Književnost in umetnost »Zvonček" objavlja v letošnji II. številki to-le vsebino: 1. Utva: Mraz. — 2. Ivan Stukelj: Znamenit košek. — 3. Fr. Košir: Peklenšček in novomašnik. (Pravljica.) — 4. AJanežič: Domovina Slovencev. — 5. Jan Reginov: Belokranjski vlak. Pesem. — 6. M. Pirc: Kurent v »liikovi deželi. (S podobo.) — 7. Vekoslav Selinšek: Popotnik. Pesem. — 8. Stric Tine: Citati — dobro, poizkusiti — bolje! (Z 9 slikami.) (Dalje.) —9. Jan Reginov: V duševnem boju. — 10. Cvetinomirski: Luč. — 11. Hinko Medič: Ura. (Pesetn s-podobo.) — 12. Pouk in zabava: Demant. — Rešitev in rešilci. — Učenjak in veter. — Izumiranje Indijancev — Nesreča pri sankanju. — Pes — rešilec življenja. — Grozno maščevanje mačke. — Strahovita zima na Nemškem. — En milijon za izobrazbo delavstva. — Kottček gospoda Doropoljskega. Popotnik. Letnik XXXV., štev. 1. Vsebina: 1. Pav. Flere: Merstveno oblikoslovje v delovni šoli. — 2. »Story hour"". — 3. Ana Pfeifer: Nekaj o rednih in nerednih otrocih, in nekaj o rednih in nerednih gospodarjih in gospodinjah. — 4. E r z e : Meteorji. — 5. Književno poročilo: Ocene. — Novosti. — 6. Razgled: Časopisni vpogled. — Pedagoški paberki. — Šolske in učiteljske vesti. — Srednje in višješolski vestnik. — Razne vesti. — Opozarjarao na listnico upravništva. ki se glasi: ,To številko pošiljamo vsetn dosedanjim naročnikom, tudi tistim, ki se jim je morala ustaviti 12. številka lanskega letnika, ter jih prosimo, da nam ostanejo zvesti vbodoče ter nam pri« dobe še novih naročnikov. Osobito se obračamo do okr. učit. društev. Pri vsakem učit. društvu naj vzame kak požrtvovalen član vso zadevo v roke ter izkuša z osebno agitacijo pridobiti novih članov. Popotnik je postal vsled klerikalnega bojkota pasiven, in če se razmere ne izboljšajo, bo moral prenehati. Cetudi je učiteljstvo na Kranjskem najslabše plačano, pogrešamo vendar med rijegovimi naročniki še marsikoga, ki bi te krajcarje že še utrpel. Neumljivo pa nam je. zakaj stoji izvenkranjško učiteljstvo tako apatično nasproti Popotniku?! Popotnik je Zavezina last, odgovorni smo torej vsi za njegov procvit in blaginjo. Na delo tedaj vsi Zavezniki brez razlike spola, branimo svojo last, saj s tem branimo tudi svojo Čast! Naj ne pride trenutek, kobinamkdaj očitali zanamci, da je naša brezbrižnost pokopala edin slovenski pedagoški list!" — Te besede so vredne vsega uvaževanjal UBLIKACI.IA »GLASBENE MATICE« V LJUBLJANI ZA LETO 1913/14. V zadnjih časih vlada v vseh panogah metnosti neka stagnacija, kakršne že olgo nismo opažali. Gledališče je — zlasti ri draraskih predstavah — največkrat razno, koncertov ljudje nočejo posečati, imetniške razstave so slabo obiskane, edi- _jo za vstopnice v hrvaško opero se ljudje trgajo kot nori. Priznati je treba, da je Iirvaška opera dobra, toda utajiti ne more nihče, da smo imeli Slovenci pred leti razrjneroma tudi boljšo. Pred odličnim Talihovim orkestrom naj se hrvaški lepo skrije! No, pa v Ljubljani je tuje mnogo lepše od domačega! Sovražniki kulture so vse ubili za več let. Kdaj se dvigne nekdaj xia tako umetniškem nivoju stoječa slo1-venska drama? Kdaj vstane pokopana slovenska opera? Po sedanjih razmerah — slaba peršpektiva! Zanimanje za umetnost? Nižji sloji ne morejo, inteligenca noče, ker je vsega dobrega presita! »Novi Akordi«, svetla luč, ki uspešno iTazsvetljuje našo temno glasbeno ledino! jeseni sem dobil 2 zvezka, enega za rugim. Odkar je izšla zadnja, prepotreba književna priloga, bo že kmalu minulo eto dni... Sedaj so bile zapreke v tisarni. »Novih Akordov« čakamo! Glasbena Matica pa je naklonila svolim članom za leto 1913/14 troje