezije, psihoanalize in publicistike. Režijo je prevzel Marko Kumer, nastopajoči pa so bii i: Marko Kumer, Marko Fujan, Goran Peršin, Breda Vukmir, Dušan Sitar, Matjaž Gregl, Primož Trobevšek. V decembru leta 1984 so bila v članku MKD Pedenjmožic: Recital in občnizbor zapisana naslednja dejstva: »Po daljšem premoru je spetzače-lo delati Mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic. V petek, 23. novem bra, smo v dvo ra ni nad Ma le ševo galerijo ponovili recital Štirje rahli vozli, prvič uprizorjen že spomladi. To pot se je predvsem publika precej bolje izkazala: zaradi hudega navala (čez 30 ljudi)je bilo komaj dovolj stolov za vse. Da gre res za ogromno število, pove podatek, da so prvi predstavitvi recitala prisostvovali samo štirje navdušenci.«(M. T. 1984) Be-sedii a za recital je izbral Marko Kumer, teksti so bii i obarvani z eksistencialno tematiko. Članek omenja še posebne težave društva: neredno prihajanje na vaje in nezanimanje publike. Za recital Štirje rahli vozli je avtor Marko Kumer dobil navdih pri konceptu lepljenke Ljubiše Ristica iz Misse in A Minor v Mladinskem gledališču. Recital je po svojem konceptu, vsebini in eksperimentalnosti odstopal od enostavne dramaturgije recitalov, ki je slonela predvsem na doživetem branju liričnih besedil. Člani so sodelovali na slovesnosti ob dnevu republike, gostili recital Po meri naših sanj radovljiških prijateljev kulturnikov (med njimi je bil tudi Miha Mazzini), pripravili novoletno predstavo in pogovor o knjigi Geor-gea Orwella 1984 z gostom dr. Bogomirjem Kovačem. Leta 1985 so sodelovali z recitacijami na sprejemu štafete mladosti na Titovem trgu in pripravili predstavo Bertolta Brechta Ukrep, učni komad. Predstavo je re-žiral Marko Kumer, nastopali so: Matevž Bergant, Ma- 183 Prizor iz recitala Za tebe ljubezen moja: Goran Peršin, Saša Capuder in Marko Kumer 184 tjaž Gregl, Karla Kač, Rosana Kleindienst, Irena Kleindienst, Marko Kumer, Nadja Tomšič, Breda Vukmir in Andreja Vukmir. Spomladi leta 1986 je sledil a predstava Multime-dijalni »satirični špektakelj« - v čast dr. Franceta Prešerna. Predstava je presegla dotedanje ambicije in ni bila več zgolj recital. Namenjena je bila praznovanju slovenskega kulturnega praznika, vendar samosvoje in drugače: »Ni čudno, da smo se v teh žaIostnih časih raje odločili za antiproslavo, za satiro,« je v članku Pedenjmožicev 'satiričen špektakelj' maja 1986 v Kamniškem občanu zapisal Marko Trobevšek. »Začeli smo z glasno koračnico, ob kateri je rdeče osvetljen proletarec vneto delal (vrtal luknjo v desko). Ta točka se je ponavljala skozi ves recital. Z njo smo ločili med sabo vsebinske enote, obenem pa je kot nekakšen memento mori spominjala na eno osrednjih misli predstave - vse večjo odtujenost kulture množicam (dopuščamo tudi druge interpretacije). Slavnosti govor je imel predsednik 'gasilskega društva'. Z govorom smo posneli duha kulturnih prireditev na ravni krajevnih skupnosti.« S skeči so bili prikazani šolska obravnava Prešerna, »kulturni život« v vojski, rdečo nit je vlekel Cankar s svojimi razmišljanji o kulturi, citirani so bili polemični odlomki iz različnih razprav o kulturi, na primer Šuvarjeve grožnje5 slovenskemu pisatelj- 5 Stipe Šuvar: hrvaški in jugoslovanski politik, sociolog in univerzitetni profesor, član predsedstva Socialistične federa- skemu društvu s četo vojakov. Satirično noto je izostril ansambel Veseli tišlarji z melodijami narodnozabavne glasbe in Prešernovimi besedili. Zadnji skeč je bil aktualno obarvan - vsi nastopajoči so bili aretirani zaradi ilegalnega sestanka pod pretvezo kulturnega delovanja. Zagotovo je špektakelj že presegal prejšnja bolj kot ne naivna prizadevanja na ravni recitalov, saj je bil dobra satirična predstava, še danes paje ostala v spominu glasba s Prešernovimi besedili in kritična ostrina do povprečnega razumevanja kulturnega udej-stvovanja in banaliziranja umetnosti v zabavo, pozabo in nerazumevanje. Niso manjkale niti kritične puščice, naperjene v tedanjo družbeno stvarnost. Lahko trdimo, da so nekatere ideje aktualne še danes, zlasti banaliziranje z narodnozabavno glasbo, s čimerje bil dosežen učinkovit kontrast v kombinaciji zabavljaštva in umetnostnih besedil. Prešeren v vsako slovensko vas - zakaj pa ne? tivne republike Jugoslavije in jugoslovanske zveze komunistov, avtor šolske reforme. »Leta 1983 so v Sloveniji prvi začeli odkrito nasprotovati centralistični politiki, ki je skušala skozi t. i. skupna programska jedra unificirati šolske programe (pri pouku književnosti naj bi v skupnem programu posamezni narodi imeli toliko odstotkov svoje književnosti, kolikor jih je bilo v skupnem seštevku). Za obrambo samostojne šolske in kulturne politike so se zavzeli slovenski intelektualci -najprej posamično, potem pa tudi prek Društva slovenskih pisateljev.« (Slovenska kronika XX. stoletja, str. 38) Plakat in vabilo za recital, ki ga ni bilo (avtor obeh Marko Trobevšek). V začetku poletja je šlo društvo s kritičnostjo še dlje in se lotilo zamolčanega kamniškega pesnika Franceta Balantiča. Za 14. junij a 1986 je bil na Ma I em gradu napovedan recital Balantičeve poezije, ki ga je režiral Marko Trobevšek, nastopajoči pa so bili Jernejka Drolec, Matevž Bergant, Dušan Sitar in Marko Trobevšek. Recital je bil onemogočen, v resnici prepovedan, zato je bil izveden 7. novembra 1986 v isti zasedbi. Marko Ku-mer (2015) je zapisal: »Pravzaprav je bil formalno prestavljen zaradi prizorišča, ki bi utegnilo za obiskovalce biti nevarno. Bolj jih je žulila nevarnost Balantičevega angažmaja na napačni strani zgodovine. Prepoved je močno odmevala tudi v širšem slovenskem prostoru in člane društva ovenčala z romantično avreolo mu-čeništva. Prav je, da omenimo sodelavce, ki so se takrat najbolj izpostavili: režiserja in recitatorja Marka Trobevška in nastopajoče Matevža Berganta, Jernejko Drolec in Dušana Sitarja. 7. novembra so bile PESMI FRANCETA BALANTIČA uprizorjene v dvorani Veronika. Še prej so se bili predstavniki društva primorani soočiti z lokalnimi političnimi trdorokci in predstavo so bili prisiljeni umestiti v literarno-zgodovinski kontekst, ki ga je zagotovil France Pibernik. Nenavadno, avantgardistično scenografijo je zasnoval Andrej Kocjan. Sami igralci so se pojavljali na prizorišču v maniri senčnega gledališča.« Marko Trobevšek se teh dogodkov spominja takole (osebni zapis): »Spomnim se tudi, da so v zvezi z Balantičem imeli člani društva sestanek z občinarji in da smo ga nenapovedano snemali. Predstavniki občine si v bistvu niso upal i reči, da ne dovolijo sne ma nja, in so potem nastopali dosti bolj civilno, se mi zdi. Najprej smo mislili, da se posnetek ni posrečil, vendar se je, potem pa smo kaseto izgubili. Glede Balantiča pa me je bilo itak najbolj groza, da ga ne bi prepovedali, ker en teden pred napovedanim recitalom še pojma nisem imel, kako bi ga na Malem gradu sploh izpe- 185 Od leve proti desni: Jernejka Drolec, Irena Kleindienst, Andreja Vukmir, Matevž Bergant (drugi in zadnji predsednik društva), Matjaž Ribaš in Marko Trobevšek 186 Ijali. Vem tudi, da je bila namesto recitala na ta večer potem nekakšna demonstracija, za katero mi ni nihče povedal, kot me tudi ni nihče povabil na občinsko prireditev, posvečeno Balantiču, ne spomnim se, kdajje bila, vendar enkrat po osamosvojitvi. Vem pa, da je v prvi vrsti sedel eden občinskih predstavnikov, s katerimi smo se pregovarjali o recitalu na sestanku. Sam recital je tudi na začetku slabo kazal, ker je Kocjan zasnoval tako sceno, da je nismo znali postaviti (pod strop smo morali obesiti krog in nanj nalepiti pavs papir) in tudi nismo čisto vedeli, kam bi dali potem re-citatorje. Za glasbo so bili odlomki iz Šostakovičeve Sedme simfonije, Leningrajske. Se spomnim tudi, da je profesor Pibernik, ki je prišel predavat, plačal vstopnino, ker ga niso poznali, on pa ni nič rekel. Smo mu na mojo intervencijo vrnili denar, honorarja pa itak ni hotel.« Igor Podbrežnik je o tem dogajanju zapisal: »Odpovedi prireditve so sledili sestanki z odgovornimi iz občinske kulturne politične elite. Vsi so nas prepričevali, da je z našim recitalom vse v redu, vendar - ali ne bi naše mlade energije raje usmerili v bolj produktivne vode. Katere vode naj bi to bile, nam ni znal povedati nihče, kar je v nas le krepilo mladostno uporništvo.« (Podbrežnik 2002: 17) Formalno je bil recital odpovedan, ker na Malem gradu ni bilo varno za obiskovalce, za ponovitev pa so predstavniki občinske oblasti zahtevali, da ji dodamo literarnozgodovinski kontekst, zato smo povabili poznavalca in raziskovalca pesniškega opusa Franceta Balantiča prof. Franceta Pibernika (2008: 440-441), daje pripravil predavanje o pesniku. Treba pa je dodati, da se mladi člani društva Pedenjmožic niso nameravali politično izpostaviti ali s priznanjem pesništva Franceta Balantiča kakor koli politično ali svetovnonazorsko izpostaviti pomanjkljivosti ali prednosti slovenske zgodovine. Iskreno je treba povedati, daje bila tema izbrana zaradi provokativnosti, saj smo vedeli za zamolčevanje in da bo marsikdo najmanj v zadregi glede recitala pesmi Franceta Balantiča zaradi njegove kratke, a žal dosmrtne domobranske epizode. V resnici nismo želeli pisati kamniške kulturne zgodovine, a nam je to kljub temu uspelo. O tem dogodku je poročal tudi Rudi Kotnik na Radiu Študent: »Pesmi Franceta Balantiča - razvaline Malega gradu - sobota, 14. junij - zvečer ob deveti uri in petnajst minut - MKD Pedenjmožic. To je bil tekst plakatov, razobešenih po Kamniku, ki so zadnji dan skrivnostno izginili. Verjetno večina, ki so se zbrali, da bi prisluhnili poeziji, ni bila presenečena ob dejstvu, da so občinski možje to dejanje preprečili. ... Toda zgodilo seje tako, kot se v provinci mora zgoditi - organizatorji so bili klicani na razgovor z občinskimi možmi, ki jih je predstavljal predstavnik SZDL, pravzaprav jim je anonimna oblast preko tega predstavnika sporočila prepoved. Da bi spoznali značaj dialoga, ni potrebna obnova. Zadosti je tale delček: predstavnik SZDL je začel s silno počasnim, s premori prekinjenim govorjenjem, kar je spodbudilo predstavnika Pedenjmožica, da je rekel, da nimajo časa, in ga poprosil, naj govori hitreje. Re- Naslovnici pesniških zbirk Tempora mutantur 1 in 2,1988 in 1990 zultat: odgovorni tovariš je začel tolči po mizi.... Četudi menimo, da nam gre za poezijo samo, je to iluzija, in naj je namera Pedenjmožica iskreno naravnana v čisto poezijo, nosi s seboj ideološki presežek. Toda tudi kot provokacija ruši ideološke okove in vodi k poeziji sami. Provokacije so spremljevalke tabujev. ... Če ne drugega, nam ostane vsaj zabava ob opazovanju, kako se uteleša stalinistični diskurz v najčistejši obliki. V provinci smo pred metropolo na boljšem za ta užitek. To pa je tudi nekaj.« Kasnejša raziskovanja arhivskega gradiva so poka-za I a, da »je bila prestavitev uradno opravljena zaradi postopka pri prijavi te prireditve. Moteči naj bi bili poleg kraja in časa načrtovane prireditve tudi črno-beli plakati z Balantičevo podobo in s podpisom, 'karje bilo vsekakor oblikovano s premalo taktnosti'. Pri tem je v informaciji dodano tudi pojasnilo, da France Balan tič 'kot pesnik ni sporen, sporen pa je kot človek in predvsem zaradi svoje sovražne naravnanosti v času NOB. Zato se recital Balantičeve poezije ne more prepovedati, vendar je nujno potrebno najti primeren čas in ustreznejši prostor.' (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), KAM 127 - Občinski komite Zveze komunistov Slovenije Kamnik, šk 35, a. e. 206)« (Kotnik 2010: 33) Kljub resnosti in pomenu znamenite 57. številke Nove revije in kljub izkušnji z recitalom Balantičeve poezije so člani društva premogli toliko humorja, da so leta 1987 pripravili inscenirano sejo t. i. ad hoc »partijske ce I ice MKD Pedenjmožic«, ki je »osIro in brezkompromisno« obsodila pisanje »peščice dezorientira- nih slovenskih intelektualcev«. S tega zgodovinskega dogodka, na katerem smo se temeljito ponorčevali iz politične histerije ob izidu prispevkov za Slovenski nacionalni program, pa seje ohranila celo fotografija. Dejavnost so člani razširili na razstavo fotografij, literarni večer s Srečkom Zajcem in igralcem Vojkom Zidarjem ter priredili koncert takrat zelo priljubljene skupine Marka Stabeja Melanholiki. Ideološko-politične pretrese so Pedenjmožici umirili z novo različico retrogardističnega dogodka Satirizhni shpektakel v dvorani Veronika in ga že aprila ponovili v dvorani Kina dom Kamnik. Pod režijo so se podpisali tokrat vsi nastopajoči: Dušan in Sandi Belcijan, Matevž Bergant, Irena in Rosana Kleindienst, Igor Pod-brežnik, Matjaž Ribaš, Dušan Sitar, Robert Smolnikar, Mare Škraba, Marko Trobevšek, Andreja Vukmir, Andreja Vidmar, Marija Jurjevec in Zdravko Koželj. Tako seje ustvarjalnost širila s preprostih recitalov na druga področja ustvarjanja. Posebej je treba izpostaviti do sedaj edino zbirko kamniške mlade poezije z naslovom Tempora mutantur (1988), pesmije zbral in uredil Marko Kumer. Vse, kar je zapisano, ostane, tako so ostali v spominu tudi prvi pesniški poskusi mladih pesnikov. V zbirki je objavilo svoje pesmi enajst avtorjev. Izdajo knjige sta sofinancirali ZSMS Kamnik in ZKO Kamnik. Knjižice ni več mogoče dobiti. Razprodana je bila v dveh dneh. Naslov je povzet po reklu kamniškega slikarja Dušana Lipovca Tempora mutantur et nos mutamur in illis (Časi se spreminjajo in mi z njimi). Pesmi so objavili (po abecednem redu): Dušan Bombač, 187 Fotografski navdušenci (od leve na desno): Brane Bičanic, Marko Kumer, Marko Trobevšek, Stane Kočarin Dušan Lipovec. Od pobudnikov manjka France Stele, kije fotografijo posnel. 188 Tarik Ceman, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Marša, Mitja Matjan, Edo Pavlič - Sherpa, Andrej Rifel - Felan, Mare Škraba, Kati Šuštar in Meta Tušar. Izšla je še ena zbirki z naslovom Tempora mutantur 2 (1990) z objavami naslednjih pesnikov: Andrej Rifel - Felan, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Marko Peterlin, Meta Tušar, Dušan Bombač, Primož Trobevšek, Tina Vrhovec, Uroš Potočnik, Iztok Čebašek, Nuša Kern, Jane Žagar, Dušan Pečavar, Nadja Tomšič, Miro Pogačar, Nina Pet-rovčič in Mare Škraba. Zbirki je omenil v Literarnem leksikonu komparativist in akademik dr. Janko Kos. Leta 1988 je odmeval recital pesmi in šansonov Jacquesa Preverta. Največ zaslugzanjje imela Andreja Vukmir, največ navdušenja so požele pevke izvirnih francoskih šansonov Jernejka Drolec, Nuša Fujan, Thea Friškovec, Eva Jaklič, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir, pri klavirj u jih je spremljal Miran Antonin. Recitirali pa so Dušan Belcijan, Jernejka Drolec, Dušan Sitar, Marko Kumer, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir. Pobudo za fotografske razstave je dal Marko Trobevšek, najbolj odmevna pa je bila v letu 1988 v prostorih Galerije Ideja. O fotografski razstavi je pisal slikar Dušan Lipovec (1988). Govornik je bil Janez Majcenovič, Lipovec pa je zapisal, da razstavljene fotografije zastopajo skoraj vse klasične žanre, izstopajo pa zanimivi detajli aktov in študijski portreti, izseki iz narave od drobnega detajla do krajinske panorame, od klasičnega fotograf- skega pristopa do eksperimentiranja. Razstavljali so Brane Bičanic, Nejka Drolec, Stane Kočar, Martina in Matjaž Ozimek, France Stele, Marko in Primož Trobevšek, Miha Zabret. O letu 1990 je Marko Kumar (2015) napisal: »Stara generacija se je umaknila, društvu so se pridružili mlajši prodorni člani s svežimi idejami, med njimi tudi danes legendarni igralec Uroš Potočnik, kije skupajz Iztokom Polancem in režiserko Meto Rostan nastopil v priredbi drame P. Czinnerja MASKA SATANA. Sodelovala sta še scenograf Uroš Vrenjak in kostumografinja Vesna Podjed. In še to: dočakali smo izid knjige - pesniške zbirke TEMPORA MUTANTUR 2. Spet jo je uredil Marko Kumer in oblikovala Katarina Šuštar.« Naslednje leto je Nadja Tomšič režirala dramo Matjaža Zupančiča Izganjalci hudiča, igrali pa so Sabina Pajntar, Tina Vrhovec, Dimitrij Belec in Uroš Potočnik. Predstavili so se na velikem odru - v dvorani Kina dom - in bil i uvrščeni na redno letno srečanje kamniških gledaliških skupin. Na noč čarovnicje Uroš Potočnik s svojimi prijatelji - Sabino Pajntar, Tino Vrhovec, Dušanom Bombačem, Katjo Kukovič, Anko Pirš, Mitjem Belcem in Iztokom Polancem pripravil priložnostno predstavo, na katero je vabil plakat Polone Lovšin, zdaj uveljavljene slovenske ilustratorke. In konec? »Mladinsko kulturno društvo PEDENJMOŽIC v svoji izvirni postavi ni več delovalo. Nekateri so pospešeno končeval i študij, nekateri so bil i že v službah in so si ustvarili družine. 3. oktobra tega leta je najbolj propul-ziven član Uroš Potočnik v dvorani Veronika uprizoril predstavo IN KER VSAK ČLOVEK ... /tragedija na moderne čase/. K sodelovanju je pritegnil nove člane, igralce Gašperja Kepica, Špelo Koleša, Natašo Kvas, Saša Sušnika, Iztoka Polanca in Mašo Podmiljšak. Sce no je za snoval Jan Ou tra ta. Špe la Kole ša je pod blagovno znamko MKD Pedenjmožic tudi naslednje leto (1993) režirala dramo Alberta Camusa NESPORAZUM, v kateri je zablestela Barbara Medvešček - ob Urošu Potočniku še ena, ki je na profesionalno umetniško pot gledališke kariere stopila v MKD Pedenjmo-žic. Od tu dalje pa se sled za društvom izgubi .« (Marko Kumer, 2015) Za konec naj navedemo še nekaj spominskih utrinkov predsednika MKD Pedenjmožic Matevža Berganta (osebni zapis): »Daleč so osemdeseta, ampak kakšne podrobnosti se pa še spomnim. Npr.: nekateri Pede-njmožici so dosti hodili po hribih pod modrim in varnim vodstvom Marka Trobevška. Radi so obiskovali kamniške lokale Mitnica, Tenis bar, Pod gradom in Pri Bun-dru. In diskoteko Šporn seveda. Avtov niso imeli, zato so mnogo pešačili in bili zato v odlični formi. Hausba-lov je bilo hudičevo malo, saj se naših staršev ni in ni dalo premakniti iz hiš ali poslati na počitnice. Tone Fti-čar nam je posodil videokamero, s katero smo posneli eno od predstav Satiričnega špektaklja, a je kaseta izginila neznano kam, zato ni dokazov, da je predstava sploh bila. Pedenjmožic ni imel lastne osnovne organizacije ZK, kot je bila takrat sicer splošna navada, smo pa s partijo dobro sodelovali. Vsaj nekaj časa.« Marsikaj iz preteklosti danes drugače sodimo kot v trenutku, ko se je dogaja l o. Kot je v pogovoru dej al Marko Kumer, bi test časa prenesli recitali Štirje rahli vozli, Satiričnišpektakelj in recital Balantičeve poezije. Pomembno je, da je bil Pedenjmožic okolje, iz katerega so izšli dejavni posamezniki, celo dva igralca, Uroš Potočnik in Barbara Medvešček. Zanimivo je tudi, da so si dijaki in kasneje študentje zaželeli nadaljevanja kulturnega snovanja z mentorico, svojo srednješolsko profesorico Mojco Marijo Maleš. S tridesetletno zamudo ji izrekamo zahvalo. Na »ruševinah« Pedenjmožica pa je nastal Pridenmožic, za katerega je njegov predsednik Goran Završnik namignil, da ime nikakor ni bilo naključje glede na stanje MKD Pedenjmožic v fazi, ko je ustvarjalnost pošla. Lahko smo zadovoljni tudi s takšnim koncem, saj prav zavoljo Pridenmožica uživamo na kvalitetnem poletnem festivalu Kamfest. Literatura in viri Matevž BERGANT in Marko KUMER, 2015: Pedenjmožiceva čitanka, ob razstavi DESETLETJE PEDENJMOŽICA 1982-1993. Kamnik: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Andrej KLEMENC, 1983: Rojstvo ni več daleč. Kamniški občan, 14. februarja 1983, str. 6. Andrej KOTNIK, 2010: Oris začetkov demokratičnih procesov na Kamniškem sredi osemdesetih let. V: Demos na Kamniškem, ur. Igor Podbrežnik. Kranj: Žalar, Vaš stik z javnostjo. 26-45. Rudi KOTNIK, 1986: Kako se v Kamniku govori hitreje. Radio ŠTUDENT, 1986. V: M. Bergant, M. Kumer, 2015: Pedenjmožiceva čitanka, ob razstavi DESETLETJE PEDENJMOŽICA 1982-1993. Kamnik: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Marko KUMER, 2015: Desetletje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic 1982-1993. Razstava. Kamnik: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Dušan LIPOVEC, 1988: Mladi fotografi razstavljajo v Ideji. Kamniški občan, 4. april 1988, str. 5. France PIBERNIK, 2008: France Balantič: Življenjska in pesniška pot 19211943: literarna usoda po letu 1945. Maribor: Litera Igor PODBREŽNIK, 2002: Od civilnih družbenih gibanj do prihoda novih političnih strank v oblastne organe v kamniški občini. V: Kamniški zbornik, XVI, ur. Marjeta Humar. Kamnik: Občina Kamnik. 15-24. Božo REPE, 2001: Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. SLOVENSKA kronika XX. stoletja, 2008. Ljubljana: Nova revija. M. T., 1984: MKD Pedenjmožic: Recital in občni zbor. Kamniški občan, 24. decembra 1984, str. 4. TEMPORA MUTANTOR, 1988: Zbirka pesmi skupine Tempora mutantur, ur. Marko Kumer. Kamnik: MKD Pedenjmožic. TEMPORA MUTANTOR 2, 1990: Zbirka pesmi skupine Tempora mutantur, ur. Marko Kumer. Kamnik: MKD Pedenjmožic, Kamnik: Zveza kulturnih organizacij. Marko TROBEVŠEK, 1986: Pedenjmožicev »satiričen špektakelj«. Kamniški občan, 26. maja 1986, str. 4. Breda VUKMIR, 1983: Prvi rojstni dan Pedenjmožica. Kamniški občan, 26. decembra 1983, str. 8. 189 190 Danijel Bezek1 Podgorje 94f, Kamnik damjelbezek@hotmail.com Devetdeset let skavtstva v Kamniku Pred devetdesetimi leti, 6. 3. 1926, je bil v Kamniku ustanovljen Gamsov steg skavtov in planink. Tej obletnici je posvečen članek, ki kot »polifona izpoved« takratnih skavtov in planink govori o življenju in delu te mladinske organizacije od ustanovitve do razpusta v času nemške okupacije Kamnika. Ključne besede: skavtstvo, Gamsov stegskavtov in planink Kamnik Ninety years ago on 6th March 1926 the scout organization Gamsov steg (Chamois group) was founded in Kamnik. This article is dedicated to this aniversary where then scouts and guides express the life and work of scout's organization from the establishment to the dissolution at the time of German occupation of Kamnik. Key words: scouting, Chamois group of scouts and guides Kamnik Slovensko skavtstvo Kamniška Bistrica je naravna zibelka slovenskega skavtstva. Poleti 1923 je tam taborilo prvih štirideset skavtov. Med njimi je bil o deset deklet. Obiskal jih je profesor Pavel Kunaver in bil navdušen nad tem, kar je videl. Prvi poskusi ustanavljanja skavtskih organizacij na Kranjskem so se poj avil i v času pred 1. svetovno vojno. Pobude so prišle iz Notranje Avstrije. Pavel Kunaver ni bil navdušen nad vojaškimi veščinami tistih skavtov. Deželnemu predsedniku je odsvetoval, da bi taki skavti zaživeli na Kranjskem. Nad povojnimi skavti v Kamniški Bistrici pa je bil Pavel Kunaver navdušen. Kasneje je postal celo starešina krovne skavtske organizacije za Slovenijo. Skavtstvo je navduševalo predvsem mlade po mestih in trgih. Občasno bivanje v naravi in pridobivanje ročnih spretnosti sta bila zanje večji izziv kotza mladino na podeželju. Kamnik je bilo eno prvih mest zunaj Ljubljane, kjer je uspešno zaživela skavtska organizacija. Gamsov steg skavtov in planink Pobudo za ustanovitev skavtske organizacije v Kamniku je dal Viktor Repanšek. Na gimnaziji v Ljubljani se je seznanil tako s skavti kot z gozdovniki. Skavti so mu bolj ustrezali. Začel je pridobivati somišljenike. Gospod Viktor Repanšek: »Veliko sem o skavtstvu razpravljal z Maksom Kirndlom. On je bil carinik. Nad mojim predlogom in pobudami je bil navdušen. Tisto, kar nas je vleklo v skavtstvo, so bila jasna načela: ne 1 Profesor svetnik in ustanovitelj skavtske organizacije nove generacije skavtov in skavtinj v Kamniku leta 1991. Valči Božič - Rajčica (po rajski ptici) je bila prva uniformirana planinka v Kamniškem stegu. Bila je namestnica kolovodki-nje in zato je na skavtski ruti nosila pleten obroček. Drugače je vodila še svoj vod deklet, ki se je imenoval Nagelj. smeš kaditi, ne smeš piti alkoholnih pijač, veliko se moraš gibati v naravi, si v naravi po možnosti sam pripraviti hrano in začasno bivališče. Žalje bil kasneje Maks Kirndl premeščen v Črno goro. Na meji z Albanijo so ga ubili kačaki (kraljevini Jugoslaviji sovražni Albanci). Okoli leta 1926 sem bil med pobudniki in ustanovni član skavtske organizacije v Kamniku.« Seveda so mladi zanesenjaki pri ustanavljanju potrebovali pomoč starejših polnoletnih oseb. Zelo jim je pomagal višji jugoslovanski oficir Derok. Bilje direktor smodnišnice in imel je dva sinova, ki sta bila navdušena skavta. Tako je smodnišnica skavtom odstopila dve sobi in dovolila sestajanje, čeprav je veljala za vojaški objekt s posebnim varnostnim režimom. Vedeti pa moramo, da je imel kralj pokroviteljstvo nad Zvezo izvidnikov in planink kraljevine Jugoslavije. Ena od sob je bila namenjena sestankom, druga pa je bila skladišče za ta bor no opre mo. Gospod Rajko Verdnik: »Okoli 1930je prišel v Kamnik kralj Aleksander. Bil je glavni pokrovitelj skavtske organizacije v Jugoslaviji, zato smo ga skavti pozdravili v smodnišnici. Stali smo v vrsti. Jaz sem bil v skavtski uniformi na koncu vrste, v rokah pa sem imel manjši boben. Kralj je pregledal našo častno stražo, se ustavil pri meni in mi dal dva bonbona.« 191 Viktor Repanšek (skrajno levo) v skavtski uniformi z vodom izvidnikov 192 Dekleta ustanovijo svoje kolo Ob ustanovitvi je imel Gamsov steg dve četi - kamniško in domžalsko. Domžalska četaje ostala v kamniškem stegu dve leti. Leta 1928 se je osamosvoj il a in do leta 1934 ostala podrejena neposredno skavtski župi v Ljubljani. Kamniška četa se je imenovala Mrkonjiceva četa, po legendarnem hajduku. Ob ustanovitvi stega deklet v stegu ni bilo. Prva dekleta so se začela zbirati okoli Marije Grzinčič. Tako je bilo na svečnico, 2. februarja 1929, ustanovljeno dekliško kolo. Kamničanke so ga poimenovale Bistriško kolo. Gospa Marija Grzinčič: »Poleti smo organizirale tabore. V najlepšem spominu mi je ostal dekliški tabor na Kopiščih. Trajalje približno deset dni. Na tistem taboru je bil naš sosed profesor Kunaver. Popeljal nas je na izlet v Kamniške planine. Z njim smo šle na Ko-krško sedlo in potem naprej na Grintovec. Na tej turi nam je pokazal praktične stvari, kijih moraš obvladati v gorah. Pokazal nam je, kako se prečka plaz, kako si skuhaš kosilo, kako najdeš vodo ... Narava zahteva od človeka posebno praktičnost.« Tabo ri Poletne tabore so skavti in planinke organizirali v Nazarjah, na Naklovi glavi v Bohinju, v Preddvoru, Dupljah, Rimskih Toplicah in drugod. Tabori so izredno močno povezali članstvo v celoto. Njihov vzgojni namen je bil, da skavt in planinka z da Ijšim bivanjem v določenem kraju ali s hojo iz kraja v kraj doživita kraje in pokrajino v vseh njunih odtenkih. Poleg naravnih le- pot in zgodovinskih znamenitosti so navezali stike z domačini, v pogovoru s krajani so zvedeli za ljudske zgodbe in izročilo, za krajevne šege in navade. Gospod Franc Ulčar: »Nekdo od skavtovje šel vedno naprej pogledat prostor, se pogovorit z lastnikom, hkrati pa je skušal priskrbeti slamo in krajnike. Ko smo taborili v Nazarjah, so nam iz bližnje graščine pripeljali vse, kar smo potrebovali za postavitev tabora. Nenadoma smo zvedeli, da nas pride pogledat in obiskat naš skavtski starešina Ivo Pengov - Bistro oko. Zato smo na visoko drevo v taboru poslal i skavta, da bi nas pravočasno opozoril na prihod starešine. Postrojili smo se in ga lepo pozdravili. Ogledal si je tabor in nas pohvalil. Taborili smo ločeno, fantje v Nazarjah, dekleta pa v Mozirj u. Nekoč se je zgodil o, da so ponoči v naš tabor prišle skavt inje in nam pobral e lonce. Ko so drugi dan imele predavanje, smo jim mi ukradli zastavo. Prišle so k nam in nas prosile, da jim vrnemo zastavo, s seboj pa so prinesle lonce.« Gospa Valerija Božič Bernot: »Dekleta smo leta 1929 tudi šla na državno srečanje v Beograd. Dobro se spomnim, kako smo potovale z vlakom. V Beogradu smo spale v neki šoli na tleh, kopale smo se v Donavi. Antonija Kranjc je padla v Donavo in smo jo potem vlekle iz vode. Tudi ona je bila skavtinja. Kasneje se je poročila z Joškom Senico, trgovcem iz Domžal. Bila je profesorica. Imam fotografijo, na kateri sta Oskar Ličen - Vidra in Frane Milčinski - Ježek. S Franetom Milčinskim smo bili veliki prijatelji. On nas je zabaval s čarovnijami. Še po vojni, kadar me je srečal, je večkrat rekel: 'Valči, ali se spomniš, kako je bilo lepo, ko smo bili skavti in smo se peljali v Be- Pred kamniškim šotorom v Beogradu 3. 9.1929. Na fotografiji so z leve proti desni: Oskar Ličen, Sonja Jevnikar, Valči Božič in skrajno desno Frane Milčinski. ograd?' To je bil prekrasen čas. Kako je bilo lepo, ko smo taborili in zakurili ogenj.« Organiziranost Temeljna enota čete ali kolaje bil vod. Ob vstopu v vod so novemu članu povedali, da je vod njegov dom in njegova last, zato se mora truditi, da bo za vod tudi kaj naredil. Po vodih so organizirali sestanke, vodi so pripravili krajše izlete, v vodih so se pripravljali na izpite, praktično urili skavtske veščine. Izvidnik ali planinka si postal z 11 leti. Pred slovesno skavtsko ob ljubo je bi I o 6-mesečno pripravljalno obdobje. V tem času sta bodoči izvidnik in planinka predelala predpisano snov in osvojila različne veščine, ki so bile predpisane za izvidnika in planinko III. reda. V telegrafskem slogu poglejmo glavne poudarke iz vsebinskega dela izpita: osnove državne ureditve, skavtska obljuba in zakoni, znak - geslo - pozdrav, organizacija, skavtski kroj in oznake na njem, zgodovina skavtstva, osebna higiena, prva pomoč, redovne vaje, pionirstvo, taborjenje; pokazati si moral, da si sposoben vodič po mestu Kamnik, dekleta pa so morala biti vešča v popravljanju obleke in perila ter so morala izdelati eno ročno delo. Skavtska obljuba je bila najbolj slovesen trenutek za vsakega izvidnika ali planinko. Skavtska obljuba se je glasila: »Obljubljam pri svoji časti, da bom zvest(a) Bogu, kralju in domovini. Pomagal(a) bom vsakemu v stiski in izpolnjeval(a) skavtske zakone.« V času izvidništva, ki je traj alo do 18. leta, sta izvidnik in planinka lahko opravljala izpit za izvidnika ali planinko II. in I. reda. S tem je bil a skavtska vzgojna pot v tej temeljni veji skavtstva zaključena. Gospod Ivo Vehar: »Svoja skavtska leta sem preživel v vodu Bobrov. V vodu smo imeli svojo zastavico, ki smo jo nosili s seboj na vseh izhodih in taborih. Naš starejši voditelj je bil Tone Ulčar - Ris. Sestanke smo imel i enkrat tedensko. Vsak si je v svoj zvezek zapisal pomembne stvari o skavtskih veščinah, podatke iz zgodovine skavtstva ... Skavti smo sodelovali pri vseh večjih prireditvah v mestu. Na taborih smo pomagali kmetom. Samo po sebi ni šlo za nekaj izjemno velikega, toda opravljanje dobrih del je bila bistvena prvina skavtske vzgoje. Vem, da smo vsak teden na sestankih voditeljem poročali o opravljenih dobrih delih.« Po 18. letu so izvidniki in planinke nadaljevali skavtsko pot kot roverj i in stanarice. Pri 21. letih pa se je skavtska pot zaključil a. Rover in stanarica sta se poslovila in začela uresničevati svojo osebno življenjsko pot. Še tudi kasneje si lahko ostal povezan s skavti v klubu kot old skavt ali old skavtinja. V Kamniku ni bilo kluba. So pa v Kamniku delovali najmlajši skavti do 11. leta starosti. To so bi I i volčiči in čebelice. Na glavi so nosili čepice. Družili so se v šestine, več šestin paje sestavljalo pri dečkih krdelo in pri deklicah roj. Svojih sestankov niso imeli v smodnišnici, ampak pri Jane-žiču. Steg je imel svoj upravni odbor. Načeloval mu je načelnik ali stegovodja. Najbolj znana načelnika v Kamniku sta bila Oskar Ličen - Vidra in Franc Ulčar - Tarzan. Pomagali so jima tajniki. Tajnika sta bila Ivo Penko in kasneje Sonja Jevnikar. Nadzorno vlogo so imeli sta- 193 Za Tunjico. Na deblu sedijo: Jure Jeglič, Drago Sterle, Milan Trpinc, Tone Železnik, Bogdan Peterlin, Franci Bremšak, Jože Ka-stelic, Mato Završnik in Ivo Vehar. Z zastavo je Tone Ulčar - Ris, poleg Franc Ulčar - Tarzan, na tleh sedi Leo Homar, v ozadju sta starešini Alojzij Peterlin in Alojzij Čeh. 194 rešine, starejše polnoletne osebe, ki so bile družbeno priznane in primerne za delo z mladimi. Med starešinami v Kamniku so bili Lado Prohinar, Alojzij Peterlin - Batog, Alojzij Čeh. Kamniški skavti in planinke so gojili bogato družabno življenje. SrečevaIi so se na razIičnih prireditvah, uri I i so se v javnem nastopanju in po nekaterih virih izdajali občasen ciklostirani časopis. Družabnost so popestrili s čajankami. Za mesto Kamnik in otroke so pripravljali miklavževanja. Sestavni del miklavževanja je bil kratek gledališki prizorček. Za širšojavnost so pripravili zanimiva predavanja in vanje vključili diapro-jekcijo, kar je bila za tiste čase velika novost. Gospa Sonja Jevnikar Šubic: »Vsak velikonočni ponedeljek smo šli v Kamniško Bistrico. Na svetega Štefana pa smo pripravili čajanko. Zbrali smo se pri kakem skavtu ali pa v našem stanu v smodnišnici.« Blagoslovitev in razvitje prapora Med bolj odmevnimi dogodki v življenju kamniškega stega sta bila blagoslovitev in razvitje prapora 3. 7. 1935. To je bilo zlato obdobje stega. V stegu je bilo več kot 130 članov. To je zavidljiva številka celo za današnji čas. Kamniški steg je zrasel v času največje gospodarske krize. Obstal je zato, ker se skavtstvo utemeljuje na skromnih sredstvih. Eden od skavtskih zakonov to celo predpisuje ter poudarjeno ceni skromnost in varčnost. To je pomagalo v stegu preživeti hude čase. Še več. Steg je v času gospodarske krize pomagal družinam, da so njihovi otroci preživljali poceni počitnice in da so imeli bogato družabno življenje, primerne izobraževalne in kulturne prireditve, v katerih so aktivno nastopali. Leta 1935 je bilo v Kamniku slovesno. Na Produ so organizirali velik tabor za več stegov. Taborjenja seje udeležilo celotno skavtsko vodstvo Dravske banovine z dr. J. Tavčarjem na čelu. Slovesna blagoslovitev in razvitje prapora sta potekala na Glavnem trgu. Prapor je blagoslovil župnik in častni kanonik Matej Rihar. Od kamniških skavtov je govoril Štefan Repanšek. Sestavni del slovesnosti je bilo pribijanje žebljičkov na drog. Pravico so pridobili večji darovalci. Med njimije bil tudi knez (regent) Pavle, ki je daroval 1000 dinarjev, kar je bila za tiste čase velika donacija. Prapor je kamniškim skavtom in planinkam predal starosta Pavel Kunaver - Sivi volk. Gospa Sonja Jevnikar Šubic: »Propagandni tabor je bil na travniku na Perovem. Spominjam se ga tudi zato, ker sem vezl a prapor, ki je bil ves v svil i in zlatu. Vezla sem ga sama v času, ko sem bila dve leti brezposelna. Hodila sem v osrednji zavod za umetno obrt v Ljubljani, kjer sem dobivala potrebne pripomočke. Prapor je bil zelo lep, na eni strani je bil sv. Jurij na konju. Mislim, da je osnutek izrisal Ivo Pengov. Na drugi strani je bil izvezen skavtskiznak - lilija.« Skavti in planinke v Kamniški Bistrici 6. 4.1931 Kamniški skavti in planinke z vodstvom skavtske organizacije Dravske banovine na Produ v Kamniku 3. 7.1935. S fotografije se vidi, kako množična je bila takrat skavtska organizacija v Kamniku. 195 Pavel Kunaver-Sivi volk predaja kamniškim skavtom in planinkam blagoslovljen prapor na Glavnem trgu v Kamniku 3. 7.1935. Čas razpusta Viri 196 Po letu 1937 je kamniški steg zašel v krizo. V zelo kratkem času so odšli nekateri ključni voditelji. Na te spremembe steg ni bil kadrovsko pripravljen. V Skavt-skem glasniku za leto 1938 beremo: »Gamsov steg skavtov in planink Kamnik je preživljal letos težke čase. Z letošnjo skupščino so bili izvoljeni stari delavci, ki bodo gotovo uspešno rešili steg pred razsulom. Steg je priredil vodniški tečaj, ki pa še ni dokončan. Administrativno je steg z župo v redu posloval. Tehnično poslovanje pa je povsem zastalo.« Potem je prišla nemška okupacija Kamnika. Skavti so bili na to pripravljeni. Skavtska organizacija je bila pri nacistih na seznamu prepovedanih organizacij. Vodstvo v Ljubljani je še pravi čas posvarilo skavte po Sloveniji, da uničijo arhive, materialna sredstva pa podarijo Rdečemu križu. Tudi zato prave dokumentacije o Stegu skavtov in planink v Kamniku ni. Avtor članka je uspel zbrati pričevanja še živečih skavtov in planink in slikovno gradivo, ki pričajo o življenju in deIu medvojnih skavtov in planink. Kamniški skavti so prapor, ki je bil prava umetnina, odnesli stegovodji domžalskih skavtov in planink profesorju Milanu Flerinu. On je prapor zavil v platno in ga skril med lesene nosilce v hiši, kjer je takrat stanoval. Po 2. svetovni vojni se skavtska organizacija pod komunistično oblastjo ni smela obnoviti na izvornih skavtskih načelih. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so tisto hišo prenavljali. Na podstrešju so našli nepoškodovan prapor. Danes je v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. Tehnična oprema stega je preko F. Pezdirca odšla v partizane. Benjamin BEZEK, 1997: Skavtska organizacija v Domžalah (1926-1941), začetki skavtstva v Domžalah. Ljubljana: Glasnik SED, št. 4. Benjamin BEZEK, 2001: S ponosom praznujemo. Ljubljana: Družina, št. 22. Benjamin BEZEK, 2002: Zeleno in modro (75-letnica skavtstva na Kamniškem in 10-letnica ponovne ustanovitve stega). Kamniški zbornik. Kamnik: Občina Kamnik. Danijel BEZEK, 1996: 70 let skavtstva in gozdovništva v Kamniku. Kamnik: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Danijel BEZEK, 1995: Magnetogrami spominskih izjav Viktorja Repanška, Valči Božič, Rajka Verdnika, Iva Veharja. Osebni arhiv Danijela Bezka. Društvena pravila za Gamsov steg skavtov in planink Kamnik, 1929. Ljubljana: Arhiv RS. Marija FTIČAR, 1983: Društva in prireditve v Kamniku 1918-1941. Kamnik: Kulturni center. Mira GRAŠIČ, 1990: Magnetogram spominskih izjav Franca Ulčarja in Sonje Jevnikar. Maribor: Muzej narodne osvoboditve. Kronika nadžupnije Kamnik za obdobje 1925-1941. Robert B. POWELL, 1932: Skavt. Ljubljana. Marjan Schnabl1 Koroška cesta 6, Kamnik marjan.schnabl@gmail.com 0b 60-letnici Lovske družine Kamnik Narava in lovstvo sta že od nekdaj neločljivo povezana. Zdajšnje stanje okolja je posledica preteklosti, v kateri seje okolje spreminjalo in z njim prostoživeči živalski svet. Na spremembe je delno vplivala narava, v zadnjem času pa predvsem človek z različnimi posegi, da sije zagotovil pridelavo hrane, rejo domačih živali, energetske surovine, zgradil naselja, infrastrukturo, rekreacijske površine. Lovci in lovske družine imajo zelo pomembno vlogo, saj človek mnogokrat pozablja na ostale uporabnike prostora, zlasti na prosto živeče osebke. Lovci s svojim strokovnim znanjem in delom skrbijo in ohranjajo življenjski prostor divjadi, zlasti tistim vrstam, ki so zaradi spreminjanja naravnega okolja izrinjene z njihovih bivalnih območij. Lovska družina Kamnik deluje že 60 let. Svoje poslanstvo opravlja v korist narave in divjadi. Ključne besede: narava, divjad, lovstvo, lovci, Lovska družina Kamnik Nature and hunting have been inseparable connected from old. The present condition of environment is the consequence of the environmental changes in the past. Changes have been influenced by nature and latterly by different man's interferance to assure himself food and animal breeding, to acquire raw material, to build settlements and infrastructure. The hunters and the hunting grounds have a very important ro le because a man often forgets about other users of living space, especially about be l ngs that move freely. Conside ring their expert knowledge the hunters take care and preserve the living place for game, particularly for species which have been ousted from their natural milieu because of the change of environment. The hunting ground Kamnik has been taking an active part for 60 years in the mission for the benefit of nature and ga me. Key words: nature, game, hunting, hunters, The hunting ground Kamnik 1 Uvod Malokatera dejavnost v naravi je tako tesno povezana s človekom, kot sta lov in lovstvo. V daljni preteklosti se je pračlovek preživljal samo s tistim, kar mu je nudila narava, to pa so bili sadeži, semena in živali, ki jih je sprva lahko le plenil, kasnej e pa tudi lovil. Iz prvotnega nabiralca užitnega rastlinja je postopoma postal lovec na prosto živečo divjad. V okolici Kamnika je bil za lov zmeraj zelo privlačen Bistriški gozd, ki je poleg visoke divjadi lovcem nudil tudi številne naravne lepote. Temu se ni mogel upreti niti Karel II., ki je leta 1564 prišel v Ljub ljano in nato s spremstvom 29. april a odšel na lov v Bistriške gozdove. Med lovom je s svoj o družbo obedoval pri tako 1 Inž. ptt-prometa in zvez, zaposlen je bil v tehnični službi Telekoma, posveča se radiomaterstvu, planinstvu, smučanju, častniški in veteranski organizaciji, zlasti pa lovstvu. Znova postavljena Firštova miza pri Predaslju v Bistriški dolini (Foto: Marjan Schnabl) imenovani Firštovi mizi, ki je sedaj v spomin na ta dogodek ponovno postavljena na istem mestu. Velik preobrat v družbenih odnosih je bil posledica meščansko-demokratične revolucije leta 1848. Za slovensko lovstvo je bil to prelomen čas še posebej zato, ker so bile slovenske pokrajine gospodarsko in politično podrejene veliki avstro-ogrski monarhiji. S propadom fevdalizma je bil ukinjen tudi dotedanji »regalni« lovski sistem (lovske pravice je večinoma podeljeval kralj) in nastopil je »dominalni« lovski sistem. Lov in lovstvo sta se širil a večinoma med premožnimi sloji, ki so lahko plačevali visoke zakupne dajatve, vse več pa je bilo tudi krivolova, saj so nekateri še vedno lovili divjad za prehranjevanje. Lastniki večjih zemljišč na Slovenskem so si zagotovili pravico do lova na svojih zemljiščih ali pa so ga dajali v najem in tako je nastal »zakupni« lovski sistem. Lastniki in zakupniki so bili večinoma bogati nemški industrialci, bankirji, trgovci ali višji uradniki, skratka tisti, ki jim je bil lov pri srcu in so lahko to tudi plačevali. Vzporedno s tem pa se je med slovenskimi lovci, ki niso zmogli plačevati velikih zakupnih dajatev, porodila misel o združevanju v lovske klube in društva ter tako konkurirati tujcem. Pri tem sta jih vodila tudi visoka nacionalna zavest in ponos, da lahko na slovenski zemlji lovi slovenski lovec. Nastale so lovske organizacije. Kot predhodnik današnje Lovske družine Kamnik je bil leta 1905 ustanovlj'en Lovski klub Kamnik, ki se je leta 1906 preimenoval v Lovsko društvo Kamnik. 197 Člani Lovskega društva Kamnik okrog leta 1924 (Arhiv LD Kamnik) 198 Če sledimo zgodovinskim arhivom in zapisom o lovstvu na Kamniškem, vidimo, da so se lovstvo in lovske organizacije stalno prilagajale družbenim razmeram, v novejšem času še posebno v smeri ohranjanja in varstva narave in posledično temu divjadi. Vse boljje v ospredju gospodarjenje z divjadjo, njena ohranitev in zagotovitev življenjskega prostora, ki ga divjad potrebuj e za svoj obstoj. Pri tem imaj o ve l iko vlogo lovske organizacije in njihovi člani, ki večinoma zaradi ljubezni do narave in divjadi skrbijo za ravnovesje in ohranitev vseh vrst živali v našem okolju. 2 Lovska družina Kamnik Organizirano lovstvo na Kamniškem seje začelo po ustanovitvi Lovskega kluba Kamnik leta 1905, današnja oblika organiziranosti Lovske družine Kamnik pa je nastala leta 1954. Iz dokumentov je razvidno, da je Lovsko društvo Kamnik zelo uspešno delovalo vse od svoje ustanovitve pa do začetka druge svetovne vojne. Nekateri podatki pričajo o dejavnosti kamniških lovcev celo med prvo in drugo svetovno vojno, seveda v okviru možnosti in vojnih razmer. Po letu 1945 je predsedstvo SNOS 9. maj a 1945 sprej e l o odlok o začasnem izvrševanju lova, v naslednjem letu pa je že izšel v Uradnem listu LRS začasni Zakon o lovu. Pomembno določilo tega zakona je bilo, da so osnovne enote lovske organizacije lovske družine. Te se povežejo v okrajne lovske svete. Na podlagi tega zakona je bila ustanovljena Lovska družina Kamnik, v bivšem kamniškem okraju pa je obstajalo sedem lovskih družin, in sicer: Blagovica, Domžale, Kamnik, Lukovica, Moravče, Motnik in Tuhinj. V letu 1954je prišlo na področju organiziranosti lokalnih skupnosti do večjih sprememb tudi v lovskih organizacijah. Manjše skupnosti so se osamosvojile. Tako so Lovsko družino Kamnik zapustili Zalog, Moste in Županje Njive. Lovska družina Kamnik je 1. 10. 1954 dobila novo odločbo o lovišču. 2.1 Temeljni akti, organiziranost in poslovanje, arhivi Osnova za delovanje Lovske družine Kamnik (LD Kamnik) so Pravila, ki so bila potrjena z odločbo Upravne enote Kamnik in vpisana v register društev pod zaporedno številko 59. V prvem členu Pravil je zapisano: »LD Kamnik je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki so se povezale zaradi traj-nostnega gospodarjenja z divjadjo, upravljanja lovišč in zaradi drugih, z lovstvom povezanih dejavnosti.« V Pravilih so določeni ime, sedež, simboli, dejavnost, namen, naloge in cilji LD, sodelovanje z drugimi organizacijami, sestava organov, način upravljanja, medsebojna razmerja, članstvo in njihove pravice ter dolžnosti, finančno in materialno poslovanje, nadzorstvo nad razpolaganjem s premoženjem LD, način zagotavljanja javnosti dela itd. Poleg omenjenih Pravil so v arhivu še ustanovitveni akti s statuti, pravilniki, poslovniki, evidenčna knjiga članstva, knjiga lovskih zapriseg, register osnovnih sredstev, zapisniki rednih in izrednih občnih zborov, lovskih posvetov, sej upravnih odborov, komisij in občasnih odborov, raznih dopisov s knjigo evidence prejete in poslane pošte, elektronska sporočila, razne pogodbe itd. Notranja organiziranost LD zagotavlja uresničitev skupnih ciljev, povezanost in podporo pri varstvu narave, smotrno upravljanje z loviščem in divjadjo, demokratično odločanje ter pove- t Okrajni NOO Kamnik ""ti8k#v. " 5.-Din Ur. štev. Sakca plačana p«d Sl.42, 40.—Din Lovna dovolilnica tsp* * 1. Ime in priimek lov. upravičenca Cl^M-M-CV*^... 2. Čas in kraj rojstva .. .....-f.iii......l 3. Pristojen v kraj, okraj —......^JLtS^t^^fJ^. 4. Štev. veljavne listine za nošenje in uporabo strelnega oifožja ......9 s............. 5. Sme loviti v času od ...../jf o ■a o m M CD _Q >N CD M O CD O Lovsko družino Kamnik vodi 9-članski upravni odbor, ki je odgovoren za svoj e de I o občnemu zboru, v nekaterih primerih tudi izrednemu občnemu zboru. Na čelu celotne LD je starešina oziroma predsednik, ki zastopa celotno članstvo na vseh ravneh. Upravni odbor sestavljajo poleg starešine še: tajnik, blagajnik, gospodar in 5 članov odbora. Nadzor nad celotnim dogajanjem v LD vodi nadzorni odbor, ki je sestavljen iz treh članov, medtem ko za disciplinske zadeve skrbi disciplinska komisija s svojimi rednimi člani in njihovimi namestniki. Odgovorno delo opravlja tudi inventurna komisija. Zelo pomembna je komisija za strelstvo, saj morajo imeti vsi lovci brezhibno orožje, ki se najmanj enkrat na leto pregleda in nastre I i. Za stal en proces izobraževanja članov LD skrbi komisija za izobraževanje, medtem ko komisija za prireditve organizira razna kulturno-zabavna srečanja, posebno ob pomembnih dogodkih in obletnicah delovanja LD. Poleg naštetih komisij imamo še komisijo za oceno trofej in komisi- jo za odlikovanja. Vse navedene komisije delujejo po Poslovniku LD Kamnik oziroma svojih pravilnikih. Po potrebi se občasno formirajo komisije ali odbori prav za določen namen in omejen čas. Poleg naštetih komisij opravljajo pomembna dela še posamezniki, od katerih se za navedene funkcije zahtevajo še dodatna lovska znanja z ustreznimi izpiti. Posebno odgovorno delo imajo lovski čuvaji, nadalje revirni vodje, lovovodje, pregledniki uplenjene divjadi, cenilci škode, ki jo povzroči divjad, kinolog, informatik oziroma računalničar, mentorji lovskim pripravnikom, rogisti, praporščaki in ne nazadnje gospodar lovske koče in gospodar kozolca ter krmnih njiv. Pred se dni ki navede nih komi sij, od bo rov in po sa-mez ni ki, ki imajo do loče ne za dol ži tve, po ročajo o svojem delu po potrebi na sestankih ali posvetih, obvezno pa dajo pisna poročila vsako leto na občnem zboru LD Kamnik. Teh poročil je od 18 do 20. 203 Kategorizacija lovskih trofej LD Kamnik za leto 2002 (Foto: Marjan Schnabl) 2.4 Lovska koča in drugi lovski objekti Za dela in na l oge, ki jih oprav ljaj o lovci v svoj em osnovnem poslanstvu, vsekakor potrebujejo tehnične objekte, ki služijo tako lovcem kakor tudi divjadi. Med najpomembnejše tovrstne objekte prav zagotovo spada lovska koča v Zgornjih Palovčah. Nanjo smo kamniški lovci ze l o ponosni. Ta kraj ni bil izbran slučajno, ampak so v Palovče radi zahajali že naši predhodniki, ki so se z domačini zelo dobro razumeli. Tedaj so lovci večinoma pešačili in velikokrat jih je prehitela noč, tako da je bilo treba včasih tudi prenočiti. V letu 1966 so stekli prvi pogovori o gradnji in nakupu zemljišča za zgraditev lovske koče. Imenovan je bil gradbeni odbor, kije vodil pripravljalna dela in tudi samo gradnjo. Takratno članstvo v LDje z izjemnim navdušenjem pomagalo pri delu in prispevalo precejšnja finančna sredstva. Gradnjo so podprle nekatere kamniške tovarne, sodelovanje pri nabavi lesa in souporabi koče paje bilo dogovorjeno tudi med Gozdnim 204 Jesenski skupni lov v revirju Tunjice leta 2001. Brakirji: Zdravko Vrankar, Marjan Osolnik, Franci Cander in Marjan Schnabl z lovskimi psi: Asom, Amorjem, Laso, Azonom, Aro, Doro in Timijem. (Fotoarhiv: Marjan Schnabl) Lovska koča LD Kamnik v Palovčah leta 2004 (Foto: Marjan Schnabl) gospodarstvom iz Kamnika in LD Kamnik. V letu 1969 je bila koča zgrajena do take faze, da je bila ob občinskem prazniku nared za otvoritev in je začela služiti svojemu namenu. Do leta 2015 je bila potem še večkrat obnovljena, dograj en je bil tudi nadstrešek z letnim pultom in zunanjim žarom za pripravo mesnih dobrot. Notranji prostori so izredno lepo urejeni, mednje spadajo predsoba s sanitarijami, kuhinja s shrambo in velik dnevni prostor, ki lahko sprejme tudi do 50 oseb. V zgornjih prostorih je nekaj ležišč, vse pa je opremljeno in vzdrževano po »hotelskih« standardih. Stene krasijo redke, a lepe in privlačne lovske trofeje, slike, kipec sv. Huberta, zavetnika lovcev, v stekleni vitrini pa se bohotijo pokali, medalje in priznanja, pridobljena ob raznih priložnostih. V istem kompleksu kot lovska koča, nadstrešek in dvoriščeje tudi strelišče. Tega lovci uporabljamo predvsem za vsakoletni pristrel in nastrel lovskega orožja ter strelska tekmovanja tako z orožjem z risano kot z gladko cevjo različnega kalibra. Strelišče na glinaste golobe je bilo v letu 2008 povsem preurejeno, nameščen je bil nov sodoben avtomatski metalec glinastih golobov, kar je našim strelcem, ki tekmujejo, omogočilo boljše pogoje za treninge. Drugi naš ponos je kozo l ec dvojnik ali po domače »toplar«. Uporablja se za sušenje poljskih pridelkov, detelje, fižola, žita v snopih, sena in podobnega. Kozolci so običajno postavljeni blizu bivališč ali na polju in so značilnost gospodarskih stavb na Slovenskem. LD Kamnik ima v lasti kozo l ec dvojnik od leta 1986, postavljen pa je na parceli v Košišah. Ta impozantna mojstrovina etnološkega pomena je v preteklosti stala na Šinkovčevi domačiji na Rožičnem, dokler ni prešla s kupoprodajno pogodbo in selitvijo v last LD Kamnik. Kozolec dvojnik ima letnico izdelave 1925. Kot mnoge kozolce na Kamniškem je tudi naš kozolec dvojnik v decembru leta 2008 obiskal tako imenovani »rdeči petelin«. Ogenj je kljub takojšnjemu posredovanju kamniških in tunjiških gasilcev dodobra uničil večino lesenih delov in ostrešja. Uskladiščena krma za divjad je bi l a tako še pred zimo uničena, pogoreli so tudi zeleni panoji za postavitev lovskih razstav. Žalosten pogled vseh nas, ki smo se čez nekaj dni zbrali na pogorišču,je dal vedeti, da bo v naši zavesti vzplam-tel plamen, ki nam bo dal energijo in voljo, da kozolec nemudoma obnovimo in mu povrnemo prav takšno podobo, kot jo je imel pred požarom. Tako se je tudi zgodil o, in to prej kot v pol leta. Lovce ne druži samo plen, združuje jih tudi delo! Od leta 1986 ima LD Kamnik v lasti njive na Duplici, kijih uporablja za pridelavo krme, namenjene divjadi, in travnike okrog kozolca dvojnika v Košišah. Parcele skupaj merijo nekaj manj kot 4500 m2. Vse to lovci sami obdelujemo, pripravljamo ustrezno krmo za primer hude zime in na ta način zavarujemo divjad pred izčrpanostjo in poginom. Urejeni in registrirani imamo dve krmišči za divje prašiče in avtomatsko krmilnico poleg ostalih krmišč za visoko divjad, postavljenih je 205 Kozolec dvojnik v Košišah (Foto: Marjan Osolnik) Visoka lovska preža v lovišču LD Kamnik (Foto: Marjan Osol-nik) okrog 45 solnic, v katere polagamo kameno sol, lično zgrajenih in vzdrževanih je preko 50 visokih prež, namenjenih za opazovanje in selektivni odstrel divjadi, ter številne remize, kaluže, napajališča, košenine, lovske poti in označbe lovskih meja. Med posebej pomembne objekte in naprave spada tudi hladilnica za skladiščenje uplenjene divjadi in zabojnik za shranjevanje odmrlih in neuporabnih trupel živali, kijih potem prevzame higienik. Za vzdrževanje vseh naštetih objektov in naprav je potrebno veliko truda, znanja, energije, materiala, tehničnih pripomočkov in predvsem volje do dela, kije pri kamniških lovcih nikdar ne zmanjka, ko gre za naravo in divjad. 3 Zaključek vreščanje šoj in vran, pogled na cvetočo divjo češnjo sredi gozda. Vse to je treba videti, slišati in doživeti, lovec pa je pri tem le gojitelj, ki odklanja vsako počlovečenje narave. Literatura in viri Med grapami in vrhovi Cerkljanskega hribovja, Cerkno, 1997. Zbornik Lovske družine Kamnik, izdano 2004. Zbornik LD Kamnik ob 60-letnici, izdano 2014. Janez GLAVAČ in drugi, 2015: Lovstvo na Kamniškem 1905-2015 (110 let Lovskega kluba Kamnik). Kamnik: Lovski klub. Arhiv Lovske družine Kamnik. Arhiv Republike Slovenije. Zgodovinski arhiv Ljubljana. 206 Lov in lovstvo je nedokončan proces, ki poteka v naravi, živi z njo, deli dobro in slabo, čeprav narava sama ne pozna dobrega in slabega, ker v njej ni ne jeze, ne ljubezni, ne sovraštva in ne sočutja. Čustvenost je dana človeku, naravi pa je tuja, kajti ona je temeljna in trajna, človek v njej le živi in se uči, kakor mu je pač dano. Ljudje naravo dojemamo le, če z njo živimo in smo z njo v stalnem stiku. In to lovci prav gotovo smo, saj smo na svojih lovskih poteh in pohodih po lovišču ob vsakem času, tako objutranji zori kakor tudi ob luninem svitu. Lovec mora biti zaščitnik živali in rastlin, njihov varuh in prij atelj. Zato lovec ne more biti vsakdo, kajti za to plemenito udejstvovanje je potrebno imeti čut za pravičnost in veliko ljubezen do narave. Kdor naravi ne prisluhne in je ne vidi, je tudi razumeti ne more. Lovčevo srce razveseli že rukanje jelenov, klic srnjaka, poslušanje drozga na vrhu borovca, naska-kovanje velikega petelina ali samo petje črnega kosa, Ivan Nograšek1 Tunjiška Mlaka 23a, Kamnik Pripovedovali so jih v Tunjicah V prispevku so zapisane zgodbe o tunjiški fari in njenih prebivalcih, ki so se ohranile v ljudskem izročilu. Ključne besede: Tunjice, ustno izročilo The stories which have been preserved by folk tradition about the Tunjice parish and its inhabitants are written in this ar-ti cle. Key words: Tunjice, oral tradition Minilo je nekaj več kot sto let, odkarje naš rojak France Stele - Birtov še kot mlad študent zapisoval pripovedi o zgodovini našega kraja in zgodbice. Pripovedoval mu jih je njegov stari oče Tomaž, njemu pa še njegov oče Jurij. Nekaj zgodb o tunjiški fari in njenih prebivalcih pa se je ohranil o v ljudskem izročilu. Ker čas vse nezapisano neusmiljeno briše, bom skušal zapisati nekatere stvari, kijih starejši še pomnijo iz pripovedovanja svojih prednikov. Iz Tunjic sta nekoč vodila dva blatna kolovoza. Prvi v smeri proti Komendi, ki ji je bila tedaj podrejena podružnična cerkvica v Tunjicah. Ta kolovozje bil delno spe Ijan kar po globoki strugi Ulčnika, kjer je bil o vsaj malo gramoza. Stari Zoklar je nekoč izjavil, da bi celotno strugo lahko zavelbal - obokal - za denar, ki ga je potrošil njegov sin France, ki je na Dunaju študiral gradbeništvo. Proti Kamniku pa je drugi kolovoz tam za Bitencem zavil levo v tako imenovane Zobavniko-ve ulice, nato pa gor čez Mavarj ev hrib nad Bajstrov-cem mimo Zobavnikove domačije. Kolovozje prečkal ozemlje zdaj že propadle purfelfabrike (smodnišnice) do tam, kjer se reče pri srednjih vratih na stranjsko cesto, in naprej proti Kamniku. Ko pa so začeli teritorij barutane (smodnišnice) vedno bolj zapirati in obzido-vati, so morali Tunjičani iskati pot skozi Kurjo dolino po še večjem blatu in čez strm klanec. Ko že omenim Kurjo dolino, naj povem, od kdaj iz-haj a to ime. Pri Omevcu so že od nekdaj kuha I i najboljši šmir. Mogoče bi se bolj pravilno reklo kolomaz. Za tiste bolj mestne pa povem, da je to črna mast, s katero se namaže pesta kmečkega voza, da ne škriplje in se kolesa raje vrtijo. Nekje sem našel zapisano, da moraš, če hočeš skuhati dober šmir, vzeti enaka dela po teži čiste smrekove smole in govejega loja. To moraš štiri ure kuhati na odprtem ognju in hudo paziti, da se ti ne vžge. No, stari Omevc ga je nekoč nakuhal za en velik čeber, če ne kar za eno kad. Še vročega je naložil na voziček z dvema kolesoma, ki so mu rekli kimpež. Zapregel je vo I a in ga hotel odpe Ijati v Kamnik na semenj, da bi ga tam po manjših količinah prodal tuhinjskim furmanom (prevoznikom). Ko paje vol vlekel težak tovor po strmih Zobavnikovih ulicah, seje gor nad Bajstrovcem voziček nenadoma prevrnil. Kad z vso vsebino se je zvalila dol v dolino. Ves breg pa je 1 Strojni tehnik, publicist. ostal premazan s še vročim šmirom. Vse Bajstrovče ve kure so se nalepile na ta šmir. Od takrat dalje so Tunjičani tej dolini rekli Kurja dolina. Oblast pa tega imena uradno še vedno ne prizna. Gor na Mavarjevem hribu, prav blizu kraja, kjer se je Omevcu pripetila nesreča s šmirom, so po obeh straneh kolovoza rasla jagneda, to so tisti topoli, ki jim veje rastejo navpično. Delali so tako senco, da se blato v kolovozu ni nikoli posušilo. Zato je tunjiški župan zapovedal tlako, da se jagneda posekajo. Eno soboto so delali, menda je bilo to leta 1842. Zbralo se je več tunjiških gospodarjev. Nekateri so s seboj pripeljali tudi svoj e hlapce in dekle. Otroci pa so kar sami prišli. Posebno pa se ve, da so bil i tam Kavselj, Ukušek pa Zgornji in Spodnji Košiševi in še vsi Košiševi otroci. Ja, pa Birtova dekla je bila zagotovo tam. Ko so drevje posekali in hosto pospravili, je Košiševta starejši pob našel nekaj trdega za nekim štorom. Otroci so odbrskali črn lončen lonec, poln cekinov. Vsi so jih začeli tlačiti v žepe. Le Kavselj jih tudi pogledati ni hotel. Uborh, ki je ravno mimo prišel, je pripovedoval, da jih je bilo za celo rehto (veliko rešeto z redko mrežo). Golobov Janez, ki je ravno nesel moko iz mlina, jih je največ vzel. Birtova dekla je tudi tri domov prinesla. Drugo jutro je šel Korbar k prvi maši, je bil bolj zgoden, ker se je rih-tal (ravnal) po tem, kdaj je mežnar dan zvonil, saj ure takrat še niso imeli. Pa je šel za grmovje čevlje obrisat, jih je še toliko nabral, da jih je vsem trem hčeram za doto dal. Govorili so, da so našli 300 kovanih, pa ne vem, če so takrat znali šteti do 300, ko pa še šole v Tunjicah ni bilo. Na kovancih je bila vtisnjena podoba rimske cesarice Honorije, ki je vladala nekaj stoletij prej. Od vseh cekinov so se ohrani I i le trij e. Dva sta v muzeju na Dunaj u, eden pa v Ljub Ijani. Včasih so bogati gospodarji denar zakopavali, saj so cimpre (ostrešja) imeli le lesene, s slamo pokrite, zato je večkrat kaj pogorelo. Če pa so rokovnjači zvedeli, da ima kdo denar, so ga prišli terjat. Menda je bilo največ denarja skritega v Framanovi jami, tam pri Debevčevem mlinu. Danes rečejo, da je to Samotni mlin. Ne koč je ena baba, žena enega ber ača, prišla k Prašnikarju v Mekinjah, da bi njegov mlin kupila. Pra-šnikar je bil Birtove žlahte (sorodstva), bilje polbrat matere Francetovega starega očeta. Pajo Prašnikar zaničljivo pogleda, če se norca dela, da bi berači lahko njegov mlin kupili. Žena pa odveže spodrecano kiklo (krilo) in sejetoliko denarja potleh vsulo, daje Prašnikar samo debelo pogledal. Nekateri pa so govorili, da je denar v Frajmanovi jami zacopran (začaran), zato so se bali in ga rajši pustili kar pri miru. V Tunjicah pa je nekdo odkopal pri Oborhovem križu en četrt sto zlatih, ravno tako je France zapisal. Pa Vočnik, Jeran se je pisal, rekli pa so mu Jožovc, zato ker je bil za Jožefa krščen, je dol pod hišo eno grob Ijo prekopaval, da bi lažje kosil. En pisker je odkopal, v njem pa so bili denarji v kovancih. Francozi so zasedli naše kraje, pa jih cesarska vojska kar 20 let ni mogla pregnati. Omevc se je kot cesarski vojak boril proti njim. Že tam na Francoskem je našim zmanjka I o municij e. Omevc jo je šel krast kar Francozom z njihovega voza. Ravno je odnesel pete, ko je na voz priletela granata in vse je šlo v zrak. Ce- 207 Tunjice (Foto: Žiga Deisinger) 208 sarski vojaki so en grad porušili do tal. Le ena plehna-ta (pločevinasta) vrata v klet so ostaIa, kijih nikakor niso mogli odpreti. Pa je Omevc nabasal kanon in sprožil, vrata so se kar sama odprla. V tisti kleti so nabrali zlatnine za tri vreče. Kerjih niso mogli s seboj nositi, so jih zakopa I i za enim gozdičkom. Vsi njegovi kolegi so padli, le Omevc je preživel, edini, ki je vedel, kam so najdeno zlato zakopali. Vojske je bilo že davno konec, ko se je Omevc spomnil, da bi šel po tiste vreče na Francosko. Dobil je še nekega kolega. Svojemu sinu je ukradel denar, kije bil skrit pod kurjim gnezdom, da bi ga imela za pot. Sin je kmalu opazil, da mu je oče ukradel denar. Takoj se je odpravil za njim in ju kmalu našel v eni oštariji, ko sta pila za njegov denar. Vsi skupaj so se vrnili domov. Tako so tiste njegove vreče z zlatom še vedno zakopane, stari Omevc pa je medtem že davno umrl. Zapriški graščakje Francetovim prednikom, ki so bili grajski jagri (lovci), dal tam ob potoku Tunjščica nekaj zemlje v najem, da so si postavili svoj dom. Za protiu-slugo pa so morali preganjati krivolovce in tiste, ki so v potoku na skrivaj lovili ribe. Več rodovje biIo lovcev in čuvajev. Služba pa ni bila lahka. Enkrat je eden od čuvajev tekel v potok preganjat nekoga, kije rake lovil. Pa ga je ta rakar tako ob tla vrgel, da se ni več pobral. Enega iz te družine pa je medved na Kriški planini raztrgal. Povrhu pa je bilo treba za najeto zemljo še odslužiti 34 dni tlake grajskim. Za časa vladanja cesarice Marije Terezije so v Tunji-cah začeli graditi novo cerkev. Sto pruskih vojnih ujetnikov so dunajski oblastniki poslali za pomoč pri delu. Mnogo voznikov z vpregami je vozilo kamenje iz mengeškega kamnoloma na hrib v Tunjice, kjer so gradili cerkev. Zidarji pa so bili mojstri mengeški kamnoseki. Ker so potrebe pokazale, so se Francetovi predniki začeli ukvarjati z birtjo (gostilno). Ravno pri njih so pre-pregali dodatni par živine v vozove, da so zmogli vleko v strm breg. Hiše se je prij elo ime pri Birtu in tako je še danes. V bližini so ob potoku izkopali velike jame, kjer so gasiI i apno, pripe Ijano iz Stranj, voda je bila v bližini. Zaradi teh jam so temu delu dali ledinsko ime Na jamah, kar se uporablja še danes. V tistih časih so žandarji lovili fante za služenje v vojski. Kogar so ujeli in odgnali, ga domači največkrat niso nikoli več videli. Tako je eden od teh fantov prišel na prusko vojsko, tam so take marše dela I i, da je krvave pene tiščal, padelje v omedlevico in na mestu umrl. Še en drug je dezertiral in bil nato hlapec 40 let na Koroškem pri enem bogatem pavru (kmetu), domov je prišel samo umret. Najbolje jo je odnesel Primož, tako mu je bilo ime. Ko so prišli žandarji ponj, je vzel rožni venec, pokleknil za mizo in molil. Pa vselej je dodal še en očenaš za žandarje. Končno so ga pustili doma, ko je vendar tako vztrajno molil zanje. Fantje so se skrivali po gozdovih. Nekateri so šli med rokovnjače, drugi bolj miroIjubni pa med holcar- je (drvarje). Nekoč so žandarji obkolili skupino holcar-jev v gozdu. Bi I o je ravno opoldne, ko so si za južino skuha I i žgance. Vodja je prosil žandarj e, naj jim vendar I e pustij o, da poj ej o žgance. Pa so jih res pusti I i. Med tem časom, ko so jedli, pa se je naskrivaj polulal v žakeljc (vrečko), kjer so žandarj i ime I i smodnik. Ko so poj edli, pa je svoj im zavpil: »Fantje, cepine!« Žandarji so napolnili puške, ko pa so ustrelili, so šrekeljni (šibre) samo padli iz cevi. Ni kazaIo drugega, kot da so tekli, žandarji naprej, holcarji pa za njimi. Od takrat naprej so morali žandarji že doma napolniti svoje orožje. Zato so drugič krajšo potegnili holcarji. Nekaj jih je bilo ranjenih, nekaj pa so jih vklenili in odgnali za vedno. Sam bi verjel, da žandarji niso mogli streljati, če je bil smodnik vlažen. Spomnim se, da je Nivčarjev oče pripovedoval, da so še med prvo svetovno vojno imeli probleme. Nekoč je tri tedne menda skupaj deževalo. Zato je bil purfelj (smodnik) tako fajhten (vlažen), da ni noben kanon (top) vžgal in se tri tedne niso mogli nič streljati. Na travniku ob potoku Tunjščica so imeIi grajski s Križa svoje hleve za živino, ki se je pasla po celi dolini. Zgoraj na bregu pa je imel kočo oskrbnik in pastir. Rekli so, da je to grajska pristava. Možu, ki je živel tam, pa Pristavc. Čez čas so živino začeli goniti na Kriško planino pod Krvavcem. Pot, ki je vodiI a od Križa na planino, je vas razdeli I a na dva de I a. Desna stran se je imenovala Mlaka oziroma Tunjiška Mlaka, leva pa Tunjice. Ta de I itev je osta I a še do danes in marsikateremu tujcu ni jasno, zakaj je na vsaki strani ceste druga vas in druge hišne številke. Za Pristavca pravijo, da je zaradi paše na planini ostal brez dela in v veliki revščini. Nekoč je sklenil, da bo na nek način že dobil nekaj denarja. Svojo pristavo je pri nekom zavaroval. Potem pa je vse, kar je bilo kaj vrednega, znosil v bližnji gozd. Na podstrešju je v seno pokonci postavil prižgano svečo injo pokril s košem. Sam paje odšel proti Kamniku na popivanje. Mislil si je, da bo sveča čez nekaj ur dogorela in vžgala seno, njega pa itak cel dan ne bo doma, da ne bi kdo česa posumil. Toda sveča se je kmalu prevrnila in vžgalo seje takoj. Sosedovi otroci so tekli za njim in ga dohiteli tam nekje na klancih. Že od daleč so vpili za njim: »Oče, pri vas pa gori!« On pa se je presenečen obrnil in vprašal: »Al'že?« Takoj se je razvede I o, da je zakuril sam. Kako je bi I o potem z izplačilom zavarovalnine, pa danes ne ve nihče več. Se pa še vedno pozna, kje je stala ta pristava. So pa v Tunjicah nekajkrat ropali tudi Turki. Tabora pri cerkvi niso niko I i zavze I i, ker je bil dostop možen samo z ene strani, in še to po veliki strmini. Branilci so valili hlode turškim konjem pod noge, da niso mogli na hrib. Imeli pa so tudi nekakšen top, štuk so mu rekli, s katerim so po izročilu ustrelili najmanj štiri Turke. Dva so zakopali za Grilušekovo sušilnico sadja, dva pa tja, kjer stoji danes Kaplanov križ. Po vasi so se potikali in zadrževali razni posebneži. Prav poseben in skrivnosten je bil ta krofasti berač, vedno je hodil bos, culo, v kateri je imel vse svoje premoženje, pa je nosil na rami na dolgem kolu. Če mu je gospodinja dala kos kruha, ga je zavil v platneno cunjo in shranil v culo. Iz nje pa je vzel drug že suh kruh in ga pojedel. Nihče ni vedel, od kodje doma. Govorilo pa se je, da zato hodi bos tudi pozimi, da dela pokoro za neki greh, ki ga je storil v mladosti. Grdež je bil domačin. Že v zrelih letih se je poročil z neko vdovo, s katero sta skupaj odšla v Ameriko. Tam se je lotil žganjekuhe, kar je bilo v Ameriki strogo prepovedano, zato so oba z ženo poslali nazaj s prvo ladjo. Seveda ne v kakšnem potniškem razredu, ampak na premogu, kar se je zgodilo vsem takim, ki niso imeli denarja za redni prevoz. Doma se je potem potikal od hiše do hiše in naredil kakšno priložnostno delo. Trapež je po hišah prodajal lončeno posodo in kolmeževe korenine kot zdravilo proti revmatizmu. Če pa korenine niso bile učinkovite, je svetoval, da se bolnik z revmatizmom zavije v rjuho in čez noč zakoplje v vroč gnoj. Zjutraj naj bi bolečine za gotovo mi ni le. Magdalenkov Matevž in njegov vojaški kolega Pun-kelčev Martin iz doline Kokre sta kot cesarska vojaka zasledovala umikajoče se Francoze po tirolskih hribih. Francozi so bili hitrejši, zato njihov regiment (polk) ni imel nobenega posebnega dela več. V neki doIini z redkimi hišami so se dolgočasiIi. Pa še njihov feldve-bel (podoficir) seje zaljubil v eno deklino, daje bil več pri njej kot pa pri svojih vojakih. Matevž in Martin sta bolj iz dolgočasja delala na eni izmed žag, kjer sta valila hlode na žago. V nede Ijo, ko na žagi niso de I a I i, pa sta šla stikat na bližnji grad, ki so ga grajski pred kratkim zapustili. Vojaki so v glavnem že vse, kar je bilo kaj vrednega, pokradli. Matevž pa je v eni izmed soban opazil, da je v kotu za mizo pod klopjo nekakšen predal. Ko sta ga odpr I a, sta v njem našla eno črno leseno skrinjico, znotraj oblečeno z rdečim žametom. V škatli pa za več kot eno dobro ped velike zlate kipce, par vpreženih konj s plugom in dvema oračema. Vse skupaj sta odnesla dol v dolino na žago in dobro skrila. Čez nekaj časa se je zgodila nesreča, in sicer so hlodi povalili Matevža do smrti. Vojsko so kmalu razpustili. Vsi voj aki so, kakor so vede I i in zna I i, peš odhaj a I i proti svojim domovom. Martin pa je najdeno zlatnino odnesel domov. Čez nekaj časa je obiskal Matevževo vdovo Magda-lenkovo Katro na Vrhovju, da bi ji povedal, kje in kako je storil smrt njen mož Matevž. Kmalu je obisk ponovil in tako se je zgodilo, da je prijateljevo vdovo kar poročil. Preselil se je na Vrhovje, seveda je s seboj prinesel tudi tisto črno skrinjico. Ravno tako, kotje biIa skrita v gradu, jo je tudi Martin skril v kot pod klop za mizo v kmečki sobi. Čeprav je skrivnost dobro skrival, paje Katra nekoč nekaj omenila sosedi, kako dobro se je drugič omožila in daje dobila bogatega moža. Tako se je kar kma I u po ce I i vasi govoriI o, kaj imaj o skrito pri Magda I enku. To je prišlo na ušesa tudi rokovnjačem, ki jih je imel v svoj i tolpi Črni Jurka. Dva izmed njih, Matjan s Šenturške Gore in en njegov pajdaš, sta na božični večer, ko so šli vsi opolnoči k polnočni maši, le Martin je bil doma za varuha, vdrla v hišo. Martina sta zvezala za roke in noge in ga privezala k nogam mize. Iz predala v kotu sta ukradla tistih par zlatih konj, plug in orača. Odnesla sta jih h Krtu, kjer so se rokovnjači veliko zadrževali. Tam nekje za pragom zadnjih vrat so skrinjico, zavito v ovčjo kožo, zakopali v zemljo. Kmalu po tem so žandarj i rokovnjače polovili. Črnega Jurka so zaprI i skupaj z več njegovimi pajdaši. Matjana pa so obesi I i na gavge (vislice), menda na tiste na vrhu tunjiškega klanca, kjer se pot odcepi za Ravne. Menda 209 so križ, ki še danes stoji tam, postavili zato, ker je kamniška gospoda tam izvrševala smrtne obsodbe. Tu pa se moja zgodba konča, kar nekaj nadaljevanj sem slišal. Neki trdijo, da so tisti zlati konjički pri neki hiši v Stolniku, drugi pa so prepričani, da so še vedno zakopani nekje v Krtovi dolini. Žal pa ni nikogar več od tistih mož na svetu, da bi jih lahko vprašal. O o O CD CU M O > T3 CD O 210 Pesmi pesnikov in pesnic Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik Pino Pograjc (4. letnik) Cesta V tej pesmi ne bom lagal, da mi je vsak dan žal, ker sem vedel, kako sovražiš samoto, pa sem te vseeno pustil samo. Lahko pa povem, da se vsake toliko, morda enkrat na teden, mesec, pojavi obžalovanje v moji glavi. Bila sva nezgrešljiva, kot leva in desna vedno ne-vmesna, a do iste točke naju vodila je ista cesta. Potem pa križišče. Lahko povem, da ni vsak dan ta misel v moji glavi. Vendar morda enkrat na teden, mesec, pa vseeno pomislim na tisto cesto in kam bi lahko vodila. Egalité Preveč nas je. Kmalu bomo le še sardelice. Razčlovečeni, končno spet enaki, a ne kot so predniki sanjali. Ti boš mene in jaz tebe. Za eno kratko prebavo bova le telesi. Tako, ko se črna bo zatrla, sivina preteča bo umrla. Izpuli peresa zlu, oskubi do dobrote! Presliši občasne vzklike glave, sodnika in porote! Ne glej nazaj, ne beri iz oči. Solz ne skrbi to, kar preti. A vseeno. Te oči. Tako mirne, ko spijo. Tako bele, ko živijo. Tako lepe, ko ne gorijo. Posod vidim te oči. Povsod mežikajo, skrbijo, vzamejo, pustijo. Sveta krik nas spet bo osmešil. Črni prepad ne bo nas odrešil. Kratka recesijska Možje v sivkasto stavbo strmijo, ki dela jim več ne ponuja, pulijo odrevenele lase, jim meglene oči se motrijo. V umazanih capah na klopcah sedijo, a to jim ne daje opore, ne vejo, s čim zdaj naj kupijo kruh, zakaj se jim to je zgodilo. Iz stavbe koraka starikav mož, pristno usnje mu nog se drži, srebrne kazalce si v uri popravlja, nasmešek mu usta vedri. Na delavce vrže le bežen pogled, ti spomnijo ga na opravek, ta teden se ni še pri brivcu zglasil, voznik bo naredil postanek. Kupi bodo. Veliki, sivi, grdi, plesnivi kupi. In tam bomo živeli, dokler njih del ne bomo postali. Ne, ne, samo bede ne! Le krvi in smodnika! Kaj še preostane?! CD co CD Q_ 211 Gašper Tonin (3. letnik) Večernica Svetla nimfa, ki v zvezdah biva. Utrinki ji spletejo krilo, na mesecu belem počiva. Daj mi svetlobe, daj mi miru, da skupaj zaspiva. Skrivalnice Slišim te nekje v krošnji. Izmikaš se pogledom mojim. Drobna ptica, daj, pokaži se. Skoro ugledam perut gori med iglicami. Jutro ljubezni Pobožal listje mladega drevesa je prvi sonca jutranjega žarek. Prebudil lepe ptice je podmladek, pod krošnjami je senca zdaj zavesa. Dotaknil se z ročicami je grozda, ki ga objemala je vinska trta. S puščico svetlobe je zavrtal v srce, bujno to življenje gozda. Kot sonce se ljubezen nam prebuja. Zaziba med oblake nas v njen sen, da ni več v življenju tuja. Zala Kanc (4. letnik) Vodikove vezi v telesu mi delajo kristale Koliko časa je vozil trajekt? Zadeta sem. Od vsega, brez trave. Od tablet. [šum aspirina] Že dva tedna ne pijem kave. Ne spim, ker rok lovim, živce izgubim, ker čika ne dobim. [krh, kresilni kamen] Ker telo mi crkuje, vse tkivo odmira, spet čutim bezgavko, Ana, fotr bočno parkira! Vseeno mi je, tudi če kar ckrknem, tok mam toksinov, strup za verigo spominov. [ha ha ha] Kupila sva bele marjetice zanjo, še dvajset let pa pritečem za njo! Bele so miši, črn je pes, strašim v tuji hiši, ah, sivi obrisi! Zebe v telo me, glava gori, kri, kri v žilah, na preprogi kri. [bum bum piiiiiiiiiiiii, ekg] Čakam trajekte, ljubim poletje, na plaži je moje zavetje. Trajekta pa še vedno ni. [gong] Največji je zaklad sveta ljubezen, največja njega nuja nje je nuja, a nam vseeno včasih je bolezen. Haikuja Odeja sonca pokriva premražene, blede oblake. Biseri v beli odeji - prgišče koč zimske planine. CD cn CD Q_ 212 Potka Wolframova nitka, življenje, bitka. Slabo prevoden tokokrog, stikalo, on, povsod je bog. On, rojstvo, off, prihajam, Bog. Nešteto bogov, zahodni pa gol, idealiziran v božjo mater, verjameš v Nič, rajši se zaneseš na trgatev. Žareča sem nitka, pregreta in šibka, še en amper, pa bom le še bela pena am Meer. Depresija Depresija! Depresija, za mlade to je energija! Dragi klavci, talentov naših ubijalci, kakor jastrebi iznad skalovja kljujete v nežna, mlada nam drobovja. Mrhovinarjem mlada kri diši, boljša ko salo je prelestnost mladih ljudi! Že zdavnaj mi na antidepresivih, razčlovečeni - »ja mami, vsak tretji na mamilih«, polovica nikotinskih sladokuscev, 99-procentna ledvična oslabljenost zbog kavnih je odpustkov. Rezati drug drugemu si vejo, stari mlajšim, perspektivnim, mladim, najrajši pa aktivnim. Včasih predatorja kaj zmoti, ko bingljajočega na štriku on zaloti, z nogami le še krotek zrak nesrečne moti, predator zdaj v pravem pomenu je besede! Zato pa: Depresija, depresija, z malo sreče še bolj ubija, še enkrat: hvala depresija -še en tablet pogoltneš, pa izgine tudi depresija. Benjamin Zajc (4. letnik) Kam gremo nocoj, v smrt, življenje ali nič, dvomljivo je vse. Strastno in nemoralno Sladko in bodeče Grešno in boleče Okusno kot med Lepo kot cvet Močno in šibko Grenko in kislo Mokro in bridko Življenje. Poljub soli. Prija. Ja, prija. Ampak jaz sem ranjen. Peče. Peče me. Ta poljub. Poljub, ki prej je prijal, Sedaj peče. Pomoči! Pomoči! Kot puščava temni dnevi so človeka greh on pride on objame in v črno spet ga zajame. Upanje v njem ostaja ko rdeča črni se pridruži in žalost z grozo združi. Luč v osjem gnezdu barbarstva divje se otepa a človek po temi se potepa. konca koncev si želi. In kakor noč potihem spet dan prišel bo spet puščava raj bo spet človek dober bo. * * CÜ CO CD Q_ 213 co CD Q_ 214 Ana Dragar (4. letnik) Nizka morala, še nižji standardi. Pehamo se za skrivenčeno podobo lepote, ki se nam vsak hip izmuzne in le kdo bi mogel biti pameten kot mi. Gledamo se v ogledala in vidimo prikazni, a te prikazni nismo mi, pač pa naše kazni. Voda kvadratne oblike in rjavolasi fant z bizarnim nasmehom. Morda je pa temnopolt. Nebo ne ve, ker je danes brez barve. Kaj če se zazreš v poln krožnik bodisi padeš, bodisi zajokaš -še vedno si delec. Saša Bučan1 Orehovlje 19, Kranj sasa.bucan@gmail.com Nina Koželj (1985) Umetnica Nina Koželj (1985, Ljubljana) se izraža s kiparstvom in grafiko, pogosto pa obe prvini združi v celostno zasnovane projekte. