68
Podučno-zabavno berilo.
Zatoženi sosamoglasnik.
Kdor ne ve glumi glas,
Naj ne hodi k ljudem v vas.
Naroden  prigovor.
Spisal Fr. Levstik.
(Ta reč se godi v ljubljanske) učilnici pri sv. Jakobu, in sicer v prvem razredu. Noč je in soba prazna. Po zidu vise deske, po kterih so otrokom napisane Črke. Najprvo samoglasnica €M stopi z deske, in hodi semtertje po sobi.)
a:  Dan denes toži vse,  da se povsod slabo godi. Nam tudi ni prav nič dobrega tukaj  pri   sv. Jakobu.
Človek vendar gotovo ne more biti zmerom na deski pribit; če pa kolikaj stopi kdo, kar nas je šolskih ljudi, na tla, pa se nam je bati hlapca, ki hodi okna odpirat in sobo pometat. Kadar prinese koli smetilnico, nas kar omete z razkavo metlo, da nam razporje vse obraze. Bog ne daj , da bi ta hudobnik zalezel koga izmed nas, kadar se sprehajamo! Precej ga vrže skoz okno, da revež potlej ves polomljen po visocih stopnicah ne more dva dni priti nazaj na desko, ali se pa celo ubije, ko pade na trde ulice. Učitelj se čudi, kako je to, da ni črke ondi, kjer je bila vselej poprej; otroci se pa vesele, rekoč: „ena je uže menj ; to je prav, da se nam ne bode več treba toliko učiti!" — Saj pravim, človek bi kar tekel v počitek; samo to je, da nam bi ne privolili vse plače, ker tukaj služimo še premalo časa. — V žalosti zapuščene samote nas tolaži nekoliko vsaj to, da imamo po noči, kadar nikomur več nismo v strahu, pred pustom „besede" in plese — mačke nam pa godejo — in o druzem času, hvala Bogu, tudi nismo brez nobene veselice. — Pust je uže minil, zato smo nocoj zmenjeni, da bi poskusili, kako vendar skačejo in plezajo tisti ljudje, ki se jim pravi telovadci. — Ne vem, zakaj ni še žive duše doli na tla? — Uže davno je hlapec odšel; torej bi mi precej lehko pričeli svoje važno delo. — Soglasnik f! stopi z deske, in za-zvižgni, da se zbero vse črke sem; jaz bodem pa ukazovala, ker vem, kako so te reči. Znano mi je vse, česar potrebuje prvoskok (vorturner.)
f: Zakaj pa moram jaz vedno žvižgati ? Saj zna tudi s in š, z in ž, c in c, in še celo x.
a: Prvič ti najbolje znaš, in drugič v slovenščini, ki tebe prav za prav še nima, vse leto postavaš ; torej le zazvižgni!
f: f! f! f!
a: Vidiš, kako so se naglo stekli? Ti j; tudi nimaš nič opravka v slovenskem jeziku. Stopita dva tvoje vrste osmino palca na dvoje! — Tako. — Zdaj pa ti 1 hitro po dolzem lezi na i k s a, kakor polože kmetje klado na kobilo, ko drva režejo. — Dobro je. — Zdaj pa urno semkaj najprvo samoglasnice, da poskusimo, kdo zna jezditi. — Mene pogledite! Od iksa do iksa morate po elu pomikati se jezdč, kakor mož, kteri se boji po koncu iti po brvi, ki je vržena preko potok.
v : Po koncu bi se ne bilo meni lehko držati na drogu; po strani morda pojdem, če smem poskusiti?
a: Po strani, kakor morski pajek?   Tega ne.
i:   Naj grem jaz.
»: Ti pa še posebno za to reč nisi, pa o tudi ne, ker ima preokrogel trebuh; taki ljudje radi s konja padajo. Naj pride u; toda poprej se mora postaviti na noge, kajti po navadi stoji na glavi.
ii: Bog ne daj! ker potlej ne bode več u, temuč u, in to sem jaz.
i: Jezditi še ne znamo, ker se prvič denes učimo. Izkusimo ktero drugo umetnost; gotovo poj de bolje od rok.
T: Veste kako? Naj leže po dolzem še en 1 na dva iksa vštric prve kobile, pa ne predaleč od nje. Potlej poskusimo, kdo pride od kraja do konca, samo z rokama se opiraje na oba drogova.
a: Telovadci znajo res nekteri skok in preku-cijuz; ali tega, kar si zdaj svetoval nam ti T, izmed nas nikakor ne more storiti nihče razun tebe, ki imaš dve roki; vsi drugi nimamo ali nobene ali samo po eno.
!•: Od kod je prišla pa ta navada semkaj v abecedno vas, da se glasijo ubogi soglasniki, dokler imamo samoglasni ljudje še kaj povedati?
T: Ce ti smeš govoriti, smem jaz tudi, ker sva do zdaj še oba le soglasnika.
1»:  Ni res!  V slovanščini sem od nekdaj imel po-grneno mizo med samoglasnimi ljudmi.
o: Da si ti samoglasen človek?   Odkle pa?
i: To je nam do zdaj bilo do dobrega neznano.
i*: Nevednim ljudem je marsikaj do dobrega neznano; vendar so moje pravice uže stare.
h : Pravim, da mir besedi! Čemu se prepirate? Jezditi ne znate samoglasnice, jezditi, pa vas je sram. Zdaj bi pa rade, naj ne pridemo na drog tudi mi, ki nas je Bog ustvaril kakor nalašč za konjike.
ji, m; ii : Kes je tako.
e: Ni tako ne! Premislite samo, kdo je prepir začel. Morda me samoglasnice? Nikakor ne; r je prvi zakričal, in tega denes tudi ni storil še le prvič. Koli-krat mi je uže dokazoval, da je samoglasen! Ušesa me bol6 od večnega premlevanja starih neumnosti. A to pa dela samo, ker bi se čisto rad iznebil mene, ki sem njegova žena.
