Za poduk in kratek oas. V podzeraeljskem Riinu. (Piše Fr. Kovačič.) Lani smo si v božičnem času ogledali Rim, ki nas spominja žalostnih časov pred rojstvom Kristusovim; povedal sera tudi cenjenim čitateljem, kaj nas posebno v Rimu spominja rojstva Gospddovega. Primerno je, da si letos ogledamo Rim, ki nas spominja prvih časov po rojstvu Kristusovem. Na božični praznik se razlega veličastna pesem: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!« Toda hitro drugi dan obhajamo praznik mučenca sv. Štefana, ki je zaradi Kristusa bil preganjan in kamenjan. Kje je tedaj tisti mir, katerega so angelji pri rojstvu Odrešenikovem napovedali ljudem? —¦ Za mir se raora kristijan krvavo bojevati, če ga hoče imeti, ker Krislus je rekel: »Na svetu bodete preganjanje trpeli, toda ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Ravno Rim je poglavitno bojišče, na katerem so verniki Kristusovi bili strašen boj dolgih. 300 let in naposled — slavno zmagali. Globoko pod zemljo je popisana zgodovina prvih krščanskih časov, tukaj je mesto večnega miru, kjer so izmučena trupla borilcev Kristusovih našla svoj zadnji počitek. Ti podzemeljski prostori, ki kakor venec okrožujejo Rim, se imenujejo katakombe. Katakombe ali grobi starih kristijanov niso vse akupaj, marveč so raztresene ob glavnih cestah, ki vodijo iz Rima. Najiraenitnejše so katakombe sv. Kalista. — Tjekaj vabini drage čitatelje, da me v duhu spremljajo. — Povedal bom pač jako malo. O katakombah so učeni možje že napisali velikanske knjige, toda nii moramo biti kratki, ker imamo malo časa in prostora. Pot v Kalistove katakombe naa vodi čez Kapitol in mimo fora, katera sem lani opisal. — 0 neki priliki sem prav zgodaj mahal v Kalistove katakombe maševat. Dasi se mi je mudilo in je bilo mrzlo, vendar so se mi noge nehote ustavile yrh Kapilola. Prekrasen prizor ae rai je razgrnil pred očmi, kakoršnega niti najboljši slikar ne bi raogel izLnisliti. Spodaj, na vznožju. Kapit61a, je ležal forum s svojimi razvalinami; gosta tema je še objemala nemo, razdrto zidovje, da bi človeka lahko strah bilo. V ozadju fora — nekoliko višje — se je belil slavolok cesarja Tita, ki je razdejal Jeruzalem. Ta slavolok je nenia priča, kako strašno se je izpolnilo preroštvo Gospodovo nad Judi, da jih bodo neverniki odgnali v sužnost in Jeruzalem razdejali, da ne bo kamen na kamenu ostal.*) Za slavolokom Titovim se je pa vzdigovalo kakor pošast v polmraku ogromno zidovje koloseja ali nekdanjega rimskega gledišča, kjer so krislijane pred zverino metali. — Daleč tam v ozadju proti vzhodu pa so se videle v jutranjem svilu raodre albanske gore. Zdelo se je, da celi vzhoil gori. Vrhovi gor so žareli, srednji in spodnji deli so bili jasno in temno modri, doli pod nogami na nizkern iuru pa je bila še nočna tema. Zvezde na nebu so bledele, a po mestu je vladal še noeni mir, le zvonovi so lu in tain z nekakiin pretresljivim glasom vabili k prvim sv. jnašam. Nemo sem zrl nenavaden prizor, ki mi je vzbujal mnoge misli, ravno ker aem bil na potu v katakombe. Nizko v dolini je ležal mrtvi forum v temi, nebo na vzhodu pa je žarelo, kakor ogenj; zdelo se je, da se luč in tema bojujeta med 8eboj. Ravno lako vam je bilo v tistem easu, ko so v Riinu nastale katakombe. Iz Julrovcga je sijala vedno močneje močna zarja prihajajočega solnca krščanske vere in omike, kateri je Sin božji prinesel iz nebes. Toda forum t. j. paganski svet je še ležal v temi in ni se dal motiti v ayojein spanju. Začel se je hud boj mod lučjo in lemo, med krščanstvom in paganstvom, kateremu avet ne pozna jednakega. Naposled je pa vendar zmagala avetloba in jasno solnce krščanske vere in omike je zasijalo po vsem svetu. A pojdimo dalje. Pot do katakomb sv. Kalista iznaša dobro uro in je precej dolgočasen, ker na obeh atraneh zapira visok zid razgled. Toda če ae človek zamisli v prejšnje čase, ne more mu biti . dolgočasno. Cesta, po kateri korakamo je jedna najimenitnejših, kar so jih človeške roke napravile. Imenuje se Apijeva cesta, ker jo je leta 312. pr. Kr. sezidal Apij Klavdij. Rimljani so jo imenovali »kraljieo cesl« (regina viarum). In po pravici. ¦ Na nobeni drugi cesti se ni odigralo toliko imenitnib dogodkov, kakor na Apijevi. Dober del zgodovine velikanske ruoiske države je združen z Apijevo cesto. Tod so se zmagoviti vojskovodje vračali v večno mesto in gnali s seboj zasužnjene narode, po tej cesli je teklo v Rim bogastvo skoro celega sveta Sijajne palače in templji so stali ob Apijevi cesti. Zunaj mesta so se pa na obeh straneb vrstili krasni grobovi rimskih velikašev. Toda od vse te slave ni oslalo nič, kakor razvaline. Palače in templji so izginili, razmetano kamenje leži vse navzkriž, tu in tain še stoje kupi zidanic, nekdanjib bogatih grobov; na njih si je sedaj tu in tam Lah poslavil svojo kočo. »Kraljica cest« jo izgubila svoj nekdanji vcnec, vendar jo še sedaj sinemo po pravici imenovati »kraIjico«. Razven palcstinskih, zlasti jeruzalemskih cest, ni za kristiiana bolj imenitne eeste, kakor Apijeva. Kr- *) Na znotranjeni delu šc nain iz kamcna izklesanu podobe kažejo, kako se Tit vozi na zinagoslavnili kolili in kako zvezane Jude žene v Rim. En del najdejo čitatelji naslikan v letošnjih BZgodbah sv. pisma" str. 229. ščanski Rim je dal veliko večjo in trajnejšo čast, kakor paganski. Za ostanke paganskih grobov ae danes ne ve, čegavi so bili, pač ne vlečejo na-se vsakega ptujca priprosta podzemeljska pokopališča starih kristijanov. (Dalje prih.) Smešnica. Neki slovenski župan je pisal nekemu nemškutarskemu tesarsketnu mojstru te-le vrstice: »Vaši tesarji ao delo zgotovili. Pridite si torej po denar, pa prinesite seboj kolek za pobotnico!« — Mojstra pa ni bilo po denar. Za več tednov pride k njemu župan, da ga vpraša, zakaj ga ni. »Veste, reče nemškutarski mojster, nisem si upal, ker ste mi pisali, naj prinesem seboj kol, da me bodete ž njim namazali za popotnico.«