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je študirala likovno pedagogiko in bila asistentka na Pedagoški akademiji v Ljubljani pri profesorju Mirku Bratu-šu in profesorju Črtomiru Frelihu pri predmetu grafika. Od leta 2010 s svojimi idejami, znanjem in izkušnjami bogati tečajnike kiparstva in grafike v Art centru Pionirskega doma v Ljubljani. Razstavlja samostojno (razstavišče v Gorenju, Velenje, 2010; Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2011; Galerija Zavoda za kiparstvo, Ljubljana, 2012; Galerija Vrt ZDSLU, Ljubljana, 2014), udeležuje se tudi skupinskih razstav. Z nemško umetnico Cordue sta doma in v tujini zasnovali nekaj odmevnih predstavitev (Selfish/Sebično, Stekleni atrij Mestne hiše, Ljubljana, 2015; Obsession/Obsesije, Ljubljana, Kamnik, 2014). Prejela je več nagrad, npr. priznanje Fotografske zveze Slovenije (2008), štipendijo švicarske fundacije Vordemberge (2010), mednarodnega slikarskega ekstempora v Piranu (2014) in nagrado na kamniškem ekstemporu Dušana Lipovca (2014). Živi in ustvarja v Stahovici nad Kamnikom. Ključne besede: Nina Koželj, kiparstvo, grafika Nina Koželj The artist Nina Koželj (1985, Ljub Ijana) expresses herself with sculpture and graphics, their elements are often joined into entirenessly designed (framed) projects. Accomplished the secondary school of Design and Photography in Ljubljana, she studied art pedagogy and was an assistant to professors Mirko Bratuš and Črtomir Frelih at the subject Graphics at the Faculty of Pedagogy in Ljubljana. Since 2010 she has enriched the participants of sculpture and graphics course at the Art Centre of the Pioneer home in Ljub Ijana with her ideas, knowledge and experiences. She exhibits independently (Exhibition grounds in Gorenje, Ve I enje, 2010; The Galery of Ivan Grohar, Škofja Loka, 2011; The Galery of Sculpture Institution, Ljubljana, 2012; The Galery Garden ZDSLU, Ljubljana, 2014) and she participates in collective exhibitions as well. She has conceived some wide response presentations with German artist Cordue at home and abroad (Selfish / Sebično, The Glass atrium of City Hall, Ljub Ijana, 2015; Obsession / Obsesije, Ljubljana, Kamnik, 2014). She has received many rewards, the acknowledgement of Photography Association of Slovenia (2008), the scholarship of Swiss Foundation Vordemberge (2010), of international painting extempore in Piran (2014) and the reward of Kamnik's extempore Dušan Lipovec (2014). She lives and creates in Stahovica near Kamnik. Key words. Nina Koželj, sculpture, graphics Nina Koželj (1985, Ljubljana) je umetnica, ki se izraža s kiparstvom in z gratiko, pogosto pa obe prvini združi v celostno zasnovane projekte. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je svojo pot nadaljevala s študijem likovne pedagogike 1 Umetnostna zgodovinarka, kustosinja, Galerija Miha Maleš, Medobčinski muzej Kamnik. na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je asistirala pri profesorju Mirku Bratušu pri predmetu keramika, kasneje pa pri profesorju Črtomiru Frelihu pri predmetu grafika. Od leta 2010 s svojimi idejami, znanjem in izkušnjami bogati tečajnike kiparstva in grafike v Art centru Pionirskega doma v Ljubljani. Za njo so tako samostojne predstavitve - razstavišče v Gorenju, Velenje, 2010; Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2011; Galerija Zavoda za kiparstvo, Ljubljana, 2012; Galerija Vrt ZDSLU, Ljubljana, 2014; Galerija Simulaker, Ljubljana, 2015; Kamfest, Kamnik, 2014, 2015; Galerija Hermana Pečariča, Piran, 2015 - če naštejem najbolj odmevne - kot tudi vrsta skupinskih razstav doma in v tujini. Omenila bi Ninino sodelovanje z nemško umetnico Cordue, s katero sta skupaj zasnovali že nekaj predstavitev/razstav. Ena odmevnejših je bila razstava Selfish/Sebično, Stekleni atrij Mestne hiše, Ljub Irana, 2015, in Obsession/ Obsesije, Ljubljana, Kamnik, 2014. Prejelaje tudi že nekaj nagrad, priznanje Fotografske zveze Slovenije (2008), štipendijo švicarske fundacije Vordemberge (2010) ter nagradi mednarodnega slikarskega ekstempora v Piranu, 2014, in kamniškega ekstempora Dušana Lipovca, 2014. Živi in ustvarja v Stahovici nad Kam ni kom Ninina vizija tega sveta, njegovega ustroja, se izraža z nenehno nemirnim ustvarjanjem - na eni strani z otipljivostjo kiparskega medija in na drugi strani s črto in barvo predvsem raznovrstnih grafičnih tehnik. Ker je Nina ustvarjalka, ki jo privlačita tako material kot črta, ker je tako kiparka (v prvi vrsti) kot grafičarka in vidi eno temo/vsebino skozi material in v njem ter drugo v črti/odtisu brez barvne komponente. Obvladuje CO CD Q_ 215 216 oba medij a in njena odločitev za izbor tega ali onega ni naključna, je tehtna, premišljena, a deloma tudi im-pulzivna. V njenih delih, tako na nivoju posamičnega kot na nivoju posameznega cikla oziroma celostne postavitve, ne bomo trčili v stare atmosfere sveta (umetnosti), ampak nas bo vseskozi razplamenevalo dramatično gibanje stran od utečenih form v vedno novo, samosvojo izraznost, v nikdar dolgočasno - v vseIej novo in hrepeneče iskanje izvirnega in avtorskega. Oboje pa ne predstavlja prav lahke naloge v svetu vse bolj premišljenega in širšemu krogu všečnega izražanja, v svetu namerne neiskrenosti. Tudi tega slednjega v ustvarjanju Nine Koželj ne bomo našli, kajti prav iskrenost (in iskrivost) je tista bistvena prvina njene umetnosti. Umetnik sporoča najrazličnejša otipljiva in tudi nezaznavna opažanja brez velikih dejanj in besed, kot osebno percepcijo, ki naj postane kolektivna. Njena umetnost je tako kljub svoj i razigranosti, ki je nekakšen pečat umetničinega ustvarjanja, pogosto tudi glasna kritika tako družbe kot umetnosti in norm obeh. Izpostavimo lahko njeno delo Zrno graha, razstavljeno v galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (samostojna razstava Zrno graha in ostal e muhe, 2011). V mešanih materialih v nadnaravni velikosti Nina izdela zrno graha in ga posadi v mehko posteljico velikanske spužve, v kateri izdolbe skledasto vdolbino, da pričara v gledalcu realen občutek posedanja v material. Igriv, duhovit, mestoma nagajiv ton postavitve nam takoj vzpostavi vez z znano pravljico, ki jo Koželjeva poveže v osebno predstavo o modernem človeku, o njegovem preužitkarskem, pomehkuženem in materialnem svetu. Sorodne zgodbe imajo vseskozi pridih kritike družbe ali pa jo skušaj o le prebuditi in v njej ali v posamezniku vzbuditi zanimanje (Mušnik, postavitev v razstavišču Gorenje, Velenje, 2010). Njene skulpture ali postavitve (kjer se kiparstvo povezuje z grafikami) nastajajo tako zunaj obvezne estetike (obvezne v sodobnem času) in predvsem zunaj utečenih form in materialov. Forme in materiali se v posameznih zgodbah širijo, presegajo enovitost s svojo raznolikostjo, a vedno zaključijo celostno; intrigirajo nas s pogosto prisotno komponento zvoka, ki ga oddaja posamezna skulptura (tako na primer Mušnik in Nevesta - deIi z razstave v gaIeriji Ivana Groharja, Škofja Loka, 2011), in hkrati nesporno zabavajo. Umetnica se v svojem načinu izražanja kritike, v svoji impulzivnosti (njena umetnost namreč ni plod obsesivnega vnaprejšnjega premišljanja, ampak je vsebina avtoričina drža) in neposrednosti vključuje oziroma nadaljuje izročiIo art bruta, ki zavestno hodi zunaj meja uradne umetnosti oziroma konvencional-nih praks, iz čistega in avtentičnega, avtorskega kreativnega impulza. Ninine zgodbe, njeni objekti nas s svojimi dodanimi zvoki zbujajo/ohranjajo zbujene, da ne bi vsesplošen občutek kronične nemoči v tem svetu povzročil v nas občutka gnitja. Nina se tako samostojno kot znotraj posamezne kiparske predstave loteva tudi grafičnega medija, a tam obravnava druge tematike. Pogosto se poigrava s prepletanjem različnih likovnih prijemov in grafičnih tehnik. Na papirnatem nosilcu se javljajo posamične, osamljene figure, živali, obrazi (Kukavice, 2012; Zverine, 2015), ki ne zanikajo zanosa, povezanosti s pristno, impulzivno otroško risbo. Prav to pa so tudi tiste vezi, ki tkejo mreže obeh umetničinih izrazov - kiparstva in grafike. In če nekako velja, da so umetniki pravzaprav ego-istično usmerjeni, ko spregovorijo svojo zgodbo, ki mora ali si vsaj že I i imeti nek svoj prostor in čas (samostojne razstave), je zanimivo Ninino sodelovanje z nemško slikarko - grafično umetnico in performerko -Cordue (skupna projekta Obsesije, 2014, in Sebično, 2015). Obe umetnici sestopata s prestola egoizma; interdisciplinarni projekt obeh umetnic se odreče ego-tripu. Čeprav sta si različni tako po načinu podajanja snovi, ki je pri Nini, kot rečeno, vedno hudomušen in nagajiv, pri Cordue pa gre za raziskovanje življenjskega v posamezniku oziroma preko vzorcev posameznikov na predstavo o družbi, kot po načinu ustvarjanja in medija (kiparstvo pri Nini in slikarstvo pri Cordue), umetnici združita vsaka svojo plat v enovito, celostno zgodbo, ki po združitvi ne skuša in tudi ne obstaja brez enega ali drugega dela. Zrno graha, 2011, kiparsko-grafična postavitev (pena, keramika, plastika), 100 cm x 100 cm x 160 cm 217 218 Obsesije (Cordue in Nina Koželj), 2014, kiparska postavitev, 7mx6mx2m Lov, 2015, kiparska postavitev (keramika, les, železo), 7 m x 7 m x 1,8 m 219 220 Iz cikla slik Zverine, 2015, akril na platno, 100 cm x 150 cm Saša Bučan1 Orehovlje 19, Kranj sasa.bucan@gmail.com Dušan Štrajhar (1956) Dušan Štrajhar (1956) se s slikarstvom ukvarja že več kot tri desetletja, je tudi pobudnik in organizator likovnega bienala Velika planina ter ustanovitelj Likovnega društva Tone Kranjc. Pogosto se predstavlja na različnih slikarskih srečanjih, kolonijah, ekstemporih in skupinskih razstavah. Dušana Štrajharja navdušuje krajina. Njegova narava je čista, idilična - v njej skorajda ni človeške sledi - ni figur in tudi ne objektov, je le prečiščena lepota in prostranost upodobljene prvinskosti. Ključne besede: Dušan Štrajhar, slikar krajine Dušan Štrajhar (1956) has been occupied with painting for more than three decades. He is the initiator and organizer of Velika planina Arts Biennial and also the founder of Tone Kranjc Fine Arts Society. He often presents his work at painting meetings, colonies, extempores and collective exhibitions. Dušan Štrajhar is enthusiastic about landscape. His nature is pure, idyllic, there is almost no trace of human, no figures or obj ects. There is only purified beauty and vastness of depicted essence. Key words: Dušan Štrajhar, landscape painter Dušan Štrajhar (1956) je svoje samonikle slikarske začetke nadgrajeval pri mentorjih - uveljavljenih umetnikih iz kamniškega okolja, kot so Dušan Lipovec, Alojz Berlec in Dušan Sterle, če omenimo le nekatere med njimi. Uveljavil seje tudi kot organizator likovnega ustvarjanja. Na njegovo pobudo je leta 1999 zrastlo Likovno društvo Tone Kranjc, ki združuje kamniške ljubiteljske slikarje. Med različnimi likovnimi prireditvami pa še posebej izstopa že sedemkrat izpeljan mednarodni likovni bienale Velika planina - zaklad narave. Štrajhar sodeluje na različnih slikarskih srečanjih, kolonijah, ekstemporih in skupinskih razstavah, najvidnejši pa je bil njegov nastop leta 2003 v Ga I erij i Veronika na likovni razstavi Kamnik-3D, kjerje svoje snovanje predstavil z znanima kamniškima likovnikoma - Dušanom Lipovcem in Dušanom Sterletom. Tako kot mnogi umetniki, ki se niso odločili za profesionalno umetniško pot, tudi Dušan Štrajhar že trideset let išče svoj umetnostni izraz ob redni službi. Umetnostno ustvarjanje mu ponuja mir, pogovor s tišino in samim seboj, na zastavljena vprašanja odgovarjajo njegova likovna dela. Pomeni pa mu tudi druženje z enako mislečimi in čutečimi, ki v likovnem ustvarjanju iščejo in se spotikajo ob vedno nove probleme in izzive. To iskanje, nemir duha v človeku, paje tudi pravi odgovor na tuzemsko, na današnji čas, preobremenjen z jutri, prepoln, da bi mislili na danes, zdaj. Tako kot mnoge kamniške slikarje tudi Štrajharja navdušuje krajina. Okoli ljubkega starega mestnega jedra se širi prečudovita narava, ki jo slikarji upodabljaj o že od časov Maksa Koželja, najslavnejšega upo-dobljevalca Kamnika in njegove okolice, in seveda 1 Umetnostna zgodovinarka, kustosinja, Galerija Miha Maleš, Medobčinski muzej Kamnik. Dušan Štrajhar Dušana Lipovca, slikarj a, ki je dal svoj pečat tako s podobami krajine - najbolj izrazito v tehniki akvarela - kot tudi z upodobitvami Kamnika z značilnimi ko-lorističnimi in ploskovnimi redukcijami. Ob Lipovcu in njegovem nesebičnem predajanju znanja in širjenju likovne kulture v Kamniku je rastel in se razvij al tudi Štrajharjev likovni izraz. Krajina in urbana podoba sta tisti, v katerih se likovno preizkuša - od popolnoma realistično zajete podobe z ostro izrisanimi linijami in čistimi barvnimi ploskvami do svobodnejšega nanašanja barvnih plasti, ki ponekod ustvarjajo pridih migeta-joče svetlobe znotraj naslikanega krajinskega motiva. Narava je pri Štrajharju čista, idilična - v njej skoraj ne najdemo človeške sledi - ni figur in tudi ne objektov, sta le prečiščena lepota in prostranost upodobljene prvinskosti. Ob slednjem velja predvsem večji poudarek kvalitetno zastavljenemu upodabljanju krajine, pri katerem avtor največkrat ne operira s čistimi barvnimi ploskvami, ampak z udarnimi debelejšimi barvnimi nanosi zelenih in modrih odtenkov, ki nas najpogosteje vabijo v naravo pomladi ali v zgodnjem poletju. V teh delih se Štrajhar izkaže kot slikar, ki zna ne le suhoparno slediti podobi pred seboj - ne gre zgolj za mimezis, ampak odslikavanje motiva nadgradi, torej ga zmore in zna koloristično pripeljati do točke, ko se mestoma verna podoba spremeni v osebni čutni izraz (cikel Štirje letni ča si). 221 I\J K3 K3 Pesniki in likovni ustvarjalci Pomlad, 2004, tempera na papirju, 44 x 32 cm 223 224 Poletje, 2GG3, akril na papirju, 4G x 37 cm Jesen, 2003, tempera na papirju, 46 x 34 cm 225 226 Zima, 2ööB, akril na papirju, SB x 56 cm Vladimir Habjan1 Klavčičeva 3, Kamnik vladimir.habjan@gmail.com Biti varuhinja človekovih pravic je bila neprecenljiva izkušnja Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je Prekmurka, ki od leta 1986 živi v Kamniku. Leta 1979 je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Med leti 1981 in 1987 je opravljala specializacijo iz psihiatrije v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Leta 1993 je magistrirala na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Leta 1994 je diplomirala na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru, ZDA, na temo zlorabe substanc. Leta 1997 je diplomirala še s temo Sistemska družinska terapija na Inštitutu za družinsko terapijo v Londonu. Leta 1999 je doktorirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Po študiju seje zaposlila kot splošna zdravnica v Murski Soboti, po opravljeni specializaciji iz psihiatrije je bila več let vodja centra za zdravljenje odvisnih od alkohola na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, kasneje paje na tej kliniki prevzela tudi vodstvene naloge. Med leti 2007 in 2013 je bila varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije. Po opravljenem mandatu se je ponovno zaposlila na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Ključne besede: Zdenka Čebašek - Travnik, psihiatrija, psihoterapija, odvisnost od alkohola, varuhinja človekovih pravic, testiranje na THC Dr. Zdenka Čebašek - Travnik, native from the Prekmurje, has been living in Kamnik since 1986. In 1979 she graduated at the Faculty of Medicine in Ljub Ijana. She was specia I izing psychiatry at the Vojnik Psychiatric hospital and at the University Psychiatric Clinic in Ljubljana from 1981 to 1987. In 1993 she received a Master's degree at the Faculty of Medicine in Zagreb. In 1994 she graduated from the Johns Hopkins University in Baltimore, U.S.A. with the theme Abuse of the substance. In 1997 she graduated in System of family therapy at the Institute of Family Therapy. In 1999 she took the doctor's degree at the Faculty of Medicine in Ljubljana. When she finished the studies, she worked as a gene lal practitioner in Murska Sobota. When she passed the psychiatric specialization, she was the leader and later the manager at the treatment centre of addicts to alcohol at the University Psychiatric Clinic in Ljubljana for several years. During 2007 and 2013 she was the Human Rights Ombudsman Republic of Slovenia. At the end of the mandate, she kept herself busy aga I n at the University Psychiatric Clinic in Ljubljana. Key words: Zdenka Čebašek - Travnik, psychiatry, psychotherapy, addiction to alcohol, the Human Rights Ombudsman, testing on THC Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je Prekmurka, ki od leta 1986 živi v Kamniku, za katerega pravi, da je njen drugi dom. Da bo zdravnica, se je odločila šele v zadnjem letniku gimnazije, pa še to takšna, ki bo zdravil a s pogovarj anjem, ne pa s kirurškim nožem. To ji 1 Diplomirani sociolog, novinar revije Naš stik, urednik Planinskega vestnika. Zdenka Čebašek - Travnik vsekakor dobro uspeva, saj je specializirala psihiatrijo in psihoterapijo in ima za sabo uspešno tridesetletno prakso predvsem na področju odvisnosti od alkohola. Dr. Čebašek - Travnikova je človek izoblikovanih vrednot in stališč, ki se jih ne sramuje odkrito povedati niti v javnosti, pa čeprav kdaj komu tudi niso pogodu. Trden značaj in nepopustljivost je pokazala marsikdaj, tudi ko so ji kot varuhinji groziI i s smrtjo in je osta I a brez policijske zaščite. Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je leIa 1979 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Med leti 1981 in 1987 je opravljala specializacijo iz psihiatrije v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Leta 1993 je magistrirala na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Leta 1993 je bila na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru eno leto štipendistka sklada Huberta Humphreyja (bivšega podpredsednika ZDA), namenjenega strokovnjakom, obetavnim »liderjem« na svojem področju. Da je bila izbira res posebna, pove podatek, da je bi I o izbranih le 15 kandidatov od 400 prijavljenih. Kot zanimivost naj omenimo, daje njeno diplomo s temo zlorabe substanc podpisal takratni predsednik ZDA Bill Clinton. Leta 1997 je diplomirala še iz sistemske družinske terapije na Inštitutu za družinsko terapijo v Londonu in pridobila naziv družinskega terapevta. Leta 1999 je doktorirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani s temo izgorevanja terapevtov, ki pomagajo pri premagovanju odvisnosti. 227 228 Sprejem pri angleški kraljici Elizabeti II. na slavnostni večerji ob obisku Slovenije leta 2008 Po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani je dr. Čebašek - Travnikova delala kot splošna zdravnica v Murski Soboti, od 1983 do 1986 pa kot specia I izan-tka v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Med leti 1995 in 2000 je bila kot specialistka psihiatrije vodja centra za zdravljenje odvisnih od alkohola na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, nato pa je na isti kliniki prevzela strokovno vodenje Kliničnega oddelka za mentalno zdravje. Leta 2004 je postala vršilka dolžnosti direktorja Psihiatrične klinike, istega leta pa pomočnica strokovnega direktorja te klinike, odgovorna za področje izobraževanja. Od 22. februarja 2007 do 22. februarja 2013 je bila varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije, pri čemer izstopa podatek, da jo je Državni zbor izvo I il s 64 glasovi za in nobenim proti. Kot varuhinja se je leta 2008 udeležila slavnostne večerje ob obisku angleške kraljice Elizabete I. Leta 2010 je prejela odlikovanje legije časti, s čimer ji je Francija želela izkazati hvaležnost za njeno delovanje v korist človekovih pravic, za prispevek pri razvoju slovensko-francoskih odnosov ter zavzemanje za boljše poznavanje institucij obeh držav. Po opravljenem mandatu seje ponovno zaposlila na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, kjer se kot specialistka psihiatrije ukvarja s pacienti, ki imajo težave zaradi odvisnosti od alkohola, zdravil, iger na srečo in raču nal ni ških igric, iz vaja pa tu di dru žin sko terapijo. Dr. Čebašek - Travnikova je bila leta 1995 izvoljena v naziv asistentke na katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer sodeluje pri pouku psihiatrije za študente medicine. Kot docentka za predmet psihiatrija predava tudi v Celju in Slovenj Gradcu na visokih šo I ah za medicinske sestre. Je avtorica številnih strokovnih in poljudnih prispevkov s področja alkoholne politike in odvisnosti od alkohola ter družinske terapije in izvedenstva, uredila je tudi več knjig in zbornikov. Pogosto sodeluje na raznih javnih srečanjih, okroglih mizah in tudi mednarodnih strokovnih srečanjih. Več kot 25 let je sodna izvedenka za področje psihiatrije. Je članica več domačih in mednarodnih strokovnih združenj, sodeluje z društvom Žarek upanja, je predsednica Foruma proti telesnemu kaznovanju otrok pri ZPMS ter zaprisežena tabornica in predsednica Skavt-ske fundacije pri Zvezi tabornikov Slovenije. Je svetovna popotnica, ki je skupaj s soprogom Ludvikom Travnikom potovala od Kamčatke do Argentine, od Nordkappa do Kerale v Indiji ..., še posebej pa je navezana na otok Lastovo, kamor se z družino vrača že več kot 30 let. Pravi, da je ta otok sinonim za odklop, kjer se sprosti od vsakdanjih obveznosti. Potovanja po svetu ji je precej otežila huda poškodba hrbtenice, ki jo je doletela pred tremi leti pri smučanju na Krvavcu. Habjan: Kako ste povezani s Kamnikom? Čebašek - Travnikova: Kamnik je postal moj drugi dom. Tu sem živela že kot študentka, sem smo se leta 1986 vrni I i z družino in se tu usta I i I i. Če me kdo iz Kamnika povabi k sodelovanju, se vedno rada od-zovem. Nazadnje je bi I o to konec leta 2015, ko sem vodila pogovor o knjigi Mance Košir Darovi minevanja. S kamniško knjižnico sem kar tesno povezana. V preteklosti sem bila mentorica raziskovalnim nalogam oziroma projektom na kamniški gimnaziji in imela kje tudi kakšen govor, pa še kaj bi se našlo. Habjan: Kaj je vplivalo na vas, da ste se odločili za študij na medicinski fakulteti in za specializacijo iz psihiatrije? Čebašek - Travnikova: Pravzaprav si od malega nisem želela biti zdravnica, moja želja paje bila delati z ljudmi. Po maturi se nas je več sošolcev odločilo za odhod v Ljubljano, kjer so organizirali tečaje za sprejemne izpite. Večina nas je sprejemne izpite naredila in vsi smo tudi doštudirali medicino. Poklic zdravnice sem si predstavljala predvsem kot obliko pogovora z ljudmi. Jasno mi je bilo, da ne bom kirurginja ali dermatologi-nja, pač pa psihiatrinja ali morda splošna zdravnica. Ker se je možnost specializacije za psihiatrijo v Murski Soboti vedno bolj odmikala, sva se z možem in sinom preselila v Celje, kjer so bili pogoji za nadaljevanje študija boljši za oba. Habjan: V svoji doktorski disertaciji ste obravnavali izgorevanje terapevtov, ki pomagajo pri premagovanju odvisnosti. Kajje bila osnovna teza?Ali ta danes še vedno drži? Čebašek - Travnikova: Na področju zdravljenja odvisnosti od alkohola se običajno preučujejo pacienti, jaz pa sem si kot fokus svoj ega preučevanja izbrala terapevte. Zanimalo me je, kako se odzovejo, ko pri pacientu pride do recidiva, torej do ponovitve bolezni, kakšne so njihove reakcije in v čem se razlikujejo. V časovni oddaljenosti več kot 15 let se ta naloga zdi morda manj pomembna, vendar vedno bolj ugotavljamo, da je ravno osebnost terapevtov tisti dejavnik v zdravljenju, ki ima večji pomen kot sama metoda. Če bi naredila primerjalno študijo, bi se lahko videlo, kako se stališča terapevtov spreminjajo tudi s časom. Naloga je bila izdelana v takratnem terapevtskem okolju pretežno konfrontativnega in moralističnega pristopa, kar je po sedanjem vedenju stroke že popolnoma preživeto. Danes uporabljamo motivacijski pristop, tj. spoštljiv odnos do pacientov, ko ne mislimo več, da je treba človeka najprej ponižati, da bi ga lahko pomagali dvigniti, ampak se dejansko z vsakim pacientom najprej ustalimo na tisti točki, od koder lahko skupaj napredujemo. Habjan: Nam lahko opišete, kako poteka tipična terapija, kako zdravite odvisnost? Čebašek - Travnikova: Zgodba bo izmišljena, saj podatkov o pacientih nikoli ne razkrivamo. Rada bi opozorila, da je med mojimi pacienti vedno več takih, ki imajo težave zaradi iger na srečo. Tako na primer k meni pride uslužbenka, ki se je zaradi iger na srečo tako zadolžila, da dolgov ne more več vračati inje v osebnem stečaju. Spoznala je, da svoje odvisnosti nima več pod nadzorom, želi si strokovno pomoč. Kako pristopimo? Pri igrah na srečo je treba najprej zamejiti zunanje dejavnike, torej narediti korake, da se igranje takoj prekine. Če oseba igra v igralnicah,jo napotimo, da uvede samoprepoved vstopa. Pacienta spodbudimo, da odkrito pove za vse svoje dolgove, še posebej tiste, za katere mu upniki grozijo. Hkrati ga usmerimo v skupino anonimnih hazarderjev. Če se igranju ne more upreti in je pripravljen priti na zdravljenje na oddelek, mu to omogočimo. Naša doktrina je, da vse odvisnosti, razen od prepovedanih drog - zanje imamo poseben oddelek - lahko zdravimo po enakem principu, ki temelji na abstinenci, torej popolni opustitvi alkohola ali škodljivih vedenj, kotje patološko hazardira-nje. Zdravljenje je individualno prilagojeno, pri čemer pa je bistveno, da človek sam od krije resni co o se bi, da spozna, kaj je delal narobe. To pa ne pomeni nujno, da bo kopal globoko po svojem otroštvu. Naša terapija je bolj usmerj ena v to, kako bo ravnal v prihodnosti. Zdravljenje odvisnosti je dolgotrajno, po nekaj tednih v bolnišnici sledi leto ali dve ambulantne rehabilitacije. Habjan: Koliko je različnih praks zdravljenja odvisnosti pri nas in v čem se razlikujejo? Čebašek - Travnikova: Sama delujem znotraj zdravstvenega sistema, kjer imamo izdelane smernice. Zdravljenje temelji na abstinenci od alkohola ali drugih snovi, od katerih je človek odvisen. K nam prihajajo tudi ljudje, ki so resno telesno bolni. Lotevamo se najbolj zapletenih težav, o katerih je človek pripravljen govoriti in skupaj iščemo rešitve. To je nekakšen okvir zdravljenja, ki se dogaja v psihoterapevtskih skupinah. Ob tem za pomoč pri iskanju rešitev ponujamo vzporedne psihoterapevtske tehnike. V primerih abstinenčne Z vnukoma v okolici Kamnika krize pomagamo tudi z zdravili. Pogosto se pojavijo še razpoloženjske motnje. Tudi pri teh predlagamo uporabo zdravil. V zdravstvu torej zdravimo celostno, uporabljamo različne vrste psihoterapije in tudi zdravila, vedno pa vključujemo tudi svojce oziroma druge bližnje osebe odvisnih. Zunaj zdravstva obstaja več vzporednih sistemov, od katerih je najbolj razvejan sistem v okviru socialnega varstva in ga izvajajo različne organizacije, ki so verificirane pri socialni zbornici. Tudi z njimi sodelujemo. Obstajajo še manjše nevladne organizacije, društva in posamezniki, ki ponujajo svoje programe pomoči. Pred več kot desetimi leti so v ZDA izvedli veliko raziskavo, s katero so poskušali ugotoviti, katera metoda zdravljenja je najbolj uspešna, ker bi seveda potem razvijali le tisto. Kljub velikemu proračunu za raziskavo tega niso ugotovili, so pa nekaj drugega, kar je še bolj pomembno. In sicer to, da je najbolj uspešna tista terapija, ko sta terapevt in pacient približno enakega prepričanja o tem, kako naj bi zdravljenje potekalo. Poenostavljeno povedano - če oba menita, da pacientu pomaga tek na goro vsak dan, potem bo to delovalo. Če pa pacient misli, da mu ne bo pomagalo, mu najbrž ne bo. Druga stvar, ki jo je odkrila ta raziskava, pa je, da je od metode pomembnejše orodje, to je osebnost terapevta. Tako smo dobili potrjeno to, kar smo izkustveno vedeli že prej. Hkrati pa vemo, da je za odvisno osebo najbolje, da sama poišče takšno obliko strokovne pomoči, v kateri bo vztrajala, ne glede na to, ali je znotraj zdravstva ali drugje. 229 230 Na sprejemu ob dnevu človekovih pravic v prostorih Pravne fakultete v Ljubljani; pozdrav s Kamničanko Alenko Ermenc, prvo žensko brigadirko slovenske vojske Habjan: Kateri so glavni problemi, s katerimi se srečujete pri svojem delu? Čebašek - Travnikova: Danes je to problem nasilja, ki je bodisi aktualno v družini bodisi je to bolečina, ki se vleče iz otroštva posameznika. Obravnavati nasilje v terapiji je precej zahtevno, terapevt potrebuje dodatno izobrazbo in veliko izkušenj. Če se nasilje kot tako ne postavi na prvo mesto, je vsa ostala terapija na trhlih nogah. Podobno velja glede zlorabe alkohola. Tudi družinske terapije ne moremo začeti, dokler je član družine odvisen od alkohola. Ko se prepričamo, da v družini ni več nasilja in opijanja, se lotimo drugih težav, kot so neuspešno sporazumevanje, težave, ki jih izkazujejo otroci, ki so dalj časa živeli v odvisni družini. Sledijo tudi pogovori o spolnosti in družinskih financah. Habjan: Ali lahko ocenite, koliko je alkoholikov, ki se ne zdravijo? V kolikšni meri je po vašem mnenju alkohol med odraslimi problem države Slovenije? Čebašek - Travnikova: Ne vemo, koliko je alkoholikov. Država tega noče vedeti. V Sloveniji nimamo nobene veljavne epidemiološke raziskave o tem. Še najbolj smo se številkam približali v okviru raziskave društva Žarek upanja, kjer smo ugotovili, da je od zaposlenih anketiranih moških približno četrtina odvisnih od alkoho l a, pri ženskah pa je to med 2 in 8 %. Čakamo torej na državo, da se bo odločil a in takšno raziskavo izvedla. To ni nič težkega,je pa treba imeti voljo to narediti in seveda nekaj sredstev. Razisku- jemo vse mogoče, tega pa ne. Edini tovrstni podatek izvira iz leta 1999, ko sva s kolegico Marjetko Hovnik Keršmanc uspeli prepričati raziskovalce slovenskega javnega mnenja, da so anketi dodali dodatno kuverto z vprašanji, ki so jih anketirani vrnili po pošti. Na osnovi tako pridobljenih podatkov sva izračunali, daje bilo leta 1999 v Sloveniji med odraslimi prebivalci okrog 175.000 odvisnih od alkohola. Habjan: Vam je znano, kako je s tem v Kamniku? Čebašek - Travnikova: V preteklosti sem se ponujala, da bi na to temo pomagala občini in šolam, mogoče še komu, pa ni bilo interesa. Nimam podatkov o tem, koliko je odvisnih od alkohola, po nacionalnih zbirkah podatkov o obolelih zaradi ciroze jeter in drugih bolezenskih spremembah kot posledicah alkohola pa naša regija ne izstopa. Habjan: V letu 2014 ste sodelovali pri raziskavi med slovenskimi osnovnošolci, ki je pokazala, da po alkoholu posegajo že devetletniki. Kaj so še pokazali re-zul ta ti? Čebašek - Travnikova: Najbolj boleče je bilo spoznanje, daje kljub preventivnim ukrepom, ki jih država navaja in delno izvaja, število osnovnošolcev, ki se opijajo, zelo naraslo. Med osnovnošolci jih je več kot četrtina, ki se tedensko opijajo. Kaj delajo njihovi starši, ne vem. Habjan: Kje vidite rešitve? Čebašek - Travnikova: Rešitve so v svetu poznane, zelo natančnojihje razložila stroka, ki seji reče alkoholna politika. Tudi Slovenija je sprejela nacionalni načrt alkoholne politike. Ti principi so preprosti: zmanjšati dostopnost do alkohola in omogočiti mladini izpolnjevanje drugih interesov, da ne iščejo izzivov v alkoholu. Posamezni koraki alkoholne politike so natančno izdelani. Kaj gre narobe v Sloveniji, ne samo na tem področju? To, da smo izgubi l i kompas. Ne vemo več, kaj je prav in kaj narobe. Ker si nihče ne upa postav ljati mej: recimo, otroci pri 15 letih po moj i oceni - res da nisem več zelo mlada - po deseti uri nimajo kaj iskati zunaj. Zakaj ne? Ker je to norma, pravil o in mlad človek bi se moral znati držati pravil, jih upoštevati. V nočnem času naj, namesto da si zastruplja svoje možgane, raje počne kaj bolj pametnega, npr. spi. Problem se začne takrat, ko mladostniki, še otroci, od svoj ih staršev zahtevaj o, da jih pustij o ven, ti jim pa dajo tudi denar, s katerim si kupujejo pijačo. Če starši niso sposobni otrokom reči ne in pri tem vztrajati, potem nekaj hudo škriplje. A tudi država s svojimi zakoni ne daje dovolj opore staršem, da bi to lahko naredili, če sami niso dovolj močni. Habjan: Kako ocenjujete uspešnost t. i. Kebrovega zakona? Čebašek - Travnikova: Povedala Vam bom zgodbo. Ta zakon, ki se po domače imenuj e Kebrov, je nastal na moj predlog in moj je bil tudi prvi osnutek, kar so kasnejši pripravljavci iz meni neznanega razloga zamolčali. Ko je bil dr. Dušan Keber minister za zdravje, sem bi la pred stavni ca Slovenije v Eu rope an Al co hol Action Plan, to je evropska iniciativa, ki poskuša na Odlikovanje legije časti, ki ga je Zdenki Čebašek - Travnik leta 2010 podelila Francija v znak hvaležnosti za njeno delovanje v korist človekovih pravic, za prispevek pri razvoju slovensko-francoskih odnosov in zavzemanje za boljše poznavanje institucij obeh držav. O > o m o ^ Hf) CD območju Evrope zmanjšati škodo, kijo povzroča alkohol. Ko je Švedska predsedovala Evropi, so pod pokroviteljstvom švedske kraljice naredili veliko srečanje na temo mladi in alkohol. Takrat sem dr. Kebru svetovala, da se tega srečanja udeleživa in že tam me je vprašal, kaj lahko na tem področju naredi kot minister. Rekla sem mu, da lahko pripravi zakon o omejevanju porabe alkohola, v katerem bodo upoštevana vsa priporočila. Tako sva zače I a priprav Ijati ta zakon. Ko pa je prišlo do usklajevanja, je najprej izpadla prepoved reklamiranja, kar naj bi izvedlo drugo ministrstvo. Potem so se začeli oglašati še razni lobiji in predlogu zakona odvzeli precej ostrine. V času javne razprave o zakonu sem s pomočjo fundacije Z glavo na zabavo in preproste ankete spremljala mnenje mladih, ki so prihajali na prireditve, in ugotovila, da so v času sprejemanja zakona bili mladi manj naklonjeni alkoholu. Dve leti po uveljavitvi zakona pa je ta učinek izginil, saj se zakon ni dosledno izvajal. Vsaj kar se mladih tiče, seje pitje spet vrnilo in dejansko še povečalo. Zakon je bil dobro zamiš Ijen, a mu je zmanjka I o ostrine. Potem so se -tako kot pri vsaki stvari pri nas - našli odvetniki, ki so reševali, namesto da bi kaznovali tiste, ki so prodajali pijačo mladoletnim osebam in bi jih po zakonu morali kaznovati. Po moji oceni sedaj veljavni zakon svojega namena ni izpolnil. Je pa zanimivo tole: pripravljavci zakona o prepovedi uporabe tobaka so na naslednjih volitvah izgubili in ti, ki so urejali alkohol, prav tako. Kaže, da je urejanje zakonodaje s področja alkohola politično pogumno, a hkrati zelo tvegano ravnanje. Ko je bil Herman Rigelnik predsednik državnega zbora, je prepovedal uživanje alkohola v državnem zboru, a čim so mogli, so to spremenili. Sprašujem, zakaj moraš pri kosilu piti vino, če si poslanec? Ne vidim razloga za to, pa nisem abstinentka. Ravnam se po treh načelih, ki jih nisem še nikoli izdala: nisem in ne bom vozila pod vplivom alkohola, nisem in ne bom ponudila alkohola mladoletni osebi in nisem in ne bom dovolila uživanja alkoho I a na de I ovnem mestu. To v vseh moj ih de I ovnih okoljih ni bilo najbolj zaželeno, a nisem popuščala. Menim, da alkohol ne sodi v nobeno delovno okolje. Habjan: Telesno kaznovanje otrok še vedno ni prišlo v zakon.2 Zakaj je za državo pomembno, da pride? Čebašek-Travnikova: Prepoved telesnega kaznovanja je norma. Poglejmo zakaj. Če udariš odraslega, je to nasilje, kazensko gledano prekršek, če pa močno udariš, je kaznivo dejanje. Če udariš otroka, bi moralo biti enako, vendar ni. Tu pridemo do razmerja močnejši - šibkejši. Naša država še vedno dopušča, da močnejši izvaja telesno nasilje nad šibkejšim. Precej nesprejemljive se mi zdijo zgodbe o tem, da je telesno kaznovanje potrebno za discipliniranje otrok. Tisti kva-zipedagogi, nekateri tudi zelo znani, ki to zagovarjajo, 2 Intervju je bil narejen pred referendumom konec leta 2015, op. p. 231 232 imajo očitno težave pri razumevanju nekaterih pojmov. Otroka lahko discipliniraš tudi s kaznovanjem, ampak ne s telesnim. Kaznuje se tako, da se mu prepove nekaj, kar mu je ljubo, in si otrok to zapomni. Te I esno kaznovanje pa otroka v njegovem bistvu razvrednoti. Telesno kaznovanje ima dokazano slab učinek na samospoštovanje, o tem ni nobenega dvoma. Seveda ga eni otroci prenesejo z manj posledicami, drugi z več, ampak norma zahodnega sveta naj bi bila, da se otroka telesno ne kaznuje. Naša država seje zavezala, da bo to normo sprejela. To ni kazensko določilo, nikogar se zaradi tega ne kaznuje, ne pošlje v zapor, če otroka enkrat udari, ampak je norma, da se ljudje zavedamo, da namesto udarca uporabimo druge metode, če želimo pri otroku preprečiti neko neželeno vedenje. Če pa odrasli tepe otroka zato, da pogasi svojo jezo, je pa to sploh narobe. Mednarodne institucije, ki bdijo nad Slovenijo, nas vsako leto na to opozarjajo, tudi letos. Res mi je žal, da je bil družinski zakonik, ki je imel to prepoved zapisano, kasneje na referendumu razveljavljen. Nekateri celo pravijo in mislim, da ne brez osnove, da zakon ni padel zaradi istospolnih družin, pač pa ravno zaradi tega, ker je prepovedoval telesno kaznovanje otrok. Habjan: Eden večjih problemov zadnjega obdobja naše države je velika brezposelnost mladih, ki pogosto traja tudi daljše obdobje. Kako to kot strokovnjakinja ocenjujete? Čebašek - Travnikova: To je res družbeni problem. Sama lahko kaj naredim le v individualnih pogovorih, druge moči nimam. Mlade ljudi spodbujam, da se lotijo kakršnegakoli dela, tudi dela, ki je slabo plačano ali je neprimerno glede na njihovo izobrazbo, samo da se na nekem delovnem področju preizkusijo. Najslabše je čakanje na to, da jih bo nekdo poklical in izbral. Habjan: Kakšno diagnozo bi postavili slovenski družbi? Čebašek - Travnikova: Pred leti sem v znani strokovni reviji Addiction objavila članek z naslovom Could a country be addicted to alcohol? (Ali je država lahko odvisna od alkoho I a?), ki ga še zdaj pogosto omenjaj o. Takrat sem se ukvarjala z idejo, da naša država kaže več znakov, značilnih za odvisnost od alkohola. Tudi danes bi lahko potegnila podobne primerjave, morda z značilnostmi, ki jih izkazujejo odvisne družine: zamenjava prednostnih nalog, spreminjanje vrednot, opuščanje odgovornosti, izpostavljanje nevarnostim, tem se pridružujejo še vdanost v usodo, izbruhi jeze in sovražnosti ter - odpor do zdravljenja. V primeru države gre za odpor do resničnih sprememb. Če se torej poigram z vašim vprašanjem: slovenska družba kaže številne znake, kot jih imajo odvisne družine. Habjan: Novembra 2015 se je v medijih precej pisalo o možnostih, da bi v šolah učence testirali na THC (te-trahidrokanabinol), če bi posumili, da so pod vplivom alkohola ali drugih drog, pri čemer so bila mnenja o tem dokaj različna, od tega, da je to nedovoIjen poseg v osebno integriteto dijaka, do tega, da pri tem ni nevarnosti za človekovo dostojanstvo. Kakšno je vaše mnenje o tem? Čebašek - Travnikova: Gre za vprašanje vrednot. Če mi otroke učimo, da je bolj prav to, da se borij o proti testiranju urina in pri tem boju uporabljamo zakone, konvencije, pravilnike ali kar hočete,jih učimo napačno. Otroke bi morali učiti odkritosti, poštenosti. Če takšnega testiranja res ne moremo spraviti v zakonske okvire, bi dijake lahko spodbujali k prostovoljnemu testiranju urina na THC. Zakaj? Zato, ker jim s tem damo pri I ožnost, da o teh stvareh govorij o in da predvsem gradijo kredibilnost do samega sebe in tudi do drugih. Če pa učitelji rečejo, daje to testiranje nesmiselno, če starši pridejo z odvetnikom v šolo in pravijo, da tega njihovemu otroku ne smemo delati, če še ministrica in varuhinja človekovih pravic in vsi rečejo, da to pa res ne gre, ker bomo prizadeli otrokovo dostojanstvo, potem se vprašam: o čem pa vi razmišljate? Ali vam je res vseeno za naše otroke? Če gre dijak po cesti in naredi prekršek, mu lahko dajo pihati, v šoli pa ne. Zakaj pa ne? Ker je nekdo neumno oziroma prema I o premišljeno napisal v zakon ali pravilnik, da je uživanje alkohola in THC hujši prekršek in bodo lahko otroka vrgli iz šole. To je ena neumnost za drugo. Če ima otrok težave zaradi uživanja psihoaktivnih snovi, mu je treba pomagati, ne pa ga kaznovati in vreči iz šole. To je pri nas dobesedno obrnjeno na glavo. Zavzemanje za otrokove pravice se ne sme kazati s tem, da se mladim omogoča njihovo neodgovorno početje, ampak s tem, da se jim odločno in odgovorno postavljajo meje ter vztraja pri njih. Habjan: Šest let ste bili varuhinja človekovih pravic. Kakšen je pomen te institucije, kje lahko varuh naredi več, kje manj? Koliko naj bo varuh kritičen do oblasti? Kakšne so vaše izkušnje? Čebašek - Travnikova: Moje izkušnje so take: čeje varuh kritičen do katerekoIi oblasti - v mojem mandatu so bi I e štiri vlade - mora računati, da ne bo še enkrat izvoljen. Čeprav institucija na videz nima dosti moči, jo v resnici ima: z ustvarj anjem mnenja o do I o-čenih stvareh, pa tudi z nekaterimi ukrepi, ki jih zakon o varuhu omogoča. Ukrep, ki sem ga sama redno uporabljala, so bile vloge na ustavno sodišče, zahteve za oceno ustavnosti. V moj em mandatu smo jih dali dvanajst, med drugim tudi glede ZUJF-a, in ustavno sodišče namje v precejšnjem delu dalo prav. Ta možnost, da varuh lahko daj e vloge za oceno ustavnosti, je precej močna in učinkovita. Drugače pa varuh dela s priporočili, kijih sprejme državni zbor in naj bijih vsi državni organi in od njih pooblaščene institucije uresničevali. Na žalost pa ne gre vedno tako. Sama sem si s svojo znanstvenoraziskovalno žilico zamislila, da bi naredili analizo uresničevanja varuhovih priporočil. Dobro smo zastavili, naredili načrt, a kot običajno - za pomembne stvari ni denarj a. Kljub temu smo v času mojega mandata uvedli nekaj novosti, ki so dobro zaživele in mnogo stvari spremenile. V okviru konvencije proti mučenju smo ustanovili državni preventivni mehanizem, ki izvaja obiske v vseh institucijah, kjer so ljudje zaprti, se pravi v zaporih, psihiatričnih bolnišnicah, varovanih oddelkih socialnih zavodov, domovih za starejše ter tam izvaja nadzor. To je nekaj, česar nihče ne more zanikati ali izbrisati. Zakon državnemu preventivnemu mehanizmu omogoča, daje lahko priso- Diploma Univerze Johns Hopkins v Baltimoru leta 1993, ki jo je podpisal takratni predsednik ZDA Bill Clinton. ten povsod. Druga pomembna stvar iz mojega mandata je, da sem odprla vrata za nevladne organizacije in civilno družbo. Sklicevali smo posamezne skupine teh organizacij, najbolj poudarjeno smo delali z okoljskimi in jim približali državne institucije, z zakonodajo ali z osebnimi srečanji, tudi z ministri, direktorji direktora-tov, raznimi strokovnimi institucijami, ki delajo analize in podobno. Prepričana sem, daje vpliv varuha, kije sicer posreden, vendarle zelo močan, da so se nekatere stvari začele spreminjati. Habjan: V tem času ste doživeli marsikaj, celo grožnje s smrtjo. Kako je to vplivalo na vas? Kako ste sprejeli dejstvo, da vas ob tem policija niti zaščitila ni? Čebašek-Travnikova: To je zanimiva stvar, ki sem jo medijem izpostavila ravno zaradi tega, ker je bil malo pred tem, preden je bil a ta grožnja izrečena oziroma napisana - spremenjen kazenski zakonik, po katerem je grožnja uradno pregonljiva le, če se grozi vsaj dvema osebama. Ker so grozili samo meni, bi morala tega, ki mi je grozil, sama najti in ga z zasebno tožbo preganjati. Policija me ni zaščitila, kerje pač tak zakon. Kot državni funkcionar sem bila s strani organov države, ki meje na to mesto izvolila, popolnoma nezaščitena. Tega nisem izpostavila le zaradi sebe, hotela sem javnosti sporočiti, daje to pri nas slabo urejeno in da bi morali za vse voljene funkcionarje zagotoviti večjo stopnjo zaščite pred takimi grožnjami. Habjan: Od končanja funkcije so minila tri leta. Kako po tem času, ko ste se malce oddaljili od svojega strokovnega dela, ocenjujete to obdobje? Vam bo ta izkušnja pomagala pri delu, ki ga zdaj opravljate? Čebašek-Travnikova: To je bila zame neprecenljiva življenjska izkušnja. Po eni strani sem se morala spoznati z ustrojem države, z zakoni, začenjati razumeti pravniški jezik, kar je bilo zame kot zdravnico nekaj čisto novega. Ker je bilo znanje, ki sem ga imela od prej, precej široko, sistemsko, usmerjeno k ljudem, sem te stvari relativno hitro razumela in tudi spoznala pomen varovanja človekovih pravic. Tudi mednarodnih stikov sem ime l a kar precej, spozna l a sem, kaj pomeni varovanje človekovih pravic v Sloveniji, Avstriji, Evropski uniji, v državah, nastalih na območju bivše Jugoslavije, v Uzbekistanu in Iranu, pa tudi v ZDA. Varovanje človekovih pravic mi tudi zdaj pomaga bolje razumeti današnji svet in to, kar se v njem dogaj a. Mislim, da sem za svoje sedanje delo psihiatrinje pridobila veliko znanja in izkušenj, ki jih moji kolegi nimajo, ker jih nimajo kje pridobiti. Če pride k meni pacient, ki med drugimi težavami navede tudi pritiske, kijih nanj izvaja država, ga razumem in mu znam ustrezno svetovati. Če se človek čuti ogrožen, npr. od centra za socialno delo, če ima težave s sodišči, policijo, z upravnimi potmi, vem, kam naj se obrne, in mu pot, po kateri hodi, bistveno skrajšam. Seveda v podrobnosti poznam tudi zakone, ki so povezani z varovanjem pacientovih pravic, varovanjem duševnega zdravja in preprečevanjem nasilja v družini, in to znanje lahko delim tudi naprej. 233 Habjan: Katere so bile največje težave, s katerimi ste se srečevali pri opravljanju funkcije varuhinje? Čebašek - Travnikova: Največje težave so bile, ker se naša priporočila niso uresničevala. Ugotovili smo, da je npr. v inšpektoratu kaj narobe, pa se te službe niso odzvale ali niso bile pripravljene tistega popraviti. Za primerjavo: ko delam s pacientom, ki pride k meni in mi zaupa, se pogovorim in narediva načrt, da mu lahko pomagam, kako priti do rešitve težav. Ko sem bila varuhinja, je bil ta odnos podoben: k meni je prišel človek, mi zaupal svoje težave, s pomočjo sodelavcev sem naredila nekakšno diagnostiko, a na koncu ugotovila, da temu človeku ne morem pomagati. Ta občutek, da veš, da se človeku godi krivica, a mu ne moreš pomagati,je bil tisto, karje bilo na osebni ravni v resnici zame najtežje. Habjan: Ste doživeli tudi politične pritiske? Čebašek - Travnikova: Neposrednih političnih pritiskov nisem zaznala. Takšni pritiski ne gredo nikoli direktno, ker je varuh človekovih pravic z ustavo določen državni organ, je ustavna kategorija in ga ni preprosto ukiniti. To daje vsakokratnemu varuhu neodvisnost, nihče ne more reči, tega varuha pa ne bomo imeli več. Pritiski na delo varuha se bolj kažejo v omejevanju sredstev, v neuresničevanju dogovorov ali neomogo-čanju akcij. profesorica biologije in pedagoško dušo nosim v sebi. Že kot mlada zdravnica sem predavala in še zdaj predavam. Zanimivo je to, da me študentje vedno dobro ocenij o in dokler bo tako, bom predava l a še naprej. Vesela sem tudi srečanj z bivšimi dijaki ali študenti, ko mi povedo, da sem bila »stroga, a pravična« in vedno pripravljena pomagati pri dodatnih projektih. Habjan: Ste soavtorica vrste publikacij. Kdaj se boste lotili svoje knjige in na kakšno temo bo? Čebašek - Travnikova: Zdaj imam v načrtu še vedno strokovne knjige. Mislim, da bom pri tem tudi ostala, dokler bom v službi. Ko ne bom več, bi najraje pisala o vrtu, zelenju, ampak teh knjig je že toliko, da še ene ne potrebujemo. Resno razmišljam, da bi napisala nekaj o patološkem hazardiranju, tistem, ki uničuje posameznike in njihove družine. Torej knjigo za pomoč ljudem, ki so zaradi igranja iger na srečo zašli v težave. Take knjige pri nas še nimamo. Če me kdo ne bo prehitel, jo bom napisala jaz. Habjan: Na katerih področjih bi veljalo še ukrepati glede človekovih pravic - tako na zakonodajnem kot izvršnem oziroma operativnem nivoju? Čebašek - Travnikova: Dve veliki zadevi sta: enoje gotovo vprašanje okolja. Temu področju sem posvečala ogromno pozornosti in tudi v Sloveniji predstavila tezo, da je zdravo oko Ije človekova pravica. Tu se da še veliko narediti. Drugo tako področjeje, kako dejansko omogočiti vsakemu človeku, da se pretolče skozi državne institucije. Tukaj imamo še ogromno dela. Človek, ki se spusti v boj z državnimi institucijami, večinoma nima nobene pomoči, pa naj bo to žvižgač, prijavitelj nepravilnosti ali kdo drug. Pogosto lahko vidim, kaj se dogaja s prijavitelji: onemogočajojih, ne tistih, na katerih napake so opozorili. To je tisto, kar bi varuh moral bolj odločno zastopati, kajti vidimo, da komisija za preprečevanje korupcije, ki ima to zakonsko nalogo, v tem ne izkazuje kakšne odmevne uspešnosti. Habjan: Se je bilo težko vrniti nazaj na delovno mesto? Čebašek - Travnikova: Ne, vrnil a sem se v bistvu domov kot po nekem dolgem potovanju. To je delo, ki sem ga že prej rada opravljala. Tudi ni bila moja želja, da postanem varuhinja, pač paje bil tak splet okoliščin, ampak kot vsako delo, sem tudi to vzela zares. Pri sedanjem de I u mi je vse znano že od prej, s pacienti rada delam, rada sem s sodelavci, rada pišem in predavam. Do pokoja bom zdržala v tem poklicu. 234 Habjan: Veliko svojega časa in pozornosti ste namenili pedagoškemu delu. Kaj vam to delo pomeni? Je prijetno videti rezultate, sadove svojega dela in prizadevanj? Čebašek - Travnikova: To je bil od nekdaj pomemben del mojega delovanja, tudi zato, ker je bila mama Vladimir Habjan1 Klavčičeva 3, Kamnik vladimir.habjan@gmail.com Skozi preteklost razumemo sedanjost Ddr. Verena Vidrih Perkova, doma s Krasa, a že 40 let živi v Kamniku, je dvojna doktorica znanosti: leta 1995 je končala doktorski študij arheologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, leta 2011 pa doktorski študij muzeologije na zagrebški univerzi. Po diplomi je poučevala zgodovino in likovno vzgojo na gimnaziji v Kamniku, bila zaposlena v Mestnem muzeju v Ljubljani, od leta 1997 pa je kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Leta 2015 je bila šest mesecev v. d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo. Je tudi docentka za arheologijo za področje rimske materialne kulture na arheološkem oddelku ter nosilka predmeta muzeologija pri predmetu arheologija za javnost in na individualnem doktorskem študiju heritologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot specialistka za rimsko keramiko je sodelovala pri vrsti arheoloških raziskav doma in v tujini. Je avtorica vrste strokovnih in znanstvenih člankov, publikacij in razstav, je pesnica in publicistka, za svoje delo je bila večkrat na graje na. Ključne besede: Verena Vidrih Perko, kulturna dediščina, arheologija, muzeologija Ph.D. Verena Vidrih Perko, native from the Karst, but has been living in Kamnik for 40 years, is a double doctor of Philosophy. In 1995 she graduated from the Faculty of Arts in Ljub Ijana with the doctorate in archaeology and in 2011 from the University in Zagreb with the doctorate in museology. After graduation she was teaching history and art at a grammar school in Kamnik, she was employed at the Municipal Museum in Ljubljana. She has been the curator at the Upper Carniolan Museum in Kranj since 1997. In 2015 she was the acting manager of Directorate for Cultural Heritage at the Cultural Ministry for six months. She is also the assistant professor of archaeology in the field of Roman material culture at the archa-eologic department and the operater of the subject museology at the subj ect archaeology for the public and at the individual doctoral study of heritage at the Faculty of Arts in Ljubljana. As a specia I ist for Roman ceramics she has participated in many researches at home and abroad. She is the author of many professional and scientific articles, publications, and exhibitions. She is a poet and a publicist. She has been rewarded for her work several times. Key words: Verena Vedrih Perko, cultural heritage, archaeology, museology Diplomirani sociolog, novinar revije Naš stik, urednik Planinskega vestnika. Verena Vidrih Perko (Foto: Vladimir Habjan) Čeprav roj ena na Krasu, je ddr. Verena Vidrih Perko Kamničanom dobro poznana, saj nas že desetletja razveseljujejo njena poglobljena in živahna predavanja ter strokovni prispevki v mnogih publikacijah. Področje strokovnega delovanja Verene Vidrih Perko je najbolj osredotočeno na kulturno dediščino in njeno ohranjanje. S tega področjaje končala kar dva doktorata: leta 1995 arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, leta 2011 pa študij muzeologije na zagrebški univerzi. Izobraževala se je tudi v tujini, v letih 1995 in 1996 na ICOM-ovi (The International Council of Museums) Mednarodni muzeološki šoli v Brnu na Češkem, v letih 1997 in 1998 s pomočjo štipendije fundacije Paula Gettyja v Los Angelesu, New Yorku in Filadelfiji (ZDA), leta 2000 z isto štipendijo na University of East Anglia v Norwichu blizu Londona (Velika Britanija). Po študiju je poučevala zgodovino in likovno vzgojo na gimnaziji v Kamniku in bila zaposlena v Mestnem muzeju v Ljubljani. Od leta 1997 je kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze je leta 1991 pridobila status raziskovalke in vodila seminar za provincialno rimsko arheologijo, tam je tudi docentka za arheologijo in pokriva področje materialne kulture na arheološkem oddelku ter področje muzeologije na individualnem doktorskem študiju heritologije. Teoretično delo je dopolnjevala s praktičnim: izkopavala je v Ogleju (Italija), v Ljubljani (rimska Emona), na Ljub Ijanskem barj u, v Stični, Ribnici na Dolenjskem, na Hvaru (Hrvaška) in Ajdni. Leta 2015 je bila šest mesecev v. d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino. 235 1 236 V Gorenjskem muzeju leta 2008 (Arhiv Verene Vidrih Perko) Verena Vidrih Perko je avtorica več arheoloških razstav, med najbolj odmevne štejemo Železno nit (2002) in Zlato dobo Karnija (2006) ter serije razstav Vitrine meseca na različne interdisciplinarne teme v Gorenjskem muzeju v Kranju in drugod, doma in v tujini. Bila je muzeološki vodja stalne razstave Gorenjskega muzeja Prelepa Gorenjska in sodelovala kot muzeološka svetovalka pri razstavah v Črnomlju, Ljubljani, Tržiču in drugod. Je avtorica vrste znanstvenih in strokovnih prispevkov ter recenzij s področja arheologije in mu-zeologije ter različnih poljudnih člankov v domačih in tujih revijah, raznih publikacijah in strokovnih ter poljudnih monografijah. Je avtorica več knjig, med drugim poezije, pravljic in z možem Andrejem Perkom knjige o človeških stiskah. Za svoje delo je prejela nagrado tržaške revije Mladika za pesniški cikel Potovanje na Kras in nagrado zlata hruška Pionirske knjižnice v Ljubljani za najboljše mladinsko besedilo (Pripovedka iz Karnija), prvo nagrado za cikel pesniških besedil na antične motive na Dnevih vina in poezije Ptuj, 2014, nagrado Slovenskega arheološkega društva za stalno arheološko razstavo Železna nit, Valvasorjevo priznanje za stalno razstavo Prelepa Gorenjska in skupaj s sodelavci ICOM-ovo priznanje za mednarodno razstavo Ciril in Metod, 950 let njunega delovanja. Je aktivna članica več slovenskih in mednarodnih društev s področja arheologije. Pogosto organizira in vodi odmevne muzejske večere in javne diskusije na temo slovenske dediščine. Verena Vidrih Perko ni samo odlična arheologinja, ne obvladuje le ozkega področja arheologije, odlično pozna npr. zgodovino, pa tudi druge vede, ima tudi širok pogled na družbene razmere. Sama pravi, da se mora za ta dar zahvaliti svojim velikim profesorjem: prof. Stanetu Gabrovcu, prof. Jožetu Kastelicu, dr. Ivi Curk, prof. Ivu Maroevicu in prof. Tomislavu Šoli. Najprej in predvsem pa dr. Janezu Ruglju. Je angažirana intelektualka in ima tudi ob aktualnih družbenih dogajanjih izostren posluh, predvsem pa svoj pogled, ki je pogosto ostro kritičen in pravičen. Pogovor z njoje bil navdihujoč. Habjan: V letu 2015 ste bili približno pol leta v. d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino. Kot kaže, vam strokovno delo precej bolj leži kot politično. Kje so razlogi za predčasno končanje mandata? Vidrih Perkova: Prepričana sem, da direktor direktorata ni politična funkcija, čeprav vemo, daje vse preveč politike zraven, pač pa zelo strokovno delo. Zelo uživam kot arheologinja in muzealka, vendar sem tudi to delo doživela kot zelo uspešno vodenje. Zagotovo je bil o izziv. Predvsem sem odlično sodelovala s svojimi ko l egi, ki so mi prizna l i, da sem se hitro vključila in takoj razumela celoto dediščinske problematike. To je bilo možno zato, ker imam specifično izobrazbo, ki je pri nas zelo redka - ne gre samo za muzeje, pač pa tudi kulturno dediščino širše, to znanje sem pridobila v tujini. Čeprav gre na direktoratu za zelo zapleten sistem, smo s sodelavci zastavili delo v reševanje. Ja, dobro vprašanje, zakaj sem sploh odšla? Zato, ker sem vse svoje življenje kritična. Ko sem bila povabljena, se mi je zde l o, da sem dolžna, ko imam pril ož-nost, za kulturno dediščino nekaj tudi narediti, hkrati pa tudi za narod, za državo, pri čemer sem vedela, da se lahko kadarkoli vrnem v muzej. Zavedala sem se tudi, da me ministrica lahko zamenja, tu ni milosti, po drugi strani pa sem se spoprij e l a s to službo ze l o ze l o resno, to je bi l o izj emno garanje. Hkrati pa tudi priložnost za dragocene izkušnje, vpogled v sistem, v kolesje. Dejansko lahko po šestih mesecih rečem, da je kljub velikanskim naporom vseh ljudi, ki so tam, kljub visokemu strokovnemu delu to mletje v prazno. In žal, to niso le moje besede. To dojameš, ampak še vedno ne verjameš. Sistem je namreč naravnan tako, da se za ohranjanje dediščine ne porabi niti enega evra, hkrati pa smo jo dolžni vzdrževati, imamo zakone, predpise, mednarodne pogodbe. Zdaj pa naj bi jaz tam stala in gledala, kako gre krčenje financ na račun dediščine? Zameje to uničevanje! Junij a 2015 sem bi l a na srečanju vseh evropskih ministrov za kulturo (naša ministrica ni imela časa, da bi se ga ude le ži la), kjer je bi lo ek spli cit no poveda no, da je uničevanje dediščine zločin proti človeštvu. Uničevanje ni le posledica vojn, temveč tudi zniževanje sredstev in zanemarjenje skrbi za dediščino. Kadar pa delo in prizadevanja nimajo nobenega efekta, takrat si dolžan stopiti stran in reči: ne dam svoj ega imena za to, da boste v moj em imenu sprej ema l i odločitve, ki dediščini niso v prid. Ne morem stati in gledati, ko se dogaja nekaj, kar dejansko pomeni dolgoročno uničevanje dediščine. To so vzroki, zakaj sem šla. Nekaj pa je pripomoglo tudi dejstvo, da se nisem strinjala z odnosi do strokovnjakov. Absolutno razumem, da ministrica potrebuje pomoč, tudi sama semjo dajala in Stalna razstava Prelepa Gorenjska (Foto: Matic Zorman) bi jo vsakomur, saj si to dolžan storiti, ampak minister se mora na svoje strokovne službe opreti! Na ministrstvu se zelo odgovorno dela, veliko je medresorskega dela, gradiva so silno obsežna. Če pa ne morem delati v prid dediščine, potem pač ne morem in tudi nočem biti zraven. To je moja osebna odgovornost in odgovornost do ljudi. Svoje študente heritologije sem vedno učila, naj bodo odgovorni in kritični ter aktivni, morajo se znati odzivati. To je vloga dediščine. V Namurju nas je valonski minister za kulturo nagovoril, češ, kamni nimajo glasu, vi ste dolžni govoriti njim v prid! Habjan: Ste kakšnega od ciljev, ki ste si jih zastavili, uspeli tudi realizirati? Vidrih Perkova: Cilje smo si zastavili, ampak to so stvari, ki so se leta in leta odlagale. Nemogoče je, da bi v šestih mesecih kaj naredili. Dva do tri mesece se uvajaš, zadnji mesec pa sem bila že precej odrezana. Začela sem pisati državno strategijo za kulturno dediščino, sodelovali so vsi strokovnjaki, a tega se ne da narediti v 14 dneh. Si predstavljate, da smo brez državne strategije? Vsa dediščina je danes odvisna od informacijsko-komunikacijske tehnologije, torej je na aparaturah, ki bodo morda že pojutrišnjem nehale delovati. Ni denarja. Dve leti, tri leta in zadeve zastarajo, mi pa imamo sisteme stare po deset in več let! Mi že izgubljamo svoje podatke in s tem tudi kolektivni spomin. Ta država stoji na kulturni dediščini, to državo so postavili kulturniki in kultura. Ne moremo brez politike, a tudi politiki ne morejo brez kulture. Čudim se tej kratkovidnosti, temu nespametnemu ravnanju. Ne mislim direktno, pač pa indirektno. To bi morali vsi vedeti, a tega noče nihče slišati. Uničevanje kulturne dediščine se ne dogaja le v Iraku, Siriji ..., pač pa tudi v Ukraj ini in pri nas. Ker ne vlagamo v obj ekte, ki se rušijo pred našimi očmi. Ker imamo samo dva milijona prebivalstva, so te stvari usodne. Mi se ne smemo in se ne moremo zgledovati po velikih (kolonialističnih) zahodnih državah. Habjan: Kje vidite rešitve? Vidrih Perkova: Prvič, strniti vse naše sile, strniti dediščino, neje ločiti na muzeje, zavode ... in začeti od spodaj navzgor. Lokalne skupnosti so odločilnega pomena za ohranjanje dediščine! Drugič, pripraviti dobro strategijo, jo finančno ovrednotiti. Zdajjo bomo ta ko ali ta ko mo ra li za ra di evrop skih za htev. Tretjič, pripraviti strategije v soglasju z vsemi ustanovami in znotraj tega poiskati zaposlitve, pri čemerjih imamo tudi preveč, ne samo premalo. (Med muzeji je neverjetno neravnovesje po številu zaposlenih, ki so plačani iz državnih sredstev, npr. Jesenice imajo zgolj 4 zaposlene, Gorenjski muzej pa kar 22.) Nakar je treba povedati, koliko potrebujemo za to, da bo zakon o izvajanju javnih služb tekel neovirano. Mi smo zdaj že na robu, funkcioniramo le še kot službe. Ločeno od politike bi morali pripraviti belo knjigo za kulturno dediščino, strategijo ali pa pogoje, ki so nujno potrebni za to, da dediščina preživi. To je minimalno za to, da se Slovenci ohranimo. Rigorozno je treba preveriti, če vsaka naša ustanova opravlja svojo vlogo, pripraviti normative, standarde (posebej goli so tu muzeji), pa register premične dediščine in ga »spojiti« z registrom za nepremično. Ustanoviti šole permanentnega dediščinskega izobraževanja ... za strokovnjake in javnost, da bi znanje krožil o. Poznamo ustanove, ki bolj predejo čas, nimajo svoje aktivne vloge nikjer v družbi, in poznam ljudi, ki so jih s koli natepli pri opravljanju dela, in arheologe, ki jih bodo postrelili, ker gradbeni stroji stojijo. Pred našimi očmi propadajo gradovi, ker so se v njih zarasle gobe. Najslabše se piše tistim, ki so v državni lasti. Treba je torej zagotoviti zakonodajo, finančne vire in strategijo. Brez profesionalnih znanj, ki nas bodo združevala, pa tu ne bo koraka naprej. (Vedno sem bila petelin, ki prezgodaj kikirika, vendar ne pozabiti, da je pri nas že odbila dvanajsta ...) Habjan: V čem je pomen varovanja kulturne dediščine za narod, državo, civilizacijo? Kaj se lahko iz dediščine naučimo? Vidrih Perkova: Dediščina je po definiciji Unesca za človeštvo tako potrebna kot voda in hrana. Slovenija je sopodpisnica skoraj vseh mednarodnih pogodb na področju kulturne dediščine, pa nam še vedno nijasno, kaj bi z njo. Kam sodi človek brez spomina? Kam sodi narod brez preteklosti in kulturne dediščine? Med civilizirane narode že ne. To je osnova. Kulturna dediščina je dokaz, da neki narod, neka skupnost poseduje neki prostor, ima pravico do njegovega uživanja, da se na preteklosti uči, dajo uživa in dobiva inspiracijo, da na podlagi preteklosti razume svoj sedanji čas, smisel svojega bivanja. In da izbere boljšo pot v prihodnost. To je zelo filozofsko. Dediščina je kohezivna, povezuje družbo, pospešu- 237 Zaključevanje postavitve razstave Prelepa Gorenjska z Željkom Kovačičem (Foto: Jelena Justin) 238 je demokratizacijo, je temeljna za učenje, ne samo o preteklosti, pač pa vsebuje številna znanja, na katera znanost ne zna odgovoriti. To so konvivalna znanja. Lep primer tega je bil vihar pred leti v okolici Kamnika. Ali ste pogledali, katere hiše je odkrilo? Nove! Ljudje so nekdaj vedel i, kje se sme gradit i, kako se gradi, kam se kaj postavi, tudi način gradnje ni bil slučajno sto I etja podoben. To so sta ra znanja o vodi, premikanju Lune, o rastlinah, živalih. To je vse zapisano v kulturni dediščini. Zato je kulturna dediščina podstat bivanja vsakega naroda. Hkrati pa je to last vsega človeštva. Človeštvo mora imeti te male kulture, različne jezike, različne poglede na dediščino. To je danes temeljnega pomena, ne samo znanstvenega, kajti znanost se lahko moti. Prav kulturne ustanove omogočajo ali naj bi omogočale kritični vpogled v sodobno znanost, ki skuša biti nevtralna, hkrati pa je zelo globoko vpletena v upravne procese. Kdo piše ekspertize za politiko? Strokovnjaki, znanstveniki. Kako jih pišejo? Pravzaprav tako, da ustreza njim samim. Ravno zato je treba spodbujati kritiko sistema in tuje predragocena vloga kulturne dediščine: šele skozi prizmo preteklosti lahko omogočimo kritični pogled na politiko, dogajanja v svetu. Zdaj bi morali v vseh naših muzejih in tudi po Evropi govoriti o beguncih. Homo sapiens ni nič drugega kot begunec, priseljenec iz Afrike, vsi smo črnih korenin. Rimljani so tudi prišli kot begunci, elita je bila vojaška, ampak ljudje so bil i bolj begunci kot ne. V vseh obdobjih so se ljudje selili, priseljevali, migrirali, priha- jali, se mešali. Hvala Bogu, da so se! Ne moremo peti hvalo prelepemu Jadranu ali Sredozemlju, ker je morje postalo grobnica stotin preganjanih, pač paje treba govoriti o tem, da smo v bistvu vsi prise Ijenci. Globoko zavedanje bistva človekove narave in omogočanje preseganja je silno pomembno. Vsakje lahko birokrat, vsak lahko uboga vse ukaze, a le nekateri so dovolj srčni, da to presegajo. To je navsezadnje tudi bistvo sporočila Hannah Arendt! Habjan: Omenili ste, da dediščina pospešuje demokratizacijo. Nam lahko to podrobneje pojasnite? Vidrih Perkova: Dediščinaje kar nevarna stvar, zato ni čudno, da jo skušamo spraviti nekam v kot. Tako je pri nas že 25 let. Danes prav Evropa priporoča model participativnega upravljanja dediščine in inkluzivni model interpretacije. Kaj to pomeni? Da je dediščina last nas vseh, da smo vsi odgovorni, da jo imamo vsi pravico in dolžnost varovati, da tega ne moremo početi, če nismo z njo seznanjeni in nam tedaj, ko je ne poznamo, ni vir navdiha in znanja ter tudi ne vrednota, ki bi jo bilo treba ohranjati za prihodnje rodove. Dejansko skušajo vsi, ki delajo na področju dediščine, vključevati različne stroke in skupine, alternativne poglede in predvsem na rob odrinjene ljudi. Zato, da delajo z dediščino, daje tudi njihova stvar, da se spremeni njihovo razumevanje družbe, kar družbo povezuje. Na koncu je taka družba bolj zdrava, a tudi bolj kritična in manj odprta za manipuliranje. Dediščinaje torej tudi terapevtska. Danes veliko govorijo o tem. Osveščena - »odediščena« - družbaje bolj povezana in sposobna preobrazbe, kar je odločilnega pomena za današnje čase. Družba se mora izredno hitro odzivati na spremembe. Dediščina je danes najvišja kvaliteta bivanja. Habjan: Nekje sem zasledil, da ste precej zaskrbljeni nad neodzivnostjo in pasivnostjo ljudi v zvezi z našo dediščino, pa tudi drugače. Kako si tako početje razlagate? Vidrih Perkova: Zato, ker se dela bodisi samo z znanstvenega vidika ali pa z vidika ustanove, npr. to je rekel ta in ta zavod, tam so odlični strokovnjaki, bodo oni odločil i ... Ne govorim proti njim, sem sama med njimi, ampak prav to je model, ki ga Evropa priporoča: vsi ljudje ali čim več ljudi naj se vključuj e v dediščinska odločanja. To pa ni tako enostavno. Ljudje so zakladnice znanja, a tudi nasprotovanj in uničevanja. Ves učinek vključevanja v dediščenjenjeje v tem, da vpleteni uživajo, da dediščino doživljajo kot vrednoto, ki jih bogati, navsezadnje pa pravzaprav čutijo pripadnost in odgovornost. Če vi izključite ljudi in jih postavljate na rob, češ, to smo se mi odločil i, ali stroka je rekla tako in tako, ljudje čutijo dediščino kottujek. Kot nekaj, za kar je odgovorna država. Se pravi nepripa-dnost, nepovezanost, neodzivnost, to je tisto, kar nas lah ko skr bi. Da nes si kapi tal že li imeti mno ži co, ki je ne od ziv na, ki ji je vseeno, da lahko rušiš vse in zidaš karkol i in kjerkoli. Danes nič več ne pomeni, če zavod odloči, pomembna je javnost, ki stopi v bran dediščine kot vrednote našega življenja. Pa množice. Tako je npr. padel Kolizej, pa Rakušev mlin in mnogo drugega. Ker je bila stroka vpletena v upravne procese in je še vedno vpletena, ne more več odigrati vloge, ki jo je imela pred 30 in več leti. Navsezadnje seje spremenila tudi družba! Angleška heritologija zelo jasno govori o javnosti, to je najbolj močan dejavnik varovanja dediščine. Pred časom sem slovesno odpirala obnovljeno hišo v Žireh, vsi so bil i zraven. Če bi kdo poskušal podreti to hišo, predvidevam, da bi se cele Žiri postavile proti. Bi bilo v Kamniku tudi tako? Smo se postavil i v bran brutalnemu uničevanju KIK-a, žlahtne kamniške dediščine? Bliže Ljubljane smo, bolj nam gre ekonomsko dobro, bolj smo neodzivni. Kapital potrebuje tisoč in en argument, da si sezida še eno obvoznico, še en center, da bomo ob nedeljah hodili tja, da nam bo boljše. Da bomo v »pupici in papi-ci« pozabili na vse, kar je vrednega okoli nas. Kapital je res surova sila pozidav, umetnih preseljevanj, postavljanja novih tovarn in rušenja. Svetovno znane znamke se podirajo zaradi kapitala, zaradi neodzivnosti javnosti. Stroka pri nas ne razume, da ni več čas, da bi lahko brez javnosti peljala zadeve svojevoljno naprej, ker gre v bistvu za manipul acij o. Zahod je imel hud spopad med kapitalom in dediščino že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Začeli so ustanavljati nove oblike muzejev, sistematično izobraževati, spremenili so način dela, javnost je postala najpomembnejši akter v dediščinskih procesih. To so tudi evropska izhodišča: inkluzivnost, ne samo muzealec s svojo zbirko ne samo zavod s svojim znanjem, pač pa skupaj z javnostjo. Če si v svoji pisarni in in še tako velik strokovnjak, ne bo odziva. V objemu velikana, obisk pri hčeri na Tajskem (Arhiv Verene Vidrih Perko) Habjan: V sodobni družbi je veliko nasilja, ne samo fizičnega, veliko je brezposelnosti, revščine, sovražnega govora ... Imate kak recept, kako bi postali boljša in manj konfliktna družba? Vidrih Perkova: Tukaj bi morali muzeji odigrati aktivnejšo in vidnejšo vlogo. Z razstavami, ki bi govorile na temo staroselstva, priseljenstva, usodnosti, z razstavami, ki bi s fotografijami govorile o tem, npr. koliko Madžarov so leta 1956 v madžarski krizi sprej e l i Avstrijci. 200.000! Po cel em svetu so šli. Pa so prvi postavi l i ograj o pred begunci z Vzhoda! Kam smo šli Slovenci pred fašizmom, kam po vojni? Po vsem svetu. Zdaj razmišljamo, kam bomo dali migrante. Zaprli v hlevčke, razpadajoče štale, objekte, ki niso primerni za bivanje, denarja za obnove pa nimamo. Te ljudi je treba vključiti v življenje, ker bomo sicer sami vzredili teroriste (no, saj smo jih že z našim odnosom do tretjega sveta). Ali nas res zapušča zgodovinski spomin? Temu služi dediščina. Zahodna Nemčija je tako ravnala z Vzhodno, vključila jih je in danes je evropska velesila. Saj k nam ne prihajajo revni ljudje, to je srednji razred, izobraženci, ki so si pot plačali. To je žalostno, saj pomeni, da so najrevnejši osta l i tam in jih bodo pobi l i, kar je obsojanja vredno. Nemčija se zaveda problema človeškega kapitala, Evropejci nimamo otrok, ne cenimo evropskih vrednot. Živeli bi dobro, četudi na račun prihodnjih rodov (in to tudi počnemo!). V medijih je veliko sovražnega govora, ki ga ne bi smeli nikoli dopustiti. Spomnimo se, kaj je bila kristalna noč, kako so korakale kolone »ničvrednih, nera- 239 240 Verena Vidrih predavateljica (Foto: Primož Čerin) snih, odpisanih« v krematorije. Niste imeli nobenega sorodnika med njimi? Vas (nas) je spomin zapustil, kaj sledi, ko začnejo goreti knjige, ko se začnemo zgražati nad »manjvrednimi« rasami? Treba je brati. Lani smo šli v Dachau. Ko smo se tam pogovarj a I i s številnimi strokovnjaki in pedagogi, so nam povedali, da se tudi Nemčija ni hotela spominjati kolon ljudi v taborišča niti ne obupnega smradu iz krematorijev. Prav strokovnjaki so z vztrajnostjo in s čutom odgovornosti izbrskali spomine in jih gojili ter na ta način ohranjajo oseben odnos do preteklosti, ko človek čuti, razmišlja o sebi in se odpove slabemu v samem sebi. Hanno Arendt bi morali brati v vseh naših šolah in na univerzah. Zločinov je sposoben vsak izmed nas. Arendtova je postavila ogledalo družbi. Kako je mogoče, da lahko javno izražamo tako sovraštvo, zaničevanje do drugih kultur in ver (ja, tudi do domačih!)? Kako lahko rečemo, da bomo sprejemali samo kristjane? Katere kristjane? Tiste, ki so bi I i večkrat pri obhajilu? To je grozovito. Še hvala Bogu, da je toliko dobrih ljudi, ki se ne zmenijo za nič dru gega kot za človeka, ki je v stiski. Poglejte, koliko je storil Karitas! Vse prekaša, pa ne bi, če bi se začeli spraševati, kdo je pomoči vreden! Če se bomo odprli in se ponovno napajali ob pritokih novih ljudstev, kultur, znanj in vrednot (saj Evropa nima več vrednot, razen osebnega hedonizma), se bodo rodile bogatejše kulture. Od nas je odvisno, katere vrednote bodo prežive I e. Je pa jasno, da ne bo niko I i več tako, kot je bil o. Tako kot ne boš nikoli več mlad. Evro pa pa je sta ra šovi ni stična dama, ki bi rada živela na račun drugih. Še vedno je fašistoidna! (Pa smo mi Slovenci kaj boljši? Upam, da smo!) Habjan: Se vam ne zdi, da če se preveč ukvarjamo s preteklostjo, zanemarjamo prihodnost? Vidrih Perkova: (Smeh) Kdo se lahko ukvarja s prihodnostjo, če ne pozna preteklosti? Poglejte izobražence, ki še danes znaj o na pamet latinske in grške avtorje. A veste, kako Francozi ali Italijani, kijih imamo za čudake, poznajo svojo zgodovino? Slovencem pa je vseeno. Brez preteklosti ne morete razumeti svojega življenja. Ko predstavljaš kulturno dediščino, jo predstaviš na ta način, da človek lahko iz oddaljenosti prepozna značilnosti svojega časa. I njih razume. Se pravi, da razume, kaj se mu dogaja, razume vzorce družbenega delovanja in tudi razume, da smo jih izbrali sami. Oddahnila sem si ob prihodu beguncev v Avstrijo in Nemčijo, ker so jih pozdravili in sprejeli, kajti če bi bilo obratno (in kazalo je že tako!), imamo vzorec iz časa nacizma in fašizma. To, kar počnejo Čehi, Slovaki in Madžari, je s kulturnega in človeškega vidika slabo. Bog ne daj, da bi se to zgodilo še pri nas. To je fašizem, ki pa se mu Evropa očitno ne želi zoperstaviti z izoblikovano begunsko politiko! (Primorci se tega še spom nimo!). Habjan: Zakaj se Slovenci ne zavedamo toliko svojih korenin kot tujci? Vidrih Perkova: To je kompleksno vprašanje. Zgledujem se pri Italijanih, Francozih, Nemcih. Njihove države so stare, nacionalne države so nastale v drugi polovici 19. stol. Takrat so se oprij e I i vseh možnih zgodovin, literatur in jezikov, povlekli iz preteklosti Danteja, ko še ni bilo nobenega duha o Italijanih, pa Tevtoburški gozd, pa Kelte itd. Preteklost so mitizirali, ustvarili so kulturno podlago za razvoj svoje države in so dobro izobraženi. Vendar ne pozabite, govorimo o kolonialistični in imperialistični rabi preteklosti. S pomočjo dediščinskih ved to razumemo. Angleži so v drugi polovici 19. stol. izkopali več podeželskih rimskih vil kot kdajkoli prej, ker so bili sami kolonialisti. Tudi Rimljani so bili kolonialisti. Razstavljena rimska vila je simbolno, brez-besedno sporočilo: »Glejte, kakšno korist imajo kolonizirane dežele od kolonistov!