Vse samoglasnice: Me ne damo priti med-se novej samoglasnici! Kaj ni tega uže nekdaj zvedel Metelko? Kako se je godilo vsem njegovim e, © in 8, ki so se vpirale, da bi med nami obsedele ? Bile so pobite, ali so pa morale vzeti palico v roko, ter iz naše vasi romati.
Vsi soglasniki: Naj r le ostane, kjer je! Tudi mi ga ne damo izmed sebe.
isa: Da bi on zlezel na višo stopinjo, mi pa da bi ostali, kar smo ? Tega nikoli ne!
!•: Ljubi moj m! Kaj se tegotiš? Premisli, koliko vas je še tacih, da imate obilo upanja priti na višo stopinjo, vzlasti pa ti, ki lehko tečeš, ker so ti ustvarjene tri noge. Soglasniki n, h in k imajo sicer samo po dve, kar je pa uže prav zadosti, ker ljudem in ptičem tudi rabiti le vsacemu po dve. Res je to, da je k malo krevljast; a tako slab vendar še ni, da bi mu bolno stegno morali odrezati. Celo soglasnika y in v, če se postavita zopet na glavo, kakor je spodobno pametnim ljudem, dobosta vsak po dve zdravi nogi, in X lahko teče po nogah ali po glavi, podoben raku, ki se premice naprej ali nazaj, kakor mu je treba.
(Zdaj 1, ki je ležal na iksih, rstane, in tudi iksa zopet gresta med druge črke.)
1: Nič, nič! Ne vidite, kako nas bi le z besedami rad preslepil, naj bi mu dali, da bi moževal med sa-moglasnicami? Nikdar mu tega ne dovolimo, ker potem se bodo še drugi med nami vpirali svojej osodi. Premislite samo to, da imam tudi jaz take pravice, ka-koršne on, ker slavni čestitaki pričajo, da^sem bil nekdaj v slovenščini tudi samoglasen; med Cehi pa celo še zdaj samoglasujem. Kar se mene tiče, to je res, da sem ponižen, torej zadovoljen s tem, kar mi dade drugi, a ne da bi se poganjal za viso povzdigo; vedeti pa je, da niso na zemlji vsi ljudje enaki, in zato gle-dite, da ne bode poslednja zmota hujša od prve.
e: Dobro je povedal!
o: Res je modro govoril, pa vendar še ni dognal prepira. — Možje in žene iz abecedne vasi! poslušajte pametno besedo, ki govori iz mojih ust. Osnujmo sodnji zbor, kteremu naj se r zagovarja in dokaže, če more, da je gotovo samoglasen, in potlej naj se dene med samoglasnice; ako pa tega dokazal ne bode — kar je gotovo, da ne — udari naj ga kazen, ka-koršna se mu prisodi po starih zakonih abecedne vasi.
r: Kar se mene tiče, nikakor se tega ne branim. Kdo pa bode prvosednik, kdo njegova dva prisednika, in kdo tožnik r Do zdaj menda je samo še zatoženec znan.
a: Prvosedna čast je moja, ker imam najvišo starost med vami.
i: Kako je to, da imaš ti višo starost,* nego jazF ali e in o?
a: Cegava hiša ima v abecednej vasi prvo številko? Moja. Zakaj? Zato, ker sem iaz bila prva ustvarjena. To priča tudi stara abecedna pravljica. Solnce je namreč vzhajalo, ko je Bog v raji oživel Adama, ki se je solnčnej krasoti in veličastvu tako začudil, daje nehote zakričal: a! Za tega delj je ta očdk človeškega rodii tudi nosil pozneje mene prvo v svojem imeni. Da naše hiše niso razvrščane po kacem druzem redu, ampak le po samej starosti, uči dalje še to, ker nismo postavljene samoglasnice vkup, goltniki vkup, ustniki vkup itd., temuč tako, kakor smo prišle na svet.
4»: To so otročje basni, kterih dan denes omikan človek malo in dosti več ne verjame. Nekaj druzega pak je premislika vredno.    Koliko naglasov imaš ti a?
rt: Dva, in sicer tega:   r, pa tega: * .
4»: Vidiš, jaz imam pa tega: " , tega:      in tega: v, torej enega več od  tebe,   in zato imam pred teboj prednost.
e: Ta prednost je tudi moja, ker imam tudi tri naglase, kakor o.
a: Res je. Zdaj sami vidite, slavne abecedke in abecedci! da ne moremo izbirati drugače, nego po starosti, ktera pa naj bode resnična ali izmišljena, ker to ni zdaj najvažnejša stvar, ampak najpotrebneje nam je, da nekoga posadimo na prvosedni stol.
A (stopi z deske.) Pogledite no, pogledite, kaj so začeli otroci počenjati! — Kam je neki učitelj skril palico? — Ve pravite, da imate največo starost? Ali ni znano vsemu svetu, da ste vi malici mnogo mlajši od nas, ki nosimo še obliko prvotne ustvaritve ? — Ce torej gre prvosednost, komur jo daje starost, potem gre ta čast meni, pa nikomur druzemu.
!•: Temu se jaz vpiram, in sicer imam precej vzrokov.
A: Vzroke potlej povedi, ker zatoženec ne sm6 govoriti, ako ni prosil besede. — Zdaj izberimo dva prisednika.
e: Jaz naj bodem!
4»: Pa jaz!
