F rane Zadravec OTON ŽUPANČIČ TER PESEM IN SVOBODA Filozofsko misel »Sam izprašuj se vekomaj, / sam si odgovore dajaj!« in misel o pesmi »Ti, ki ne dihaš, ako ne v svobodi ...«je mogel in moral zapisati pesnik, ki je za najvišje duhovno in etično vodilo priznaval osebno svobodo. Kolikor je tematskih krogov Zupančičeve lirike, v vsakem se oglaša lir-ski subjekt, ki je ali hoče biti svoboden. Beseda svoboda skupaj z izpeljankami spada k temeljnim besedam njegovega pesništva, sporoča smer njegove bivanjske zavesti in označuje vzročno povezanost te zavesti in njenih umetniških dejanj. Poetiško misel, da je pesem dokument svobode, je moč izpeljati iz nekaj pesmi, ki govorijo o pesnikovem umevanju vesolja in človeka v njem. Narava, vesolje, svet stopajo v njegovo pesem kot »svet ubranih harmonij« in »mirno kroženje sonc«, drugič kot »lepi umotvor«, ki »po sredi mu gre razdor«, predvsem pa kot velika svobodna volja in moč, ki si sama piše svoje zakone miru in boja (Večer v pristanu, Zdravica, Ob Kvarnem). Lirski subjekt šteje samega sebe za odvod tega umotvora in razdora, šteje se za trenutni dogodek vesolja. Ker je vesolje samo v sebi svobodno, človek pa je njegov »hip«, je svoboda človekov/pesnikov imamentni zakon, je individualiziana oblika svobode sveta, ali kot pove pesem Pogled na jezero: Ti si bil, mene ni bilo, ti boš (= svet). A zdaj, za hip, je vstal iz tebe mož, začutil, da je s tabo zvezan prost, in v tebi, v sebi večnost, blaženost ... Daje človek/pesnik trenutni odpev vesolja, daje njegov odvod in enkratna svobodna enota, je neposredno in metaforično povedano tudi v Večerni: Pramati! Melodij vzkipeva ti naročje, za prosto polnozvočje bore se brez strasti. Franc Zadravec 480 481 OTON ŽUPANČIČ TER PESEM IN SVOBODA Del tega naročja melodij in prostega polnozvočja je tudi umetnik, saj med njim, med lirskim subjektom in svetom/vesoljem/pramaterjo ni ničesar, kar bi bilo zunaj njiju in nad njiju, ni nobene sistemske miselnosti, ki bi lahko pojasnila njuno prostost, njuno svobodo. Njuna svoboda kratko in malo je, pesnikova je izraz in posledica svobodnega vesolja. Ta naturna bivanjska misel ali duhovna drža (od daleč mogoče sorodna Emersonovi misli o enkratni duši in »vesoljni duši«) dobi kdaj tudi izrazitejšo nazorsko in polemično obliko, še posebej v pesmi Ob Kvarnem. Lirski sub-jetk v njej ne pozdravlja »križa« kot znamenja človekovega strahu pred neznanim, ampak se klanja »morju«, naravi, ki si kot »svobodna moč« sama piše svoje zakone. Gre za očitno sporočilo, da poet ne mara nazorskih modelov in da priznava zgolj lastnemu kritičnemu umu ustrezno sliko življenja in sveta, sliko, v kateri si človek in svet stojita nasproti kot element proti elementu brez filozofskih »prerokov« in »modrijanov«. V pesmi Naj koderkoli hodil sem Zupančič odklanja sistemska modrovanja, še posebej o »večnosti«: Le kadar modrijan mi prerokuje, s krilečimi rokami večnost meri, takrat se nekai maie v moii ven: poslušam, gledam, in vse mi ie tuie. Ker večnost - kaj je to? V Prebujenju gleda in imenuje pesnik dve večnosti: tam - kot borila bi se za obzorie, sirom brez konca razlita nebes in morie - večnosti dve, ki nasprot si strmita ... V krogu motiva vesolje - pesnik - svoboda je opaziti še eno stalnico: imenuje se odgovornost znotraj svobode. Svobodnjaški miselni motiv »Predaj se vetrom - naj gre, kamor hoče!