« Razumeti je treba tudi politično vlogo in šole, ki so k temu naravnane, temu rečemo danes avtorizirani dediščinski diskurz, ki nas žejne vodi skozi ideologije, ne da bi to opazili. Meni se zdi katastrofalno, da se ne učimo latinščine in grščine, pa tudi nemščine, ne znamo več italijansko in nobenega slovanskega jezika. Mi smo si potrgali aorte z izgonom slovanskih jezikov iz šol! Pa nisem ostalgična (jugonostalgična). To je del naše preteklosti, naših kulturnih korenin, ki jih moramo dobro poznati, kritično zreti in razlikovati vidike, da bi razumeli komplicirano sedanjost. S tem se je treba ukvarjati, o tem je treba govoriti. Tako kot boste otroku, ki mu niko I i ne poj a-snite svojega življenja, tujec in on vam bo tujec in vas bo pozabil, ker mu niste nič pomenili. Čeravno ste mu starš! Habjan: Se v Sloveniji še kje skrivajo ostanki rimskega cesarstva? Vidrih Perkova: Pod vsakim kvadratnim metrom! Na predavanju (Arhiv Verene Vidrih Perko) Slovenija je bila prehodna dežela od prazgodovine naprej. Tu so vrata za Italijo. Poglejte, kako doživljamo preteklost. Slovenija je bila vključena v rimsko cesarstvo, zahod v samo matično Ita I ij o, vzhod in jug pa v province. Vse pomembne prazgodovinske in kasnejše poti so potekale čez naše območje. Sedaj pa bi se drugemu tiru kar odpovedali. Zakaj že? Med drugim ima gradnja tudi ogromen raziskovalni naboj, je odličen kulturni kapital za Slovenijo, ki ga je treba čimprej zgrabiti. Arheologi so spremljali vse posege pri gradnji avtocest in Slovenci smo obogateli za izjemno pomembna znanja o preteklosti in za novo raziskovalno metodologijo, ki nam jo mnogi zavidajo. Dejansko pa smo v trenutku, ko se sprašujemo, ali bo ta arheološki raziskovalni center sploh še deloval, ker so sredstva zmanjšana na minimum. Na plače. Bomo pustili uničenju, kar je pod vsako pedjo zemlje? Bomo zgolj izkopali? Bomo vpletli tudi lokalne skupnosti in dali dediščini odločilen ekonomski in razvojni naboj? Poglejte Kamnik, od prazgodovine naprej je bil središče kulturnih mešanj in vplivov, enako lahko rečemo za Kranj. Vsaka lopata, ki jo dvignejo, ima zgodovino. Tone keramike sprejemamo v muzej, imamo fantastično preteklost, a ne znamo z njo uprav Ijati tako, da bi postala naše pravo (razvojno, ekonomsko in duhovno) bogastvo. Ne moremo vsega izkopati, lahko pa vse uničimo z neprofesionalnim pristopom, ki ne ustreza sodobni družbi in potrebam ljudi. Naše dediščinske službe služijo najprej ljudem in šele nato preprečevanju uničevanja in ohranjanju. Slovenija ima prehodno vlogo med kulturami, germanskim, romanskim in madžarskim svetom. Še danes dobro razumemo jezike in kulture. To bi morali izkoristiti, tukaj je naša najbogatejša dediščina, razumevanje časa in prostora. Mediacija med vzhodom in zahodom. Če tega ne bomo nadaljevali, bomo izgubili. Habjan: Kakšna je vloga muzejev v sodobnem svetu? Zagovarjate tezo, da je muzej medij, komunikacija. Nam lahko to bolj natančno pojasnite? Vidrih Perkova: Muzej je prostor komunikacije, ker je medij dejansko postal z družbenimi spremembami. Naloga muzejev je prepoznati potrebe družbe, izluščiti iz kulturne dediščine aktualna sporočila injih posredovati javnosti. Nič vam ne pove, če slišite 500 podatkov o Babilonu, ker si tega ne boste zapomnili. Če pa to povem na aktualiziran način, zakaj so napadli in uničili Sirijo? Ker je bila nevarna s svojo kulturno drugačnostjo in je varovala trgovske prehode ... se takoj razumeva, ker oba veva, kako je danes s tem! Skratka, muzej mora aktualizirati te podatke iz preteklosti, jih postaviti v kontekst sodobnega sveta, jim dati pripovedni naboj in medijski šarm (smo v dobi mnogih medijev!), da bi lahko vplival na preoblikovanje družbe. To je komunikacija. Muzealec ne more več samo čepeti na kupu in le varovati, zbirati in raziskovati ter biti znanstvenik, pač pa je muzealec družbeno aktiven, na neki način mora razumeti potrebe družbe, svojo javnost, jo raziskovati in združevati vsa področja, zavode, zasebne zbiratelje ... Konec je s sinekuro (tega sporočila pa naši muzealci niso najbolj veseli!). Kakšen je sodobni muzej? Je tak, da zna in razu- 241 242 me svojo vlogo, da dobro skrbi za zbirke, da raziskuje gradivo, jih odpira javnosti, dobro sodeluje z drugimi instituti, deluje interdisciplinarno, dobro pozna svojo publiko in s tem gradivom dela povezovalno v družbi in prevzema kompleksne in sodobne vloge. Sodobni muzej naj bo zanimiv in kritičen. Kdaj ste pri nas videli kakšno kritično razstavo? Že dolgo ne. Pa bistvo ni v tem. Sodobni muzej i so eko muzej i, a se Slovencem navkljub nenehnemu strokovnemu napenjanju niti eden ne izleže. Vsi propadejo v stanju zarodka, ker strokovnjaki ne razumemo dobro svoje družbene vloge. No, je še druga razlaga, morda pa se nočejo odpovedati politični dobrobiti in se postaviti na nasprotni breg. Z javnostjo ne moreš kar naprej manipulirati, te kmalu spregleda! Habjan: Pri uvajanju študija heritologije na Filozofski fakulteti ste orali ledino. Za kaj gre pri tem in v čem je po mem bnost tega štu dija za Slovenijo? Vidrih Perkova: No, nisem ora I a sama, bi I o nas je sedem, toda pri vsakodnevnem oranju sva običajno sami z odlično strokovnjakinjo dr. Jelko Pirkovič. Zgodilo pa seje takole: Kot arheologinja z doktoratom sem vodila razred otrok v Mestnem muzeju v Ljubljani. Eno uro so me poslušali in postajali čedalje bolj bledi, učiteljica pa je stala čisto odsotna pri vratih. Od teh otrok nikoli več nihče ne bo prišel v muzej. Vse sem pobiIa s tisoči podatkov! Takoj mi je bi I o jasno, da tega ne morem več početi. Takrat so me poslaIi na Češko na Unescove po I etne šo I e in tam sem se sreča I a s prof. Stranskim, prof. Maroevicem, prof. Šolo in mnogimi, ki so ustanovili evropsko muzeologijo. To je veda, ki preučuje pogoje za nastanek muzeja in razvoj muzejev ter kakšna je njihova družbena vloga. Dediščina paje mnogo več, to pa preučuje heritologija, njen pomembni del je muzeologija. In to je moje področje. Danes ni problem muzej, ker pride dediščina tja na neki način že mrtva, iztrgana iz konteksta, ampak je problem dediščina v našem okolju. Muzej mora delovati tako, da ljudi uči spoštovati, ljubiti, uživati in ohranjati dediščino v vsakdanjem življenju kot kvaliteto našega življenja. Ljudje se morajo tega zavedati in jo ohranjati z načinom življenja. Ne da kar nekaj zaplešemo, ko pridejo turisti, ker so tako delali naši predniki ... pa na vozovih vlačimo mlatilnice skozi mesta, pa se oblačimo v neke cunje, ki nimajo nič skupnega z realnostjo! To je dediščinska farsa, tega nihče ne mara, ljudem se upira (podobno kot se nam upirajo cenene, kitajske kopije, ki nimajo čisto nobene vrednosti!). To, kar nam lahko nekaj pomeni, je dediščina, s katero živimo. Hiša, ki smo jo obnovili, ne z lažno romantiko, ampak z občutkom za vrednote! Švedi imajo opremo staro 100 let in gledajo, da se jo bo ohranjalo čim dlje, ker je to kvaliteta življenja. Plesi? Pesmi? Prehrana? Da, seveda, ampak najprej za nas same, šele nato bodo prišli tudi drugi in nas občudovali. Dediščina ni naprodaj, je pa prvovrstni turistični izdelek, vendar ne za masovni turizem. Turizem jo zlahka za vedno uniči! Heritologijo je začel širiti prof. Tomislav ŠoIa injaz sem se učila od njega. S kolegi smo skušali uvesti muzeologijo, a dolgo ni šlo. Zdaj z Jelko Pirkovič ob sobotah vodiva heritološke seminarje, kjer skrbimo za pretok znanj med strokovnjaki in javnostjo, med mladimi in izkušenimi. Vabimo strokovnjake iz vse Slovenije, skušamo rasti v razumevanju, kaj je dediščina, čemu služi. To je vprašanje smisla, to je teleološko vprašanje, zakaj muzeji so, kaj je smisel naše službe, kaj pomeni za človeštvo, kaj za našo družbo. Slovencev bo konec tisti hip, ko bomo izgubili svojo dediščino, najdragocenejši je jezik. S tem pa izgubi tudi človeštvo. Zato je bistvenega pomena učenje dialoškosti, spoštovanja do sebe in drugih. To sem poskušala tudi na ministrstvu. Probleme, ki smo jih imeli, smo dali na mizo, jih razgrnili in pet strokovnjakov je povedalo svoja stališča in tako smo prišli do sprejemljivih, najbržtudi do dobrih rešitev. Koto podpiše pet strokovnjakov, potem temu tudi en ali deset politikov težko karkoli očita. Ampak to ni bilo najbolj zaželeno. Rimljani so temu rekli divide et impera. Habjan: Kakšno dediščino pa ima Kamnik? Vidrih Perkova: Kamnik je izredno bogat, ima tudi izjemno arheološko preteklost, poglejte samo Sadni-karjevo zbirko. Če pa ga gledamo kot mesto, potemje pomembna predvsem industrijska dediščina. Toda tu je zamujenih vsaj 20 let, objekti propadajo, ne vemo, kaj bi s tem naredili, vsi čakajo. Ljudje prihajajo tudi na ministrstvo in sprašujejo, kaj boste pa naredili? Pravilno vprašanje pa bi bilo: kaj bomo mi, Kamničani, naredili za to, da ne bo propadalo? Ali nam to kaj pomeni? Ali bomo poiskali rešitev? To ni vprašanje za »one«, pač pa za nas. Jaz sem v Kamniku 40 let in Kamnik propada 40 let. Morali bi pogledati k Hrvatom, kako so za podobne probleme našli rešitve, našli evropska sredstva. V Prekmurju imajo celo vrsto projektov, ker je Ljubljana nanje pač pozabila. Enako bi morali Kamničani poiskati dobre evropske projekte, sami preštudirati, kaj bi radi, kako bi to speljali in se povezati. En sam tega ne zmore. Muzej ima premalo aktivno vlogo, povezati bi se moral s knjižnico, ki je zelo aktivna. Pa z gospodarstveniki, karjihje, in tudi s politiki,jih dobiti na svojo stran in pripeljati tiste, ki jih prostor zanima, kajti prostor je danes kapital odločilnega pomena. Tu bi moralo začeti in v gospodarski razvoj bi morali vključiti te industrijske objekte, kar jih pač je. Naj ponovim evropska priporočilo, ohranjanje dediščine ni strošek, ampak investicija! Habjan: Bi bili pri tem pripravljeni sodelovati? Vidrih Perkova: Seveda, vedno. Jože Arko1 Stebljevek 2a, Laze v Tuhinju drustvo.dogodek@gmail.com Rok Benkovič - svetovni prvak v smučarskih skokih 2005 Prispevek predstavlja športno pot skakalca in letalca Roka Benkoviča, kije bil leta 2003 svetovni mladinski podprvak, 19. februarja 2005 je v Oberstdorfu v Nemčiji postal svetovni prvak na srednji skakalnici in z ekipo Slovenije osvojil še bronasto medaljo. Leta 2005 je v Planici postavil državni rekord - 226 metrov. Skakalec opisuje svoje začetke, trenerje, druge skakalce, evforijo ob zmagah, občutke pri nastopih na največjih skakalnicah in sedanjo pot. V zapisu so tudi izjave pomembnih funkcionarjev in športnih delavcev, ki so sodelovali z njim. Ključne besede: skakalec Rok Benkovič, svetovni mladinski podprvak, svetovni prvak, državni rekord, trenerji, reprezentanca This article presents the sports career of ski jumper and flyer Rok Benkovič, who became the World junior vice-champion in 2003. In Oberstdorf, Germany, he became the World champion on the normal hill on February 19, 2005 and the next day he won a bronze medal with Slovene team. In 2005 he set the national distance record of 226 m in Planica. The jumper describes his beginnings, trainers, other jumpers, the euphoria at victories, the competitions, feelings before the competition on the biggest hills and his current way of life. As well, there are some statements of important officials and sports workers who cooperated with him. Key words: jumper Rok Benkovič, World junior vice-champion, World champion, national distance record, trainers, representa ti ve team Dejavniki uspeha Za zgodovinski dosežek se mora poleg izjemnih telesnih in psihofizičnih lastnosti skakalca v celoto združiti še vrsta drugih dejavnikov in okoliščin. V prvi vrsti gre za izjemen talent, ki ga je Rok podedoval po očetu Zvonetu, kije bil med prvimi pogumnimi in drznimi letalci na zmaj u, ki so si upa l i leteti z Ve l ike planine v do l ino proti Kamniku. Žal se je na enem od po l etov poškodoval in ostal na invalidskem vozičku, pa vendar doživel sinov in tudi svoj veličastni dan. S sinovo zmago je bil poplačan tudi trud mame Erike, ki je dnevno vozila Roka na treninge in ga spodbujala ter podpirala na športni poti. Rok je večkrat poudaril, da se je za skoke navdušil ob gledanju Primoža Peterke, ki je bil njegov prvi vzornik. Omenja tudi trenerja Aleša Selaka. Pravi trenerji so izjemnega pomena za uspeh posameznikov, česar se marsikdaj premalo zavedamo. 1 Diplomirani ekonomist, upokojeni častnik Slovenske vojske, polkovnik. Tudi tradicija smučarskih skokov in Planica kot zibelka smučarskih poletov sta pomembni za uspehe slovenskih skakalcev. Za vsakega v svojem obdobju. Zelo pomemben dejavnik je tudi podpora navijačev in splošna naklonjenostjavnosti do skakalcev. Seveda so si to s trdim in vztrajnim delom tudi zaslužili. Rok pri svojih izjemnih dosežkih nikoli ne pozabi omeniti zaslug klubskega trenerja Aleša Selaka. Planica in uspehi slovenskih skakalcev »Čarobna Planica ni samo zibelka smučarskih poletov, je veliko več, je pojem slovenstva, saj živi v neštetih srcih po naši deželi. Za Slovenijo je večina takratne monarhistične Evrope prvič slišala prav po zaslugi Planice, ko je leta 1936 prvi človek na svetu s smučmi poletel osupljivih 100 m. Gre za mejnik, ko je v tedanji kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji Planica v srcih Slovencev postajala svetinja, ki je z leti dobivala čedalje večji lesk in vse večje spoštovanje,«je v knjigi o izjemnem konstruktorju skakalnic Janezu Gorišku zapisal Tone Fornezzi. Brez tradicije in zgodovine ne gre. Najpomembnejši uspehi skakalcev in prelomnice v zgodovini Planice so bili: - svetovni rekord Jožeta Šlibarja leta 1961, - zgraditev letalnice bratov Gorišek leta 1969, - prvi polet Finca Tonija Nieminena preko 200 m v Planici leta 1994, - svetovni prvaki iz Slovenije: Franci Petek, Rok Benkovič, Robert Kranjec, Peter Prevc in osvojene medalje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, - dvakratna skupna zmaga v Svetovnem pokalu v sezonah 1996/97 in 1997/98 ter zmagoslavje Primoža Peterke na Novoletni turneji 1996/97, - izjemni nastopi Petra Prevca v sezoni 2015/16 z osvojitvijo skupne zmage v Svetovnem pokalu, zmagoslavjem na Novoletni turneji in osvojitvijo naslova svetovnega prvaka v poletih v Kulmu, - zgraditev nordijskega centra v Planici leta 2015, - svetovni rekord Petra Prevca 250 m vVikersundu 2015, - trojne zmage v svetovnem pokalu in dvojne zmage bratov Prevc. Vsem prireditvam v Planici so prisostvovale množice navijačev in občudovalcev in so prerasle v nacionalni praznik. Najpomembnejši uspehi Roka Benkoviča Rok Benkovič je že na začetku športne poti pokazal svojo izjemno nadarjenost, saj je zmagoval in premagoval tekmece na tekmah mlajših kategorij. Zablestel je na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer je osvojil srebrno medaljo. Premagal ga je le Avstrijec Thomas Morgenstern, ki je tudi v članski konkurenci dosegal odlične rezultate. Prvenstvo je bilo v Solleftei na Švedskem, tekma pa je bila 6. februarja 2003. Tudi na tekmi ekip se je Rok veselil srebra. Pri sedemnajstih letih je že nastopil na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v Val di Fiemme v Italiji. Zasedel je 31. mesto, z ekipo pa je bil četrti. Na 243 Rok Benkovič po zmagoslavju. Kamničani, Mengšani in Slovenija je dobila svetovnega prvaka v smučarskih skokih. (Vir: Nedelo 20. 2. 2005, foto: Matej Družnik) CD O HA CD O CL koncu sezone je dosegel tudi prvo vidnejšo uvrstitev na tekmah svetovnega pokala, saj je na slovitem Hol-menkolnu v Oslu osvoj il 8. mesto in leto kasnej e 5. mesto v Salt Lake Cityju. Slovenija je tedaj dobila nov skakalni biser. Istega leta je že nastopil na velikanki v Planici in pri sedemnajstih letih dokazal velik pogum. Zasedel je 16. mesto. Njegova ekipa pa je bila peta. 244 Rok v značilnem letu Slovenija je doslej imela štiri svetovne prvake: Francija Petka 1991, Roka Benkoviča 2005, Roberta Kranjca 2012 in Petra Prevca 2016. Šampioni na športno-zabavni prireditvi Stari orli v Sebenjah pri Tržiču. (Foto: Jože Arko 10. 5. 2014) Leto 2005 je bilo najbolj uspešno, saj je postal svetovni prvak in z ekipo osvojil bron. To leto je v Planici poletel do novega slovenskega rekorda 226 m, že eno leto je imel osebni rekord 215 metrov. Rok Benkovič kljub uspehom ostaja skromen in dober fant. Išče pozitivne strani življenja. V intervjuju za Polet je dejal: »Matjaž Zupan je izjemen strokovnjak, ki zelo dobro čuti posebnosti posameznega tekmovalca. Primož Ulaga pa je direktor, ki odlično skrbi za nas. V vsem smo primerljivi z drugimi reprezentancami, imamo vrhunske možnosti za delo, vrhunsko opremo, vse, kar potrebujemo, nihče nima niti najmanjšega razloga, da bi se pritoževal. Seveda bi bilo lepo, če bi doma imeli urejen center za trening in bi manj potovali, a to ni več v Primoževih močeh. Sem tip skakalca, ki med pripravami na skok ne potrebuje veliko miru ali posebej veliko prostora zase. Midva bi se lahko nekaj minut prej pogovarjala, a bi se jaz tudi med pogovorom po svoje osredotočil na skok.« Osnovna predstavitev, začetki športne poti Rok Benkovič je bil rojen 20. marca 1986 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Šiški. O začetku športne poti pravi: »Smučarski skoki so mi bi I i vedno blizu in všeč. Redno sem sprem Ial takratne uspehe Primoža Peterke. Prav on ima zasluge, da sem začel skakati. Gledal sem njegove izjemne skoke po televiziji in navijal zanj. Hodili smo tudi na tekme v Planico. Ko so v Mengšu ustanovi I i smučar-sko-skakalni klub, sem začel trenirati. Takrat sem imel 11 let. Nekateri so govoriI i, da sem prestar. Klubski trener Aleš Se I ak me je spodbuj al, naj poskusim, pa bomo videli. V nadaljnjih desetih letih pa sem skokom posvetil večino časa.« Pred skokije Rok treniral tudi smučanje, gimnastiko in tenis, kar je prav gotovo dobra osnova tudi za skakalca. Ima idealno postavo za skakalca sodobnega časa. Zanimivo je tudi, da nikoli ni imel problemov s težo, kar je za nekatere skakalce kar velik problem. Urška Tomec v članku v Kamniškem občanu zapiše mnenje Rokove mame Erike: »Rok je vztraj en v stvareh, ki ga zanimajo. Na prvem mestu so to skoki, ne zaostaj a vožnja z motorjem. Zdi se, da se loti vsega, kar je povezanega s čelado. Privlači ga vse, kar je adrenalinsko in nenavadno. Je odkritosrčen in pove svoje mnenje. Ne zanemarja obveznosti in je zelo načrten. Je delaven, treninga in tekem praktično ni izpustil.« Oče Zvone opiše sinove lastnosti: »Je pošten, odkrit in odprt fant. Ni zahrbten, se vključuje v družbo in je prilagodljiv. Zna uveljaviti svoje vrednote in želje, je lepo vzgojen in ima rad naravo, ljudi in živali.« Tudi zaradi opisanih lastnosti je Rok postal svetovni prvak, kajti šampione odlikujejo pozitivne lastnosti in značaj. Po končani športni poti je uspešno opravil maturo in se lotil študija. Postal je diplomirani inženir medijske produkcije. V svoji stroki dela kot samozaposlen. Ukvarja se z videom, fotografijo, grafiko. Svetovno prvenstvo Oberstdorf 2005 Začetek sezone, v kateri je Rok postal svetovni prvak in smo dobili ekipni bron, ni bil za slovensko reprezentanco po rezultatih nič posebnega, celo nasprotno, bil je slab. »Januarj a je bi I o res vse turbuI entno, vse je bi I o veI iko nasprotje od tega, kar sem pričakoval. 245 246 Vedel pa sem, da se mora odpreti. Nobene prave razlage nisem imel, zakaj mi ne gre, še posebno na tekmah. Poletni del priprav je bil dober, kondicijsko sem bil odlično pripravIen in tudi na treningih so mi občasno uspevali skoki, ki so bili blizu vrhunskim. Imel sem manjše težave s počepom in z Matjažem Zupanom sva naredila korekcijo, kije bila morda odločilna. Nekako nama je le uspelo, da sva umirila moj počep. Lahko bi rekel, daje drobna sprememba naredila veliko, odločilno razliko,« je dejal Rok v intervjuju za Polet po osvojitvi naslova prvaka. Tudi danes ne pozablja svojega klubskega trenerja Aleša Se I aka, ki mu je vedno stal ob strani in mu je za to posebej hvaležen. Tudi v času pred svetovnim prvenstvom sta skupaj trenirala v Zakopanih in iskala ter tudi našla boljšo formo. Na novoletni turneji je zmagal Ahonen pred Holl-wathom, Morgensternom, Malyzsem in Jando. Ti tekmovalci so veljali tudi za favorite na svetovnem prvenstvu. Naši so na novoletni turneji v skupni razvrstitvi zasedli skromna mesta, še najboljšije bil Damjan na 23. mestu. Ker ni bi I o rezultatov, je bi I o že med novoletno turnejo kar nekaj zapletov glede vodenja skakalcev. Rok je v sezoni skakal spremen Ij'ivo, imel pa je uvrstitve tudi med deseterico, na zadnji tekmi pred svetovnim prvenstvom je bil na veliki skakalnici v Pra-gelatu 8., ekipno pa je bila Slovenija druga. Zanj in tudi za naše ostale skakalce je veljalo, da jim ustrezajo večje naprave. To nekako velja še danes. Verjetno so naši najboljši na letalnicah prav zaradi Planice. Na skakalnem stadionu v bavarskem Oberstdorfu se je zbra lo bli zu 25.000 gle dal cev, ki za gotovo ni so priča kovali zma ge na še ga ska kal ca, ki je bil tedaj v točkovanju za svetovni pokal na 28. mestu. Drugi je bil Čeh Jakub Janda, tretji pa Finec Janne Ahonen. Rok je bil tedaj dij ak Gimnazij e Šiška in je ve Ijal za trdno osebnost. Kljub slabšim rezultatom pa je bil trenerski dvojec Zupan in Janus znan po tem, da sta v ekipi vladali dobro vzdušje in razpoloženje. To je verjetno tudi botrovalo ekipnemu uspehu. Ekipa je bila mlada, sestavljena iz 19-letnikov Benkoviča in Bogataja, Damj an je imel 21, Peterka pa 26 let. Rok Benkovič se spominja: »V spominu imam res lepo prvenstvo. Na prizorišče sem prišel v dobri formi. Ker sem vedel, da se lahko borim za najvišja mesta, mi je bi I o še to I iko lepše in lažje skakati. Že na treningih mi je šlo dobro. Na tekmi sem bil vodilni po prvi seriji in v mislih sem imel le to, da v fina I u začrtani cilj izpeljem do konca. Uspelo mi je. Prvi, ki mi je skočil v obj em, je bil Jernej Damj an. Tudi on je bil blizu medalji, zato smo bili potem na ekipni tekmi vsi še bolj veseli, da nam je uspelo priti do moštvenega brona. Tudi tista tekma je bila čudovita. Ko medaljo osvojiš z reprezentančnimi kolegi,je to nekaj posebnega.« V izjavi za Slovensko tiskovno agencijo je Rok dejal: »Težko je povedati, kako sem vesel. Zadnje dni sem skakal zelo dobro, da pa bi lahko postal svetovni prvak, si niti v sanjah nisem mislil. Pokazal sem dva fantastična skoka in hvaIa bogu, da mije to po slabi sezoni uspelo na največji tekmi. Med serijama nisem bil nervozen, saj sem si zaupal in sem vedel, da lahko dobro opravim.« Nemški mediji so na naslovnicah ob Rokovi zmagi zapisa I i: »Rok koncert pod Senčno goro v Oberstdorfu«. Po tekmi so svetovnega prvaka v tiskovnem središču pod skakalnico novinarji z vsega sveta zasuli z vprašanji. Rok je odgovarjal v izbrani angleščini: »Sem in bom ostal Rok Benkovič, kakršen sem bil do pred nekaj urami. Razlika je samo ta, da sem medtem postal bogatejši za zlato kolajno.« Rok je prisluhnil tudi drugouvrščenemu J. Jandi, ki seje zeIo veseIil srebrnega odličja, skupaj s svojim trenerjem Vasjem Baj-cem. Tudi do tedaj daleč najboljši posameznik sezone Jane Ahonen, kije serijsko zmagoval na kar dvanajstih tekmah sezone in bil zmagovalec novoletne turneje, ni kazal razočaranja in je iskreno čestital našemu šam-pionu. Jaka Lucu je zapisal: »Jane Ahonen, prvi favorit prvenstva, je z nasmehom na obrazu, kar je zanj redko, Roka potrepljal po čeladi. Na svetu ga tisti trenutek ni bi I o človeka, ki bi lahko z več avtoritete in bolj po šampionsko čestital Benkoviču, kotje to storil Ahonen. Šampion nad šampioni je Roka vzel za svojega, za nekoga, ki je na dan, ko so mu bi I e zvezde naklonjene, vzel, kar mu je bilo namenjeno. Ne da bi za hip zatrepetal in se morda ustrašil izjemne priložnosti in usodnosti trenutka.« Novinar Oto Giacomelli je tedaj zapisal: »Svetovnih prvakov Slovenija ne slavi prav pogosto. To vedo tudi tuji novinarski kolegi, funkcionarji in trenerji iz konkurenčnih taborov. Čestitke vsem so kar deževale, najlepši občutek paje bil, ker so bile iskrene in izražaIe odkrito občudovanje fenomenalnega dosežka našega šampi o na. Pota športnega uspeha pa so zapletena, čeprav se zdij o po uresničitvi sanjskih dosežkov preprosta. Koliko naključij se mora v tako zahtevni nepredvidljivi športni panogi ujeti v zmagovito zgodbo. Zanjo je treba dolga leta garati, se učiti tudi na napakah, predvsem pa vanjo neomajno verjeti.« Goran Janus je bil tedaj pomočnik trenerja Matjaža Zupana. Povedal je: »Tudi ko nam ni šlo po željah in nismo bili več deležni nedeljenega zaupanja, smo verjeli v naše fante in naše delo. Za takšen uspeh se mora v smučarskih skokih vse srečno ujeti. In tudi narava te ne sme izdati. Marsikdaj smo žalostni zapuščali arene skakalnic, drugi pa so se veselili. Danes sta Rok in Jernej osrečila nas.« Rezultati, srednja skakalnica K-90: 1. Benkovič (Slo) 256,0 (101, 91), 2. Janda (Češ) 249,5 (96, 91,5), 3. Ahonen (Fin) 249,0 (97, 92), 4. Romoren (Nor) 248,0 (98,5, 89,5), 5. Spath (Nem) 247,5 (97, 92), skupaj 6. Damjan (Slo) 246,0 (99,5, 89,5), Lo-itzl 246,0 (93, 94,5), Malysz 246,0 (94,5, 93), 32. Peterka 113,0 (89,5), 40. Bogataj 107.5 (88). Ekipna tekma je bila zelo napeta do konca. Potekala je tudi v neugodnih snežnih razmerah. Po prvi seriji, v kateri je bila Slovenija četrta, je zaradi vse močnejšega sneženja grozila odpoved druge serije in s tem bi bilo konec sanj o medalji. Odločalje obračun med Ahonenom in Damjanom. Slovenec je imel nekaj prednosti, ki jo je kljub nekoliko slabšemu skoku od Fin-čevega ob dr žal za točko in pol. Veselje po novi kolajni Na čelu moštva še k drugi kolajni - Svetovni prvak na srednji skakalnici Rok Benkovič (na fotografiji drugi z desne) je skupaj z Jernejem Damjanor (prvi z desne) in Primožem Peterko (drugi z desne) ter Juretom Bogatajem v Oberstdorfu osvojil tudi prvo (bronasto) ekipno kolajno slovenskih sk; kalcev na svetovnih prvenstvih. Rok Benkovič, senzacionalni šampion na srednji skakalnici na SP 2005 v Oberstdorfu Kos mu ni bil ne Janda ne Ahonen Ekipa Slovenije je v razburljivem boju s Finci zasedla tretje mesto. Zmagali so Avstrijci pred Nemci. (Vir: Delo 27. 12. 2005, Šport v letu 2005, foto: Matej Družnik) CÜ o HA CD O CL je bi lo ne po pi sno. »To ni res. Pred drugim skokom sem si rekel, da ne bom pokvaril uvrstitve, tako kot sem jo včeraj. Uspe lo mi je in zdaj imam ko lajno, kar je neverjetno,« je bil vesel Damjan, Benkovič paje k temu dodal: »V dveh dneh dve kolajni. Neverjetno, tega si nisem mislil. Danes so bile razmere zelo težke, a smo jih premagali. Zdaj bomo malo več proslavljali.« Rok se je na primeren način oddolžil tudi svojemu vzorniku Peterki, saj je z Damjanom prispeval največji de I ež k skupnemu uspehu, ki se ga je Primož še posebej veselil, saj mu v tistem obdobju ni šlo najbolje. Rok se je izkazal tudi s 5. mestom na ve I iki skakalnici in bil v igri za ko I ajno tudi na njej, a je tekmo nazadnje končal na petem mestu, 4,2 točke za tretjim Jando. Zmagal je Ahonen pred Norvežanom Lj0kels0-yem. Ekipno so bili Slovenci na veliki skakalnici četrti za Avstrijci, Finci in Norvežani. Rezultati, ekipno, srednja skakalnica K-90: 1. Avstrija 970,5 (Loitzl, Widholzl, Morgenstern, Hollwarth), 2. Nemčij a 964,0 (Neumayer, Schmitt, Uhrmann, Spath), 3. Slovenija 929,5 (Peterka, Bogataj, Damjan, Benkovič), 4. Finska 928,0 (M. Hautamaki, J. Hautamaki, Jussilainen, Ahonen), 5. Rusija 899,5. Po vrnitvi v domovino je vladala prava »skakalna« evforija. Rok se tistih dogodkov spominja: »Drži, pripravili so nam veliko sprejemov, ogromno ljudi nas je prišlo pozdravit in nam čestitat. Veliko je bilo seveda medijske prisotnosti, vprašanj novinarjev in intervjujev kar ni bi I o konca. Zadeve so bi I e obvezne in sem jih profesionalno izvedel, vendar lahko rečem, da sem vedno bolj užival v skakanju kot v drugih spremljevalnih zadevah.« V medijih in časopisju je bila vrsta intervjujev, ocen in mnenj o izjemnosti Rokovega dosežka. Novinar Fran ci Bo žič je tedaj zapisal: »Na vel ikih zgodbah o uspehu, kakršna je bila Benkovičeva zmaga v bavarskem Oberstdorfu, temeljijo po novem tudi največje nacionalne identifikacije. Veličastna zmaga skromnega mladeniča v tekmi proti uveljavljeni svetovni eliti ponuja v deželi pod Alpami možnost za zmago tudi vsem dotlej malim, ubogim in razžaljenim.« Svetovni prvak iz leta 1991 Franci Petek je bil tedaj na prizorišču tekme inje dejal: »V finalu smo povsem zaupali Roku, saj je bil v tako dobri formi, da bi tudi ob ne povsem popolnem skoku zmagal. Ko mu je uspelo, sem se od sreče tudi malo zjokal.« Oberstdorf je tudi sicer srečen kraj slovenskih skakalcev, saj je tu v petek, 24. februarja 1961, Jože Šli-bar postal svetovni rekorder s 141 metri, Primož Ulaga paje postal svetovni podprvak v poletih leta 1988. Po veliki zmagi so bili pozabljeni tudi problemi. Razmere pred tem najbolje opiše J. Okorn: »Uspeh je neverjeten, saj polovico reprezentance sestavljajo debi-tanti. Po turbulencah, ki jih je doživljala reprezentanca 247 248 Avtogrami nosilcev medalj 2005, kijih je avtorju zapisa predal Jože Šlibar. v tej zimi, sta kar dve kolajni potrditev dobrega strokovnega dela M. Zupana in sodelavcev. Kolajne niso poraz Ulage, ki je skušal z zamenjavo Zupana spremeniti potek dogodkov in je dosegel, da so se vsi še resneje lotili dela. Smučarski šefi (Valant, Bukovnik, Kunstelj, Kalan) so odločitev Ulage stornirali in se že tolčejo po prsih ter petelinijo, kako modro so ravnali in se bodo slika I i na vseh mogočih sprejemih. Če sezona ne bi bila uspešna, bi krivdo zvalili na Zupana in Ulago ter se poskrili s pripombo, da so le amaterski športni delavci.« Letalnice in »lovci na daljave« Poleti na letalnicah so disciplina za junake. Rok si je upal že pri sedemnajstih letih preizkusiti planiško velikanko, kar je še en dokaz njegove izjemnosti. Danes bi moral za nastop pridobiti soglasje staršev in trenerjev. Rok Benkovič je leta 2005, prav na svoj 19. rojstni dan, v Planici kar dvakrat poletel 226 metrov, kar je bil tedaj državni rekord. Na isti prireditvi so enkrat izenačili in trikrat presegli dotedanji svetovni rekord. Končno znamko je postavil Norvežan Bjorn E. Romo-ren, ki je po I etel 239 metrov. Zadnji planiški rekord je veljal do leta 2011, ko je na prenovljeni velikanki v Vikersundu mejo rekorda premaknil Norvežan Johan R. Evensen, in sicer na 246,5 metra. Rok opisuje pripravo in občutke na letalnici: »Priprava na nastop je enaka kot na drugih ve I ikih skakalnicah, le koncentracija na poletje morda malce večja. So pa poleti res nekaj posebnega, ker na letalnicah ne treniramo. Strah me ni bil o niko I i, je pa prisotno ogromno adrenalina, sploh v Planici. Dodatno še zaradi domačih navijačev. Seveda želiš, da bi se predstavil v najboljši luči, da bi poIetel čim dlje. Občutke težko opišem, zagotovo pa so poleti najbolj zanimiva športna disciplina.« Kdor sprem fa skoke, ve, da leIalci danes na odskočnem mostu dosegajo hitrosti okoli 100 km/h, ko pa pristajajo pri rekordnih znamkah, se hitrost povečuje do 20 %, kar pomeni, da skakalci pri najdaljših poletih pristajajo pri okoli 120 km/h. Sodobni skakalni dresi in škarjasta tehnika letenja so omogočiIi, da so danes poleti lahko bistveno daljši in varnejši. Na otvoritvi letalnice bratov Gorišek v Planici leta 1969 so bile na primer zaletne hitrosti tudi blizu 115 km/h, v izteku pa skoraj 140. Tudi krivulja leta je bila precej višja. V takih pogojih je tedaj v Planici Manfred Wolf dosegel svetovni rekord pri 165 metrih. Zanimivo je tudi, da je skakal brez športnih očal in kape. O čeladi ali kombinezonih, vetrni izravnavi in podobnem tedaj sploh ni bilo govora. Tudi čas letenja seje s šestih sekund na začetku tisočletja podaljšal na osem, kar skakalci doživljajo kot pravo večnost. Bivši svetovni rekorder Peter Prevc je o rekordnem poletu 250 metrov lani v Vikersundu povedal: »Ko me je začelo dvigovati po doskočišču, sem si mislil - super. Takrat sem imel še čas za užitek ali dva. Opazoval sem črto, ki me je čakala kot zadnja, nadziral položaj tele sa in smuči, pri 220 metrih pa sem se začel pripravljati na doskok. Na srečo veliko treniramo v Planici, kjer se pristaja z večje višine, tako da s tem nisem imel večjih težav.« Skoki v Kamniku in Smučarsko-skakalni klub Mengeš V Kamniku se je do konca osemdesetih let kar veliko skakalo na smučeh. Pri tedanjem Smučarskem klubu Kamnik je bi I a tudi sekcij a za skoke, ki jo je v zadnjem obdobju vodil Milan Grzinčič. Na koncu Streli-ške ulice so bile štiri skakalnice. Na največji se je skaka I o do 50 metrov. Zaradi miI ih zim in pomanjkanja sredstev za nakup snežnega topa so skoki v Kamniku zamrli. Izkazalo se je, da je pri nas kar veliko talentov, ki pa so svoje sposobnosti morali pokazati v drugih okoljih, kar pa seveda ni nič narobe. Poleg Roka Ben-koviča se lahko ponašamo še z Matjažem Kladnikom in Matjažem Pungertarjem. Matjaž Kladnik je pravočasno odšel v SSK Ilirij a v Ljubljano in naredil uspešno reprezentančno kariero. Nastopal je na zimskih olimpijskih igrah v Lilleham-merju na Norveškem in svetovnih prvenstvih v Falu-nu na Švedskem in Thunder Bayu v Kanadi. Bil je tudi udeleženec svetovnih prvenstev na letalnicah v Kulmu in Planici ter član slovenske vrste na Novoletni turneji in drugih tekmovanjih. Ponaša se z lepimi uvrstitvami na svetovni ravni, tudi z rezultati med deseterico najboljših. Roka in člane bronaste ekipe Slovenije je na Glavnem trgu v Kamniku pričakala dvatisočglava množica na čelu s takratnim županom Tonetom Smolnikarjem. cu o >œ CD O CL Matjaž Pungertar, ki je imel vzornika v Roku Ben-koviču, je svoj o skakalno pot začel leta 2000 v SSK Men geš in je se daj A repre zen tant Slovenije. Do se ga odlične rezultate v celinskem pokalu, izkazal seje tudi z nastopi na najvišji ravni. Pokazal je tudi sposobnosti letalca, saj ima osebni rekord 212 metrov. Matjaž je zmagal tudi na tekmi poletne velike nagrade FIS leta 2013 v Alma-Ati v Kazahstanu. Skakalni centri v naši regiji so se v zadnjem obdobju »prese I iI i« v Mengeš in Ihan ter seveda v Mostec v Ljubljani, pred tem seje organizirano skakalo še v Moravčah in Dolu pri Ljubljani. Smučarsko-skakalni klub Mengeš se ponaša z nazivom Klub svetovnega in olimpijskega prvaka. Rok Benkovič je poskrbel za prvi del naziva, za drugi del pa Domžalčan Anže Lanišek, kije leta 2012 postal olimpijski prvak mladih v Innsbrucku. SSK Mengeš je bil ustanovfen 15. ju I ij a 1996 in ima svoj skakalni center v Zalokah. Do sedaj sta klub vodila dva predsednika, in sicer Brane Šuštar od ustanovitve do leta 2007, ko je naloge prevzel Matija Šarc iz Kamnika. Glavni trener v klubu je Aleš Se I ak, člani oziroma tekmovalci pa prihajajo iz občin Mengeš, Kamnik, Domžale, Komenda, Trzin ter tudi od drugod. Trener Aleš je vedno verj el v svoj e varovance, kar je zelo pomembno. Prepričanje bil tudi v Rokovo zmago na SP 2005. Klub deluje z veliko podporo Občine Mengeš in njenega župana Franca Jeriča. Franc seje izkazal že v začetku delovanja kluba, ko še ni bil župan. Tedaj je upravljal lokal Teater bar v Kulturnem domu Mengeš. V domači hiši ima lepo urejen fitnes, ki ga je dal v uporabo skakalcem, da so prostore lahko uporabljali po lastni presoji. Danes si takih zgodb ne moremo predstavljati. SSK Mengeš nastopa na različnih mednarodnih tekmovanjih, in sicer: COC, poletni Grand prix, svetovni pokal, Alpe-Adria. Pohvalno je predvsem to, da mladi dosegajo lepe uspehe. Tudi letos so bili zmagovalci alpsko-jadranskega pokala. Izjave in mnenja o Roku Benkoviču Aleš Selak, trener SSK Mengeš in Rokov trener: »Rok Benkovič je začel trenirati smučarske skoke dokaj pozno. Vedel je, da po številu treningov zaostaja za svojimi vrstniki. Prav zaradi tega pa je v njem tlela velika želja, da jih dohiti in prehiti. Roka sem kot trener 249 Reprezentanca 2005: Primož Peterka, Rok Benkovič, Jernej Damjan, Jure Bogataj, zadaj Matjaž Zupan in Goran Januš, desno Robert Kranjec cu o a >cn CD O CL 250 doživljal drugače kot ostale: velika želja, zagnanost, vztrajnost - same pozitivne lastnosti. Imel je vse, kar šampioni potrebujejo: močan odriv, lahkotnost pri odskoku, nizko telesno težo in pravilno telesno sorazmerje. Bil je tudi prvi med svojimi sovrstniki v Sloveniji, pri katerem sem uvedel vsakodnevni trening. Uvedel sem tudi vložke akrobatike, stabilizacije, ravnotežja in psi-ho I oga, kar takrat ni bi I o običajno. Vse to se je pokazalo za zelo dobro in sedaj to prakticirajo vse skakalne reprezentance. Najino trdo garanje in odrekanje (kar pa ni bi I o vedno lahko in enostavno zaradi rasti, pubertete, ljubezni itd.) je prineslo vrhunske dosežke. Roka jemljem bolj kot dobrega prijatelja, najina skupna pot je napletla to vez.« Jože Šlibar, svetovni prvak v smučarskih poletih 1961: »Čeprav je Rok Benkovič prekmalu končal športno pot, je primer uspešne poti športnika. S skoki je začel razmeroma pozno, vendar je pod vodstvom klubskega trenerja Aleša Selaka zelo dobro in uspešno napredoval. Kmalu so ga opazili in Primož Ulaga, takratni direktor nordijskih disciplin, ga je vključil v reprezentanco, ki jo je treniral Matjaž Zupan. Že zelo mlad, pri 17 letih, je nastopil posamezno in v ekipi na svetovnem nordijskem prvenstvu v Val di Fiemme v Italiji. Seveda se je najbolj izkazal na SP v Oberstdorfu. Bil je zmagovalec, dobitnik zlate medalje ter prejemnik bronaste meda Ije na ekipni tekmi. Tudi letel je odlično, spominjam se ga iz Planice 2005, ko je postavil državni rekord pri 226 metrih. V najboljših letih za skoke, pri 21 letih, ga ni bi I o več med skakalci. Škoda, odšel je prehitro in tudi brez obrazložitve. Ni tudi osamljen primer, kar nekaj je slovenskih športnikov, ki se odločijo in končajo svojo športno kariero v mladih letih. Sprašujem se, kje so vzroki za to.« Primož Ulaga, devet zmag v svetovnem pokalu, ekipno srebro ZOI Calgary 1988, svetovni podprvak v poletih, bivši direktor nordijskih reprezentanc in predsednik Smučarske zveze Slovenije: »Rok je bil pravi skakalni talent, kar je dokazal z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka in mladinskega podprvaka. Dosegel je tudi druge uspehe, predvsem v sezoni 2004/05. Tedaj je bil pravi športni idol za mnoge nadobudne skakalce, navijače in predvsem dekleta. Največji problem so bila nihanja v dosežkih, katerih vzrok je bila predvsem taktika vodenja, s katero ni imel sreče. Z boljšim vodenjem bi gotovo dosegel več. Danes v naši reprezentanci znajo rešiti ta problem enakomernega vzpona, prej pa za to ni bilo ustrezne rešitve. Škoda. Najverjetneje je to pravi vzrok za njegov konec skakalne poti, kajti ob prenehanju je bil v najboljših letih za tekmovanja. Rok je bil sicer zelo delaven in ambiciozen športnik, nihanja so bila tista, ki so narekovala odločitev o koncu kariere. Seveda mu v prihodnje želim veliko uspehov na drugih področjih.« Franc Jerič, župan občine Mengeš: »Rok Benkovič se je zapisal v zgodovino skakalnega športa. Kot svetovni prvak je bil najboljši promotor našega skakalnega kluba Mengeš in seveda tudi države Slovenije. Imel sem možnost spremljati njegov bliskoviti napredek, katerega tvorec je bil njegov trener Aleš Se I ak. Tako kot je odjeknila novica o njegovem naslovu svetovne- ga prvaka, je bil a za nas še bolj šokant na novica o napovedi končanja kariere. Sam sem nekajkrat govoril z Rokom o tej odločitvi, skušal sem ga prepričati, vendar je bil kljub tudi zanj težki odločitvi neomajen. Roka je tisti vzgonski veter ponesel na druga pota oziroma doživetja. Vem, da tudi sedaj uživa v tistem, kar počne oziroma za kar je bil prikrajšan kot mlad profesionalni športnik v svojih najstniških letih.« Anton Tone Smolnikar, tedanji župan Občine Kamnik: »Postati svetovni prvak v športu ali kakorkoli doseči prvo mesto na svetu je zagotovo najprej priznanje za tistega, ki mu je to uspelo, dosežek pa je pomemben tudi za oko Ije, od koder prvak prihaj a. Mladi smučarski skakalec Rok Benkovič je z naslovom svetovnega prvaka zagotovo najprej presenetil sebe, svoje najbližje, trenerje in prijatelje SSK Mengeš, njegovo zmago smo z navdušenjem pozdravili tudi Kamničani. Kot župan nisem dolgo razmišljal, kako se mu oddolžiti za tako izjemen dosežek. Takoj smo mu poslali čestitko, imenoval sem organizacijski odbor za pripravo sprejema v njegovem rodnem Kamniku. Kar nekaj časa je trajalo, da smo z vodstvom Smučarske zveze Slovenije uskladili termin za obisk Kamnika, za sprejem 'svetovnega Roka' in bronaste ekipe skakalcev, katere članje bil tudi Rok. Pozno popoldne, ko so že zasijale mestne luči, je več kot 2000-glava množica z nestrpnostjo pričakovala, kdaj se bodo med nami pojavili naši junaki. Glavni trg je bil premajhen za vse navdušence, glasni vzkliki in ovacij e so tako rekoč zatresle hiše v starih mestnih ulicah, še posebej, ko se je kot prvi poj avil Rok. Vsak mu je hotel stisniti roko, ga objeti. Slika bučnih sprejemov, ki smo jih vajeni v zadnjih letih v številnih slovenskih krajih, kjer pozdravljamo naše uspešne športnike. Rok Benkovič je s svojimi dosežki in uspehi pomembno prispeval k prepoznavnosti svojega Kamnika, čeprav je bil član skakalnega kluba Mengeš. V Kamniku je skakalni klub 'zaspal' že pred osamosvojitvijo Slovenije, skakalnice v Streliški ulici so le še žalosten spomin, saj je bilo tamkajšnje zemljišče v postopku denacionalizacije vrnjeno nekdanjim lastnikom. Tudi zaradi Rokovega kluba v sosednji občini smo imeli zaradi pravilnika o financiranju športa kar precej težav, da smo iz proračuna Občine Kamnik njegovemu klubu na me ni li kak šne ga 'ti soča ka'. Naj ob njegovem prispevku k promociji in prepoznavnosti Kamnika omenim zanimivost, da sem svoje novinarske kolege s TV Slovenija kar nekaj časa 'učil', da so v komentarjih začeli omenjati, da je Rok Benkovič iz Kamnika in da je član kluba iz Mengša. Naj se mu tudi tokrat zahvalim za ta njegova dejanja. Občina Kamnik mu je podelila občinsko priznanje tako kot, žal, pokojnemu Tomažu Humarju. Tudi njegov sprejem na Glavnem trgu je bil podoben Rokovemu, poln čustvenega naboja, navdušenja in zahval za velike športne uspehe.« Andrej Lanišek, biatlonec, udeleženec zimskih OI v Saraj evu 1984: »Rok je ta I ent, ki je v ze I o kratkem času dosegel izjemne uspehe. Postati svetovni prvak pa ni mogoče samo s talentom, potrebno je tudi veliko treningov in volje. Oboje in še drugo je Rok združil. Vsekakor pa je prekmalu zaključil športno pot. Škoda, še bi dosegal odlične rezultate. V preteklosti smo imeli v Kamniku vrsto klubov v zimskem športu, danes praktično ni nobenega več. Nekako bi morali zimske športe kljub neugodnim naravnim razmeram oživeti, kajti v našem okolju imamo še veliko športnih talentov.« Milan Grzinčič, bivši skakalec in športni delavec v Kamniku: »Rok Benkovič je imel izjemen talent, ki ga je dobil po očetu in stricu, ki sta se ravno tako ukvarjala z ekstremnimi športi. Rok je začel takoj zmagovati v vseh kategorij ah. Po osmih letih de l a je prišel do svetovnega prvaka, kar je fenomen. Škoda, da ni nadaljeval športne poti, navijači smo bili tedaj razočarani, do danes ne vemo vzroka. Njegovi uspehi so botrovali tudi uspehom drugih, tudi Kamničana Matjaža Pungertarja.« Jože Arko, avtor zapisa: »Svetovni prvaki imajo nekaj, česar drugi nimamo. Talent je bil Roku položen v zibelko in ta tal ent je s pomočjo družine tudi razvil. V mladosti ga je pritegnil idol Peterka in v klubu SSK Mengeš je s trenerj em in ostalimi lahko začel uresničevati svoje sanje. Ena njegovih prvih izjav po osvojitvi 'skakalne krone' je bila: 'Hvala mami, ker me je vozila na treninge.' Ja, za uspeh so potrebna tudi dejanja in odrekanja družine. Menim, daje k uspehu pomembno vplival tudi Rokov značaj: poštenost, odgovornost, načrtnost, delavnost, odločnost, osredotočenost, psihološka trdnost, odkritosrčnost, odprtost, prilagodljivost in tudi ljubezen do narave, ljudi in živali. Večina govori o presenečenju, vendar lahko rečemo, da je bil tedaj enostavno najboljši, kar je dokazal s skakanjem na vseh tekmah in treningih. Seveda pa je v smučarskih skokih tudi druga plat, ko trdo treniraš, pa nekako ne gre. To so izkusili mnogi šampioni, med njimi P. Peterka, M. Schmitt, G. Schlierenzauer, K. Stoch in drugi. Tudi o tem je govoril Rok. Ne veš vzroka, zakaj ti ne gre, ali pa se zbudiš neko jutro in skočiš zelo dolg skok. Rok se je zapisal v zgodovino smučarskih skokov, Slovenije, Mengša, Kamnika in se odločil za konec kariere. Pri tem je še danes spoštljiv do vseh, ki so bili ob njem na športni poti. Ne postavlja v ospredje vzroka svojega prezgodnjega zaključka športne poti. Tudi s tem je pokazal, da je dober človek. In najpomembnejše: z izjemnim dosežkom je očetu in svojim najbližjim nekoliko olajšal bolečino zaradi krute usode.« Zaključekšportne poti Mnogi smo se spraševali, nekateri se še danes, kaj je botrovalo odločitvi Roka o zaključku športne poti. To je zaznati tudi v izjavah in mnenjih o njem v tem zapisu. Vsi smo bili žalostni ob tej odločitvi, a vendar smo jo upoštevali in spoštovali. Po nič kaj uspešni sezoni 2006/07 se je Rok pri komaj 21 letih odločil, da konča športno pot. Kot je navedel v intervjuju za Ekipo 24.si, te odločitve ni nikoli obžaloval, tudi danes ne. »Še vedno mislim, da sem storil prav in mi za nič ni žal. Ni šlo za nobene zamere do kogarkoli, odločil sem se povsem sam. Če bi zdaj razmiš Ijal za takrat, bi se morda odločil tudi drugače. Na svojo skakalno kariero imam še vedno ze I o lepe spomine. S ko I egi iz re- 251 Športna junaka Kamnika Tomaž Humar in Rok Benkovič ter trener Matjaž Zupan na srečanju v Snoviku 6. 5. 2004 prezentance še ohranjam vsaj občasne stike. Če sem doma, skoke še vedno z zanimanjem gledam po TV, drugače pa pregledam rezultate.« V intervjuju z Mojco Finc za Nedelo je Rok na vprašanje, ali je človek hitrih odločitev, odgovoril: »Morda je delovalo, da sem se odločil na hitro, pa vendar ni bilo tako. O tem sem razmišljal že med sezono. Motivacija ni bila več prava, zanimale so me še druge stvari. Moral sem potegniti črto, saj nisem bil pripravljen ves svoj čas usmeriti v skoke. Ne odločam se na hitro. Res pa je, da, ko se odločim, od tega ne odstopam.« Sedanjost in prihodnost Rok še vedno sledi smučarskim sko kom: »Če le imam čas in nisem v naravi, z veseljem pogledam tekme in tako podoživim svoje skakalne dni. Navdušen sem nad uspehi svoj ih nekdanjih ko I egov in res sem vesel, da jim gre tako dobro.« Pravi tudi: »Uživam v stvareh, za katere prej nisem imel časa. Rad potuj em in se še vedno ve I iko ukvarjam s športom, naj raj e plezam. Sem človek, ki živi zdaj. Ne razmišljam predaleč v prihodnost.« Iz raznih zapisov o Roku Benkovičuje razbrati, da so njegove nove dejavnosti: medijska produkcija, alpinizem, fotografija in potovanja. Med vsemi področji, ki se jim popolnoma posveča, na prvo mesto postavlja alpinizem. »Ta je postal moj način življenja, kakor so bili prej skoki. Kamorkoli grem, je vse povezano večinoma s plezanjem. Tudi potovanja izbiram glede na vrhove.« Srečno v prihodnost, dragi svetovni prvak! Tone FORNEZZI, Karmen PUST, 2015: Janez Gorišek, oče belih letalnic. Ljubljana: Presstim. Oto GIACOMELLI, Aleš GUČEK idr., 2013: Na krilih smučarskih letalcev. Ljubljana: Schwarz print. Časopisni članki po časovnem zaporedju Oto GIACOMELLI: Zlata oda radosti Rokove mladosti. Delo 21. 2. 2005. Oto GIACOMELLI: Šampion, usoda in geni. Delo 21. 2. 2005. Oto GIACOMELLI: Izgubljena, a spet dobljena je še slajša. Delo 21. 2. 2005. Mitja LOMOVŠEK: Trenerju stava, Roku zlata kolajna. Slovenske novice, 21. 2. 2005. Jože OKORN: Šefi se bodo petelinili. Dnevnik 21. 2. 2005. Jože OKORN: Benkovič skakalni kralj. Dnevnik 21. 2. 2005. Jaka LUCU: Želel sem si, da bi imeli vsi enake razmere. Delo (Polet) 24. 2. 2005. Oto GIACOMELLI: Velika četverica in trenerski dvojec. Delo (Sobotna priloga) 26. 2. 2005. Franci BOŽIČ: Kdoje podkupil veter. Delo (Polet) 24. 2. 2005. Urška TOMEC: Rok Benkovič, svetovni prvak, je Kamničan. Kamniški občan 10. 3. 2005. Mojca FINC: Benkovič, boem, zasvojen z alpinizmom in popotovanji. Nedelo 24. 3. 2013. Jože ARKO: Vpisan v zgodovino, intervju z Rokom Benkovičem. Kamniški občan 13. 2. 2015. Miha HOČEVAR: Prevc spet na prizorišče svetovnega rekorda. Delo Rekord 28. 1. 2016. Spletne strani Wikipedija Ekipa 24.si z dne 19. 2. 2015 Ustni viri in zapisi Rok Benkovič, Milan Grzinčič, FrancJerič, Andrej Lanišek, AlešSelak, Anton Tone Smolnikar, Jože Šlibar, Primož Ulaga Literatura CÜ o HA CD O CL 252 Jože ARKO, 2015: Srečanja športnikov Slovenije v občini Kamnik in Termah Snovik. Kamnik: Studio Dataprint Kamnik. Marko Kumer1 Poreber 1a, Kamnik marko.kumer@guest.arnes.si Tone Knaflič 1893-1957 Zgodba poštenega kapitalista Prispevek predstavlja morda ključno in najbolj prepoznavno osebnost kamniškega gospodarstva - priljubljenega kamniškega industrialca, lastnika kamniške usnjarne Toneta Knafliča. V Kamniku je leta 1924 postavil na noge usnjarno, ki se je nato razvila v uspešen industrijski obrat. S svojim načinom vodenja poslov in odnosov med delavci je postal priljubljen zgled uspešnega in obenem socialno čutečega kapitalista - njegovega ugleda niso omajali niti nečedni poskusi povojnih socialističnih oblastnikov, ki so mu usnjarno odvze I i in ga nato tudi prisilno upokojili. Prispevek s fotografskim gradivom, nekaterimi ohranjenimi dokumenti in pričevanji predstavlja njegovo pot od začetkov, preko uspešnega vzpona do povojne nacionalizacije in posledično - Knafličeve resignacije. Ključne besede: Tone Knaflič, usnjarstvo, nacionalizacija, kamniška industrija, UTOK This article presents one of the most recognized personality of Kamnik economy - Tone Knaflič, a very popular industrialist, the owner of Kamnik's leather factory. In Kamnik he set up a leather factory in 1924 which later developed into successful industrial plant. With his style of running a business and relations with workers he became a favourite example of successful and at the same time a social-minded capitalist. His reputation was not shaken by unfair attempts of postwar socialist owners who dispossessed his factory and made him to pension off. In this article photographs material, some preserved documents and testimonies present us his way from the beginnings, over his successful gradient untill the postwar nationalization and consecutive Knaflič's resignation. Key words: Tone Knaflič, leather trade, nationalization, Kamnik's industry, UTOK S prispevkom o Tonetu Knafliču, pomembnem usnjarskem industrialcu, spretnem podjetniku in človeku z izrazitim socialnim čutom bi rad slovenski javnosti predstavil njegovo zgodbo, ki se razpira od zgodnjega trdega dela do uspešne podjetniške kariere in nato tragične usode, ki mu jo je namenila socialistična oblast povojne Jugoslavije. Njegovo ime med Kamni-čani še dandanes simbolizira pokončnega in neupogljivega človeka, kije uspešno podjetništvo nadgradil z iz ra zi tim smi slom za človeškost. Zgodnja leta Prvi poznan prednik družine Knaflič je bil Janez Knaffelz iz Mojstrane, podatek o njem datira v leto 1677. Oko I i leta 1860 pa je iz kraj a Breznica na Go- 1 Muzejski dokumentalist in glasbeni redaktor, Medobčinski muzej Kamnik. Tone Knaflič renjskem v Šmartno pri Litij i prišel usnjar Anton Knaflič z ženo Jero in petl etnim sinom Francetom. Anton Knaflič st.je bil rojen v Mojstrani v rodbini z dolgo usnjarsko tradicijo. Iz matičnih knjig Dovje - Mojstranaje razvidno, da so se Knafliči z usnjarstvom ukvarjali že v 18. stoletju. Anton Knaflič je svojo usnjarsko obrt v Šmartnem prepustil svojemu sinu Francu - očetu Toneta Knafliča. Francetu Knafliču seje 21. aprila leta 1893 rodil sin Tone. Pri petnajstih letih je začel z delom kot vajenec v očetovi usnjarni v Šmartnem. 1. julija leta 1911 je napredoval v usnjarjevega pomočnika. Po dveh letih - 5. avgusta leta 1913 - je šel na specializacijo v nemško Porenje. Po letu dni se je vrnil in 3. avgusta leta 1914 postal tehnični obratovodja v družinski tovarni, kjer je ostal celotno obdobje prve svetovne vojne. Od 1. septembra leta 1918 je študiral na usnjarski šoli na Dunaj u. Dodatnih znanj si je pridobil tudi med praktičnim usposabljanjem v tovarni usnja Phil. Knoch v Ce l ovcu. Konec leta 1922 se je očetovo zdravstveno stanje poslabšalo in Tone Knaflič je skoraj dve leti vodil usnjarno v Šmartnem. France Knaflič je tovarno v Šmartnem prepustil najmlajšemu sinu Pavlu, Tone pa se je že l el osamosvoj iti in se je konec leta 1924 odpravil v Kamnik. Knafličeva usnjarna v Kamniku V Kamniku ježe od sredine 19. stoletja delovala Ter-pinčeva usnjarna. Tone Knaflič je od lastnice, vdove Marije Kregar, kupil to preprosto usnjarsko obrtno de- 253 Bratje in sestre Knaflič: Lojzka, Pavel, Ivanka, Tone, France in Anica, ok. leta 1900 (Arhiv Sonje Knaflič) 254 Tone Knaflič, lastnik tovarne usnja v Kamniku (spredaj levo), ob njem soproga Francka, nasproti njega stoji obratovodja Franc Kumer. Fotografija je nastala leta 1940. (Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik) I\J en en Zname niti Kamničani in okoličani Stroj za cepljenje usnja v pritličju apnene delavnice Knafličeve tovarne (Arhiv Sonje Knaflič) 256 lavnico in jo v naslednjih letih s pridnostjo in prizadevnostjo spremenil v ugleden tovarniški obrat. Takratna usnjarna še ni imela vseh delavnic strnjenih, lužilnica in strojilnica sta bili na zemljišču bodoče tovarne, izde-lovalnica in domovanje lastnikov pa sta bila na Šutni 31. Knaflič je sprva dobil le en lužilni in en strojilni sod, nekaj lužilnih in strojilnih jam ter dva usnjarska stroja. Ce I oten pogon z vodnim ko I esom je bil na Mlinščici. Na desnem bregu Mlinščice je bil mlin, ki so ga pozneje spremenili v drobilnico čresla. V naslednjih letih je dokupil kar nekaj sosednjih zemljišč. Tako je v letu 1930 na podlagi menjalne pogodbe pridobil vrt poleg usnjarne in kolnico, last Janeza in Marije Repanšek. Še isto leto je kupil tudi hišo številka 86, last Franca Peterlina. Leta 1936 je od Mestne občine Kamnik odkupil mestno klavnico, ki je stala poleg Repanškovega skednja nasproti Cuzakove hiše. Knaflič je usnjarno leta 1931 temeljito prenovil - nabavil je nove usnjarske stroje in nadomestil vodni pogon z lokomobilo, to je pogonsko napravo, sestavljeno iz parnega kotla in parnega batnega stroja. Leta 1933 je prizidal srednji del tovarne, leta 1937 je še podaljšal poslopje - zgradil novo tovarniško krilo, na dvorišču pa lužilnejame. Odkupil je tudi Juterškovo in Gerkmanovo hišo, ki sta napravili prostor novim garažam, v odkupljeni hiši Marije Flere pa je bilo skladišče. Razširil je tudi most čez Mlinščico, ker je bil preozek za tovorne avtomobile. Na vrtu ob stezi je zgradil namakalne jame, ki jih je od steze ločila lesena stena na visokem betonskem podstavku. Leta 1939 je Tone Knaflič od Marije Žargi kupil vrt in zaprto garažo ob cesti. Poleg tovarniških poslopij, apnenih jam, čreslarne, topilnice maščob, transformatorske postaje, skladišča za požarno orodje, vratarjeve lože, jezovne naprave mostov in skladalne rampe je Tone Knaflič postavil tudi zdravniško ambulanto. Soba za zdravnika in čakalnica sta bili lepo opremljeni, ogrevani in tlakovani z ladijskim podom. Tone Knaflič ni postavil samo proizvodnih obratov, ampak tudi mehanično in mizarsko delavnico. Sode za predelavo usnja so izdelovali doma. Tudi usnjene predpasnike - t. i. »šurce«, jermene in usnjene škornje je izdeloval tovarniški čevljar. Že leta 1926 se je Tone Knaflič poročil s Francko Tomšič z Vrhnike ter z njo v ubrani skupnosti živel do svoje smrti. Njena dota in nakup prej omenjenih zemljišč sta mu omogočili gradnjo novih modernih tovarniških stavb. Tako je novo dvonadstropno tovarniško poslopje gradil sukcesivno po načrtu, po etapah v času od leta 1928 do leta 1943. Pri gradnji je upošteval, da bo proizvodnja lahko optimalno obratovala, da bodo vse naprave maksimalno izkoriščene, stroški predelave usnja pa se bodo funkcionalno zmanjševali, kvaliteta izdelkov pa se bo kljub temu obdržala. Tone Knaflič je začel leta 1924 kot mlad usnjar s petimi delavci. S pridnostjo, znanjem in izkušenostjo mu je po nekaj letih uspe I o, da je obrtna de I avnica prerasla v tovarniški obrat. V začetku je predeloval predvsem govej e kože. Po letu 1927 se je gospodarsko stanje zaradi velike svetovne gospodarske krize drastično poslabšalo. Kupna moč je padala. Goveje kože, iz katerih so izdelovali čevlje, niso šle v prodajo. Knaflič je veliko potoval, preučeval in dobro poznal trg usnja in njegove zahteve. Na Češkemje uspešno zrasla ugledna tovarna čevljev Bata, kije potrebovala predvsem svinjsko usnje. Tudi Tone Knaflič je seveda zaznal, da se bo v bližnji prihodnosti najbolje prodajalo svinjsko usnje. Pri nas so ga predelovali v tovarni Pirih na Ptuju, a tovarna ni imela naslednika. Knafliču Oglas iz časopisa Kamničan, 1930 (Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik) Žig z blagovno znamko KTK, trideseta leta 20. stol. (Foto: Marko Kumer) je za svojo firmo uspelo pridobiti Pirihovega mojstra Pečana. Z njegovim znanjem so tudi v Kamniku začeli predelovati svinjske kože. Tone Knaflič je imel veliko strokovnega znanja, zelo dobro je poznal strukturo kože in mu je tako uspelo svoje izdelke izpopolniti na tako visoko kvalitetno raven, da je vzbudil veliko pozornosti inozemskih trgov. Prednost svinjskega usnja je v tem, da se pretežno predeluje v galanterijo. Izdelovanje svinjskega usnja je bilo zelo donosen posel in Knaflič je hitro dobil konkurenta usnjarja Kalina. Domače surovine, iz katere se je izdelovalo najkvalitetnejše svinjsko usnje, ni bilo dovolj. Boj za surove kože je bil hud. V zimskem času - v sezoni klanja prašičev - je zvesti Knafličev šofer Nande vozil svojega šefa že od zgodnjega jutra, še v trdi temi in v mrzlem avtu po vsej Sloveniji od klavnice do klavnice. Nakupovala sta surove kože in jih takoj naložila na tovornjak, ki je vozil za njima. Tak sezonski nakup kož je bil za njega dokaj hud finančni problem, saj jih je moral takoj plačati. Bil je prisiljen jemati kredite pri hranilnicah po dokaj visokih obrestnih merah. Na pomoč so mu priskočili sorodniki - sestra Anica iz Litije, zlasti pa ženina mama z Vrhnike, ki je Toneta zelo cenila in se z njim zelo dobro razumela. V tem času pri hiši ni bilo denarja in žena Francka je le s težavo našla denar za mesarja, kadar so bili na kosilu poslovni partnerji. V Kamniku so v tridesetih letih minulega stoletja občasno organizirali t. i. obrtne razstave, na katerih pa so se s svojimi dosežki predstavili tudi industrijski obrati. Takole je 15. avgusta leta 1935 poročal časnik Slovenec: »Usnjarstvo sta zastopali tvrdki Ivan Polak in Tone Knaflič. Knafličeva tovarna si je s svojimi specialnimi izdelki podplatov na jamski stroj pridobila velik sloves doma in v inozemstvu, kamor izvaža veči no svojih izdelkov, v zadnjem času predvsem v Anglijo. Tovarna je ena naših največjih, saj zaposluje nad 80 izključno domačih delavcev.« Tone Knaflič je v bližini Mestne klavnice Ljubljana na Poljanski cesti zgradil skladišče za surove kože, leta 1939 pa je z ženo Francko ustanovil družbo z imenom Knaflič Tone in drug, družba z o. z. s sedežem v Ljubljani na Poljanski cesti št. 71. Podjetje je nakupovalo in prodajalo usnje in usnjene izdelke, surove kože vseh vrst, loj, strojila in čevljarske potrebščine. Brez posredovanja mu je uspelo vzpostaviti trgovske zveze z Ameriko (predvsem z razvpitim židovskim mogotcem Rothschildom), s Francijo, Švico, z Nemčijo, Anglijo, s Švedsko, z Madžarsko, Avstrijo, Norveško in s Portugalsko, posredno pa tudi z baltskimi državami in Italijo. Kar 90 odstotkov proizvodnje je izvozil, kar je naneslo 18 do 20,000.000 dinarjev letno. Za primerjavo omenimo, da je bila v tem obdobju cena povprečne 4-stanovanjske hiše približno 450.000 din. Zmogljivost tovarne je mesečno omogočila predelavo 30.000 kg svežih svinjskih kož, kar je pomenil o 4.400 do 4.700 kosov. Velik vzpon v relativno kratkem času je bil rezultat njegovih strokovnih, organizacijskih in vizionarskih sposobnosti, s katerimi je sčasoma omogočil dobro zaposlitev stodvajsetim delavcem. Nje gova bla gov na znam ka KTK, s cer kvi co Ma le ga gradu, vtisnjena v svinjske kože, je bila garancija za visoko kvaliteto usnja. Na vrhuncu proizvodnje seje Knaflič zavedal, da tovarne na obstoječi lokaciji ne bo mogel več širiti, saj je taka dejavnost neprimerna za center turističnega mesta. Tako je začel intenzivno iskati nadomestno zemljišče in začel pogovore o selitvi tovarne v bližino Domžal. 257 Tone Knaflič vsvoji pisarni, okrogleta 1940 (Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik) 258 Vsakdanji tovarniški utrip ali zgodba o rdečem kapitalistu Vsakega novodošlega kandidata za delovno mesto v usnjarni je Knaflič preveril osebno. V otip mu je, recimo, dal različne vrste kož, kijihje potencialni kvalificirani delavec moral oceniti glede na kakovost. Vsakega novinca je tudi popeljal skozi celotno tovarniško proizvodnjo in ga seznanil z vsemi fazami predelave kož. Omenimo, da je šlo predvsem na začetku za visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, saj so veljali ustni dogovori. Delavske knjižice so bile uvedene šele leta 1930. Do tega leta je bil Knaflič kot lastnik tovarne tudi šef in obratovodja. Šele z razširitvijo proizvodnje je uvedel tudi delovno mesto obratovodje. Še okrog leta 1928, ko je bil o v tovarni zaposlenih le 11 de l avcev, so na plačilni dan raportirali število rednih ur in nadur. Knaflič ni postavil norme, sajje vsak delavec sam vedel, koliko in kaj mora narediti v delovnem dnevu. Če je kdo nenamerno poškodoval kožo, stroj ali orodje, je škodo poravnal Knaflič sam. Od plače so odtrgali določeni del za socialno zavarovanje, večji del tegaje plačeval lastnik. Pokojninskega zavarovanja vtem obdobju še niso poznali. V primeru nesreče so v tovarno poklicali zdravnika, kije poškodovanemu delavcu od-me ril bol ni ški do pust. Tudi v pri me ru bo lez ni so do bi li tridnevni plačani bolniški dopust. Delavcem - predvsem izučenim usnjarjem iz bolj oddaljenih krajev - je Knaflič vsaj za prva dva meseca brezplačno nudil stanovanje v t. i. »puršelcimrih«, to sta bili v sobi predelana prostora nad mlinom za mle- tje čreslovine. Bili sta skromno opremljeni, pospravljale in prale so jim Knafličeve služkinje, za hrano pa so morali poskrbeti sami. Tone Knaflič je bil med delavci priznan kot izredno socialen človek, kije rad pomagal. Dajalje posojila za gradnjo hiš, podarj al les iz lastnega gozda in posoj al vozove za prevoz materiala. Zaradi gradnje novih stavb so morali podreti nekaj starih hiš. Še vedno uporaben material je razdajal delavcem. Pred božičemje delavcem posojila odpisal - delno ali v celoti. Višina odpisa posojila je bila odvisna od pridnosti oziroma prizadevnosti vsakega posameznega delavca, upošteval je tudi njihove občasne hude stiske. Revnejšim zaposlenim je razdajal svoja stara in še uporabna oblačila. Tone in Francka Knaflič sta otrokom svoje »velike delavske družine« vezala birmo. Poklicala sta krojača, šiviljo in čevljarja, ki so birmancem vzeli mere, sešili obleke in čevlje. Včasih seje prikradel kjemanju mere za obleko ce l o kak nebirmanec, pa je Knaflič dobro-voljno izj avil: »Pa še temu vzemi mero!« Po opravljenem cerkvenem obredu sta birmance in njihove starše dobro pogostila. Tone Knaflič je svoje delavce dobro plačeval. Delovni dan je trajal od 7. do 18. ure z enournim odmorom med 12. in 13. uro, ki je bil namenjen kosil u. Knaflič se je občasno pridružil delavcem med preživljanjem prostega časa - tudi med malico, recimo - ko je kdo zaigral na harmoniko in so tudi kakšno zapeli. Včasih so se tudi poša l i l i na njegov račun, ga komično oponaša l i, a je bil o to vedno v okviru dostojnosti, saj so svojega šefa neizmerno spoštovali. Napenjanje kožna lesene okvirje, trideseta leta 20. stol. (Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik) Knafličeva »velika delavska družina«, trideseta leta 20. stol. (Arhiv Sonje Knaflič) 259 Obvestil» Združene gospojamke liste Volilci! JRZ je izdala na volUce oklic, v katerem napada nekatere kandidate naje gospodarske Hale jer hoče naSo listo prikazati, kot strankarsko. Nosilec listi gospod Knaflič je že v svojem prvem letaku izjavil, da odklanja vsako politiko pri upravljanju občine, ker želi pomirjenje in mirno «oj^viBj« vseh slojev pri reševanj« gospodarskih vprašanj mesta, kakor tudi okolice, Ponovno je že tudi izjavil on, kakor tudi t gospod Kramar, da v slučaju izvolitve ne bosta odstopila od svojih mest ker smatrata stvar za resno* ne pa da bi svoje ime samo posojevala. To bi bilo nemogoče le tudi radi saknn« o občinah, ki jih veže na 1 »mt&enje -pTevaetih do&uu&tit- Kandidat Anton Geier pa jej reja vik, da bi * •niti trenutek ne t»tal na svojem mmn, ako bi tak slučaj radi ir odpade vsako toaraičenje, da n? hoče volilce varati. Gospodarska lista združuje pripadnike vseh slojev, ki odklanjajo, da se v občinsko upravo vnese izrazito enostransko politično delovanje, hoče pa storiti vse prorvit kraja in vseh stanov naše velike občine. Vso skrb hoče posvetiti gospodarsko šibkejšim «lojem in jim nuditi vso oporo. Spoštujemo našega notranjega ministra gospoda dr, Antona Korošca, odklanjamo pa, da ae njegovo ime zlorablja za politično agitacijo pri volitvah, ki se tičejo samo lokalnega gospodarstva. Nosilec liste gpspod liuaflič je izjavil, da bo v slnjraju izvolitve* plflfi), katero dobiva župan, razdelil med najpotrebnejše obrane in prosi tudi na sprotnega nosflea, da ^ori isto. • i--i Volilci ne bo vam težka pri nedeljskih volitvah vaSa odločitev, ker vam je gotovo pri -ureu mir, medsebojno spoštovanje in napredek občine. Popolna volilna svoboda naj velja za vsakogar! I S',jr>i,.r » fcVi-uutf«! Trio Tovarniški jazz, okrog leta 1938 (Fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik) Predvolilni letak Združene gospodarske liste, 1938 (Arhiv Medobčinskega muzeja Kamnik) 260 Ob velikih naročilih, posebno spomladi in jeseni, ob odpremi usnja v Ameriko so delali pozno v noč. Ob desetih sta kuharica Micka in sobarica Milka prinesli malico: klobaso, kruh in četrt litra vina. Mnogi delavci so poj edli samo ma I o od tega, osta I o pa odnesli domov družini. Za nadure so delavci prejeli 50 % večje, za delo ob nedeljah in praznikih pa celo 100 % večje plačilo. Radi so delali nadure. Knafličevi delavci niso bili nikoli politično ali kako drugače organizirani. Niso imeli ne sindikata niti delavskih zaupnikov, vodilo njihovega direktorja je bilo, naj se politika nikakor ne meša z gospodarstvom. Od tod izvira tudi poznejša pripomba predvojnega sindikalnega vodje in povojnega ministra v socialistični vladi Franca Leskovška - Luke: »Pri tebi, baraba, nismo uspeli nobene stavke organizirati.« Pravzaprav kakšnih večjih problemov sploh ni bilo, saj se je vsak delavec lahko neposredno obrnil na Knafliča in skupaj sta poiskala rešitev iz zagate. Tako so se njegovi delavci vključevali le v kulturna in športna društva ter organizacije zunaj tovarne, bili so, recimo, člani telovadnih društev Sokoli ali Orli, pevskega društva Lira, krajevnega gasilskega društva in podobno. V okviru firme je nasta I a ce I o kakšna ad hoc zasedba, kot je bil trio, šaljivo poimenovan Tovarniški jazz, sestavljen iz violinista, harmonikarja in kitarista. Delavci - predvsem pomočniki in višje rangirani delavci - so bi I i v Kamniku znani kot »Knafličeva elita«, saj so bi I i dobro oblečeni in tudi bolj samozavestni, seveda zaradi pripadnosti, pa tudi zaradi relativno dobrih plač. Neuspela politična kariera Leta 1938 so Knafliča pregovorili, da se je podal na tvegano politično pot in postal nosilec Združene gospodarske liste na kamniških lokalnih volitvah. Vsebino predvolilnega letaka, ki so ga natisnili v Slatnarjevi tiskarni, navajamo v celoti: Bližajoče se občinske volitve vzbujajo vedno večje zanimanje med vsemi sloji nove velike občine Kamnik, ki je bila pred kratkim združena z raznimi okoliškimi vasmi. Kdo bo vodil v bodoče občinsko gospodarstvo, bodo odločali volilci dne 12. t. m. Želeti je, da bi enkrat zmagal program za gospodarski procvit mesta oz. občine brez političnega ozadja. Upravičeno pričakujemo, da bo vse prebivalstvo z združenimi močmi podprlo gospodarsko listo z nosilcem Antonom Knafličem, ki si je izbral za svoj program, da energično odklanja vsako politiko pri reševanju občinskih vprašanj. Politika je bila in bo največja ovira za vsak napredek in gospodarski procvit naše občine. Pri tem delu namerava združiti vse dobro čuteče soobčane, kijimje pri srcu napredek Kamnika. Skušal bo popraviti napake, ki so bile narejene na škodo gospodarskega, socijalnega in kulturnega napredka. Zagotoviti hoče pravilne in stalne dohodke občini. Za realizacijo vseh načrtov pa pridobiti dolgoletno posojilo od državnih ali drugih ustanov. K sodelovanju hoče na vsak način pritegniti vso stmr- vr* Ml PL£ i fi ■fi ' Nedeljski izlet k sorodnikom na Vrhniko (levo šofer Nande, skrajno desno Tone Knaflič), okrog leta 1935 (Arhiv Špele Železnik) kamniško industrijo in dati možnost razvoja drugi novi industriji, ki bo dala zopet novih dohodkov, tako občini sami, kakor tudi vsemu prebivalstvu. Predvsem je nujno potrebna zgraditev nove meščanske in ljudske šole, ki je že dolga leta pobožen sen vseh kamniških odborov, kar pa je do sedaj, na žalost, ostalo le na programu. Dobrobit, katerega nudi meščanska šola vsemu prebivalstvu, je velikanski, ker se bodo iz nje rekrutira-li inteligentnejši delavci na kulturnem, gospodarskem in socijalnem področju. Volilci, zavedajte se, da so občinske volitve, ki bodo prihodnjo nedeljo, dalekosežnega pomena in odbite vsakogar, ki hoče zanesti sovraštvo med meščane in okolico. Priznavamo in zahtevamo svobodo za vsako občino, da o svojem gospodarstvu samostojno odloča! S tem programom stopa pred volilce združena gospodarska lista z nosilcem gosp. Knafličem Gospodarska lista je združila pripadnike vseh slojev, ki so zavračali, da bi se v občinsko upravo vnašalo izrazito enostransko politično delovanje. Želeli so delovati za napredek kraja in vseh stanov občine. Največjo skrb so želeli posvetiti gospodarsko šibkejšim slojem in jim nuditi vso oporo. Tone Knaflič je tudi ob ljubil, da bo v primeru izvolitve župansko plačo (12.000 dinarjev letno) razdelil med najpotrebnejše občane, in pozval nosilca nasprotnega tabora, naj stori enako. Z nasprotne strani so mu hitro očitali predvolilno demagogijo in ga obdolžili, da se na njegovi listi skrivajo politično omadeževani kandidati JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice). Kakorkoli že: volilni rezultat je Ob nekdanji geodetski točki na Veliki planini, trideseta leta 20. stol. (Arhiv Špele Železnik) 261 262 bil za Knafličev morda naiven politični angažma slab. Njegova lista je iztržila slabo tretjino glasov - 31,33 odstotkov ali še bolj natančno: od 1662 volilnih upravičencev jih je prišlo na volišča 1283, Tone Knaflič je prepričal 402, zmagovalna stranka Nandeta Novaka pa 881 ali 68,67 odstotkov. Verjetno ga je rezultat še utrdil v prepričanju, naj se politika in gospodarstvo ne mešata. S politiko pa je imel same slabe izkušnje tudi v prihodnjih desetletjih. Knaflič - oče, mož in poslovnež Tonetu Knafliču in ženi Francki so se rod i I i štirje otroci: sin France in hčerke Marjana, Ivanka in Špela. Ivanka je zaradi hude pljučnice umrla že pri zgodnjih štirih letih. Tone Knaflič je bil kot družinski oče zelo dober, vendar strog in pravičen: bal se je namreč, da bi se otroci zaradi premoženja »spridili«, zato so morali doma veliko de I ati. Klica I i so ga »fotr«. Sin France je moral že s petnajstimi leti med počitnicami delati v tovarni kot usnjarski delavec. Pozneje je večkrat omenil, da mu je trda vzgoja doma pomagala prebroditi marsikatero težavo tako med vojno kot tudi po njej. Najhujši spor med očetom in sinom je bil, ko je France, sicer odličen pevec z izjemnim basom, razglasil, da bo študiral glasbo in postal profesionalni operni pevec. Edini sin, ki naj bi prevzel družinsko podjetje, v umetniških vodah, takrat so menda po zraku leteli tudi kozarci in ne le hude besede. Tone Knaflič je bil sicer strog in pedanten možak, a v redkih prostih trenutkih tudi zabaven, duhovit in izjemno družaben. Rad je imel red in urejeno družinsko živ Ijenje, užival je, ko se je ce I otna družina zbra I a ob nedeljskem kosilu. Včasih so se z avtom odpraviIi na nedeljski obisk k sorodnikom na Vrhniko. Leposlovne literature ni preveč pogosto prebiral, bolj so mu bi I e pri srcu strokovne knjige. Imel pa je stalno druščino za igranje taroka, pri kaIeIem se je najbolj sprostil. Občasnoje družino peljal tudi na kakšen planinski izlet, še najbolj pogosto so se odpravili v Steletovo leseno kočo na Mali planini - prav ugledni kamniški meščan Janko Steleje bil namreč njegov naj-boIjši prijatelj, ki mu ni obrnil hrbta niti ob najhujših trenutkih. Poletne počitnice so preživljali v najetem stanovanju gospe Ane Negovetic v Mošcenički Dragi. Najbolj običajno je Knaflič družino samo pripe Ijal in se nato vrnil na de I o, občasno pa je ostal z njimi tudi na do-pustovanju. Legendarno je bilo tudi njegovo hujšanje v zdravilišču Rogaška Slatina. Knaflič se dobre hrane ni nikdar branil in ker so ime I i izvrstno kuharico, se mu je sčasoma že poznalo na telesni teži. Zdravniki so mu predpisali hujšanje, ki se gaje lotil sistematično v toplicah - zdržal je en cel dan do večera, ko je z obilno večerjo že nadoknadil vse zamujeno. Prijateljska omizja so se bolj kot po gostilnah zbirala po domovih in praznovala predvsem godove. Mija Majcenovič je v spominih Odsevi minulega časa takole za pi sa la: »Za njegov (Janka Ste leta) in mamin god so se vedno zbrali v naši dnevni sobi njuni prijateIji, ki so ju Stane Cuderman: Portret Toneta Knafliča, olje na platnu, 1935 (Arhiv Antona Knafliča) vabili tudi za svoje godove. V tej družbi so bili sami dobri pevci, posebno oba Pucljeva, gospod Knaflič in gospa Birkova. Njihovo proslavljanje je bilo vedno veselo, burno pri debatah in polno smeha.