A: Zatoženec! ali imaš kaj opomniti?
r: Prav mnogo. Samoglasnica e se hvali, da je moja žena, in prav zato začnemo denašnjo razpravo. Ona pa hoče biti prisednica, ker bi rada sodila sama svojo reč; ali to po naših starih zakonih ne more nikakor biti. — Zvečer pride iz abecedne krčme tudi časi pijana domu, pa si dene po strani staro kapo na glavo (e), da se jej smeje malo in veliko; po zimi pokrije pa še kučmo, in ušesa doli potegne, kakor Ribničan (6); na Štajerskem ima časi celo pečo na glavi z rožički zavezano (e). Kdor te reči dobro premisli, precej lehko vidi in umeje, da ta ženica nima niti zdrave pameti, niti dobrega značaja, kajti pametni, pošteni ljudje se le o pustu tako preoblačijo. Vse te lastnosti razodeva tudi samoglasnica o, samo da pri njej me grize še druga skrb. Le pogledite je, kako je okrogla in debela l Človek pa ni okrogel in debel, če ni vinski in krušen; kdor pa hoče biti vinski in krušen, mora biti petičen; a v njenej hiši ne doboste nobene petice, pa ko bi razbrskali vse smeti, in ker mora, kakor kaže, vendar le uže od nekdaj živeti na dobroti, zato se mi je po pravici bati, da se daje rada podkupljavati, kadar jo postavijo, da sodi. Dalje moram tudi opomniti, kako zelo nepristojno bode, ako za sodnjo mizo sedejo same ženske v našej staroslavnej abecednej vasi, ki ima toliko modrih, umnih mož!
v:  Jaz bi  rad  nekaj  razbistril;   zatorej   prosim« besede.
69
A: Govori!
v: Kar je r imenoval kučmo in pečo, to sem le jaz; mene pokrivati samoglasnici e in o, in sicer tako, da sem časi poveznen, časi pa kvišku molim rožičke. V abecednih vojskah me črke celo nosijo namestu železne kape na glavi, ko gredo v krvave boje.
A: To ni bilo važno.
e: Jaz prosim besede.
o: Jaz prosim tudi.
A: Kar hočeti ve odgovoriti, to si lahko vsak misli; torej vama ne dam besede. Sicer pa menim, da se lehko ognemo vsega prepira, ako za prisednika prideta B in C; kajti prvič je dostojno , da velike črke sede za mizo; drugič sta oba soglasnika, torej moškega spola, ker bi res bilo krivično, ko bi to imenitno in težko pravdo sodile same ženske glave. Ti e pa bodi tožnica, ker vedno trdiš, da bi se r s teboj rad raz-poročil.
e: Zdaj se pa le pripravi, nezvesti, hudobni r!
(Dalje prihodnjič.)
70
76
Podučno-zabavno berilo.
Zatoženi sosamoglasnik.
Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)
I: Jaz naj tožim, ker imam do te cesti prav tako pravico, kakoršno r, pa je vendar ne iščem.
r: Enako mi je, naj toži ta ali ta, ker pravde vem da ne morem izgubiti; samo to naj rečem, da bi se gotovo vse hrohotalo, ki bi 1 sedel za tožnjo mizo. Pogledite ga! Ni-li podoben, da ga je kdo izpulil iz abecednega graha, kjer je najbrže stal za natik?
k: Ljubi r! glavo ti je zmešala sama oholost, če praviš, da ne moreš izgubiti pravde.
!•: Ti pa le molči! Kaj se ne vidiš, da si, kakor motoroga, na ktero ženske motajo prejo? Tudi te človek skoro nikoli ne dobode v poštenej družbi. Kolikrat sem te uže videl pribitega na kacih vratih, kakor jastreba! Menda se ti za dobra dela to ni zgodilo. Torej po pravici stoji tvoja hiša najzadnja tam doli prav na konci abecedne vasi.
t: Vendar je preveč, kakor je začel psovati!
A: Zdaj nihče več ne govori! Samo zatožencu je dana zadnja beseda pred razpravo, ako bi morda Še kaj rad opomnil.
it Kaj pa da bi rad opomnil, in sicer to-le:
Povedati moram odkrito, da se resno ustavljam osobam sodnjega zbora prvič vsakej posebej, drugič pa vsemu sodnjemu zboru vkup, in da zahtevam tedaj vse druge sodnike. — Prvosednici se vpiram zato, ker gotovo ni spodobno, da bi ženska prvosedovala v razpravi, kterej vsa slovenska dežela tako željno pričakuje razsodbe. Ne tajim, da ima samoglasni ženski spol v našej abecednej vasi velike pravice, skoro veče od mož; toda modrosti pa gotovo nima veče, kar priča uže stari prigovor: „dolgi lasje, kratka pamet." Bojim se dalje, da mi prvosednica A ne bi dala odkrito govoriti , ko se bodem branil, kajti vračala je uže prej mene in druge črke, da moramo, predno govorimo, prositi besede; ali do tega ni mogla imeti nikakoršne pravice, ker takrat ni bila še za trdno postavljena v svoje denašnje opravilo, in še zdaj nikakor ni, kajti jaz bi je sicer ne mogel ometati, pa jo vendar ometam prav s temi besedami, ktere zdaj govorim. Slišal sem tudi neko brenčanje, ki ga sapa nosi od ušes do ušes, da se A jako ustavlja razvitku prave poezije v sloven-skej abecednej vasi, in da hoče, naj bi pesniki pili samo vodo, predno vzkobacajo na Pegaza; le kadar mislijo zakrožiti važno pesem njenega okusa, kakoršne so nektere zadnje čase v „Cvetji", — kakoršen je „Abuna Soliman", — kakoršnih je še več druzih, ki so splete-ničene za nebodigatrčba: samo takrat naj bi se poetom dajalo nekaj hruševe  in krhljeve  pijače  za nameček.