darov. ¦krajni čas je že bil, da je izšel v tisku ftroglasni Lajovčev ženski zbor s spremIjevanjem orkestra »Gozdna samota«, priejen s spremljevanjem klavirja. Skladba iatira iz skladateljeve konservatorijske obe, je nežnega značaja, ne prelahka za Izvajanje in je nosilka vseh onih znakov, ki so pred leti oznanjali, da bo konec lepih »viž« v solzavih tercah od prvega do zadnjega takta skladbe. Pokojni _olarič — za njegovo dobo mu vsa čast! —¦ skladatelj mnogokrat prepetih ženskih dvospevov »Slovenskim mladenkam« in »Divja rožica«, bi se »Gozdne samote« hudo prestrašil. Saj je občinstvo ob njenem izvajanju v nekem Matičnem koncertu 1. 1912 ostalo tudi mrzlo in zakrknjeno. Nič ne pomaga: skladba je prva svoje vrste, hvalevredna in lepa. Da bi jo le še kdaj slišali! Drugi dar prezentira 12 slovenskih in hrvaških mešanih zborov, ki jih je uredil koncertni vodja Matej Hubad. Lično tiskan zvezek otvori dr. Anton Schwabov mešani zbor »Še ena« na Otona Župan čiča besedilo, zložen v obliki plesnega ^ola. Skladba se je spričo svoje inelodioznosti, Iahkotnega in porednega tona že »¦ečkrat izvajala z lepim uspehom. O orifinalnosti bi se dalo prerekati. 5.- in 6. takt v začetku »zaljubilo pa poslalo« nehote spomni na Alletterjevo gavoto »Rendezvouz«. Sicer je pa pesemca prijazna ušesom in postane popularna. Čudno se mi zdi, da jo je skladatelj prepustil mnogim društvom v prepis in izvajanje, nato šele jo pa poklonil Glasbeni Matici invodji Hubadu! Potem prihajajo tri Adamičeve »Večerne pesmi«, od Glasbene Matice s častno nagrado odlikovane skladbe. Najlepša ie gotovo druga »Solnce se je skrilo«. Na čutapoln način izraža skladatelj v krasnih harmonijah večerno razpoloženje: na nebu mesec, večerni zvonček doni čez dobravo, v gozdu poje slavec. Slkadba je duhovito zasnovana in se je skladatelju iako posrečila. Za izvajanje lažja, pa tudi lepo ubrana je I. večerna pesem. Pevskim zborom se bb omilila. Tretja je zame noVa. Ni je bilo §e videti na vzporedih. V zbirki pozdravljam dalje kot spofiiin na brate Ipavce dr. Gustava »Milado«, v starih, domačih navadah uglasbeni »ttešani zborček, ki bo y veliko veselje ne v»soko želečim pevskim društvom, kot naslednja narodna »SIovo« v preprosti Pavčičevi harmonizaciji. Ostale tri strani zvezka izpolnijo po A. Andelu, pevovodji *Kola« v Zagrebu, harmonizirane hrvaške J-arodne pesmi; O, jesenske duge noči; jKra kolo; Češi me, češi; Dragi je daleko; ^revarani zet in Iv. pl. Zajca »Oj, Kora"J*9*-Vse smo slišali na koncertu »Kola« v Mubljani in deloma na koncertu Matice v VPatiji. Nerodno je to, da morajo dru^va, ki hočejo te pesmi izvajati, prositi vovoljenja harmonizatorja v Zagrebu ter f* dovoljenje tudi plačati nagrado. • N tretji dar, dr. Schwabovo »Zlato ^anglico« pa sem nevoljen. Že pri prvem Prednašanju nisem dobil o skladbi dobre*a vtiska. Lajikovemu ušesu dobrikajoča, kOrV nem ritmu zložena, sladko operetno b rkestrirana skladba, ki se je pa vsak pe- vec v par izkušnjah naveliča. In pačenje teksta! Čemu treba tistih tril-lala in bombardonovih kmetiških tralalala? Komponist naj uglasbi tekst, kakršen je, drugače naj ga pesnik prime temeljito za ušesa! Pa odmevi — holoho, haloho! In opombe pod črto: razpoloženje kakor ob svitu jutranje zore«, razpoloženje gozdne idile«, zmagonosno (rad bi vedel čemu?), deklica tega po gojzdu (pravilno pišemo »po gozdu«) itd. Takih bergelj ne rabimo za razumevanje skladb. Razloček med »Kanglico« in Gozdno samoto«: kot noč in dan! Na eni strani banalnost, na drugi prava urnetnost! Glasbena Matica izda letos tudi Švikaršičeve koroške narodne pesmi. Ko jih dobim, poročam. Z. P.