« Dopolnimo njeno pričevanje z drobnim popravkom: izvrstna pevka je bi I a ga. Knaflič - gospod Tone pa nikakršen. Njegovo zvesto osebje so bili zvesti šofer Nande, ki ga je vozil v mercedesu po vseh službenih poteh in jih spremljal tudi na izlete. Za hišo pa sta skrbeli kuharica Micka in sobarica Milka. Knaflič je bil kot že veIiko njegovih prednikov tudi navdušen lovec. V zakupu je imel lovišče in Kamniško Bistrico za ribolov. Na lov in ribolov ni hodil samo privatno, nanju je vabil tudi svoje poslovne partnerje. Večkrat je izjavil, da so v naravi in na dolgih pohodih sklenili marsikateri dober posel. Poslovne partnerje so pogostili večinoma kar doma, njihovemu prenočevanju je bila v vili namenjena tudi tako imenovana tujska soba. Njegova predanost poklicu se odraža celo v njegovi umetniški upodobitvi. Tone Knaflič je v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja pri takrat najboljšem kamniškem portretistu, slikarju Stanetu Cudermanu, naročil portrete svojih staršev in svoje soproge v narodni noši in - najbolj uspelega - svoj portret. Knaflič sije zaželel ne meščanski portret, ampak seje z zavihanimi rokavi postavil pred tovarniške obrate. Takole je zapisala umetnostna zgodovinarka Saša Bučan: »Ko gledamo portret lastnika usnjarne, gospoda Toneta Knafliča, delo Staneta Cudermana, v tem zaznavamo ne le osebo, ampak tudi ponos in predanost ustvarjenemu, saj se portretiranec ne da upodobiti v Govor gospodarskega ministra Franca Leskovška - Luke ob nacionalizaciji tovarne, 1948 (Arhiv Sonje Knaflič) pražnjih oblačilih, kotje značilno za meščanski portret, ampak v usnjarskem predpasniku. Je tisti, ki dela, deluje in ni samo vodja. V ozadju zlahka opazimo po-klon njegovemu ponosu - tovarni. « Druga vojna in povojna nacionalizacija Kljub hudi gospodarski krizi v tridesetih letih dvajsetega stoletja je tovarna Toneta Knafliča nadpovprečno dobro uspevala. Leta 1941 je izbruhnila 2. svetovna vojna in razvoj je obstal. Nemški okupatorje nameraval tovarno demontirati in vse stroje prepeljati v Avstrijo. Lastniku Knafličuje uspeIo, daje tovarna kljub vsemu ostala v Kamniku. Prevzela jo je sicer posebna nemška družba, sam pa jo je od leta 1942 vodil kot obratovodja. Celo nemški okupatorje delovanje tovarne visoko cenil in ji dal oceno »Musterbetrieb«. Nemci so od Knafliča zahtevali recepture, a je vztrajno trdil, da jih nima. Komisarje je vodil po tovarni, dal odpirati sode, pomakal prste v tekočine, na jeziku ugo-tav Ijal vsebnost pH-ja, poklical de I avca in mu naročil, naj da še toliko in toliko različnih do dat kov in jih ta ko vodil za nos še naprej od soda do soda in od jame do jame. Komisarjem je tako iznajdljivo zaupal, da je re-ceptura pač »njegovjezik«. Januarja 1944 so Nemci Toneta Knafliča aretirali, odpeljali v taborišče Begunje in ga po štirih mesecih zasliševanj obsodili na smrt. Tik pred usmrtitvijo gaje direktor taborišča dal pripeIj'ati v pisarno. Še zadnjič je od njega zahteval priznanje, daje podpiral »tovariše v gmajni« in naj izda svoj e sode I avce. Tone Knaflič ni priznal in ni nikogar izdal. NaIo je direkIor iz predala vzel list popisanega papirja in Tonetu Knafliču bral, kdaj in koliko denarja, usnja, čevljev in še česaje pošiljal v gozd parIizanom, kar je bi I o seveda vse res. Navedel je tudi osebe, ki so sodelovale, med njimi tudi že no Fran cko. Vprašal je Toneta Knafliča, od kod meni, da ima ta natančni zapisnik? Povedal muje, da so mu ga poslali »tovariši iz gmajne« z namenom, da bi Nemci zanje opravi li uma za no de lo in ga li kvi di ra li. Za tem je bi la razglašena pomilostitev in Toneta Knafliča so konfini-ra I i v Celovec, kjer je do konca vojne de I al v usnjarni dr. Neunerja. Po koncu vojne se je Tone Knaflič vrnil v Kamnik in za leto dni ponovno prevzel vodenje svoje tovarne. Maja leta 1946 pa so ga v tovarni aretirali in odpeljali v Ljubljano na sodišče. Na sodišču so mu predložili dopis, ki naj bi vseboval dokaze o sodelovanju z okupatorjem z njegovim podpisom. Zatrdili so mu, da je ta papir dovolj obremenilen, da mu zaplenijo tovarno in ga kaznujejo z usmrtitvijo. Tone Knaflič je zanikal, da bi bil sode I oval z okupatorj em in da bi kdajkoI i podpisal ta dokument. Predlaga I i so mu, naj izroči tovarno državi in tako bi bili pripravljeni uničiti obremenilni dokument. Ko je Knaflič podpisal izjavo, »da podarja svojo tovarno državi - delavcem prostovoljno in brez prisile«, so obremenilni dokument raztrgali in mu cinično izj avi I i, da je bil podpis resnično ponarejen. Odšel je s sodišča v delovni obleki, usnjarskem predpasniku in popolnoma brez denarja. Sposodil si je denar za vozovnico in se obupan odpeljal v Kamnik. Po dokončnem podpisu izročilne pogodbe se je Ljudska republika Slovenija zavezala Tonetu Knafliču s 1. majem 1946 plačevati mesečno rento v višini 9.000 din. 263 Pogreb Toneta Knafliča - njegovi nekdanji usnjarji nesejo krsto izpred domače hiše, 1957. (Arhiv Špele Železnik) 264 Z ukazom, objavljenim v Uradnem listu LRS št. 18/48, pa je bila tovarna nacionalizirana, izročilna pogodba razveljavljena in mesečna renta 9.000 din takoj ukinjena. Tone Knaflič je tako ostal popolnoma brez sredstev za preživljanje. Zaprosil je za obrtno dovoljenje, a so mu prošnjo zavrnili. 2. avgusta leta 1949 je dobil delo pri podjetju Slovenske ceste Kamnik. Primoran je bil voziti samokolnice in cize. Kljub takemu položaju so se Kamničani ustavljali in ga spoštljivo pozdravljali, karje bilo oblastnim strukturam hudo nevšečno. 16. oktobra leta 1951 so ga upokojili. Prejemal je minimalno pokojnino. Bil je zadovoljen, da so bili on in družina vsaj zdravstveno zavarovani. Ko so v ugledni ameriški firmi Barney iz New Yorka izvedeli, v kakšnem brezizhodnem položaju živi njihov nekdanji poslovni partner Tone Knaflič, so mu nemudoma ponudili službo v Združenih državah Amerike. Pripravljeni so bili plačati tudi vse stroške selitve zanj in njegovo družino. Toda Knafličev sorodnik g. Mako-vec mu je obisk ameriškega konzulata odločno odsvetoval, saj je izvedel, da bi ga takoj po tem zaprli in družino izselili iz vile. Takratni direktor usnjarne »tovariš« Stegnar je zahteval, da izprazni vilo, saj se je vanjo nameraval vseliti kar sam in njegovi. Tonetu Knafliču je uspe I o vi I o obdržati, moral pa je pod prisilo vzeti nekaj stanovalcev. Seveda so mu prepovedali tudi lov ter mu odvzeli in za ple nili puško. Življenje v prisilnem pokoju in resignaciji Knaflič seje umaknil v zasebnost in poiskal zavetje v krogu družine. Vodilni nameščenci tovarne Utok ga niso nikdar vprašali za nasvet. Bolel gaje krivičen odvzem težko prigarane tovarne, še bolj pa to, da so mu onemogočili opravljanje dela, za katero je bil vrhunsko usposobljen in ga je z največjim veseljem opravljal desetletja. »Politično bodo speljali, gospodarsko pa jim ne bo uspelo,« je izjavil. Pogosto je zjutraj, ko je vstal, menda rekel: »Spet en dan brez cilja.« Krivice, ki so mu jih prizadejali, so načele tudi njegovo zdravje, Knaflič je umrl zgodaj - 24. aprila leta 1957, tri dni po dopolnjenem štiriinšestde-setem letu. Na smrtni poste Iji je rekel, da se ne boj i umreti, da ga odvzem tovarne ni tako bolel kakor prepoved dela kot usnjar. Njegov pogreb je bil veličasten dogodek, ki je dokazal, da povojna oblast z ničemer ni mogla izbrisati pozitivnega vtisa o »kapitalistu« Knafliču. Vsi njegovi nekdanji delavci so želeli nesti krsto in mu izkazati zadnjo počastitev. Dolga pogrebna po-vorka se je vil a skozi ce I o mesto od domače hiše do zadnjega domovanja na kamniških Žalah, na katerem je že stal tudi izjemen kip matere z otrokom, delo akademskega kiparja Borisa Kalina. V Knafličevo vilo so v naslednjih letih namestili različne pomožne dejavnosti tovarne Utok, leta 1998 pa jo zravna I i z zem Ijo skupaj s ce I o tovarno in skupaj s skoraj celotno dokumentacijo. Nekdanji delavci so lahko le nemo sprem Ija I i, kako se sesipa v prah njihovo dolgoletno drugo domovanje. Denacionalizacijski postopek je bil opravljen in nekatere krivice so bile malen kostno finančno korigi ra ne, nihče in nič pa ne more na do me sti ti veli ke kri vi ce, ki jo je povoj na oblast prizadejala priljubljenemu tovarnarju s socialnim čutom - Tonetu Knafliču. Predvsem gre za odvzem pravice do de I a, kar je ena najhujših stvari, ki jo lahko storiš človeku. Knafličeva vila - fotografija Petra Nagliča iz Šmarce, 1939 (z dovoljenjem lastnika Nagličeve zapuščine Matjaža Šporarja) Knafličeva vila, 15.12.1997 (Foto: Marko Kumer) 265 Tone Knaflič v kamniškem kolektivnem spominu Kamničani so kratico UTOK razvezali v »Ukradena Tovarna Očeta Knafliča« ali variantno »Ukradena Tovarna Od Knafliča«. V celotnem povojnem obdobju, z izjemo politične vrhuške, nihče ni našel žal besede za Toneta Knafliča. Med Kamničani seje ohranilo, »da si delal pri Knafliču« in ne v UTOKU. Usoda tovarne UTOK po letu 1948 bo seveda predmet kake druge raziskave. Omenimo le, da je Tonetov sin France, ki je z leti postal eden vodilnih kemijskih in usnjarskih strokovnjakov, uspel s svojimi konstruktivnimi in za tovarno odrešilnimi predlogi sanacij in prestrukturiranja tovarno rešiti pred stečajem. Po sanaciji pa zanj ni bilo več delovnega mesta v tovarni. V zavesti politične oblastije ostalo, da se rodbina Knaflič dosledno iz I oči iz slovenskega gospodarstva, pa četudi na škodo države in njenih prebivalcev - tako opevanega delavskega razreda. 3. ju I ij a leta 2002 je Občina Kamnik poimenovala dokaj neopazno povezovalno ulico med Parmovo ulico in Usnjarsko cesto v bližini nekdanje usnjarne kot Knafličev prehod. Avgusta leta 2013 je biIa na ogled panojska razstava v parku Evropa Kam so šle vse fa-brike, ki sta jo skupaj postaviIa Medobčinski muzej Kamnik in Mladinsko kulturno društvo Priden možic. Razstava je dobila nadaljevanje oziroma logično nadgradnjo v večji razstavi na gradu Zaprice. V okviru tega razstavnega projekta je veliko zanimanje Kamničanov vzbudil ravno razdelek Tone Knaflič - zgodba o dobrem kapitalistu. Tone Knaflič bo v spominu Kamničanov za vedno ostal pokončen, pošten človek z izrazitim socialnim čutom, njegovega dobrega imena pa nikomur ni uspelo zasenčiti. Francka in Tone Knaflič, 1956 (Arhiv Špele Železnik) Pri nastanku prispevka sta mi izdatno pomagali hčerka g. Knafliča - Špela Železnik in snaha Toneta Knafliča - soproga njegovega sina Franceta - ga. Sonja Knaflič; brez njune velikodušne pomoči bi bil članek bistveno siromašnejši. Za sodelovanje se zahvaljujem tudi g. Tonetu Steletu, kije dal spodbudo za prispevek in potrpežljivo spremljal njegovo nastajanje. Vi ri in li tera tu ra Sonja KNAFLIČ, 2015: Tone Knaflič, rokopis. Marija KLOBČAR, 2002: Vpliv spreminjajoče se meščanske zavesti na razvoj Kamnika. Kamniški zbornik, XVI. 45-64. Marko KUMER, 2014: Mali besednjak kamniške industrije: kam so šle vse fabrike? Kamnik: Medobčinski muzej. Mija MAJCENOVIČ, 2006: Odsevi minulega časa. Ljubljana: Littera picta. Mojca ŠIFRER in Zora TORKAR, 1985: Iz življenja nekdanjih kamniških usnjarjev in čevljarjev. Kronika, 33, številka 2-3. 148-161. Hemeroteka Ivana ZIKE v Medobčinskem muzeju Kamnik. 266 Marko Košir1 Trg Dušana Kvedra 3, Maribor marko@kosir.info Ali je Valerija Heybalova pozabljena? Prispevek zastavlja vprašanje, ali je Valerija Heybalova, naša največja operna umetnica, pozabljena. Na kratko so opisani umetniška pot Valerije Heybalove, njena srečanja z avtorjem besedila, mnenje njene prijateljice in kolegice Ondine Otta Kla-sinc in vtisi avtorja prispevka, ko je konec poletja 2015 obiskal Kamnik. Ključne besede: Valerija Heybal, umetniška pot Valerije Heybalove, spomini na našo največjo operno umetnico This article questions if Valerija Heybal, our greatest opera artist is forgotten. There is a short presentation of Heybal's career, her meetings with the text writer and as well the opinion of her friend and colleague Ondina Otta Klasinc. The author also describes his impressions when he visited Kamnik in 2015. Key words: Valerija Heybal, hercareer, memories of great opera artist Za tak naslov sem se odločil že med pisanjem monografije o basistu Ladku Korošcu, v njegovem času našem najbolj znanem in popularnem opernem pevcu. Opazil sem namreč, da je komaj dvajset let po smrti že precej pozabljen. S svojo knjigo sem ga v zadnjem trenutku rešil pozabe. Žal je prej precej slabše z Valerijo Heybal, do danes našo največjo operno umetnico. Spomin nanjo je že skoraj povsem zbledel. Spominjajo se je le še starejši ljubite Iji opere. Mlajši, pri tem mislim mlajše od 60 let, razen redkih izjem, te umetnice ne poznajo več. Na to ne vpliva niti bogata diskogra-fij a. Heybalova je sredi petdeseti h let 20. sto I etja posnela za diskografsko hišo DECCA štiri kompletne opere ruskih skladateljev. To so Evgenij Onjegin, Pikova dama, Knez Igor in Sneguročka (po naše Sneguljčica). Opere so najprej izšle na vinilkah2, nato so bile nekatere digitalizirane, danes pa so prav vse na razpolago na spletnem portalu NAXOS v formatu MP3. Mlajši ljubitelji oper, ki so tudi vedno bolj redki, danes poslušajo izvedbe teh oper na novejših posnetkih, ki so tehnično veliko boljši, ne pa tudi po umetniških kriterijih. O Va I erij i Heybal je bi I o tudi v Kamniškem zborniku objavljenih nekaj prispevkov. Naslednje besedilo, vzeto iz knjige Mariborske operne zvezde avtorja Marka Koširja, ki je leta 2013 izšla pri mariborski založbi PRO-ANDY, je kratka biografija, potrebna, da se mlajši bralci seznanijo s Heybalovo in osveži spomin tistim, ki so nanjo že malo pozabili. »Valerija Heybal se je rodila v Kamniku. Petja se je učila pri svojem očetu in nato pri profesorju Župevcu. Še zelo mlada, stara 20 let, je debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, 15. avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero. Že v prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. Ob na- 1 Diplomirani strojni inženir, publicist. 2 Žargonski izraz za analogne plošče iz polivinila, predhodnice cedejev. Valerija Heybal na umetniški fotografiji okoli leta 1950 (Foto: Leon Perskie3) stopih v operi je nadaljevala študij pri prof. Betettu. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve. V letih 1952 do 1954 je stalno nastopala v Bernu. Gostovala je v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prepela je skoraj ves repertoar za dramski sopran. Še zlasti lepo ji je uspela vloga Magde Sorel v Menottijevi operi Konzul. Umrla je leta 1994. Prva vloga, ki jo je pripravila z ansamblom mariborske Opere, je bila Tosca v sezoni 1956/57. Premiera je bila 15. junija. Heybalova je odpela premiero in šest repriz. Zaradi prezasedenosti v beograjski Operi naj bi jeseni leta 1957 vlogo Tosce prevzela Vilma Bukovec, kar pa se zaradi varčevanja ni zgodilo. Heybalovo je zamenjala mlada Ada Sardo, ki je takrat debitirala v Mariboru kot Aida. Heybalova je pred tem v Mariboru gostovala v Madame Butterfly in Rusalki. Samo Hu-bad jo je v neki radijski oddaji imenoval slovenska Maria Callas. Ta odlična pevka, ki je imela po 2. svetovni vojni v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno, je v pevsko najlepših letih Ljubljano zapustila in bila nato primadona beograjske Opere. S tem ansamblom je za angleško diskografsko hišo DECCA posnela glavne sopranske vloge v Evgeniju Onjeginu, Pikovi dami, Knezu Igorju in Sneguročki. Kljub temuje ves čas gostovala v Ljubljani. V Mariboru je po Tosci gostovala še večkrat. Pod Koblerjevim vodstvom je bila stalno zase- Fotograf Leon Perskie iz Baltimora v ZDA je za svojo barvno fotografijo uporabil črno-beli negativ, ki ga je pobarval z oljnatimi barvnimi svinčniki. Tako je nastala ena najboljših barvnih fotografij Heybalove, zagotovo pa najboljša iz časa okoli 1950. To je edina barvna portretna fotografija Heybalove. Shranjena je v ikonoteki Slovenskega gledališkega inštituta. 267 3 268 dena v Švarovi Veroniki Deseniški in de Fallovi operi Kratko življenje. Dvakrat je - tudi pod Koblerjevim vodstvom - gostovala kot Tatjana v Evgeniju Onjeginu. Pri publiki je bila Heybalova izredno priljubljena.« Enako kot v Ljubljani in Mariboru je bila Heybalova v Beogradu ljubljenka publike. Ko so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja na Televiziji Beograd posneli nadaljevanko Grlom u jagode, kar bi lahko prevedli v Na vrat na nos, je v eni od epizod, ki opisuje življenje glavnega junaka v začetku 60. let, Danilo Stojilkovič, igral je družinskega očeta, svoje otroke povabil h gledanju televizije z besedami: »Slušajte deca, kako lepo pjeva Heybalova!« Po letu 1960 je Heybalova dobila dve tekmici, obe veliki umetnici in obe dramski sopranistki. Prva je Milka Stojanovic in druga Radmil a Bakočevic. Obe sta imeli velike uspehe na svetovnih opernih odrih. Bakočeviceva je bila naša najuspešnejša operna pevka tistega časa po Zinki Kunc. Gospa Bakočevic mije v telefonskem pogovoru povedala nekaj zelo lepih stvari o Heybalovi, kar bom uporabil kot dragocen vir iz prve roke. Seveda se je to poznalo na karieri Heybalove. Še vedno je pela večino vlog svojega repertoarja, vendar ne več na premierah. Ko je Oskar Danon leta 1965 beograjsko Opero zapustil, novi umetniški vodja Hey-balovi ni bil preveč naklonjen. Zadnja premiera s Hey-balovo je bila 1. marca 1961, ko je pela vlogo Poline v operi Sergeja Prokofjeva Igralec (Hazarder). Zadnja vloga, ki jo je pela na odru beograjske Opere, pa je bila Ljudmila v Prodani nevesti. Leta 1971 seje upokojila in za stalno vrnila v Ljubljano. V pismu Smiljanu Samcu (4. april 1966) je napisa I a, da je bi I a največja napaka, da je ljubljansko Opero sploh zapustila. Vendar v tem primeru ne bi bilo njenih posnetkov ruskih oper na nosilcih zvoka in drugih velikih uspehov na velikih evropskih odrih, saj je bila takrat beograjska Opera v tedanji Jugoslaviji reprezentativna operna hiša. K razmišljanju in pisanju o tej veliki umetnici meje spodbudila bližajoča se 100-letnica njenega rojstva. Pevka seje rodila v Kamniku 16. januarja leta 1918, kjer je preživela rano mladost in je tudi pokopana na pokopališču Žale. Odločil sem se, da bom, ob pomoči gospodov Petra Bedjaniča in Primoža Kureta, napisal monografijo, ki naj bi izšla ob stoletnici rojstva. Za to sem zbral že skoraj vse potrebno gradivo, ki sem ga dobil iz arhivov oper in inštiIucij pri nas in v Evropi. Pevko sem tudi osebno poznal in se z njo dvakrat srečal. To besedi I o je začetek pisanja zgodbe o Valeriji Heybal, pravi slovenski primadoni. Prvič sem za Heybalovo slišal doma sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Njen brat Oskar, frančiškan z imenom pater Pavlin, med drugim je služboval v Mariboru in okoliških farah, je takrat slavil neki svoj jubilej (40-letnico rojstva ali 20 let od posvetitve v duhovniški stan). Sestra Valerija pa mu je po radiu čestitala. Ob tej priliki so predvajali Adamičevo pesem Zabučale gore, zašumeli lesi, kijoje iz moravske narodne pesmi Te če voda prevedel Oton Župančič. Takrat sem bil star oko I i deset let, tega dogodka se spominjam po tem, da mi je oče ob tej priložnosti povedal, da je Heybalova prvakinja beograjske Opere in daje Ljubljano zapustila zaradi težav z vodstvom SNG Ljubljana. Kakšne so bile te težave, sem zvedel šele dosti pozneje. Približno Heybalova z Boškom Lukežem v Kratkem življenju (Arhiv SNG Opera Maribor) takrat je nekajkrat nastopila tudi v mariborski Operi. V sezoni 1956/57 pa je bila stalno zasedena v postavitvi Puccinijeve Tosce, ki stajo pripravila dirigent Jakov Cipci in režiser Ciril Debevec. V tistem času opernih predstav še nisem obiskoval, sem pa že kmalu za tem zelo rad poslušal operne arije po radiu, kjer je bila Hey-balova pogost gost. Devetega decembra 1962 je bila v dvorani Slovenske filharmonije 1. operna matineja RTV Slovenija. Ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, vodil ga je Demetrij Žebre, so nastopili solisti Valerija Hey-bal, tenorist Rajko Koritnik in basist Danilo Merlak. Na koncertnem listu SF 62/63, št. 1, ki je ohranjen, žal ni točnega programa koncerta. Spomnim se le, da je Heybalova zape I a tudi arij o Dju I e iz Gotovčeve opere Ero z onega sveta. Takrat sem prvič videl Heybalovo »v živo«, čeprav le na televiziji v neposrednem prenosu koncertne matineje. Prvič semjo videl na opernem odru v Mariboru, kjer je gostovala kot Tatjana v Evgeniju Onjeginu. V tej vlogi je nastopila 1. in 28. februarja 1964. Zagotovo Tatjana ni vloga, ki bi ravno ustrezala 46 let stari pevki, kar velja še posebej za drugo sliko prvega dejanja, poznano tudi kot Pisemski prizor. Vendar je Heybalovi z veliko in odlično pevsko interpretacijo uspelo pričarati pristno vzdušje za Ijub Ijene najstnice. V letu 1964 sem jo videl še nekajkrat, najprej v de Fallovi krajši operi Krat- Heybalova kot Djula (Avtorjev arhiv) ko življenje, premiera je bila 23. 02. 1964, nato pa še kot Veroniko v odlično pripravljeni in izvedeni operi Veronika Deseniška avtorja Danila Švare. Tudi kot Veronika nas je v vseh pogledih prepričala. Po predstavi sem šel, takrat star 18 let, Heybalovi čestitat. V spomin sem dobil njeno sliko v vlogi Djul e iz opere Ero z onega sveta. Heybalova je sodelovala v naslovni vlogi že na krstni izvedbi te Švarove opere, v vseh pogledih kvalitetnega glasbenega dela. V mariborski Operi je bila to že njena tretja Veronika. Pe l a je na vseh predstavah, 12. decembra tudi v Gradcu, kjer je mariborska Opera gostovala s to opero in doživela uspeh pri publiki in strokovni javnosti. Med tem je producentska hiša DECCA ponovno izda l a nekaj oper, ki jih je posne l a z ansamblom beograjske Opere. Med njimi so bile tudi Pikova dama, Knez Igor in Evgenij Onjegin. To je bilo okoli leta 1975. Takrat sem si kupil te plošče, ki so izšle v seriji Ace of Diamonds. Spomladi 1977, marca ali v začetku aprila, sem obiskal Heybalovo na njenem domu v Ljub fani. Živela je v majhnem mansardnem stanovanju na Mir-ju. Pevka si je tam uredila prijetno domovanje. Dnevna soba je bila tudi spalnica. Postelja se je dala preurediti v udobno sedišče za več oseb. Pod posteljoje bil velik izvlekljiv predal, v katerem je hranila dokumente osvoji umetniški poti. Stanovanje je imelo tudi majhno Valerija Heybal in Jože Kragelj kot Veronika in Friderik v operi Veronika Deseniška, Maribor 1964 (Arhiv SNG Opera Maribor) kuhinjo in vse, kar sodi h komfortnemu stanovanju. V podpis sem ji prinesel knjižici z besediloma in zasedbama oper Evgenij Onjegin in Knez Igor. Heybalova je bila mojega obiska zelo vesela in meje zelo prijazno sprejela. Ko je zvedela, da sem iz Maribora, me je hotela malo pogostiti. Skuhala mi je hrenovko, ki pa je med kuhanjem počila. Opravičila seje z besedami: »Nihče ne more biti za vse, umetnikom pač gospodinjstvo ne leži.« »Nič za to,« sem ji odgovoril. »Koliko ljudi pa se lahko pohvali, da jim je Heybalova skuhala hrenovko!« Povedala mi je marsikaj iz svojega bogatega umetniškega življenja. Ob že omenjenih ploščah mije pokazala tudi svojo 25-centimetrsko vinilko, ki sojo izdelali na črno v Ameriki. Ne vem več, kajje bilo na tej plošči. Žal se je izgubila, ko je pevka zbolela in zadnja leta preživela v bolnišnici. Ob selitvi, ali bolje praznjenju stanovanja, seje del njene zapuščine izgubil, med njimi tudi ta plošča, ki bi bila danes neprecenljiva. Del njene zapuščineje shranjen v Glasbeni zbirki NUK, del pa v Slovenskem gledališkem inštitutu. Če bi takrat, ko sva s Heybalovo klečala pred izvlečenim predalom in brskala po njeni umetniški zapuščini, vedel, da bo nekdo tako malomarno ravnal z njo in da bom skoraj petdeset let pozneje pripravljal monografijo o njej, bi jo morda zaprosil za kaj, vendar ... Ko je kot Tatjana leta 1964 gostovala v Mariboru, je vlogo Tatjane za nekaj predstav prevze l a in v njej tudi debitirala Ondina Otta Klasinc, prvakinja mariborske, ljubljanske in zagrebške Opere in njena dobra prijateljica iz povojnih časov v ljubljanski Operi. Tudi gospa Klasinčeva je bila odlična Tatjana, še posebej mi je ugajala v prvem in drugem dejanju. V finalu opere pa mi je nekaj manjkalo, kar sem Heybalovi tudi povedal. Takrat me je poučila, da se vloga Tatjane kljub lir-skemu značaju najbolje prilega dramskemu sopranu. To pa zaradi nekaj pevskih fraz v zaključnem duetu z Onjeginom na samem koncu opere, kjer Tatjana Onje- 269 270 Heybalova kot Tatjana in posvetilo avtorju na hrbtni strani (Avtorjev arhiv) gina, ko jo na kolenih prosi za odpuščanje in ljubezen, nadvlada s svojim krepostnim značajem in glasovno, kar lahko uspešno izvede velika umetnica z dramskim sopranom. V Pisemskem prizoru je odlično prikazano Tatjanino ljubezensko hrepenenje in v sceni za tem frustracija ob Onjeginovi pokroviteljski zavrnitvi. Opera se konča z dramatičnim Onjeginovim duševnim zlomom, kar je Čajkovski odlično prikazal in poudaril z glasbo. To pa lahko uspe samo nekomu, ki je bil sam nesrečno zaljubljen in pri tem neuslišan. Ta pevkina razlaga mi je ostala v trajnem spominu in mi pomagala pri še večjem uživanju ob poslušanju te opere. Ko sva govorila o njenih posnetkih za DECCO, sem jo vprašal, kako je potekalo snemanje Kneza Igorja. Odgovorila mi je, da je moje vprašanje pričakovala. Prizor in arijo Jaroslavne iz prve slike četrtega dejanja je snemala ob dveh ponoči, nato so jo s taksijem odpeljali na letališče, kjerje zadnji hip ujela letalo za Bern, kjer je imela ob devetih dopoldne vajo na odru bernske Opere. Producent je naredil usodno napako s tem, ko je za mesto snemanja izbral Beograd, ne da bi pred tem preveril, kakšne so tam razmere za snemanje. Razlog so bili gotovo nižji stroški. Ceneje je poslati snemalno opremo in nekaj tehnikov v Beograd kot pa ves ansambel za nekaj tednov povabiti v London. Tako dolgo bi namreč trajalo snemanje vseh sedmih oper, ki so jih takrat posneli. Producent DECCA je za to snemanje določil tehnike iz svoje ameriške podružnice London Records (1947-1960) v New Yorku. Vendar je bilo razočaranje ameriških tehnikov v Beogradu veliko. Zaradi izredno slabe električne mreže in stalnih preobremenitev je napetost električnega toka nihala čez dovo Ijene mej e za tako snemanje, ob tem pa je stalno prihajalo do izpadov električnega toka. Zadovoljive razmere so bile šele med eno ponoči in četrto uro zjutraj. Seveda seje to moralo poznati na kvaliteti posnetega, vsaj v nekaterih primerih. To so opazili tudi kritiki, ki njene Jaroslavne na ploščah niso ocenili tako dobro kot Lizo v Pikovi Dami in Tatjano v Onjeginu. Od tod tudi govorice o pevkinem umetniškem padcu, ki so se izkazale za neupravičene, saj so njeni največji uspehi na gostovanjih v Wiesbadnu, Benetkah in Parizu in še kje šele sledili. Govorila sva tudi o Dragu Starcu (1916-1984), Mariborčanu, bratu igralke Eme Starc in njenem pogostem tenorskem partnerju v beograjski Operi. Odlični lirski tenorist je ze I o ma I o pel v Slovenij i, saj sta ga vodstvi obeh opernih hiš redko povabili k sodelovanju. V virih sem našel, da je okoli leta 1960 enkrat pel Alfreda v Traviati, pel je na enem koncertu v Mariboru in enkrat sodeloval na koncertu opernih arij v Ljubljani. Če bom o tem umetniku zbral dovolj podatkov, bo imela monografija o Heybalovi tudi poglavje o Dragu Starcu. Starc je bil vrstnik in sošolec mojega očeta. V občasnih stikih sta ostala vse življenje. Najin pogovor sta zmotila dva člana ljubljanske opere (članica baleta in violinist), ki sta prihajala pogosto pogledat, kako je kaj s Heybalovo. Zakaj, mi je postalo jasno, ko sem zvedel, da je bi I a zaradi akutnega poslabšanja svoje bolezni premeščena v bolnišnico, kjer je nato živela vse do svoje smrti leta 1994. Ob slovesu mi je poklonila sliko v vlogi Tatjane s posvetilom na hrbtni strani. Ko sem odhajal, še nisem vedel, da Hey-balove ne bom nikoli več videl. Ko sem pred nekaj leti pisal monografijo o dirigentu Jakovu Cipciju, sem o tem svojem obisku in pogovoru pripovedoval gospe Ondini Otta Klasinc, ki ima Heybalovo v najlepšem spominu. V njenem ljubljanskem obdobju sta postali prijateljici. Klasinčeva je bila s Heybalovo v prijateljskih stikih, dokler Heybalovi bolezen ni preprečila stikov s svetom zunaj bolnišnice. Za bodočo monografijo o Heybalovi sem po pripovedovanju gospe Klasinčeve napisal: Klasinčeva je s Heybalovo pela v nekaj predstavah Figarove svatbe. Heybalova, ki je bila Rosina, je svojo mlajšo kolegico in prijateljico imenovala moj slavček. Prijateljici sta bili vse do smrti Heybalove. Heybalova z možem in znanko ob njunem avtu znamke Ford Taunus Buckel4 okoli leta 1950 (Glasbena zbirka NUK) Vedno, ko je gostovala v Beogradu, sta se srečali. Heybalova je živela v zakonu z nekaj let mlajšim beograjskim arhitektom ali odvetnikom Gojkom Radonicem. Z Radonicem sta se imela rada, vendar je bila z mislimi še vedno pri Cirilu Debevcu. To je bil glavni razlog, da v tem zakonu ni bila srečna. Ko je spomladi 1954 nekajkrat gostovala v Beogradu (la Boheme, Rigoletto, Traviata),je obiskala eno od predstav Menottijeve opere Konzul. V vlogi Magde Sorel je nastopila Heybalova, ki je bila na koncu opere, po prizoru samomora s plinom, nagrajena z 20 minut dolgim aplavzom. Gospa Klasinčeva mi je povedala, da tako prepričljivo odpetega in odigranega prizora ni videla nikoli prej, pa tudi nikoli pozneje. Heybalova je v prizoru samomora zelo prepričljivo in tragično združila kašljanje zaradi plina in petje. Z načinom interpretacije nekaterih vlog, ki jih je Heybalova pela, se ni v celoti strinjala. Premočno vživ-ljanje Heybalove v nekaterih vlogah je včasih delovalo preveč živčno, včasih pa preveč burno. Vendar je bila kljub temu vrhunska umetnica, ki v nekaterih vlogah na naših odrih še ni presežena. Tu je gospa Klasinčeva mislila na Leonoro v Fideliu, Tatjano v Evgeniju Onjeginu, Lizo v Pikovi dami in Magdo Sorel v Menot-tijevem Konzulu. Ko sem se leta 2009 upokojil, sem se lahko posvetil pisanju knjig o velikih slovenskih glasbenikih in o Okoli leta 1950 je bil Ford Taunus Buckel v nekdanji Jugoslaviji nekaj posebnega. Razen nekaj starejših modelov nemških, francoskih in italijanskih osebnih avtomobilov je bilo od novejših še nekaj škod in kakšna pobeda (sovjetski osebni avto srednjega razreda). Imeti nov nemški avto, in to še forda, je bila redkost. železnici. Izdal sem knjige o dirigentu Jakovu Cipciju, dirigentu Dragu Mariu Šijancu, mariborskih opernih pevcih Ondini Otta Klasinc, Adi Sardo, Miru Gregori-nu in Jerneju Plahuti, dirigentu Lovru Matačicu. Delo o Ladku Korošcu je izšlo pred nekaj meseci. Knjiga o železnici pa bo izšla v začetku pomladi 2016. Kamničan Jernej Plahutaje bil večino časa angažiran v Mariboru, kjer je sodeloval z Valerijo Heybal. Do zelo uspešne predstavitve knjige Mariborske operne zvezde v Kamniku je bil nato le še korak. Osemnajstega decembra 2013 je bil a v Matični knjižnici Kamnik prireditev z naslovom Kamničana Valerija Heybal in Jernej Plahuta v mariborski Operi. V nabito polni dvorani so sodelovali tudi sopranistka Tina Debevc, tenorist Metod Palčič in vokalna skupin Grm. Odločitev, da se lotim še monografij e o Heybalovi, se je ponudil a kar sama. Že lela 2013 sem začel z zbiranjem gradiva. Do danes sem sestavil koledar skoraj vseh njenih nastopov (manjkajo mi točni podatki iz Skopja in Nemčije, datumi in število koncertov v Izraelu in Belgiji, kar je približno 2 % nastopov) in pridobil podatke in ocene o njenih nastopih v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Beogradu, z gostovanj po Evropi in Ber-nu in še cel niz podatkov iz različnih virov. Seveda sam denarja za tak podvig, kot je tiskanje take monografije, nimam, pa tudi moj založnik ne. Denar bo potrebno zbrati. Obseg knjige, kvaliteta tiska in vezave bodo odvisni od višine nabranih sredstev. Objava mojega prispevka v Kamniškem zborniku je tudi eden od začetkov zbiranja sponzorskih sredstev. Žal sem prvo neprijetno presenečenje doživel prav v Kamniku, ki smo ga moj za l ožnik Andrej Ivanuša, 271 4 lJn-Miiir (i tli k- IS. iVktuluii 1^*™. W. A. MO/AHT Figarova $viiiba k-a-iiiLi-nii opira v hI i il It drjnn jih. tiii|m-ilI lArcn/jf lI.l l^wlc, prffV^I S. Sunbe-i-, Pirlpnjti dr. li. Svan. CM Ahmiviui ....... EtOxJlLI lljE#JVS ■ M£B ■ ^11/ lllil I ■ | I II.I ' i' ■ I ' I'.I d1 i^ii.-ik, ^ 91 PTi h v Kr rubin, ¡aui: ....... lin/i ....... ,r I i> > liijn (."nrv.ni, "-urLii HurLuNt \ tll-.jei .11, > I- i LI ill' 11-1 rbk.1.1, ll JCJftiV;! hCi . HtiVUfj II. LfhtlNvirlh. 5nrabi.il| \ HevMoru k,-. 1 Li iljij riu rj f 1 a O. Ottft .M P-rtE i kiW; 1 V ^ iilni.-i ji^n I.. kihnit>i. Hutiravre K. i^niki'lj f. ^iiiLrtv/ir I L..ilii;ij> I ". NcilbctticrjliYB M /li.ffljškoiji ] jinUi Vijflju ¿bora: J. llniH-. Si • tiu^fjl akvL ^BJt M. k.11^ibi\ Figarova svatba, Ljubljana, 18.10.1948 (Gledališki list SNG Opera Ljubljana, št. 6, 48/49) 272 soavtor Peter Bedjanič injaz obiskali v začetku septembra 2015. Tam smo se sreča l i s Kamničanko, ki nas je nato vodila po Kamniku. Srečanje sta pripravila zakonca Nina in Dušan Osredkar, moja stara znanca. Kamničanka, ki ne želi biti imenovana,je Heybalovo osebno poznala. Njeni starši so prijateljevali z družino Heybal. Kamničanka je poznala tudi sestri Cilko, Erno in brata Oskarja, frančiškana, kijoje nekaj časa poučeval klavir. Va l erij o in Oskarj a je Kamničanka opisala kot živahna in radoživa človeka. Oskarje služboval tudi v Mariboru, Kamnici, Lenartu in najbrž še kje. Zaradi ljubezni je za kratek čas zapustil duhovniški stan. Pozneje se je vrnil med frančiškane in svojo življenjsko pot končal na Brezjah.5 Sestra Erna je bil a do sezone 1966 pevka v zboru ljubljanske Opere, njen sin pa vodja odrske razsvetljave. Sestra Cilka se je poročila z rudarskim inženirjem Tomcem in živela z družino v Labinu. Skupaj s hčerko Bredo, ki je umrla stara komaj šest let, sta pokopani na kamniških Žalah. Obiskali smo tudi kamniško pokopališče Žale. Grob Heybalove in njenega moža Cirila Debevca je vzdrževan, vendar rahlo zanemarjen in Kamničanom ni v 5 Nekateri viri navajajo kot letnico Oskarjeve smrti 1983, v dokumentih Heybalove, ki sem jih našel v Gledališkem muzeju, je letnica 1984. Jernej Pla hu ta S prireditve v Matični knjižnici Kamnik 18.12. 2013 Marko Košir in Peter Bedjanič med iskanjem gradiva o Hey-balovi v NUK-u novembra 2015 (Foto: Andrej Ivanuša) čast. Gledališka maska na desni strani nagrobnika, ki jo je leta 1977 iz jekla izde I al kipar in operni basist Aleksander Kovač,je močno rjava in počasi propada. Nagrobnik in napisna plošča sta zelo potrebna čiščenja. Ker v grobu počivata dva naša vrhunska gledališka umetnika, bi moralo stanje groba skrbeti tudi še druge državne kulturne institucije in ne samo Občino Kam nik. V središču Kamnika smo si ogledaIi rojstno hišo Heybalove. Na proče fu ni nobenega znaka, da je tu nekoč bivala naša največja operna umetnica. Spominska plošča je v veži, tam je tudi obeležje družine Kramar. Žal pa je nekdo ob obnovi spominsko ploščo Hey-balove prekril z mavčno ploščo, da ni več vidna. Čudno je tudi, da so skromno ploščo sramežljivo namestili v vežo, ki je vedno zaklenjena, kot da se Kamničani svojih velikih rojakov sramujejo. Na drugi strani ceste sta v veliki hiši kavarna in razstavišče Veronika, kjerje 19. februarja 1977 Heyba-lova na slovesnosti ob 100-letnici rojstva slikarja Ivana Vaupotiča zadnjič nastopila. Na isti strani kot hiša Heybalovih, le nekaj deset metrov severneje, stoji hiša dirigenta Boga Leskovica. Zbiranje sredstev za monografijo o Heybalovi je prevzela Ustanova - fundacija Ladko Korošec iz Zagorja, ki jo vodi Janez Lipec. V tokratni zbiralni akciji se bomo ob gospodarskih organizacijah in kulturnih ustanovah obrnili tudi na Kamničane, kijim spomin na Heybalovo še vedno nekaj pomeni. Grob Heybalove in njenega moža Cirila Debevca (Foto: Andrej Ivanuša) Pod to mavčno ploščo v veži je skromno obeležje o tem, da je v tej hiši nekoč živela Valerija Heybal. (Foto: Andrej Ivanu ša) 273 NASTOPI VALERIJE HEYBAL St Datum 274 i. l 9az iz oz Lichtenthurnov zavod Ljubljana Mala pevka 2. l 9as. os. 19. Mošnje Ljubezen in morja valovi S. l 9as. oz. is. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 4. l 9as. o4. zi Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka S. l sas. o4. zs. Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka S. l sas. os. la. Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 7. 1 9as. oe. i/. SF - DK Ljubljana Bach J. S. 1. sklepna produkcija Odlomek iz Mat pasijona S. l sas. os. oa. Delavska zbornica Ljubljana Smetana Pavčič 30 let NSZ - proslava Marinka Pastirica e. l sas. os. o4. Bežigrad Nar. šola Ljub lja na / Slovenska scena mladih / iO. l sas. os. os. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula ii. l sas. lo. os. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula i2. l sas. lo. os. Frančiškani Kamnik Bach J. S. Arije iz Matejevega pasijona iS. l sas. lo. ll. Opera Ljubljana Jones S. Gejša Mimoza i4. l sas. lo. ls. Opera Ljubljana Jones S. Gejša Mimoza iS. l sas. lo. z/. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka iS. l sas. lo. zs. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula H. 1 sas. lo. ao. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka iS. l sas. ll. o4. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka ie. l 9as. il . o/. UD Ljubljana Škerjanec L. M. Zedinjenje Kantata 2O. l sas. ll. os Opera Ljubljana Verdi Aida Sveče ni ca 2i. l sas. ll. lo. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka 22. l sas. ll. lz. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias 2S. l sas. ll. ls. Opera Ljubljana Jones S. Gejša Mimoza 24. l sas. ll. le. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias 2S. l 9as. il. i/. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka 2S. l sas. ll. zo. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias 27. 1 sas. ll. zo. Opera Ljubljana Massenet Manon Pousette 2S. l sas. ll. zs. Opera Ljubljana Verdi Aida Sveče ni ca 2e. l sas. ll. z/. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Musetta SO. l sas. ll. zs. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias Si. l sas. ll. ao. Opera Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka S2. l sas. lz. ol. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula SS. l sas. lz. ol. Dvorana labor Ljubljana Smetana Dev O. Koncert novinarskega združenja 0b 20-letnici nastanka Jugoslavije Arija Ma rin ke Kangljica S4. l 9as. n oz. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Musetta SS. l 9as. n o/. Opera Ljubljana Jones S. Gejša Mimoza SS. l sas. lz. os. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias S7. 1 sas. lz. os. Ope ra Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka SS. l sas. lz. l4. Opera Ljubljana Čajkovski Puccini Jolanta GianniSchicchi Brigita Nel la Se. l sas. lz. ls. SF - DK Ljubljana Lajovic An. 1. javna produkcija Bujni vetri Tkalec 4O. l sas. lz. zo. Opera Ljubljana Čajkovski Puccini Jolanta GianniSchicchi Brigita Nel la 4i. l sas. lz. zs. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Musetta 42. l sas. ol. ol Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 4S. l sas. ol. oa. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias 44. l sas. ol. lo. Opera Ljubljana Čajkovski Puccini Jolanta GianniSchicchi Brigita 4S. l 9a9. oi. is. Opera Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias Št Dati m Dvo rana Kraj Avtor Delo Vloga 4S. l sas. ol. zo. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Musetta 47. 1 sas. ol. zz. Opera Ljubljana Massenet Manon Pousette 4S. l sas. ol. zs. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatja na 4e. l sas. ol. ze. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Musetta SO. l sas. oz. oz. Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka Si. l sas. oz. oa. Opera Ljubljana Čajkovski Puccini Jolanta GianniSchicchi Brigita S2. l sas. oz. oe. SF - GM Ljubljana Lajovic An. 60-letnica A. Lajovca Zeleni Jurij SS. l sas. oz. le. Opera Ljubljana Mascagni Leoncavallo Cavalleria rusticana Glumači Lola S4. l 9a9. oz 1/. SF-Lj. Zvon Ljubljana G. in. B. Ipavec Skladbe za zbor in samospevi Štiri samospevi SS. l 9a9. oz za. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatja na SS. l sas. oz. zs. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula S7. 1 9a9. oz zs. Opera Ljubljana Mascagni Leoncavallo Cavalleria rusticana Glu mači Lola SS. l 9a9. oa. le. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula Se. l 9a9. oa. i/. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatja na SO. l 9a9. oa. äs. Opera Ljubljana Čajkovski Puccini Jolanta GianniSchicchi Brigita Si. l 9a9.o4.o1. Ope ra Ljubljana Wolf-Ferrari Štirje grobijani Ma rina S2. l sai o4. os. Opera Ljubljana Mascagni Leoncavallo Cavalleria rusticana Glu mači Lola )4. US. SF - DK Ljubljana Gounod 1. javna produkcija Faust, arija Mar- 64. 1939 o4. is. Ope ra Ljubljana Wolf-Ferrari Štirje grobijani Ma rina 65. 1939 o4. 19. Opera Ljubljana Verdi Aida KUNC Sveče ni ca 66. 1939 o4. z9. Ope ra Ljubljana Wolf-Ferrari Štirje gro bija ni Ma rina 67. 1939 os. os. Ope ra Ljubljana Massenet Don Ki hot Garcias 68. 1939 os. z/. Ope ra Ljubljana Wolf-Ferrari Štirje gro bija ni Ma rina 69. 1939 os. zs. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatja na 70. 1939 os. ai. Ope ra Ljubljana Puccini La Boheme Musetta 71. 1939 oe. is. Ope ra Ljubljana Wolf-Ferrari Štirje grobijani Ma rina 72. 1939 os. os. Ope ra Ljubljana Puccini La Bo he me Musetta 73. 1939 os. os. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 74. 1939 . os. ao. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 75. 1939 . lo. oa. Ope ra Ljubljana Massenet Ma non Pousette 76. 1939 lo. oe. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 77. 1939 . lo. o/. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 78. 1939 . lo. zz. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 79. 1939 0 Ope ra Ljubljana Smetana Poljub Vendulka 80. 1939 M Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 81. 1939 . ll. oa. Opera Ljubljana Kogojeva akademija Kogoj ŠvaraD. Samospevi 82. 1939 ll. os. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 83. 1939 . ll. za. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 84. 1939 iz oi. Kolarac VD Beograd Škerjanec L. M. Zedinjenje - BF. GM Kantata 85. 1939 lz. oa. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 86. 1939 izo/. Ope ra Ljubljana Musorgski Boris Godunov Kse nija 87. 1939 12 os. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 88. 1939 12 lo. Ope ra Ljubljana Smetana Po ljub Vendulka 89. 1939 12 ia. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 90. 1939 121/. Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 91. 1939 12 zs. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 92. 1939 M Ope ra Ljubljana Mozart Figarova svatba Kerubin 93. 1940 oi. oa. Ope ra Ljubljana Goldmark Sabska kraljica Sulamit 94. 1940 oi. o/. Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula SS Št. Datum Dvo rana Kraj Avtor Delo Vloga S5. 194C Ol. 2I Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka S6. 1940 01. SO. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka Sy. 194O 02.04. Opera Ljub lja na Gotovac Ero z onega sveta Dju la S8. 1940 02. OI Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka SS. 194O 02. 14. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka lOO. 194O 02. 18. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka lOl. 194O 02. 21. Opera Ljubljana Čajkovski Hrestač - suita Jolanta Brigita lO2. 194O OS. OB. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Kerubin lO3. 194O OS. OI Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka lO4. 194O OS. 10. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 1O5. 1940 OS. 2I. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 1O6. 1940 04.04. Opera Ljub lja na Mozart Figarova svatba Kerubin lOy. 194O 04. OB. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Kerubin 1O8. 1940 04.12. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Kerubin lOS. 194O 04.15. SF Ljub lja na Wagner Tretja javna produkcija SG/AG Tannhäuser arija Elizabete llO. 194O 04. 1B. Opera Ljubljana Čajkovski Hrestač-suita Jolanta Brigita lll. 194O 05. 01. Opera Ljubljana Čajkovski Hrestač-suita Jolanta Brigita ll2. 194O 05.11. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra ll3. 194O 05.15. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra ll4. 194O 05.22. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra 115. 1940 05. 25. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 116. 1940 05.29. Opera Ljubljana Musorgski Boris Godunov Ksenija lly. 194O 05. SO. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra 118. 1940 OB. 01. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra llS. 194O OB. 05. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l2O. 194O OB. 08. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l2l. 194O OB. 14. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l22. 194O 0B.1B. Opera Ljubljana Švara D. Kleopatra Kleopatra l23. 194O OB. 18. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l24. 194O . 1O. O8. HNK Zagreb Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l25. 194O . 1O. 12. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l26. 194O . 1O. 1I. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l2y. 194O 10. 21 Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l28. 194O 10.25. Opera Ljubljana Mo zart Figarova svatba Grotica l2S. 194O 10. 29. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l3O. 194O 10. Sl. Opera Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l3l. 194O . 11. O2. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l32. 194O 11.11 Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Grotica l33. 194O . 11. 1I. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l34. 194O . 11. 19. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Grotica l35. 194O . 11. 21. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Grotica l36. 194O . 11. 28. Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Grotica l3y. 194O 12.01 Ope ra Ljubljana Mozart Figarova svatba Grotica l38. 194O . 12. O5. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jenuta l3S. 194O . 12. 2B. Opera Ljubljana Nicolai Vesele žene windsorske Ga. Fluth l4O. 19 41. O1. O2. Opera Ljubljana Janaček Jenuta Jen fa l4l. 19 41. O1. 1O. Opera Ljubljana Ni co la Dev O. Akademija koristzimske pomoči Arij Kan gli ca l42. 19 41. O1. 11. Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth l43. 19 41. O1. 15. Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth l44. 19 41. Ol. 1I. Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth l45. 19 41. O1. 22. Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth l46. 19 41. Ol. 21 Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth l4y. 19 41. 02. 05. Opera Ljubljana N cola Vesele žene w ndsorske Ga. Fluth Št Datu m Dvorana Kraj Avtor De lo Vloga l48. 1 41. 02. 14. Opera Ljubljana Nicolai Vesele žene windsorske Ga. Fluth l4S. 1 41. 02. 1B. Opera Ljubljana Nicolai Vesele žene windsorske Ga. Fluth l5O. 1 41. 02. 19. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l5l. 1 41. 01 04. Opera Ljubljana Nicolai Vesele žene windsorske Ga. Fluth l52. 1 41. OS. 11. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l53. 1 41. OS. 14. SF Ljubljana Gounod Lajovic An. Faust Samospev Arija Margerite Kaj bi le gledal l54. 1 41. OS. 1B. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l55. 1 41. OS. 2S Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l56. 1 41. 04. OB. Opera Ljubl ana Dvorak Rusalka Rusalka l5y. 1 41. 04. 2I. Opera Ljubl ana Dvorak Rusalka Rusalka l58. 1 41. 05. 10. Opera Ljubljana Nicolai Vesele žene windsorske Ga. Fluth l5S. 1 41. 05. 14. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l6O. 1 41. 05. SO. Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l6l. 1 41. OB. 01. Ope ra Ljubljana Mozart Figarova svatba Kerubin l62. 1 41. OB. Oí Opera Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka l63. 1 41. OB. 15. Ope ra Ljubljana Gounod Fa ust Margareta l64. 1 41. OB. 21. Ope ra Ljubljana Mozart Figarova svatba Grofica l65. 1 41. OB. 25. Ope ra Ljubljana Massenet Don Kihot Garcias l66. 1 41. OB. 29. Ope ra Ljubljana Gounod Fa ust Margareta l6y. 1 41. OI 05. Opera Ljubl ana Gotovac Ero z onega sveta Djula l68. 1 41.10.01. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida l6S. 1 41.10.08. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida lyO. 1 41.10.12. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida lyl. 1 41.10. H. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida ly2. 1 41. 10. 20. SF - Mala dvo ra na Ljub a na Sancin Mirca Skladateljski večer Pesem za sopran ly3. 1 41.10.22. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida ly4. 1 41.10.25. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida ly5. 1 41. 11. OS. SF - GM Ljubljana Pergolesi Stabat Mater ly6. 1 41.11.1S. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida lyy. 1 41. 11. 1I. UD - GM Ljubljana Sattner H. Lajovic An. Arnič B. Jeftejeva prisega Pesmi za sopran le Deum ly8. 1 41.11.22. Ope ra Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San lyS. 1 41.11.2B. Ope ra Ljubljana Verdi Aida Aida l8O. 1 41.11.29. Ope ra Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l8l. 1 41.12.08. Ope ra Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l82. 1 41.12.1I. Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka l83. 1 41.12.25. Ope ra Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l84. 1 42. O2. O4. Ope ra Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l85. 1 42. O2. O9. SF - GM Ljubljana Vivaldi Schumann Škerjanc L. M. Faure Bach J. S. Komorni koncert Schumann Pesmi za so pran l86. 1 42. O2. 11. Ope ra Ljub ana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l8y. 1 42. O2. 15. Ope ra Ljub ana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San l88. 1 42. O2. 19. Opera Ljub jana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana l8S. 1 42. O2. 22. Ope ra Ljub ana Verdi Aida Aida lSO. 1 42. OS. 08. Ope ra Ljub ana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San lSl. 1 42. OS. 12. Ope ra Ljub ana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San lS2. 1 42. O4. O9. Opera Ljubl jana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana lS3. 1 42. O4. 1B. Ope ra Ljub ana Gounod Fa ust Margareta lS4. 1 42. 05. 1S Opera Ljubl jana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana lS5. 1 42. O5. 14. Ope ra Ljub ana Gounod Fa ust Margareta lS6. 1 42. O5. 24. Opera Ljubl jana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana lSy. 1 42. OB. O4. Opera Ljubl jana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 275 276 St. Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga 198. 1942. Oa 14. Ope ra Ljubljana Čajkovski Evg nij Onjegin Iatja na 199. 1942. Oa 18. Ope ra Ljubljana Čajkovski Evg nij Onjegin Iatja na 200.1942.07.11. Ope ra Ljub lja na Puccini La Boheme Mu etta 201. 1942. O7. 23. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 202. 1942. O7. 28. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 203. 1942. O7. 31. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Le o no ra 204. 1942. O8. O2. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 205. 1942. O8. O5. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 206. 1942. O8. O7. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 207. 1942. O8. O9. Ope ra Ljub lja na Verdi Irubadur Leonora 208. 1942. 11. 14. Ope ra Ljub lja na Puccini Madame Butterfly Co Co San 209. 1942. 12. O5. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 210. 1942. 12. O8. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 211. 1942. 12. 12. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 212. 1942. 12. 1C. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 213. 1942. 12. 2O. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 214. 1942. 12. 27. Ope ra Ljub lja na Massenet Iha is Iha s 215. 1943. O1. O2. Ope ra Ljubljana Puccini Beethoven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 216. 1943. 01. 05. Opera Ljubljana Pucc Be et i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 217. 1943.01.08. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Tha is 218. 1943. 01. 10. Opera Ljubljana Pucc Be et i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 219. 1943.01.14. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 220. 1943.01.17. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 221. 1943.01.21. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 222. 1943. 01. 2a Opera Ljubljana Pucc Be et i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 223. 1943.01.28. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 224. 1943.01.31. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 225. 1943.02.03. Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 226. 1943.02.0a Opera Ljub lja na Massenet Iha s Iha s 227. 1943. 02. 11. Opera Ljubljana Pucc Beetl i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 228. 1943. 02. 14. Opera Ljubljana Pucc Beetl i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 229. 1943. 02. 17. Opera Ljubljana Pucc Be et i ni oven Sestra Angelika Sed ma sim fo nija Sestra Angelika 230. 1943.02.21. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Tha is 231. 1943.02.2a Opera Ljub lja na Massenet Thais Tha is 232. 1943. 03. 01. ÜD - GM Ljubljana Lajovic An. Vokalno instrumentalni -koncert Kaj bi le gledal 233. 1943.03.03. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 234. 1943.03.14. HNKZagreb Zagreb Puccini Madame Butterfly Co Co San 235. 1943.03.18. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 236. 1943.03.24. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 237. 1943. 03. 27. Opera Ljubljana Puccini Gounod Sestra Angelika Valpurginanoč Sestra Angelika 238. 1943.04.01. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 239. 1943.04.08. Opera Ljub lja na Puccini Ma ame Butterfly Co Co San 240. 1943.04.11. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 241. 1943.04.14. Opera Ljub lja na Pucc i ni Madame Butterfly Co Co San 242. 1943.04.17. Opera Ljub lja na Pucc i ni Madame Butterfly Co Co San 243. 1943.04.21. Opera Ljub lja na Pucc i ni Madame Butterfly Co Co San 244. 1943.04.25. Opera Ljub lja na Massenet Tha is Iha is 245. 1943.04.29. Opera Ljub lja na Verd Trubadur Leonora 246. 1943.05.01. Opera Ljub lja na Verd Trubadur Leonora 247. 1943.05.05. Opera Ljub lja na Pucc i ni Ma ame Butterfly Co Co San St Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga 248. 1943. O5. O9. Oper a Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 249. 1943. O5. 12. Oper a Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 250. 1943. O5. 14. Oper a Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 251. 1943. O5. 1C. Oper a Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 252. 1943. O5. 18. Ope r a Ljubljana Puccini La Boheme Mafalda Favero Musetta 253. 1943. O5. 19. Oper a Ljubljana Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 254. 1943. O5. 22. Oper a Ljubljana Sattner Hugolin Vnebovzetje Sopran 255. 1943. O5. 27. Oper a Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 256. 1943. O5. 28. Oper a Ljubljana Sattner Vnebovzetje Sopran 257 258 259 260 261 262 263 264 265. 266. 267. 268. 269. 271. 272. 287. 1943. 05. 30. Opera 1943. QÇ. 03. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly 1943. OC. 1O. Opera Ljubljana 1943.0a 13. Opera Ljubljana Massenet Ihais 1943. 0& tô. Opera Ljubljana 1943.0a 24. Opera Ljub 1943.0a 27. Opera Ljub 1943. O7. 1O. Opera Ljubljana 1943. O7. 13. Opera Ljubl 1943. O7. 18. Opera Ljubl Ljubljana 1943. OR 19. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly ana Massenet Thais ana Massenet Thais ljana ljana 1943. 07. 21. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oč 1943. 07. 24. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oč 1943. 07. 29. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oč 1943. 08. 02. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oč 1943. 08. 05. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oč Sattner Sattner Sattner ert Mrtve oči ert Mrtve oči ert Mrtve oči Co Co San Iha is Co Co San Iha is Iha is Myrtocle Myrtocle Myrtocle Myrtocle Myrtocle Myrtocle Myrtocle Myrtocle 273. 1943.09.29. Opera Ljubljana Massenet Thais Iha is 274. 1943. 1O. O2. Ope ra Ljubljana Massenet Thais Iha is 275. 1943. 1O. O9. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 276. 1943. 1O. 17. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 277. 1943. 1O. 19. Ope ra Ljubljana Massenet Tha is Iha is 278. 1943. 1O. 23. Ope ra Ljubljana Massenet Tha is Iha is 279. 1943. 1O. 27. Ope ra Ljubljana Massenet Tha is Iha is 280. 1943. 1O. 31. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 281. 1943.11.02. Opera Ljubljana Massenet Thais Iha is 282. 1943.11.0a Opera Ljubljana Massenet Tha is Iha is 283. 1943. 11. O9. Stab SS Ljubljana Brahms Wolf Strauss R. Samospevi / 284. 1943. 11. 18. Ope ra Ljubljana Massenet Tha is Iha is 285. 1943. 11. 21. Ope ra Ljubljana Massenet Tha is Iha is 286. 1943. 11. 25. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 1943. 11. 29. ÜD Ljubljana Mozart Simfonija št 39 Ariji iz Figa rove svatbe Hafnerjeva serenada 288. 1943. 12. O2. Opera Ljubljana Massenet Tha is Iha is 289. 1943. 12. O4. Blumauer Ljubljana Komorni koncert 290. 1943. 12. 21. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 291. 1944. O1. O9. Opera Ljubljana Verdi Trubadur Leonora 292. 1944. O1. 13. Opera Ljubljana Verdi Trubadur Leonora 293. 1944. O1. 25. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oči Myrtocle 294. 1944. O1. 29. Opera Ljubljana DIAlbert Mrle oči Myrtocle 295. 1944. 02. 02. Opera Ljubljana DIAlbert Mrtve oči Myrtocle 296. 1944. O2. OC. Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San 297. 1944. O2. 12. Opera Ljubljana DIAlbert Mrtve oči Myrtocle St. Datum 322. 1944. 07. 02. 323. 1944. 07. 04. 324. 1944. 07. 12. 325. 1944. 07. 13 326. 1944. 07. 19 327. 1944. 07. 25. 328. 1944.08.06 329. 1944. 08. 08. 330. 1944. 08. 12. 331. 1944. 08. 15. 332. 1944.08.17 333. 1944. 08. 19. 334. 1944. 08. 21 335. 1944. 10. 08. 336. 1944. 10. 10. 337. 1944. 10. 15. 338. 1944. 10. 18. 339. 1944. 10. 22. 340. 1944. 11. 04. 341. 1944. 11. 11. 342. 1944. 11. 14. 343. 1944. 11. 23 344. 1944. 11. 29. 345. 1944. 12. 02. 346. 1944. 12. 09. 347. 1944. 12. 16. 348. 1944. 12. 20. 349. 1944. 12. 30. 350. 1945. 01. 07 351. 1945.01.09 352. 1945. 02. 07 298. 1944. 02. 15. Opeia Ljubljana DDAlbert Mrle oči Myitocle 299. 1944.03.04. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mi mi 300. 1944.03.07. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mi mi 301. 1944. 03. 13. SF ■ Zveza god be ni kov Ljub lja na Mešani spored Koncert v korist zimske Skeijanec tii pesmi pomoči 302. 1944.03.14. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mi mi 303. 1944.03.16. Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mi mi 304. 1944. 04. 01. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 305. 1944. 04. 05. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 306. 1944. 04. 09. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 307. 1944. 04. 12. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 308. 1944. 04. 22. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 309. 1944. 04. 26. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 310. 1944. 05. 06. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 311. 1944.05.13. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 312. 1944.05.17. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 313. 1944. 05. 18. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 314. 1944. 05. 24. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 315. 1944. 05. 28. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 316. 1944. 06. 01. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 317. 1944. 06. 03. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 318. 1944. 06. 10. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non 319. 1944. 06. 14. Opeia Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana 320. 1944. 06. 18. Opera Ljubljana Gounod Faust Maigaieta 321. 1944. 06. 25. Opera Ljubljana Massenet Ma non Ma non Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope Ope 353. 1945. 02. 10. Ope Ljub ana Puccini Madame Butterfly Ljub ana Massenet Manon Ljubljana DDAlbert Mrle oč Ljub Ljub Ljub Ljub Ljubl Ljubl Ljubl Ljub Co Co San Ljubljana DIAlbeit Mitve oči Ljubljana DDAlbert Mrle oč Ljubljana DIAlbeit Mitve oči Myitocle Myitocle Myitocle Myitocle Ljubljana Veni ana Verd ana Verd Ljubljana Verd Ljubljana Verd Ljubljana Verd Ljubljana Verd Ljubljana Massenet Manon Ljubljana Ljubljana Ljubljana Ljubljana Ljubljana Ljubljana anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček enufa anaček anaček Ljubljana Massenet Ljubljana Massenet Ljubljana Massenet Ljubljana Massenet ana Janaček ana Massenet Ljubljana Wagner Ljubljana Wagner enufa enufa enufa enufa enufa enufa hais hais hais enufa hais annhäusei annhäusei rad. prenos enufa 378. St Datum Dvorana Kraj Avtoi Delo Vloga 354. 1 45. 02. 14. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser Elisabeth 355. 1 45. 02. 18. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser Elisabeth 356. 1 45. 02. 19 Opeia Ljubljana Parma V. 20-letnica smrti pesmi 357. 1 45. 02. 22. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser El sabeth 358. 1 45. 02. 25. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser El sabeth 359. 1 45. 02. 28. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser El sabeth 360. 1 45. 03. 06. ÜD Ljubljana / Simfo nični koncert v koris socialne pomoči t / 361. 1 45. 03. 08. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser Elisabeth 362. 1 45.03.12. Ope ia Ljubljana Massenet lha is lh a is 363. 1 45. 03. 22. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser El sabeth 364. 1 45. 04. 01. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser El sabeth 365. 1 45. 04. 25. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser Betetto El sabeth 366. 1 45. 04. 28. Opeia Ljubljana Wagner lannhauser Betetto El sabeth 367. 1 45. 11. 15. SNG Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 368. 1 45. 12. 22. SNG Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 369. 1 45. 12. 27. SNG-Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 370. 1 45.12. 31. SNG-Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 371. 1 46.01.03. SNG-Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 372. 1 46. 01. 06. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 373. 1 46. 01. 12. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 374. 1 46. 01. 15. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 375. 1 46. 01. 19. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 376. 1 46. 01. 27. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 377. 1 46.01.30. SNG ■Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta M a iin ka 1946. 02. 05. SNG ■ Opei a Ljubljana Svaia D. Veronika Deseniška Biavničai Hlapec Jernej Ekvinokcij 379. 1 46. 02. 08. SNG ■Opeia Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 380. 1 46. 02. 09. / Dvorana Trnovo Prešern F. Prešernova proslava v Trnovem Nezakonska mati 381. 1 46. 02. 12. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 382. 1 46. 02. 15. SNG ■Opeia Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 383. 1 46. 02. 19. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 384. 1 46. 02. 26. SNG ■ Opeia Ljubljana ŠvaraD. Bravničar Kozina Veronika Deseniška Hlapec Jernej Ekvinokcij Vero ni ka 385. 1 46. 04. 21. SNG ■ Ope ia Ljubljana Smetana Prodana nevesta Marinka 386. 1 46. 04. 27. SNG ■ Ope ia Ljubljana Smetana Prodana nevesta Marinka 387. 1 46. 05. 01. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 388. 1 46. 05. 17. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 389. 1 46. 05. 19. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 390. 1 46. 05. 21. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 391. 1 46. 05. 25. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 392. 1 46. 05. 29. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 393. 1 46. 06. 06. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 394. 1 46. 06. 09. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 395. 1 46. 06. 12. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 396. 1 46. 06. 23. SNG ■ Opeia Ljubljana Gotovac Ero z onega sveta Djula 397. 1 46. 06. 26. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 398. 1 46. 06. 28. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 399. 1 46. 07. 04. SNG ■ Opeia Ljubljana Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 400. 1 46. 07. 07. SNG ■Opeia Radovljica Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 401. 1 46. 07. 10. SNG ■ Opeia Novi Sad Dvorak Rusalka Rusalka 402. 1 46. 07. 15. SNG ■ Opeia Novi Sad Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 403. 1 46. 08. 05. SNG ■Opeia Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 404. 1 46. 08. 13. SNG ■ Opeia Ljubljana Dvorak Rusalka Rusalka 405. 1 46. 09. 01. lF Cipci Opatija Koncert opernih arij 277 ha ha ha St Datum 678 406. 1946. 09. 21. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 407. 1946. 10. 28. SNG - Opera Ljubljana Dvorak Rusal ka Rusalka 408. 1946. 11. 02. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 409. 1946. 11. 10. SNG - Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mimi 410. 1946. 11. 20. SNG - Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sve ta Djula 411. 1946. 11. 26. SNG - Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sve ta Djula 412. 1946. 11. 29. SNG - Ope ra Ljubljana Borodin Knez I gor Jaroslavna 413. 1946. 12. 08. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pikov da ma Li za 414. 1946. 12. 12. SNG - Opera Ljubljana Puccini La Boheme Mimi 41S. 1946. 12. 17. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 416. 1946. 12. 22. SNG - Ope ra Ljubljana Borodin Knez I gor Jaroslavna 417. 1946. 12. 23. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 418. 1946. 12. 29. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Vero n ka Desen ška Veron ka 419. 1947. 01. 01. SNG - Ope ra Ljubljana Švara D. Vero n ka Desen ška Veron ka 420. 1947. 01. 04. SNG - Ope ra Ljubljana Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 421. 1947. 01. 23. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 422. 1947. 01. 25. SNG - Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 423. 1947. 01. 29. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 424. 1947. 02. 23. SNG - Ope ra Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 42S. 1947. 03. 25. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 426. 1947. 03. 30. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 427. 1947. 04. 01. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 428. 1947. 04. 03. SNG - Ope ra Ljubljana Švara D. Veronika Deseniška Ve ro n ka 429. 1947. 04. 06. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 430. 1947. 04. 09. SNG - Ope ra Ljubljana Švara D. Veronika Deseniška Ve ro n ka 431. 1947. 04. 24. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 432. 1947. 04. 27. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 433. 1947. 04. 29. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 434. 1947. 05. 09. SNG - Opera Ljubljana Dvorak Rusal ka Rusalka 43S. 1947. 05. 12. SF Ljubljana / Konce rt slovens ke glasbe / 436. 1947. 05. 15. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 437. 1947. 05. 19. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veron ka Desen ška Veron ka 438. 1947. 05. 21. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veron ka Desen ška Veron ka 439. 1947.05.24. SNG - Ope ra Ljubljana Šva ra D. Veron ka Desen ška Veron ka 440. 1947. 05. 26. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 441. 1947. 05. 29. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro n ka 442. 1947. 06. 08. SNG Ope ra Maribor Puccini Ma da me Butter fly Čo Čo San 443. 1947. 06. 14. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro n ka 444. 1947. 06. 19. SNG - Opera Ljubljana Dvorak Rusal ka Rusalka 44S. 1947. 06. 22. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro n ka 446. 1947. 06. 27. Pogačarjev tr Ljubljana Švara D. Veronika Deseniška Ve ro n ka 447. 1947. 06. 30. Pogačarjev tr Ljubljana Dvorak Rusal ka Rusalka 448. 1947. 07. 05. SNG Ope ra Ma ribor Puccini Ma da me Butter fly Čo Čo San 449. 1947. 09. 04. SNG - Opera Ljubljana Gotovac Ero z onega sve ta Djula 4S0. 1947. 09. 19. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 4S1. 1947. 10. 05. SNG - Opera Ljubljana Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 4S2. 1947. 10. 12. SNG - Ope ra Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro n ka 4S3. 1947. 10. 18. SNG - Ope ra Ljubljana Mozart Figaro va svatba Grofica 4S4. 1947. 10. 21. Kolarac VD Beograd Večer slovanskih pesmi Heybal, Lupša, Lipovšek 4SS. 1947. 10. 22. NP - Opera Beograd Puccini Mada me Butter fly Čo Čo San 4S6. 1947. 11. 05. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 4S7. 1947. 11. 07. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 4S8. 1947.11.09. SNG - Ope ra Ljubljana Borodin Knez I gor Jaroslavna 4S9. 1947.11.13. SNG - Ope ra Ljubljana Borodin Knez I gor Jaroslavna 460. 1947.11.15. SNG - Ope ra Ljubljana Mozart Figaro va svatba Grofica 461. 1947. 11. 18. SNG - Ope ra Ljubljana Borodin Knez I gor Jaroslavna 482 483 48S 486 488 489. 490. 492. 493. 494. 49S. 496. 497. 498. 499. S00. 1948.03.08 18.03.11 18.03.14 18.03.15 18.03.17 18.03.20 1948. 03. 31 1948. 04. 03. 1948. 04. 06. 1948. 04. 09. 1948. 04. 24. 8. 04. 28. 8. 05. 02. 1948. 05. 04. 1948. 05. 06. 1948. 05. 09. 18. 05. 13 18.05.13 SI Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga 462. 1 47.11.25. SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 463. 1 47.11.29. SNG-Opera Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Veronika 464. 1 47. 12. 02. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Liza 46S. 1 47. 12. 04. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Liza 466. 1 47.12.07. SNG-Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta Marinka 467. 1 47.12.13. SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 468. 1 47. 12. 23. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Liza 469. 1 47. 12. 26. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski Pi kova da ma Li za 470. 1 47.12.28. SNG-Opera Ljubljana Mozart Figarova svatba Grofica 471. 1 48. 01. 01. SNG - Opera Ljubljana Janaček Jenufa Jenufa 472. 1 48. 01. 06. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Čo Čo San 473. 1 48. 01. 16. SNG-Opera Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro ni ka 474. 1 48. 01. 18. SNG - Opera Ljubljana Janaček Jenufa Jenufa 47S. 1 48. 01. 23. SNG - Opera Ljubljana Dev O. 70 let O. Župančiča Kanglica 476. 1 48. 01. 30. SNG - Opera Ljubljana Borodin Knez Igor CVEJIC Ž: Jaroslavna 477. 1 48. 02. 04. SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 478. 1 48. 02. 08. Ko la rac VD Beograd Prešernova proslava 479. 1 48. 02. 18. SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna 480. 1 48. 02. 20. SNG-Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta Ma rin ka 481. 1 48. 02. 21. SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor Jaroslavna NP - Opera Beograd Smetana NP - Opera Beograd Smetana Koncert opernih aiij NP-Opera Beograd Smetana SNG-Opera Ljubljana Borodin Knez Igor SNG-Ope a Ljubljana Borodin Knez Igor SNG - Oper a Ljubljana Janaček SNG - Ope r a Ljubljana Beethoven Fidelio SNG - Ope r a Ljubljana Beethoven Fidelio SNG - Ope r a Ljubljana Beethoven Fidelio NP - Opera SNG-Ope SNG-Ope SNG-Ope SNG-Ope Puccini La Boheme a Ljubljana Borodin Knez Igor a Ljubljana Borodin Knez Igor a Ljub ana Borodin Knez Igor a Ljubljana Beethoven Fidelio SNG-Opera Ljubljana Beethoven Fidelio NP - Opera Beograd Verdi Aida NP-Opera Beograd Smetana enufa 18. 05. 16 Kolarac VD Peti večer arij in duetov S01. 1 48. 05. 17. NP - Opera Beograd Puccini M adame Butterfly Čo Čo San S02. 1 48. 05. 22. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S03. 1 48. 05. 26. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S04. 1 48. 05. 29. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S0S. 1 48. 06. 28. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S06. 1 48. 09. 14. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S07. 1 48. 09. 18. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S08. 1 48. 09. 21. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S09. 1 48. 09. 26. SNG-Opera Ljubljana Beethoven delio Leonora S10. 1 48. 10. 04. NP-Opera Beograd Smetana R usalka Rusalka S11. 1 48. 10. 12. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski E genij Onjegin latja na S12. 1 48. 10. 14. SNG-Opera Ljubljana Beethoven Fide lio Leonora S13. 1 48. 10. 21. NP-Opera Beograd Smetana R usalka Rusalka S14. 1 48.10.31. SNG-Opera Ljubljana Beethoven Fide lio Leonora S1S. 1 48. 11. 04. SNG-Opera Ljubljana Smetana odana nevesta Marinka S16. 1 48. 11. 18. NP - Opera Beograd Puccini La Boheme Mimi S17. 1 48. 11. 23. SNG - Opera Ljubljana Čajkovski E genij Onjegin latja na S18. 1 48. 11. 27. SNG - Opera Ljubljana Puccini losca losca Št. Datum S44. 1949. 06. 03 S4S. 1949.06.04 Sie. 19 48.12.05. NP-Opera Beograd PuccInl Madame Butterfly Čo Čo San S2o. 19 48. 12. 16. NP-Opera Beograd Verdi Alda Alda S2i. 19 48.12.26. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca Tosca S22. 19 48. 12. 29. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca Tosca S23. 19 49.01.04. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca Tosca S24. 19 49. 01. 12. SNG - Opera Ljubljana Gotova c Ero z onega sveta Djula S2S. 19 49.01.19. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna S2e. 19 49.01.24. NP-Opera Beograd Verdi Alda Alda S2?. 19 49.01.26. SNG - Ope ra Ljubljana Beetho ven Fidelio Leonora S2s. 19 49.01.29. SNG - Ope ra Ljubljana Beetho ven Fidelio Leonora S2e. 19 49.02.01. HNKZagreb Zagreb PuccInl Madame Butterfly Čo Čo San S3o. 19 49.02.04. HNKZagreb Zagreb PuccInl Tosca Tosca S3i. 19 49.02.12. SNG - Ope ra Ljubljana Beetho ven Fidelio Leonora S32. 19 49.02.15. SNG - Ope ra Ljubljana Beetho ven Fidelio Leonora S33. 19 49.02.26. SNG - Ope ra Ljubljana Beetho ven Fidelio Leonora S34. 19 49.03.03. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca Tosca S3S. 19 49.03.24. NP-Opera Beograd Puccin Madame Butterfly ČoČoSan S3e. 19 49.03.29. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca losca S3?. 19 49.04.03. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin Tosca losca S3s. 19 49.04.11. NP - Ope ra Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna S3e. 19 49.04.19. NP-Opera Beograd Verdi Aida Aida S4o. 19 49.05.08. NP-Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Čo Čo San S4i. 19 49.05.23. NP-Opera Beograd Ferrari E. W. Štirje grobijani Feli ce S42. 19 49.05.28. NP-Opera Beograd Ferrari E. W. Štirje grobijani Feli ce S43. 19 49.06.02. NP-Opera Beograd Ferrari E. W. Štirje grobijani Feli ce Kolarac VD Beograd Balet In koncert NP-Opera Beograd Ferrari E.W. S4e. 19 49.06.08. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl losca losca S4?. 19 49.06.10. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl losca losca S4s. 19 49. 06. 19. SNG - Opera Ljubljana Čajkovskl Evgenij Onjegin latjana S4e. 19 49.06.22. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl losca losca SSo. 19 49.06.25. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl losca losca SSi. 19 49. 06. 26. SNG - Opera Ljubljana Čajkovskl Evgenij Onjegin latjana SS2. 19 49.07.03. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin losca losca SS3. 19 49.07.26. SNG - Ope ra Ljubljana Puccin losca losca SS4. 19 49.09.19. NP-Opera Beograd Puccin Madame Butterfly ČoČoSan SSS. 19 49.09.30. Kolarac VD Beograd Beetho ven Simfonija št 9 so pran SSe. 19 49.10.03. Kolarac VD Beograd Beetho ven Simfonija št 9 so pran SS?. 19 49.10.10. NP-Opera Beograd Ferrari E. W. Štirje grobijani Felice SSs. 19 49.10.14. Kolarac VD Beograd Beetho ven Simfonija št 9 so pran SSe. 19 49.10.25. SNG - Ope ra Koper Puccin Tosca Tosca Seo. 19 49.10.27. SNG - Ope ra Koper Puccin Tosca Tosca Sei. 19 49.10.28. SNG - Ope ra Koper Puccin Tosca Tosca Se2. 19 49. 10. 29. Piran Solistični večer Se3. 19 49. 10. 30. Koper Solistični večer Se4. 19 49. 11. 09. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl Tosca Tosca SeS. 19 49. 11. 18. NP-Opera Beograd Verdi Aida Aida See. 19 49. 12. 01. SF-Cipci Ljubljana / Zaključni koncertll. jug vanskega tekmovanja oslo- . Se?. 19 49. 12. 11. SNG - Ope ra Ljubljana Verdi Trubadur Leonora Ses. 19 49.12.14. SNG - Ope ra Ljubljana Pucclnl Tosca Tosca See. 19 49. 12. 18. SNG - Ope ra Ljubljana Verdi Trubadur Leonora S?o. 19 49. 12. 20. SNG - Opera Ljubljana Čajkovskl Evgenij Onjegin Tatjana S?i. 19 49.12.25. SNG - Ope ra Ljubljana Verdi Trubadur Leonora S?2. 19 49. 12. 29. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna S?3. 19 50. 01. 07. SNG - Opera Ljubljana Janaček Jenufa Jenufa S?4. 19 50. 01. 11. SNG - Opera Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana eli ce Št Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga S?S. 1 50. 01. 14. NP-Opera Beograd Pucclnl Tosca losca S?e. 1 50.02.01. NP-Opera Beograd Gou od Faust Margareta S??. 1 50. 02. 04. NP - Opera Beograd Verd Aida Aida S?s. 1 50. 02. 12. Kolarac VD Beograd Svečani komorni koncert S?e. 1 50. 02. 14. SNG - Opera Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana Sso. 1 50. 02. 19. SNG-Opera Ljubljana Verdi Trubadur Leonora SSi. 1 50.02.21. SNG-Opera Ljubljana Verd Trubadur Leonora Ss2. 1 50. 02. 24. SNG - Opera Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana SS3. 1 50.02.25. SNG-Opera Ljubljana Verd Trubadur Leonora SS4. 