Jaz pak sem uže od nekdaj vse drugače mislil, in še mislim drugače o tej stvari; prvosednica mi je torej nasprotnica: a po tacih zakonih, ki se trdno drže pravice, ne bi smel sodbe krojiti nasprotnik nasprotniku. — In kar se tiče prisednika B, opominjam, da vega na dve strani. Pri nas mu namreč pravimo B, v cirilici ga pa izrekajo za V, da torej sam prav ne znd, česa naj bi se trdno poprijel, kakor Janežič, ki je v svojej zadnjej slovnici mene hvalil, da imam samo-glasne lastnosti, zdaj mi pa zopet sili na ramo neprijetno družico e, ktere se branim, kolikor morem, in kakor tisti slovničarji, ki nas uče, da je vse prav, naj se piše tako ali tako. Jaz pa menim, da za sodnika bi nikdar ne smel biti mož, ki reže na dva kraja. — Prisednik C mi je tudi kaj posebno sumen, da je ud tiste skrivne družbe, ki se je osnovala, da bi se ohranile stare oblike v našej pisavi; ki nam je celo pokazila prestavo svetega pisma, držeč se okusne rabe: „per tih pertih smo večkrat per deli." (Smeh med črkami.) Znano pak je, da se jaz potezam le za napredek, torej za prave nove oblike, in zopet se mi je bati, da mi tudi C ne bode pravičen.
A: Opomniti moram zatoženca, naj v rabo ne jemlje nespodobnih šal, ako neče, da se mu ustavi beseda.
r: To šalo se je izmislila skrivna družba, ne jaz, ki sem jo le ponavljal; sicer se pa iz mojega dozda-njega dokazovanja lehko umeje, da mi nihče ne more še vzeti besede, ker sem uže poprej v mislih imel, da se vpiram tudi celo vsemu sodnjemu zboru vkup, in sicer zopet po tistem pravilu, ki govori: „v svojej reči ne sme biti nihče za sodnika"; pri mojej tožbi ste pa vi vsi kolikor toliko vdeleženi: samoglasnice, ker mi ne dade med-se priti, soglasniki pa, ker me ne puste izmed sebe. Res je, da sem razsodbo sam rad izročil mogočnim, čestitim, učenim prebivalcem po vsem svetu znane, dasitudi na nobenem zemljevidu ne zapisane abecedne vasi; ali to sem storil, ker sem za trdno mislil, da se mi podd tak sodenj zbor, s kterim bodem moral biti zadovoljen, kar se pa ni zgodilo. Tak sodenj zbor bi na priliko bil, ko bi se postavil za prvosednika oče Pravopis, ki ima največo pravico govoriti o tacih rečeh, kakoršna je moja. Da bi pa vendar ne rekle abecedne gospe in gospodičine, da jim je krivica, zato naj bi prišli obe prisednici iz njihovega spola, in sicer naj bi se poklicala mati Resnica, ki nikoli ne potrdi nobene laži. Te prisednice ne more nihče ometati, ako neče sam sebe po glavi tolči, in kazati vsemu svetu, da ne mara za-njo. Poleg nje pa naj bi sedela njena sestra Pravosodnost, ki zatožencu ne gleda niti na lice niti v mošnjo; ki se ne da preslepiti krivim rabam dozdanje pisave, temuč premišljeno in modro le po umu vedno mirno sodi, kako je prav, kako je napak.
A: Teh pa zdaj ni tukaj.
Y- Oče Pravopis je gotovo, ker po učilnicah do-miije. Le pod klop malo pogledite, in hitro najdete kako knjigo, ktero je pozabil ta ali ta učenec, pa recite Pravopisu, da iž nje stopi na sodnji stol.
A: Koliko imajo dan denes celo učilnice tacih bukev, da niso prav pisane: Kriv opis bi ti pa vec kvaril, nego koristil.
r: Le pokličite, potlej vam uže jaz pokažem sam, kteri je Pravopis, kteri Krivopis.
A: Kje pa dobodemo Pravosodnost?
!•: Dolžnost mi sicer nikakor ni, da vam bi vse razlagal; vendar naj povem, da njena brata sta Um in Nestrastje, njeni sestri pa Resnica in Pravica. Le Resnice vprašajte za-njo.
A: Zdaj si nas pa dobro naučil! Pojdimo brzo k Resnici, ktere ljudje toliko sto in sto let iščejo, ktere
tudi me pomagamo iskati; pa vendar še zdaj nihče ne ve, ali je najdena ali ne. Uže stari modrijani so re-kali, da ima grozno tenko telo, kterega vsak celo videti ne more.
!•: Ce ste pa taki neverniki , da vse ometate, recite jej, naj pride iz kake računske knjige. Vsaj tega mi ne boste izpodkopavali, da tam se Resnica mora dobiti, ker dvakrat pet je bilo vselej po vseh zemljah deset, in ostane vselej samo deset, ko ne bode več niti knjige niti zemlje. Ce ni pod klopjo nobenega lista, na kterem se bere: ,,enkrat ena je ena", pa naj učiteljevo mizo odpre L, ki to lehko naredi, ker ima kljuko. — Naposled moram še nekaj opomniti. Denašnjo končno razpravo mislim dati v abecedne „Novice"; torej zahtevam, naj se mi dovoli hitropisec s, ki to umetnost posebno dobro zna, kajti uči se je uže nekaj let. Zato je pa tudi ves grbast in kriv, ker vedno za mizo čepi.
A: Seja naj   preneha!    (Sodnji zbor se umakne za
ucilnisko desko, izza ktere zopet pride po dveh urah.)
(Dalje prihodnjič.)
77
83
Podučno-zabavno berilo.
Zatoženi sosamoglasnik.
Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)
A : Imeli smo dolgo posvetovanje, in do dobrega smo se preverili, kar brezi vse skrbi lehko rečemo, da se zatožencu nikakor ni bati nobene posamezne osobe tega sodnjega zbora; presodili smo, da tudi pravilo : „naj ne bode nihče v svojej reči za sodnika", ne more imeti nikoli tako obširne veljave, kolikoršno zahteva gospod r, kajti ljudje bi potlej morali pisariti v nebesa po angele, kadar se tožijo, ker tudi pri njih sodi Človek človeku; prepričani smo dalje, da bi skoro nemogoče bilo najti vse tri osobe , ktere hoče zatoženec imeti na sodnjih stoleh : ali ker smo sklenili, naj se mu poda neokršena svoboda v govoru in zagovoru, zato hočemo, da se končna razprava odloži, in sicer za 14 dni — pa le, ako je gospod r zadovoljen — a v tem času naj se poiščejo sodniki, za ktere se on poganja. Če se pa ti sodniki ne bodo mogli najti, potlej naj se zopet izmed nas postavi nov sodenj zbor. Le ko bi gospod r ne hotel odložiti denašnje končne razprave, bodemo sodili mi: jaz prvosednica A z gospodoma prisednikoma B in C. Zarad hitropisca odgovarjamo, da bode razprava javna, in da si torej vsak lehko vse zapiše, in potlej tudi natisne, kar in kakor se bode v resnici godilo. — Zatoženec! ali imaš kaj opomniti o našem sklepu ?
p: Dasitudi sem se branil tega sodnjega zbora, pa sem tako gotov, da moram zmagati, posebno če se mi da neokršena svoboda v govoru in zagovoru, in tako zelo hrepenim vendar uže dognati svojo pravdo, da prosim, naj se precej zdaj prične razprava.
A: Dobro. — Ti q! ki tudi vse leto nimaš nič dela, obrni se prav, da bodeš gledal naprej. Pojdi k Pratiki, in prosi je, naj bi nam posodila dva snega, en stol, da bodem sedela jaz na njem, pa uro, kterih ima več, da ljudem pripoveduje, kako dolg je dan.
p: Uro pa izberi tisto, ktera kaže XV XU, da bodem smel dalje govoriti.
«|: Ne vem, kje bi Pratiko našel zdaj po noči, ko vse spi?
A: Doli pojdi na tihem k hlapcu, ki gotovo trdno smrči, pa se skrivaj zmeni ž njo. Le po prstih mi hodi, da ga ne vzbudiš, ker sicer gorje tebi. (q odide.) Ti f! ki si zvižgač, da ni tacega, teci na abecedno pokopališče, pa reci, naj od smrti vstanejo, in ako hotč, pridejo poslušat vsi rajniki Metelkovi in Bohoričevi ljudje, ki mirno počivajo.
lis: Čudo, prečudo! Celo mrtveci bodo poslušali, kakor na sodnji dan.
f: Po noči ne hodim rad na pokopališče, ker me je strah. Za vsak pot moram biti jaz, dasiprav je toliko
druži h, mnogo hitrejših od mene, ker imajo po več nog. Naj bi šel k, ki je zredil celo peruti, kakor metulj, da lehko zleti, če ga bode kaj strašilo.
A: Ne slišiš, da ti pojdi! Bohoričeve pokliči tudi iz šematizma, iz učilniških programov in iz molitevskih bukvic, koder jih še zdaj nekaj beraški živari. (f odide, pa se kislo drži.)
€§   (prinese dva snega in uro): Težko sem dobil.  Teta
Pratika so rekli, da jim prvič nisem znan, ker me niso videli še nikoli, kar so na svetu, drugič, da sami še jako potrebujejo snega, kajti še le v četrtek sveti Matija led razbija; če ga ni, pa ga naredi. Jaz pa sem dejal, da se vi prav lepo priporočate, in potlej so vendar pogledali na polico, kjer so po dolzem iskanji med glavniki in raztrganimi rokavicami naposled res dobili dva snega, ki sta uže uni mesec izkopnela in zopet se k njim vrnila. Na to so dejali: „na; teh dveh mi ni več treba pri gospodarstvu; ali trijeh bi ti pa ne mogla dati, ker prvega , ki ima priti na vrsto , še nocoj potrebujem sama; drugi pa še vsi leže na zemlji." — Za uro so mi rekli: „ vzemi si, ktero hočeš; le tiste ne, kije ta mesec navita." Odgovoril sem: ,,saj ne maram za-njo", in šel sem po tisto, ki ima najdaljši dan. Stola pa teta Pratika niso nikakor utrpeli dati, kajti samo eden je v hiši,  pa  še na tistem sedi sveti Peter.
A: Ti le okoli mladih Pratik rad zalazuješ. Kaj nisi mogel iti k lanskej ? Tam dobodeš rokavic, slamnikov, glavnikov, dežja, snega, delovnikov in praznikov, kolikor koli hočeš. Celo vesela je, če jo še kdo pogleda.
t|: Dobro, da vem.
A: Zdaj pa štirje i k si pojdite sem! Prvi tukaj stoj; drugi stopi osmino palca od prvega; tretji ostani precej tik druzega, in četrti naj gre zopet osmino palca od tretjega! — Dobro je. — Ti q! oba snega po ploskvi položi na ikse, da nam bosta za mizo. — Tako. —- Zdaj se trije h postavite k mizi, da boste za stole. Vi iksi le mirno stojte, dokler bode razprava, da ne boste mize tresli! Kje so pa samoglasnice i? Recite jim, naj se razdele po mizi, da bodo namestu sveč, ker v temi ne more biti razprava. Tudi u naj pride sem; potrebujemo ga za črnilnik.
e: Se jaz hočem sedeti za svojo mizo , ker tako je povsod navada.
p: Moj hitropisec tudi ne more stati.
A: Torej pošljita še vidva, toda k lanskej Pratiki, po sneg, in položita ga na ikse; namestu h pa za stolček vzemita kak n, ki je tudi uže dober, če prav nima naslona. — Ti w! ne dobodeš tudi nikoli posla. Zmerom ležiš, pa vse tri berle od sebe kvišku moliš. Vstani, ter poberi kacih sto h; postavi jih tje doli, da na-nje sedejo poslušalci, ki menda uže gredo, kakor priča ropot zunej pred durmi.
f (stopi v sobo): Pripeljal sem mrtvece; zunej čakajo. Uže tu pred svetim Jakobom so nas došli tudi tisti Metelkovci in Bohoričevci, ktere ima še Blaznik v svojej tiskalnici zaprte. Sam ne vem, kdo jim je povedal, kaj se nocoj pri nas godi.
A: Najprvo Metelkovcem odpri dvorano. Žabico uže  slišim,  kako  zunej  regeta. (f odpre duri, m x
pripelja vso Metelkovo družino.)
