246
Kaj grabljenje listja gozdu škoduje?
Odpadlo listje in iglice so edini naravni gnoj za gozd. Stvarnikova previdnost je tako vravnala, da odpadlo listje in igličevje gozdni spodrasti prihaja na korist. Korenine gozdnih dreves se namreč navadno prav po vrhu po zemlji raztezajo, in tanjši koreninice poganjajo med steljo, imajo tedaj ta namen, da gnoj-
nino iz listja in igličevja srkajo v-se. In tako nas prav previdnost modrega Stvarnika opominja, da bodimo varčni ter vse v prid obraćajmo, da se nič ne zgubi.
Zdaj bi hotel slišati krnita, kako bi rentačil za tatom, kateri bi mu po noči gnoj z njive ali travnika pograbil: in vendar on sam sebi tako dela, ki v gozdu steljo, to je, pravi gozdni gaoj do gole zemlje pograblja! Lejkmet! tako si ti svoj lastni tat. Gozdna stelja zarad svoje rahle lastnosti in srkajoče moči je podobna gobi, katera veliko vlage nase vleče in jo v sebi drži. Taka okoliščina ohrani zemljo in korenine vlažne ia jih stori zmožne, da deblu vedno nove mokrotnosti in živežnosti dopeljujejo. Ees se povsod opazuje, da v vlažno-gorkih letih drev^je v višavo in debelost veliko obilniše dojemlje, kakor pa o suhih letinah; to kažejo letnice (vsakoletni odrastni krogi na drevesih).
Listje po tleh pa ne daje samo vlage, temuč tudi lepo varuje in goji mala koreninska laknica, ki iz zemlje v to steljo segajo, varuje po zimi prehudega mraza in poleti vročine. Ako vzameš to steljo, se zemlja naglo in globoko usuši, in pa toliko bolj, kolikor trša in gostejša so tla. Rahla zemlja se nikoli tako ne izsuši, kakor gosta. Po solnčnih in strmih krajih se to še dosti huje godi, kakor pa po senčnih, in vendar s tacih krajev najraji steljo grabijo. Če tudi se listje in igličevje po tacih solnčnatih krajih močno posuši, je vendar še zmiraj kakor pogrinjalo za tla, ki ima veliko vlage v sebi. S tem, da se tla suše, vročini in mrazu izpostavijo, ker se jim stelja vzame, se rasti lesa goli prav velika škoda. Skušnje so do-pričale, da zemlja v gozdu, ako se vedno in vedno do golih tal stelja odjemlje, postane veliko revniša; ne le da les zlagoma v svoji rasti močno zastaja, temuč tudi listja je v njem čedalje manj. To je tudi čisto očitno, ker listja mora toliko več ali pa manj biti, kolikor bolja ali slabša je rast.
Ako so tla v gozdu s steljo pokrita, se velik del dežnice pridržuje, in kar je odteče, je večidel čista; z odrte gozdne zemlje pa je veliko več uteče in še veliko rodovitne prsti seboj podrgne. Iz gozda, kjer je stelja pograbljena, kmalu po velikem dežji teče veliko vode, iz gozda s steljo pa tudi po daljšem deževanji le malo. Po celih okrajinah, kjer se stelja nepriza-našljivo grabi, ima to te žalostne nasledke, da pri deževji vode nevarniše narastejo. Priča tega so strašne povodnji reke Rone na južnem Francoskem. Škoda neprizanesljivega grabljenja stelje (z železaimi grab-Ijami, do gole zemlje, vsake 3—4 leta) se ne pokaže tako naglo in očitno, kakor škoda obsekovanja. Tudi gozdna zemlja je tako različna, da v enem kraju more več, v drugem manj tacega odiranja prenašati, ter se ne razodene tako naglo in očitno to skazljivo gospodarstvo. Drevje namreč še zmiraj po nekoliko raste, ohrani svojo prejšnjo podobo in še le v 20—30 letih vsako nebrlavo oko očitno vidi, kako napačno se je gospodarilo.
Navadni nasledki neizmernega grabljenja stelje so ti, da sploh manj lesa zraste in zlasti lesa za imenit-nišo rabo; pa tudi to, da jame drevje gnjiti, trohneti, sušiti se v deblih, v strženu, v vrhovih, od tod potreba, da se mora kolobarni čas posekovanja veliko obkrajšati. Najhuje pa je to, da se gozdna zemlja sčasoma tako skazi in izpije, da žlahtniše drevje več ne more odraščati, torej ie z manjšim zadovoljni borovec prihaja na njih mesto, pa tudi ta sčasoma prav revno raste. To je velika škoda^ ako se pomisli, koliko vrednost imajo smreke, jelke, hojke in uže celo dragi mecesen. Poslednjič je še vedeti, da se z grabljenjem neštevilna gozdna zelišča potrgajo in poderejo.
247
posebno enoletne, pa tudi dveletne, kar stori, da se velikrat njih rast iztrebi in zatere, posebno pa v malih deležih.
Še ljubše mi je pa vendar, ako se drevje obse-kuje, kakor pa, da se z vednim grabljenjem do golih tal zemlja v nič deva, da lepo drevje ne more več rasti. Z obsekovanjem se saj le drevje pokonča, z neizmernim grabljenjem pa se končuje drevje in zemlja ob enem. Se ve, da se tudi zgodi, da niso ljudje zadovoljni le z obsekovanjem , temuč grabijo še steljo spod drevja. Ker pa za modfo gospodarstvo ne eno ne drugo ni potrebno, zato tacega početja ne morem pametno gospodarstvo imenovati; to je gospodarstvo divjakov. Za tarnanje tacih, ki gozde odirajo, nimam ušesa, ker to nič ne določi. Kar pa določuje, to je veči pridobitek pri žitu, senu, lesu in denarju, in ta pridelek dobivajo pametni kmetovalci, ne pa gozdodirci.