1 50.02.28. SNG-Opera Ljubljana Verd Trubadur Leonora SSS. 1 50. 03. 22. SNG - Opera Ljubljana Mozart Don Juan Dona Ana Sie. l 50.03.24. SNG-Opera Ljubljana Pucc i ni Tosca losca SS?. 1 50. 04. 01. NP - Opera Beograd Verd Alda Alda SSS. 1 50. 04. 23. HNK - Opera Zagreb Verd Alda Alda SSS. 1 50. 04. 29. NP - Opera Beograd Pucc ini Madame Butterfly Co Co San Seo. 1 50. 05. 08. NP - Opera Beograd Kon □vie P. Koštana Kostana Sei. l 50. 06. 01. SNG Opera Gradec Goto vac Ero z onega sveta Djula Se2. 1 50. 06. 06. SNG Opera Celovec Goto vac Ero z onega sveta Djula Se3. 1 50. 06. 14. NP - Opera Ljubljana Verd Alda Aida Se4. 1 50. 07. 04. SNG - Opera Ljubljana Goto vac Ero z onega sveta Djula SeS. 1 50. 07. 10. SNG-Opera Ljubljana Verd Trubadur Leonora See. 1 50.08.05. Je ruza lem Kon cert Se?. 1 50. 08. 07. Nazaret Kon cert SSS. 1 50. 08. 28. NP - Opera Pulj Verd Alda Aida See. 1 50. 08. 28. NP - Opera Pulj Verd Alda Aida eoo. 1 50. 09. 11. Kolarac VD Beograd Koncert prvakov bg. Op. eoi. l 50. 09. 23. NP-Opera Beograd Beethoven Fldello Leonora eo2. 1 50.09.27. NP-Opera Beograd Beethoven Fldello Leonora eo3. 1 50. 09. 29. NP-Opera Beograd Beethoven Fldello Leonora eo4. 1 50.09.30. Ko la rac VD Beograd Dobrodelnl koncert eoS. 1 50. 10. 01. NP-Opera Beograd Beethoven Fldello Leonora eoe. 1 50. 10. 10. NP - Opera Beograd Pucc ini Madame Butterfly Co Co San eo?. 1 50. 10. 14. SNG-Opera Ljubljana Pucc i ni Tosca Tosca eoS. l 50.10.18. SNG-Opera Ljubljana Verd Trubadur Leonora eoe. 1 50.10.29. NP-Opera Beograd Beethoven Fidelio Leonora eio. l 50. 11. 07. NP-Opera Beograd Gou od Fa ust Margareta eii. l 50. 11. 15. NP - Opera Beograd Kon ovie p. Koštana Koštana ei2.1 50. 11. 19. Veles (Titov) Koncert opernih arij ei3. 1 50. 11. 20. Skopje Koncert opernih arij ei4. 1 50. 11. 22. Nl - Ope ra Sko pje Pucc i ni losca losca eiS. l 50. 11. 25. Nl - Ope ra Sko pje Pucc ni La Boheme Mimi eie. l 50. 11. 30. NP-Opera Beograd Pucc i ni losca losca ei?. l 50. 12. 03. NP - Opera Beograd Pucc ni Madame Butterfly Čo Čo San eiS. l 50.12.22. SNG-Opera Ljubljana Verd lrubadur Leonora eie. l 50. 12. 25. SNG-Opera Ljubljana Pucc i ni Tosca Tosca e2o. 1 50. 12. 30. SNG-Opera Ljubljana Pucc i ni Tosca Tosca 621. 1 51. 01. 10. NP - Opera Beograd Konj ovié P. Koštana Koštana e22. 1 51. 01. 15. NP - Opera Beograd Pucclnl Madame Butterfly Čo Čo San e23. 1 51. 01. 29. NP - Opera Beograd Verd Aida Aida e24. 1 51. 02. 06. Wigmore Hall London Jug. Skla-dateljl Heybal Valerija Ruždjak Vladimir Moore Gerald Samospevi e2S. 1 51.03.03. SNG-Opera Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro ni ka e2e. 1 51. 03. 11. NP - Opera Beograd Pucclnl Madame Butterfly Čo Čo San e2?. 1 51. 03. 15. NP-Opera Beograd Sme ana Prodana Nevesta Marinka e2S. 1 51. 03. 19. NP - Opera Beograd Kon nvié P. Koštana Koštana e2e. 1 51. 03. 27. SNG-Opera Ljubljana ŠvaraD. Veronika Deseniška Ve ro ni ka 279 2B0 eso. 1951.03.29. SNG - Opera Ljubljana Verdi esi. es2. 633 es4. 635 636 e3y 638 639 e4c. e4i. e42. e4s. e44. e4s. e4e. e4y e4s. e4e. 650 esi. es2. 653 es4. 655 656 esy 658 659 eec. eei. ee2. 663 ee4. 665 eee. eey 668 eee. 670 eyi ey2 ey3 ey4 eys 676 eyy eys 679 680 es2. 683 685 686 1951. 04. 06 1951. 04. 19 1951.04.24 1951. 05. 12 1951. 05. 18 1951. 05. 20 1951.05.23 1951. 06. 09 1951. 06. 16 1951.06.17 1951.06.20 1951. 06. 21 1951.06.24 1951.07.01 1951.07.03 1951. 07. 08 1951.09.10 1951.09.12 1951. 09. 19 1951.09.27 1951. 10. 17 1951. 11. 04 1951.11.08 1951.11.23 1951. 11. 26 1951. 12. 06 1951. 12. 25 1951. 12. 30 1952. 01. 23. 1952. 01. 26. 1952. 01. 30. 1952. 02. 02. 1952. 02. 08. 1952. 04. 10. 1952. 10. 27 1952. 11. 03 1952. 11. 07. 1952. 11. 09. 1952. 11. 13. 1952. 11. 20. 1952. 11. 22. 1952. 12. 18. 1952. 12. 20. 1952. 12. 28. 1953. 01. 01. 1953. 01. 11. 1953. 01. 16. 1953. 01. 17 1953. 02. 04. 1953. 03. 16. 1953. 03. 18. 1953. 03. 26. 1953. 04. 03 1953. 04. 08. 1953. 04. 21. Trubadur 1951. 03. 31 SNG - Opera Ljubljana Puccini Tosca osca SNG - Opera Ljubljana Puccini Tosca osca NP - Opera Beograd Verdi SNG-Opera Ljubljana Svara D. Veronika Deseniška NP - Opera Beograd Baranovic Nevjesta od četiri grada Manda SNG - Opera Ljubljana Puccini SNG - Opera Ljubljana Puccini SNG-Opera Ljubljana Svara D. Veronika Deseniška NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Puccini osca SNG-Opera Ljubljana Verdi rubadur SNG-Opera Ljubljana Verdi rubadur SNG - Opera Ljubljana Puccini osca HNKZagreb Zagreb Verdi SNG-Opera Ljubljana Verdi rubadur NP-Opera Beograd Verdi NP - Opera Beograd Verdi SNG - Ope ra Pulj SNG Ope ra Pulj NP - Opera Beograd Puccini NP-Opera Beograd Verdi NP - Opera Beograd Konjovic P. Koštana SNG - Opera Ljubljana Mozart Don Juan rubadur Verdi SNG-Opera Ljubljana Verdi NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Puccini SNG - Opera Ljubljana Puccini osca rubadur Svara D. Veronika Deseniška osca rubadur rubadur a ust osca osca eonora oštana ona Ana a Boheme La Boheme Vesele žene windsorske Gospa. Ford NP - Opera Beograd Vend NP - Opera Beograd Puccini SNG - Opera Ljubljana Puccini SNG - Opera Ljubljana Puccini SNG-Opera Ljubljana Veni NP-Opera Beograd Veni NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Korsakov NP - Opera Beograd Korsakov NP - Opera Beograd Puccini La Boheme La Boheme La Boheme rubadur rubadur osca NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Korsakov NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Korsakov NP - Opera Beograd Puccini SNG-Opera Ljubljana Smetana SNG - Opera Ljubljana Gotovac SNG - Opera Ljubljana Gotovac SNG - Opera Ljubljana Gotovac NP - Opera Beograd Puccini NP - Opera Beograd Korsakov Leonora Kupava Kupava Kupava a Boheme Kupava osca usalka Kupava Menotti Konzul Menotti Konzul Menotti Konzul Menotti Konzul Menotti Konzul Menotti Konzul St Datum es?. 1953.04.30. NP - Op era Beograd Verdi Trubadur Leonora ess. 1953. 05. 04. NP - Op era Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San ese. 1953. 05. 11. NP - Op era Beograd Verdi Trubadur Leonora eec. 1953. 05. 17. NP - Op era Beograd Menotti Konzul Magda S. eei. 1953. 05. 24. NP - Op era Beograd Menotti Konzul Magda S. ee2. 1953. 05. 28. NP - Op era Beograd Menotti Konzul Magda S. ee3. 1953. 06. 20. NP - Op era Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San ee4. 1953. 06. 25. NP - Op era Beograd Menotti Konzul Magda S. ees. 1953. 06. 27. NP - Op era Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San 696. 1953. 07. 03. NP - Opera Beograd Menotti Konzul Magda S. Í?. 1953. 07. 05. Festival ÜD Ljubljana 1953. 07. 06. SNG - Opera Ljubljana Puccini 1953. 07. 10. Festival ÜD Ljubljana 700. 1953.07.12. Mestni park Maribor koncert koncert Operni koncert 101 1953. 10. 18. B. S. Opera Bern TO!. 1953. 11. 15. B. S yes. 1953. 11. 18. B. S ?04. 1953. 11. 19. B. S ?0s. 1953. 11. 24. B. S M 1953. 11. 27. B. S to?. 1953. 11. 29. B. S. Opera Bern Opera Bern Opera Bern Opera Bern Opera Bern Opera Bern ?0s. 1953. 12. 19. B. S. Opera Bern 709. 1953. 12. 26. B. S. Opera Bern ?i0. 1953. 12. 28. B. S. Opera Bern ?ii. 1953. 12. 30. B. S. Opera Bern ?i2. 1954. 01. 03. B. S. Opera Bern ?i3. 1954. 01. 05. B. S. Opera Bern M 1954. 01. 10. B. S. Opera Bern ?is. 1954. 01. 17. B. S. Opera Bern ?ie. 1954. 01. 22. B. S. Opera Bern ?i?. 1954. 01. 24. B. S. Opera Bern JU. 1954. 01. 31. B. S. Opera Bern ?ie. 1954. 02. 02. B. S. Opera Bern ?20. 1954. 02. 06. B. S. Opera Bern ?2i. 1954. 02. 11. B. S. Opera Bern ?22. 1954. 02. 13. B. S. Opera Bern ?23. 1954. 02. 21. NP - Opera Bern Wagner Tannhauser Einem G Einem G Einem G Einem G Einem G Einem G Žena sod Žena sod Žena sod Žena sod Žena sod Cavalleria rusticana Glu mači Mascagni Cavalleri. ii Cavalleri Mascagni Cavalleri; Wagner Tannhause Leoncavallo Glumač Leoncavallo Glumač Mascagni Ca Puccini Puccini Puccini Co Co San Co Co San Co Co San Cavalleria rusticana Glu mači Cavalleria rusticana Glu mači Puccini Puccini Puccini Co Co San Co Co San Co Co San ?24. 1954. 03. 03. NP - Opera Beograd ?2s. 1954. 03. 07. NP - Opera Beograd ?2e. 1954. 03. 11. NP - Opera Beograd Verdi T27. 1954. 03. 14. B. S. Opera Bern Puccini ?2s. 1954. 03. 14. NP - Opera Beograd Puccin Co Co San 729. 1954. 03. 16. B. S. Opera Bern Puccini Madame Butterfly Co Co San 730. 1954. 03. 18. B. S. Opera Bern Puccini Madame Butterfly Co Co San 73i. 1954. 04. 04. B. S. Opera Bern Puccini Madame Butterfly Co Co San 732. 1954. 04. 18. B. S. Opera Bern Verdi Moč usode Leonora 733. 1954. 04. 21. B. S. Opera Bern Verdi Moč usode Leonora 734. 1954. 04. 24. NP - Opera Beograd Menotti Konzul Magda S. ?3s. 1954. 04. 27. NP - Opera Beograd Menotti Konzul Magda S. ?3e. 1954. 04. 30. B. S. Opera Bern Verdi Moč usode Leonora St. Datum_Dvorana 737.1954. 05. 02. B. S. Opera 738.1954. 05. 05. B. S. Opera 739.1954. 05. 11. B. S. Opera 740.1954. 05. 15. B. S. Opera 741.1954. 05. SO. B. S. Opera 742.1954. 06. OS. B. S. Opera 743.1954. 06. 12. B. S. Opera 781. 1955.09.22 782. 1955.10.25 783. 1955. 12. 29 784. 1955. M Moč usode Leonora Moč usode Leonora Moč usode Leonora Moč usode Leonora Moč usode Leonora Moč usode Leonora Moč usode Leonora 744. 1954. 06. 2S NP - Opera 745. 1954. 07. 07. SNG Opera 746. 1954.09.2S NP-Opera Beograd Puccini Madame Butterfly 747. 1954. 10. Ol NP - Opera 748.1954. 10. 16. NP - Opera 749.1954. 10. 20. NP - Opera 750.1954. 10. 21 NP - Opera 751.1954.11.11. NP-Opera 752.1954. 11. 15. NP - Opera 753. 1954.11.1S. NP-Opera 754.1954. 11. 25. NP - Opera 755.1954.11.27. NP-Opera 756. 1954. 12. OS. NP - Opera 757. 1954. 12. O9. NP - Opera 758. 1954.12. SO. HNKZagreb rad rad rad De Falla ad Puccini La Boheme Co Co San tti Kalinski I. L Analfabet De Falla Kratko življenje Kalinski I. L Analfabet De Falla ad Puccini losca Kalinski I. L Analfabet De Falla ad Puccini La Boheme rad 759.1955. Ol. 16. B. S. Opera 760.1955. Ol. 1S B. S. Opera 761.1955. Ol. 21 B. S. Opera 762.1955. 02. 11 B. S. Opera 763.1955. 02. 1S. B. S. Opera 764.1955. 02. 2& B. S. Opera 765. 1955. OS. OS. B. S. Opera 766. 1955. OS. O9. B. S. Opera 767. 1955. OS. 1S. B. S. Opera 768. 1955. OS. 15. B. S. Opera 769. 1955. OS. 24. B. S. Opera 770. 1955. OS. 2S. B. S. Opera 771. 1955. O4. O1. B. S. Opera 772. 1955. O4. OS. B. S. Opera 773. 1955. O4. O6. B. S. Opera Puccini losca Puccini Puccini Puccini Puccini Puccini Puccini osca losca osca losca osca losca osca losca osca losca losca Puccini losca Cajkovski Evgenij Onjegin Cajkovsk Cajkovski Cajkovski Cajkovski Cajkovski Onjegin Onjegin Onjegin Onjegin Evgenij Onjegin Cajkovski Evgenij Onjegin atja na atja na atja na atja na 774. 1955.04.16. NP-Opera Beograd Puccini Madame Butterfly 775. 1955.04.22. NP 776. 1955.04.25. NP 777. 1955.05. OS. NP 778. 1955. M. NP-Opera Opera Wiesbaden Borodin Knez Igor 779. 1955.07.05. SNG Opera Maribor Puccini Madame Butterfly 780. 1955.07.07. SNG Opera Maribor NP-Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Puccini La Boheme ii Cavalleria rusticna NP-Opera Beograd Puccini losca NP - Opera Beograd Cajkovski Pi kova da ma atja na atja na atja na o Co San o Co San o Co San osca SNG-Opera Ljubljana Smetana Prodana nevesta 785. 1956. Ol. 21 NP - Opera Beogr ad Čajkovski Pikovadama Liza 786. 1956. 02. 06. NP - Opera Beogr ad Čajkovski Pikovadama Liza 787. 1956. 02. 25. NP - Opera Beogr ad Menotti Konzul Magda S. 788. 1956. OS. OS. NP - Opera Beogr ad Menotti Konzul Magda S. 789. 1956. OS. M. NP - Opera Beogr ad Menotti Konzul Magda S. 790. 1956. 04. 10. NP - Opera Beogr ad Gotovac Ero z onega sveta Djula St. Da tum Dvo rana 791.1956.04.15. NP-Opera 792. 793. 794. 795. 796. 797. 798. 799. 800. 801. 802. 803. 804. 805. 806. 807. 808. 809. 810. 811. 812. 813. 814. 815. 816. 817. 1956.05.12 NP-Opera Pariz 1956. O5. 1S. NP - Opera Pariz 1956.05.14 NP-Opera Pariz 1956.05.15. NP-Opera Pariz 1956. O5. 21. NP - Opera Wiesbaden Borodin 1956. O5. 2S. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly 1956.06.1S NP-Opera 1956. O7. OS. NP - Opera Beograd Janaček 1956. O7. 17. NP - Opera Ljubljana 1956. O7. 19. NP - Opera Ljubljana Menotti 1956.10. OS NP-Opera 1956. 1O. 15. NP - Opera 1956. 11. 12. NP - Opera Beograd Cajkovski Pi kova da ma 1956. 11. 19. NP - Opera Beograd Cajkovski Pi kova da ma 1956.12.06. NP-Opera 1957. O1. 2O. SNG - Opera Ljubljana Puccini o Co San Katja Puccini La Boheme Liza Liza Jaroslavna Co Co San 1957. 01. 27. NP - Opera Beograd Gotovac Ero z onega sveta 1957. 01. SO. NP - Opera Beograd Puccin 1957.02.10. SNG-Opera Ljubljana Puccin 1957. 02. 1S. NP - Opera Beograd Puccin 1957.01 01 NP-Opera Beograd Puccin La Boheme losca Co Co San losca 1957.04.05. SNG-Opera Ljubljana Smetana Rusalka 1957. 04. 24. NP - Opera Beograd Janaček Katja Kabanova Katja 1957. 05. 04. NP - Opera Beograd Janaček Katja Kabanova Katja 1957. 05. 16. NP - Opera Firence Janaček Katja Kabanova Katja 1957. 05. lS NP - Opera Firence Janaček Katja Kabanova Katja 818. 1957. O5. 22. SNG - Opera Ljubljana Pucci i Madame Butterfly Co Co San 819. 1957. O6. 15. SNG Opera Mar bor Pucci i losca losca 820. 1957.06.17. SNG Opera Mar bor Pucci i losca losca 821. 1957. O6. 26. SNG Opera Mar bor Pucci i losca /Bo nel li losca 822. 1957. O6. SO. SNG Opera Mar bor Pucci i losca /Vorka pič losca 823. 1957. O7. O6. SNG Opera Mar bor Pucci i losca losca 824. 1957.07.07. SNG Opera Mar bor Pucci i losca losca 825. 1957.07.11 Kri žan ke Ljubljana Smet na Prodana nevesta Ma rin ka 826. 1957. O7. 19. Križanke Ljubljana / Heybal Valerija Ristic Nikola Lipovšek Marjan Samospevi 827. 1957. O9. 2S. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna 828. 1957. 11. O7. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna 829. 1957.11.17. NP-Opera Beograd Giordano André Chenier Magdalena 830. 195S. 01. 20. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San 831. M 01.21 NP-Opera Beograd Giordano André Chenier Magdalena 832. 195S. 02. 02. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San 833. 195S. O2. OS. SNG - Opera Ljubljana Janaček Jenufa Jenufa 834. 195S. O2. 22. NP-Opera Sarajevo Menotti Kon zul Magda S. 835. 195S. 01 11 NP - Opera Beograd Figarova svatba 1. d. Operni večer losca 3. d. Prodana nevesta 2. d. losca 836. 195S. 04.02. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna 837. 195S. 04.06. NP-Opera Beograd Menotti Kon zul Magda S. 838. 195S. 04. OS. NP - Opera Beograd Wagner Večni mornar Senta 839. 195S. O4. 12. NP-Opera Beograd Menotti Kon zul Magda S. 840. 195S. 04. 29. NP - Opera Zagreb Menotti Konzul Magda S. 841. 195S. 05. 17. NP - Opera Beograd Janaček Katja Kabanova Katja 842. 195S. O6. O1. NP - Opera Wiesbaden Janaček Katja Kabanova Katja 843. 195S. O6. O4. NP-Opera Wiesbaden Musorgski Boris Godunov Kse nija 844. 195S. O6. O6. NP-Opera Lozana Borodin Knez Igor Jaroslavna 281 ma ma za 1 682 Š. Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga S4s. 1 58. 06. 16. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San S4e. l 58.08.01. / Kamnik / Dobrodelni koncert / S4?. 1 58. 09. 14. HNK Zagreb Kostanje-vica na Krki Gotovac Ero z onega sveta Djula S4S. 1 58.09.22. NP-Opera Beograd Verdi Trubadur Leonora S49. 1 58. 10. 29. NP - Opera Beograd Puccini Dekle z zahoda Minnie sso. 1 58. 11. 06. NP - Opera Beograd Puccini Dekle z zahoda Minnie ssi. 1 58. 12. 04. NP - Opera Beograd Wagner Večni mornar Senta ss2. 1 58. 12. 13. NP - Opera Beograd Puccini Dekle z zahoda Minnie sss 1 58. 12. 28. NP - Opera Beograd Puccini Dekle z zahoda Minnie ss4. 1 59. 01. 12. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna sss. 1 59.01.29. NP-Opera Benetke Borodin Knez Igor Jaroslavna sse. l 59. 03. 07. SNG - Opera Ljubljana Puccini Madame Butterfly Co Co San ss?. 19 59. 03. 12. NP - Opera Zagreb Menotti Konzul Magda S. sss. 19 59. 04. 06. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San ss9. 19 59. 04. 09. NP - Opera Beograd Puccini Madame Butterfly Co Co San seo. 19 59.04.24. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna sei. 19 59. 05. 19 NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana se2. 19 59. 05. 23. NP - Opera Beograd Janacek Katja Kabanova Katja ses. 19 59. 05. 31. NP - Opera Wiesbaden Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana se4. 19 59. 06. 10. NP - Opera Pariz Janacek Katja Kabanova Katja ses. 19 59. 06. 12. NP - Opera Pariz Janacek Katja Kabanova Katja see. 19 59.08.27. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna se?. 19 59. 09. 14. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna ses. 19 59.09.24. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna se9. 19 59. 09. 27. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana s?o. 19 59. 10. 05. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana s?i. 19 59. 10. 19. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana Kostana s?2. 19 59. 10. 24. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana Kostana s?s. 19 59. 11. 05. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana Kostana s?4. 19 59. 11. 08. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana Kostana s?s. 19 59. 11. 09. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana s?e. 19 59. 11. 14. NP-Opera Beograd Verdi Trubadur Leonora s??. 19 59. 12. 05. * SF - RTV SLO Ljubljana / V svetu opernih melodij / s?s. 1959. 12. 20. NP - Ope Konjovié Koštana de Falla Ljubezen čarovnica Timet M. Otoška kraljica s?9. 1960.02.10. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna sso. 1960.03.01. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna ssi. 1960. 03. 02. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana Kostana ss2. 1960. 03. 21. NP - Opera Beograd Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana sss. 1960. 03. 27. NP - Opera Beograd Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana ss4. 1960.04.26. Ko la rac VD Beograd Beethoven Fidelio Leonora sss. 1960. 05. 08. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana sse. 1960. 05. 21. NP - Opera Wiesbaden Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana ss?. 1960. 06. 07. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana sss. 1960.06.08. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna ss9. 1960. 06. 12. NP - Opera Beograd Menotti Konzul Magda S. s9o. 1960. 06. 21. NP - Opera Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana s9i. 1960.06.26. SNG-Opera Ljubljana Puccini Tosca Tosca s92. 1960.09.02. NP-Opera Varšava Menotti Kon zul Magda Sorel s9s. 1960. 09. 07. NP - Opera Varšava Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana s94. 1960.09.24. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna s9s. 1960. 09. 28. NP - Opera Beograd Čajkovski Evgenij Onjegin Tatja na s9e. 1960. 11. 18. NP-Opera Beograd Borodin Knez Igor Jaroslavna s9?. 1960. 12. 02. NP - Opera Beograd Menotti Konzul Magda S. s9s. 1961. 01. 10. NP-Opera Kai ro Borodin Knez Igor Jaroslavna s99. 1961. 01. 11. NP-Opera Kai ro Borodin Knez Igor Jaroslavna 9oo 9oi 9o2 903 9o4 905 906 9o? 908 9o9 9io 9ii 9i2 913 9i4 915 916 9i? 92o 92i 922 92s 924 92s 92e 92? 92s 929 930 9si 9s2 933 9s4 935 936 9s? 938 939 9s2 953 1961. 01. 13. 1961. 01. 15. 1961. 01. 18. 1961. 01. 19. 1961. 01. 22. 1961.03.01 1961.03.11 1961.03.13 1961.03.19 1961. 04. 02 1961. 04. 09 1961. 04. 11. 1961. 05. 14. 1961.05.20 1961.09.03 1961. 09. 11. 1961. 09. 14. 1961. 10. 07. 1961. 11. 01 1961. 12. 03 1961. 12. 11. 1961. 12. 28 1961.12.30 1962.01.15 1962.02.08 1962. 03. 01 1962. 03. 09 1962. 03. 21 1962. 04. 01. 1962.04.08 1962. 05. 01. 1962.05.23 1962.06.05 1962. 07. 09. 1962. 07. 18. 1962. 08. 21 1962. 08. 23 1962.08.28 1962.08.30 NP-Opera Kairo Borodin Knez Igo NP-Ope a Kairo NP-Ope a Kairo NP-Ope a Kairo NP-Ope a Kai ro NP-Ope a Beograd Prokofjev Kockar NP-Ope NP-Ope NP-Ope NP - Oper NP - Oper NP-Ope a Beograd Prokofjev Kockar NP-Ope a Lozana Borodin Knez Igor NP-Ope a Wiesbaden Prokofjev Kockar NP-Ope a Beograd Borodin Knez Igor NP - Oper NP - Oper NP-Ope a Torino Borodin Knez Igor NP - Oper NP - Oper NP-Ope NP - Oper NP-Ope NP-Ope NP-Ope NP - Oper NP - Oper NP - Oper NP - Oper NP-Ope NP - Oper NP-Ope NP-Ope NP - Oper NP - Oper NP - Oper NP - Oper NP-Ope Bo r odin Kne Bo r Bo r Bo r odin Kne odin Kne odin Knez Igo ad Prokofjev Kockar ad Prokofjev Kockar ad Prokofjev Kockar ad Prokofjev Zaljubljen v tli oranže ad Prokofjev Zaljubljen v tli oranže ad Puccini La Boheme ad ad Čajkovski ad Prokofjev ad Prokofjev Kockar ad Puccini ad Verdi ad Verdi Trubadur Trubadur ad Borodin Knez Igor ad Čajkovski ad Čajkovski ad Gotovac Ero z onega sveta ad Gotovac Ero z onega sveta ad Verdi Trubadur ad Gotovac Ero z onega sveta ad Prokofjev Kockar ad Prokofjev Kockar ad Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana a Beograd Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Fata Morgana a Edinburg Prokofjev Zaljubljen v tri oranže a Edinburg Prokofjev Kockar NP-Opera Edinburg Prokofjev Kockar a Edinburg Prokofjev Zaljubljen v tri oranže 1962. 12. 09 SF-RTV SLO Ljubljana Massenet 1962. 12. 15. NP - Oper 1962. 12. 24. NP - Ope 1963.01.25. NP-Ope 1963. 02. 07. NP - Oper 1963. 04. 01. NP - Oper 1963.04.11. NP-Ope 1963. 04. 18. NP - Oper 1963. 06. 08. SNG - i 1963.06.19. NP-Ope 1963. 12. 01. NP - Oper 1963. 12. 08. NP - Oper 1964. 02. 01. SNG Ope 1964. 02. 23. SNG Ope 1964. 02. 25. SNG Oper ad Puccini ad Borodin Knez Igor ad Puccini ad Puccini Tosca ad Prokofjev Kockar ad •a Ljubljana Puccini La Boheme ad Borodin Knez Igor ad Čajkovski a Maribor Čajkovski Evgenij Onjegin a Maribor de Falla Kratko življenje Martinu Komedija na mostu a Maribor de Falla Kratko življenje Martinu Komedija na mostu Jaroslavna Jaroslavna Jaroslavna Jaroslavna Jaroslavna Po li na Po li na Po li na Po li na Po li na Jaroslavna Po li na Jaroslavna Jaroslavna Po li na Tosca Jaroslavna Po li na Po li na Po li na Po li na Tosca Čo Čo San Jaroslavna Tosca Senta Po li na Senta Jaroslavna St. Igor Igo Igor Št. Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga es4. 1964. 02. 26. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud ess. 1964. 02. 28. SNG Opera Maribor Čajkovski Evgen j Onjegin Tatjan a 9ss. 1964. 03. 03. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud es?. 1964. 03. 04. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud ess. 1964. 03. 08. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud ese. 1964. 04. 04. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9sc. 1964. 04. 05. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 951. 1964. 04. 19. NP - Ope ra Beograd Puccini Mada me Butte ly Čo Čo San 982. 1964. 04. 27. NP - Ope ra Beograd Puccini Tosca Tosca 9ss. 1964. 04. 29. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9s4. 1964. 05. 07. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud ess. 1964. 05. 09. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9ss. 1964. 05. 10. NP-Opera Beograd Puccini Tosca Tosca 9s?. 1964. 05. 13. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9ss. 1964. 05. 14. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9se. 1964. 05. 24. SNG Opera Maribor de Falla Martinu Kratko življenje Komedija na mostu Sa lud 9?C. 1964. 06. 06. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9?1. 1964. 06. 09. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9?2. 1964. 06. 10. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9?S. 1964. 06.13. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9?4. 1964. 06. 14. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9?s. 1964. 06. 19. NP-Opera Beograd Borodin Knez I gor Jaroslavna 9?s. 1964. 10. 04. NP - Opera Beograd Wagner Tannhäuser Venus 9??. 1964. 10. 06. NP-Opera Beograd Puccini Tosca Tosca 9?s. 1964. 10. 20. NP-Opera Beograd Borodin Knez gor Jaroslavna 9?9. 1964. 10. 25. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Veron ka Desen i ška Ve ro n ka 9sc. 1964. 10. 27. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Veron ka Desen i ška Ve ro n ka 9s1. 1964. 10. 28. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Veron ka Desen i ška Ve ro n ka 9s2. 1964. 11. 16. NP-Opera Beograd Borodin Knez gor Jaroslavna 9ss. 1964. 11. 20. NP-Opera Beograd Verdi Trubadur Leonora 9s4. 1964. 12. 05. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9ss. 1964. 12. 09. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9ss. 1964. 12. 11. Ope ra Gradec Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9s?. 1964. 12.20. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9ss. 1964. 12.23. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 9s9. 1964. 12. 26. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 99c. 1964. 12. 27. SNG Ope ra Ma ribor Švara D. Vero n ka Desen i ška Ve ro n ka 991. 1965. 04. 29. NP - Opera Beograd Mascagni Leoncavallo Cavalleria rusticana Glumači Santuzza 992. 1965. 05. 06. NP - Opera Beograd Mascagni Leoncavallo Cavalleria rusticana Glumači Santuzza 99s. 1967. 03. 18. NP-Opera Beograd Smetana Prodana nevesta Ljud m i la 994. 1967. 03. 26. NP-Opera Beograd Smetana Prodana nevesta Ljud m i la 99s. 1967. 04. 02. NP - Ope ra Beograd Smetana Prodana nevesta Ljud m i la 99s. 1967. 04. 06. NP - Ope ra Beograd Borodin Knez gor Jaroslavna 99?. 1967. 04. 12. NP-Opera Beograd Borodin Knez gor Jaroslavna 99s. 1967. 04. 26. NP - Ope ra Beograd Smetana Prodana nevesta Ljud mi la Št Datum Dvorana Kraj Avtor Delo Vloga 999. 1967. 05. NP - Opera Beograd Konjovic Koštana G ordana 1000. 1967.05.13. NP-Opera Palermo Smetana Prodana nevesta L jud m la 1001. 1967.05.16. NP-Opera Palermo Smetana Prodana nevesta L jud m la 1002. 1967.05.18. NP-Opera Palermo Smetana Prodana nevesta L jud m la 100s. 1967. 05. 21. NP-Opera Palermo Smetana Prodana nevesta L jud m la 1004. 1967. 05. 23. NP-Opera Palermo Smetana Prodana nevesta L jud m la 100s. 1977. 02. 19. Grad Kamnik / 100-letnica rojstva slika Ivana Vaupotiča rja / * V viru 50 let Orkestra RT-SLO je datum koncerta 3. 12., kar pa je napačno (Delo 5. 12. 1959). Viri za podatke: Arhiv SNG Opera Maribor Arhiv Slovenskega gledališkega inštituta Arhiv NP - Opera v Beogradu Pozorišni muzej Srbije Glasbena zbirka NUK Glasbena zbirka in časopisni oddelek UKM 50 let Orkestra RT-SLO Marjana MRAK, 1966: Nepozabni glas Valerije Heybal. Kamnik. 283 284 Marina Drolc1 Linhartova cesta 9, Ljubljana marina.drolc@telemach.net Karl Bervar (4. 11. 1864-24. 3. 1956) V prispevku je opisano življenje in delo Karla Bervarja, organista, učitelja, skladatelja. Karl Bervar je že pri enaindvajsetih letih končal orglarsko šolo Antona Foersterja v Ljubljani, bil je organist v Blagovici in Gornjem Gradu, končal orglarsko šolo v Regensburgu in po vrnitvi v Celju ustanovil prvo zasebno orglarsko šo lo v Lavantinski škofij i. Šo lo je vodil 38 let in poučeval na njej več glasbenih predmetov. Bil je tudi učitelj glasbe v celjski slovenski gimnaziji. Prizadeval sije za dvig stanu organistov v Sloveniji, skladal cerkvene in posvetne pesmi, žalostinke in nagrobnice. Bervarjev opus obsega več kot 90 pesmi, mnoge je izdal v samozaložbi, v samostojnih zbirkah, skupaj z drugimi skladatelji. Iz Bervarjeve šole je v njegovem času izšlo veliko cerkvenih glasbenikov, ki so uspešno nadaljevali delo svojega učitelja. Ključne besede: Karl Bervar, učitelj, skladatelj, organist, or-glarska šola In this article is described the life and the work of Karel Bervar, an organist, a teacher and a composer. Karel Bervar finished Anton Foerster organ school in Ljub Ijana at the age of 21. He was the organist in Blagovica and Gornji Grad. When he completed the organ school in Regensburg, he returned to Ce Ije and founded the first private organ school at the Lavan-tin bishop's. He was running the school for 38 years and was teaching several music subjects. As well he was the music teacher at a grammar school in Celje. He strove for the ascent of organists' status in Slovenia, he composed church and secular music, mourning and funneral songs.There are more than 90 songs in Bervar's opus, published by the author, as independent collections or together with other composers. At that time many church musicians came out of Bervar's school and proceeded his work successfully. Key words: Karl Bervar, a teacher, a composer, an organist, organ scho ol Življenje in delo Karl Bervar se je rodil 4. novembra 1864 v Motniku, v »Novakovi« hiši, ta stoji nasproti občinske stavbe na sredi Motnika. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, se učil orglati v sosednjem Špitaliču pri organi-stu Pilatužu, nato pa v samostanu Nazarje pri orglar-skem učitelju patru Norbertu. Pri osemnajstih letih se je vpisal v orglarsko šo I o, ki jo je po smrti Gregorj a Tribnika leta 1877 v Ljubljani ustanovil Anton Foerster, in to šolo končal v letu 1885/86. V orglarski šoli se je Bervar učil liturgiko, zgodovino cerkvene glasbe, harmonijo z generalnim basom, modulacijo, imitacijo, kontrapunkt, analizirali so kanon in fugo, peli so koralno in figuralno ter vadi I i orgle in klavir. Po končani orglarski šo I i je eno leto služboval kot organist v Bla- 1 Ekonomistka, zunanja trgovina. Kari Bervar (1864-1956) (Fotografija: Arhiv NUK) Kari Bervar (1864-1956), Bervar v vojaški unifomi, 1885, najstarejša ohranjena slika Karla (Sliko hrani njegov vnuk dr. Zarjan Fabjančič.) 285 286 »Novakova« hiša v Motniku, rojstna hiša Karla Bervarja, danes v lasti družine Kadunc (Foto: Marina Drolc) govici, po treh letih vojaščine paje bil pet let organist v Gornjem Gradu. Leta 1896 se je vpisal v glasbeno šolo v Regensburgu, jo končal z odličnim uspehom, na Dunaju pa opravil državni izpit za poučevanje glasbe na srednjih šo I ah. Po šo I anju se je vrnil v Ce Ije, se v času avstro-ogrske monarhije zavzemal za slovenski jezik v šo I ah, leta 1899 pa je z dovo Ijenjem cerkvene in posvetne oblasti ustanovil v lastni hiši Vili Cecilija v Celju orglarsko šolo in jo vodil nepretrgano do ju I ij a leIa 1937, ko je bi I a premeščena v Maribor. V Ce Iju je bil regens chori pri opatijski cerkvi, poučeval je glasbo na celjski slovenski gimnaziji in si prizadeval za dvig stanu organistov. V članku 200 letglasbe na I. gimnaziji v Celju avtorja Simon Dvoršak in Gregor Deleja navajata na strani 194 med drugim tudi to, da je med vsemi učitelji predmeta Gesang potrebno posebej izpostaviti Karla Bervarja, celjskega domoljuba, organista, skladatelja in ustanovitelja Orglarske šole Vila Cecilija v Celju, danes lastnik kamnosek Edvard Vrečko (Foto: Sara Štefančič) Celje, druge tovrstne šole na slovenskih tleh, predhodnice slovite mariborske orglarske šole. Navedeno je tudi, da je Karl Bervar predmet s presledki poučeval samostojno ali kot pomožni učiIelj od leIa 1896 do 1911. Karl Bervar je vodil tudi čitalniški pevski zbor, leta 1907 je predaval na šesttedenskem tečaju za orga ni ste v Ma ribo ru in 1912 na glas be nem tečaju v Celovcu. Skladal je cerkvene in posvetne pesmi, žalo-stinke, nagrobnice, je avtor Savinjskih odmevov in znane skladbe Novomašnik. Bervar velja za delavnega in za glasbeno vzgojo vnetega glasbenika. Sam je že na začetku na šoli predaval o harmoniji, ljudsko petje in sprem Ijavo. Po podatkih iz arhiva iz leta 1933/34 je poleg drugih predavateljev vodja orglarske šole Bervar poučeval orgle, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt, cerkveno glasbeno zgodovino, dirigiranje, nauk o instrumentih, koralno petje in pevski zbor. Kronika o delovanju Bervarjeve orglarske šole, o predavateljih in absolventih je obsežna, zelo obsežno je obdelano obdobje Karla Bervarja v članku Cvetka Budkoviča in v knjigi Štefana Alojzija Ferenčaka. Po podatkih iz teh virov je v petintridesetih letih iz Bervarjeve orglarske šole izšlo nad tristo absolventov, predvsem s Štajerske in sosednje Hrvaške, ki so kot usposobljeni organisti in pevovodje nadaljevali delo svojega učitelja. Zanimivo je to, da je šolo od leta 1899 do prve svetovne vojne absolviralo 90 organistov. Iz celjske orglarske šole so v času njenega delovanja izšli tudi organisti, ki so nadaljevali študij na ljubljanskem konservatoriju, na cerkvenoglasbeni šoli v Regensburgu ali pa so bili na delovnih mestih izjemno uspešni. V članku o orglar-ski šoli v Celju od 1899 do 1937 avtor Cvetko Budko-vič zelo podrobno navaja podatke o nekaterih zaslužnih organistih. Navajam nekatere: Maks Pirnik (rojen 1902, Preloge pri Slovenskih Konjicah), Peter Lipar (1912, Mengeš), Pavel Rančigaj (1899, Št. Jur pri Taboru), Luka Kramolc (1892, Šentanel nad Pliberkom), Ivan Ocvirk (1883, Šempeter v Savinjski dolini), Viktor Mihelčič (1913, Metlika) - organist in zborovodja tudi v Kamniku, Jože Hanc (1914, Črenšovci v Prekmurju), Anton Vračko (1908, Zibika na Kozjanskem), Mirko Go-renjšek (1913, Dol pri Hrastniku), Ivan Weingerl (oče skladatelja Albina iz Marije Snežne - zaključil študij 1914), Jožef Brečko (1898, Laško). Ko se je Karl Bervar približeval sedemdesetim letom, je razmišljal, komu predati zapuščino, v katero je vložil toliko volje, truda in znanja. Med kandidati je bil najprej mladi Fi I ip Križnik, roj en 1906 v Motniku, Lanišarjev z Brezovice nad Motnikom, ki je orglarsko šolo končal leta 1924, pri Karlu Sancinu pa končal višjo stopnjo klavirja na celjski glasbeni šoli. V poročilu o Bervarjevi orglarski šoli lavantinskemu ordinariatu je dekan in opat Jurak predlagal, da bi celjsko orglarsko šolo prevzela lavantinska škofija in da bi njen sedež prenesli v Maribor, kjer je dovolj glasbeno izobraženih strokovnjakov. Leta 1936 je Karl Bervar sporočil škofijskemu ordinariatu, da zaradi starosti 72 let in osemin-tridesetletnega vodenja celjske orglarske šole to delo opušča in da mariborski škofiji prepušča proti odškodnini ves inventar: orgle, klavir, harmonij in vse mu-zika I ij e. V zadnjem šolskem letu 1936/37 je bi I o na šoli vpisanih še 29 učencev, šolanje so zaključili julija 1937. Celjska zasebna orglarska šola, ki je delovala Spričevalo iz leta 1935, podpisan vodja orglarske šole Karol Bervar (Iz knjige Š. A. Ferenčaka, str. 20) 287 Gojenci Bervarjeve orglarske šole v Celju, š. 1.1936/37. Karl Bervar sedi šesti z desne. (Iz knjige Š. A. Ferenčaka, str. 21) 288 od ustanovitve 15. oktobra 1899, je bila v juliju 1937 zaprta. Karl Bervar je umrl 24. marca 1956 v Celju in je na celjskem pokopališču tudi pokopan. O Bervarjevem skladateljskem opusu Bervar je objavljal v Cerkvenem glasbeniku, veliko svojih pesmi je izdal v samostojnih zbirkah, v skupnih zbirkah z drugimi skladatelji, večino cerkvenih pesmi v samozaložbi, izdal je veliko mašnih pesmi, žalostink in nagrobnic, tudi več necerkvenih pesmi. Več pesmije večkrat objavljenih. Skladateljski opus Karla Bervarja obsega več kot 90 pesmi. Polegžalostink in nagrobnic je med najbolj znanimi še priložnostna Ojpozdravljen srčno bodi novomašnik s kartremi različnimi besedili. Orglarska šola po Bervarju Nova šo I a na Slomškovem trgu 18 je dobil a ime Škofijska cerkveno-glasbena šola v Mariboru, bila je zasebna in po vsebini zasnovana širše kot orglarska šola. Vodil jo je mariborski stolni kapelnik Janez E. Gašparič. Trajala je tri leta. Sprejemala je učence z dvema razredoma srednje ali meščanske šole, stare od šestnajst do pet I ndvajset let. V letih 1939-1940 je v tretjem letniku opravilo usposobljenostni izpit za organiste šest učencev. To so bili prvi in zadnji učenci te obetajoče šo I e, svetovna vojna pa je preprečila njen nadaljnji razvoj. Orglarske šole v Ljubljani, Celju in kratek čas v Mariboru so bile pomembne za cerkev in razcvet duhovne glasbe, pa tudi za kulturo sploh. Z višjo in visoko izobrazbo najbolj nadarjenih so prispevale tudi k dvigu na področju glasbenovzgojnih ciljev, k razvoju glasbenega tiska, izvajalne in ustvarjalne ravni posameznika in kulturne skupnosti. Na pevsko in instrumentalno kulturo na slovenskem podeželju so največ vplivali ravno organisti in učitelji. Po drugi svetovni vojni ni bil o možnosti za ustanovitev privatne šole za izobraževanje cerkvenih zborovodij. Tečaje za organiste je izvajal Škofijski svet za cerkveno glasbo, za izobraževanje organistov je bil zadolžen podpredsednik sveta Gregor Zafošnik in še nekateri drugi, učenci pa so pred komisijo opravljali osnovne strokovne izpite za organiste. Orgelska šola v Mariboru je ponovno zaživela v letu 1979, v septembru 1990 pa je vodstvo Orglarskega tečaja prevzel Štefan Alojzij Ferenčak, ki je študiral muzikologijo na filozofski fakulteti na Dunaju, nadaljeval študij liturgi-ke in veroslovja na teološki fakulteti, magistriral leta 1997 iz veroslovja in doktoriral 1993 iz muzikologije. Od 1990 je predaval cerkveno glasbo in liturgično petje na mariborskem oddelku Teološke fakultete Ljubljana, od 2003 tudi v Ljub Ijani, od 2004 naprej kot docent. Štefan Alojzij Ferenčakje tako deloval na Or-glarskem tečaju oziroma na poznejši Škofijski orglar-ski šo I i v Mariboru od 1. septembra 1990 do 1. novembra 2009. Na Orglarskem tečaju in Škofijski orglarski šoli v Mariboru je (brez upoštevanja učiteljev na pripravnici) poučevalo v petindvajsetih letih petintrideset, samo orgle pa kar šestnajst učiteljev. Navajam samo nekatere: - dr. Stanislav Lipovšek, poučeval liturgiko od 1979; - doc. dr. Štefan Alojzij Ferenčak od 1990 - klavir, teorijo glasbe, zgodovino glasbe, nauk o instrumentih z organologijo, glasbene oblike, zborovodstvo, zbor; - Lučka Fortek - Hojnik od 1980 solfeggio, vokalno tehniko, harmonijo, kontrapunkt, zbor; - Filip Križnik (sin Filipa Križnika, Motničana, ki je bil rojen na Brezovici nad Motnikom) od 1983 do 1991, v letnem semestru klavir in teorijo glasbe, tudi orgle. Žal te šole zdaj ni več. Karl Bervar dirigira na procesiji Rešnjega telesa, 1938. (Sliko hrani: Marko Jagrič.) Doprsni kip Karla Bervarja, delo Miha Kača, odkrit 9. 11. 2014 v spominskem parku v Motniku (Foto: Miha Kač) Karl Bervar in moj oče Iz otroških let se spominjam, da je moj oče Franc Drolc večkrat pripovedoval o »stricu Korlnu«, tako ga je vedno imenoval. Mati mojega očeta Gertruda Jera Bervar, poročena Drolc,je bila Karlova prava sestrič-na, Jerina mati Marija Bervar pa Karlova prava teta. Karl Bervar je bil tako ze l o povezan z našo družino, še posebno z mojim očetom kot organistom na motni-škem koru. Med očetovimi dokumenti in v družinskem arhivu sem v času priprav na slovesnost ob 150-letni-ci rojstva Karla Bervarja našla veliko notnega materiala različnih cerkvenih pesmi in nagrobnic, ki jih je napisal in izdal Karl Bervar. V očetovem predalu sem našla tako partiture kot notne zvezke za posamezne glasove, na enem od listov pa zapis z očetovo pisavo: »Karl Bervar zadnjič v Motniku leta 1949«. Iz najdenega sklepam, da je Bervar redno zalagal mojega očeta s potrebnim cerkvenim notnim materialom za orgle. Iz pregledanega gradiva o Karlu Bervarju v muziko-loškem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, iz spričeval Bervarjeve orglarske šole, pa tudi iz notnih zvezkov, najdenih v domači hiši, sem ugotovil a, da je Karl največkrat podpisan kot Karol, tudi kot Karel, na nekaterih notnih izdajah je zapisano tudi Dragotin. Med očetovimi papirji sem našla tudi original pesmi z naslovom Motnik, kijoje napisal Bervar injo posvetil rojstnemu Motniku. Pesem ima dvanajst kitic, nad naslovom Motnik pa piše »V spomin na moje 85. leto, 4. november 1949«. Besedilo na originalu je že slabo vidno, zato sem pesem prepisala in jo dodajam. Iz družinskega arhiva izhaja, da je Bervar to pesem predal mojemu očetu ob zadnjem obisku Motnika v letu 1949, takrat je očetu podaril tudi lepo taktirko, ki je še vedno ohranjena in je položena na klaviaturo očetovega harmonija v naši domači hiši v Motniku. Vem tudi to, da je Bervarjevo pesem naš oče takoj po prejemu uglasbil, moj brat Frane pa jo je pri desetih letih prvič zapel na motniškem odru stare dvorane že leta 1949. Bervarjeva pesem Motnik je v nekem smislu postala tudi motniška himna, motniški odraščajoči otroci smo pesem poimenovali Vsamotnem dolu sred miru injo že od malega ob večerih veliko prepevali. 289 V spomin na moje 85. leto, 4. november 1949 MOTNI K 1. V samotnem dolu sred miru, stoji lep trg Motnik na dnu, ob meji lepe Štajerske, praded ga nekdaj stavil je. 7. Resnicoljubni so možje, kot mravlje pridne so žene, mladina bistra v šolo gre, na svoj Motnik ponosna je. 2. Motničan priden človek je, preživlja z delom svojce vse, posestvo marsikdo ima, postreže tujcem, kar se da. So v prejšnjih letih Štajerci v nedeljah sem prihajali, za polža spraševali so in zanj dobili batine. 3. Železni konj ne vozi skoz, a samodrč - smrdeči voz, z motorjem ropota skoz kraj in s svetom zveže gorski raj. Stražarja hriba sta navpik, tu Smolnik, tam pa Jasovnik, iz njih gozdov svež veje mraz, kdor vživa ga, bo res junak. 4. Porušen grad, glej, vidi se, pod njim so lične hišice. Sem Hitler vtaknil je svoj nos, a praznih rok odšel je bos. 10. Mučenec Jurij - priprošnjik, na konju čuva trg Motnik. Za Krista on se je boril, zve rine zmaja je po bil. 5. Z gore Menine partizan prihajal je v motniško stran za svobodo v krvavi boj, za ljubi dom in narod svoj. 11. Romantični motniški dol, na tebe mislim bolj in bolj, ob glasu tvojega zvona, ljudem se sreča nasmehlja. 6. Napoleon je tu divjal, zato je purgar godrnjal. Marment je vojsko vodil tod, bil je francoskih čet gospod. 12. Sem skromen pesnik teh vrstic, rojak motniški; stari stric! Dokler mi bilo bo srce, jaz mislil bom Motnik nate! cu >o o o cu >o cu CD CU M Ob 150. obletnici rojstva Karla Bervarja smo 9. novembra 2014 v Motniku organizirali veliko slovesnost s slavnostno mašo v farni cerkvi, z odkritjem doprsnega kipa slavljenca in z akademijo v dvorani Kulturnega doma. O Karlu Bervarju, svojem starem očetu, je govoril dr. Zarjan Fabjančič. Literatura in viri 290 Cvetko BUDKOVIC, 1989: Orglarska šola v Celju (1899-1937) in v Mariboru (1937-1941). Mohorjev koledar. Celje: Mohorjeva družba. Simon DVORŠAK, Gregor DELEJA, 2010: 200 let glasbe na I. gimnaziji v Celju. 200 let I. gimnazije v Celju. Celje: I. gimnazija. Štefan Alojzij FERENČAK, 2004: Izobraževanje cerkvenih glasben i kov v mariborski škofiji od A. M. Slomška do danes: 1836-2004. Maribor: Slomškova za lo žba. NUK, Ljubljana, posamezni izvlečki izobjavo Karlu Bervarju. Cerkveni glasbenik, posamezne številke. Notni material Bervarjevih pesmi, več zvezkov. Zarjan Fabjančič1 Streliška ulica 24, Ljubljana zarjan.fabjancic@ef.uni-lj.si Rod in zasebno življenje Karla Bervarja (4. 11. 1864-24. 3. 1956) Rodovina Bervarjev Prispevek predstavlja Motničane s priimkom Bervar. Priimek se je pojavil po letu 1800. V 190 letih se je rodilo več kot 300 Bervarjev, ta priimek pa je vsaj 50 žensk iz Motnika in od drugod pridobilo s poroko. Danes priimka Bervar ni več. Življenje Karla Bervarja, ki mu avtor posveča posebno pozornost, obsega skorajda polovico časa, v katerem so v Motniku živeli Bervarji. Ključne besede: Motnik, priimek Bervar, Karel Bervar This article presents Motnik dwellers surnamed Bervar. This surname appeared after the year 1800. In 190 year-long period there were born more than 300 Bervar people, at least 50 women from Motnik and other places acquired this surname by wedding. Today the surname Bervar is gone. The author dedicates a special attention to Karel Bervar's life which includes almost half a time during which Bervar people lived in Motnik. Key words: Motnik, surname Bervar, Karel Bervar Pred letom 1800 se nihče v Motniku in v motniški župniji ni pisal Bervar. Tudi danes v Motniku nima nihče tega priimka. V skoraj dvesto letih pa je živelo s tem priimkom kar nekaj sto Bervarjev, rojenih ali primože-nih. Seveda pa je danes v Motniku nekaj deset prebivalcev Bervarjeve krvi, le da se pišejo drugače. Prva oseba s priimkom Bervar, rojena v Motniku, je bila Marija Bervar. Rodila se je 9. avgusta 1800 v Motniku 24 kot hči Jožefa Bervarja in njegove žene Marije, roj ene Remic. Marij a je tudi prva oseba s tem pri i mikom, ki je umr i a v Motniku 10. maj a 1801, stara 9 me se cev. Zadnja oseba, ki se je v Motniku pisa i a Bervar, je bila Neža Bervar, umrla je 3. aprila 1990. V okroglih 190 letih pa se je v Motniku zvrstilo več kot 300 rojenih Bervarjev in vsaj 50 primoženih žena Bervar iz Motnika in drugod. Na spodnji časovni črti je prikazan razpon med letoma 1800 in 1990 tudi zato, da se vidi, da življenje Karla Bervarja obsega skorajda v cas 1800 Karl (1864-1956) 1990 Maria Neža polovico časa, v katerem so v Motniku živeli Bervarji. Pri raziskovanju matičnih knjig, kijih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, je mogoče ugotoviti, da v najstarejši rojstni in krstni knjigi za župnij o Motnik, ki so jo 1 Doktor znanosti, višji predavatelj na Ekonomski fakulteti, Univerza v Ljubljani. kot tudi poročno in mrliško matično knjigo začeli pisati leta 1770, prvih trideset let ni vpisa Bervar. Po letu 1800 pa so Bervarji vedno bolj pogosti, vsi pa so bil i potomci dveh, Jožefa ali Mihaela. Ni mogoče sklepati, da bi bila Jožef in Mihael kakorkoli sorodstveno povezana. Tudi ni videti, od kod sta nenadoma prišla v Motnik in se očitno tod trajno naselila. Da so Bervarji prišli v Motnik, sta verjetno zaslužni dve Sajovčevi, motniški domačinki, ki sta se leta 1770 in 1786 poročili z Bervarjema iz Podlipovice v župniji Kolovrat. Poroka v letu 1770 je tudi prva, vpisana v motniški poročni knjigi in prva z omembo priimka Bervar. Vsaka od nevest s priimkom Sajovic se je s svojega doma preselila na dom svojega ženina v Podlipo-vico. Ni dvoma, da sta vzdrževa l i stike s sorodniki v Motniku. Zagotovo so ti stiki povzročili, da sta se dva od širšega sorodstva Bervarjev preselila v Motnik, si ustvarila družini in posestva. Preden so v Kolovratu začeli voditi matične knjige (leta 1753), so vse življenjske dogodke posameznika vpisovali v župniji Vače. Njene matične knjige pokrivajo dobo od leta 1621. Takrat so Bervarje vodili pod do mačim imenom »Bajde«, ki v Pod l ipovici še vedno obstaja, verjetno za isto posest kot pred 350 leti. V naslednjih rodovnikih izrazito skrajšano prikazujem razvoj rodu Bervar iz Podlipovice. Vsi zapisi v rodovnikih so takšni, kot so izvirno vpisani v matičnih knjigah, bodisi v latinski ali vrsti nemških različic priimka in imen. S takim zapisom omogočam naslednjim raziskovalcem rodbine Bervar, da najdejo povezave, kar bi bilo pri slovenjenju imen povsem nemogoče. Joannes WAIDE bi kot Janez Bervar nikoli ne bil izsledljiv v no be nem vi ru. Podlipovški Bervarji Joannes Waide je prvi znani prednik motniških Bervarjev. O njem je mogoče vedeti le to, da se je leta 1665 kot vdovec v Vačah poročil z Agatho Sirk iz čemšeniške župnije in daje leta 1689 umrl. Njegov sin Jurij se je 21. januarj a 1692 poročil z Jero Lah iz Žvarul v vaški župniji. Ni znano, kdaj je Jurij umrl; Jera je umrla 3. decembra 1736 v Podlipovici. Njun sin Matevž Bajde je prvi, pri katerem je zapisan tudi priimek Bervar (Werwar). Rodil se je 20. oktobra 1698 in umrl 25. januarj a 1758 v Podl ipovici, ni pa znano, kdaj se je poročil s svojo nevesto Heleno, kako se je pisala in od kod je bila. Pri njunem sinu Jakobu Bervarj u (Vruar) pa se začnejo popolni podatki o rojstvu, poroki in smrti, prav tako o njegovi ženi Apoloniji, rojeni Obreza, po domače Dolinar izfare Krašnja. Nadaljevanje rodu je kot v pravljici: »Živel je mož, ki je imel tri sinove. Eden je ostal doma, druga dva sta odšla po svetu.« Jakobov sin Matevž je prevzel posest in nadaljeval rod Podlipoviških Bervarjev. Posebne rodbinske sreče, kot kaže, pri hiši ni bilo. V moški črti so Podlipoviški Bervarji leta 1866 izumrli. Matevževa mlada vdova Jera se je ponovno poročila Ocepek. Ma-tevžev in Jerin sin, tudi Matevž, je imel le tri otroke, sina Jožefa, njegovi otroci so umrli pred njim, in samskega sina Andreja. Jožefova sestra Marija seje poročila Levec v župnijo Šentožbolt. Na tamkajšnjem pokopa- 291 292 liščuje še ohranjen njen nagrobnik. Imelaje vrsto potomcev, ki se danes pišejo Levec, Prašnikar, Pestotnik, Kosec, Omerza, Marušič, Prvinšek, večinoma pa živijo v Šentožboltu, Blagovici, Domžalah in Ljubljani. Mlajša Jakobova sinova, Jožef in Mihael, sta se iz Podlipovice preselila leta 1800 v Motnik. K temu ju je skorajda zagotovo napeljala daljna sorodstvena povezava z motniškimi Sajovci. Jožef je prišel v Motnik že kot pravkar poročen z Marij o Remc iz Kol ovrata, Mihael je bil še samski. Poročil se je leta 1804 v Motniku z domačinko Heleno Konšek. Skrajšani rodovnik Podlipoviških Bervar j ev Joannes WAIDE 1689 t 2. žena: por. 1665 (Vače) Agatha SIRK * ex Parochia Zhemshenighi Georgius WAIDE (legrfil: Jo'is WAIDE * ex Podlipouiz t ("?") žena: por. 21. 01.1692 (Vače) Gertrudis LACH c. 1676 * ex Suarulach Vic: S. Georgy Par: 03.12 .1736 |(-?-) ex Podlipouz Matthaus WAIDE (WERWAR) (leg. filius Georgij WAIDE et Gertrudis conju-gum) 20. 10.1698 * ex Podlipovez 25.01. 1758 t sep. in Podlipowitz žena: Helena Jacobus WRUAR (Matthai WRUAR ei Helena Conjugum Legit: filius) 26. 04.1728 * Ex Podlipouiza 29. 01. 1787 t Podlipowitsch 28 žena: 22.10.1758 Kollobrath Apollonia (Obreza) Dollinar (filia legitima Sebastiani OBREZA et conjugis eius Helena) 26.01. 1736* Ex Dollina 31. 01. 1797 f Podlipowitsch 28 Matthaus WRUAR (Jacobi WRUAR et Apollonia conjugum legitimus filius) 16. 09. 1759 * Ex Podlipoviz 25. 10. 1797 t Podlipowitsch 28 zena: Gertraud LEBENITSCHNIK 04. 02. 1771 * (?) Pf. St. Gotthard ■j" (?) als Gertraud OZEPEK I BERVARJIso v moški črti izumrli L 1866, ženski potomci se pišejo Levec, Prašnikar, Pestotnik, Kosec, Omerza, Marušič, Prvinšek. Večinoma živijo v Šentožboltu, Blagovici in Ljubljani Josephus WRUAR (fil. leg: Jacobi WRUAR et Apolonia conjg:) 25.02. 1769* Ex Podlipoviz 09. 03. 1839 f (Möttnik) Markt 7 zena: 03. 07. 1799 Kolowrath Maria REMZ (eheliche Tochter Mathia ROEMZ 1774 * MPK 30. 04.18301 (Möttnik) Markt 45 i Motniski Bervarji -Jozefova veja Michael WRUAR (,Jakobi WRUAR leg. fil. et Apolonia conj.) 22. 09.1775 * Ex Podlipoviz 28 ' 01. 01. 1833 t (Mottnik) Markt 46 žena: 14.09. 1804 Mottnik Hellena KONSHEK (Primus KONSHEK und Rosal: SAJOVIZ) 11.05. 1787 * Moettnik 20 20.12.1853 1"M8ttniklO i Motniški Bervarji -Mihaelova veja Motniški Bervarji - Jožefova veja Po prvorojenki Mariji, prvi rojeni in tudi prvi umrli Motničanki Bervarjevega rodu in imena, so se Jožefu in Marij i rodi I i še štirj e otroci, dva sinova, Jožef in Janez Krstnik, in dve hčeri, druga Marija in Cecilija. Poročili sta se Pungartnik in Slivca. Nimam še raziskano, kaj seje dogajalo z njunimi potomci. Cecilijin mož se je po njeni zgodnji smrti izselil iz Motnika, Pungartniki pa še živijo v Motniku. Sin Jožef Bervar je imel med devetimi otroki samo dva preživela sinova, Florijana in Simona. Florijan je prevzel domačijo in se poročil z domačinko Katarino Cene. Imela sta štiri otroke. Zanimivo je, da je bil njun prvorojenec Karl točno leto in dan starejši od soIme-njaka glasbenika Karla. Karl je umrl razmeroma mlad, njegova precej mlajša žena seje ponovno poročila in se z otroki preselila k drugemu možu. Bervarjevi potomci so številni. Nekateri imajo še vedno priimek Bervar, drugi pa se pišejo Pušnik, Vrhnjak, Cencelj, Drčar, Lovrač, Pavlič; živij o pa na Ločici, v Ve I enju, na Koroškem v Avstriji. Ena veja se piše Žvirc in živijo na Črnučah pri Ljubljani. Najstarejši od šestih otrok Simona Bervarja je bil Janez, bil je tudi edini, za katerega je znano, da je doživel odraslo dobo. Leta 1910 se je v Gladbecku v severni Nemčiji poročil s Katarino Borschner, kije bila madžarskega porekla. Imela sta štiri sinove, ki so se vsi rodili v Nemčiji in so prevzeli nemško državljanstvo. Njihovo potomstvo je kar številno in priimek Bervar je še zelo živ. Če sklepamo po telefonskem imeniku za Zvezno republiko Nemčijo,je živih okoli 35 Bervarjev, ki živijo večinoma v zvezni deželi Nordrhein-Westfalen v okolici Rintelna, Dortmunda in Karlsruheja. Večinoma se ukvarjajo s cvetličarstvom. Skoraj vsi Bervarji, ki živijo v Nemčiji, so potomci Simona Bervarja. Florijan in Simon Bervar sta imela štiri sestre, ki so doživele odraslo dobo, nobena od njih se ni poročila, vse pa so ime I e potomce, na katere so prenesle pri I -mek Bervar. Jožefa je ime I a potomce, ki se danes pišejo Škerbič, Stadler, Kukovič, Lazar in mnogi od njih živijo tudi v Motniku. Zanimivo je potomstvo Elizabete Bervar. Eden od njenih otrok, Jožef, se je odselil v Ljubljano, si ustvaril številno družino in imel mnogo potomcev. Med njimi imajo nekateri še vedno priimek Bervar, dve od hčera pa sta se poročili Gresserov oziroma Smerdu. Gresserov Golovin je bil znamenit baletnik in koreograf ruskega rodu. V šestdesetih letih seje z družino odselil iz Ljubljane v Toronto v Kanadi in njegovi potomci zelo verjetno še vedno živijo tam. Smerdu je bil znan slovenski zdravnik, med njegovimi potomci je bil tudi znan alpinist. Med potomci Jožefa Bervarja, začetnika Jožefove veje, je rodoslovno posebej zanimiv najmlajši otrok, Janez (Krstnik). Še ne dvajsetleten mladenič seje v Kolovratu poročil s tamkajšnjo domačinko Jero Kmetic, ki je bi I a več kot sedem let starejša od njega. Žive I a sta v Motniku in ime I a pet otrok. Po domače so se imenovali Purgerji. Po štirih desetletjih zakona je Janez postal vdovec z odraslima sinom in hčerko. Sin Jožef je ma I o za tem tudi sam postal vdovec, od desetI h otrok z Jožefo Saj ovic mu je preživel samo en sin, Franc. V tem času se je poročila tudi Janezova hči Neža, zadnja oseba, ki se je v Motniku pisala Bervar. Marija z motniškim domačinom Jernejem Goričanom. Janez Bervar se je v 62. letu starosti drugič poročil z domačinko iz Motnika, 22-letno Lucijo Avbel. Rodili so se jima štirj e otroci, ki so bi I i vsi po starosti vrstniki svojim sedmim nečakom, otrokom iz drugega zakona njihovega najstarejšega brata Jožefa. Najstarejši nečak Franc iz Jožefovega prvega zakona je bil od njih dvajset let starejši. 293 Motniški Bervarji - Jožefova veja Josephus WRUAR (ffl. leg: Jacobi WRUAR eiApolonia conjg:) 25. 02. 1769 * Ex Podlipoviz 09. 03. 18391 (Möttnik) Markt 7 žena: 03. 07. 1799 Kolowrath Maria REMZ (eheliche Tochter Mathia ROEMZ 1774 * MPK 30. 04. 18301 (Möttnik) Markt 45 Josephus BRUAR (.Joseph BRUAR u. Miza REMSKIN) 17. 03.1802 * Möttnik 44 12.02.1862 +Möttnik 6 žena: 31. 01. 1825 Markt Möttnik Maria Anna KOSLAKAR (Mich. KOSLAKAR u. Miza KMETZA) 29. 05. 1805 * Möttnik 6 06. 05. 1862 + Markt Möttnik 6 Maria BRUAR (1805-1856) potomci: PUNGARTNIG hčiJosepha (1835-1899) potomci: Škerbič, Stadler, Kukovič, Lazar hči Elisabeth (1842-1907) potomci: BERVAR, Gresserov, Smerdu Florian WER WAR (Joseph WERWAR u. Anna KOSSLAKER) 02. 05. 1829 * Markt Möttnik 6 01. 04. 1876 f Markt Möttnik 6 žena: 18. 05. 1863 Markt Möttnik Katharina CENNE (Primus CENNE u. Helena geb. REBER-SCHEG) 18.02. 1834* Markt 43 18. 10. 1905 f Motnik 6 Carolus BERVAR (Florian BERVAR u. Catharina CENNE) 03. 11. 1863 * Markt Mottnik 6 08. 06. 1913 "f" Motnik 6 žena: 08. 02.1902 Špitalič Elisabeth LEBENIČNIK (Valentin LEBENIČNIKu. Uršula HRIBOVŠEK) 12.11.1875*Neuthal24 t (?) kot Elizabeta MATKO Simon WERWAR (Joseph VERVAR u. Anna KOSLAKAR) 22.10.1839 * Markt Möttnik 6 17. 12. 1911 "f" Motnik24 žena: 17. 09.1883 Motnik Maria Magdalena BERWAR (Primus BERWAR u. Anna JSLAKAR) 22. 07. 1856 * Markt Motnik 42 13.04. 1902 f Motnik 4 Johann BERVAR (Simon BERVAR u. Magdalena BERVAR) 27. 12. 1883 »Mottnik32 žena: 20. 09. 1910 Gladbeck, Recklinghausen, Nor-drhein-Westfalen,Deutschland Karoline BORSCHNER (Johann BORSCHNER u. Maria WERN1G) 25.10.1889 Szabolcs, Fiinfkirchen, Ungarn Johann Baptista WERWAR (Joseph WERWAR u. Maria REMSKA) 13.06.1811 »Möttnik 45 23.04.1881 f Trg Motnik 9 1. žena: 22. 08. 1831 Kolovrat Getraud KEMETITSCH (Georg KEMETITSCH u. Maria KOWATSCH) 11.03.1804 * Podosredek 9, Pf. Kolovrat 13. 04. 1870 f Markt Möttnik 45 2. žena: 26. 06.1872 Möttnik Lucia AUBEL (-u. Helena AUBEL) 10.12.1849 * Markt Möttnik 25 28.12.1930 f Motnik 9 1 Motniški Bervarji -Purgerjevi 1 1 Potomci imajo priimke: BERVAR PU&NIK: Vrhnjak CENCEU DRČAR: Lovrač, Pavlic Živijo: Ločica, Velenje, na Koroškem ŽVIRC v Ljubljani Florianova hči Maria (1867-1918) potomci: Konšek, Kastelic, Štrajhar sinovi: Anton Ivan Ferdinand Franz Joseph Vsi so imeli moške potomce s priimkom BERVAR. Živijo v različnih krajih nemške zvezne dežele Nordrhein-Westfalen. 294 Motniški Bervarji - Purgerjevi Jožef Bervar, sin Janeza Bervarja iz Jožefove veje, je bil mož, ki je obvladoval tisoč umetelnosti. Njegov osnovni poklic je bil organist in cerkovnik. S tem poklicem je dobival službe v Šentožboltu, Sveti Planini nad Trbovljami in nazadnje v Motniku. Žena Jožefa mu je umrla teden dni po desetem porodu. Jožef je ostal sam s trinajstletnim sinom Francem. Čez štiri mesece se je poročil s sorodnico iz Mihaelove veje Bervarjev, Marijo. Take zgodnje druge poroke so bile povsem običajne in običajno je bilo tudi, da se je mladi sin Franc odpravil po svetu za službo. Postal je rudar, del al je v premogovniku v istrskem Labinu (takratni Alboni), v premogovniku na avstrijskem Koroškem in končno v premogovniku v Penzbergu na Bavarskem. O njem je bil a znana edina zabe l ežka o rojstvu v Šentožboltu, vse drugo je ostalo skrivnostno. Ob neki priložnosti pred štirimi desetletji mi je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana prišla v roke zglaševalna pola Johanna Bervarja iz Penzberga na Bavarskem, ki je štiri leta delal kot premogovniški nadzornik v Ljubljani. Ob vrnitvi k družini v Penzberg leta 1932 je zaprosil za opustitev jugoslovanskega državljanstva za sebe in svoja dva otroka, Janeza in Antonijo. Na zglaševalni poli je tudi pisalo, daje bil sin Franca Bervarja in Georgine, rojene Pirker. Sled je vodila do Franca, o njegovi usodi več kot desetletje nisem nič vedel. Po obisku v Penzbergu pa se je zgodba popolnoma razgrnila. Franc se je na avstrijskem Koroškem poročil, se z ženo in najstarejšim otrokom preselil v Penzberg in tam ostal do smrti. Z ženo sta imela 14 otrok, nekaj sinov, večinoma pa hčere. Sinovi so se selili pa svetu, skoraj vsi so bil i premogovniški de l avci. Eden od njih je umrl v rudniški nesreči v današnji francoski Alzaciji. Imeli so samo žensko potomstvo, tako da je priimek Bervar v južni Nemčiji izumrl. Številne hčere so se poročile in seveda prevzele priimke svojih mož. Vseh potomcev pogrešanega in končno najdenega Franca Bervarja je bilo približno 130, preživeli živijo z različnimi priimki v južni Nemčiji, Alzaciji in Kanadi. Frančev oče Jožef se je, kot je bi l o rečeno, drugič poročil s svojo mrzlo sestrično Marijo in rodilo se jima je osem otrok, dva fanta in šest deklet. Otroštvo jih je preživelo pet. Najstarejša hči Jera seje poročila Drolc in ostala na domu, Amalija se je poročila Cukjati in se odselila v Šentgotard, Ana se je poročila Majhen in se odselila v Maribor, Marija je ostala samska. Mati Marija in hči Jera sta bili obe po poklicu babici in bili sta prvi s popolno babiško izobrazbo v Motniku in okolici. Pomagali sta pri porodu več kottisoč novih motniških prebivalcev skozi več desetletij. Umrli sta druga za drugo ob začetku prve svetovne vojne, Jera na porodu, ker ji njena zdaj pokojna mati ni več mogla pomagati, kot ji je prej pri njenih težkih porodih. Od štirih odraslih Jerinih otrok ni nihče imel lahkega življenja in dva tudi ne lahke smrti. Franc in Marija, Jerina otroka, sta imela potomce, nekateri še živijo in se pišejo Drolc ali pa Zrinščak. Franc Drolc in njegov sin Frane zagotovo sodita med znamenite Motničane. Jožefova hči Amalija seje poročila Cukjati in živela do smrti v Šentgotardu. Njeni potomci so številni in se pišejo Cukjati in Kolčan. Med njimi je tudi Fran- ce Cukjati, poslanec Državnega zbora in nekaj let tudi njegov predsednik. Tretja Jožefova hči Ana, poročena Majhen, je živela v Mariboru. Njeni potomci se pišejo Zgonik. Med sestrami je odraščal edini sin iz drugega Jože-fovega zakona, tudi Jožef. Zagotovo je bil med vsemi Bervarji svoje generacije najbolj glasbeno izobražen, saj je svojo izobraževalno pot kronal z diplomo dunajskega konservatorija. Tudi preživljal seje z glasbo. Talent, ki so ga imeli mnogi člani rodbine Bervar, je Jožef prenesel na svoje potomce. Najstarejši sin Mirko je bil profesor glasbe v različnih mestih Kraljevine Jugoslavije in v Mariboru, poročen s sestro znanega psihologa Pedička, Mirkov brat Marij an pa je bil zelo znan vojaški zdravnik. Marijanov vnuk Jernej živi in se glasbeno udejstvuje v Bostonu, ZDA. Med Jožefovimi potomci je še nekaj poznanih Bervarjev, Andrej (svoj priimek je »moderniziral« za sebe in za svoje potomce v Brvar)je dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, Danijela, Jernejeva sestra, je znana podjetnica. Živijo v Mariboru in Domžalah. Janez Bervar, začetnik Purgerjevih v Motniku, je imel iz prvega zakona tudi hčer Marijo. Poročila seje z domačinom Jernejem Goričanom. Njena družina seje odselila za delom v Zagorje ob Savi in tam še vedno živijo njeni potomci s priimkom Pikelj. Druga Goričanova hči se je odselila v Špitalič pri Motniku in nato v Kranj. Njeni potomci imajo priimke Goričan, Belšak, Primc, Vencelj. Med Venclji je znan predvsem Peter Vencelj, kije opravljal vrsto pomembnih političnih funkcij, bilje tudi minister za izobraževanje v Peterletovi vladi. V drugem zakonu Janeza Bervarja seje najprej rodil Gabrijel Bervar. Med številnimi Gabrijelovimi potomci so po domače imenovani Gabrijelčkovi v Motniku, pišejo se Zupančič. Gabrijelov sin Leopold seje odselil k svoji ženi v Šmartno ob Paki. Njegovi potomci se pišejo Bervar, Pavlin, Halilovic in živijo v Šmartnem, pa tudi v Bosni. Gabrijelova najmlajša sestra Alojzija seje poročila Kariž in imela nekaj potomcev s tem priimkom. Poleg Leopolda je imel Gabrijel tudi štiri hčere: Nežo, zadnjo živo Bervarjevo v Motniku z že omenjenimi potomci Zupančič, Ano, katere potomci se pišejo Štor in živijo v Franciji, Marijini potomci so Reberšaki v Motniku in Ljubljani in v Franciji, Alojzija (nečakinja Kariževe Alojzije) je imela hčer Jelko s prilmkom Lečnik. Posebej je treba omeniti peto Gabrijelovo hčer Frančiško. Odselila seje v Francijo, se tam poročila s Slovencem iz Žirov po priimku Eniko in umrla brez potomcev. Rodila se je v Motniku leta 1907, umrla pa je v Franciji leta 2014. Doživela je 107 let in postala absolutna rekorderka med Bervarji po doseženi starosti. Do nje je bila to Karlova hči Albina, kije doživela 93 let. 295 Jera, starejša sestra Karla Bervarja Motniški Bervarji - Mihaelova veja Kot smo na začetku omenili, se je Mihael Bervar rodil v Podlipovici, poročil seje v Motniku in v Motniku tudi umrl. V zakonu z domačinko Heleno Konšek se mu je rodi l o osem otrok. Najstarejši je bil Luka Bervar. Luka je znamenit zato, ker je po neki od upravnih reform, ki so se v avstro-ogrski monarhij i kar vrsti l e, postal prvi motniški župan in bil to do smrti. Tudi Luka se je poročil z domačinko Jero Kajbič. Njima seje rodilo deset otrok. Za najstarejšega Franca je znan samo datum rojstva in nič drugega, ne morebitna poroka ne čas smrti. Po Lukovi smrti je prevzela gospodarjenje na posestvu njegova najstarejša hči Lucija, njen mlajši, edini preživeli brat Gašper pa se je že prej odselil v Levec pri Celju. Lucija je bila mati Karla Bervarja. Pri njenih prednikih po Kajbičevi strani je nekajkrat zapisano, da so bili po domače Novakovi. Ta vzdevek se je obdržal skozi generacij e in sam Karl je bil med motniškimi domačini znan kot Novakov Korl. Lukov sin in Lucijin brat Gašper je bil po poklicu kovač in je imel kovačijo najprej v Levcu, nato v Trnovljah v vojniški župniji. Od njegovih šestih otrok so trije umrli v otroški ali mladeniški dobi brez otrok, hči Marija se je poročila Ahtik in njeni potomci se pišejo Ahtik, Doler, Flis, Orožen, druga hči Antonija pa se je poročila Kač in imela potomce z istim priimkom. Gašperjev sin Franc je imel z Ano Rošer sedem otrok, od katerih sta imela potomce le dva, sin Ivan in hči Karo l ina. Ivan, po poklicu učitelj, seje poročil z učiteljico Danico Lisac iz Trbovelj. Njun starejši sin Janez (Jano) je bil znani učitelj in pesnik, mlajši sin Gojko pa še bolj znan slovenski novinar pri radiu Slovenija. Gojkova žena je novinarka Mojca Dvorak. Janov sin Goranje doktor elektronike, Gojkov sin Jan pa računalničar. Vsak od njiju ima na Googlovem brskalniku po nekaj tisoč zadetkov. 296 Motniški Bervarji - Purgerjevi Johann Baptista WERWAR (Joseph WERWAR u. Maria REMSKA) 13.06.1811 * Möttnik 45 23.04. 1881 "j" Trg Motnik 9 1. žena: 22.08.1831 Kolovrat Getraud KEMETITSCH (Georg KEMETITSCH u. Maria KOWATSCH) 11.03.1804 * Podosredek 9, Pf. Kolovrat 13.04.18701 Markt Möttnik 45 2. žena: 26. 06. 1872 Möttnik Lucia AUBEL (-u. Helena AUBEL) 10. 12. 1849 * Markt Möttnik 25 28.12.1930 f Motnik 9 Joseph WERWAR (Johann WERWAR u. GertraudKMETISCH) 03.03.1835 * Markt Möttnik 45 17.01.1915 f Motnik 55 1. žena: 07. 05. 1856 Möttnik Josepha SAJOWITZ (Simon SAJOWITZ u. Appolonia KOSCHIEL) 23. 03. 1832 * Markt Möttnik 15 07. 12. 1870 f Markt Möttnig 45 2. žena: 23. 03. 1871 Mötnik Maria BERVAR (Lukas BERVAR u. GertraudKAJBIZH) 13. 12. 1848 * Markt Mötnik 7 11.07.1914 f Motnik 55 Hčerki: Maria ad Nives 03.08.1837 * Markt Möttnik 45 Gemahl: 27. 05. 1872 Möttnik Bartheloma GORIZHAN Potomci imajo priimke: Goričan, v Zagorju Pikelj. Goričan v Špitaliču in Kranju Goričan, Belšak, Prime, Vencelj Aloisia 22. 05. 1880 * Markt Möttnik 9 17.03.19601 Jesenice, Gosposvetska 9 Potomci imajo priimke: Karii Franz BERVAR (JosefBERVAR u. Josefa SAJOVIZ) 30. 09. 1857 *St. Oswald 70 1932 "j" Penzberg, Bayern žena: Georgine PISKER 1864 * 1951 "j" Penzberg, Bayern Potomci živijo na Bavarskem v Akaciji in ZDA. Samo v Alzaciji še imajo priimek BER V AR. Josef BERVAR (Josef BERVAR u. Maria BERVAR) 26.03.1883 * Markt Möttnig 55 17. 10. 19681 Maribor žena: 21. 10. 1912 Vipava Franziska SILVESTER (Franz SILVESTER u. Berta COTIČ) 03. 10. 1884* Vipava 24 14. 07. 1978 f Maribor Potomci živijo v Mariboru in Domžalah, imajo priimka BERVAR in Kolar (Andrej, Klemen, Daniela, Jernej). Sestre: Getraud (1873-1915) Potomci: Drolc, Zrinščak Amalia (1879-1962) Potomci: Cukjati, Kolčan Ana (1886-1971) Potomci: Majhen, Zgonik Gabriel BERVAR (Johann BERVAR u. Lucia AUBEL) 24. 03. 1873 * Markt Möttnik 45 24. 12. 1944 f Motnik 9 žena: 08. 02. 1903 Šentgotard Francisco KOŽELJ (Barthol KOŽELJu. Anna GROHAR) 20. 09.1876 * Pod zidom 7, Pf. St. Gotthard 28. 03.1920 f Motnik 10 Leopold BERVAR (Gabrijel BERVAR in Frančiška KOŽELJ) 13. 11. 1910 * Motnik 9 1944 J Šmartno ob Paki žena: 10. 02. 1934 Šmartno ob Paki Jožefa GOLOB Potomci imajo priimke: BERVAR, Pavlin, HalUovič. Gabrielove hčerke: Neža Potomci imajo priimek Zupančič. Ana Potomci imajo priimke: Štor, živijo v Franciji. Frančiška por. Eniko 1907-2014 (brez potomcev) Marija Potomci imajo priimke: Reberšek. Alojzija Potomka se piše Lečnik. 297 Motniški Bervarji - Mihaelova veja Michael WRUAR {Jakobi WRUAR leg. fil. etApolonice conj.) 22.09.1775 * Ex Podlipoviz 28 01.01.1833 t (Möttnik) Markt 46 žena: 14. 09. 1804 Möttnik Heilena KONSHEK (Primus KONSHEK und Rosal: SAJOVIZ) 11.05. 1787 * Moettnik20 20. 12. 1853 f MöttniklO Lucas BRUAR (Mich. BRUAR u. Hei. KONSKIN) 05. 10. 1805 »Markt 10 23. 01. 18741 Markt Möttnig 7 žena: 16. 11. 1834 Möttnik Gertraud KAIBITSCH (Florian KAIBITSCH u. Gertraud KOSCHEL) 11.02. 1816 »Möttnig7 26.01.18941 Motnik 7 Primus WERWAR (Micha WERWAR u. Heilena KONSCHEG) 30. 05. 1811 * Markt Möttnig 46 21. 02. 1873 t Markt Möttnig 42 žena: 14.02.1844 St. Gotthard Anna ISLAKAR (Simon ISLAKAR u. Agnes STRUKEL) 09. 07. 1814* St. Gotthard 24 30. 03. 1871 f Markt Möttnig 42 I Joseph WERWAR (Michael WERWAR u. Heilena KONSCHEG) 13. 03. 1824 * Markt Mötnigg 46 09. 02. 1862 f Markt Mötnig 2 žena: 03. 02.1850 St. Oswald Johanna WONZHINA (Leopold WONZHINA u. Maria IVAN) 1830 * Idria Motniški Bervarji - Primoževi \ Motniški Bervarji Jožefovi Kaspar WERWAR (Lukas WERWAR u. Gertraud geborene KAIBITSCH) 01.01.1839 * Markt Möttnig 46 01.08.19141 Trnovlje 45, ž. Vojnik žena: 12. 06. 1870 Maria Pletrovič Helena HOJNIK (Andreas HOJNIK und Helena BESTAR) 13. 03. 1844 * 27. 10. 1903 f Trnovlje 45, ž. Vojnik Franz BERVAR (CasparBERVAR u. Helena geb. HOJNIK) 08.11.1880 * Arndorf 1, Pf. Sachsenfeld 06. 03. 19641 Trnovlje pri Celju 19 žena: 31.08. 1908 Vojnik Anna ROŠER (Thomas ROŠER u. Maria geb. LAZNIK) 24. 06. 1881 * Lipje 42, Pf. St. Jost 22.10.1923 t Trnovlje 45, ž. Vojnik i Potomci imajo priimke: BERVAR (Jano, Gojko, Goran, Jan), Pitth Sestre: Luzia (1836-1903) —► Elisabeth (1843-1907) Potomci imajo priimke: Bračič, Potočnik, Ivanek. María (1848-1914) p. Bervar Francisca (1854-1926) Potomci imajo priimek Grahek. Sestre: Mana (1870- ?) Potomci imajo priimke: Ahtik, Doler, Flis, Orožen. Antonia (1877- ?) Potomci imajo priimek Kač. Motniški Bervarji Novakovi 298 Frančeva hči Karolina se je poročila s trnoveljskim domačinom Jakobom Pilihom, njun sin Rado Pilih je bil znan zdravnik v celjski bolnici. Druga Frančeva hči Ro-zalija se je poročila Frankovič, otrok ni imela, preminila pa je v Auschwitzu. Lukova druga hči in Lucijina mlajša sestra Elizabeta se je v Petrovčah poročila z domačinom iz Levca po priimku Bračič. Morda se je Gašper preselil v Levec tudi zato, ker je tam živela njegova sestra. Potomci Elizabete Bračič imajo priimke Bračič, Potočnik in Ivanek. Tretja Lukova hči Frančiška se je poročila s Frančiškom Grahkom in živela v Motniku. Njuno ne tako maloštevilno potomstvo je do današnjega dne izumrlo. Četrta hči Marija se je poročila z mrzlim bratrancem Jožefom Bervarjem, Purgarjevim. Luka Bervar je imel dva mlajša brata. Primož se je v Šentgotardu poročil z Ano Izlakar in z njo imel pet otrok. Hči Elizabeta se je poročila z Motničanom Lorencem Prešernom in njuni potomci še vedno žive s priimki Prešern, Puizdar, Kukanja, Tominšek. Sin Franc je imel s Terezijo Lebeničnik z Lebenic iz šentgotardske fare devet otrok, a kar sedem jih je umrlo brez potomstva. Frančev sin Franc se je poročil z Jozefo Cene, rodili so se jima trije otroci, nato pa so se izselili iz Motnika neznano kam. Hči Marija Magdalena se je poročila s Simonom Bervarjem iz Jožefove veje in njuni potomci živijo v severni Nemčiji, kar smo že opisali. Motniški Bervarji - Primoževi Primus WERWAR {Micha WERWAR u. Heilena KONSCHEG) 30.05.1811 * Markt Möttnig 46 21. 02. 1873 t Markt Möttnig 42 žena: 14. 02.1844 St. Gotthard Anna ISLAKAR {Simon ISLAKAR u. Agnes STRUKEL) 09.07.1814 * St. Gotthard 24 30. 03. 18711 Markt Möttnig 42 Elisabeth (1847-1930) Potomci imajo priimke: Prešem, Puizdar, Kukanja, Tominšek. Franz (1849-1927) Potomci imajo priimek BERVAR: Franc, Štefan, Janez. Maria Magdalena (1856-1902) por. Bervar Najmlajši Lukov brat Jožef se je v Šentožboltu poročil z Idrijčanko Ivano Vončina. Od njunih osmih otrok so trije umrli v zelo mladih letih, za štiri usoda ni znana. Niso se niti poročili niti umrli v Motniku. Edino sin Janez je živel v Motniku, se poročil z Alojzijo Sajo-vic in imel štiri otroke. Sinova sta bila Janez in Andrej Bervar. Andrej je imel eno samo hčer, ki je umrla še ne štiriletna. Janez Bervar je imel tudi dva sinova, Ivana in Petra. Oba sta se rodila v Ljubljani, Peter je umrl leta 2013, Ivan bi utegnil biti še živ. O njunih potomcih ni še nič znanega. Prav tako ni znana usoda Jožefove žene Idrijčanke Ivane Vončina. Po Jožefovi smrti je očitno zapustila Motnik in odšla neznano kam. CÜ >o ô o CÜ >o CÜ CD CÜ M 299 Motniški Bervarji - Jožefovi Joseph WERWAR (Michael WERWAR u. Heilena KONSCHEG) 13. 03. 1824 * Markt Mötnigg 46 09. 02. 1862 1"MarktMötnig2 žena: 03. 02. 1850 St. Oswald Johanna WONZHINA (Leopold WONZHINA u. Maria IVAN) 1830 * Idria Johann (1854-1914) žena: Aloysia SAJOVIZ (1856- ?) Janez (1896-1941) sinova: Ivan, Peter Andrej (1897-1965) Zasebno življenje Karla Bervarja Otroštvo. Karl Bervar se je rodil v Motniku 4. novembra 1864 kot nezakonski sin Lucije Bervar, hčere motniškega tržana in župana Luke Bervarja. Bil je Lucijin že drugi nezakonski otrok. Pred njim je imela hčer Jero, ki je bila ob Karlovem rojstvu stara že skoraj šest let. Rubrika o očetu je v motniški rojstni in krstni matični knjigi pri zapisu Karlovega rojstva prazna, kot je bilo običajno pri nezakonskih otrocih. Kdo je bil Karlov oče, je bila v družini Bervarjevih tabujska tema. Sila redko sem slišal, da je bilo njegovemu očetu ime Adolf Guštin, da je živel v Novem mestu kot velik trgovec, da je bil ustanovitelj novomeških gasilcev in da je umrl leta 1905. Moj stric Adolf Bervar, edini Karlov sin, mi je ob neki priložnosti podaril brošuro, ki jo je novomeško gasilsko društvo izdalo ob eni od okroglih obletnic. »V njej je slika očetovega očeta, Adolfa Guština. Ker se zanimaš za naš rod, poklanjam to knjižico tebi.« Ob svoji sedemdesetletnici je stric zbranim pripovedoval: »Ko je postajalo jasno, da se bo druga svetovna vojna razširila tudi nad Jugoslavijo in da jo bo Nemčija napadla, je k meni 'priletel' oče in mi rekel: 'Zdaj bodo prišli Nemci in bodo od nas zahtevali dokazila o nežidovskem poreklu. Da boš vedel, če bo to treba res dokazovati, moj oče je bil Adolf Guštin in po njem imaš svoje ime.'« Ti dve stvari, stričevo pripovedovanje o Adolfu Guštinu in brošurica novomeškega gasilskega društva, sta burili mojo domišljijo in ji dajali krila, kako je Adolf Guštin živel v Motniku, tam deloval, doživljal nesrečno ljubezen s hčerjo lokalnega veljaka in podobno. Resnica je verjetno precej drugačna. CÜ >o ô o CÜ >o CÜ CD CÜ M 300 Motniški Bervaiji - Novakovi Luzia WERWAR {Lukas WERWAR u. Gertraud geborene KAIBITSCH) 11.12.1836 * Markt Möttnig 46 26. 06.1903 t Motnik 7 1. mož: 09. 05. 1870 Möttnig Georg ZENE cPrimus ZENE und Helena REBERSCHEG) 03. 04. 1828 * Markt Möttnik 17 07.04.18891 Motnik 7 2. mož: 07. 10. 1901 Motnik Valentin FLORIJAN {Georg FLORIJAN v. Boshte und Maria OSWALD) 05. 02. 1835 * St. Hyronimie 5, Pf. Vranz 15. 05. 1923 f Jeronim 8, ž. Vransko Gertrud BERVAR (-?-und Luzia BERVAR) 27. 02.1859 * Markt Mötnik 7 31.10.19191 Ločica 21, ž. Vransko mož: 10.11.1879 Motnik Georgius KOPRIUSCHEK CGregor KOPRIUSCHEK u. Maria POSNIZ) 27. 03. 1857 * Bella 17, Pf. Möttnig 22. 03. 1927 tLočica 21, ž. Vransko Carolus BERVAR ( - ? - und Luzia BERVAR) 04.11.1864 * Markt Mötnik 7 24. 03. 19561 Celje, Na okopih 9 1. žena: 24. 05.1891 Gornji Grad Josefa MATEKO CLukas MATEKO u. Maria geb. ZIGALA) 16. 03.1870 * Markt Oberburg 42 01. 03.1923 t Celje, Slomškov trg 9 2. žena: 03. 02. 1924 Celje AnaJAGRIČ (JosefJAGRIČ u. Antonia SKERBINEK) 14. 07. 1889 * Kozje 88 12. 03.1973 t Celje, Ipavčeva 10 Potomci imajo priimke: Zupan Gabršek, Zeleznik Fabjančič: Golič, Perne Jurhar, Tavčar, Levstek. 13 otrok 8 vnukov 17 pravnukov 24 prapravnukov 4 praprapravnuki Potomci imajo priimke: BRVAR (živijo v Nemčiji), KROPIVŠEK: Vidmar, Urbančič, Jurše METELN: Sedej KROPIVŠEK: Brišnik, Cencelj, Dolinšek, Potočnik, Avberšek, Štefančič, Brvar, Pektič, Papinuti TOM GRIL: Strmšnik: Cestnik Dobnik Kovačič: Uran, Zalogar, Rus, Turk, Žumer Ko se je izpolnilo leto 2005 inje bilo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani mogoče prositi za vpogled v prepise novomeških matičnih knjig, sem to takoj opravil. Presenečenje ni bilo majhno. Adolf Guštin, trgovec v Novem mestu, je naredil samomor, tako da se je ustrelil s svojo puško. Župnik je prosil zdravnike za izjavo, da je samomor naredil pri zmanjšani zavesti. Na podlagi te izjave je dobil od škofijskega ordinariata dovoljenje, da pokojnika pokoplje v blagoslovljeni zemlji na šmihelskem pokopališču v Novem mestu. Presenečenje je bila tudi Guštinova starost ob smrti. O njej sem šel pogledat v metliško rojstno matično knjigo. Adolf Guštin je bil ob spočetju Karla star še ne polnih 18 let, Lucija Bervar pa 27. Kaj je počenjal v Motniku, ni nikomur znano. Ali je Karl svojega očeta kdaj v življenju videl, ravno tako ne. Ali je Adolf Guštin sploh vedel, da se je iz verjetno samo bežne ljubezenske epizode rodil sin Karl? Verjetno ne. Karl je odraščal na domu Novakovih tudi s svojo polsestro Jero, ki zagotovo ni bila Guštinova hči. Mati Lucija se je leta 1870 poročila z Jurijem Cenetom in se verjetno preselila k njemu, otroka sta ostala pri starih starših. Karl se je ljubeče spominjal svojega starega očeta Luka, kako je v hiši sedel na klopi za pečjo in kašljal. Leta 1874 je Luka umrl. Precejšnje posestvo je prevzela Lucija, kakšen dogovor je imela z bratom Gašperjem in sestrami Elizabeto in Frančiško, ni znano, sestra Marija pa je dobila veliko njivo na robu Mot-nika. Otroka Jera in Karl sta odšla od doma, petnajstletna Jera služit h Grabnarjem v Motniku, devetletni Karl pa v samostan Nazarje, kjer se je učil orglanja. Brezkrbnega otroštva je bilo očitno konec. 