X: Brekekeks, koaks, koaks! Uže dolgo nas ni bilo v tako slavnej   družbi.
A: Prišla je celo mrtvoudna bolnica, sključena sa-moglasnica a!
J : Nikakor je ni bilo udržati. Ukazala je , naj se narede seni; za krivini pa naj se vzameta dva soglas-nika mojega imena.
f: Zato sem prišel tako pozno od abecednih grobov ,  ker je bilo treba dolgo čakati,   predno smo seni
zgotovili. Tesati in zbijati sem pomagal, na zadnje bi se mi bila pa še za plačilo skoro prav huda godila. Metelkovci so mi rekli: „pojdi sem! Ti si kakor nalašč narejen za oje." Komaj sem dokazal, da je njihov Xj boljši za to rabo. — Ali nisem rekel, da ne treba imeti nič opravka z mrliči?
j : Dva y sva se pa morala postaviti na noge, ker sicer hodiva le po glavi, in tako sva jo sem pripeljala na seneh.
X: Brekekek! Na stol ne morem!
A: Slišiš f! pristavi se, da po tebi žabica vzleze na sedež.
f: Bog pomagaj! Uže spet jaz?
X: Koaks! Prazno delo! prazno delo! ker ima f samo en klin.   Koaks, koaks!
A: Pa va-nj zavrtajte še nekaj lukenj, ter zabite klinov, kolikor jih je treba. — Ljubi k! vem, da si vzlasti v nemškem jezici vajen prenašati, ker imaš dostikrat na hrbtu kakošen c, kakor bi ga v mlin nesel; naloži, naloži mrtvoudno samoglasnico a, pa jo cuco-ramo nesi, ter na ldhko posadi na stol. — Pokličite še Bohoriče v ce v dvorano !
(Bohoričeva družina pride.)
fcli: Jaz imam pa svoj stol; vašega ne potrebujem.
•Sil' Jaz ga imam tudi.
fflAl' Jaz tudi.
•S2i%li: Jaz imam pa še dva, hvala Bogu!
(Zunej se čuje velik ropot.)
A: Kaj pa je to ?   Kdo je zunej, da tako ropoče ?
rLth: Poklukarjeve črke; prišle bi tudi rade poslušat
A: Kakove so? Ali so vlite?
• Slaj Mi smo videli samo pisane, vlite prav nobene.
A: Ce je pa takisto, nimajo domovinske pravice med nami,, ker niso še nobenemu tiskarju služile. Pojdi q! pa jih zapodi!
%ll: En človek ne opravi nič. Sami ne veste, koliko jih je! Le premislite, da ima vsak glas po dve, po tri znamenja.
A: Pa naj vzame s seboj Še Metelkovce: w, q, q, uj, da v&nje zasade svoje roglje. — Zatoženec! ali hočeš, da pošljemo tudi na Štajersko po Danjkovo družino?
!•: Naj Danjkovci bodo tam, kjer so; kajti razpravo bi morali odložiti, ako bi hotelo po-nje pošiljati.
(Dalje prihodnjič.)
84
92
Podučno-zabavno berilo.
Zatoženi sosamoglasnik.
Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)
A: Dobro. — Zdaj pa ti g! meni skoči na nos za naočnike, da bodem bolje videla pravično soditi. Kje si pa ti k? Lezi na četverico, in bodi za tožnjo klop-čico, na ktero naj r sede. — Tedaj začnimo razpravljati! — Gospod r! kako ti je ime?
p: V grškem jezici sem bil Ro Helenovič; latinski pišoči Slo vanje mi pravijo Er Romanovič, in cirilica me imenuje Rci Slovanovič. Imam sicer še nekaj druzih imen, če jih ni toliko zadosti.
A: Zadosti jih je.   Koliko si star?
p: Prav dobro ne vem, gotovo pa uže več tisoč let.
a: Da te vendar! Tako star pa še tako trden! Jaz imam še le 39 let, in uže sem vsa sključena.
A: Kakošne vere si?
p: Najprvo sem bil pogan, potlej sem se pokrstil, in zdaj, kadar se zovem E r, takrat sem med Slovani skoro vselej katoličan; a kadar se imenujem Rci, tedaj sem pa sin pravoslavne cerkve.
A: Kakošen posel imaš?
p: V pasjem gobcu renčim; v učilnici de vam časi otroke klččat; po tiskalnicah narejam knjige; po knjigah ljudi podučujem.
A: Ali si oženj en ali ne?
p: Mi, ki smo iz abecedne vasi, nimamo take že-nitve, kakoršno imajo ljudje; pri nas mora soglasen moški stopiti v zvezo s tisto samoglasno žensko, s ktero je treba, potlej pa hitro zopet z drugo in takisto  dalje.
e: To ni vse nič res! On je moj pravi zakonski mož, poročen po vseh veljavnih pravilih abecedne vasi.
j»: Drugi so me s teboj šiloma vklepali v jarem; poročena pa nisva bila nikdar, še toliko ne, kakor je poročal slavni rokomavh Veliki Groga v Udnjem gozdu, ko je pod krivo brezo stal, rekoč:
In nomine patre,                        Ce boljšo dobiš,
Poročam te na kvatre;              Pa to zapodiš.
A: Denašnja razprava mora nam vse to razbistriti. — Ker si neoženjen, kakor praviš, torej menda nimaš nič zaroda?
r: Zaroda? Nisem čisto brez njega ne. — Kaj pa čem? Povedati moram. — Prišla je taka prilika, da mi je Bog dal sina po imeni i-, kterega pa ni več doma, kajti uže davno je šel med severne Slovane, koder še zdaj abeceduje.
