Deček in cvetlica
Bilo je pozno v jeseni. Drevjese jesvojega listja že iznebilo in tudi cvetlice po vertih in travnikih so že zvenele. Merzel veter je pihal, da je bilo joj. — Na Franckovem oknu pa je cvetela prelepa rudeča cvetlica. Lju&je, ki so mimo hodili, postajali so radi pri oknu in jo ogledovali, kajti njena lepota je bila ne-kaj nenavadnega in se je vsacemu zelo dopadla. Večkrat se je zbrala cela tropa mladine pod Franekovim oknom in ga je nadlegovala, da bi jej dal prelepo cvetlico; ali Francek je imel cvetlico preveč rad in zato je ni hotel nikomur dati.
Nekega dnč postavi Francek posodo, v katerej je bila cvetlica, na mizo, in jo ogleduje od vseh strani. Težko mu je bilo pri serci, ko je pomislil na to, da ne bo več dolgo tako lepo cvetela. ,,Prej nego usahneš," misli si Francek, ,,moram se še s teboj okinčati." Pa kakor bi cvetlica izpregovorila, slišal je glas: ,,Pusti me, in nikar se me ne dotakni!" Francek ni poslušal svarilnega glasu in žo je stegnil roko, da bi cvetlico utergal. Prav na lehko jo priine. — Ali ,,jojniine!" zavpije in se joka. Temčki so ga zbodli v roko, prelepi cvefc se osuje ia nježni listki so ležali na mizi. Nihče jih ni mogel več skupaj sestaviti, kakor so bili poprej.
Glejte, ljubi otroci, iz tega vidiino, kako vsa posvetna lepota naglo mine! Cvetlica nam tudi kaže lepoto nedolžne in čiste duše ter nas opominja na kes in žalovanje po izgubljenej nedolžnosti, katera se nikoli več ne poverne.
Vsa posvetnost bo nehala, Cednost vekomaj ostala.
F. Jurkovič