301 302 Ob praznovanju Karlove devetdesetletnice je njegova hči Alojzija, moja mati, rekla pred zbranim sorodstvom: »Oče, povejte kaj o svoji mladosti!« »Je bila preveč grenka.« To je bila vsa pripoved. Sestra Jera. Karlova starejša sestra Jera se je poročila z motniškim domačinom iz Bele, Jurijem Koprivškom. Imela sta devet otrok, po njih pa 105 potomcev. Poleg priimka Kropivšek imajo priimke Brvar (nič v sorodu); Vidmar, Urbančič, Jurše; Meteln, Sedej; Brišnik, Cencelj, Dolinšek, Potočnik, Avberšek, Štefančič, Poklič, Papinuti; Tom; Gril, Strmšnik, Cestnik; Dobnik; Kovačič, Uran, Zalogar, Rus, Turk, Žumer. Nekateri živijo v Motniku, drugi v Kamniku, Ljubljani, Zagorju, v Nemčiji. Stric Adolf je vse svoje življenje vzdrževal stike s številnimi sorodniki, posebej pogosto je omenjal obiske pri sestrični Korunki, Grilovi v Motniku. Tedaj je zagotovo obiskal tudi druge motniške sorodnike. Mladost. Kakšne odnose je imel Karl z materjo in očimom, potem ko je odšel z doma, ni znano. Vemo le, da je bil s polbratom Gašperjem sprt. Iz samostana v Nazarjah je odšel na šolanje v Ljubljano. Kje je živel, ne vemo, morda celo v Motniku, saj je nekajkrat omenjal, da je iz Motnika hodil v Ljubljano peš. Ko je končal glasbeno šolo v Ljubljani, je odšel k vojakom. Služil je v bežigrajski artilerijski vojašnici in oskrboval konje. Omenil je, da so morali biti konji ob vsakem času popolnoma urejeni in čisti. Če se je očitno videlo, da se konj napenja, so morali steči do njega s posebnim korcem in vanj ujeti, kar je padlo od njega. Kot vojak se je dal fotografirati v uniformi. To je njegova najstarejša ohranjena fotografija, morda celo sploh prva. Nastala je okoli leta 1885. Bil je vitke, drobne postave, skorajda »grižljast«, kot so ga opisovale njegove hčere. Vse življenje je bil bole-hen, vendar se je vedno postavil na noge. Razvil se je v čednega fanta, in to je povsod s pridom izkoriščal in imel ljubezenske zveze, kar je menda tudi imelo posledice. Začetna službena pot. Ko je končal glasbeno šolanje v Ljubljani in opravil z vojaško službo, se je zaposlil kot organist. Prvo službo je dobil v Blagovici, nedaleč od rodnega Motnika. Druga njegova služba je bila v Gornjem Gradu. Tam je živel v župnišču. Družina. Prihod v Gornji Grad je bila klofuta Karlovemu dosedanjemu lahkotnemu načinu življenja in ljubezenskim dogodivščinam. V prikupnega organista se je zaljubila Jozefa Matek, hči tedaj najpomembnejše in imenitne gornjegrajske rodbine. Tudi on se je zaljubil vanjo. Jozefa je imela štiri brate, dva sta bila že tedaj posebno vidna. Najstarejši brat, Blaž Matek, je bil po izobrazbi profesor matematike in je poučeval na mariborski gimnaziji. Pisal je tudi učbenike matematike za srednjo šolo. Uporabljali so jih po vsej Sloveniji še dolgo po njegovi smrti - do druge svetovne vojne. V Gornjem Gradu ima doprsni kip. Brat Martin Matek je bil kot mariborski gimnazijec pred maturo izključen iz šole, ker je s sošolci v šoli pel rusko himno. Maturiral je privatno. Po študiju teologije je v Rimu opravil doktorat. V Mariboru je bil infulirani stolni prošt, kar je pomenilo, da je v primeru odsotnosti nadomeščal škofa. Sestro Jozefo si je med sestrami izbral za svojo gospodinjo in jo poslal na gospodinjsko in kuharsko izobraževanje v samostan v Šentpavlu v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem. Bil je izredno strog prelat, strog do drugih in tudi do sebe. Ko je umrl mariborski škof Napotnik, je bil Martin najresnejši kandidat za novega škofa. Njegovi kanoniški kolegi so naredili vse, da Martin ne bi bil imenovan za škofa, češ da je prestrog; spletkarili so celo do Vatikana. V resnici so se bali, da bi dokončno naredil red v škofiji. In dejansko je bil za škofa imenovan Tomažič. Martin je bolehal za težjo obliko sladkorne bolezni in se je strogo držal diete. Bilo pa mu je v največje veselje, da je vsakega svojega gosta pojil z vinom, dokler ta ni odšel od njega močno pijan. Ljubezen med Karlom in Jozefo je prekrižala rodbinske načrte Matkovih. Konec je bilo načrtov, kako bo gospodinjila svojemu bratu proštu. Rodbini tudi ni bil po volji njen izbranec, sicer vnuk župana, doma s premožnega posestva, pa vendar nezakonski sin. Ob takem nasprotovanju je Karl svojo izbranko preprosto ugrabil, ona se temu zagotovo ni preveč upirala. Poročila sta se brez privoljenja staršev in začela živeti skromno življenje. Rodile so se jima tri hčerke, druga in tretja dvojčici, vsaka od njih treh pa je živela samo nekaj ur. Zaradi neprestanega nerganja in zbadanja Matkovih se je Karl, po lastnih besedah, odločil, da naredi nekaj iz sebe. Odšel je na konservatorij v Regensburg na Bavarskem in šolanje opravil z odliko. Ko se je vrnil v Gornji Grad, je zaradi svoje izobrazbe polagoma postajal vse primernejši in sprejemljiv zet in svak ponosnih Matkov. Še posebej se je to pokazalo, ko se je rodil sin Adolf. Lahko bi rekli: »Hvala Matki! Če ne bi bili tako zoprni do Karla, ne bi bil nikoli postal to, kar je.« Začetek orglarske šole. Kdo je pripravil Karla na misel, da ustanovi orglarsko šolo, ni znano. Njegov ljubljeni Motnik je bil za take namene seveda zdaleč premajhen. Izbira je padla na Celje. Morda je temu botrovalo dejstvo, da je bil Martin pomemben prelat in je on svetoval Celje, ali pa tudi dejstvo, da je bil tedanji celjski opat Ogradi doma iz Gornjega Grada. Mlada družinica se je preselila v Celje. Stanovali so v cerkvenem stanovanju čisto blizu farne cerkve, v hiši, skozi katero gre kot kratek tunel prehod s trga do ulice Okopi. Karl je dobil službo mestnega organista v Celju, kar je pomenilo orglanje v farni cerkvi sv. Danijela kot tudi orglanje v sicer nemški Marijini cerkvi. Na slovenski gimnaziji v Celju je poučeval glasbo. Najbolj pomembno pa je bilo poučevanje v njegovi orglarski šoli. Prvo šolo je imel dve leti v hiši na Bregu levo od vznožja stopnic do Kapucinske cerkve. Vsa šola je bila stisnjena v nekoliko večji sobi. V istem času je nekaj sto metrov dlje v smeri Laškega na Bregu zidal veliko novo hišo. Ob dokončanju je vanjo preselil šolo in hišo poimenoval Vila Cecilija. Šola je bila v vseh pritličnih prostorih, bila je vsaj osemkrat večja kot soba prej. Prvo nadstropje, v katerem je bilo veliko stanovanje, je oddajal pomembnejšim strankam, večinoma državnim uslužbencem, ki jih je državna uprava na vsakih nekaj let premeščala iz kraja v kraj. V novo šolo je vsak dan hodil iz stanovanja na Cerkvenem trgu. Bil je tako točen, da so po njem gospodinje naravnavale Družina Karla Bervarja z ženo Jožefo Matek (Sliko hrani Karlov vnuk dr. Zarjan Fabjančič.) CU >o o o CD >o CD CD CD M ure, ker je šel mimo vedno ob istem času. Družinsko življenje. Po sinu Adolfu so se v istem stanovanju v Celju rojevale hčere: Zofija, Matilda, Albina, Alojzija, Roza, Berta, Karolina in Jozefina. Vsega skupaj sta imela dvanajst otrok, enajst deklet in enega fanta. Dvakrat sta se rodili dvojčici. Šest od hčera je umrlo v prvem letu starosti, drugih šest otrok je živelo do pozne starosti. Med Karlom in Jozefo so se prepletala globoka čustva. Nikoli se nista prepirala pred otroki. Kar sta morala razčistiti, sta vedno opravila, ko so se otroci že odpravili spat. Vendar so se kdaj pa kdaj le slišali povzdignjeni glasovi. Tako so slišali, ko je ob nekem proslavljanju prišel oče nekoliko okajen domov, kako mu je mati rekla: »Ali te ni sram? Doma te čaka šest otrok, ti pa prideš domov pijan!« Od takrat ni nikoli v nobeni še tako prijetni družbi popil več kot en kozarec vina. Tudi kadil ni nikoli. Zadnjih deset let življenja je bil slep, za to je bila kriva zelena mrena. Ob devetdesetletnici je rekel zbranim: »Tako mi je žal, da sem tako solidno živel. Če ne bi, mi zdaj ne bi bilo treba toliko trpeti.« Dekleta so odraščala, hodila v osnovno, meščansko in trgovsko šolo. Pouk je bil dopoldne in popoldne, opoldne so bile nekaj ur proste. Takrat se je vsa družina zbrala pri kosilu. Pubertetnice so si seveda takoj skočile v lase. Oče je prepir nekaj časa prenašal. Ko pa je bilo prehudo, je vrgel zajemalko v jušnik, da je juha brizgnila čez rob in poškropila vse okoli mize. Če je stvar še vedno rastla čez vse meje, se je dvignil izza mize in bil tik pred tem, da eksplodira. Takrat so se dvignila tudi dekleta in oddrvela v mednadstropje med prvim in drugim nadstropjem, kjer je bilo na zunanji zid hiše nekako pripeto leseno stranišče na »štrbunk«. Tja so se zaklenile. Karl je divje udarjal po vratih, dokler ga ni jeza popustila in se je vrnil h kosilu v stanovanje. Tudi dekleta so počasi druga za drugo prišle iz stranišča do mize v kuhinji in v popolni tišini pojedle do konca. Do hčera je bil izredno strog. Prepovedoval jim je kakršnokoli zvezo z učenci njegove šole. Vendar je najstarejša Zofija skrivaj doživljala globoko ljubezen z učencem Luko Kramolcem. Zveza se je končala, ko so ob začetku prve svetovne vojne Kramolca poklicali na fronto. Vsem otrokom je tudi prepovedal, da bi se učili kakšen instrument. »Kruh, zaslužen z glasbo, je preveč grenak,« je bila njegova utemeljitev prepovedi. Vendar je sin Adolf zelo dobro igral violino in skoraj vsak večer s triom zabaval goste v hotelu Evropa, hči Rozika pa je dobro igrala klavir. 303 304 Vse hčere pa so morale peti na koru, kadar so le imele čas. Začelo se je z zgodnjimi jutranjimi mašami in potem nadaljevalo tudi večkrat na dan. Ni čudno, da se jim je cerkev v celoti priskutila. Ta obveznost je ponehala, ko so začele hoditi v službo. Na koncu je ostala na koru samo Rozika in je po njenih lastnih besedah »morala 'kruliti' vse štime, kar je bilo mogoče«. Jožefa je svojega moža stregla do skrajnih možnosti. V Šentpavlu se je izobrazila v vrhunsko kuharico in je napisala knjigo lastnih receptov. S svojo lepo pisavo je napisala tudi vse čistopise Karlovih orgelskih kompozicij. Vsako jutro je šla k maši ob petih v Kapucinsko cerkev, nato v glasbeno šolo, kjer je poribala kakšnih 120 kvadratnih metrov lesenih tal, in nato domov, da je spravila otroke v šolo. Sama je šivala obleke za hčere. Ko je bila stara 52 let, jo je zadela možganska kap in po nekaj urah agonije je umrla. Njena zadnja beseda je bila: »Luč!« Sin Adolf je bil sila navihan fant in velik hudomušnež vse življenje. Bil je dvakrat vdovec, tretja žena ga je preživela. Ni znano, zakaj ga je oče iz Celja poslal v meščansko šolo v Krško. Služboval je na sodišču kot višji sodni oficial. Bil je tudi gasilec in se je povzpel do tretjega najpomembnejšega mesta med gasilci v Dravski banovini. Ko smo praznovali njegovo sedemdesetletnico, sem ga vprašal. »Stric, ali si ti kdaj gasil kakšen požar?« »Nikoli!« je bil odgovor, »pač pa sem povzročil požar.« Resnično so okoli leta 1905 trije desetletniki zažgali v mestnem parku v Celju ogenj, ki se je razširil po vsem pobočju Miklavškega hriba. Vsi takratni časopisi so pisali o tem požaru, vendar do stričeve obletnice nismo vedeli, da je bil prav on eden od »soavtorjev«. Druga družina. Ko je Karlu umrla žena Jozefa, so bili že vsi otroci pri kruhu, najmlajša hči Rozika je bila stara 18 let. Že naslednje leto se je drugič poročil. Ana Jagrič je bila od njega mlajša 25 let, šolana kuharica in vsestranska gospodinja. Po poroki je pripeljala v družino svojega predzakonskega sina Florjana (Cvetka) Jagriča, takrat starega osem let. Doma sta takrat živeli le še najmlajši hčeri, Alojzija in Rozika, drugi štirje otroci so že odšli od doma, si ustvarili družine in zaživeli svoje življenje. Vendar so stiki med njimi ostali pogosti in trdni in dostikrat so se vsi zbrali v očetovi novi družini. Ana je bila samo pet let starejša od Adolfa in sedem let od najstarejše hčerke Zofije. Ni bila njihova mačeha ali nadomestna mati, pač pa dobra prijateljica in zaupnica ob težavnih življenjskih dogodkih. Ta povezanost je trajala vse do njene smrti, sedemnajst let po Karlovi smrti. Vnukom je bila stara mama, saj prav nobeden od nas ni poznal njihove prave stare matere Jozefe. Karlu in Ani se je naslednje leto po poroki rodil sin Rafael. Bil je točno tri leta mlajši od svojega nečaka, Adolfovega sina Danila. Sestre so svojega novega bratca razvajale na vse možne načine, ga jemale povsod s seboj in zasipale z ljubeznijo. Razvil se je v nekoliko razvajenega, a močno bistrega in nadarjenega fanta. Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na fakulteto za arhitekturo na univerzi v Ljubljani. Živel je pri svoji sestri Albini in njenem možu Janku Ribiču, ki sta mu kupovala študijske pripomočke in ga razvajala. Bil je to čas tretjega rajha. Rafko je vedno občudoval vse vrste uniform, vojaške, policijske, gasilske, železničarske, poštarske. Na prigovarjanje svojega sošolca s celjske gimnazije in kolega s fakultete se je javil k slovenskim domobrancem. Domači so imeli o tem resne pomisleke, vendar je »imel bom lepo uniformo« prevladalo za Rafkovo odločitev. Devetnajstletnik je služil kot sluga nekemu nemškemu oficirju. Nikoli v življenju ni nikomur skrivil niti lasu. Okoliščine so postale resne, ko se je čez čas vojna končala. Takoj so sledili javni pozivi, naj se domobranci javijo, ker se nedolžnim ne bo nič zgodilo. Rafko se je štirinajst dni zadrževal doma. Tačas je bilo nekaj družinskih posvetov, kaj naj storijo v zvezi z razglasom. Končno je prevladalo mnenje, da Rafko pri svojih dvajsetih ni storil nikomur nič in naj se odzove na razglas. Mirno je odšel v zbirni center v Škofovih zavodih v Šentvid in od takrat ga ni nihče več nikoli videl ali o njem kaj slišal. Albina si do konca življenja ni mogla odpustiti, da ga je pregovarjala, naj se javi. Karl Rafka menda ni nikoli omenjal, stara mama Ana pa je pogosto nasedala različnim sleparjem, ki so obljubljali, da se bodo proti pokritju precej visokih stroškov pozanimali o Rafkovi usodi. Od vnukov sem mu bil jaz najbolj podoben. Kadarkoli smo prišli na obisk k staremu očetu in stari mami, je ona dejala, ko me je zagledala med vrati: »Sem mislila, da je prišel Rafko.« Cvetko je kot družinski član in kot brat živel v krogu svojih novih sestra. Izučil se je za ključavničarja, pri Karlu pa se je naučil tudi orglanja in glasbene teorije. Ko se je Karl upokojil, je Cvetko prevzel mesto organista in je to ostal do svoje smrti. Vodil je tudi cerkveni pevski zbor in postal znan celjski meščan. Sam sebe je štel za »še edinega preostalega nosilca kulture v Celju«. Z ženo Pavlo, rojeno Petrin (pravo teto kasnejše ministrice in veleposlanice Tee Petrin), je imel pet otrok, vendar usoda družini ni bila posebej naklonjena. Ana je vzorno skrbela za Karla in verjetno ji ni bilo vedno lahko, vendar se ni nikoli pritoževala. Ob neki priložnosti ji je eden od zetov, moj oče Milan, rekel: »Ana, ti boš svetnica, ker moraš toliko pretrpeti.« Teh besed ni nikoli pozabila in jih je kar nekajkrat omenila. Javno delovanje. Od vsega začetka svojega službovanja v Celju je Karl Bervar kot mestni organist orglal tudi v Marijini cerkvi, ki je veljala za »nemško«. Okoli leta 1930 so se nemški kulturbundovci domislili, da zanje lahko delajo samo ljudje nemške narodnosti. Tako so tudi od starega očeta zahtevali, da pisno izjavi, da je po poreklu Nemec. Tako izjavo je takoj odločno zavrnil. Že naslednji dan je dobil pisno obvestilo, da ni več organist v Marijini cerkvi. Nekaj kasneje je neki član celjskega mestnega sveta predlagal, da je mestni organist javna mestna služba in da je zato organist upravičen do pokojnine. Predlog so dali na sejo sveta, bil pa je odklonjen. Karl je kasneje izvedel, da so predlog odločno podprli člani liberalne stranke v mestnem svetu, klerikalni člani pa so mu nasprotovali. To ga je močno zabolelo. Kasneje mu je bila pokojnina odobrena. Že pred upokojitvijo, pa tudi po njej, je sodeloval kot zborovodja ali dirigent na vsaki javni prireditvi, ki jo je spremljala glasba. Tako je ostal prisoten v javnosti, dokler ni oslepel. Druga družina Karla Bervarja: sedijo (od leve proti desni): Pavla Jagrič, roj. Petrin, Karl Bervar, Rozika Senic, roj. Ber-var, stojita deklici: Majda Jagrič, Zorka Senic, zadaj stojijo (od leve proti desni): Karolina Petrin (Pavlina mati), Cvetko Jagrič, Ana Bervar, roj. Jagrič. Ko se je začela druga svetovna vojna, so se Nemci pripravljali na izseljevanje. Očitno je moral biti Karl z družino na kulturbundovskem seznamu za izselitev, saj je dobil poziv, da se pripravijo. Družino sina Adolfa so izselili v Mostar v Hercegovini. Karlu, ki je imel 77 let, je na celjski železniški postaji, kjer so zbirali ljudi za izselitev, postalo slabo in se je skoraj zgrudil. Kaj je bilo blizu stoječemu nemškemu oficirju, da je rekel, naj gredo domov, ne bomo nikoli izvedeli. Bervarjevi so tako vojno preživeli v Celju. Pomembne drobtinice iz življenja. Omenil sem že, da stari oče ni bil trdnega zdravja, da je vse življenje bolehal in da je v starosti oslepel. Nekoč je ob neki priložnosti klical ženo Ano k svoji postelji: »Ana, pridi! Toliko ljudi se je tukaj zbralo, ti pa si pustila nočno posodo pod posteljo.« Take privide je imel mnogokrat. Hčerke je strogo držal na vajetih, z večjim ali manjšim uspehom. Posebno Albina je bila kar uporniška. Nekoč ji je zagrozil, da jo bo naklestil in se je že odpravil proti njej, da uresniči grožnjo. Ona pa se je postavila pre-denj in mu rekla: »Ali me ne bi raje kar ubili?« Ob tej izjavi je kar otrpnil v osuplosti. Nekoč drugič je Albina rekla: »Saj Kristusu ni bilo težko delati čudežev, ker je bil hipnotizer. « Mati Jozefa je menda nad bogokletnostjo teh besed en teden jokala, oče Karl pa je bil neskončno zgrožen in ogorčen. Do vere in še posebej do cerkve je bil tudi kritičen ali skeptičen. Nekoč je ob zbrani družini sedel v kuhinji na zaboju za premog in se nenadoma začel na ves glas smejati. In ko so ga povprašali, kaj mu je, je povedal: »Ali ni neskončno smešno, da je Jono pojedla riba?« Sam je povedal, kaj se mu je nekoč pripetilo. Bil je že kar pozen za nedeljsko mašo, pri kateri je orglal. Ko je ves pražnje oblečen hitel od doma v drugem nadstropju, ga je ustavil neizogiben klic narave. Odšel je na »štrbunk« v mednadstropju. Nato je odhitel dalje proti cerkvi. Na prostoru slabih stotih metrov med hišo in cerkvenimi vrati je bilo veliko ljudi, ki so hiteli k maši. Vendar so obstali in gledali Karla. Nasproti mu je prišel tudi dr. Schwab, skladatelj uglasbitve Župančičeve Zlate kanglice in Karlov velik prijatelj, in mu rekel: »Ja gospod Bervar, kaj pa vi nesete v cerkev?« Karl se je pogledal v desno roko in videl, da je v naglici, ko je odhajal s stranišča, namesto klobuka, ki ga je snel z glave, nosil straniščni pokrov. Karlov odnos do Motnika. Nekje sem prebral, da Karl Bervar ni imel nobenega odnosa do Motnika, saj se je odselil v Celje. Zmotnost te izjave me je kar zbodla. Čeprav ne vemo natančno, kakšen odnos je končno prevladal med Karlom in njegovo materjo Lucijo, je nekaj dejstev zgovornih. Še ko je bilo znano in pričakovano, da bo glavni dedič precejšnjega premoženja po materi Luciji Karlov brat Gašper, si je Karl z ženo Jozefo kupoval parcele v Motniku. Očitno se je nameraval tod naseliti. Ko je leto dni po Lucijini smrti umrl kot samski tudi Gašper, je postal Karl edini dedič. Očitno je Karl presodil, da lahko svoje poklicne ambicije uresniči le v Celju, zato je vse svoje in podedovano premoženje v Motniku prodal in z izkupičkom financiral dokončanje hiše, v kateri je imel orglarsko šolo. Občasno je pesnikoval. Eno svojih daljših pesmi je posvetil Motniku in v njej izpel vse svoje hrepenenje po rojstnem kraju. Nekajkrat je v starosti omenil, da bi po smrti želel biti pokopan v Motniku. Ko se je že poslavljal od življenja, so se zbrali njegovi otroci in tehtali njegovo željo. Menili so, da je Motnik preveč odročen, nihče ne živi dovolj blizu, da bi oskrboval grob. Končna odločitev je bila, da ga pokopljejo v Celju. Umrl je in zadnja želja je ostala neizpolnjena. 305 306 Janez Marolt1 Gostičeva cesta 45, Nožice, Radomlje marolti@siol.net Dr. France Rode - osemdesetletnik Intelektualec, kije soustvarjal Silicijevo dolino v Kaliforniji, ZDA Prispevek predstavi kratko biobibliografijo dr. Franceta Rodeta, rojenega v Nožicah leta 1934. Leta 1962 je bil sprejet v Hewlett-Packard (HP), ZDA, kot mlad magister elektrotehnike. Njegovo delo je povezano z razvojem računalništva. Pod njegovim vodstvom je nastal Computing Counter HP-5360A; med njegovimi uresničenimi nalogami je bil tudi HP-35, prvi žepni računalnik. Januarja 1973 je bil javnosti predstavljen »business calculator« HP-80. Algoritmi, izdelani za ta računalnik, so še danes v rabi. Uporaba mikroprocesorja in spomina je za vedno spremenila zasnovo instrumenta. Njegova zadnja naloga pri HP je bil »brief-case computor« - notesnik. Leta 1990 je sprejel delo pri Timble Navigation Ltd., kjer je vodil projekt za slepo pristajanje letal. Njegovih prijavljenih patentov v ZDA je 25; med drugim GPS, »proximity card« - identifikacijski ključ itd. France Rode je soustvarjal Silicijevo dolino v Kaliforniji, ZDA. Ključne besede: Franc Rode, Silicijeva dolina, inovator, razvoj računalništva, slepo pristajanje letal This article presents a short bibliography of ScD France Rode, born in Nožice in 1934. In 1962 he joined Hewlett-Packard (HP) Company as a young Master of electrotechnics. His work is connected with the development of computer science. Under his direction the Computing Counter HP-5360A began to work. Among his realized projects was HP-35, the first scientific pocket calculator. In January 1973 a business calculator HP-80 was presented to public. Algorithms made for this calculator are still in use. The use of microprocessor and the computer memory have changed the scheme of an instrument for ever. The Briefcase Computer was his last task at Hewlett-Packard. In 1990 he was offered a job at Timble Navigator Ltd., where he was running the project of instrument landing system for airplanes. He has taken out 25 patents in the USA; GPS, proximity card, and workplace entry cards are among them. France Rode was co-creating the Silicon Valley in California, the USA. Key words: France Rode, Silicon Valley, inovator, development of the computer science, instrument landing system for airplanes France Rode se je rodil 20. novembra 1934 v Nožicah kot prvi od štirih otrok Jožeta in Pepce Rode. Po maturi na kamniški gimnaziji je študiral elektrotehniko (šibki tok) na Univerzi v Ljub Ijani in diplomiral leta 1960. Kmalu zatem je odšel na podiplomski študij na Northwestern University v Evanston v Ill ino I su (ZDA), kjer je leta 1962 magistriral na elektrofakulteti na oddelku za biomedicino. V tem času seje tudi poročil z 1 Doktor znanosti, izredni profesor, predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, na oddelku za zgodovino in arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Dr. France Rode Mijo Gaber, svojo mladostno ljubeznijo, doma iz Prese-rij pri Radomljah. Ta mladostna ljubezen ga je pripeljala v Ameriko, kajti Mija je šla s starši in bratoma Tonetom in Petrom čez lužo. Ljubezen ima svoje zakonitosti in moč. Po magistrski diplomi se je z ženo Mijo preselil v Palo Alto v Kaliforniji, kjer je septembra 1962 nastopil službo pri družbi Hewlett-Packard. »Na mladost imam zelo lepe spomine. Zrastel sem na kmetiji v Nožicah. Osnovno šolo sem začel obiskovati med vojno na Homcu, a so partizani šolo požgali in otroci smo bili zelo veseli, da ni bilo treba več hoditi k pouku. Tako je moja generacija zaradi vojnih razmer dejansko začela hoditi v prvi razred z desetim letom. Moja mama me je učila črke in številke. Šolosem nato spet začel redno obiskovati v tretjem razredu. Organizirana je bila v salonu gostilne pri Kriškarju v Preserjah. Spomnim se, da smo dopoldne imeli pouk, popoldne pa smo hodili pomagat gradit novo šolo na Homcu. Po osnovni šoli sem šel na gimnazijo v Kamnik. V drugem letniku gimnazije sem naredil nekaj izpitov, da sem ujel svojo generacijo, saj sem zaradi vojne zaostajal.« Ker mu je matematika dobro šla, jo je nameraval študirati. Ma I o pred koncem gimnazij e pa ga je bratranec Franci Jereb, ki je študiral »jaki tok«, pe Ijal na Fakulteto za elektrotehniko in mu pokazal njihove laboratorije. Takrat seje odločil, da bo študiral elektrotehniko. Ker je bil tudi ročno spreten, je menil, da bo ta študij boljša izbira kot matematika. Danes je zadovoljen s svojo takratno odločitvijo. V mladosti je namreč veliko zahajal v mizarsko delavnico strica Franceta, 307 308 Dr. France Rode s svojim izumom kjer se je veliko naučil glede obdelave lesa. Sam pravi, da je v tej delavnici preživel najlepše čase svoje mladosti. Naredil je loparje za namizni tenis, smuči, mehanski svinčnik itd. Najpomembnejši lastni izdelek pa je bil »rehenšiber« oz. logaritmično računalo. Takšno računalo je moral imeti vsak inženir, čeje hotel kaj izračunati. Prav to lastnoročno izdelano računalo je sedaj razstavljeno v tovarniškem računalniškem muzeju Hewlett-Packarda v Ameriki. Septembra 1962 je bil sprejet v službo pri družbi Hewlett-Packard (HP) kot perspektiven in mlad magister elektrotehnike. Vendar je treba dodati, da se je srečal z mnogimi preprekami, preden so ga sprejeli medse kot enakovrednega strokovnjaka. Najprej tuji jezik, potem številna preverjanja znanja. Imel pa je zdravo kmečko pamet. Zanimivo je, da so ga slovenski tiskani in elektronski mediji šele leta 2012 registrirali kot zanimivega in prodornega strokovnjaka (Finance, 19. 10., št. 37, str. 23; Delo, Sobotna priloga, 27. 10. 2012, str. 4-6; A-kanal, 25. 10. 2012; Slamnik št. 2 (februar 2013), str. 14 (Miha Ulčar)) in predstavili slovenski strokovni in znanstveni javnosti. Prvih osem let pri HP je France v »Frequency and Time«, na oddelku raziskav in razvoja, načrtoval digitalne merilne instrumente. Ko seje izkazalo, da bi računske sposobnosti - če bi bile vgrajene v frekvenčni števec - lahko izboljšale točnost meritev za faktor 1000, je dobil nalogo, da idejo uresniči. Pod njegovim vodstvom je tako nastal »Computing Counter« HP-5360A. To je bil prvi instrument z vgrajenim procesorjem. Ideja vgraditve procesorja je spremenila princip načrtovanja merilnih instrumentov. Posledica je bila, da je HP začel interno izdelovati bipolarna vezja za lastno uporabo. France je pri HP začrtal in izdelal maske za prvo integrirano vezje (štiribitni seštevalnik). Naslednjih 12 let je bil France v HP Labs, kjer se je ukvarjal z vgrajevanjem računalniških sposobnosti v nove izdelke. Med nalogami je bil HP-35, prvi žepni računalnik. France je sodeloval pri načrtovanju celotne ga pro gra ma za računalnik, izrecno pa je bil zadolžen za izdelavo procesorja in dveh bipolarnih vezij za krmiljenje LED-zaslona. HP-35 je bil za tiste čase izziv skrajnega dometa. Le s sodelovanjem in podporo vsega podjetja so premostili kritično odločilne probleme. Projekt je bil v vseh ozirih izveden interno, razen treh vezij CMOS, in končan v presenetljivo kratkem času. Predlog zanj je bil namreč odobren februarja 1971, računalniki pa so bil i v prodaj i že po enem letu dela. Francetova naloga je bila izdelati mikroprocesor za ta kalkulator. To je bil prvi mikroprocesor sploh. Takrat so ga imenovali aritmetična enota. Pomenil je zelo pomembno stopnjo v razvoju mikroelektronike, saj je bil začetek računalnikov oz. računalnišva. Danes brez mikroprocesorja ni nič. Prvih žepnih računalnikov so prodali desetkrat več, kot so načrtovali. Povzročili so pravo revolucijo v računanju. Koješel predsednikZDA Richard Nixon na Kitajsko, je tak žepni računalnik vzel s seboj in jih nekaj podaril kitajskim političnim veljakom kot vrhunski dosežek ameriške tehnologije. Glede na izkušnje s HP-35 je France dobil na l ogo, da izdela žepni računalnik za poslovne kalkulacije. Tako je bil januarja 1973 javnosti predstavljen »business calculator« HP-80. Algoritmi, izdelani za ta računalnik, so v uporabi še danes. Oba računalnika, HP-35 in HP-80, sta hkrati sprožila tudi spremembo v notranji organizaciji HP v prid tesnega sodelovanja med različnimi od del ki. Ko so HP Labs dobili nalogo in je France Rode postal njihov direktor oz. vodja, da izbo ljša ugled osciloskopov HP, se je odločil, da jim doda računalniške lastnosti. France je vgradil mikroprocesor, kije nume-rično krmilil določene funkcije, med njimi ojačanje, horizontalni pomik in stikala. Numerična kontrola delovanja osciloskopa je omogočila enostavno in hitro ponavljanje meritev. Točna zunanja ura paje omogočila avtomatsko kalibracijo. Uporaba mikroprocesorja in spomina je za vedno spremenila zasnovo instrumenta. Ti novi koncepti in elementi so bili tema Francetovega doktorata, ki gaje zagovarjal na ljubljanski univerzi leta 1975. Osciloskop z imenom SmartScope HP1980A, na katerem je delal, pa je prišel v prodajo leta 1980. Francetova zadnja naloga pri HP je bil »briefcase computer« - notesnik, ki pa je moral čakati na primeren zaslon, kajti LCD-zaslon takrat še ni bil razvit. Leta 1979 je France na podlagi svojega patenta za elektronsko ključavnico skupaj s kolegom ustanovil podjetje Sielox Inc. France je jeseni zapustil delo pri HP, da se povsem posveti izdelavi sistemov za kontrolo vhodov. Identifikacijski ključ je bila »proximitycard« brez baterije, danes znana kot RFID (radiofrekvenčna identifikacija). Podjetje Sielox je leta 1986 kupilo drugo podjetje Check-po l nt Systems Inc., kjer je France de lal kot pod pred se dnik od del ka Razi skave in raz voj do leta 1990. Družina Rode Leta 1990 je sprejel delo pri Trimble Navigation Ltd., kjer je vodil proj ekt »landing system« za slepo pristajanje letal na podlagi GPS. Nato se je pridružil projektu za integracijo GPS-sprejemnika, ki je bil prvi integrirani GPS in je uspel, kot je bil o načrtovano. Z idej o, da se GPS vgradi v mobilni te l efon, se je leta 1999 France pridružil dvema kolegoma pri ustanovitvi podjetja Eride Inc. S pogodbo s Seiko-Epson je Eride izdelal ICs, ki se še danes uporabljajo za navigacijo v avtomobilih in telefonih. Leta 2008 je France zapustil Eride in se upokojil. Kot upokojenec rad igra tenis, se posveča slikanju z oljnimi barvami in struženju lesa. Z ženo Mij o, ki je upokojena knjižničarka s stanfordske univerze, veliko sodeluje pri slovenski skupnosti v San Franciscu in okolici. Živita v mestu Los Altos v Kaliforniji. Imata dve hčerki. »Zakaj nisi nikoli obogatel kljub številnim izumom v ZDA?« sem ga povprašal. »Dveh veščin nisem nikoli obvladal: komandiranja in ustvarjanja oziroma pridobivanja denarja. Ko sem zasnoval prvo elektronsko ključavnico, smo potrebovali čip rfid, kije kasneje postal hit in je še danes. Prav tako GPS in slepo pristaj anje letal. Kljub izumom uporabnih tehničnih pripomočkov si nisem pridobil dodatnega denarja.« Na patentnem uradu v ZDA ima prijavljenih okoli 25 patentov. Pri dr. Francetu Rodetu je bila poštenost vedno na prvem mestu. Držal se je nače I a biti pošten do ljudi in do stvari. Izstopata še dve njegovi lastnosti, ki ju v slovenskem prostoru zelo pogrešamo, tj. zdrava kmečka pamet in poštenost: sklepati, razumeti, povedati na razumljiv način za vse. Dr. France Rode je premaknil smisel raziskovanja v uporabno smer za človeka in človeštvo. Teorija brez prakse je kakor voz brez osi in Udamičev France iz No-žic, kar večkrat poudari v svoji biobibliografiji, je vedno težil k praktičnim, logičnim rešitvam. Ko se je oglasil v novembru 2012 v Nožicah in nato še nekajkrat, sva se veliko pogovarjala o njegovem delu in njegovih načrtih. Povedal je veliko tudi iz obdobja med drugo svetovno vojno in po njej: o Avblovem Fon-zu, ki je bil hlapec pri Tišlarju in nato partizan; o tem, kako je oče Rode vozil proviant za partizansko bolnico v Ko I ovcu in kako ga je šef nemške uprave v Kamniku kot ljubitelj konj označil za nedolžnega, sicer bi vso družino poslali v Dachau; in še in še ... Njegovi spomini in pričevanja so dober in zgovoren del podatkov o času, ki je bil usoden za ves slovenski narod. Ja, Udamičev France veliko ve. Poprosil sem ga, da napiše svoje vtise in presoje o času, ki gaje preživel v domovini Sloveniji pred odhodom v Ameriko. 309 Zagotovo je dr. Rode eden eminentnih predstavnikov slovenskega naroda in strokovnjak, znanstvenik, ki je v ZDA na področju računalništva postavljal temelje in soustvarjal Silicijevo dolino v Kaliforniji. Ob njegovem življenjskem jubileju - 80-letnici - mu kot nekdanjemu maturantu kamniške gimnazije želimo še veliko zdravja in sreče. Ad multos annos! P. S.: Spomnim se, kako smo na njihovi kmetiji pobirali krompir, pili odlično krhlovko (kompot iz suhih jabolk in hrušk), spomnim se njegove mame Pepce in očeta Jožeta, kako je kot dijak tekel čez njive na vlak - na kamničana. Njegov »stric« Jereb, ki je bil vlakovo-dja, ga je vedno počakal. No, France je vedno dosegel cilj. Klicali smo ga Msč; v zavesti svojih sošolcev in sošolk bo tak tudi ostal. 310 Jože Urbanija1 Medvedova ulica 23, Kamnik urbanija.joze@gmail.com Slavko Savinšek Prispevek obravnava življenje in delo Slavka Savinška. Rojen je bil 1897 v Tiroseku pri Gornjem Gradu. Živel je na Jesenicah, v Kamniku in v Beogradu, kjer so ga Nemci ustrelili 1942. leta. Doštudiral je pravo in služboval v Kamniku in Beogradu. Objavil je več proznih del in poezijo za otroke. Ukvarjal se je tudi z glasbo in bil mecen več slovenskim umetnikom v Beogradu. Ključne besede: Slavko Savinšek, biografija, bibliografija This article deals with the life and work of Slavko Savinšek. He was born in Tirosek near Gornji Grad in 1897. He lived in Jesenice, Kamnik and in Belgrade where he was shot by Germans in 1942. He finished the law study and was working in Kamnik and in Belgrade. He published many prose works and the poetry for children. He was also occupied with music and was the patron to several Slovene artists in Belgrade. Key words: Slavko Savinšek, biography, bibliography Slavko Savinšek je bil rojen 30. septembra 1897 v Tiroseku pri Gornjem Gradu. Njegov očeje bil v tamkajšnji cerkvi organist. Ker pa skromni dohodki niso zadostovali za preživljanje družine, se je oče odločil, da si dom poiščejo na Gorenjskem. Preselili so se 1901. leta, ko je Slavko imel štiri leta. Najprej so odšli v Radovljico, zatem pa na Jesenice med železarje. Ta svet je bil zelo drugačen od tistega pri Gornjem Gradu. Vendar pa je bil a možnost za zaslužek boljša. Družina se je z leti povečala na dvanajst otrok. Slavko je bil najstarejši, zato je moral že ze l o zgodaj poprijeti za delo. Kot bister otrok se je že zgodaj soočil z vprašanjem razlik med bogatimi in revnimi. Rešitev za izhod iz revščine so starši za svoje otroke videli v tem, da so jim omogočili šolanje. Tako so Slavka kljub stiski poslali v Šentvid na Škofijsko klasično gimnazij o. Tu je končal šest razredov (1908-1914). Sedmi in osmi razred pa je naredil na Klasični gimnaziji v Ljubljani (1914-1916), kjer je opravil tudi maturo. Dva dejavnika sta močno zaznamovala Slavkovo mladost: predvsem revščina družine in življenje v delavskem okolju na Jesenicah. Umetniško zelo nadarjeni Slavko pa je kljub neugodnim okoliščinam že v gimnazijskih letih sodeloval pri glasbenih in gledaliških prireditvah na Jesenicah. Vse to se je dogajalo pred prvo svetovno vojno in med njo. Ta tudi njemu ni prizanesla. Po maturi je bil vpoklican in poslan na soško fronto. Strahote morij e, kjer je v jarkih preživel pol leta, so ga čustveno in živčno zlomile. Toda kljub temu je tudi tu našel moči za svoje pisateljsko delo. V strelskih jarkih je nastajala povest o soški fronti s pomenljivim naslovom Utopljenec v krvi. Že sam naslov dovolj grozljivo pove, kaj seje moralo dogajati v strelskih jarkih, skopanih po pogorj u ob Soči. Pisal je, dokler ga ni ob napadu italijanskega topništva zasula eksplozija granate. Bil je ranjen, a so ga rešili. Rokopis njegove povesti pa je ostal zasut v strelskem jarku nekje na pobočju Krna. 1 Doktor znanosti, prevajalec, literat. Slavko Savinšek Škoda, da se povest ni ohranila. Gotovo bi bila sedaj, po sto letih od začetka druge svetovne vojne, več kot zanimivo pričevanje človeka, kije bil potegnjen v krvavi ples soške fronte. Nič čudnega, da je po vsem tem doživel živčni zlom. Ko si je po vojni opomogel, se je odločil nadaljevati študij prava na Dunaju. Seveda mu tudi tu domači niso mogli pomagati. Preživljal se je tako, da je kot pianist igral v neki dunajski kavarni. Politično negotovo in nemirno obdobje po vojni je vplivalo tudi na njegov študij, ki ga na Dunaj u ni mogel dokončati. Možnost za nadaljevanje študija je videl v Zagrebu, kjer je bila po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije ustanovljena univerza in v njenem okviru tudi pravna fakulteta. Savinšek se je z Dunaja podal v Zagreb, se vpisal na Pravno fakulteto in študij tudi uspešno dokončal ter diplomiral 1922. leta. Ko je iskal službo, se je po vsem, kar je doživel v ča su voj ne in po njej, ko je študiral na Dunaju in v Zagrebu, vrnil v bližino svojega rojstnega Gornjega Grada, in sicer v Kamnik. Tu se je zaposlil na finančni upravi. Očitno pa pravo ni zapolnilo njegovih iskanj, saj je ob službi poslušal še predavanja iz umetnostne zgodovine pri Izidorju Cankarju na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tem času sije ustvaril družino. Poročil sejez Marijo Černe z Jesenic. Staršema so se rodili štirje otroci: Marjan, Jakob, Bogomila in Jurij. Jakob je postal znan kipar. Da je bil o težišče njegove osebnosti predvsem področje umetnosti, priča tudi njegovo vključevanje na različnih umetniških področjih. Tako je sodeloval v pevskem zboru, v godalnem orkestru, še najbolj pa se je posvečal pisanju. Njegove povesti obravnavajo kmeč- 311 ko, delavsko in tudi meščansko življenje. Z delavskim in kmečkim življenjem ter nekoliko tudi z meščanskim se je srečeval na domačih Jesenicah in seveda tudi v Kamniku. Dovolj snovi za meščanske zgodbe pa je imel priliko dobiti na Dunaju in v Zagrebu. Pa tudi njegovi otroci so mu bili navdih za pisanje. V njegovih povestih je svet takšen, kakršnega je doživljal sam, ko se je ubadal s preživetjem, in kakršnega je videl v svojem okolju. Ob veliki družini je deloval na zelo različnih področjih, kar nedvomno kaže, da je bil človek močne volje, sicer realist, a vendarle poln ustvarjalne energije. Nova prelomnica v njegovem življenju je bila ločitev. Že s tem si je takrat nakopal negodovanje okolice. Še bolj pa potem, ko se je ponovno poročil. To je bil za takratno družbo škandal in so mu to da I i tudi jasno vedeti. V razmerah, ko ga je oko I ica zavrača I a, se je odločil, da se ji čim dlje umakne. Tako se je preselil v Beograd in se tam zaposlil na Ministrstvu za finance kot višji svetnik. Imel je svoj e po I itične nazore, ki se niso vedno ujemali s takratno politiko. Verjetno tudi zaradi tega kljub izrednim sposobnostim in znanju ni mogel poseči po kakem višjem položaju. Leta v Beogradu je ob službenih obveznostih posvetil povezovanju Slovencev, ki so živeli in delali v Beogradu. Skušal jih je organizirati in jim na vse načine pomagati. Tako je bil organizacijsko zelo dejaven v beograjskem slovenskem društvu Enotnost. Slovence v Beogradu je povezoval tudi časopis Slovenski beograjski tednik. Izhaj al je res ze I o kratek čas, niti eno leto ne, toda Savinškovo domovanje je z njim postalo nekakšno slovensko kulturno središče v Beogradu, kjer so se zbirali mnogi slovenski in srbski umetniki. Izobrazba, ki jo je pridobil na študiju umetnostne zgodovine, ga je navaj a I a k zbiranju umetnin. To mu je omogočala tudi sorazmerno dobro plačana služba. Sobe njegovega doma so bile polne umetniških stvaritev Jakopiča, Pavlovca, Maleša, Cudermana, Čarga, Pirna-ta in bratov Kra Ijev. Vsem je bil širokosrčen mecen. Finančno pa je podpiral tudi svoje sorodnike. Z njegovim življenjem so bili vseskozi povezani glasba, slikarstvo, umetnostna zgodovina in arhitektura, na prvem mestu pa je bi I a književnost. Čas, ki mu je ob vsem tem še preostal, je porabil za pisateljevanje. Marsikaj je ostalo le v rokopisu. V vsebini njegovih zadnjih del se že čuti slutnja bližajoče se vojne. Veliko je pomagal Slovencem, ki so jih Nemci v začetku vojne pregnali v Srbijo, ter bil član ilegalnega odpora. Gestapo ga je junija 1942 kot nasprotnika okupacijske vlade in zaradi protinemške agitacije aretiral. 11. avgusta 1942 pa je bil na Banjici ustre Ijen. Istega dne je pod stre I i nacistov v Šentvidu padel njegov jeseniški rojak, delavski pisatelj Tone Čufar. Oba sta umrla na višku svoje moške moči in ustvarjalnosti. Nekaj dni pred ustrelitvijo je Savinšek zapisal: »Če se že moram prepustiti zveri, naj ostanejo vsaj sledovi moje klenosti na njenih zobeh.« ljub, povesti in črtice za Koledar družbe svetega Mohorja, za Koledar Goriške Mohorjeve družbe, Delavsko pravico, Na mefah, Naš čolnič, Družino, Amerikanski Slovenec, Slovenski beograjski tednik, Beograjski Slovenec. Daljše povesti so izšle v posebnih knjigah: Milica, otrok bolesti (samozaložba, 1928); Izpod Golice (Slovenčeva knjižnica, 1928); Grče (Mohorjeva družba, 1929); Zgrešeni cilji (Vodnikova družba, 1929); Delavci (Goriška Mohorjeva družba, 1930). Novela Ognjena kača ter nekaj pesmi je osta I o v zapuščini. Prav tako tudi daljša črtica Peter Križ in njegove nadloge, v kateri je opisal boj in trpljenje mladega Ivana Cankarj a. V svojih pripovedih se zgleduje po tipičnih družinskih povestih iz kmečkega, delavskega in meščanskega življenja. Okvir mu večinoma nudi jeseniško in kamniško okolje. Zelo epsko in emocionalno opisuje ljubezen do zemlje in gora, socialne krivice, vprašanje ljubezni in zakona ter sočustvuje s trpečimi in zatiranimi. Njegov življenjski moto je bil: »Radovati se nad življenjem, kakršno ti je dano, ni modro; spoprijeti se z njim in ga pregnesti po svoje, to je možato.« Izpod Golice Delo Izpod Golice je Savinškova najdaljša povest. Vsebinsko obravnava kmečko življenje v krajih pod Golico. Dogaja se v času po prvi svetovni vojni. Zelo spretno oriše nekaj vaških posebnežev kot tudi družinske in družbene razmere v takratnem času. Napetost v povesti ustvarjajo dramatični odnosi med ljudmi pod GoI ico, in to na dveh področjih. Najprej na področju ljubezenskih razreševanj med glavnimi nosilci zgodbe. Vse to pa vešče preplete z napetimi zgodbami oziroma že kar boji med obmejnimi stražniki in tihotapci. Ti čez Golico tihotapijo blago na Gorenjsko in Koroško. Avtor nam je v povesti ohranil kar lepo vrsto danes že pozabljenih izrazov izpod Golice kot tudi marsikatero kmečko modrost. Prav nič pa ni varčeval s čustvi pri opisih Go I ice in rovt ter z občudovanjem navezanosti domačinov na njihov kraj pod goliškimi plazovi. Povest je izšla v Slovenčevi knjižnici leta 1928. Po berljivosti prav nič ne zaostaja za zgodbami nekaterih današnjih avtorjev, ki v svojih delih obravnavajo podobne teme. Literatura Marjeta ŽEBOVEC, 2010: Slovenski književniki, rojeni od leta 1870 do 1899. Ljubljana: Karantanija. 235-236. Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, zv. 1. 1001. Slovenski biografski leksikon, 9. zv. Ljubljana: SAZU, 1960. Črtomir ŠINKOVEC, 1972: Beseda o pesniku. V: Slavko Savinšek, Poredni smeh. Jesenice: Kulturno-umetniški klub Tone Čufar. 1-3. 312 Kot pisatelj se je Savinšek najprej ukvarjal z literaturo za mladino. Tako je napisal igro za otroke v treh dejanjih: K mamici, slika otroške ljubezni (Orlič, 1922, pril.); zbirko otroških pesmi Poredni smeh (Kmetijska tiskovna zadruga, 1925). Pri Vigredi je sodeloval s pesmimi, povestmi in sestavki iz zgodovine umetnosti. Po letu 1927 je pisal za časopisa Slovenec in Domo- France Malešič1 Levstikova ulica 6, Kamnik france.malesic@siol.net Janez Gregorin - Igor Zagrenjen in njegovo Zavetje v pečevju Zavetje v pečevju - najbolj zrelo delo Janeza Gregorina - navidez govori o francoski zasedbi naše dežele v letu 1810, ko se domačini pod Kamniškimi planinami uprejo nasilnim vsiljivcem, kar izzove še hujše nasilje. Najhrabrejši se umaknejo v zavetja v gorah in se od tam vrnejo in osvobodijo domovino. Pripoved je izhajala kot podlistek v Slovenskem domu od 29. avgusta 1941 do 17. januarja 1942, njen avtor pa je bil Igor Zagrenjen. Bi la je arhaizirana, vendar so bralci lahko spoznali, da gre v resnici za tedanjo nemško-italijansko okupacijo z vsem nepojmljivim nasilništvom, ki so ga doživlja l i iz dneva v dan. Vsebina jim je bila v veliko uteho, prepoznali so avtorjeve odkritosrčne uporniške besede in komaj čakali naslednja nadaljevanja. Izvedeli so, da je avtor ugleden kulturni novinar Janez Gregorin. S svojo pisateljsko domišljijo je spretno spremenil imena krajev, gora in druga krajevna imena. Glavna imena je mogoče prepoznati, drugih pa iz razumljivih razlogov ne. Imena nekaterih glavnih oseb spominjajo na znane osebnosti ali domačineali pa na krog Gregorinovih gorniških prijateljev; predvsem pa jih označujejo dejanja. Posebej zanimivi so narečni izrazi, ki večinoma izhajajo iz kamniške okolice, nekaj pa je avtorjevih. Po obliki in vsebini je to bolj roman kot povest. Vsebina je uporniška v najboljšem pomenu besede. Pripoved je še sedaj izredno zanimiva in nam ima še vedno zelo veliko povedati. Ključne besede: Janez Gregorin, Zavetje v pečevju, arhaizi-ra na povest Zavetje v pečevju (The Shelter in the rocks), the most mature Janez Gregorin's work, seemingly talks about French occupation of Slovenia in 1810. The local people beneath the Kamnik Alps resisted the intruder, what caused even stronger violence. The most courageous retired from the enemy to the shelter of the mountains and later liberated their homeland. This narrative was published as the feuilleton in Slovenski dom (Slovene home) from 29th August 1941 to 17th January 1942 by the writer Igor Zagrenjen (Embiterred). The story was archaized, but the readers could establish the identity with then German-Ita l ian occupation which brought daily tyranny. They found comfort in the contents full of sincere revolt words and were hardly waiting the continuation. They got to know the real author Janez Gregorin, a distinguished cultural journalist. With his writing skill he changed the names of the towns, the mountains and other toponyms. Some ma l n characters can be recognized, they resemble well-known persons, locals or Gregorin's mountaineer friends; mostly they are labelled by acts. Particurarly interesting are dia lectal expressions, mostly from Kamnik's surroundings and the author's ones. According to the form and contents this work is more a novel than a narrative. With its rebellion contents it is still interesting and has a great deal to say. Key words: Janez Gregorin, The Shelter in the rocks, the archaized narrative 1 Doktor medicine, publicist. Kdo je bil Igor Zagrenjen - Janez Gregorin? Igor Zagrenjen - novinar, pisatelj in alpinist Janez Gregorin - se je rodil leta 1911 v družini podobarja in rezbarja Matije Gregorina. Družina je izhajala iz Horjula in je prebivala v Ljubljani. Dve leti za Janezom se je rodil brat Miro. Prišla je prva svetovna vojna in oče je moral na vzhodno, rusko fronto. Prišel je v vojno ujetništvo v Sibirij o. Janez je bil star komaj šest let, brat pa šti ri, ko ji ma je leta 1917 umr la ma ti med ta krat no epidemijo španske gripe. Otroka je vzela k sebi družina Pengov, katere mati je bila sestra njune pokojne matere. Družina je imela sama osem otrok, pa vendar je njihova mati zelo lepo skrbela za njiju, kolikor je bilo ob tako številni družini mogoče.2 Med bratranci, s katerimi so se dobro razumeli, je bil tudi Slavko Pengov, kasnejši znani akademski slikar, avtor znamenitih stenskih slik in fresk ter tudi Gregorinovega portreta.3 Oče Matija se je iz ujetništva v Sibiriji vrnil po koncu vojne. Šele takrat je izvedel, da mu je umrla žena. Njena smrt ga je tako prizadela, da si do konca življenja ni poiskal nove družice, čeprav seje vrnil razmeroma mlad. Najel je dve sobi v Križevniški ulici, v eni je živel sam, v drugi pa oba sinova. Otroka z očetom nista mogla imeti zelo tesnega stika in se teh let nista prav rada spominjala. Izhajala sta iz bornih in trdih razmer, bila pa sta vajena skromnosti in sta bila izredno navezana drug na drugega. Oba sta bila vedoželjna in sta obiskovala gimnazijo.4 Janez je že šestnajstleten začel navdušeno obiskovati gore in tudi plezati. V dijaškem listu Žar je objavil prve črtice in v njih pokazal izreden dar za opisovanje narave, vtisov in doživetij pa tudi za filozofsko obarvane eseje. S svojo nadarjenostjo je vzbudil veliko pozornost, še naprej pa je hodil sam po gorah in se loteval vedno težavnejših plezalnih smeri v Kamniško-Savinj-skih Alpah. O tem je pisal v Planinski vestnik. Študiral je filozofijo in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Njegovim samotarskim in smelim alpinističnim dejanjem so sledili občuteni in filozofsko navdahnjeni zapisi o tem. Bil je drzen in podjeten, njegovi želji po lepoti sta se vedno bolj pridruževala prezir do nevarnosti in nagnjenost k tveganju, po uspehih pa je izkazoval veliko notranje zadovoljstvo. Zato so o njem sprva menili, da ga čaka nesrečna usoda dr. Klementa Juga.5 Po nekaterih nevšečnostih paje uvidel, datveganih dejanj ne bo več zmogel sam, zato se je oprl na brata Mira, s katerim sta postala izredna plezalska naveza in nadaljevala z načrtnim obiskovanjem vedno težjih sten v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Kmalu sta se vključila v krog znanih plezalcev Borisa Režka in Vinka Modca, Franceta Ogrina, Igorja Omerse, Maksa Igliča, Karla Tarterja, Vlasta Kopača in drugih, ki so de- 2 Podatki Gregorinove nečakinje Vesne Gregorin - Rojina. - Marko KOŠIR, 2013: Mariborske operne zvezde, 11. Založba Pro-Andy, Maribor. 3 Slavko PENGOV: Janez Gregorin, risba, v knjigi: Janez Gregorin, 1944: Blagoslov gora. Zbrano delo, ur. Boris Režek, Slovensko planinsko društvo, stran VII. 4 Vladimir HABJAN, 2005: Pogovor z Mirom Gregorinom. Planinski vestnik, 7-8, 56. 5 Arnošt BRILEJ, 1943: |Janez Gregorin. Planinski vestnik, 1-4, 38. 313 314 Slavko Pengov: Janez Gregorin, risba, v knjigi: Janez Gregorin, 1944. Blagoslov gora. Zbrano delo, ur. Boris Režek, Slovensko planinsko društvo, stran VII. lovali predvsem v Grintovcih.6 Janezje bil podjeten in borben duh in ves predan goram - znal je navdušeno govoriti o njih in spretno ter prepričljivo pisati o njihovih lepotah. Med planinci in alpinisti je začel predavati o gorah, planinski književnosti in umetnosti. »Bilje izredno načitan in zaradi tega oster in marsikdaj neukrotljiv debater, ki ga ni vodilo samo znanje, ampak tudi njegovo pošteno prepričanje.« Oba z bratom sta bila vesele narave, zelo rada sta prepevala, se znala poveseliti in potegniti druge za seboj. V veseli družbi je Janez Gregorin mimogrede zložil tudi kakšno domačo zabavljico ali pa planinsko uglašeno veselo pesem. Tako je v Stahovici nastala njegova znana Ravbšicarska ali Stahovška (Od Stahov'ce do Črne so raubšic' doma), v Kamniški Bistrici pa po-narodela in še vedno priljubljena Štamfovska pesem (Zavriskaj in zapoj, preljubi štamfovc moj).7 6 Najbolj znana druščina je bila Režkova »kavrska bratovšna«, ki je delovala predvsem v Kamniško-Savinjskih Alpah. Njeni glavni člani so se (po planinskih kavkah) imenovali kavri, novinci te druščine pa »lerpobi« ali vajenci (podatek Vlasta Kopača; glej tudi Vlasto KOPAČ, 2006: Iveri z Grintovcev, Planinska zveza Slovenije, 38). 7 Boris REŽEK, 1955: »Štamfovska« (Ob desetletnici priljubljene pesmi), Planinski vestnik, 12, 606. (Vlasto Kopač: Štamfovec je šegav izraz za obiskovalca gora; štamfovce je Boris Režek šaljivo prevedel v »marne tlači lce gorskih steza«; pesem je nastala leta 1937.) - France MALEŠIČ (ur.), 1990: Zavriskaj in zapoj. Tristo planinskih pesmi, 2. izdaja, Planinska zveza Slovenije, 102. Brata sta postala znana in priljubljena tudi v drugih plezalskih družbah. Znane so bile »hostarske veselice« v do l ini Vrat pod Triglavom, kjer sta z najbolj znanimi slovenskimi alpinisti Jožo Čopom, Miho Potočnikom, Stanetom Tominškom in drugimi pela in igrala na najrazličnejše improvizirane inštrumente in zabavala vse na o krog. Kot pevca sta sodelovala v Akademskem pevskem zboru, ki ga je vodil France Marolt. Brat Miro se je odločil, da bo postal pevec in se je po šolanju razvil v enega glavnih opernih solistov v mariborski operi. Leta 1936 je Janez Gregorin postal novinar in član uredništva novega popoldnevnika Slovenski dom. Doma je bil na vseh področjih tedanje kulture in je postal temeljit spremljevalec glasbene, gledališke in upodabljajoče umetnosti; še vedno paje pisal o gorah in planinstvu ter športu. O vsem je pisal izredno občuteno, filozofsko razglabljajoče, življenjsko prešerno in neugnano. Četudi ni bil podpisan, je bila njegova beseda tako svojstvena, da sojo z veseljem prepoznali in sprejemali vsi bralci. »Bilje pravi časnikar - vses-tran ski človek, ki se je zanimal za vse in tudi sam deloval skoraj v sleherni panogi javnega in kulturnega življenja. Njegova strastna ljubezen do športa, o kateri so pričali njegova poročila in razprave, seje v njem družila z globokim nagnjenjem do filozofije in njenih problemov, književnost s planinstvom, globoka svojevrstna vernost z življenjsko prešernostjo; bil je človek vseh nasprotij - to je umetnik. In še nekaj - bil je v samem sebi, v vsem svojem delu, sleherni misli in bese di Slovenec .«(Mirko Javornik)8 Tistega leta je postal član vodstva novo nastale Akademske skupine Slovenskega planinskega društva pri Univerzi, naslednje leto (1937) pa tudi član uredniškega odbora Planinske matice, kije izdajala istoimensko revijo ter knjige s planinsko snovjo. V reviji je objavljal pesmi in črtice; izbral in prevedel je najpomembnejše tuje alpinistične članke injih s poglobljenim filozofskim uvodom objavil v knjigi Vborbizgoro, takrat najpomembnejši knjigi z idejno alpinistično vsebino. Imel je izreden smisel za lep jezik in je uvedel nekatere slovenske izraze, na primer vponka, gornik, gorništvo (namesto karabiner, gorolazec, gorohodstvo; besedi gornik in gorništvo še danes izkazujeta planinstvo v žlahtnejšem pomenu). Znan je bil po tem, da si je v sleherni stvari vedno želel naprej, brez oddiha in počitka. Tako je leta 1937, že bolan, s Karlom Tarterjem preplezal skrajno težavno Direktno smer v jugovzhodni steni Kogla. Naslednja leta je delal s polno paro, prevajal članke za razne časnike, pisal in objavljal članke iz vsakdanjega kulturnega življenja, vmes pa tudi planinske. Lep literarni slog je izkazoval celo v reportažah o povsem navadnih dogodkih s ceste. Izbruhnila je druga svetovna vojna, kargaje nepopisno prizadelo. Zavedal se je, da je bolan in nemočen. V Slovenskem domu jejulija 1941 prvič uporabil svoj zgovorni psevdonim Igor Zagrenjen in objavil pomenljivo gorniško črtico Čelešnik. Konec avgusta 1941 pa se je kot pisatelj zmogel neposredno upreti času in začel v obliki podlistka objav- 8 Časnikar Janez Gregorin. Slovenski dom, 226, 5. okt. 1942. - t Časnikar Janez Gregorin. Slovenec, 229, 6. okt. 1942. ljati delo Zavetje v pečevju, s katerimje pet mesecev vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti bralcev, da so ga brali z velikim zanimanjem. Bo I ezen se je stopnjeva I a. Pa vendar tega ni nikomur omenjal. Šele nekaj dni pred smrtjo je s solzami v očeh prijateljem priznal, da gre z zdravjem slabo. Četrtega oktobra 1942 je umrl v ljubljanski bolnišnici. Na zadnji poti ga je spremilo izredno veliko ljudi. Od nje ga so se po slovi li pevci nje govega Aka dem ske ga pevskega zbora. V poslovilnem govoru se je kot Gre-gorinovo izročilo vsem rojakom slišala molitev umirajočega starega Vreska iz njegovega Zavetja v pečevju s prošnjo za svoje ljudi in Vreskovino - domovino.9 Dve leti kasnej e - 1944 - je izšlo njegovo zbrano delo z naslovom Blagoslov gora, ki gaje zbral in uredil Boris Režek, izdalo pa Slovensko planinsko društvo ob svoji petdesetletnici. Urednik je v uvodu občuteno prikazal njegovo razgibano osebnost in življenje ter njegovo ognjevito besedo o gorah - »Iz popisovanjje vel omamen vonj neznanega sveta med gorami; vabeče je odjeknil v mladih, vsemu lepemu vdanih dušah ... Z vsakim korakom v višavo je zbežal del skrbi.« Knjiga je bila kljub vojnim razmeram med planinskimi in drugimi bralci zelo lepo sprejeta. Arnošt Brilej jo je zelo pohvalno prikazal v Planinskem vestniku10 in njegovo literarno delo razdelil v tri literarne zvrsti: kratko planinsko črtico o dogodkih iz planinskega življenja (Trij e ljudje v megli, Pozno neurj e, Smrt, Pot v meglo in Čelešnik); drobne prizore iz narave, slikanje razpoloženj in bežne vtise doživljajev (September, Oktober, November, Zima, Božič, List iz dnevnika, Pomlad, Megla, Gorsko po I etje, Zimsko sonce) ter esej, študijo in razpravo o gori in njeni usodi v človeškem življenju, o bistvu gorništva in alpinizma ter o vprašanju najglobljega odnosa do gora (Blagoslov gora, Razgledi, Gore s temne strani). Pretresljivi krik Zavetja v pečevju Ob slovesu je bilo posebej omenjeno njegovo zadnje de I o Zavetje v pečevju. V zbrano de I o ni bi I o uvrščeno, omenjeno pa je bilo, da »ni planinsko in se dogaja v času francoske okupacije leta 1810«, to pa je »njegovo najbolj zrelo delo in bo izšlo posebej.« V nedoumljivem vrtincu druge svetovne vojne je v popoldnevniku Slovenski dom 29. avgusta 1941 na tretji strani izšlo nenajavljeno in neoštevilčeno prvo nadaljevanje podlistka Zavetje v pečevju, katerega avtor je bil podpisan s psevdonimom Igor Zagrenjen. Sledila so nadaljevanja, ki so izhajala vsak dan, na drugi ali tretji strani časnika; izostala so le nekajkrat - zaradi drugih objav. Šele od 30. nadaljevanja naprej so bile ob naslovu tudi tekoče številke. Pripoved je izhajala vse do 117. nadaljevanja 24. januarja 1942. Janez Gregorin je psevdonim Igor Zagrenjen prvič uporabil v črtici Čelešnik, objavljeni v istem časniku od 16. do 21. julija 1941 (ta črtica sicer nima vsebin- 9 Številni prijatelji spremili Janeza Gregorina do zadnjega počivališča. Slovenski dom, 228, 7. okt. 1942. - Janeza Gregorina pismo športnikom in planincem. Slovenec, 230, 7. okt. 1942. 10 Arnošt BRILEJ, 1944: Janez GREGORIN: Blagoslov gora. Zbrano delo. Planinski vestnik, 7-8, 123. ske povezave z glavnim delom, razen pisateljsko spremenjenih imen gora in krajev, vseh na območju južne strani Kamniških Alp oziroma Kamniškega kota). Hudo bolan je bil zares zagrenjen zaradi okupacije in ob tem občutka svoje nemoči. Zavetje v pečevju je navidez pripoved o letu 1810, o času francoske okupacije in zmagovitega upora proti njemu, dejansko pa gre za arhaiziran opis nemško-ita-lijanske okupacije v letu 1941. Dogaja se v kmečkih vaseh pod gorami nad Kamnikom (vsa imena krajev so pisateljsko spremenjena) in tudi v samih gorah (s prav tako spremenjenimi imeni). Nasilju Francozov se kmetje upirajo, kar izzove še hujše grozovitosti. Umaknejo se v zavetja v pečevju visoko v gorah, kjer se skrivajo tudi plahutarji (rokovnjači). Spomladi oboji skupaj preženejo tujce iz domačih vasi, osvobodijo Kamnik in potem še Ljubljano. Pripoved je uporniška v najboljšem pomenu besede in je šla avtorju iz srca. Nasilje je opisano izredno neposredno in zbuja pomisli na številne dejanske dogodke v drugi svetovni vojni, prav tako tudi na druge okoliščine v času objavljanja tega dela. Vsebina o nasilju, uporu in obetu bližnje svobode je vzbudila nenavadno zanimanje in pričakovanje - za bralce je pomenila veliko uteho. V mesecih po objavi seje Janezu Gregorinu bolezen stopnjevala in potrebna je bila srčna operacija. Med njo mu je brat Miro s sosednje bolniške poste Ije dajal svojo kri v neposredni transfuziji. Operacija pa se žal ni posrečila. Umrl je enaintridesetleten 4. oktobra 1942. Takrat je avtor spominskega članka (verjetno urednik Slovenskega doma Mirko Javornik) poudaril, s kakšnim zanimanjem so ljudje brali njegov podlistek in kako velika je bila njegova ljubezen do jezika, kije bila rdeča nit vsega njegovega časnikarskega dela. Nje gov pravi po klic je bi lo pi satelj stvo in ne ne ho ma mu je dozorevala snov za večje knjižno delo. Čla nek je posebej izpostavil, daje kot pisatelj znal neposredno za gra bi ti čas, o če mer priča nje gova povest Zavetje v pečevju, s katero je vzbujal toliko pozornosti in zavzetosti. Ob grobu pa mu je govornik France Kremžar prebral pretresljivo molitev trpinčenega in umirajočega starega Vreska iz tega njegovega dela, ki prosi boga za svoj e ljudi in domačo Vreskovino (dejansko pa za domovino), da bi obstala. V ilustrirani družinski reviji Obisk je še isto leto izšel ponatis presunljivega odlomka o smrti mlade Lize.11 Arnošt Brilej je v Planinskem vestniku v začetku leta 1943 napisal, da je njegovo zadnje delo Zavetje v pečevju najobširnejše in najzrelejše. Pričakovanje objave se je nadaljevalo. Ob drugi obletnici smrti leta 1944 je Boris Režek, urednik Gregorinovega zbranega dela Blagoslov gora,12 najavil, da bo Zavetje v pečevju izšlo samostojno. Režek je zato dal pretipkati časopisno objavo. Zelo verjetno je po Gregorinovi želji dodal podnaslov Kronika leta strahote 1810 s prečrtano letnico in pripisanim 11 Obisk, ilustrirani družinski mesečnik, 1942, 10, 164, Janez GREGORIN - Igor ZAGRENJEN, Smrt pod stenami (iz povesti Zavetje v pečevju). 12 Boris REŽEK (ur.), 1944. Janez Gregorin. Blagoslov gora. Slovensko planinsko društvo. 315 316 letom 1941 ter oznako Roman.13 Predvidel je tudi redakcijo besedila. Razmere pa so se žal spremenile in do izida knjige ni prišlo. Leta 1971 je o Janezu Gregorinu pisal literarni zgodovinar Viktor Smolej v Zgodovini slovenskega slovstva, VII. del, Slovstvo v letih vojne 1941-1945.14 Navedel je, da je povest Zavetje v pečevju zaradi vsebine in tendence sproti zbujala zanimanje bralcev, ki so si jo želeli v ponatisu, kar je bilo tudi obljubljeno, vendar do tega zaradi cenzure in spremenjenih razmer ni prišlo, kar je razum Ijivo, saj je povest po vsebini in tendenci partizanska. Pripoved je »izpod Kamniških planin in neposredne soseščine iz časa francoske okupacije pod Napoleonom, vendar je resnično ozadje povsem prozorno: gre za nemško okupacijo Slovenije pod Hitlerjem in za ljudski odpor in upor v prvem letu 1941. V povesti so dovolj stvarno in dosti obširno prikazane akcije partizanov in nacistično nasilje, seveda pod spremenjenimi imeni in z zabrisano konkretnostjo. Pisatelj je napisal ljudsko povest s strupom proti okupatorju in s poudarjeno domovinsko ljubeznijo, ki je pripravljena na boj in na sleherne žrtve. Poznavanje ravninskega in planinskega prostora je Gregorinu omogočilo, daje stvaren, domala dokumentaren. Po večini ostaja v mejah večerniške povesti. Najbolj izviren je v vpletanju številnega lokalnega besedišča. Včasih uporablja motiviko ljudske epike, celo bajke.« O avtorju in delu je v mesečnem časniku Kamniški občan pisal tudi kamniški kronist profesor Ivan Zika.15 Janez Gregorin je bil po okupacij i odrezan od svoj ih ljub Ijenih Kamniških planin in je z gnevom v srcu zasledoval dogodke in se tako oddolžil domači zemIji v njenem najhujšem trpljenju. »Zgodba naj bi se odvijala leta 1810, ko je okrutni samosilnik (beri: Hitler) vihtel bič objestnosti nad ponižanimi deželami. Plahutarji (beri: partizani) so se skrivali v pečevju in gozdovih. Pisec je spretno vpletal v povest ostro obsodbo okupatorjevih zločinov nad slovenskim ljudstvom. Pisal je sproti in že v septembrskih nadaljevanjih beremo o grozodejstvih okupatorja tudi v Glavniku (beri: Kamnik). PretresIjiv je požig GoIjave, ki je gorela dva dni (požig Rašice, ki se je zgodil kasneje!). Požgejo tudi gorsko kmetijo Vreskovino (beri: domovina). Plahutarji in ljudje iz zavetij v pečevju po boju za domače vasi in Glavnik krenejo v Globljano (beri: Ljubljano), jo osvobodijo in preženejo sovražnike. Junaki Tone, Gams, Poštar, Šteblaj, Bedrač pa se vračajo domov, da obnovijo Vreskovino.« Tudi Ivan Zika je posebej opozoril na številne besedne posebnosti in izraze, ki so svojstveni ljudstvu pod Kamniškimi planinami. Poudaril je, da je povest Zavetje v pečevju po vsebini in obliki kakor izrezana iz našega okolja. Vredno bi bilo analizirati dogodke in jih časovno opredeliti. Delo Janeza Gregorina je raziskoval tudi literarni 13 NUK, Rokopisni oddelek, Inv. št. 10 / 68, Ms 1892; Janez GREGORIN, Zavetje v pečevju, Kronika leta strahote 1810 1941, Roman. 14 Viktor SMOLEJ, 1971: Zgodovina slovenskega slovstva VII, Slovstvo v letih vojne 1941-1945, 360. 15 Ivan ZIKA, 1971: Zavetje v pečevju. Kamniški občan, 12. december 1971. zgodovinar Emil Cesar (Enciklopedija Slovenije, 16, 72b). Posebno v planinskih krogih je bil Gregorin vsa leta izredno priljubljen in so se ga velikokrat spominjali tudi v Planinskem vestniku. Njegovi članki ali njihovi deli so bili večkrat omenjani in objavljani, še posebno v zborniku Naša alpinistična misel.16 ManjkaIa paje beseda o morebitni pripravi za objavo njegovega najobsežnejšega dela in o morebitnih zadržkih. Kaj nam danes še pripoveduje Janez Gregorin Gregorinovo delo je še danes izredno zanimivo in je velika škoda, daje ostalo neopaženo. Doslej je bilo predstavljano v časih, ko o njem ni bilo mogoče povedati vsega. Po obsegu in tudi sestavi je to bolj roman kot povest, kar je ugotavIjal že Boris Režek, urednik avtorjevega zbranega dela. Pripoved ima še vedno zelo veliko povedati - nam vsem brez razlike. S tem prepričanjem in z ve I ikim vese fem je bi I a medvojna časopisna objava tega dela popisana, preverjena, preslikana in prepisana. Avtorjeva nečakinja Vesna Gregorin - Rojina, prevajalka in lektorica pri časniku Delo, je z velikim razumevanjem in naklonjenostjo posredovala precej podatkov in omogočila kontrolo s svojo fotokopijo podlistka, ki jo je prejela od literarnega zgodovinarja Emila Cesarja. V Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice se je ohranila le kopija tipkopisnega prepisa časopisne objave, ki pa ji manjka šestina besedila. Kljub temu je dragocena primerjava s prvo objavo v časniku, ki je omogočila še dodatno kontrolo osnovnega besedila. Pokazala paje tudi, da predvidena redakcija besedila ne pripomore k pristnosti avtorjeve izpovedi in ni potrebna. Po različnih podatkih in okoliščinahje mogoče potrditi, daje Janez Gregorin pisal to delo sproti, predvsem pa iz srca. Tudi po toliko letih je vsebina izredno sveža in uporniška v najboljšem pomenu. V času nastajanja seje okupatorsko nasilje stopnjevalo. Gregorin je v delu opisoval hude dogodke z veliko mero intuicije. Njegov opis požiga vasi Goljava je bil objavljen, še preden so ljudje iz okupirane italijanske Ljubljane zgroženi strmeli v gorečo Rašico in nemočnojokali. Do njih so v resnici prihajale novice o vedno novih grozodejstvih. Tudi opis obešenih domačinov je grozljivo podoben kasnejšemu obešanju talcev v Kamniku. Po drugi strani pa so časniki v času objavljanja podlistka prinašali vedno nova poročila o brezupno obsežnem napredovanju Nemcev vsepovsod, še posebno na ruski fronti, kjer je marsikaj kazalo na najhujše. Pisatelj je postavljal svoje preizkušane junake v najrazličnejše govorne položaje, v katerih so osovraženim tujcem lahko povsem jasno očitali, da so vsiljivci, ki nimajo pri nas kaj iskati, in jih obtoževali vnebovpi-jočega nasiIja; spet drugič so se oglasiI i tujci sami s svojo neusmiljeno brezbrižnostjo do svojega nasilja in nakan. Avtor je glasno izpovedal vse tisto, kar so tedaj okupirani Slovenci razmišljali in šepetali naskrivaj. 16 France MALEŠIČ (ur.), 1988: Naša alpinistična misel. Zbornik člankov o vsebini in pomenu alpinizma. Planinska zveza Slovenije; Smrt, V borbi z goro, Razgledi, 37, 65, 76. Odrešujoč je vtis upornega glavnega junaka Toneta Vreska, ki vztraj a v svoj i odločnosti, raste v uporu in potegne za sabo še druge. Ganljiv je opis njegove ljubezni do izbranke Lize, ki jo vzame s seboj v gorsko zavetje, kjer mu povij e sina, a ta nebogljen ne more preživeti, mater pa ubije krogla izdajalca. Uporni kmetje in plahutarji obračunajo z izdajalcem,17 osvobodijo domačo vas in mesto, nazadnje pa premagajo Francoze tudi v Ljubljani. Posebej prisrčen in neposredenje odnos domačinov do Boga; z njim se zaupljivo pogovarjajo, ga vdano prosij o in v obupu rotijo v hudih stiskah; kadar pa jih kljub temu doleti najhujše, mu zmorejo tudi kaj očitati. V teh občutenih opisih čustvovanja ni niti najmanjše morebitne servilnosti avtorja do tedanjih oblastnikov, ampak le iskreno in goreče prepričanje, da imajo njegovi rojaki pravico do svojega življenja in svobode. Nenavadni so avtorjevi opisi gora, letnih časov in še posebej neurij, plazov, vetrov in strele - zbujajo spomine na doživetja narave v nekdanjih časih miru, od katerih je vojna odtrgala trpeče ljudi. Pripoved je nastajala v času, ko je bila velika večina Slovencev tako in drugače naklonjena odporu - po ocenah zelo različnih strokovnjakov vsaj štiri petine, ze l o verjetno pa še več. Prav Gregorinovo delo je bilo ljudem v veliko uteho in spodbudo in so ga vsak dan komaj čakali. Cenzura takrat še ni bila tako stroga, bila je še v slovenskih rokah, ki so marsikateremu delu pomagale, daje prišlo med bralce, italijanske oblasti pa so objavo spregledale. Marsikdo od bralcev je kmalu izvedel, da je avtor Janez Gregorin, časnik pa je celo objavil fotografijo njegovega doprsnega kipa, delo kiparja Zdenka Kalina.18 Prihajala je zima. Dvanajstega decembra je imel Akademski pevski zbor svoj pretresljivi zadnji koncert, na katerem sta pela tudi brata Janez in Miro Gregorin, Janez pa je o njem tudi pisal. (Na posnetku tega koncerta, ki ga je mojster Rudi Omota skrivaj posnel na filmski trak, še danes lahko slišimo ihtenje zgroženih poslušalcev ob petju osupljivo simbolične pesmi Lipa zelenela je.) Podlistek je izhajal naprej, v njem pa je bilo upanje. Vsebina pripovedi, oprta na navidezni francoski čas, se je postopno prevešala v zmagoviti del, v katerem se ljudje po prezimovanju v pečevju vrnejo v dolino in začnejo zmagovati. Bralce je to posredno spominjalo na francoski polom v hudi ruski zimi. Dejanska zima 1941/42 je bi l a čedalje hujša, nemški prodor se je ustavil pred Stalingradom, kar je kazalo na morebitni obet hitre zmage in svobode že naslednje leto. Marsikdo je upal, da bo tako in Gregorinova pripoved o zmagi nad Francozi mu je bila pri tem v veliko oporo. 17 Po stari izpričani rokovnjaški navadi; primerjaj Vid ČERNE, 2000: Divji lovci (raubšici) in Borovška vas, Kranjska Gora, 78. 18 Slovenski dom, 258, 8. november 1941, str. 4, Zdenko KALIN, Časnikar J. G., mavec - Miha Maleš (ur.), 1943. Umetniški zbornik 1, Bibliofilska založba (Umetnost) v Ljubljani, 271, Zdenko KALIN, Časnikar J. G., mavec. Zdenko Kalin, ČasnikarJ. G., mavec, vknjigi: Umetniškizbor-nik 1, ur. Miha Maleš, Bibliofilska založba (Umetnost), Ljubljana 1943, stran 271. Barvite posebnosti pristnega avtorskega izraza Z željo, da bi dragoceno delo dočakalo knjižno objavo, naj bodo tu navedene posebnosti, ki ohranjajo pristen avtorski izraz Janeza Gregorina, tako po vsebini kot po obliki. Z vsem spoštovanjem in občudovanjem avtorja in vsebine je nujno upoštevati pravilo, naj vse besedilo ostane v povsem neokrnjeni obliki. Prav tako naj ostajajo vse avtorjeve arhaizirane oblike besednega vrstnega reda. Zanimivo je pisanje skupaj, npr.: dokdaj, dokod, obte, oddaleč, odkod, odondot, od-spodaj, odstrani, odtam, povrsti, semčez, tjačez, tja-gor, večjidel, zanaprej, žnjo. Stare in neustaljene oblike, npr.: angeljček (angelček), baklja (bakla), divjačina (divjad), hkratu (hkrati), hrasta (krasta), mecesen (macesen), meže (miže), minuti (miniti), namestu (namesto), naspol (napol), preklja (prekla), prešiči (prašiči), raz-vozljati (razvozlati), uima (ujma, huda nesreča), zdav-na (zdavnaj), ž njo ali žnjo (z njo). Posebno barvitost dajejo delu narečni izrazi in besedne zveze, ki večinoma izhajajo iz Kamniškega kota, npr.: biti prelahke glave (biti lahkomiseln), biti na širokem s čim (imeti veliko česa), biti v jezikih (kogar opravlja- 317 jo), biti v perju (biti pijan), biti žagan čez grčo (biti nekaj posebnega), brloženje (počivanje), brsniti (nametati), cveliti se (žalovati), čmerikav (čemeren), gomezica (so-parica), grlat (glasen), gruntni plaz (talni plaz), hrupiti (glasno se oglašati), kebniti (suniti), kerž, keržek (storž, storžek), kreha (kos, plošča), kvežiti se (krčiti se), mlamol (prepad), oberoč (z obema rokama), obkorej (kdaj), obleda (osladnež), obtesati koga (obdelati koga), oglednica (izvidnica), okrogoglarski (zahrbten), oplesti (udariti), oprezova (oprezuje), pahavan (napolnjen), peketci (sledi parkeljcev živali), petelinčki se na-pravljajo, ponujajo ali posilijo (solze v očeh), pezdorek (bojazljivec), plahutar (rokovnjač s širokim ogrinjalom in velikim klobukom), pohrebkati (podrgniti), potiho-vati, potuhovati se (potuhniti se, čakati), potožilo se mu je (zazehal je), povšterska (okrogla, kosmata šala), preburjast (vihrav), pretrajati (prestati, počakati), pri-grevica (sopara), pritlikavina (grmičevje, nizko rastje), rahtati (pripovedovati), razcebetati (razmetati), rehta (klepetulja), samosilnik (trinog), segnati koga (spoditi, pregnati), spogniti se (skloniti se), spremisliti se (razmisliti), sprhnina (pust svet), sprtiti gaz (zgaziti), stikavost (zvedavost), šemček (norček), trobič (svedrc, svišč), večati (vekati, jokati), vrvrati (trepetati), zamrkniti (obstati), zariti (obsevati), zarnica (sij oddaljene strele), zata-kalikati (zakotaliti), zgagniti (umreti), zvirenčina (voda pri izviru), žehteti (puhteti), žvrkljati (izvirati, žuboreti). Nekaj izrazov in besednih zvez je po vsej verjetnosti avtorjevih, npr.: gorjega (gorje), na koncu krajev (konec koncev), na vse kriplje in konoplje (na vse kriplje), priti čisto drugega ljubega nič po vasi (priti brez pravega vzroka), sa-mina (kraj na samem), svojegaglavost (svojeglavost), trebušina (trebušasta skalna izbuhlina, žmula). Svojevrstna oseba je plahutar Lukec - pravzaprav poosebljena slovenska uporniška jeza in kljubovanje, ki nikoli ne zamre: »Ves ta čas sem živel skrit med vami, skrit, kadar se je vašemu rodu godilo dobro. Šele, kadar je napočil čas stiske, čas trpljenja in preizkušanja, sem se prikazal v podobi... Zmerom vam bom tudi poslej ob strani in kadarkoli bo spet napočil čas velike stiske, se bom znova vrnil ...« Ta postava je Viktorja Smoleja nekdaj navedla na to, da Gregorin včasih uporablja tudi motive bajke, današnji strokovnjaki pa bi se morda ob tem spomniI i tako imenovanega magičnega realizma. Verjetno ne bi bilo najbolj prav, da bi se spuščali v pretirano ugotavljanje in ugibanje. Prepustimo se avtorjevi srčni izpovedi - odsevu občutij naših trpečih prednikov - ki ima vsem nam brez razI ike še vedno veliko povedati. 318 Janez Gregorin je s svojo pisateljsko domišljijo zelo spretno spremenil vsa imena krajev, prav tako imena gora in druga krajevna imena. Tako jih je lahko poljubno premeščal in ni bil vezan na moteče podrobnosti, ki bi ga utesnjevale. Glavna imena krajev je mogoče lokalizirati (Glavnik - Kamnik, Globel - Kamniška Bistrica, Brnivec - Črnivec, Pusti jarek - Črni graben, Globljana - Ljubljana), druga pa se iz razumljivih razlogov temu izmikajo. Tudi z imeni gora je podobno; nekatera so določljiva (Čelešnik - Rzenik, Pruka - Skuta, Močilnik - Mokrica), druga pa ne prav zlahka ali sploh ne. Pisatelj je zavetje glavnega junaka postavil nad Kamniško Bistrico, nad zatrep V Koncu, pa vendar je težko ugotoviti, v katero od zavetij - v Luknjo pod Trato ali pa v Hlev v podnožju stene Gregorinu najljubšega Kogla. Nekatere glavne osebe imajo imena, ki spominjajo na znane ljudi (Garmont - maršal Marmont), druga na znane domačine (Burga - dobrodušna žena predvojnega okrešeljskega oskrbnika Jake Robnika, plahutar Kertuc - znani rokovnjač Brtuc, Jerinček - Erjavšek, štirje Erjavški - štirje bratje Erjavški iz Kamniške Bistrice), spet tretja pa na krog Gregorinovih gorniških prijateljev in celo na avtorja (Gams - Karel Tarter, Bedrač - Boris Režek, brata Šteblaj - Janez in Miro Gregorin). V pripovedi pa vse te osebe označujejo predvsem njihova dejanja. Jožef Pavlič1 Suhadole 61g, Komenda jozef_pavlic@t-2.net Nikolaj Pavlič - nekdanji komendski župnik in dekan dekanije Kamnik Prispevek predstavlja življenje in delo duhovnika Nikolaja Pavliča (Ve I ika Lašna, 5. 