A: Kje in koliko si hodil v učilnico?
r: To mi je težko povedati, ker sem uže od rojstva imel zmerom opravek po vseh učilnicah, in ta posel mi je še zdaj, a ne samo po tej deželi, temuč po vesoljnem svetu, ker imam delež pri vsakej vednosti. Po učilnicah se pa nisem jaz nikdar učil, ampak drugi so se morali učiti mene, ker me je Bog ustvaril tako, da sem precej znal, kar zdaj znam.
A: Tožnica! ti se oglasi in povedi, zakaj ga tožiš?
e: Slavni sodnji zbor! Opomniti moram najprvo, da mi je zelo nekoristno, ker se je tako hitro osnovala ta razprava, kajti noben doktor me v naglici neče niti more zagovarjati. Naredilo se je torej , da se moram sama braniti tako srditemu nasprotniku, kakoršen je nezvesti r. Da, braniti se moram v pričo mnozih, preučenih poslušalcev , braniti jaz preuboga, nevedna ženica, ki ne znam niti državnih niti cerkvenih zakonov; jaz, ki nisem še nikdar imela pečata, niti sem kdaj sama koga tožila. Ce ne bodem stavila besed, kakor bi trebalo, in kakor znajo odvetnici, ki imajo podmazane jezike, naj slavni sodnji zbor ne žabi moje vele neprijetne okolnosti, in sodi naj tako, da ne bode moja težka nezgoda meni delala nikakoršne kvare.
A: Tožnica! moram te posavriti, da ostani pri tožbi, kajti ura bode skoro polnoči.
l*: Prosim besede. Samo nekaj bi rad ob kratkem.
A: Potlej govori! Zdaj še ni vrsta na tebi.
!•: Kaj taka je tedaj neokršena svoboda v govoru in zagovoru?
A: Torej naglo povedi, kar misliš.
r: Vsi dolgi izgovori moje nasprotnice so prazna slama. Povsod namreč dobro vemo, da je vsaka črka vdomačena v poslopji vsacega znanja; zatorej tudi zagovornika ne potrebujemo, kakor ga je na priliko treba ljudem, ki nimajo znanstev od konca do kraja vsi pod klobukom. Ce je pa vsaka črka vdomačena v stanovanji vsacega znanja, menim, da je tudi e. Vprašam tedaj : kako je to, da se dela tako nevedno, ko smo vsi preverjeni, da ni? Ako bi jaz tako biči, gotovo bi vse dejalo, da hočem preslepiti sodnike, naj bi mi praznoglavcu oprostili kazen.
A: Tožnica, zdaj se ti zopet oglasi!
e* Kako hudobne in ležnjive, kako ničeve so besede mojega trdosrčnega moža, umeje slavni sodnji zbor lehko brez mene; zato jaz o tej stvari ne bodem tratila nepotrebnega govoričenja; našteti hočem le najprvo vse zgodbe njegovih raznih porok, in dokazati, da r do zdaj pri nas ni bil še nikoli brez kake zveze, torej nikoli sam svoj, ali kakor on pravi, samoglasen. Z le-to povestjo pa bodem tudi ob enem razlagala nezvestobo navihanega dedca in svoje bridkosti. Kadar bode to v kraji, potem do dobrega pokažem, da tudi nikakor samoglasen biti ne more.              (Dal. prih.)
93
102
Podučno-zabavno berilo.
Zatoženi sosamoglasnik.
Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)
e (dalje govori):   V prvem  zakonu  starih časov je imel r — takrat imenovan Rci Slovanovič — pred seboj za tovaršico cirilko, polglasnico li, ktero je raz-našal, da je sitna, in da je vanj zmerom jezno obrnena, dolgi nos navpik obešaje, kakor puran.  Lehko je tedaj razumeti, da jej živi,   takrat še mnogo mlajši r ni bil nikoli prav posebno zvest, ampak iz ojnic je stopal, in zahajal v prijetnejšo družbo sosednje polglasnice 1», za ktero je dejal,   da mu  vsaj   z nosom   ne grozi.    Iz te dobe ima sina r, ako se ne motim.   Uže tu je začetek njegove sedanje porednosti.   —   Ko je bila cirilica nehala azbukovati med Slovenci, pride dolgo potem, 1550. leta, Dolenec Trubar, — nekoliko premisli to reč, ter zopet ustanovi svojim  rojakom abecedno  vas latinskih, za potrebo po nemškem običaji sestavljenih črk,   da je ž  njimi  on  pisal  knjige  in  drugi  veljaki  ž  njim.    A Trubar te vasi ni bil niti  s plotom trdno ogradil,   niti jej zdel imena.    Vso to zamudo je, pozneje, 1584. leta popravil v prvej novoslovenskej slovnici Bohorič, po kterem   se  je  ta vas  potem  iz   hvaležnosti  imenovala Bohoričevo sel o.   V tistem času pride k meni vdovec r, in snubi me, da bi ž njim do smrti abecedovala. Res je bil kaj lepo oblečen:   imel je cvetice za klobukom, pa namazane, dolge črevlje z velikim zlekom, in dasitudi je bilo o svetem Urhu,   vendar  je   bil   ogrnil višnjav plašč,   kakor je bilo spodobno abecednemu ženinu;  jaz   pa   sem   se   ga v deviškej   sramežljivosti le trdo branila, na tanko vedoč, kako je delal med starimi Slovenci.    Toda zviti r mi je obetal in prisezal, kakor bi kolce lomil,   da se hoče peboljšati,   in   tudi  njegov sosed p je nagovarjal, kolikor je vedel in znal, naj ga vzamem,   da bi starikavi r uže vendar jel pametno živeti,   ker potlej vsaj kljukaste abecedne babe ne bodo mogle obenj   več  tako brusiti jezikov,   kar zdaj počenjajo vsej vasi na sramoto.    Kaj sem reva  hotela?    V prvem cvetu nisem bila več, in tako se je zgodilo, da sta me premotila. Dolgo sva potlej z možem prav mirno živela po Trubarjevih in druzih knjigah, po Bohoričevej slovnici in povsod, kjer je koli trebalo pokazati lep izgled prave abecedne ljubezni, ki ne išče prepirov, kajti me črke vedno  pohlevno   žedimo  druga  poleg druge; samo v pisanji šolskih   paglavcev   se  začnemo   časi za šalo  pretepati,   in  kak b, d, h, k in 1  dobode   tako brco,   da  bi skoro padel na zobe ali vznak;  a to nič