« Župančič takoj omeji z besedo »vendar« in z etičnim imperativom »izmeri daljo in nebeško stran«. Načelo odgovornosti znotraj svobode ga do kraja utrdi tudi v prepričanju, da sta samovpraševanje in samoodgovor, da sta osebno spoznavanje in spoznanje vrhunski etični ukaz. Kar velja za bivanjsko samovpraševanje in samoodgovor, velja tudi za poetiška in estetska vprašanja in dejanja. Zupančič označuje in prispodablja umetnostni etos in ustvarjalni zanos kot ukaz, ki jima mora le pokorno slediti in oblikovati. V pesmi Iz samote je najti tole primero: Franc Zadravec 482 A kaj dviga labod svojo perot? Prenesti ne more sam svojega soja. In jaz in moj žar? Suj bliske, vihar! Molče izgorela duša bi moja. Prispodoba pove, da se »smeli sin svobode«, »ptič Samoživ« mora pokoravati svojemu navdihu, svoji duhovni in čustveni vsebini, svojemu obliku-jočemu blisku, ker tudi ta blisk, ta oblikovalna moč je in ostaja atom oblikovalnih moči narave. Ta moč deluje v lirskem subjektu, kot deluje v ptičkih in njihovi pesmi. »Kje so vzeli ritem, mero pevčki ti, sveto razvneti?« vprašuje pesnik v Glosi. Njihov ritem, mera in glas so naravne zakonitosti. Tudi pesnikov ritem in glas sta individualizirani izraz teh zakonitosti. Zato šteje Zupančič napisano poetiko za »preležani akt« ter se v skladu s časom, ki je maral za muzikalni in za svobodnejši verz, posmehne vsakršnim kopitarjem: Ne natezaj na kopita, kar svobodno je brez meje, tvoje forme in ideje... ptič na veji se ti smeje. Skratka, pesem diha le v svobodi in je svoboda par exellence. Je ob vsakršnih metričnih osnovah dejanje osebnega ritma, ali kot je povedano v eseju o ritmu in metru, v katerem se Zupančič ne upre le gluhemu metrumi-stu, ampak tudi neotomističnim estetiškim utilitaristom: »Ritem in metrum: živo kipenje in prerajanje - okorela dogma; tok stvari in duš - svareče dvignjen prst; ali plavanje nad prepadi - gledanje z varnega brega; idealizem -utilitarizem (torej materializem); iskanje resnice skozi blodnje in zmote, borba duha za boga na žive in mrtve - štiri poslednje reči na pladnju.« (Ritem in metrum, 1917) Ko v imenu osebnega ritma zavrne pokorščino metru, se hkrati ne strinja s popravljanjem verza, v katerem so izpete antične umetnine. Nekdo je hotel kvantitativni verz pomodemiti z rimo, »prosti helenski tok« zajeziti z zvočno figuro, pa gaje Zupančič ostro zaustavil: »Proč helotsko roko od ritmov svobode, Herostrat!« Pravega ritmika namreč ne ovira noben prozodični red, aritmije v pesmi ni kriva metrična osnova, ampak le amuzični verzifikator. Dodajam, da pokoren svojemu soju, svojemu duhovno - estetskemu ritmu, svojim odgovorom na bivanjsko in umetnostno vprašanje ta slovenski »ptič Samoživ« ni zanemarjal vprašanj svojega rodu, nasprotno: svobodo/nesvobodo svojega naroda je kritično osvetljeval in presojal v treh smereh -: 483 OTON ŽUPANČIČ TER PESEM IN SVOBODA napadale je »elito«, ki je narod slabila z razprtijami za lastni blagor, odbijal je grabež imperialističnih sosedov ter nenazadnje z baladno težkim verzom »med nas je usekalo in nas razteplo po svetu« stvarno in tudi preroško opomnil, kako nevarno se je v XX. stoletju zamajal temelj slovenske nacionalne svobode. In prav lahko se zgodi, da bo njegovo bivanjsko, poetiško in estetiško načelo svobode na Slovenskem še dolgo stalnica v presojah pesnika in pesništva -: pereča stalnica navznoter zaradi odporov do umetnosti kot vrhunskega izraza človekove svobode in pomembna navzven kot nacionalna kulturna izkaznica in varovalno znamenje v sklopu prihajajoče diplomatsko ljubeče se evropske zveze.