12. 1945 - Komenda, 28. 9. 2000). V Komendo je prišel za župnijskega upravitelja leta 1975; istega leta je tu postal župnik in to ostal do smrti, obenem je bil prodekan dekanije Kamnik (1975-1985) in njen dekan (19852000). V dekaniji Kamnik je bil referent za katehezo (19751985), v ljubljanski nadškofiji pa član upravnega odbora za zavarovanje cerkvenih zgradb in elektronike (1995-1999). Velike zasluge ima za temeljito notranjo in zunanjo obnovo župnijske cerkve sv. Petra v Komendi, za številna obnovitvena dela na podružničnih cerkvah in cerkvenih stavbah v župniji Komenda, za postavitev kipa Petra Pavla Glavarja (kiparja Mirsada Begica), obnovo telovske procesije na konjih, ustanovitev različnih organizacij (karitas, skavti). Na njegovo pobudo je bil v Rimu in Komendi simpozij o Petru Pavlu Glavarju, v Komendi pa so zaživele kulturno-umetniške prireditve Glavarjevi večeri. Ključne besede: Nikolaj Pavlič, duhovnik, dekan, obnova cerkvenih objektov v Komendi, Peter Pavel Glavar The article presents life and work of a priest Niko laj Pavlič (Velika Lašna, December 5,1945 - Komenda, September 28, 2000). In 1975, he came to Kamnik as a parish administrator. In the same year he became a parish priest and remained it until his death. At the same time, he was a deputy dean of Kamnik dean's office (1975-1985) and later the dean (1985-2000). At Kamnik deanery, he was a clerk for catechesis (19751985), at Ljubljana archdiocese he was a member of the managing committee for church buildings and electronics insurance (1995-1999). He is well-deserved for a thorough interior and exterior renovation of the parish church of St. Peter in Komenda, and also for numerous renovations of succursal churches and church buildings in Komenda parish, for setting up Peter Pavel Glavar's monument done by Mirsad Begic. He is also meritorious for revival of the procession on horses at the feast Corpus Christi and for establishment of organizations such as Karitas, and scouts. He was the initiator for a symposium devoted to Peter Pavel Glavar in Rome and in Komenda and for cultural and artistic events in Komenda called Glavar's evenings. Key words: Nikolaj Pavlič, priest, dean, renovation of church buildings in Komenda, Peter Pavel Glavar Človeka je težko zajeti ali prikazati v nekaj besedah ali stavkih. Duhovnika zaradi posebnosti njegove službe in poslanstva še toliko težje. Pri nekdanjem komendskem župniku in dekanu dekanije Kamnik Nikolaju Pavliču (Velika Lašna, 5. december 1945 -Komenda, 28. september 2000) bi še najbolj zade I i, če bi ga kratko in jedrnato označili, da je bil dober človek in duhovnik. 1 Univ. dipl. teolog, časnikar, urednik, pesnik. Nikolaj Pavlič Iz idiličnega kmečkega sveta v daljni Pazin, nato v Ljubljano Nikolaj Pavlič seje rodil materi Frančiški in očetu Francu v kmečki družini Koroščevih na Veliki Lašni št. 3, župnija Vranja Peč, kot najmlajši med 14 otroki, sedmimi sinovi in sedmimi hčerami. Rojstvo dan pred godom sv. Nikolaja (Miklavža) je že samo po sebi narekovalo izbiro krstnega imena. »Naše njive so morale dvakrat roditi,« je povedala njegova sestra Francka, »da so nahranile toliko lačnih ust.« Kruha niso nikoli stradali, zanj pa so morali trdo delati. Ob del u niso pozabljali na molitev. In radi so se ime l i. Tudi pozneje, ko so se razšli na vse konce Slovenije, so bratje in sestre ob praznikih radi prihajali domov. Tja, kjer so pognali korenine in odnesli v svet doto največje vrednosti: očetovo in materino skrb zanje, ljubezen in vzgojo, prekaljeno in preizkušeno v boju za preživetje v trdem hribovitem svetu. Oče Franc jim je umrl že leta 1963, mama Frančiška (rodila seje 18. avgusta 1899 v vasi Buč pri Šmartnem v Tuhinju) pa 26. decembra 1992 v 94. letu starosti; zadnjih sedem let je bila priklenjena na bolniško posteljo. Otroci so ljubeče skrbeli zanjo in ji tako vračali za veliko dobrega v življenju. Moč za to, dajihje sprejemala drugega za drugim ter se velikodušno žrtvovala zanje, je črpala iz vere. Kaj je malemu Niku (tako so ga klicali sobratje duhovniki in prijatelji, sam sem mu iz velikega spoštovanja vedno rekel »gospod župnik«) pomenila mama Frančiška, je potrjevala tudi večja barvna fotografija, 319 Osrednja slovenska misijonska proslava 23. oktobra 1994 v Komendi. Poleg župnika Nikolaja Pavliča (v sredini) je ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar (levo). 320 posneta v Studiu Majhenič vDomžalah, kijoje Nikolaj dal uokviriti. Obesil jo je na vzhodno steno župnijske pisarne v komendskem župnišču; daje bila vsaj njena podoba dobršen del dneva, kadar se je mudil v tej sobi, ob njem. Velikokrat se je zazrl vanjo, kot da bi iz nje črpal nevidne moči za svoje požrtvovalno duhovniško delo. Pa tudi iz slike rojstnega doma, ki jo je imel obešeno v tistem prostoru župnišča, v kateremje gostil ugledne goste ob velikih slovesnostih v Komendi. Dragocena starševska dota Pri Koroščevih se je ma I i Niko od matere Frančiške in očeta Franca učil bogaboječnosti, spoštovanja staršev in drugih ljudi, posebej duhovnikov, skromnosti, delavnosti in čuta za drugega. To muje prišlo zelo prav najprej v osnovni šoli na Vranji Peči (1952-1956) in Brdu pri Lukovici (1956-1960), Srednji verski šo I i in Malem semenišču v Pazinu (1960-1964), kjerje leta 1965 maturiral, med služenjem vojaškega roka (1964-1965) v Kočanih, Debarju in Tetovu v Makedoniji, med bivanjem v Bogoslovnem semenišču in študijem teologije (1965-1971) na Teološki fakulteti v Ljub Ijani, kjer je bil v sto I nici sv. Niko I aj a 29. junij a 1970 posvečen v mašnika, pozneje pa kot duhovniku. Kot otrok je zelo rad jahal konja. Brez sedla in stremen, držeč se le za grivo. Tako mu kot komendskemu župniku ni bilo težko jezditi konja pri znova obujenih telovskih procesijah na konjih v Komendi ter v skladu s komendsko konjeniško in malteško viteško tradici- jo nadvse dostojanstveno in tudi ponosno opraviti ta obred. Pazin je župnik Nikolaj večkrat omenjal v pogovoru. Ni mu bilo lahko iti iz varnega in toplega zavetja kmečkega doma v daljno tujejezično istrsko mesto, prav tako že prej pešačiti v vsakršnih vremenskih razmerah v zelo oddaljeno osnovno šolo na Brdu pri Lukovici, vendar se nad tem pozneje ni nikoli pritoževal. Rad se je udeleževal srečanj sošolcev iz Pazina, o njih pripovedoval, kaj vse so dosegli v življenju; o tistih, ki so postali duhovniki, in tistih, ki so se po maturi odločili za druge poklice. S tem je poudarjal, da pazinska šola ni bila slaba, čeprav v tujejezičnem okolju in pod budnim očesom strogih vzgojiteljev, čez katere je kdo od dijakov kdaj rad rekel kakšno pikro. Posebej zaradi odnosa vodstva do slovenskih dijakov. Najbolj je pogrešal, da jih niso bolje naučili tujih jezikov, do katerih je imel v osnovni šoli veliko veselje, pa tudi nadarjenost. Nemščino je proti koncu osnovne šole že tako obvladal, da se je lahko v tem jeziku pogovarj al s svoj o učiteljico nemščine. Znanje tujih jezikov bi mu v umetnostno in zgo dovin sko ze lo po mem bni Komen di za ra di obi skov številnih tujcev, pozneje predvsem malteških vitezov, prišlo zelo prav, vendar mu je za dodatno učenje, kot še za marsikaj drugega, zmanjkovalo časa. Pri stikih s tujci in njihovih obiskih v Komendi sta mu s prevajanjem pomagala Jožef Kočar st. iz Most pri Komendi in pisec tega prispevka. Odločitev, da bo postal duhovnik, je v njem začela dozorevati najprej v temu poklicu naklonjenem domačem oko Ij'u ter ob zgledu domačega župnika Janeza Gerčarja st., ki ga je, ko je prihajal ministrirat k mašam v župnijsko cerkev, vedno našel samega pred glavnim oltarjem, vsega potopljenega v molitev. To odločitev je utrjeval v Pazinu, med služenjem vojaškega roka, med katerim je veljal za polpismenega (tako ga je površno ocenil njegov oficir, vendar se zaradi tega »vojnik« Niko ni pritoževal, se je pa temu primerno vedel), dokončno pa izkristalizirala v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Kot študent teologije si je nekoč drznil ugovarjati svojemu profesorju dr. Francu Rodetu, poznejšemu ljubljanskemu nadškofu metropolitu ter prefektu Kon-gregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja v Rimu. Profesor si je to dobro zapomnil in se mu za to »maščeval« pri izpitu. Nikolaj je iz tega neprijetnega dogodka potegnil koristno izkušnjo zase. Kot župnik v Komendi se svojega nadškofa kot tudi drugih pomembnih osebnosti zvrha Cerkve v Ljubljani in na Slovenskem ni bal; imel je svojski odnos do njih. Ko sem bil še tajnik Župnijskega pastoralnega sveta Komenda, moja sestra Anica pa župnijska gospodinja, je nekoč izjavil, da v komendski župniji »regirajo« trije Pavliči. Glede svojega zdravstvenega stanja je v šali rad dejal, če si ga po njem povprašal, da se počuti odlično, ker je zjutraj spil že en viski, enega pa še na kakšnem obisku, kajti »viski širi žile«. Pa se alkohola skoraj ni pritaknil. S to in drugimi pripovedmi je Nikolaj Pavlič pokazal dragocen smisel za humor, ki mu je ostal do smrti. Samega sebe je v šali rad primerjal s turškim velikašem, pri tem pa pokazal na turško sabljo, ki jo je dobil v dar in jo je imel obešeno na steni župnijske pisarne. Od semeniškega duhovnika v ljubljanskih Kosezah, kaplana na Jesenicah do župnika v Komendi Da je mladi duhovnik Nikolaj veliko obetal in bil perspektiven tudi za vodstvo ljubljanske nadškofije, potrjuje dejstvo, da si je po mašniškem posvečenju eno leto (1970-1971) kot tako imenovani semeniški duhovnik nabiral pastoralne, zlasti pa katehetske izkušnje, ob izjemnem katehetu, prelatu Jožetu Bertonclju v župniji Ljubljana - Koseze. O Bertonclju je vedno govoril izredno spoštljivo in ga občudoval. Zanj je veljal za najboljšega kateheta. Zelo spoštljiv odnos je imel kot kaplan na Jesenicah (1971-1975) do tamkajšnjega župnika Zdravka Hajn-riharja. Velikokrat je pripovedoval, kaj vse seje od njega naučil, zato ga je na stara leta rad obiskoval. Oba župnika, Bertoncelj in Hajnrihar, sta kaplana Nikolaja Pavliča ohranila v najlepšem spominu. To so bili še časi trdega komunizma, ko so župniki in kaplani držali skupaj, bili bratsko povezani, pomagali drug drugemu v težavah, razumeli in sprejemali drug drugega, čeprav so že tudi v Slovenijo poleg osvežujočih vetrov drugega vatikanskega koncila (1962-1965) krepko pljuskali valovi Cerkvi nenaklonjenih svetovnih posvetnih tokov, kar seje poznalo pri odhajanju bogoslovcev iz semenišča in zapuščanju duhovniške službe večjega števi l a že posvečenih. Nikolaj Pavlič paje bil rad duhovnik, »srečen vtej službi« (izjava sestre Francke). Posebej seje veselil maš v župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa v župnij i Sv. Križ nad Jesenicami, ker se je med tistimi globoko vernimi in preprostimi ljudmi v planinskem svetu počutil doma, tuje pa mu niso bile tudi železarske Jesenice. Imel je namreč dragoceno in za duhovnika zelo pomembno sposobnost, da seje znal in zmogel vživeti v ljudi, se jim najprej približati, jih začutiti, nato delati skupaj z njimi in zanje. S takšnim odnosom in mladostnim poletom je leta 1975 prišel najprej za župnijskega upravitelja v župnijo Komenda, kjer je še isto leto postal župnik. V Komendo ga je ljubljanski nadškofijski vrh poslal na prošnjo tedanjega župnika in zaslužnega dekana Viktorijana Demšarja. Župnik Demšarje nadškofa Pogačnika prosil, naj ga zaradi šibkega zdravja ne razreši le službe župnika v Komendi, marveč naj v to župnijo pošlje dobrega duhovnika: »Prepričan sem, da boš poslal v to znamenito župnijo zares delavnega in za vse dobro vnetega duhovnika, ki se zna vernikom približati in vživeti v mentaliteto Gorenjca. Za vse to tudi molim, da bi župnija dobila vsestransko dobrega dušnega pastirja.« Demšarjeva molitev in prošnja sta bili uslišani. Tedanji škofov vikar za mesto Ljubljana in poznejši ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas je komendskim župljanom dejal: »Poslali smo vam najboljšega duhovnika!« In to jim je župnik Niko l aj tudi bil vse do svoj e nenadne smrti zaradi pljučne embolije 28. septembra 2000. Pred prihodom v Komendo se je na Nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani pri ljubljanskem pomožnem škofu in generalnem vikarju dr. Stanislavu Leniču pozanimal, koga bodo poslali v Komendo kot kaplana. Dobil je odrezav odgovor: »Mlad si! Kar delaj!« Plodovito delo v duhovno razgibani in dejav ni Komen di Nikolaj Pavlič je bil res še mlad (star 30 let), ko je prišel za dušnega pastirja v Komendo, vendar ga je tukaj čakala duhovno in pastoralno razgibana župnija, za kar je imel zasluge zelo razgledan in dejaven prejšnji župnik Viktorijan Demšar, veliko število vero-učencev, zahtevni verniki (ponosni »dediči« nekdanje najpomembnejše malteške viteške komende na Slovenskem), zaradi bližine Ljubljane in ugodnih prometnih povezav veliko priseljenih ljudi, med njimi zlasti izobražencev. V Komendi je pod budnim očesom Viktorijana Demšarja (umrl je 1. januarja 1992, pokopan je v Komendi, do konca živ ljenja je stanoval v zgradbi, imenovani Kaplanija, poleg župnijske cerkve), ki je imel župnijo tako rekoč »v mezincu«, resno zastavil svoje delo. V župniji je razvil bogato pastoralno dejavnost, ob tem pa temeljito obnavljal župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi in podružnične cerkve sv. Boštjana v Mostah, Spreobrnjenja sv. Pavla na Križu in sv. Klemena v Suhadolah. Dobro seje zavedal, da enega brez drugega ni, če hoče župnija zares zadihati, živeti, skladno delovati. Kar užaljen je bil, če muje kdo pooči-tal, da se v Komendi preveč gradi in obnavlja, premalo pa naredi na pastoralnem področju. Zato vtem zapisu dajem prednost njegovim pastoralnim prizadevanjem, čeprav so bila na zunaj, kar je običajno in včasih tudi zmotno, vidna predvsem gradbena dela. 321 322 Vsem odprta vrata Vrata župnijske pisarne v starodavnem komend-skem župnišču so bila v času župnika Nikolaja Pavliča vedno odprta za vse ljudi. Celo za preveč ljudi, bi dejal. Obiskovalci so si tako rekoč podajali kljuko. Župnik Pavlič je za vsakogar našel prij azno in dobro besedo. Še ko je bil obiskovalec pri vratih, se je zanimal za to in ono, za tega ali drugega človeka na ročal poz drave. Veliko ljudi je povabil tudi k obedu, tako da je bilo župnijski gospodinji Lojzki Erzar, sicer izvrstni kuharici, veli kokrat ne rodno, ker je ime la pri pravlje no jed za določeno število ljudi ali le za župnika Nikolaja in njo sa mo. Rad je dejal, da se na lonec medu ujame več muh kot na sod kisa. S tem je hotel povedati, kakšen odnos je potrebno imeti do bližnjega. Ko je kakšen novinar iz Ljubljane privihral k njemu, ves nakurjen, kaj se dogaja in se gredo v Komendi, kako nevestno se ravna s Plečnikovo dediščino, uporablja davkoplačevalski denar za obnovo cerkvenih stavb in znamenj namesto za druge objekte kulturne dediščine (projekt CRPOV!), ga je župnik Pavlič najprej prijazno povabil na kavico in Lojzkine dobrote, nato je obiskovalcu mirno prisluhnil, potem pa ga je povedel tja, o čemer je bila beseda. Ta seje hitro obrnila v prid župniku in njegovim odločitvam. Vzel si je čas prav za vsakogar, tudi na račun svojega počitka. Ko sem ga včasih zapuščal opolnoči s kakšnim gradivom pod roko, za katero sem mu predlagal, da mu ga bom uredil, pripravil osnutek pomembnega govora ali nagovora, čemur se on ni utegnil dovolj posvetiti, napisal poročilo ali prispevek, za katerega me je prosil, mi je dejal, da čaka še duhovnika, ki je zapustil poklic, pa si že l i olajšati dušo, ali dekle, ki jo oče žali in pretepa, vendar si ne upa od doma, dokler trdno ne zaspi. Kako ga imaj o mladi radi, se je pokaza l o pri verouku, pri katerem ni imel težav. Pri poučevanju mu je pomagala zelo sposobna katehistinja, zelo je cenil njeno prizadevno in dobro delo z otroki in mladimi v Komendi. Za mlade je bil, kot so radi dej al i, »zakon«, posebej za skavte stega Ognjeviti delfin (ustanovljen leta 1992). Obiskoval jih je tudi na zelo oddaljenih krajih, kjer so letoval i ali se zbiral i na skupnih sreča njih - tudi če vso noč zaradi dolge vožnje tja in nazaj ni zatisnil očesa. Vesel je bil več mladinskih veroučnih skupin v Komendi, številnega in kakovostnega otroškega cerkvenega pevskega zbora, ki gaje vodila vsestransko pastoralno dejavna in zavzeta uršulinka s. Marija Dular. Kako so ga imeli mladi radi, najbolje potrjuje to, da se danes marsikdo od njih, danes že v zrelih letih, po maši ustavi ob njegovem grobu in pomoli zanj. Da je mladim dajal zgled dobrega duhovnika, priča tudi dejstvo, da se je več fantov in deklet, ko je bil župnik v Komen di, odloči lo za du hov ni ški ali redov ni ški poklic. Teh odločitev je bil zelo vesel, jih podpiral, molil za kandidate za duhovnika, redovnika, redovnico. Tudi po njegovi zaslugi je Komenda doživela več novih maš in slovesnih redovnih zaobljub. Župnik Pavlič je bil vesel tudi številnih ministrantov in ministrantk, zavzetih cerkvenih ključarjev pri fari in na podružnicah, številnih v župniji dejavnih laikov, obiskov uglednih osebnosti v Komendi (med njimi posebej pisatelja rojaka Ivana Sivca pri predstavitvah njegovih knjig, ki so vedno pritegnile številne obiskovalce), lepo zapetih cerkvenih pesmi Mešanega cerkvenega pevskega zbora Peter Pavel Glavar (ustanovljen leta 1991) in drugih pevskih zborov. Tudi zato se je čutil dolžnega, da jim v cerkvi preskrbi dostojno glasbilo. Poudarjal je potrebo po prirejanju kulturnih prire-dilev ob koncu tedna tako na cerkveni kot posvetni ravni, saj se na njih ljudje duhovno bogatij o, se sprostijo, poveselijo, doživijo kaj lepega in spodbudnega, se med seboj povežejo kot župljani in občani. Podpiral je kulturno-umetniške prireditve Glavarjevi večeri v Komendi, druženja domačih katoliških izobražencev z izobraženci iz vse Slovenije v okviru Občestva katoliških izobražencev Komenda (ustanovljeno leta 1989), Društvo narodnih noš na Komendskem (ustanovljeno leta 1994). Imel je prav poseben odnos do starejših ljudi. Te je na prve petke v mesecu redno in rad obiskoval na domovih, jim prinašal sveto popotnico. Obiskani so ga vedno težko čakali. Veliko pozornost je namenjal govorom pri mašah zadušnicah. Dobroje vedel, kako so ljudje ob smrti člana družine ali bližnjega sorodstva občutljivi in ranljivi. Zato jih je v pogrebnih nagovorih spodbujal k dobrim družinskim odnosom, spoštovanju starejših ljudi, obisku maše, darovanju maš za rajne in molitvi zanje namesto kopičenja rož, sveč in vencev na njihovih grobovih na praznik vseh svetih. Dosledno se je držal rekla: O mrtvih vse dobro. Imel je zelo velik smisel za to, kdaj, kje in kako sme kaj reči, da ne bo preveč zabo l e l o, bo pa učinkovalo. Ko ga je nekoč ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Le nič po telefonu poklical, naj moškemu, ki se mu je prišel priložit, odobri, da bo birmanski boler, mu je župnik Pavlič odločno dejal, da ni primeren za to, ker živi »na koruzi«. Škof Lenič mu je odgovoril, da mu je prosilec obljubil, da bo zadevo uredil. »Meni obljublja že leta, a do danes tega ni naredil,« mu je vrnil župnik Pavlič. Škofu Leniču je nato dej al, da je zaradi njega lahko boter, vendar naj potem, če se zadeva pri njem ne bo uredil a, kot bi se mora l a, to pripiše svoj i vesti. Neuslišani pritožnik je potem po gostilnah v komend-ski občini pripovedoval, kako je »komendski župnik od hudiča; da ga celo škof uboga«. Res se župnik Pavlič ni nikogar bal, imel pa je do vsakega svojo »strategijo«. Recimo do odgovornih ljudi za obnovo sakralnih spomenikov. Ti so se ga že kar vnaprej ba l i, da se ga ne bodo rešil i, če mu vsaj deloma ne ugodijo, kajti sicer ga bodo ime l i stalno na vratih. Ugodili so mu tudi zato, ker se je župnik Pavlič pri obnovah cerkva in drugih cerkvenih stavb vel iko naučil, vedno je zagovarjal najboljše in najbolj kakovostne rešitve v sodelovanju s strokovnjaki. Znal je tudi potrkati na prava vrata. Zelo je spoštoval prostovoljno delo na cerkveni in necerkveni ravni. Vedno je deloval spodbudno, nikdar prisiljeno, porogljivo ali žaljivo. Zato mu ni bilo težko za cerkvena pastoralna opravila in tudi čisto praktično pomoč pridobiti ljudi. Močno je podpiral delo Župnijskega pastoralnega sveta Komenda (ustanovljen je bil leta 1983 kot prvi v dekaniji Kamnik) in Župnijske Karitas Komenda (ustanovljena je bila leta 1991). Rad se je ob cerkvenih in drugih slovesnostih družil z domačimi gasilci, čebelarji in konjeniki; ti so mu to pozornost vračali s sodelovanjem pri cerkvenih slovesnostih. Njegovo geslo je bilo: »Konstruktivno naprej!« Pretirano navdušene samohodce je opozarjal, da se »samotni jezdeci kmalu utrudijo«. To pomeni, daje treba na župnijski in občinski ravni držati skupaj. Ob vseh teh in drugih dobrih lastnostih in sposobnostih ni nič čudnega, da so ga sobratje duhovniki v dekaniji Kamnik dvakrat (od 1975 do 1985) izvolili za prodekana, trikrat pa za dekana (od 1985 do 2000). V omenjeni dekaniji je bil v letih od 1975 do 1985 tudi referent za katehezo, v ljubljanski nadškofiji pa v letih od 1995 do 1999 član upravnega odbora za zavarovanje cerkvenih zgradb in elektronike. Obnove župnijske in podružničnih cerkva Višek obnovitvenih prizadevanj in naporov župnika Nikolaja Pavliča je bila temeljita zunanja in notranja obnova župnijske cerkve sv. Petra v Komendi. K tej je zaradi njenega velikega arhitekturnega, zgodovinskega in kulturno-umetnostnega pomena pritegnil vrhunske slovenske strokovnjake in izvajalce, da so bila dela čim bolje izvedena. Notranjščino župnijske cerkve so postopno obnavljali v letih od 1981 do 1997, ko je župnija začela praznovati 850. obletnico prve omembe v zgodovinskih virih prvega komendskega župnika Altvina. Temeljite obnove je bil najbolj potreben glavni oltar (tega so najprej začeli obnavljati), po mnenju umetnostnega zgodovinarja in konservatorja dr. Franceta Steleta »eden najlepših baročnih oltarjev Slovenije«. Za snoval ga je zna me ni ti ba ročni slikar in freskant Franc Je lov šek. Ze lo za htevna dol go let na obnova je potekala pod vodstvom in nadzorom Restavratorskega centra Republike Slovenije v Ljubljani v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju. 8. oktobra 1997 je obnovljeni glavni oltar dobil tudi nov lesen tabernakelj, ki ga je po vzoru nekdanjega Jelovškovega (tega je zaradi dotrajanosti leta 1956 zamenjal Plečnikov kovinski tabernakelj) izdelal rezbar Miha Legan iz Stranske vasi pri Žužemberku. Ta zamenjava je pri skupini komendskih župljanov povzročila vročo kri, razdelila pa je tudi strokovnjake. Tisti, ki so zagovarjali kopijo izvirnika, so bili polni pohval, tisti, ki so prisegali na mojstra Jožeta Plečnika ter ohranitev njegove velike arhitekturne in umetnostne »dediščine« v Komendi, pa so zagnali vik in krik. Župnik Pavlič je nastalo težavo salomonsko modro rešil, za kar je požel tudi pohvalo umetnostnega zgodovinarja akademika dr. Emilijana Cevca. Zadnjo steno krstilnice arhitekta Janeza Valentinčiča iz leta 1959, kjerje bil nekdaj poseben komendatorjev vhod iz graščine v cerkev, je dal prebiti oziroma podaljšati v na novo postavljeno kapelo Matere božje. Načrte zanjo je naredil arhitekt Feliks Hribernik iz Depale vasi pri Domžalah. V njej so uredili novo krstilnico (stara Valentinčičeva je bila premajhna za obrede sv. krsta), pod njo pa grobnico za posmrtne ostanke najbolj znamenitega Ko-mendčana Petra Pavla Glavarja, kijihje župnik Pavlič nameraval iz nekdanje graščinske kapele na Lanšpre- Župnik Nikolaj Pavlič z ljubljanskim pomožnim škofom mons. Alojzijem Uranom 14. julija 1996 pri slovesnosti blagoslovitve temeljito obnovljene podružnične cerkve sv. Boštjana v Mostah žu pri Trebnjem prepeljati v Komendo. V novo kapelo pa so pred veliko nočjo leta 2001 namestili obnovljeni Plečnikov tabernakelj (pasar Anton Marolt iz Kranja). Ker prizadevanja Komendčanov, da bi dobili nazaj Glavarjeve posmrtne ostanke, niso obrodila sadov (Dolenjci jih niso hoteli dati, saj so se dobro zavedali, kaj bi s tem izgubili), je nekdanji ljubljanski pomožni škof Andrej Glavan na moj predlog in obrazložitev, ko je kropil umrlega župnika Nikolaja Pavliča, dovolil, da se sme pokopati v grobnico v omenjeni kapeli. Po mnenju komendskih župljanov nadvse primeren kraj za poslednji zemeljski počitek župnika Pavliča, kije toliko naredil za obnovo notranjščine komendske župnijske cerkve (slovesen sklep in blagoslovitev obnovitvenih del sta bila 12. oktobra 1997), zamisel za kapelo Matere božje, postavljene po vzoru Marijine kapele, ki je do leta 1885 stala na pokopališču med župnijsko cerkvijo in župniščem, paje bila tako njegova. Leta 1994 je župnijska cerkev sv. Petra dobila nov daritveni oltar in ambon (izdelal ju je rezbarski mojster Maks Bergant iz Kamnika, ki je leta 1980 izrezljal nove okvire za Fuhrichov križev pot, stranske oltarje pa je obnovil rezbar Legan). Orglarski mojster Anton Jenko je leta 1995 predelal prejšnje pnevmatske orgle iz leta 1899 mojstra Josefa 323 324 Mauracherja izSt. Floriana pri Linzu v elektropnevmat-ske, število registrov pa povečal s 17 na 30. Zunanjščina cerkve sv. Petraje bila v celoti obnovljena leta 2000. Cerkev in zvonik sta dobil a novo fasado, zvonik novo ostrešje, prekrili so ga z bakreno pločevino, akademski slikar, specialist restavrator Matjaž Vilar iz Ljubljane je restavriral na novo odkrito fresko poslikavo ure z veduto freskanta Franca Jelovška na južni strani zvonika. Na cerkvi in prizidkih so bil a opravljena še druga pomembna obnovitvena dela. Že omenjeni arhitekt Feliks Hribernik je po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika (bogatejša različica!) obnovil in preuredil cerkveni trg v Komendi (blagoslovitev je bila 29. junija 1994 skupaj z obnovljeno bližnjo kapelico sv. Petra iz leta 1887), ki ga od leta 1995 krasijo tudi plošče 91 dotlej zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne iz komendske župnije na zunanji steni pokopališkega zidu, od leta 1996 pa tudi bronast doprsni kip Petra Pavla Glavarja akademskega kiparja Mirsada Begica. Komendski župljani so ga na pobudo župnika Pavliča postavili ob 275. obletnici njegovega rojstva; poleg drugih umetnin, predvsem Plečnikovih, ter Rimskega kamna je lep okras trgu, najprej pa pomnik in opomnik Komendčanom, naj Glavarju sledijo. Župnik Pavlič ima tudi velike zasluge za temeljite zunanje in notranje obnove podružničnih cerkva na Križu (pri tej tudi sedanji župnik Zdravko Žagar), v Mostah in v Suhadolah ter obnovo več kapelic in znamenj v župniji, posebej pa Glavarjeve beneficijske hiše iz leta 1752 z znamenito Glavarjevo knjižnico. Sledenje velikemu vzorniku - Petru Pavlu Glavarju Župnik Nikolaj Pavlič mu vsekakor je. Glavar mu je bil ve l ik vzornik. Z leti bivanja in del ovanja v Komendi ga je vse bolj spoznaval in posnemal ter mu iz hvaležnosti za njegova velika dela z Begicevim kipom postavil trajen pomnik na cerkvenem trgu. Zelo je bil vesel Glavarju posvečenega simpozija leta 1998 v Sloveniku v Rimu (na njem je od Kamničanov poleg profesorice Ande Peterlin imela odmevno predavanje z naslovom Peter Pavel Glavar - jezikovni mojster svojega časa profesorica Marjeta Humar), delne ponovitve simpozija v Komendi ter izida zbornika predavanj z naslovom Glavarjev simpozij v Rimu leta 1999 pri Mohorjevi družbi Celje. Začudenje bil, ko je od ljudi slišal, kako je ta knjiga težka za branje, sam jo je zlahka bral in razumel. Še eno potrdilo več, kako seje potrebno v Glavarja poglabljati, če ga hočeš prav razumeti. Bil je tudi pobudnik izdaj e Zbranih spisov o Petru Pavlu Glavarju in Komendi izpod peresa svojega duhovniškega prednika v Komendi Viktorijana Demšarja, raziskovalca življenja in dela največjega Komendčana. Ti spisi so izšli leta 2004 pri založbi Družina, zbral in uredil pa jih je dr. Edo Škulj, najbolj zaslužen za Glavarjev simpozij v Rimu. Župnik Pavlič sije zelo prizadeval, da bi komend-ska župnija v skladu z ustanoviteljevo poslednjo voljo dobila nazaj po drugi svetovni vojni odvzete nepremičnine, posebej nekdanjo Glavarjevo bolnišnico (špital) v Komendi. Trdnoje upal, da bo pri tem uspel, vendar ni; mogoče se tudi ni obrnil na prave ljudi in naslove. Nekateri Komendčani so v času njegovega življe- nja omenjali tudi možnost, da bi župniji vrnili kulturni dom, odprt in blagoslovljen 31. ju I ij a 1938, v katerem je Katoliško prosvetno društvo v Komendi pod vodstvom predsednika Janeza Štrcina razvilo bogato kulturno dejavnost. Druga svetovna vojna in povojni komunistični režim sta kot marsikje drugje tudi v Komendi veliko stvari postavila na glavo, župnik Pavlič pa kljub spodbujanju nekaterih do krajevnih oblasti kritičnih ljudi zadev in odnosov Cerkve do krajevnih in slovenskih oblasti ni hotel zaostrovati, še zdaleč pa mu ni bilo vseeno, da je pri vračanju po drugi svetovni vojni zaseženega premoženja komendska župnija (vsaj glede Glavarjeve bolnišnice) potegnila krajši konec kot kraj evne oblasti. Zahtevek za vrnitev je, tako je dejal, da mu pozneje ne bi kdo očital, vložil pri za to pristojnih osebah in uradih. Občina Komenda je župniku Pavliču v resnici lahko hvaležna, da ni zaostroval zadev, povezanih z vračanjem nekdanjih cerkvenih nepremičnin v Komendi. Ko so župniku Pavliču nekateri župljani očitali, da ni pridobil Glavarjeve bolnišnice za Cerkev v Komendi, da bi bile v njej dobrodelne dejavnosti v duhu Petra Pavla Glavarja, se je pošalil, da v ta krog dejavnosti sodi tudi delo domačega društva upokojencev, ki ima sedež v omenjeni stavbi. Danes humanitarno dejavnost nadaljuje Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG; ustanovljena leta 1999) s svojima odboroma za štipendiste in pomoč socialno ogroženim Komendčanom, ki ima svojo sobico na sedežu občine. Komendski kulturni dom pa je ob 100. obletnici rojstva župnika Viktorijana Demšarja (rodil se je 12. marca 1904 v Stari vasi pri Žireh) doživel ve I ičastno slavnostno akademijo njemu v čast. Upajmo, da bomo dočakali podobno akademijo tudi v čast župniku Nikolaju Pavliču, ki bo združila vse Komendčane, pa tudi, kot pri Viktorijanu Demšarju, obrodila sad v obliki njemu posvečene knjige. Pisec tega prispevka je že nameraval začeti zbirati gradivo zanjo, vendar se je to nekaterim zdelo prekmalu. Res mogoče prezgodaj, vendar iz te moke, kot je rad poudarjal župnik Nikolaj za kakšno zadevo, do danes ni bil o kruha. Prav tako ne iz prvotnega predloga nekaterih komendskih občanov in župljanov, da bi bil župnik Nikolaj Pavlič kot prvi Komendčan zaradi velikih del, kijihje v 25 letih opravil v Komendi in so mu jih vsi priznavali, imenovan za prvega častnega občana Občine Komenda. Časi se spreminjajo, pravi latinski pregovor. Komendska občinska komisija za podelitev priznanj je leta 2013 prisluhnila tistim župljanom in občanom Občine Komenda ter odborom NSi Komenda, SDS Komenda in SLS Komenda, ki so župnika Nikolaja Pavliča vnovič predlagali za najvišje občinsko priznanje. Tega je njegovemu bratu Francu Pavliču ob občinskem prazniku Občine Komenda 15. maja 2013 v Brezni-kovem domu na Križu vročil komendski župan Tomaž Drolec. Malteški vitez in obuditelj telovske procesije na konjih Župnik Nikolaj Pavlič je leta 1996 postal član Suverenega malteškega viteškega reda (SMVR); slovesno je bil umeščen 21. septembra 1996 v komendski župnijski cerkvi ob praznovanju 700. obletnice prve omembe »hospitala sancti Petri« reda ivanovcev v Komendi. Kot duhovnik je bil imenovan za magistralnega kaplana SMVR. To svoje imenovanje, zlasti ko je postal prvi duhovni voditelj Slovenske malteške bolnišnične pomoči (SMBP),jejemal zelo resno. V Komendije bil nekaj časa celo sedež veleposlaništva SMVR v Sloveniji in slovenskih članov reda, tedaj še v sklopu VeIi-kega priorata Dunaj, in SMBP. Župnik Nikolaj je člane reda in SMBP dostojanstveno sprejemal, se pogovarjal z njimi, v svojih nagovorih opozarjal na vzvišeno poslanstvo malteškega viteza in člana SMBP, ki ga dobro izraža geslo reda: Obramba vere in pomoč ubogim. Kot malteški vitez je s posebnim ponosom zajahal konja na v letih 1999 in 2000 obujenih telovskih procesij ah na konjih v Komendi. Ker je bil te I esno ze I o močan, je brez težav držal monštranco v rokah in z Najsvetejšim v njej blagoslavljal polja, domove in njih stanovalce po vaseh komendske župnije. Te procesije mu ljub Ijanski cerkveni vrh sicer uradno ni dovo I il (nadškof Rode jim ni ugovarjal); zagovarjal je sodobnejšo različico. Župnik Nikolaj paje imel v mislih, ko je od leta 1975 živel in dobesedno dihal s Komendčani, le uresničitev starodavne želje Komendčanov vse od časa velikega Petra Pavla Glavarja dalje po obuditvi izvirne telovske procesije na konjih. Dvakrat mu je uspelo, potem pa ga je prehitela smrt. val z dotedanjim komendskim župnikom Viktorijanom Demšarjem, ki je po svoji upokojitvi ostal v Komendi in zlasti veliko pomagal s spovedovanjem /.../. Po zgledu svojega prednika Viktorijana Demšarja je rad ohranjal stara izročila, zlasti zanimanje za Petra Pavla Glavarja in njegovo de I o. Zato je bil župnik Niko imenovan za viteza Malteškega viteškega reda in za duhovnega voditelja Malteške bolniške pomoči. Duhovniki kamniške dekanije so ga zaradi njegovih lepih človeških in dušnopastirskih sposobnosti predlagali najprej za pro-dekana, nato pa večkrat za dekana. Dekan je bil od leta 1985 pa do svoje smrti.« Viri in literatura Aplenca, Glasilo občine Komenda, št. 9, 2000; št. 10, 2001; št. 10 in 11, 2003; št. 10, 2004; št. 11, 2010; št. 5, 2013. Viktorijan DEMŠAR, 2004: Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi. Ljubljana: Družina. Glavarjev simpozij v Rimu. Ur. Edo Škulj. Celje 1999: Mohorjeva družba. Kamniški občan, 24. oktobra 2000, str. 7. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Občina Komenda, življenje od kamene dobe do danes. Ur. Marko Žerovnik. Komen da 2002: Obči na Komen da. Veliko prerana smrt Župnik Nikolaj Pavlič je umrl 28. septembra 2000, star še ne 55 let, v župnišču tik pred večerno mašo. Mašo zadušnico je 30. septembra v isti cerkvi daroval in obred pokopa opravil ljub Ijanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Eden od vzrokov za zgodnjo smrt je bi I a zagotovo tudi utrujenost. Nikoli si ni privoščil pravega oddiha. Na koncu se je loI il še popolne obnove zunanjščine župnijske cerkve sv. Petra. Osrednje komendsko sve-tiščeje res obnovil, kotje treba, vendar slovesnega konca obnove ni več dočakal. Ze I o ga je zabo I e I o, ko sem mu nekoč mimogrede omenil, da se bo moral enkrat posloviti od Komende, iti kam drugam za župnika. Dobesedno prebledel je. Tedaj sem videl, kako zelo je navezan na Komendo in Komendčane. Nekateri izobraženci so začeli širiti glas, da bi ga bi I o dobro zamenjati, ker v Komendi preveč obnavlja in gradi, premalo pa se posveča pastoralnim nalogam. Tudi od nadškofa Rodeta so menda prihajali glasovi, da naj bi župnike menjavali po petnajstih, dvajsetih letih dela na župniji, saj se sicer preveč ustalijo, ne napredujejo. Župnik Pavlič je vedel, kaj ga prej ali slej čaka, vendar se s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Do tega ni prišlo, saj je prej umrl. Pogreb je bil veličasten, takega v Komendi še ni bilo. Komendčani smo imeli veliko milost in tudi srečo, da smo imeIi v svoji sredi tako dobrega duhovnika. Njegovo veličino smo, kot je žal v navadi pri ljudeh, začeli spoznavati šele po njegovi smrti, ko smo začutili, kaj smo z njim izgubili. V Sporočilih slovenskih škofij ob smrti in pogrebu Nikolaja Pavliča je biIo zapisano: »Za župnika v Komendije bil izbran še posebej zaradi svojega blagega značaja. Zelo modro je v dušnem pastirstvu sodelo- 325 326 Jernej Koncilja1 Drnovškova pot 1a, Mekinje, Kamnik jernej.koncilja@kks-kamnik.si Da se ne bi pozabilo Iz spominov na Franca Koncilja (1896-1991) Prispevek je posvečen spominu na Franca Koncilja, mizarja, ki je po Plečnikovih načrtih ustvaril veliko umetnin. Sestra Terezija Škorjak se spominja družine, iz katere sta izšla z bratom, hči Anka Matičič pa družine, ki jo je skupaj z ženo ustvaril Franc Koncilja, pater Franci Seničar svojega prijateljevanja s Konciljem in njegovo družino, sin Jernej pa obuja spomine na očeta, njegovo delo in sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom. Predstavljena pa je tudi korespondenca med arhitektom Jožetom Plečnikom, nekaterimi cerkvenimi dostojanstveniki in Francem Konciljem. Ključne besede: Franc Koncilja, spomini na mizarja Franca Koncilja, arhitekt Jože Plečnik, korespondenca z arhitektom Jožetom Plečnikom This article is devoted to the memory of Franc Koncilja, a joiner who created many works of art according to Plečnik's plans. His sister Terezija Škorjak has remembered the family which she and her brother descended from. His daughter Anka Matičič has remembered the family which Franc Koncilja and his wife started. Vicar Franci Seničar has remembered his friendship with Franc Koncilja and his family. His son Jernej has awakened his memories of his father, father's work and father's cooperation with architect Jože Plečnik. The correspondence between architect Jože Plečnik, some church dignitaries and Franc Koncilja is also presented in the article. Key words: Franc Koncilja, memories of joiner Franc Koncilja, architect Jože Plečnik, correspondence with architect Jože Plečnik Čas teče in hitro bledijo spomini na ljudi, ki so živeli in ustvarj a I i med nami. Tak je bil tudi moj oče Franc Koncilja. Da se ne bi vse pozabilo, kar je zdaj še živo v družinskem in prijateljskem spominu, sem zbral nekaj zapisov o očetu - našem atu, kot smo mu rekli: spomine sestre Terezije Škorjak, moje sestre Anke Matičič in patra Francija Seničarja. Objavljam tudi svoje spomine in del korespondence mojega očeta z arhitektom Plečnikom. Spomini in korespondenca ne govorijo samo o mizarju Francu Koncilju in njegovem delu, ampak tudi 0 času, ki ga ni več. V slovenski umetnostni zakladnici pa ostajajo dela, ki jih je ustvaril. Spomini sestre Terezije Škorjak na brata Franca Terezija Škorjak (1913-2010) je dolga leta učitelje-vala v kamniški osnovni šoli. O svojem bratu je zapisala: »Brat France (tako smo mu rekli) je bil najstarejši 1 Elektrotehnik v pokoju. Franc Koncilja sin Franca in Ane Koncilja, roj. Gams, z Jeranovega. Še zelo mlad je moral v avstro-ogrski vojski v drugi svetovni vojni služiti kot vojak na ruski fronti, njegov brat Gvi-do pa na soški fronti. Oba sinova sta se srečno vrnila domov, France kasneje, saj je moral nekaj časa prebiti kot ujetnik v Rusiji. To ni bilo 'harašo', je dejal. Ko si je s pomočjo skrbne mame in očeta opomogel, je začel delati v mizarski delavnici. Ob večerih, zlasti ob nede Ijah in praznikih, je rad igral na prvi brač. Sprem Ija I i so ga trije bratje: Gvido, ki je igral drugi brač, Vinko (Cene) na bugarijo in Jožko na bisernico. Stojala za note so si izrezljali sami. Ko še ni bi I a dograj ena šo I a v Mekinjah, so otroci obiskovali osnovno šolo v Kamniku. Pogumni fantje z Jeranovega - med njimi seveda naš France - so trgali hlače kar ob Kamniški Bistrici. Po plezanju po njenih vrbovih vejah so spehani pridirjali v kamniško šolo. Ob povratku je marsikatera postrv ali ščuka postala njihov plen. V času Kraljevine Jugoslavije je oče s pomočjo sinov izdelal lep kos pohištva. NaročiIa gaje vdova po nekem ljubljanskem advokatu. Pri montaži pohištva je France pomagal očetu. Vdova je bila zelo prebrisana. Da bi se cena pri plačevanju zmanjšala, je očeta, stoječega na lestvi, krepko 'požgečkala' po nogi. Takrat je oče od jeze s kladivom udaril po ogledalu, da se je razletelo. Očeje bil obsojen na dva dni zapora. V času, ko si je France že izbral svojo življenjsko družico, jo je večkrat obiskal na njenem domu. Nekega večera ga je, ko se je vračal domov po poti ob Bistrici, naenkrat vrgel po tleh zračni puh. Na srečo se mu ni nič zgodiI o. Hitro se je pobral in prisopihal domov. 327 Pred rojstno hišo na Jeranovem leta 1933: oče Franc (st.) in mati Ana Koncilja s hčerami, sinovi, snahami, vnuki in vnukinjami. France (ml.) v sredini zadnje vrste, Terezija tretja z leve. 328 Izvede I i smo, da je voj ak na straži pred smodnišnico kljub ostri prepovedi prižgal cigareto. Nastal je velik požar. Škodo si je prišel ogledat tudi kralj Aleksander Karadordevic.« Franc Koncilja, kot se ga spominja hči Anka Matičič Spomin Anke Matičič sega v čas med drugo svetovno vojno in po njej: »Mizarski mojster Franc Koncilja je bil sin Franca Koncilja in Ane, rojene Gams iz Mekinj. V družini je bi I o 11 otrok, pet dečkov in šest deklic. Ker je bil oče mizar, je razumljivo, da se tudi kateri od sinov izuči mizarskega poklica. Tako so se kar štirje odločili za ta poklic. Najmlajši sin pa je postal duhovnik - jezuit. Dve hčeri sta bili uršulinki, dve gospodinji, ena uradnica in najmlajša učiteljica. Od fantov najstarejši Franc, naš ata, je bil že na Jeranovem na domu mizarski mojster in je vodil obrt. Po poroki z Julijano, roj. Vidmar, pa se je preselil v Mekinje št. 45, na mamin dom. Tu je nada Ij'eval z obrtjo splošnega mizarstva. Delavnica je bila kar v hiši, in sicer pol hiše stanovanje, severna stran pa delavnica s tremi delovnimi mizami (ponki). Zgoraj v hiši je bila še ena soba - politirnica s prešo in dvema delovnima mizama. Včasih seje furnirano pohištvo vedno politiralo, panel plošče pa so se izdelovale doma. V atovi delavnici so se izučili mnogi dobri mizarji. Enega paje že izučenega pripeljal z Jeranovega. V družini so se rodili štirje dečki injaz. Razumljivo je bilo, da bo tudi od teh dečkov kateri postal mizar. In res najstarejši sin Janko je bil že od 13. leta v de I avnici. Ata je računal še na drugega sina Tončka, aje ta zaradi zastrupitve umrl, star komaj 15 let. Ko se je leta 1941 začela druga svetovna vojna, je nemški urad v Kamniku atu prepovedal delati za domače ljudi, ampak samo zanje. Kljub temu pa so bile izdelane mnoge omare in postelje za domačine, seveda na skrivaj. Okupator mu je za nekaj časa poslal v delavnico dva nemška vojaka pod pretvezo, da bosta izdelovala zaboje za orožje. Njuna naloga paje bila paziti, kaj se v de I avnici de I a. Kma I u potem sta mora I a dva pomočnika v nemško vojsko. Tako mu je v spodnji delavnici ostal samo en pomočnik in en vajenec, v zgornji delavnici pa en pomočnik invalid, kije politiral. To so bili zelo težki časi, ata in mama sta morala prestati ve I iko strahu in skrbi. Ko so se fantje pomočniki vračali na dopust iz vojske, so se vedno oglasili pri nas. Pozanimali so se, kakšno je stanje in se odpravili v partizane. Ker se z dopusta niso vrnili v nemško vojsko, so okupatorjevi agenti prišli k atu poizvedovat, če ve, kje so ti fantje. Seveda ni nič vedel o njih. O tem jih je tako prepričal, da so ga pustili pri miru. Dobro mije ostal v spominu dogodek, ki se je pripetil mrzlega zimskega večera leta 1944. Bi I i smo zbrani v kuhinji, ko je nekdo potrkal na vrata naše spalne sobe. Ata samo pogleda, če smo vsi za mizo, po navadi smo molili rožni venec. Ker trkanje ni ponehalo, je ata rekel: 'Vstopi, kdor koli si in pridi naprej.' Vstopil je partizan Jaka ves ozebel, premražen, prišel je iz 'gmajne'. Ker je očeta dobro poznal in tudi našo hišo, se je zaupno zatekel k nam. Slučajno je ma ma pu sti la ok no od pr to, da se soba prezrači, preden gremo spat. Tako je Jaka lahko vstopil. Ata in mama sta ga dobro oskrbela. Nekaj časa je bival na krušni peči, da si je opomogel, nato je odšel nazaj k partizanom. Seveda sta starša nam otrokom to nenavadno situacijo zaradi varnosti hotela malo prikriti, kolikor se je pač dalo - razumeli smo, Konciljeva družina leta 1945 kot da bi bili že odrasli. Po vojni pa so se vsi trije fantje partizani radi vračali k nam in bili zelo hvaležni za izkazano pomoč. Vojnaje bila tudi vzrok, daje ostalo še veliko nedokončanega dela, dogovorjenega še pred njo. Vrnili so se pomočniki in dodelavali so dela; sin Janko pa je pridno pomagal kot družinski član za - 'bohlo-nej' (zastonj). Ker je bilo mizarstvo pri Konciljevih kar dobro poznano, so prihajala nova naročila. Poznanim Kamničanom nikoli ni mogel odkloniti. Celo 'oblast'je prišla s kar precej zahtevnim naročilom (oprema za restavracijo Planinka). Pa so bile zopet težave. Dobrega po močnika so vzeli, šel je delat v smodnišnico. Ata je moral izučiti novega. Leta 1947 so se pričela dela na prošnjo patra Martina Perca pri obnovi cerkve sv. Benedikta v Stranjah. Za ata je bil to nov ve I ik izziv. Ni mogel odreči, saj je šlo za dela našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika in seveda za sosednjo stranjsko župnij o. Pa se je začelo tudi šikaniranje. V delavnici je bila vedno pozno v noč luč. Ata je dovo Ijeval pridnim pomočnikom, da so po 'šihtu' tudi za sebe kaj naredili. In tako je davčni inšpektor nekoč rekel: 'V Konciljevi delavnici se dela tudi ponoči, kadar grem mimo, gori luč. Dobro služijo in za cerkev delajo.' Temu so sledile velike obdavčitve in ata je komaj zmogel poravnavati davčne obveznosti. Ker je bil obrtnik, tudi do živilskih kart družina ni bila upraviče na. Pred praz ni ki, bo žičem ali veliko nočjo, so na dobro besedo patra Martina prinesli zdaj eden, zdaj drugi kmet iz Stranj vrečo pšenice, ki jo je potem mama dala v mlin in tako smo imeli za praznike tudi pri nas potico. Težki časi so bi I i pri KonciIjevih. Tekla so leta, prevzeta dela so se zaključevala. Atovo zdravje tudi ni bilo več najboljše. Utrujenost se je že poznala na njem. Ra- zmišljal je o zaprtju delavnice. Sin Janko se je odločil, da gre de I at v tovarno, ker doma ni imel nobene bodočnosti, de I al je samo še za davkarij o. Atu je nekaj časa v popoldanskem času še veliko pomagal - do zaprtja delavnice. Prišel je čas, ko sta skupaj delala in uresničevala želje meni, bratoma in tudi že kateremu od vnučkov (stavbno pohištvo, pohištvo). Škoda pa je, da se tako dobra delavnica ni ohranila. O tem pričaj o izdelki. Žal je temu kriv sistem tistega časa. To je bil tudi vzrok, da se atove zamisli o novi delavnici niso uresničile. Veliko letje v 'šupi' čakal velik mizarski obdelovalni stroj, a zaman. Še nekaj besed o naši mami, ki ni bila samo dobra žena, mama, ampak atu tudi v veIiko pomoč. BiIaje pravi ekonom. Ves drobni material je kar v 'cekarj u' prinašala v delavnico po atovem naročilu. Velikokrat tudi iz Ljubljane. Večje stvari, material, paje ata kupoval sam. Les je kupoval pri kmetih, ga dajal v razrez in tako je bi I o na našem vrtu vedno ve I iko lesa - desk, zloženih v 'štose' ali 'triangelne', tako so se namreč imenovali po do mače. Mi otroci pa smo se na njih in v njih vese lo igra li. Ko pa se je ata upokojil, se je ljubiteljsko začel posvečati intarzijam, izdelovanju šahovskih miz pa tudi kopij drobnih Plečnikovih stvaritev (križi, mašniški pulti, svečniki). Morda bo kdo pomislil, zakaj sem napisala te spomine. Starejši si, več časa imaš, da razmišljaš o svoji mladosti in starših. Oni so ostareli, mi otroci pa smo s svojimi družinami imeli dosti dela, tako da smo jih pozabili povprašati še o marsičem injim prisluhnili. Sedaj je prepozno. Zavedamo se, da bi jim lahko naredili v času njihovega življenja še marsikateri lep trenutek.« 329 330 Spomini frančiškana p. Francija Seničarja S Francem Konciljo je sodeloval in prijateljeval tudi p. Franci Seničar, ki ima nanj in Konci l|evo družino lepe spomine: »Gospoda Konciljo sem spoznal ob svojem prihodu v Frančiškanski samostan v Kamniku, daljnega leta 1973. Njegovi vnuki Cene, Andrej in Franci so ministrirali, vnukinja Irena pa je sodelovala pri otroškem pevskem zboru. Tako sem preko njih prišel v stik z družino, osebno z mojstrom in seveda njegovo ženo, gospo Julko. Večkrat sem, še posebno po prvem letu, ko sem ostal v Kamniku, prihajal na obisk. Kljub letom, takrat jih je štel 77, je Koncilja ostal aktiven in mož reda pri delu ali drugih stvareh. Včasih se mi je zdelo, da ima samostansko izde l an dnevni red. Presenetil me je s svoj o skrbnostjo pri še tako majhni in 'nepomembni' stvari. Zelo je pazil na zdravje. Moja prva prošnja je bila, če bi ob stebrih kora naredil lesen opaž, da bi se tisti, ki tam sedijo, ne naslanjali na mrzel kamen. Rad je sprejel 'naročilo'. Opaž še vedno služi svojemu namenu. Drugo 'naročilo' pa so bila štiri okenca v spovednicah. Stara so bila razmajana in razsušena, pa tudi mreža ni bil a več praktična. Zadevo je zelo lepo rešil in lično izdelal. Dve sta še vedno v spovednici na levi strani frančiškanske cerkve. Ob obiskih smo se veliko pogovarjali o lesu. Kako ga je poznal in imel rad. To se je videlo vsakič, ko ga je vzel v roke ali ga ogledoval. Skoraj božal ga je. In vse je shranil, ker mu je pač po izkušnji prišlo prav. Spomnim se, kako nam je svetoval v zvezi s parketom. Štiri letne čase ali vsaj čez zimo naj bo v prostoru, kjer bo položen. To njegovo izkušnjo sem dvakrat preveril: nikjer ni no be ne reže. Užival sem ob njegovem ustvarjanju intarzij in in- tarziranega pohištva (sekreterji, šahovske mizice ipd.), on pa ob ustvarjanju vsega tega. Nekoč sem ga prosil za šahovsko mizico. Naredil mi jo je. Sprem lja me in spominja nanj. Tudi križ po Plečnikovem načrtu, ki mi ga je podaril, mi je ljub spomin. Pa okvir, ki si zasluži umetniško sliko, a je v njem samo reprodukcija. Ob občudovanju in pohvalah seje vedno značilno skromno na sme hnil. Zaradi kvalitete je bil priznan in iskan mizarski mojster in tudi razumevajoč pri ceni oziroma plačilu. Tega pa niso znali vsi ceniti in so to, žal, izrabljali. Kvaliteta je bi l a pri njem pred ceno. Naročil mu ni zmanjka l o. Rad je ustregel. Bil je ve l ik garač in poštenjak. Roki so mu bili sveti! Danes se vse to sliši kot prav ljica ali sanje. Osebno je bil ze l o skromen, kar se je odraža l o na vsem. Predvsem pa na njegovem vedenju in odnosu do ljudi. Spoznal sem ga že v njegovem tretjem življenjskem obdobju, vendar mislim, da tudi v preteklih dveh ni bil drugačen. Bradica, ki si jo je pustil, ga je delala umetniškega. Pristajala mu je. Poklic je jemal kot poslanstvo. Vse, kar je dal iz rok, je odražalo del njega samega. Zlepa ni bil zadovoljen z izdelanim. Hotel je najboljšo kvaliteto, ki pa se doseže res s takim pojmovanjem poklica in dela. Niko l i se ni hva l il s svoj im de l om. De l o in de l a so hvalila njega in ga še vedno! Rad pa je o njem pripovedoval. Pogovori z njim v delavnici ali v kuhinji za mizo so bili vedno zanimivi. Tudi o takratnem dogajanju v družbi. To je bil čas rdeče 'za beton i ran osti'. Spomnim se pogovora o takratnem jugoslovanskem dolgu. 'Ampak to bo treba vrniti,' je zmajeval z glavo in skomigal z rameni. Nikoli ni bilo čutiti zagrenjenosti zaradi neprijetnosti, ki mu jih je povzročila država ali občina glede ob- P. Franci Seničar je bil iniciator in prenašalec »Apostolskega blagoslova«, dokumenta papeža Janeza Pavla II., mizarju Francu in njegovi ženi Julijani ob njunem visokem življenjskem jubileju. davčitve in podobnih posegov. Lahko si mislimo, daje bil še bolj pod drobnogledom zaradi svojega dela za cerkve. Ko je o tem pripovedoval, pa ne velikokrat, se je to slišalo zgolj kot informacija o preteklosti. Mojster Franc Koncilja ni samo izdeloval pohištva, uresničeval načrtov, onje ustvarjal! Bilje umetnik; poklicu mizarja obrtnika je dodal vrednost umetnosti. Živel je z vsem, kar je naredil, ustvarj al. V vsem sta se čutili njegova visoka strokovnost in človeška toplina. Škoda, da so taki ljudje redki ali pa počasi in nepreklicno odhajajo. Njihova dela pa ostajajo kot spomin nanje.« Plečnikov mizar iz Mekinj - spomini sina Jerneja Koncilja Že dve desetletji je minilo od smrti mojega očeta, mojstra mizarja, učitelja mizarskih veščin mnogih generacij mizarjev v kamniški občini. Njegova mizarska delavnica, imenovana Splošno mizarstvo, je bila majhna, skromna, iz nje pa so prihajala velika, kvalitetna in daleč naokrog cenjena dela. V njegov spomin je Tone Stele napisal takole: »V tej skromni delavnici je prišla do izraza vsa njegova mojstrska sposobnost. V svojem delu je bil pravi umetnik. Iz njegovih rok ni prišel slab izdelek. V vsakega je vložil vse svoj e znanje in vso svoj o dušo. Da je bil res vrhunski mojster mizar, je vsekakor dokaz odločitev prof. arh. Plečnika, da ga je imel za svoj ega mizarj a, kar dokazujejo številna dela pri Plečnikovih stvaritvah. Bil je nedvomno eden najboljših obrtnih mojstrov v naši občini in eden tistih številnih kamniških obrtnikov, ki so v preteklosti dajali Kamniku svoj pečat in ugled.« Da ne bi šlo v pozabo, smo v družini Koncilja začeli arhivirati načrte, pisma in vse, kar še spominja na njegovo delo in življenje. Mene, najmlajšega sina, je gnala radovednost o vseh še nerazkritih trenutkih njegovega življenja in dela, s posebnim poudarkom na prijateljevanje z našim največjim arhitektom Jožetom Plečnikom in delih, ki so nastala v njegovi mizarski delavnici. Naj začnem s časom, ko je ata (tako smo ga vsi v družini klicali) začel z mizarstvom - njegovo veliko ljubeznijo. Leta 1913 je z odličnim uspehom končal šolanje za mizarskega pomočnika. Sprva je delal pri očetu na Jeranovem kot najstarejši sin. Po pripovedovanju njegovih sester (Rezke, Pavline, Minke) in brata Janka je oče računal, da bo on prevzel vodenje obrti. Kako in zakaj je to prepustil mlajšemu bratu Vinku in se odločil za samostojno obrt, ni povsem jasno. Temu je verjetno botrovala njegova odločitev, da postane povsem samostojen obrtnik, in pa želja njegove - ljubezni - Julijane Vidmar. Ta je podedovala hišo v spodnjih Mekinjah št. 45. Poročila sta se leta 1929. Ustvaril si je nov dom, v katerem si je po svojih zamislih uredil mizarsko delavnico. S pomočjo staršev in s svojo veliko voljo in pridnostjo jo je uredil kar v hiši, in sicer pol hiše za življenje, pol za delo. Enega pomočnika je pripeljal s seboj z Jeranovega (Dolenčev Janez). Za vajence tudi ni imel problemov, saj je bilo za mizarski poklic veliko zanimanje. Sledila so naročila in s kvalitetnimi izdelki se je širil dober glas. Ker ročno de l o ni bil o povsem dovolj, je kupil majhen električni kombinirani mizar- Obrtni list ski stroj (ta ima danes muzejsko vrednost) in vel iko ročno prešo, ki je bila potrebna za izdelovanje kvalitetnih panelnih plošč in za furniranje. Izdelovalo seje pohištvo iz masivnega ali pa iz furniranega lesa, vse po željah kupcev. Kuhinje so bile večinoma iz masivnega smrekovega lesa v naravni barvi, pa tudi z barvnim premazom. Spalnice in jedilnice pa so bile po večini iz furniranega lesa z mat ali visoko sijajno šelak polituro. Stranke so izbirale vrste in oblike pohištva iz katalogov, ki jih je dobival iz Avstrij e. Če pa so bile že Ije po bolj zahtevnih izdelkih - stil bidermajer ali z vgrajenimi intarzijami - je sprejel tudi takšna naročila. Seveda je to zahtevalo veliko več truda, tehnike, umetniških veščin in spretnosti. 30. maj a 1928 si je uradno pridobil obrt. Začel je razmišljati tudi o družini. Leta 1930 se je rodil prvi sin Janko in v naslednjih letih se je družina povečevala. Drugi sin Tonček (1931), tretji sin Franci (1933) - ime je dobil po atu in dedku -, potem pa hčerka Anka (1935) - ime ima po babici -, nazadnje sem se že do kaj števil ni dru ži ni pri dru žil tu di jaz (1939). V ča sih stare Jugoslavije ni bilo lahko preživljati tako številne družine, ob tem pa še uspešno voditi obrt. Toda on je to zmogel in znal. Uresničeval je želje številnih Kamni-čanov in okol ičanov po izdelkih iz njegove delavnice. Ob tem pa je moral poplačati še dedne zahteve maminih sester in sorodnikov. Ko danes gledam na ta težki čas, lahko rečem, da je bil pravi »čarovnik«, da je vse to zmogel. »Z božjo pomočjo se da marsikaj narediti,« je bil njegov moto. 331 332 Prišli pa so še težji časi: okupacija leta 1941. O tem več piše hči Anka v svoj ih spominih. Nesrečna smrt sina Tončka leta 1946je vse v družini zelo prizadela. Toda z močno voljo in krščansko vero je pokončno kljuboval nastali situaciji. »Delo krepi,« je dejal in delal, de lal. Teh let po drugi svetovni vojni in nada lje se že kar dobro spominjam. Osredotočil se bom na dela in njegovo življenje v času nove Jugoslavije. Takoj po osvoboditvi je moral izdelovati naročila, prevzeta pred 2. svetovno vojno in v času okupacije. Začetki so bili obetavni; kasneje pa so se pričele težave, ki so prizadele obrtnike »tistega časa«. Vendar ni obupal, še naprejje uspešno vodil mizarsko obrt. Država je naročila opremo za restavracijo Planinka po načrtih arh. Kregarja. Zanimivo, da je arhitekt predvidel, da se oprema za gostinske sobe izvede v masivnem hrastovem lesu (brezbarvni naravni premaz, še l ak po l itura), in to za tri sobe (bunker, lovska soba in točilnica). Ena soba pa je bil a izde l ana z oblogo iz naravnega češnjevega lesa (premaz šelak politura). V tem času so v delavnici delali štirje pomočniki in dva vajenca. Pa je prišel čas, ko se je v delavnici začelo izdelovati po zamislih arh. Jožeta Plečnika. »Krivec«, da seje ata srečal s tako uglednim arhitektom, je prav gotovo pater Martin Perc. Sprva je ata pristal na dela za cerkev sv. Benedikta v Stranjah, a ni ostalo pri tem. Pri delih za stranjsko cerkev so sledile pohvale in priznanja arh. Plečnika, njegovih asistentov (arh. Bitenc) in kritikov dela in naročnika. Tako ata ni mogel odreči nadaljnjih naročil po načrtih arh. Plečnika. Sledila so dela: - krstilnica v cerkvi sv. Jurija v Nevljah, obloge sten, table iz masivnega hrastovega lesa (premaz šelak politura); - oprema za Božji grob frančiškanske cerkve sv. Jakoba v Kamniku (naravni hrast, politiran); - obloge krstilnice v cerkvi Marije Brezmadežne na Šutni v Kamniku (naravni hrast) in podstavek za sliko Brezjanske Marije (politirani oreh); - stranska dvojna vhodna vrata v cerkvi sv. Ane v Tu-njicah (naravni hrast, politiran); - spovednici za cerkev sv. Antona v Beogradu. Glede na velikost in veliko struženih delov zelo zahtevna izdelava iz hrastovega lesa (šelak politura); - škofovi sedeži in tron v sto l nici v Ljub ljani. Vsi elementi so bi l i izde l ani iz naravnega orehovega lesa (šelak politura - visoki sijaj); - sledila so različna dela: svečniki, mašni pulti, križi iz orehovega lesa za cerkve po Sloveniji in svetu; - dnevna soba za družino svečarja Janka Steleta iz Kamnika iz orehovega lesa (šelak politura). Lestenec za to sobo (posebno zahtevna izdelava) je bil dokončan šele leta 1963 - po arhitektovi smrti. To so bile stvaritve, ki so ponesle spoštovanje do njegovega dela daleč naokrog. Ob neki pri li kije dobil priznanje »Plečnikov mizar« od samega arhitekta. Da je bil njun odnos nekaj posebnega, pričajo še ohranjena pisma. Pater Martin in arh. Plečnik v pogovoru v stranjski cerkvi pred novimi dopolnitvami del leta 1948. Pater Martin Perc je zaslužen, da je arh. Jože Plečnik začel projektirati čudovite zamisli v kamniških cerkvah. Pogled na oltar v stranjski cerkvi Plečnikova pisma 22. sept. 1955 Začel bom z zadnjim pismom, ki ga je prejel naš ata od prof. Plečnika. Govorilo se je, da se Plečnik ni rad izpostavljal fotografom. To prav gotovo drži. Da pa je napisal že Ije in pozdrave 22. sept. 1955 kar na svojo fotografijo, je gotovo imelo svoj namen. Ne znam si povsem razložiti, sklepam, daje čutil poseben in spoštljiv odnos. Morda ga je s tem hotel prepričati, da bi sprejel še eno zelo zahtevno delo za uršulinsko cerkev v Ljubljani. Žal tega dela ni mogel sprejeti. Vzrok je bila bolezen, a tudi težka situacija za obrt v tistem času. Arhitekt Jože Plečnik 7. okt. 1948 To je prvo pismo, ki ga je poslal prof. Plečnik mizarju Francu Koncilju. Kako prisrčen nagovor in še bolj prisrčen pozdrav! 333 334 23. dec. 1948 Še l e na začetku poznanstva, pa tako lep božični poz drav! 12. apr. 1949 Primer komunikacije med prijateljema, ki si zaupata. 7. jul. 1949 Pismo prof. Plečnika, ki ima dalum 7. jul ij 1949, je ponudba za cerkev sv. Antona v Beogradu. Zanimivo, na kakšen papirje napisano. Še posebno zanimiv je zadnji odstavek, ki razkriva vso vel ičino arhitekta. Plečnik »genij« se spusti v pogovor s preprostim mizarjem. Zapiše: »Takole, vidite, sem spet na suhem in čakam pokorno na priliko razjasnitve, da porinem čolnič spet v vodo. Z najlepšim pozdravom Plečnik.« jpatob:'!'? jf/fat .i-i J/r/KvssrV^'-fek M J/, v/ UM//?JJKJ r^elfuZ- ilfjf. p&ffjf/ -f\'-.'[■■ s'J/fJ&L dtf f£ rftftecrr/JiL_-J '^ji/f? F9 t^paAž/t/FrAf^S&ž/riffr - ' Pčtff/Jfo ff 'j/ršf&KJ it£'-ffčm$f dfffrfi&i&T— ' J*. p - — - ' . jefr/i/ C -m 21. jul. 1949 V tem pismu prof. Plečnik posreduje v prepisu del pisma g. Žilica iz Beograda. Zanimivo je naslavljanje s »Spoštovani in dragi g. Koncilja!« In pa na koncu: »Lepo vas pozdravlja udani Plečnik«. Iztega se vidi spoštljiv in zares prij ateljski odnos med dvema človekoma, še posebej to, kako je arhitekt znal upoštevati tudi zamisli in izkušnje našega ata: »Če ne bo ugajal, poskrbim rad drugo rešitev.« 22. dec. 1949 Pismo je voščilo. Atu je bilo najdragocenejše. S tako lepim besedilom zaželeti praznike mizarju iz Mekinj, je nekaj neverjetnega. 9. jan. 1951 V tem pismu arh. Plečnik zopet posreduje želje g. Žilica iz Beograda za dovršitev dela. Zelo zanimiv je naslov na modri kuverti: »Blagodobri g. Fr. Koncilja«. Na koncu pa spoštljiv zaključek: »v vdanosti Plečnik«. 20. sept. 1951 To pismo je prošnja za novo delo - križ, ki je bil namenjen za Južno Ameriko. Zanimivo, s kakšno ponižnostjo si dovoli prositi. Piše: »Ne zamerite mi nadlego! Vaš Plečnik«. 20. sept. 1951 Ker je Plečnik pozabil ali pa ni bil prepričan, če bo ata razumel njegov načrt,je še isti dan odposlal novo pismo. Zanimivje pozdravni stavek: »Ponovno prisrčen pozdrav in vse dobro - Plečnik«. 335 336 5. jan. 1953 Zelo prisrčno voščilo, v katerem se čuti Plečnikova globoka vera. Zanimiva je zahvala na koncu: »Hvala Vam za Vaše ljubo mi voščilo!« J ^ / mft čstpč /Jim/k ! t i V < .' /j x , * /i P^ij/ -W0tMi>(t. i!'i Titi WfTa'Uhft'M!i- ?Mf%\l\\Jtbii-Biličltpf t&LftiivitŠrZ B/ %i pzmei in !'fc '¡kjz .4) " S-. ! J s t iltfllft iiff! i Jf M » 13. okt. 1953 Eno zadnjih pisem prof. Plečnika pred dokončanjem del za cerkev sv. Antona v Beogradu. 10. jun. 1953 To pismo je preseglo povsem oseben odnos dveh prijateljev. Prof. arh. Plečnikje v uradnem pismu, kije bilo namenjeno nekomu tretjemu, potrdil prepričanje o mizarju mojstru in veliko spoštovanje do njegovega dela. Pismo je ata hranil, da ni prišlo v roke vsakomur. Šele po smrti sem ga našel in pokazal prijatelju. Svojo hva I o je Plečnik izrazil z »velikehvale vrednim mojstrstvom«. Zanimiva pa je izvirna kuverta, ki jo je arhitekt kar sam izdelal in zalepil z mizarskim lepilnim trakom. 22. sept. 1953 V tem pismu Plečnik spet posreduje za dokončanje de I a (po vsej verj etnosti za g. Žilica). Kot se spominjam, je bi I a že Ija izpolnjena. Ker je ata v tem letu preboleval rano (ulkus) na dvanajsterniku in je to prišlo arhitektu na ušesa, mu v tem pismu napiše spodbudno željo: »Baje marodirate - zato mi je težko nadlegovati. Radi Vas imamo vsi - naj Vas Gospod Bog obvari z veselo mislijo in vsem zdravjem.« 'eij&hrat tnifa/i. frji/^¡¿i^f. / ¿S . V M ^ ' & --sir-- %« mmcnni fr. Upa ^¿¡ijfii. bp tr ie/s tarfis« C,/^ iotihiierr*. __^ J^tnJr-i, Zanimivo pa je tudi, da mu na koncu pisma opiše, kaj si misli o nesrečnem naključju pri gradnji obokov na stavbi na kamniškem glavnem trgu: »Kamničani so lepo zabokali 3. delno lopo potem en sam del naphali z betonom. To je kakor v svetem zakonskem stanu -če je samo ena parta obtežena se baraka rada podre. Prisrčno Vas pozdravlja v vdanosti Plečnik.« 28. dec. 1954 Pismo prof. Plečnika mizarju Koncilju - božične želje in urgenca za dokončanje del za Beograd. Napisano je na razglednico krstilnice v Mengšu. Pisava kaže, da se je prof. Plečniku roka že malo tresla. Zanimivo je tudi, da je naš ata prij ate Ijeval s Plečnikovo nečakinjo. Ona gaje obiskala, kar priča tudi njeno prisrčno pismo iz leta 1983; veliko let po smrti arhitekta. Ata ji je izdelal neki »element« v spomin na arhitekta. In ko ga je prišla iskat, mu je prinesla v dar majhen čipkast prtiček z vtisnjeno silhueto Plečnika (ohranjeno). 337 V arhivu sta ohranjeni tudi dve zelo dragoceni pismi takratnega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Nanašata se na izdelavo škofovega trona v ljubljanski stolnici, delo arhitekta Plečnika. Pismo je datirano s 7. avgustom 1951, naslovljeno pa na g. Martina Perca s priloženo sliko nadškofa. Zanimivo, kako nadškof v pismu opisuje, da je načrt škofovskega trona »velika ljubezen mojstra Plečnika«. O mizarju, pa: »Veliko bi pri tem sodeloval Vaš priznani mojster Koncilja. Izkazal se je že in uživa ve l iko zaupanja. Menim, da bo rad tudi stolnici posvetil svoje veliko znanje in spretnosti. G. Koncilju in Vam pozdrav in blagoslov Vaš +Anton.« Ljubljana,dna 7. avgusta 1951. Gospod [iartd.n! Prihajam dD Vaa a prošiljo za posredovanje. V 1 i stolnjcd. "'» ni ni ', X'! bi 2 A snovmi jiaS veliil ticjste: Plečnik ali njegov?! žola+Fa bi Te a 'A"J tega moia 'ti njegova talem te izrabili»Spodobi se tudi, da je prva cerkev v SkoTiJA obdarjena tudi a kakšno posebnostjo. Po veliker. in prijaznem prlzadevanju arb.Eitenca ta dni dobili Krasen načrt ia o( ' škofovski tron v stolnici,ki je ?.e posti al veliia ljubezen cnojatra Pl45alb 1. Lo Je £e odobreno in aeld.no, bi bilo vaaj Jo Velike noiSi 10"; končano.£o re^iekAJ 1cpFFE in d zredneifu Jasno, fla Jjnevateljem pustimo vso d.zvedbo . rnzvaud, bodo vsi, ki morijo in morajo aodsln^Lti.Veliko ti pri tem sodeloval prignani mojster Koneild.Ja. Ji-kacsl se Je Se d.n uiiva vallko v.u . p-.nja. Henloi + da bo rad tudi stolnici posvetil svojo veliko aoaoj* In spretnost d..Vem paTda Je zelo saposlen.zato lepo prosim Vas, gospod Mart lli, i» ro a d te ga v mojem/ imenu osebno* da naklonjenosti ne oare&e, Oslasd.l ae bo pri nJem najbrž ff.arhitekt E*tenorpa se ho Vse potrebno z njim zaienil,Hakupiti bo moral pač takoj potrebni le«,D^nar za nakup dobi vedno takoj Drl upravitelju stolnice,g. Venceslsvu Suoju.Kar pcSilti naj "z nakupom. Vr£ Vam lahko pove ff-arlusltanc Tki mende prid* v nedeljo Marijo Sneano počastit na Veliko planino. G.KonoilJu in Vam: Pozdrav in blagoslovi Ker je bil rok za izde l avo tega de l a ze l o kratek (8 mesecev), je bil ata pred velikim izzivom. Pravočasno na bavi ti kva li teten ore hov les, načr tovati in iz de la ti tako zahtevno delo v tako kratkem času, seje zdelo skoraj nemogoče. A uspelo mu je! Koliko neprespanih noči in živcev je bilo potrebnih, se ne ve. Pismo g. nadškofa z 11. januarja 1952, naslovljeno na našega ata, dokazuj e, da je šlo za ve l iko de l o. Prošnja nadškofa, da se de l o dokonča do ve l ike noči, da bi sam prišel okoli svečnice pogledat, kako delo napreduje, to dokazuje. Ata je vložil vse moči v dokončanje tega dela že zaradi nadškofovega voščila na koncu pisma in priložene fotografije. Takole zapiše: »Z željo, da se vam monumentalno delo lepo posreči, se priporočam in pozdravljam +Anton Vovk nasl. škof.« Ker je v času izdelave škofovega trona potekalo snemanje filma o prof. Plečniku (Triglav film), so našega ata naprosili, da bi pred dobavo tega dela en insert posneli tudi v njegovi delavnici. Pristalje na to. Z vso mogočo mehanizacijo so okupirali našo hišo (tračnice za prevoz kamer, reflektorji in vse, kar je bilo potrebno za filmanje). Snemanje je bilo opravljeno. LiutilJiiM. dn£ 11. ,l5uu»r^8 K52. ■ic^tod koncilja! Vallio ni.iL .le dc tega, de» bi bil tron v nbEi stolnici ¿ottiva ureJeD do Velike noči. Vesti pn, ¿mate ter glavno delo iri asvi-Bitvi VI. Vfcfl ttiiv vliul^c rfa hi s- ^elo _itq£ucki :t..„8 .1. ¿11 bi 1 ¡riti itc-rda okoli v«r.ic.i* ■■]::: pogledat , ktk.o tole nairedv^e? ubiestite m o teo tar jo 5. I - r*'. rtu* E želJoT -i. ee Ve® raoniiaientaloo aelo lefo posnfl, ae fifijiijiOitiBi fflsiiiavljeini A. p Da je končal še zadnje delo za cerkev sv. Antona v Beogradu, pa priča pismo župnika Edmunda Žilica s 6. oktobra 1953. Koliko mu je bilo do tega, da Plečnikovo delo dokonča prav on, se vidi v tem pismu. Že naslavljanje je zanimivo. Takole piše: »Vrlo štova-ni i dragi majstore! /.../ Nadam se i uvjeren sam, da Vaš novi objekt za našu crkvu nece nimalo zaostajati po svojoj kvaliteti za onim vec prije dogotovljenim. Ona veca ispovjedaonica, koju ste izradili prije dvije godine, čini veoma lijep utisak na sve posjetioce crkve. /.../ Pozdravite sve Vaše u kucima Vas osobito pozdravlja: Ed mund Žilic.« lina»HTatiCKi iJiPS.Hr um ihte PHDOvniaskou - atnenu i. ¿1 Oktulir« 1953 ll K-. 6 o i. s, | s 2 I? SI B> = SjE Vrlo ¿tiJTcuii 3oqpodLn Jraaa Konoilja K tolarski aajotOi- ¡LJUiJ& .t .Mekinje +5 Vrlo Stavoni 1 BHj-j9ti>r« 1 Primi© >iaa VaSu oij.ofertu od tu ttvim potreb- ni» objsS»jsnJ ima.Hvala Vaa na Dfcrti^fc&Ji Je Sa&vim umjerena,ako aa ujsmii u Otusir Bkupoda jBtttorlJfcl® 1 kvaliteta Va.Be iExad.o.Jiu.dais «e i 'UVjbjriiii nam, da Vai novi objekt a» na&u Orkru ihhSo niaiiilo aao^t»= jati po STOJOJ kTalitati «nlni »ii prid® doa;ots>TiJimiauOftii prije Avijo «oaiim, ftjui tuoid» lij -jp utišale na dt« orkrs.-i ato bude eutia) okuvje pijtietmo, to ne— do :anoKa poT«iiftt;l ai jonu, bar« no onu drii^n oirru:8?. ooo tiniiuin. Pri fivai™ stoga VaiSu of «rtu. trs v* j na 1 datm. dojcotorl jo« njA lapaTjA4«onio«ji9r ilrulcčij* Vi ne snežite,praniia ai fconan fabru* aro. iEjil mla. ilouta daloJc. Čini ui :iu,Jn Vi sinom, jsofiote kroi 5 dJ«= puno toaa u6in.lii.^ZnJ#4rao «s 1b£hJVJ»JLaonlooin i onia «-¿itimA. a«, uiiaa na hor^ijsvolito mi,moli« 7aa,i*raditi dofi jedna kamilicIr&nei vrstBjfcOja manj len Ju d ST^tiStu orkvs. Prof, Pl*finik izrjuUt Vam ib nakolilcc dana fi^rt ta trats i doa-taviti Vu g^,,A>,v buA-ite uaksro iSli u Ljubi j ujm, DO^tiU Bnm H popadna uAT^^tit i dO s» frofesora i pa* diiSl + To molut« «Ctniti i anljeljam, ■Sinod osa Vam poslao pa p.UariJiuiu ValsnOokUjProiiornoT trg aJcont^ij« u vioini oil Jo.aoo .Xtj|.fliflr ci*aj Sna nianni Tlb« iiUMCi, Javit uakoro koliko otajatl la nova vrata pa ¿hi Vojb tiula poalati drujsv rat« bd laradij sv-tgn naruiiflnOea»UltlJ-ufiita,daJ4ieFu VaB r«dni pro«raa d kanca i ta nova vrata.Koaojta al u kijjH« slu&aju,oal_m balaat prakaritAlt i tftrain israda,-saojtia ,4A bud« kaO prijoiod. 1949 do kaaa« 1951 • »Udit-»ijno 1 Jjb Vaa,oTaJ put SH^VIIS taini. Jukon.t fcilju.kijju V a» poaloo, poiir ;zii to ^ Liu^lJirfjl ili Vi ili natise -od Važiajill p+««rtln. ¡cogA,iMJll)ii,p«t*lika x*d«ka ± ali*Tj*rtl. iaanira »i* j t* s*ltdB*Sfci i n*aoi*H*B"iu ispada,KIj srni t>*S ni« ?u ta i«*l» l»a iar*ditl,:*aE*_aia 7ta sf^J-' ilicdiHU £ t,d.,ill aa na d*pis±TBlI fi»'SwBlJlatw» t TriT»rl*B« »Tajaj *TrsJ Tik djal* al fcplva it* srd t* a». B»jit»rt;«j Israil^-mr;® Bffl* kratil 1» lp*k «t» d»Tx3*:n* n* ~ -—----„--- _ , - . D* st* trii* ta atpr*Tiu,biiB M r;j**«j«ta* «i n*&ta «fa-ns* « ? lagali j* BtBt* FUTS B«B«^m prta* pEilltaaa ±11 Mprilifcaiin! i 'a& p*-»iaik s* j* aadrfta» dulj*.Jar j« trrtal* napram] n*ri y+±Lna u ^ljalTi »iS« n tf* !jaJ*i"tsn* isptTjmiuiilc. i MBPtFi p* -i racali s jailnia «taasadia x-.1 stara» t t« i« nakae SaTlataT*» -I»a nladte 7r*»CTJL, radi Sirmira* »MH» do BBTBg »Bd« 1 nam.* j* eV tTit £SSfc»<®i_tlt »li« t« a*l*Kfu Vjbdiaa sad* paH •braBuajJar J» "ta" sadi ni radtt., VmiiM p,lH« m& U juaa 1949 i »A ? a-nguat* 19+9 TI st« dlll oij«am p«rlk eb 7*■ tn-fti* fr«k» dalaraloa. flts kad Tu bia 1 aufilMtu urada* saa 7« llin* 24 tlrtfa dinar* na r*5ua nanj fina** djala.fi ?t. al taj prlPita* prtTSdili, Irlja 4 a «'"ls 1.5* t.B***alira pasla« J «n "aii 1* Xl*WiB ai raiun. -Danas ?m 3*3 paSt« W**st*lih 3& tisuifc t*lca,da J* ti- iBBll »<1. sveta ad 7» tiBlKSa,.-'i1!'a3Sr*T* aabalaS» 1 pakaTaiJ *.T:r*Tai a 1 saataS«, mnlltB Bi JUTltl na »p.oifitucij« £Sa ¿U T«'l ti nait*J*ti irt>r**,iika n» adaali,pa;L*Iritl sada p*fls£rlti baraa »Ij raOuu 1 S Mihallu,* 11*tM nnaraa praTarbatl -it* pr*Mtf* BB crtri 1 papJ*Tltl ill.Vft IU »i» tak* tstr*Sl*.Da ja "bai« pr*ll» jaaani 1?5* bi* Tli pasa« -ctnn .il» Dih daTih» iapla-Ha i ¿a* -InAEl praTM srijls ^ia.nt.»j«= nliaa i lnwi radaalljad »italjla ra4*Tin* v OirlfTi i uj «kri.AH da rBl »IMiMl n» idHM^iill stTarliJ* T« na kraju }»fi J*in«a *-laj*B ertanajij» aaji mapa^Mlidn* i «jataraM i>r*i*«a.an. pasla i mad» ;<„, ■a,neadat»Ti#t ,raati ti £ i* j«,«A« Hag la.*p«t ]•» StaSt BarpKiti kad P»sta j* sad* «nJia hraatarini tart -bb? OSalmjti» tTB?ik*Tiiii i raihm aa aabaliiin i ?ikoti_ij»5?r*T«« i lumtlr ui.li r n trn slaraii ratu narca ftalj.av £*5tMu j*T VaS ]>*aaiBilt al.]» htjaa.la prauiui* eain*™ r-afita -s* t*tit«ratl s , iadn^ ea.da Ž »ta J jrl *r s*l« nalrEarLa«!! rftSroiia hj.ti irl* najtrwl frafl iti Sta bili £ eadim* pel «draitiTaajn oljina s* x±x »atarljal i laiti-j oljtlss pMl«. F*KlraTlta ir^ain* st* TaSa u inv?! i aoradalt« m radlsalol, a BaraSlt* pndr^lja^Š«*£t* B»ilSaa blagdan« 1 &*11 ar*t*™ i BiP- nu Baru cadinu 195? aiacl ■ Mupnik grardlJan Pi smo, po sla no po iz de lavi pr vega de la spovednic, je datirano z 20. decembrom 1951. Zanimivo, kako naročnik g. Žilic ocenjuje delo in kvaliteto izdelave. Takole zapiše: »Vaše djelo imponira svojom solidnošcu i preciznošcu izrade. Nije mi krivo što sam baš kod Vas to djelo dao izraditi, nego sam Vam zahvalan na maj-storskoj izradi.« To so pisni dokazi o sodelovanju našega očeta s prof. Plečnikom, o njunem prijateljskem odnosu in pri-jaIeljskem odnosu z vsemi, za kaIere je de I al Franc Konci Ija, in o tem, da je bi I a »mizarska de I avnica« v Mekinjah spoštovana. Zahvala, da so bila dela kvalitetna in cenjena, pa gre tudi vsem pridnim in dobrim mizarjem, ki so se izučili in delali v tej delavnici. 339 740 Jože Berlec1 Vrhpolje 179, Kamnik joze.berlec@kks-kamnik.si Marija - Ana Mrčela Prispevek je posvečen spominu Marije - Ane Mrčela, slavistke, odlične učiteljice slovenskega jezika in pedagoginje, kije opravljala svoje delo z izredno energijo, inovativnostjo, suverenostjo, sočutjem in humanostjo. Večji del svojega delovnega časa je poučevala v ZUIM-u in na Osnovni šoli Toma Brejca. Številne generacije je izobraževala in vzgajala v spoštovanju in zavezanosti slovenstvu. Za knjigo spominov Čas počasi briše, ki jo je izdalo društvo Demos na Kamniškem, je popisala trpljenje ob smrti brata v času vojne. Ključne besede: Marija-Ana Mrčela, slavistka, pedagoginja, publicistka This article is dedicated to the memory of the Slavicist Marija - Ana Mrčela, a great teacher of Slovene language and a pedagogue who was doing her job with exceptional energy, innovation, outstandingness, compassion, and humanity. Most of her years of service she worked at the Training Institute for Disabled Youth (ZUIM) and later at the Tomo Brejc Primary School, Kamnik. She was educating and raising many generations in respect and commitment to Slovene language and nationality. The society Demos published the book of memories Čas počasi briše (The Time slowly wipes) where Mrs Mrčela described the suffering when her brother died in the WWII. Key words: Marija - Ana Mrčela, Slavicist, pedagogue, publicist Marija - Ana Mrčela 3. 9. 2014 se je od nas poslovi I a Marij ana Mrčela (kot smo jo vsi klicali), prijateljica, slavistka, pedagoginja in zelo zavedna Slovenka. Marijana je bila do zadnjega trenutka življenja pri polni zavesti, skrbna do vseh okoli sebe, prijazna in prijetna. Žal njeno te I o te bitke z boleznijo ni zmoglo. V zadnjih trenutkih njenega bogatega živ Ijenja, ki se je zaključilo v bolnici na Golniku, se je prav prisrčno in v spokojnem miru poslovila od vseh bližnjih. Vedela je, da odhaja. Marijana je bila rojena 27. 6. 