ne de, ker nihče ne more podtikati nam kacega slabega namena. — Oh, ali davno je minola ta zlata doba cvetoče zakonske sreče; nastopil je za njo strašen viher, ki mi je prizadel, in še zdaj mi prizadeva obilo solz in težav. Prišlo je 1825. leto in ž njim silovita doba metel-čice. Metelko je ustanovil precej za Bohoričevim selom novo kraljestvo in napovedal je vojno tihej Bohoričevej vasi 5 prestavljal je po svojej glavi stare mejnike; preganjal je lastnince s, f in z z abecednih stolov; prevračal je vse, kar smo poprej toliko let spoštovali. Trepet in strah je tresel našo ubogo vasico od prve do zadnje koče; ali vendar smo se trdno branili, da nas neprav-danski zmagovalec do dobrega nikoli ni mogel potlačiti: le neke učilniške in še nektere druge knjige so mu bile hitro podale ključe svojih trdnjav. Zgodovino teh časov ponavljam samo v glavnih stvareh, pristavljaj e tiste nadloge, ktere so najbolj stiskale mene,, ki me je vzlasti pisano gledal novi oblastnik. Izpodrival me je namreč v mojih opravkih, in prislanjal mi novo pomočnico &, kakor da jaz dovolj pridno in zvesto ne bi služila; razglasil je bil tudi po vsej deželi in dalje na široko po svetu, da zarad nekake oblikovne male napake ne sme veljati moja poroka. Precej, ko je ta glas počil po Bohoričevem selu, moj nezvesti mož, hudobnjak stare mere, naglo pobegne od mene v tabor nasprotnikov. Ali zadela ga je naglo božja roka zarad njegovega zločinstva. Dobil je namreč vso hromo nevesto a na ramo. Lehko jo pogledate, kakošna je; saj tam-le doli sedi, tista, ki se je pripeljala na seneh, in potem je k moral jo celo na stol posaditi.
8: Gospa pravosednica! prosim, naj bi tožnica pripovedovala samo to, kar je zares potrebno.
e: Saj tudi je prav zares potrebno vse, kar pripovedujem. — Bohoričevo selo je ta vojna stiskala osem hudih, dolzih let. Jaz uboga sirota sem tekala v ovinke od soseda do soseda; vpraševala sem sveta vseh milih črk; podpore sem iskala, kjer koli sem vedela za živo dušo, da ima kaj moči v srcu ali uma v glavi: vse zastonj , ker je našim ljudem bilo vsacemu za svojo kočo dovolj skrbi in otepanja. Ali dal je Bog, da je živel takrat usmiljen mož, učen knjižničar po imeni Čop. Kaj storim, ko mi je vse drugo izpodletelo? Cop nekdaj pride v Bohoričevo selo pogledat, kako se branimo; koliko imamo še hrane; koliko je pri nas mrtvih in ranjenih itd. S seboj je bil prinesel nekaj starega platna za rane, pa tri voze živeža je bil pripeljal, ker je bil dober človek. Zdajci meni srce ogreje koristna misel. Vržem se pred njim na kolena, proseč, naj bi mi pomogel on, ki je tako razumen. Prijazno mi prikima zamišljeni mož, pobere me, in spremi do praga moje hiše, kar me je zelo potolažilo. To je bilo 1833. leta. Hitro za temi dnevi po Bohoričevem selu in tudi na široko po ravninah okoli njega vstane tak jropot, da ni bilo miru niti po dnevi niti po noči. Vrli Cop je bil zoper metelčico začel za-nas krepek in globoko premišljen boj, ki bode na zemlji do sodnjega dneva tako sloveč, kakor zmage prvega Napoleona. Vsi naši poprejšnji prepiri niso bili nič, ako jih primeriš tej bo-ritvi, ki se tudi^po pravici še le imenuje zares abecedna vojna. Cop je sam ukazoval nam, vojakom rajnega Bohoriča; le strelcem je bil za poveljnika postavil pesnika Preširna: kralj Metelko je pa imel dosti pomožnih čet, mnogo učenih zveznikov, med njimi tudi oblastnega, vele slavnega Kopitarja, ki so našo vas od konca tako oblegali, da smo v lakoti radi uživali prah in pazderje namestu svitle sipe, kar je naša edina hrana. Vsaka reč je bila med nami hitro poskočila v ceni, posebno peresa, ki smo jih kupovali namestu sulic in strel, pa črnilniki tudi, ker so jih devali na kolesa, da so pokali namestu bojnih topov.
Bogatinci, plašne ženske in otroci so skokoma bežali iz vasi, po kterej so bile vse prodalnice zaprte; celo bra-njavke so umikale svoje koše. Noben človek si ni upal na ulice , koder so črke v celih vrstah in polkih jezda-rile, peš tekale in streljale, da seje zemlja majala. Kaj tacega ni pomniti, kar ni Turkov bilo v deželi.
A: Ura je uže polnoči; odlagam tedaj razpravo do dveh zjutraj. — Po vsem svetu je znano, kako so prebivalci abecedne vasi gostoljubi; torej vas ni treba opominjati, da k južini domačini s seboj vzamete vse tuje poslušalce, kterim se ne vpira pozemeljska jed naše vasi.
e: Saj nimam več dosti povedati; samo zadnjo slavno bitvo bi še rada popisala.
A: Bitvo tudi ob dveh popišeš mnogo laže nego zdaj, ker se bodeš pri mizi malo podprla. Razprava je nehala. (Sodnji zbor vstane; črke odidejo; mrtvoudna samo glasnica h se odpelje na seneh.)
(Dalje prihodnjič.)
103