1935 na kmetiji v Že-jah. V družini je bi I o pet otrok in vsi so pozna I i trdo kmečko delo. Tudi krutost druge svetovne vojne so zelo občuti I i - žrtev je postal njen edini brat. Prav trdo de I o na kmeIij i ji je vli I o dovolj fizične moči, ki jo je potrebovala za redno pot v šo I o - s kolesom do Jarš, potem pa z vlakom do Ljub Ijane. Ker je bi I a ze I o nadarjena, ji šola ni nikoli pomenila napora, saj je znanje srka I a v vsej globini in tudi širini. Vse to znanje je s pridom uporabila pri svojem delu z zahtevnimi gojenci v ZUIM-u (danes CIRIUS). Z vsem svojim intelektom, energijo, inovativnostjo, suverenostjo, sočutjem in humanostjo je uspela mnoga mlada življenja z roba malodušja duhovno dvigniti k samozavesti in razvijanju umskih zmogljivosti v smislu enkratnosti vsakega človeškega bitja. Kljub skoraj individualnemu delu z gojenci v ZUIM-u je našla čas tudi za aktivno delo v amaterskem gledali šču v Kamniku. 1 Univerzitetni inženir strojništva. Njen kritični um je znal gledati glob Ije in dlje, njen estetski čut se je hranil z najbofšim duhovnim bogastvom človeštva, s tistim presežkom, nadčasnim in nadideo I oškim. To so ji da I e knjige, ki so bi I e njene učiteljice. Marijana je po štiriindvajsetih letih težkega in napornega dela, vendar pa tudi dela, ki jo je osrečevalo in duševno bogatilo v ZUIM-u, odšla poučevat za eno leto na osnovno šolo v Dobu pri Domžalah, potem pa je vse do upokojitve poučevala v Osnovni šoli Toma Brejca. Tu je svoje delo izjemnega pedagoga, dobre organizatorke in prijetne svetovalke nadaljevala in ga prelivala v izobrazbo in vzgojo številnih generacij v spoštovanju in zavezanosti slovenstvu. Prav zaradi svojega globokega čuta za slovenstvo je bila Marijana tudi članica društva DEMOS na Kamniškem. S svojim delom je želela poudariti pomen vrednot, ki smo jih Slovenci pridobili z osamosvojitvijo. Zelo sojo bolele krivice in zato je tudi aktivno pomagala in soustvarjala knjigo Čas počasi briše, v kateri je popisala tudi trpljenje in tragedijo ob smrti svojega brata v vojnem obdobju. Svoj zadnji prispevek za objavo pa je pripravila že v težkem stadiju svoje bolezni. Z Marijano smo se člani društva zadnjič srečali na blagoslovu Parka spomina in opomina na Kopiščih. Marijana se je leta 1959 poročila z Mirkom - skupaj sta prežive I a 56 let polnega in srečnega zakonskega življenja. Čeprav jima življenje sploh ni bilo postlano z rožicami, sta se zelo rada in z veseljem spominjala minulih let - vsega lepega, prijetnega, pa tudi manj 341 prijetnega in težkega. Vsekakor se je njuno življenje izjemno polepšalo, ko sta se rodila Miranda in Marino. Z vso pozornostjo in zavzetostjo sta spremljala in usmerjala njun razvoj. Vsak od otrok je našel poklic, ki mu je pri srcu, ga duševno bogati in osvobaja, oba sta si ustvarila prijetni družini. Neizmerno veselje in ponos za Marijano in Mirka so njuni vnučki - o njih nikoli ne zmanjka lepih besed, radosti in veselja. Draga Marijana, Tvoje slovo je bilo pokončno, vdano, spravljeno z življenjem in svetom. Zaspala si v miru tako, kot umira pravični. Vedela si, kdaj prihaja Tvoj čas, kdaj prihaja tisti zadnji, neizogibni trenutek, ko bo Tvoja duša odšla v večnost. Iz nje nam bo vedno sijala Tvoja prečiščena podoba in Tvoja človeška enkratnost, ki nas je resnično bogatila. Hvala Ti, draga Marijana, za vse ure naklonjenosti in druženja; hvala Ti za Tvoj življenjski prispevek k dobremu, vrednemu in plemenitemu. Zaradi Tebe je svet lepši in boljši. Hvala Ti za ves pedagoški eros, s katerim si izobrazila in vzgajala številne generacije mladih v spoštovanju in zavezanosti slovenstvu. 342 Primož Mrvar1 Cvibelj 3, Žužemberk primoz.mrvar@omm.ntf.uni-lj.si Zaslužni profesor dr. Milan Trbižan (1935-2015) Poslovil seje dr. Milan Trbižan, zaslužni profesor Univerze v Ljub Ijani. Bil je eden tistih, ki so v zadnjih desetletjih bistveno prispevali k uspešnemu razvoju livarstva v Sloveniji na več področjih. S prvo generacijo kamniških maturantov je leta 1953 končal gimnazijo in vpisal študij metalurgije na takratni Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, kjer je diplomiral leta 1960. Praktične izkušnje sije kot mlad inženir pridobival v livarni Titan v Kamniku, 1964 pa je bil izvoljen za asistenta na Katedri za železarstvo. Raziskoval je lite kovinske materiale, predvsem vpliv termo-šoka na toplotno utrujenost litega železa. Iz te tematike je leta 1973 doktoriral na montanistični univerzi v Leobnu. Razvil je lastno preiskovalno napravo za ponavljajoče se obremenitve s termošokom. Leta 1976 je bil izvoljen za docenta, leta 1986 za izrednega in leta 1992 za rednega profesorja in predstojnika Katedre za livarstvo; naziv zaslužnega profesorja mu je bil podeljen leta 2010. Njegova znanstvenoraziskovalna dejavnost je bila usmerjena v probleme v livarstvu na relaciji forma - litina -tehnologija. Poleg rednega dela je pomembno oblikoval Društvo livarjev Slovenije, s predavanji in v vlogi organizatorja je sodeloval na mnogih nacionalnih, mednarodnih in svetovnih kongresih livarjev. Prof. Trbižan je s svojim pedagoško-vzgojnim, raziskovalnim, inovativnim in društvenim delovanjem prispeval tudi k uspehu naših livarn, ki zvisokotehnološkimi ulitki uspešno konkurirajo na mednarodnem trgu in zagotavljajo lepo število delovnih mest. S svojim značilnim temperamentom je odkrival nova obzorja in nas razveseljeval v človeškem in strokovnem smislu. Ključne besede: prof. dr. Milan Trbižan, livarstvo, Slovenija ScD Milan Trbižan, an honorary professor at the University of Ljubljana has passed away. He was the one who made a great contribution to successful development of Slovene foundry on several areas in last decades. He be longed to the first gene ration of Kamnik secondary school graduates who completed their schooling in 1953. He studied metallurgy at the then Faculty of Mining, Metallurgical and Chemical Technology where he graduated in 1960. As a young engineer he worked at the Titan foundry, Kamnik, where he has been gaining his first practical experiences. In 1964 he was elected teaching assistant at the chair of iron foundry. He was researching the moulded metal materials, mainly the influence of temperature shock on the thermal fatigue of cast iron. That was also the theme of his doctorate at Leoben Mining University in 1973. He developed his own device to test the repeated load with temperature shock. In 1976 he was elected assistant professor, in 1986 an associate professor, and in 1992 a full professor and the chairman at the Department of Foundry. The title honorary professor was assigned to him in 2010. 1 Doktor znanosti, redni profesor na Oddelku za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete, Univerza v Ljubljani. Prof. dr. Milan Trbižan His scientific research was directed towards the problems at foundry in re lation form - cast - technology. Beside his work he took an important role in the Slovenian Foundrymen Society. He organized and lectured at many national, international and world congresses of foundrymen. Professor Trbižan's educational, researching, innovatory, and society activities have contributed a great deal to the success of Slovene foundries which successfully compete with their high-technological casts on the international market and as well they assure the employment to many people. With his characteristic temper he was discovering new horizons and he delighted us as a human or as an expert. Key words: Prof., ScD Milan Trbižan, foundry, Slovenia Prof. dr. Milan Trbižan se je rodil leta 1935 v Ljubljani. Po maturi na gimnaziji v Kamniku je vpisal študij metalurgije na takratni Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, kjer je leta 1960 diplomiral. Praktične izkušnje je dobil v livarni Titan v Kamniku, poznani po izdelkih iz temprane litine, namenjene za avtomobilsko industrijo. Leta 1963 je postal vodja tehnološkega oddelka. Želja po nadaljnjem znanstvenem in strokovnem razvoju gaje pripeljala na univerzo, kjer je bil leta 1964 izvoljen za asistenta za livarstvo na Katedri za železarstvo Oddelka za mon-tanistiko, Odsek za metalurgijo, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, ki jo je vodil prof. dr. Ciril Pelhan. Leta 1973 je doktoriral s temo Obstojnost sive litine na temperaturne spremembe pri prof. dr. Zep-pelzauerju na znani montanistični univerzi v Leobnu. Znanje in poznanstva, ki jih je pridobil med študijem, 343 344 so mu koristila pri vzpostavljanju stikov s tujimi livarskimi strokovnjaki po univerzah, inštitutih in v večjih, pomembnih livarnah po Evropi. Njegovo delo na univerzi so zaznamovala tri področja: pedagoško, znanstvenoraziskovalno in društveno-organizacijsko ter publicistično v okviru Društva livarjev Slovenije. Pedagoška dejavnost Za rednega profesorja za področje livarstva in tudi za predstojnika Katedre za livarstvo je bil izvoljen leta 1992. Na dodiplomskem in podiplomskem študiju je skrbel za razvoj in predaval predmete: livarstvo 1, livarstvo 2, tehnologija livarstva, tlačno litje, livarski praktikum, modeliranje livarskih procesov ter statistika in kontrola kakovosti. V urejenem livarskem laboratoriju so raziskovalno delali številni diplomanti dodi-plomskega in tudi podiplomskega študija. Znanstvenoraziskovalna dejavnost Po prihodu na univerzo je začel z znanstvenoraziskovalnim delom, ki je bilo tesno povezano z livarsko industrijo. Ker je prišel iz industrijske prakse, je poznal probleme, s katerimi se srečujejo zaposleni v neposredni proizvodnji. Ni naključje, daje začel delati na razvoju materialov za izdelavo livarskih form za zahtevne ulitke, namenjene predvsem avtomobilski industriji, ki se je začela razvijati v takratni državi. Ta zahteva izdelke z veliko dimenzijsko točnostjo in kakovostno površino. Posebno pozornost je pri tem namenjal razvoju raziskovalnih metod in aparatur, s katerimi so lah ko za gotavlja li kakovosten iz de lek. Za ta na men je na Katedri za livarstvo razvil laboratorij za preiskavo livarskih materialov, namenjenih izdelavi form. Na osnovi vseh teh temeljnih raziskav so lahko v podjetju Termit v Moravčah izdelali pilotno napravo za oplašče-ne peske, nato pa prešli na industrijsko proizvodnjo, ki uspešno poteka še danes in je največja v Evropi, saj zaposluje 45 oplaščevalcev. Do danes so izdelali milijon ton s fenolno smolo oplaščenih drobnozrnatih kremenovih in drugih ognjevzdržnih materialov. Obširno je raziskoval uporabo kremenovih, kromit-nih in krom-mag ne zit nih ma teria lov za li varstvo ter veziva na osnovi umetnih smol, vodnega stekla in bentonita. Na kakovost livarskega izdelka močno vpliva medfazno področje med kovinsko talino in nekovinskim ognjevzdržnim materialom notranje stene forme, zato je posvečal veliko pozornost raziskavam mehanizmov reakcij na fazni meji med talino in formo, prehodu plinov, penetriranju reakcijskih plinov v livno votlino, procesom sintranja na fazni meji in nastankom novih faz ter širj enju in krčenju forme med ulivanjem železove zlitine v formo. Raziskoval je tudi vpliv temperaturnih nihanj na vzdržnost in življenjsko dobo izdelkov iz sive litine, za kar je razvil lastno raziskovalno metodo. Rezultate raziskovalnega dela je objavljal v mednarodnih in domačih revijah, ki poročajo o livarskih raziskavah. Obširnejša dela pa je objavil v obliki monografij. Pri svojem raziskovalnem delu je razvil mednarodno sodelovanje s kolegi na univerzah, kjer imajo katedre za livarstvo, s strokovnjaki na samostojnih livarskih inštitutih in strokovnjaki iz podjetij. Mednarodno dejavnost je razvijal na rednih kongresih, kijih prireja svetovna livarska organizacija - WFO, kjer je poročal o svojih raziskovalnih dosežkih in izmenjeval izkušnje s tujimi livarskimi strokovnjaki. Aktivno seje udeležil svetovnih livarskih kongresov: Kairo 1983, Melbourne 1985, Moskva 1988, Osaka 1990, Haag 1993. Bil je tudi reden udeleženec številnih nacionalnih konferenc, zlasti v osrednjem delu Evrope, v Nemčiji, Avstriji, Poljski, Češki, Hrvaški in Madžarski. S teh mednarodnih srečanjje prinašal novosti s področja livarstva in jih redno predstavil študentom na do- in podiplomskem študiju ter širši livarski strokovni javnosti. Njegova mednarodna dejavnost in prepoznavnost je bila opazna pri delu v Društvu livarjev Slovenije, saj je na letnih posvetih zbral številne tuje strokovnjake s področja livarstva, ki so našim livarjem predstavili temeljne raziskovalne dosežke ali pa aplikativne izkušnje iz livarske prakse pri razvoju in izdelavi najkvalitetnejših in/ali kompleksnih izdelkov s področja zlitin na osnovi železa ali pa neželeznih kovin in zlitin. Mednarodno sodelovanje in delo v strokovnih društvih Svoje številne mednarodne stike je koristno uporabil pri de I u Društva livarj ev Slovenij e, kjer je bil od leta 1964 do 1991 tajnik, nato pa do leta 2005 njegov predsednik. Predsedniške obveznosti je prevzel v času osamosvojitve Slovenije. Takrat je zaradi velikih geo po li tičnih sprememb, ki so se dogaj al e v Evropi, nastal zastoj v livarski proizvodnji, ki mu je v številnih podjetjih sledilo prestrukturiranje proizvodnje na novih kakovostnih osnovah. Vedel je, da bo naša livarska industrija temu kos samo, če bo sproti spremljala razvojne usmeritve po svetu. Temu pa se najlažje približaš z organizacijo znanstveno-strokovnih posvetov z ugledno mednarodno udeležbo. Pomembna zasluga prof. Trbižana je, da je ohranil in na novih osnovah obnovil tradicijo vsakoletnih livarskih posvetovanj, ki sta jih prirejala Katedra za livarstvo na Oddelku za materiale in metalurgijo Na-ravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, in Društvo livarjev. Zaradi njegovih mednarodnih poznanstev in ugleda univerzitetnega profesorja livarstva mu je uspelo pritegniti vodilne evropske znanstvenike in strokovnjake, da so se udeleževali livarskih mednarodnih posvetovanj v Sloveniji. Portorož, kjer so potekala ta posvetovanja, je bil vedno v mednarodnem koledarju eno najpomembnejših livarskih srečanj inje pritegnil števil ne ude le žen ce. Predavanja z letnih mednarodnih srečanj livarjev je objavljal v društvenem glasilu Livarski vestnik, kjer je bil od prihoda na univerzo član uredniškega odbora, nato deset let odgovorni urednik (1973-1983) in od leta 1983 do 2005 glavni urednik. Livarski vestnik je s tiskano strokovno in znanstveno besedo skrbel, da so rezultati raziskovanj prišli v roke širokemu kro- gu livarskih sodelavcev v industriji. S tem je skrbel za izobraževanje strokovnjakov in dvig kakovosti livarskih izdelkov. Livarski vestnik izhaja dvojezično, v slovenščini in angleščini, in je citiran v mednarodnih bazah podatkov. Društvo livarjev Slovenije je leta 2002 prejelo odlikovanje predsednika Republike Slovenije častni znak svobode za zasluge pri razvoju livarstva. V skrbi za čim tesnejše strokovno povezovanje je bil leta 1991 v sodelovanju z nemškimi in avstrijskimi predstavniki med pobudniki organizacije, kije povezala livarska društva iz srednje Evrope. Leta 1992 je bil zato med ustanovitelji Hexagonale, v kateri poleg ustanoviteljev sodelujejo še Češka, Poljska in Madžarska. Organiziral je tri srečanja v Sloveniji, v drugem mandatu mu je tudi predsedoval. Leta 1996 je dal v svetovni livarski organizaciji (WFO) pobudo za ustanovitev mednarodne komisije Computer simulation of casting processes - ter ji od ustanovitve leta 1998 do leta 2004 tudi predsedoval. Komisija je s sofinanciranjem svetovne zveze livarjev leta 2002 izdala obširno publikacijo Casting simulation, ki je priznan pripomoček livarskim strokovnjakom po svetu s področja izračuna livarskih procesov. Leta 1996 je v okviru Oddelka za materiale in metalurgijo ustanovil Center za računalniško simulacijo livarskih procesov, kjer so lahko študenti, diplomanti in strokovnjaki iz industrije na najnovejših računalniških programih pridobivali temeljna znanja s tega področja livarstva. Prof. Milan Trbižan je prejel več nagrad in priznanj: • častni predsednik Društva livarjev Slovenije (2007), • nosilec zlate značke Poljskega društva livarjev (2003), • priznanje Hrvaškega združenja livarn (2003), • častni član Češkega društva livarjev (2001), • priznanje TU Brno (1985), • srebrna značka Društva livarjev Nemčije (1977), • zlata značka Društva livarjev Nemčije (2012). Donacija Prof. Trbižan je leta 2006 podaril Oddelku za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani Zbirko umetniških in okrasnih ulitkov, kijihje dobil kot priznanja za dolgoletno tvorno sodelovanje na posvetovanjih, predvsem v tujini. Prav tako je spodbuj al domače kiparj e; zato so razstavljeni tudi ulitki domačih umetnikov. Ob temje na 138 straneh izdal kata I og Zbirke z opisom vseh 107 eksponatov in z uvodnimi podatki o največjih dosežkih v zgodovini livarstva Slovenije. Zbirka je stalno na ogled na Oddelku za materiale in metalurgijo (Lepi pot 11-13, Ljubljana). v Železolivarni na Dvoru pri Žužemberku; pomen litega železa kot ključnega materiala pri industrijski revoluciji; fužina v Kamniku itn. Za zgledno pedagoško, raziskovalno in strokovno delo, zaradi velike prizadevnosti pri razvoju in napredku livarske stroke v Sloveniji, ki je s svojimi »high-tech« izdelki v samem svetovnem vrhu, ter ne nazadnje zaradi njegovega de I a doma in po svetu, kjer je vedno postavljal v ospredje ugled »alme mater« Univerze v Ljubljani, mu je leta 2010 Senat Univerze v Ljub Ijani podelil naziv zaslužni profesor. Ko sem izvedel, daje spoštovani profesor preminil, meje globoko potrlo. Podoživel sem dogodke iz najinega iskrenega in plodnega sodelovanja. Začutil sem, da sem izgubil vzornika, učitelja, mentorja in prijatelja. De I iI a sva ljubezen do livarstva in metalurgije, ko sva se bolje spoznala, pa sva ugotovila, da imava tudi skupne poglede na življenje in slovenstvo. Lahko rečem, da je Milan Trbižan bil in je v naših srcih izjemen Človek v pristnem pomenu te besede, saj je nudil pomoč in podporo mnogim, tako sodelavcem in kolegom na univerzi, livarjem in metalurgom ter študentom, ki jih je desetletja vodil po zaključnih terenskih vajah v tujini. Neizmerno sem mu hvaležen za njegovo pravo vzgojo, pomoč in podporo na strokovni, znanstveni, pedagoški in življenjski poti. Ta se ni končala z njegovo upokojitvijo, bila je živa in iskrena še do zadnjega najinega druženja malo pred njegovim odhodom. Kar je mogoče še najpomembnejše - njegov značilni temperament in živi duh, s katerima sije odkrival nova obzorja in nas razveseljeval v človeškem in strokovnem smislu, sta ga zapisala v naša srca in tudi zato ga zelo pogrešamo. Težko smo ob njegovem slovesu sprejeli njegov prehod h Gospodarju življenja, saj je bil profesor Trbižan še poln načrtov, organiziral je že srečanje ob svoji 80-letnici. Smo pa prepričani, da je našel svoj mir in počiva skupaj s predniki. Tukaj nam ostajajo spomini nanj in njegova dela, ki krasijo našo Slovenijo in svet. Dragi prof. Trbižan - za Vami ostajajo Vaše objave, Vaša zbirka ulitkov, ki ste jo nesebično podarili Oddelku za materiale in metalurgijo, vzgojeni in izšolani inženirji in doktorji, slovensko livarstvo, Livarski vestnik, tradicionalno posvetovanje livarjev in še bi lahko naštevali. Obljubljamo Vam, da bomo Vaše delo nadaljevali in ostali zvesti Vašim in našim vrednotam, tradiciji ter stanu montanistov in livarjev. Zadnja leta se je ukvarjal z dolgo in bogato zgodovino livarstva v Sloveniji. Raziskoval je javnosti manj poznane in odkrival nove, nepoznane dosežke ter jih predstavljal domači in tujijavnosti: prispevek J. V. Valvasorja v livarstvu; litoželezni most v Ljubljani, narejen 345 346 Janez Marolt1 Gostičeva cesta 45, Nožice, Radomlje marolti@siol.net Hommage prof. dr. Milanu Trbižanu (1935-2015) Dr. Milan Trbižan (1935-2015) se je vpisal na študij metalurgije na takratni Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani in diplomiral leta 1960. Strokovno pot je začel v livarni Titan v Kamniku, nato nadaljeval na fakulteti v Ljubljani kot docent in profesor. Bil je širokega znanja. Vse življenje se je posvečal livarstvu in uporabni tehnologiji v livarstvu. Doktoriral je leta 1973 v Leobnu, Avstrija. Bil je zavezan in zvest svojemu značaju in poklicu. Ključne besede: Milan Trbižan, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, livarstvo ScD Milan Trbižan studied metallurgy at the then Faculty of Mining, Metallurgical and Chemical technology where he graduated in 1960. He started his professional work at the Titan foundry, Kamnik, and he continued his work as an assistant professor and later as a professor at the Faculty in Ljub Ijana. He had wide knowledge. He dedicated all his life to founding and the applied technology in founding. He earned his doctorate from the University of Leoben, Austria, in 1973. He was devoted and loyal to his personality and profession. Key words: Milan Trbižan, honorary professor at the University of Ljubljana, founding Prof. dr. Milan Trbižan Milan Trbižan je svoje otroštvo preživljal med drugo svetovno vojno, kar ga je zaznamovalo s strahom in krhkostjo, ki je bila v njem vse življenje kot izrazit občutek za najsubtilnejša dojemanja. Kot 10-letni deček je stopil v prvi razred kamniške gimnazije. Po 4-letni nemški osnovni šoli je odkril lepoto slovenske knjige in branje ga je bogatilo ter mu razodevalo življenjske zakonitosti. Popotnico za življenje je dobil doma, v družini. Odraščal je ob starožitnostih stare meščanske hiše, polne spominov in starih izročil, kar je pogojevalo in izoblikovalo njegov smisel za lepoto. Zbiral je estetsko oblikovane litine. Njegovi prijatelji so bili številni umetniki. Njegovi precej strogi estetski kriteriji so se izoblikovali ob ogledih razstav, arhitekturnih in drugih umetnostnozgodovinskih znamenitostih. Tudi sam se je držal načela livarstva: proportio, firmitas, integritas, claritas (proporcionalnost, trdnost, celovitost, jasnost). Ob skupni poti po Španij i je bil kohezijska si l a vseh udeležencev. Žal mu je bilo, da nima nurnberškega lijaka za vlivanje znanja. Velikodušno in nesebično bi ga razdelil vsem. Njegova psihična uravnovešenost je izhajala iz usi-dranosti v krščanskih vrednotah in iz domače vzgoje k poštenosti, skromnosti, dostojnosti ter spoštovanju 1 Doktor znanosti, izredni profesor, predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, na oddelku za zgodovino in arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru. vseh ljudi. Bilje radovednega, iskrivega in tudi svobodomiselnega duha. Vedno je stopil na stran zatiranih. Imel je veliko socialnega čuta. Zmogel je tudi izjemne fizične napore. Po vojni je bil celo udarnik v kamniški delovni brigadi. Ko je kot študent metalurgije po praksi v Nemčiji podaljšal svoje bivanje v tujini, je delal kot rudar v rudniku Zeche General Blumenthal v Reckling-hausnu 1000 m pod zemljo. Tako si je prislužil denar za študij, kajti zanj kljub ze l o uspešnemu študij u štipendije ni bilo. Milanove osebnostne lastnosti so se izkazale zlasti v družini. Po nenadni smrti očetaje bil še ne 16-leten opora mami, ki je ostala sama s petimi otroki. Tolažil jo je preprosto in iskreno: »Mama, ne joči; glavno, da je zdravje.« Svoje mlajše sestre je klical z ljubkovalnimi imeni in spremljal njihovo odraščanje. Vrednote, ki jih je živel v mladosti, je prenesel v svojo družino, kije bila zanj sveta. Molče, brezslovesa je sklenil svoj e živ ljenje. Tudi zanj ve lja misel ob vhodu na kamniške Žale, izpisana na loku mavrice spomenika padlim v prvi svetovni vojni: MRTVI NAS UČIJO ŽIVETI. Milan Trbižan je bil ustvarjalno razmišljajoč, človek, ki je dobesedno iz peska naredil nekaj, kar še danes, po toliko desetletjih, služi svojemu namenu. Zanj je bila narava živ organizem, spoznaval jo je in tudi poznal njene zakonitosti. Bilje odličen in natančen opazovalec sprememb. Pravijo, daje specialist strokovnjak, ki 347 348 Iz zbirke ulitkov: General Rudolf Maister, bron, 11 cm Iz zbirke ulitkov: Sv. Barbara, zaščitnica montanistov, bron, 43 cm, 2,9 kg o vedno manj stvareh vedno več ve. Dr. Trbižan, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil radoveden, prodoren analitik, odličen znanstvenik, široko razgledan strokovnjak, zanesljiv mentor, prvovrsten učitelj in v prakso naravnan profesor, do študentov spodbujajoč, do kolegov strpen, do prijateljev odprt in zanesljiv. Lahko bi rekli, da je v življenju dosegel zadovoljstvo: zgradil je hišo, posadil drevo, ustvaril družino in napisal knjigo. Živ Ijenje ga je naučilo delati, sodelovati, iskati, boriti se, nikoli se vdati. Bilje nepoboljšljiv optimist. V bolezni je bil borec do konca. Ob urejanju zbirke ulitkov2, ki jih je nato podaril Oddelku za materiale in metalurgijo NTF Univerze v Ljubljani, se je poglobil tudi v zgodovino livarstva in pripravil kratek pregled te panoge na Slovenskem. Umetniški dosežki v livarski stroki so mu bil i vir navdiha. Tako je s temeljito analizo naredil in pojasnil livarsko rekonstrukcijo litja Marijinega kipa avtorja J. V. Valvasorja pred Šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani. Livarski dosežki Železarne in livarne Dvor pri Žužemberku, Zvonolivarne Samassa v Ljubljani in kratek pregled njihovega razvoja so dragoceni kamenčki mozaika industrijske revolucije na Slovenskem. Ko smo se mno- 2 Objavljamo nekaj posnetkov ulitkov iz te zbirke. Iz zbirke ulitkov: Sova, bron, 13 cm, 0,8 kg gokrat posedli po pol enajsti maši pri frančiškanih v kavarni Rotovž v Kamniku, je dr. Trbižan analitično razlagal zakonitosti ulivanja malih plastik in kipov. Kipar Miha Kač pa namjevečkrat prinesel medaljone, kipce ali bareliefe znamenitih Slovencev. Tudi o maskoti mamuta kot prepoznavni ikonografiji mesta je bila velikokrat diskusija in o izgubljenih priložnostih občinskih velmož. Škoda, da bi se ta ideja ne uresničila. Dr. Milan Trbižan kot star meščan Kamnika je to idejo vneto zagovarjal in podpiral. Bil je človek z vizijo. Ob tem se spomnim na Gradnikovo pesem: EROS-TANATOS, ko ljubezen postane smrt in se smrt spremeni v ljubezen. Prava ljubezen niko l i ne mine, tako kot so rekli stari Rimljani in razmišljajoči latinski klasiki: Verae amici-tiae sempiternae sunt (Prava prijateljstva so večna). V livarski stroki je videl snovno oblikovanje človeške misli, ideje, materializirano zakonitost naravnih danosti. Zanj je bil človek ne le homo faber, homo ludens ali animal rationale, ampak ustvarjalna osebnost, ki je ob estetsko oblikovanih formah doživljal potrjevanje lastne identitete: človek je neke vrste demiurg, stvarnik oziroma nadaljevalec Stvarnikovega genija. Ob odkrivanju življenjskih zakonitosti se je dr. Milanu Trbi-žanu razpirala božanska »eureka« - našel sem, odkril sem. V tem je čar odkritja in radost spoznanja. Iz zbirke ulitkov: Gotski krožnik, lito železo, 21 cm, 0,6 kg Grb Slovenije z motivom idrijske čipke, bron, 15 cm, po zamisli prof. dr. M. Trbižana Upam, da uživa to polnost spoznanja v celoti. Bil je velik Kamničan, ljubilje svoj Kamnik. Večkratje ponavljal stavek pesnika Franceta Balantiča: »Kamnikje najlepši kraj na svetu in tudi planin še nisem pozabil.« 349 350 Franc Svetelj1 Groharjeva ulica 11, Kamnik f_svetelj@tusmobil.club Vinko Gobec (1934-2015) Prispevek je posvečen spominu Vinka Gobca (1934-2015), politika in gospodarstvenika. Kot rudarski tehnik se je najprej zaposlil v Rudniku kaolina in kalcita v Črni pri Kamniku. Nato je končal FDV in kot politolog opravljal različne funkcije. Med drugim je bil dva mandata predsednik Skupščine občine Kamnik in poslanec v Zvezni skupščini Jugoslavije. Kasneje je bil direktor tovarne Stol, sodelavec Gospodarske zbornice Slovenije in po upokojitvi predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije. Ključne besede: Vinko Gobec, politik, gospodarstvenik This article is dedicated to the memory of Vinko Gobec (1934-2015), a politician and an economist. As a mining technician, he was first employed by the Mine of Kaolin and Calcite in Črna near Kamnik. Later he graduated at the Faculty of Social Sciences and as a political scientist he held various functions. Among other things, he spent two terms as a president of the Assembly of Kamnik Municipality and he was a member of the Federal Assembly of Yugoslavia. After that he was the manager of Stol, the furniture plant, and an associate at the Chamber of Commerce and Industry of Slovenia. After retirement, he was the president of the Slovenian Federation of Pensioners' Organisations. Key words: Vinko Gobec, politician, economist Vinko Gobec 26. oktobra 2015 je preminil Vinko Gobec, zaslužni Kamničan, nekdanji predsednik občinske skupščine Kamnik, zvezni poslanec in gospodarstvenik. Nemogoče je v nekaj stavkih zaobseči bogato in pestro življenjsko pot človeka, kotje bil Vinko Gobec, ki si je v začetku avgusta 2014 na svoja ramena naložil osem desetletij, od tega kar pol stoletja delovnih let. Zagnan, kot je bil, si je s svoj o ve l iko živ ljenjsko energij o, saj je svoj del ovni začetek namenil rudarstvu, utiral ne vedno rožnato življenjsko pot. Rodil se je 2. avgusta leta 1934 v Svetini pri Celju. Kot otrok je doživel drugo svetovno vojno, nadaljeval osnovnošolsko šolanje in se kot rudarski tehnik preselil v Kamnik. Prva njegova zaposlitev je bila v Rudniku kaolina in kalcita v Črni pri Kamniku. Mladostna zagnanost pa mu je narekovala, da je hotel dati tej družbi še večji prispevek, in to mu je tudi uspelo. Kot politolog je začel novo pot, in sicer kot predsednik Socialistične zveze občine (SZDL) Kamnik. Nato je bil dva mandata predsednik Skupščine občine Kamnik. Nada feval je z de l om v gospodarstvu in bil več let direktor tovarne pohištva Stol Kamnik. Nato pa ga je pot zanesla na Gospodarsko zbornico Slovenije. Postal je direktor območne enote Ljubljana, od koder je odšel v zasluženi pokoj. 1 Višja šola za organizacijo dela, Kranj, publicist. Vendar mu zagnanost in življenjska energija nista dali miru, ostal je še naprej družbeno aktiven, tako je bil kar 12 let predsednik Zveze društev upokoj encev Slovenije. Na svoji življenjski poti je prestal marsikatero izkušnjo. Kjerkoli je deloval, je bil vedno jasen, konkreten in odločen, ob tem pa nikoli ni postavljal v ospredje svojega interesa, pač pa interes širše družbe, zavedajoč se svojih delavskih korenin in zaupanja ljudi, s katerimi je sodeloval. Takega smo imeli priložnost srečevati tudi kot neumornega predsednika Skupščine občine Kamnik (1967-1974). Medtem je po diplomi na nekdanji Visoki šoli za politične vede in novinarstvo, danes FDV, postal politolog. V začetku sedemdesetih let se ni ustrašil dati pobude za samoprispevek za asfaltiranje sicer državne tuhinjske ceste, ki je utrl a pot gospodarskemu razvoju Tuhinjske doline. Pot ga je kot poslanca Zvezne skupščine Jugosla-vij e zanesla ce l o v da ljni Beograd, nato pa na mesto direktorja Stola in kasneje na Gospodarsko zbornico Slovenije. »Kot zvezni poslanec sem 'sforsiral' sprejetje zakona, kije slovenskim podjetjem omogočil, da so denar za nerazvite lahko vlagala neposredno v podjetja na nerazvitih območjih. Kar seje zgodilo s Stolom, mije še danes žal, da sem po petih letih zapustil podjetje, ki je v tistem času povečalo izvoz z dveh na dvanajst milijonov dolarjev,« se svoje uspešne poklicne kariere spominja Gobec, očitno zadovoljen tudi s tem, karje 351 352 pod njegovim vodstvom dosegla upokojenska organizacija. »Pri usklajevanju pokojnin s plačami smo dosegli, da de I imo usodo z zaposlenimi, vsi skupaj pa usodo ekonomskega položaja mlade slovenske države,« pravi in se jezi na tiste, ki z izjavami, češ mladi plačujejo »penzijo« upokojencem, sami paje ne bodo dočakali -poskušajo v Sloveniji razbiti medgeneracijsko sodelovanje. »To ni res. Mladi oziroma zaposleni ne plačujejo za nas, upokojence, ampak zase in za svoj o starost.« In kakšen je socialni položaj upokojencev? »Nisem nezadovoljen, a ne smem reči, da sem lahko zadovoljen, saj okrog 240 tisoč upokojencev še vedno prejema do 416 evrov (sto tisoč tolarjev) pokojnine na mesec. Položaj upokojencev bi bil lahko boljši, če bi v državi bolj spodbujali tehnološki in gospodarski razvoj ter zaposlovanje in če bi paro I o 'samo, da je naš' zamenja I i z nače I om 'samo, da je sposoben',« je po končanem 12-letnem predsedovanju kot predsednik ZDUS avgusta 2007 izj avil za Gorenjski glas. (Cveto Zaplotnik, Gorenjski glas, 7. 8. 2007) Znana so tudi njegova uspešna prizadevanja za ohranitev kamniške železniške proge, ki ji je konec šestdesetih let grozilo rušenje, kot seje to zgodilo z mnogimi lokalnimi progami v Sloveniji. Predolg bi bil seznam razvojnih uspehov kamniške občine, ki so sloneli na najmočnejših stebrih naše industrije, kot je Vinko pogosto poudarjal, na Stolu, Titanu, KIK-u, Svila-nitu, Svitu in drugih. Vsekakor ne moremo tudi mimo njegove pomembne vloge na področju informiranja kamniških občanov, saj je leta 1962 s sodelavci, med njimi sem bil kot urednik tudi sam, ustanovil občinsko glasilo Kamniški občan in ga v začetku tudi urejal. Izhajalo je neprekinjeno 53 let. Žal je Kamniški občan z decembrom 2015 usahnil kot glasilo občine Kamnik. Kot je dejal Vinko Gobec, v politiko ni šel zaradi boja za oblast, pač pa jo je imel za zelo odgovorno, ustvarjalno dejavnost v korist državljanov. V dokaj nemirnih časih za upokojence, od leta 1995 do 2007, torej 12 let, je uspešno vodil Zvezo društev upokojencev Slovenije, organizacijo s preko 200.000 člani, in se zavzemal za izboljšanje položaja upokojencev. »Še danes sem prepričana, da Vzajemnosti (glasila ZPIZ in ZDUS - op. p.) ne bi bilo, če se Vinko Gobec ne bi tako odločno z besedami in dej anji zavzel, da si je leta 1999 ni v celoti pril astilo podjetje Bistra, d. o. o. Vinku Gobcu je Vzajemnost res hvaležna. Obžalujem, če mu te hvaležnosti nismo dovolj izkazali, ko je bil za to čas. A vem, da nam tega v svoji dobronamernosti ne bi zameril, saj tak, kot je bil, tega tudi ni pričakoval. Šlo mu je predvsem za zmago pravičnosti in poštenosti. Kar naj bi zdaj uresničevali mi,« je med drugim zapisala Marinka Levičar, nekdanja urednica Vzajemnosti in sedanja poslanka Državnega zbora. (Vzajemnost, dec. 2015) Zlasti pa mu je treba priznati velike zasluge za postavitev spomenika, prvega v Sloveniji, kamniškemu rojaku generalu in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu. Vinko je zavzeto in neumorno vodil odbor za postavitev spomenika, ki smo ga ob udeležbi okrog 600 borcev -prostovoljcev za našo severno mejo, odkrili na sončno nedeljo, 25. oktobra 1970. Impozanten spomenik te- ga velikega Slovenca, delo kiparja Antona Sigulina, je Vinku Gobcu, takratnemu predsedniku občinske skupščine izročil v čuvanje predsednik častnega odbora za postavitev spomenika Franc Leskošek - Luka, ki je bil tudi Ma l strov borec. Usoda je hote l a, da se je 45 let pozneje, v ponedeljek, 26. oktobra 2015, Vinko Gobec poslovil od nas. Ob 25-letnici je občinska skupščina pod vodstvom Vinka Gobca 24. aprila 1971 poimenovala kamniško gimnazijo v Gimnazijo Rudolfa Maistra. Od ustanovitve Društva general Maister Kamnik leta 2003 je bil Vinko Gobec njegov aktivni član. Kljub dobronamernosti in želji po napredku je zaradi svoje prodorne in pogosto tudi kritične misli, saj svojih besed ni znal zavijati v celofan, včasih naletel tudi na nerazumevanje pri posameznikih. Zato je bilo marsikdaj težko doseči soglasje, da se mu podeli kakšno priznanje. Na to je v svoj em govoru na lanski proslavi ob dnevu Rudolfa Maistra opozoril tudi mag. Milan Lovrenčič, predsednik Zveze društev general Maister. Z aplavzom so temu pritrdili tudi udeleženci v Domu kulture Kamnik. »Te dni smo se poslovili od našega aktivnega člana Vinka Gobca, kateremu smo hvaležni, da je bil pod njegovim vodstvom v Kamniku že leta 1970 postavljen spomenik generalu Rudolfu Maistru. Žal pa mu za časa njegovega življenja nismo podelili ustreznega priznanja in se mu posebej zahvalili, čeprav sije to nedvomno zaslužil.« Pa vendar, največje priznanje mu je lahko dejstvo, da se je občina Kamnik v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo uspešno razvijala kot industrijsko in sploh gospodarsko ena najmočnejših slovenskih občin, pa tudi v jugoslovanskem merilu je bila tedaj po narodnem dohodku na prebivalca med najbolj uspešnimi občinami. Občinski svet občine Kamnik se je nekdanjemu »županu« Vinku Gobcu zahvalil na žalni seji, na kateri je o Gobčevih zaslugah za razvoj Kamnika spregovoril sedanji župan občine Kamnik Marjan Šarec. »O Vinku Gobcu še zda l eč ni vse napisano ali povedano. Govorijo pa njegova hrabra in pogumna dejanja. Govori njegova bogata poklicna pot in njegovo družbenopolitično življenje, kjer naj omenimo, daje bil predsednik nekdanje Skupščine občine Kamnik, poslanec nekdanje Zvezne skupščine Jugoslavije, direktor kamniške tovarne pohištva Stol, svetovalec predsednika Gospodarske zbornice za sodelovanje z drugimi republikami in pred upokojitvijo direktor ljubljanske območne enote Gospodarske zbornice, in ob tem lahko ponosno rečemo, daje ta pot zapisana v bogato zgodovino kamniške občine. Današnji dan nas spominja, da človek ni ustvarjen za večno življenje. Odide, ko pride čas, ko usoda ugotovi, daje opravil svoje poslanstvo. Vinko Gobec seje svojega poslanstva zavedal in ga tudi izpolnil. Dal je Jugoslaviji, Sloveniji in Kamniku svoje znanje, prizadevanja in voljo. Njegov čas ni bil naš čas, a brez tistega časa tudi našega ne bi bilo. Vinko Gobec je s svojim odhodom pustil praznino, a njegovo delo bo ostalo.« (Marjan Šarec, župan občine Kamnik na žalni seji občinskega sveta 5. 11. 2015) Verena Vidrih Perko1 Cankarjeva cesta 39, Kamnik verena.perko@siol.net V spomin akademiku prof. dr. Stanetu Gabrovcu, Kamničanu, uglednemu raziskovalcu, spoštovanemu profesorju in pokončnemu človeku Kamnik, 18. april 1920 - Ljubljana, 12. januar 2015 Prispevek je posvečen spominu na akademika Staneta Ga-brovca, Kamničana, uglednega arheologa, znanstvenika in muzealca. Svoje znanstveno delo je utemeljil na dolgoletnih raziskavah železnodobnih gomil in naselja v Stični in na izsledkih poglobljenih analiz arheološkega gradiva v slovenskih in tujih muzejih. Kot plod dolgoletnega proučevanja in odličnega poznavanja ostalega evropskega prostora so nastale Gabrovčeva kronologija bronaste in železne dobe ter temeljne študije prazgodovinskih kultur na področju jugovzhodnih Alp. Gabrovčevo delo je postavilo slovensko arheologijo med evropske znanosti, njegove študije pa so postale temeljno študijsko in raziskovalno gradivo pri proučevanju kovinskih dob. Prispevek je posvečen tudi spominom Staneta Gabrovca na Kamnik, nastal pa je na podlagi objavljenega in neobjavljenega gradiva, fotografij in spominov družin Gabrovec in Perko. Ključne besede: Stane Gabrovec, Lojze Perko, Tomaž Perko, arheologija, kronologija bronaste in železne dobe, Stična, arheološka izkopavanja, Kamnik, Zaprice This article is dedicated to the memory of the academician Stane Gabrovec, born in Kamnik, a respected archaeologist, a scientist and a museum curator. He substantiated his scientific work by many years' researches of Iron Age burial mound and settlements in Stična and by results of searching analysis of archaeological documents in Slovenian and foreign museums. Gabrovec's chronology of Bronze and Iron Age and basic studies of prehistoric culture in the South-East Alps region are the products of many years' research and excellent knowledge of the rest of the European area. Gabrovec's work has placed Slovenian archaeologyamongthe European sciences, his researches have become the fundamental studying and researching material to examine the Prehistory. This article is also dedicated to Stane Gabrovec's memories of Kamnik and was written on the basis of published and unpublished material, photographs and the memories of Gabrovec and Perko's families. Key words: Stane Gabrovec, Lojze Perko, Tomaž Perko, archaeology, the chronology of Bronze and Iron Age, Stična, archa eological excavation, Kamnik, Zaprice jE Tomaž Perko, portret strica Staneta Gabrovca, 2009 Lojze Perko je Staneta Gabrovca portretiral kot resnega, mladega študenta leta 1943. Nedolgo pred njegovo smrtjo ga je upodobil tudi nečak Tomaž Perko. Povod je bil izid obsežne monografije o Stični, kije bila sad dolgoletnih raziskav Staneta Gabrovca in njegovih sodelavcev. Tomaž je strica obiskal med počitnikovanjem v Bohinju, kjer so Ga-brovčevi vrsto let preživljali poletne dni na Stari Fužini. Stric je bil kot vedno tudi tedaj zelo živahen, šel je na Vogar in obhodil vse bližnje planine. Tomaž je ujel stričevo podobo na platno med prijetnim pogovorom. in krščanstvo navkljub nenaklonjenosti povojnih časov prva misel. Njegovo znanstveno delo je temeljilo na klasični izobrazbi, izkopavanjih železnodobnih gomil in nase lja v Stični, na izsledkih poglobljenih analiz arheološkega gradiva in na odličnem poznavanju slovenskega ter evropskega prostora. To mu je omogočalo zasnovati kronologijo bronaste in železne dobe in napisati temeljne študije prazgodovinskih kultur na področju jugovzhodnih Alp, ki so ga postavile med svetovno elito raziskovalcev, mu prinesle doma naslov akademika in uvrstile slovensko arheologijo med evropske znanosti. Profesor Stane Gabrovec se je zapisal v spomin slovenskih arheologov kot ugleden znanstvenik, izko-pavalec in muzealec, široko razgledan, toda strog in pravičen učitelj ter klen mož, ki sta mu bila slovenstvo 1 Doktorica arheologije, doktorica muzeologije, publicistka, pesnica, muzejska svetnica. Stane Gabrovec je preživel mladost na kamniških Zapricah. Družina je prebivala v mrzlih prostorih stanovanja, kjer je uprava sedanjega kamniškega muzeja. Rodil se je v uradniški družini kot najmlajši otrok. Mati je bila po rodu s Primorske, oče pa iz okolice Kamnika. Družina je zaradi očetovega službovanja pri železniški 353 354 Stična, 1974, profesor Stane Gabrovec na robu izkopane sonde, pod njim Tomaž Perko pri merjenju profila, zadaj arheologa Drago Svoljšak in Mitja Guštin, risarka Dragica Lun-der (Iz zasebnega albuma) družbi prežive l a nekaj let v Trstu, kjer je bil a roj ena najstarejša Stanetova sestra Jožefa, Stane in sestra Olga pa sta se rodila na Zapricah. Otroci so bili deležni ljubeče, toda stroge vzgoje. Matijihje v skrbi za njihovo telesno odpornost ne glede na letni čas vsako jutro umivala v mrzli vodi in jih krepčala s pelinovim čajem. V času po prvi vojni je bil namreč smrtni davek med otroki izjemno visok. Sestra Jožefa je o Stanetu večkrat pripovedovala, kako luštkan fantiček daje bil, ki pa kdove zakaj ni spregovoril vse do svojega tretjega leta starosti. Znana je tudi anekdota, da je zdravnik pri pregledu navrgel materi, kakšna škoda da je, da tako lep otrok ne bo nikoli govoril. V družinsko kroniko je prišla tudi zgodba o Jožefini dirki z Zapric z doj en-čkom Stanetom v vozičku, ki gaje neusmiljeno stresla po klancu navzdol, medtem ko je zaskrbljena mati na oknu stanovanja nemočno vila roke. Mladost na Zapricah je bil a po besedah Staneta Gabrovca lepa. Posebej bogata spominov so bila poletja, ko so v grajskih prostorih preživljali počitnice ugledni ljubljanski meščani z družinami: Oton Župančič, Franc Šturm, France Koblar pa Juš Kozak in drugi. V ljudski šoli sije delil klopi z mnogimi, kasneje znanimi Kamničani, npr. s Savinškovimi, Emilijanom Cevcem in Janezom Matjašičem. Slednjije že tedaj imel imenitno zbirko hroščev. Oba s starejšo sestro Jožefo sta bila zelo odprte glave. Jožefo so poslali na učiteljišče, Stane paje šel kljub denarni stiski v šentviške Škofove zavode, v gimnazijo, ki je tedaj trajala osem let, od desetega ali enajstega leta da lje. Jožefa se je vozi l a vsak dan v Ljub ljano z vlakom, Stane pa je prebil deško in fantovsko dobo v takrat najbolj elitni in strogi šolski ustanovi. Za družino je bila to nemajhna žrtev, ki pa je sestri in brata močno povezala. Stane je postal sestrama najžlahtnejši prijatelj, kasneje pa tudi svetovalec v vseh življenjskih preizkušnjah ter dragocen vzornik. Stane Gabrovec seje časov v Škofovih zavodih spominjal z veliko hvaležnostjo in občudovanjem tamkajšnjih učiteljev. Med njegovimi sošolci so bili Alojzij Šuštar, kasnejši ljubljanski nadškof, pa Anton Vodnik, Tine Debeljak, Jože Udovič, Stane Kregar, Tone Bitenc kot tudi France Bučar in mnogi drugi. Posebej v čislih je imel karizmatičnega profesorja Jakoba Šolarja, ki jih je sprem ljal pri številnih dijaških ustvarjanjih in jih z izjemnim poznavanjem literature in sodobne filozofske misli usmerjal v francoski personalizem. Trda in neizprosna zavodska disciplina in najboljši profesorji so Staneta oblikovali v velikega poznavalca klasične dobe in njene misli, a tudi vsega, kar je v tem času obsegala najboljša izobrazba evropskih izobražencev. Gojence Škofovih zavodov sta odlikovali analitičnost misli in pronicljivost duha, vedno pa tudi skrajno spoštljiva kritičnost, oplemenitena z globoko družbeno zasidrano krščansko etiko. In podobno kot ostalije tudi Stane zrastel iz globoke vere in vdanosti slovenstvu. Maturiral je na predvečer druge svetovne vojne, leta 1939. Še isto leto je postal zarj an, član krščanskega mladinskega društva in se udeležil Bohinjskega tedna, skupaj z Bogom Grafenauerjem, Janezom Gradišnikom in Edvardom Kocbekom v središču dogajanja. Odločitev za študij klasičnih jezikov je bila sama po sebi razumljiva, »zarjanstvo« in zazrtost v slovenstvo, danes bi temu rekli krščanski socializem, pa mu nista obetala lahkega položaja. Leta 1942 seje skupaj z vsemi študenti Jegličevega dijaškega doma, za katere je veljalo, da so kot zarjani pristaši OF, znašel v internaciji v Gonarsu in v konfinaciji blizu Novare. Po zlomu Italije je zbežal v Švico, kjer je v delovnih taboriščih dočakal konec vojne vihre. Po osvoboditvi je prebil na bernski univerzi kot študent klasične filologije in arheologije še cel semester. Ta časje razširil svojo klasično erudicijo in znanje nemškega jezika. Usoda mu je naklonila v miru in študiju prebiti prve viharne povojne mesece, ki jih mnogi njegovi sošolci niso preživeli. Po vrnitvi domov se je soočil z novo povojno družbeno realnostjo. Dobil je službo prefekta v katoliškem dijaškem domu Marijanišče, kjerje srečal Janeza Menarta in Borisa Kralja in je bilo na videz še vse po starem. Toda novi vetrovi so kmalu odpihnili naivne predstave. Zapustil je Marijanišče in se vrnil v študentske klopi klasičnega seminarja na Filozofski fakulteti. V Kamniku ga je čakala ostarela, na smrt bolna mati, očeta pa so medtem že pokopali. Viharni povojni časi so ga še močneje povezali s sestro Jožefo, ki je že v predvojnem času službovala kot učiteljica v Cerknici, po vojni pa se je vrnil a v Kamnik in se kma l u poročila s slikarjem Lojzetom Perkom. Stane in Lojze, oba vrhunska ustvarjalca in raziskovalca, vsak na svoj način in na svoj em področju, sta bila neizmerno različna. Stane resen, v knjige in preteklost zazrt, malce Stane Gabrovec, Bohinj, 1955 (Iz zasebnega albuma) odmaknjen znanstvenik, Lojze šarmanten umetnik, vsem in vsemu na stežaj odprt zaljubljenec v življenje, ki ga je na vse načine upodabljal. Z velikimi žrtvami in odpovedmi sta po vojni oba nadaljevala študije. Lojze v Beogradu, Stane na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za klasičnejezike. Za vseje bil to čas najpomembnejših odločitev. Stane je sklenil doživljenjsko prijateljstvo z Alojzom Rebulo in srečal svojo kasnejšo soprogo Eriko Mihevc. Jožefi in Lojzetu so se rodili štirje otroci, Veronika, Tomaž, Tine in Andrej. Stric Stane, kot so ga imenovali, jim je ob sicer ljubečem, toda bohemskem očetu postal tista trdna skala, kamor se more in mora opreti noga mladega človeka, ko odrinja v širni svet. Stane Gabrovec je leta 1948 diplomiral iz klasične filologije in arheologije ter leta 1962 doktoriral pri prof. Alojzu Bencu v Zadru. Po končanih študijah je s povojni oblasti nenaklonjeno karakteristiko škofijskega gojenca, gonarškega zapornika in klasičnega filologa z odličnimi zvezami v Švici obtičal v slepi ulici. Po zaslugi prof. Jožeta Kastelica, klasičnega filologa, arheologa in umetnostnega zgodovinarja, tedanjega ravnatelja Narodnega muzeja, je bil sprejet v muzejsko službo. Jože Kastelic je kot velik humanist in erudit pravilno presodil Gabrovčeve raziskovalne kapacitete in s pogumno odločitvijo omogočil nesluten razvoj slovenske arheologije kot vede, ki odkriva narodovo najbolj oddaljeno preteklost. Za nadaljnjo pot Staneta Gabrovca kot arheologa je bilo izpopolnjevanje v tujini zelo pomembno. Najprej na Dunaju, zatem še v arheološkem seminarju univerze v Tubingenu, kar mu je dafnovidno in ne brez težav omogočil ravnatelj dr. Jože KasteIic. Tam seje ob velikih imenih nemške arheologije, npr. profesorju Geru Merhartu, poglobil v najpomembnejše teme arheološke vede. Vprašanja kronologije, materialne in duhovne kulture so postala teme, ki jim je posvetil vse svoje nadaljnje raziskave. Ob profesorju Kimmigu, na znamenitem Heuneburgu, se je izuril v tehniki nemško naIančnega arheološkega izkopavanja. Spoznal je, da zgolj odlična raziskovalna metoda da zanesljive znanstvene rezultate. V Nemčiji je navezal znanstvene stike, ki so sčasoma prerastli tudi v doživljenjska prijateljstva. Stane Gabrovec je v letih 1948-51 vodil izkopavanje staroslovanskega in prazgodovinskega grobišča na Pristavi pri Bledu in v Stični skupaj z Jožetom Kaste-licem. Vendar mu je Kastelic kmalu prepustil raziskave velike stiške gomile, ki jih je Gabrovec nato vodil vrsto let z veliko zavzetostjo in s pronicljivostjo znanstvene misli. Zahvaljujoč odličnim stikom z nemškimi raziskovalci je Gabrovec kmalu razširil sodelovanje na mednarodno raven. Pri tem je imela velik pomen njegova vključenost v raziskave prazgodovinskih kultur v Podo-navju in na Balkanu. Kot klasično izobražen raziskovalec se je dobro zavedal, da brez poznavanja problematike teh kultur, ki so bile tu pred srednjeevropskimi, ne bi bilo moč razumeti časovno oddaljenih dogajanj v vzhodnoalpskem prostoru. Na povabilo Alojza Benca, enega najuglednejših jugoslovanskih strokovnjakov za prazgodovinsko arheologijo, je Stane Gabrovec od samega začetka sodeloval s Centrom za balkanološke študije pri Akademiji znanosti in umetnosti BiH v Sarajevu. 355 356 Pod vizonarskim vodstvom Jožeta Kastelica je Narodni muzej Slovenije v zgodnjih šestdesetih letih pripravil razstavo o situlski umetnosti skupaj z Italijani in Avstrijci. Spletle so se žive vezi s tujimi raziskovalci, ki so postale temeljnega pomena za stiške raziskave. Med leti 1960-1974 so v Stični potekala mednarodna izkopavanja ob sodelovanju arheološkega seminarja univerze iz Marburga na Lahni in Smithsonianovega instituta iz Washingtona, kar je bilo za nekdanje socialistične države velik uspeh in nesluten presežek. Z razširitvijo izkopavanj z velikih knežjih gomil na prazgodovinsko gradišče, pripadajoče stiško naselje na Viru pri Stični, so se odprle možnosti poglobljenih arheoloških raziskav. Vzporednice med gradivom v grobovih in odkrivanjem obzidja na gradišču so Stanetu Gabrovcu omogočile razumevanje kronoloških zaporedij in postale ključ za razumevanje razvoja materialne kulture starejše železne dobe na jugovzhodnem alpskem prostoru. Postavil je temeljno kronologijo in jo utemeljil na najpomembnejših grobnih celotah in pridatkih, odkritih v železnodobnih grobiščih na ozemlju Slovenije. Zaradi odličnega poznavanja gradiva in seznanjenosti s ključnimi raziskovalnimi vprašanji slovenske in jugoslovanske ter tuje arheološke stroke, posebej v Italiji, Avstriji, Nemčij i in Švici, je Stane Gabrovec uspel postaviti družbeno-kulturne in kronološke okvire prazgodovinskih družb na našem prostoru. Študije so nastajale druga za drugo in postajale temeljno študijsko in raziskovalno gradivo. Širok pogled so mu omogočali tudi živahni, dialoško in odprto kritično naravnani stiki z raziskovalci doma in v svetu. Stane Gabrovec je bil spoštovan in ugleden sogovornik v mednarodnih krogih in mnogim znanstvenikom tudi prijatelj. Leta 1969 je sprejel mesto honorarnega profesorja za prazgodovinsko arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in postavil temelje tega, čemur danes pravimo slovenska prazgodovinska šola. Njegova predavanja so bila odlično pripravljena, natančna, problemsko zastavljena in bleščeče izpeljana. Osebno me veže na prvo predavanje profesorja Staneta Gabrovca čisto poseben spomin. Zgodnjega oktobra leta 1971 so se začela predavanja tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kletno predavalnico 04 je vstopil urejen, resen profesor, na vrsti je bil predmet bronasta doba. V predavalnici je takoj zavladala stroga tišina. Po vljudnostnem pozdravu je začel zbrano, preudarno recitirati Homerjevo Iliado v grščini. Zabrnel je težak, topu podoben episkop in začel se je cikel predavanj o bronasti dobi, katere najstarejšo sled je najti pri Homerju. V tedanjem času je bilo pri arheologih to nenavadno, ne pa pri profesorju Gabrovcu, ki je bil velik poznavalec grškega in latinskega jezika ter klasične literature in je še iz časov Škofijske gimnazije znal številna dela na pamet. Delo v prazgodovinskem seminarju in proseminarju je zahtevalo dejavno in zrelo sodelovanje študentov, vključevalo je tudi obvezno udeležbo na arheoloških izkopavanjih. Danes lahko rečemo, da so se v Stični brusile generacije slovenskih in tudi nekaterih tujih študentov arheologije. Za arheologa je namreč kritičnega pomena ne le poznavanje kultur in materialne kulture, temveč tudi obvladovanje izkopavalne meto- dologije, brez te ni zanesljivega arheološkega arhiva kot vira edinstvenih podatkov o preteklosti in ne zanesljivega datiranja. Vodenje obsežnega izkopavanja je podobno pretehtani vojaški strategiji. Napačna odločitev na začetku pomeni uničeno arheološko evidenco in s tem tudi enkrat za vselej uničeno najdišče, ki ne bo dalo nobenega pretehtanega znanstvenega spoznanja. Profesor Stane Gabrovec nas je, študente, v arheološka izkopavanja vpeljeval s skrajno odgovornostjo do najdišča in gradiva, do vodenja naIančne izkopavalne, risarske in fotografske dokumentacije in nas s pomočjo restavratorske ekipe Narodnega muzeja sproti seznanjal tudi s konservatorskimi posegi na občutljivem arheološkem gradivu. Izkopavanja pri profesorju Gabrovcu pa so pomenila tudi navezovanje živega stika z lokalno skupnostjo. Arheološke raziskave so potekale v poletnih mesecih pod žgočim dolenjskim soncem od zgodnjega jutra do poznih popoldanskih ur. Zahtevale so veliko fizičnega napora, posebej od fantov, ki so morali včasih kot beton trdo ilovico previdno kopati ali strgati do milimetra natančno, da so roke zvečer kar cvetele od žuljev. Nakopano zemljo so fantje, redkeje tudi dekleta, izmetavali iz nekaj metrov globoke sonde na kup, od koder sojo »samokolničarji« vozili izven izkopavalnega območja. Ko je postalo izkopavalno polje pregloboko, smo si pomagali z zasilnimi konstrukcijami iz surovih desk, po katerih je postalo gibanje podobno akrobatskim veščinam. Posebej naporna in tehnično zahtevna je bila vožnja s težko ilovico ali kamenjem napolnjenih kot satan težkih lesenih samokolnic z železnim okovjem na kolesu. Ker razen nivee tedaj nismo poznali nobenih zaščitnih krem, smo bili prve dneve od sonca do živega ožgani, oranžni nosovi pa so se nam lupili kot mlad krompir. Toda mehurj e je počasi spodrinil temnorjavten - razpoznaven znak arheologov na Filozofski fakulteti. Profesor Gabrovec je bil na izkopavanjih strog. Točnost in natančnost sta bi I i praviI i in izj em ni bi I o. Njegova prisotnost nas je napolnila s strahospoštova-njem, nihče si ni upal poleg njega zbijati šal in stresati praznih (študentskih) puhlic. Veljalo je reklo, da vse potihne, lopate izkopane prsti pa v trenutku letijo meter višje, ko se pokaže profesorjeva pleša na vrhu izko-pnega polja ... Prihajali pa so tudi številni obiski in če so gostje prenočili, so garaškemu dnevu sledili prijetni večeri ob dolenjski kapljici in boljši malici. Vendar se je kljub prešernemu večernemu, včasih celo nočnemu vzdušju, vedelo, da se bo zjutraj delo začelo do minute natančno. Nobenega opravičila ni biIo, ker se preprosto nihče ni drznil zaspati ali kako drugače zamuditi. Tudi starejši, že diplomirani arheologi ne! Dolgoletne raziskave v Stični so dale vpogled v nastanek enega največjih železnodobnih naselij na gradišču nad Virom pri Stični. Omogočila so razumevanje vsakdanjega življenja železnodobnega prebivalstva in njihovih pogrebnih navad, dala so prepoznati način gradnje utrdbenega sistema in razumeti konec velike železnodobne kulture ob prihodu Rimljanov. Z odlični- * Stična, 1960 (?) (Iz zasebnega albuma) mi znanstvenimi objavami Staneta Gabrovca in njegovih nekdanjih študentov doma in v svetu je slovenska železna doba postala ključ razumevanja prepišnega prostora med Italijo, osrednjo Evropo in Balkanom. Slovenska arheologija je po pravici postala Gabrovče-va arheološka šola. Stane Gabrovec je oral ledino tudi kot muzealec. Natančen, kotje bil, seje zavedal ključnega pomena urejene muzejske dokumentacije. Vzpodbudil in sodeloval je pri urejanju arheološke zbirke in dokumentacije v Narodnem muzeju Slovenije in s svetlim vzorom vzpodbudil podobno delo tudi v drugih muzejih. S svojim velikim mednarodnim ugledom je dosegel in poskrbel za objavo starega arheološkega gradiva, kije iz kulturnopolitičnih ali drugih razlogov obtičalo v depojih muzej ev na Dunaj u, v Gradcu, Trstu in na Harvardu in je bilo do tedaj slovenskim raziskovalcem praktično nedostopno. Skupaj s tedanjimi študenti in mladimi diplomanti so pripravili objave gradiva, izkopanega konec 19. in na začetku 20. stoletja, razkropljenega po tujih deželah, s čimerje bil omogočen začetek preglednih študij slovenskega prostora v času prazgodovine. Sad Gabrovčevih obsežnih in kompleksnih raziskav so njegove mednarodno priznane kronologije bronaste in železne dobe in na novo definirane prazgodovinske kulturne skupine na slovenskem prostoru. Njegove študije s področja materialne in duhovne kulture veljajo še danes za temeljne. S številnimi objavami, mednarodnimi izkopavanji in sodelovanjem na med- narodnih konferencah ter pri organizaciji znamenite razstave situl, ki je gostovala v najuglednejših evropskih muzejih, si je pridobil velik ugled v svetu. Priznanja so prišla najprej od drugod. Leta 1962 je postal redni član Centra za balkanološke študije pri Akademiji znanosti in umetnosti BiH v Sarajevu, leta 1963 je bil sprejet med dopisne člane Inštituta za pra-in protozgodovino Italije in od leta 1972 Inštituta za etruščanske in italske študije. Leta 1967 je postal izredni, leta 1977 pa redni član Nem ške ga ar he o lo ške-ga inštituta, leta 1985 dopisni član Bavarske akademije znanosti v Munchnu. Kot izraz najvišjega priznanja je leta 1987 postal izredni in štiri leta kasneje redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dobil je najvišje slovenske nagrade za strokovno in znanstveno delo. Leta 1996 je prejel nagrado za življenjsko delo iz rok Slovenskega arheološkega društva, leta 2000 mu je bila podeljena Zoisova nagrada za vrhunsko raziskovalno delo. Navkljub vsemu pa ga je ob upokoj itvi v osrednji slovenski muzejski ustanovi čakal na pisalni mizi v kabinetu zgolj droben listič, na kateremje stalo črno na belem, da mu od jutri dalje ni treba več hoditi v muzej. Redki smo vedeli za prigodo, o njej ni domala nikoli govoril. V Narodni muzej Slovenije pa dolgo ni stopil. Stanetu Gabrovcu je Kamnik veliko pomenil. Bil je prijatelj in svetovalec sestre Jožefe, ki ga je neizmerno občudovala, in prijateljeval je z njenim soprogom, slikarjem Lojzetom Perkom. V Kamnik, k sestri Jožefi, je zahajal skupaj s svojimi najboljšimi prijatelji, s pisateljem Alojzom Rebulo, s filozofom Justinom Stanovni-kom, skladateljem Vilkom Ukmarjem in mnogimi drugimi. Sledili so nepozabni večeri s pogovori o grškem jeziku, heksametru, o današnji kulturi, pa spomini na Škofove zavode, na Gonars, pa tudi o Balantiču in Rogu. Posebej Justin Stanovnik je bil zelo filozofsko naravnan. Ko pa se je druščini priključil Lojze Perko,je vzniknilo veliko bolj sproščeno vzdušje, ki seje mimogrede izognilo filozofskim vprašanjem in znanstvenim problemom. Lojze je bil roj en govornik, s svoj im šar-mom je hitro zasenčil vse goste. Večkrat se je družbi priključil tudi Kamničan Tone Kopčaver, včasih tudi Stane Sever in oba Kralja. Taki večeri so izveneli v drugačnih pogovorih in smeha ni zmanjkalo vse do poznih ur. Alojz Rebu I a je ta dva tako razI ična človeška značaja, Staneta Gabrovca, znanstvenika in neutrudnega raziskovalca, ter Lojzeta Perka, umetnika z mehko čutečo notranjsko dušo, večkrat mojstrsko upodobil v svojih literarnih delih, v Sibilinem vetru, v Zelenem izgnanstvu in drugje. Spomini Perkove družine na te obiske odstirajo manj znan pogled na življenje akademika Staneta Gabrovca. Kot stric po materini strani je otrokom in mladostnikom veliko pomenil. Tomaž Perko pravi, da je mama Jožefa ime I a strica v »oltarju«. Zaupala mu je otroke, da jih je jemal s seboj v hribe, odraščajoče je 357 358 sprejemal na arheološka izkopavanja, kjer jim je dajal vzgled delovne in človeške odličnosti. Eden najzgodnejših spominov Tomaža Perka na strica je domače miklavževanje. Skozi priprto okno je nenadoma priletel škrnicelj s figami, piškoti, pomarančami in rožiči in čeravno seje Tomaž, tedaj še fantič, zelo ustrašil, je takoj ugotovil, da je bil stric Stane prav tedaj odsoten in da torej Miklavž ni mogel biti noben drug kot prav on. Eden zgodnjih spominov je tudi podoba strica v uniformi, ko se je s služenja vojaškega roka v Virovitici vrnil na dopust. Ker tedaj še ni imel svoj e družine, je seveda zavil k sestri Žefi, kot je imel navado imenovati Jožefo, v Kamnik. Tomaž se živo spomni, kako si je odpel širok usnjen pas, ga zvil in ga po l ožil na kuhinjsko okno. Stric Stane je Tomaža poskusil naučiti tudi plavati, in to po čisto posebni metodi. V poletnih mesecih ga je vzel s seboj v Bohinj in ker Tomaž še ni znal plavati, si ga je nadel štuporamo in z odločnimi zamahi zaplaval v sredojezera. Tomaž seje od silnega strahu pred črno jezersko globino povzpel stricu na plešo. Splaval pa takrat seveda ni. Stric je bil v mladosti dober smučar. Perkove otroke je mnogokrat vodil na sprehod na Frtalco nad Streliško ulico, kjer je takrat še stala kamniška skakalnica in včasihje omenjal tudi skoke. Najbolj pa se je zarezala v družinski spomin zgodba, kako je Staneta, ki ga nikakor ni hotelo biti s smučarije na Veliki planini, odhitel reševat svak, slikar Lojze Per-ko. Zgodba pa gre tako l e. Naredil o se je lepo vreme, Stano, kot je Žefa klica l a svoj ega brata, se je vrnil iz Ljubljane in jo mahnil na smučarijo na Veliko planino. Bil a so to petdeseta leta in takrat ni bi l o ne avtobusa, kaj šele vlečnic ali danes znamenite gondole. Stric, tedaj še mlad fant, si je nadel smuči na ramo, oprtal rukzak zmalico in zagazil prek Primoža na Veliko planino. Mine dan in za njim še eden, Staneta pa ni bilo od nikoder. Sestro je zaskrbelo in je zmoledovala Lojzeta, da odide na planino pogledat, kako je z bratom, da se mu menda ja ni kaj pripetilo! Lojze, ki pa še zdaleč ni bil ne gornik in ne smučar, je zgolj ženi na ljubo krenil na planino. Od tu da lje pa se Perkovi spominjajo zgodbe iz stričevih ust, kije smučarijo na planini zaradi lepega vremena podaljšal za kakšen dan in je, ko se je zvečer odpravljal proti koči, zagledal nekaj mož, ki nosijo nekoga, obnemoglega v snegu. Ko je pristopil bliže, je prepoznal svaka in je osupel vzkliknil: »Ja Lojze, kaj pa ti delaš na Veliki planini?« Pa mu obnemogli svak z zadnjimi močmi zakliče: »Stano, tebe rešujem!« Za slikarja Lojzeta, ki ni bil vajen gora in smučarije, je bila to naravnost himalajska preizkušnja, posebej ker je vmes tudi ma l o »pošnopčkal«, kot je to pri pravih gornikih v navadi. Tomaž se danes spominja, kako ve l ik vpliv je imel stric Stane na vse Perkove otroke v študentskih letih. Stric Stane in mama Jožefa sta se izjemno dobro razumela. Stričeva resnostje dajala okvir očetovemu bo-hemskemu, šarma polnemu izpolnjevanju družinskih in starševskih dolžnosti. Stric je Veroniko, Tomaža, kasneje pa še Tineta in Andreja v poletnih mesecih sprejel v izkopavalno ekipo in jih glede dela in odgovornosti izenačil z ostalimi člani ekipe. Bilje resen, natančen in strog. Tomaž je kma l u zablestel kot terenski risar. Tine je postal »specialist« za samokolnico. Andreja se še danes mnogi spominjajo po številnih nezgodah. Na enem izmed izkopavanj si je pri sekanju drv doma I a odbil palec na nogi, pri peki kure pa je redno stopal v posodo z oljem, ki je stala na tleh ob ražnju. Veronika in Tomaž sta se udeležila izkopavanj prve, velike stiške, knežje gomile. Spomini na vznemirljiva odkritja še danes niso zbledeli. Bronasta negovska čelada iz knežjega groba z orožjem in ostanki konjskega pokopa, pa grob kneginje z zlatim nakitom so danes najbolj pomembne najdbe v Narodnem muzeju Slovenije. Odkritja so bila vsakokrat pravi festival za arheologe. Večeri so se po napornem delu prevesili v praznovanja, ko se je ekipa ob glažu dolenjske kapljice in kuri na ražnju sprostila in poveselila. Tomaž se najbolj spominja napornega dela s tedaj silno dragoceno geodetsko napravo teodolitom, ki je prenekateremu arheologu povzročila prezgodnje sive lase. Ker so se strogega profesorja študentje bali, se pogosto niso upali (ponovno) povprašati za navodila. Teodolit je bila naprava za meritve globine s pomočjo ničte točke, h kateri se vse višine ali globine odštevajo in prištevajo ter se s tem vzpostavi koordinatni sistem. Izkopavanja so tedaj potekala po sistemu režnjev na 20 cm in ker je naprava kazala (komplicirano) zrcalno obr nje no sli ko terena, so me ritve s po močjo težke dvometrske lesene merilne late potekale ure dolgo. Ne ma lo krat v hu di sončni pripeki. Tomaž, ki si na začetku ni upal pred strogim profesorjem priznati, da ne razume natančno sistema, je izkopavalcem v jami sporočal, daje 3 cm preveč, tam pa se ni nihče upal vprašati, ali 3 cm previsoko ali prenizko. Najbrž ni treba napisati, da je profesor nazadnje le odkril vzroke takega početja. Ne z navdušenjem! Pri izkopavanju velike knežje gomile je sodelovala tudi študentka, domačinka. Bila je zelo prizadevna, pa se je domačim fantom, ki so sodelovali kot navadni kopači, malo zamerila. Med malico, ko je ni bilo na izkopu, so ji v zemljo podtaknili kurjo kost. Ko je po malici ob zamahu rovnice »odkrila« kost, je v ognjevitem navdušenju začela po dolenjsko vpiti: »Gospud profesor, najdba, najdba! Gospud profesor, najdbaaaaaaaaa!« Fantje so se kajpada potuhnili, profesorje prihitel, potegnil kost iz zem Ije in ves zgrožen začel rohneti nad neresno študentarijo. Vendar so se prava stiška izkopavanja začela šele z izkopavanjem na Viru, ko je prišla na vrsto naselbina z obzidjem. Študentska ekipa je postala mednarodna, prišli so Madžari, Američani, Izraelec, Italijani in Nemci. Med njimi najuglednejši strokovnjaki za železno dobo, profesor Dehn, profesor Oto Herman Fray in mnogi drugi. Še danes ni zblede I a anekdota o večernem tabornem ognju z rujnim vincem in pečeno kuro, ki je sledila odkritju pomembne arheološke najdbe. Profesor Dehn, ki je očitno malce podcenil lahko dolenjsko vince, je v govorniškem zanosu presunkovito vstal, se zamajal in bliskovito zgrmel v grmovje za leseno klopjo. Prijazni študentje so ga solidarno takoj izvlekli za noge iz grmovja, nato je z obeh strani varno podprt pod pazduhami zbrane zanosno nagovoril. Posebej naporno, odgovorno in do milimetra natančno delo je bilo risanje arheološkega profila. Tomaž se je kmalu priučil zahtevni nalogi. Paje kmalu naneslo, da se s stricem nista in nista mogla dogovoriti, kje naj na risbi označi prežgan hišni lep, glinast stenski premaz, z rdečo barvo. Stric je govoril: »Nariši majčkeno tako in majčkeno tako!«... Na koncu so ostali člani arheološke ekipe ugotovili, da ne Tomaž ne stric nista videla, kje je rdeča sled hišnega lepa. Vzrok je bila njuna barvna slepota. Tomaž rad poudari, kako hvaležen je stricu Stanetu za disciplino in raziskovalnega duha. Iz tistega rutinskega terenskega risanja je kasneje zrastlo razumevanje, kako pomembno je za dobro risbo natančno opazovanje. Meni, da ga je mladostno sodelovanje z arheologi, od katerih danes mnogi nadaljujejo raziskovalno delo profesorja Staneta Gabrovca, zaznamovalo. Z nekaterimi prijateljuje še danes. In kdor pozna njegovo tehniko slikanja, bo nehote pomislil na stroga načela arheološke risbe, ki skuša ujeti za neuko oko domala neopazne sledi preteklosti v plasteh izkopane zemlje. Hvaležen je za trdo delovno izkušnjo, za številna znanstva in prij ate Ijevanja, žal pa mu je, da so stiške arheološke najdbe tako malo znane slovenski javnosti in da arheološka hiška na Viru pri Stični danes popolnoma pozabljena samuje. Poudarja, da bi si domačini, če že ne vsi mi, zaslužit vsaj skromno rekonstrukcijo železnodobnega obzidja na stiškem gradišču. Stane Gabrovec je v pogovorih večkrat omenil, da je bila Stična v času razcveta večja, kotje bila Troja svoje dni. Danes stojita na prazgodovinski naselbini tenis igrišče in skromna tabla, ki redke mimo I doče opozarja na pomen najdišča in odkritij. Stane Gabrovec je, kot se za Kamničana in gornika tudi spodobi, čil dočakal visoko starost. Vse svoje življenje je zahajal v gore in jih, kot je sam rad poudaril, večkrat prehodil podolž in počez. Že v polni starosti se je skupaj z nečakom Andrejem v enem zamahu povzpel na Špik. Kot je znano iz njegovih pripovedi, se je v mladosti navduševal nad nogometom, v duhu gojenca Škofovih zavodov pa je še dolgo v zrela leta skrbel za telesno kondicijo z redno jutranjo vadbo. Vse do predzadnjih treh let je iskrivo spremljal slovensko arheologijo prek arheoloških izkopavanj, objav in muzejskih razstav. Dokler je zmogel, je obiskoval arheološke terene in spremljal raziskovalno delo svojih nekdanjih študentov. Z radostjo je sprejemal obiske svojih nekdanjih sodelavcev, študentov in mladih ar-heol ogov na domu ter z njimi ob kavi kram Ijal o novih spoznanjih. Gosta je imel navado posaditi na nizko baročno zofo v svojem študijskem kabinetu, polnem strokovne literature. Mnogi smo ga obiskovali tudi v visoki starosti. S svojimi nečaki, ki so se vsi še kot študentje udeležili njegovih izkopavanj v Stični,je rad obuj al spomine in se ob anekdotičnih pripetljajih prisrčno nasmejal. Šele tik pred odhodom ga je odločilno zaznamovala starost. Pogrešal je Kamnik in prijatelje, posebej je pogrešal sestro Žefo. Stane Gabrovec je bil strokovnjak evropskega slovesa. Bil je erudit in pretanjen raziskovalec, bil je odličen učitelj in velik človek. Vem pa, da bi ne bil zadovoljen z mojim pisanjem, če ne bi dodala - kristjan in Slovenec. Pokopan je na kamniških Žalah. 359 760 361 362 363 364 366 Kazalo Marjeta Humar Uvodnik.........................................................................5 Marjan Šarec, župan Uvodnik.........................................................................7 Marjan Šarec, župan Občine Kamnik, s so de lavci Občina Kamnik 2014-2015 ......................................9 Razprave - naravoslovje Vido Kregar in člani Jamarskega kluba Kamnik Vode Kamniške Bistrice.............................................35 Ma tija Križ nar Edo Grmšek O premogu v Tunjiškem gričevju in okolici ..............47 Razprave - etnologija Ma rija Klobčar Kamniško jezero in neznani Kamnik: od izročila do prikritih pričevanj ...............................55 Razprave - literarna zgodovina Vlado Motnikar Znameniti Kamničani in okoličani v leposlovju.......71 Razprave - jezikoslovje Barbara Balantič Krajevna imena v Občini Kamnik..............................79 Helena Dobrovoljc Jezikovna dediščina Steletovih zapisov povedk in pravljic.........................................91 Razprave - bibliotekarstvo Breda Podbrežnik Vukmir Ivanka Učakar Bral ne sku pi ne Srečanja s knjigo kot vir socialnega kapitala..........99 Razprave - menedžment Igor Podbrežnik Raziskava o zadovoljstvu obiskovalcev Medobčinskega muzeja Kamnik s kakovostjo muzejskih storitev .............................107 Razprave - zgodovina Renata Pamic Obeležja prve svetovne vojne 1914-1918 na območju Občine Kamnik....................................123 Razprave - umetnostna zgodovina Anže Slana Ponovno o cerkvi svetega Primoža in Felicijana pri Svetem Pri mo žu nad Kam ni kom: Problem datacije oboka...........................................135 Gradivo za zgodovino industrije in obrti Ivana Skamen Da čas ne zbriše spominov Svilanitove ustvarjalnosti in bridke jeseni.................................141 Sa ša Lavrinc Franc Koncilja - pohištveni mizar, Plečnikov mizar in ustvarjalec intarzij....................163 Eva Nagy Sa ša Lavrinc Evidentiranje zbirke orodja in predmetov iz mizarske delavnice Franca Koncilje.......................169 Gradivo za družbeno zgodovino Breda Podbrežnik Vukmir Spominski zapis o Mladinskem kulturnem društvu Pedenjmožic...............................................181 Danijel Bezek Devetdeset let skavtstva v Kamniku......................191 Marjan Schnabl 0b 60-letnici Lovske družine Kamnik.....................197 Gradivo za etnologijo Ivan Nogra šek Pripovedovali so jih vTunjicah................................207 Pesniki in likovni ustvarjalci Pino Pograjc, Gašper Tonin, Zala Kanc, Benjamin Zajc, Ana Dragar Pesmi pesnikov in pesnic Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik....................211 Sa ša Bučan Nina Koželj (1985)..................................................215 Sa ša Bučan Dušan Štrajhar (1956)............................................221 Naš pogovor Vladimir Habjan Biti varuhinja človekovih pravic je bila neprecenljiva izkušnja .................................227 Vladimir Habjan Skozi preteklost razumemo sedanjost...................235 367 Portret športnika Jože Arko Rok Benkovič - svetovni prvak v smučarskih skokih 2005........................................243 Znameniti Kamničani in okoličani Marko Kumer Tone Knaflič 1893-1957 Zgodba poštenega kapitalista................................253 Marko Košir Ali je Valerija Heybalova pozabljena?.....................267 Marina Drolc Karl Bervar (4. 11. 1864-24. 3. 1956).................285 Zarjan Fabjančič Rod in zasebno življenje Karla Bervarja (4. 11. 1864-24. 3. 1956)............291 Janez Marolt Dr. France Rode - ose m desetletni k.......................307 Jože Urbanija Slavko Savinšek.......................................................311 France Malešič Janez Gregorin - Igor Zagrenjen in njegovo Zavetje v pečevju.................313 Jožef Pavlič Nikolaj Pavlič - nekdanji komendski župnik in dekan dekanije Kamnik .....................................319 Jernej Koncilja Da se ne bi pozabilo Iz spominov na Franca Koncilja (1896-1991)......327 V spomin Jože Berlec Marija - Ana Mrčela..................................................341 Primož Mrvar Zaslužni profesor dr. Milan Trbižan (1935-2015)...............................343 Janez Marolt Homma ge prof. dr. Milanu Trbižanu (1935-2015)..................347 Franc Svetelj Vinko Gobec (1934-2015).....................................351 Verena Vidrih Perko V spomin akademiku prof. dr. Stanetu Gabrovcu, Kamničanu, uglednemu raziskovalcu, spoštovanemu profesorju in pokončnemu človeku...........................................353 Kazalo.......................................................................367 Kolofon......................................................................369 O CD M CD 368 Kamniški zbornik XXIII Izdaja: Občina Kamnik Ureja uredniški odbor: dr. Marjeta Humar, glavna urednica dr. Helena Dobrovoljc Tone Ftičar Lea Logar, strokovna sodelavka Občine Kamnik Jasna Paladin, univ. dipl. etn. in kult. antr. mag. Breda Podbrežnik Vukmir Marjan Šarec, župan Milan Šuštar, prof. mag. Zora Torkar Ožbej Vresnik, prof. dr. Branko Vreš Jezikovni pregled: Marica Drolc dr. Marjeta Humar Korektura: Tatjana Matičič Milan Šuštar, prof. Angleški povzetki: Breda Hočevar Grafična oprema in oblikovanje: Dušan Sterle, slikar in grafični oblikovalec Računalniška obdelava besedila: Sašo Matičič Izvedba tiska: Studio Dataprint, d. o. o. Na platnicah: Detajli spomenika na Glavnem trgu, delo akademskega kiparja Leona Homarja V notranjosti: Fotografije detajlov iz cerkve sv. Eligija na Malem gradu Naklada: 700 izvodov V Kamniku, marca 2016 369 370