Stran 112_________AKGELčEK__________Leto 30
Jernej Popotnik                                                      U
Malčin lišček.             I
tli je res niste poznali?  In — njenega liščka ne?fl Skoda!                                               I
Jaz bi vam povedal o nji in o njenem Iiščku lepofl zgodbico.                                                                 I
Hočete ?---------                                             1
Bilo je v pozni jeseni, in Malči ni bila tega ve-fl sela: rada bi bila namreč videla, da bi cvetela večnglfl pomlad vse na okoli.                                               fl
Ker pa ni bilo več pomladi, in ker je pihal zu- I naj   mrzel  veter,   se  je  zaprla  Malči y izbico  in je ™ brala pri oknu.  Tam je stala gajbica, in v nji je' ska-kal njen lišček.
»Moja živalca!« ga je imenovala Maiči navadno ljudem.
»Tako maihen je kakor jaz, in zato ga inam iako rada . . . «
Brala je, zaprla nato knjigo in zrla nekaj časa y gajbico.
»Zofka, hop! hop!«
Liščku je bilo namreč ime Zolka.
»Hop!«                                                                     1
Zamajala se je Malči in odprla vratica; poku-l kal je lišček skozi nje in je zlelcl v izbico.              I
»Hop, Zofka, hop!«                                          f
Lišček je obstal v kolu na mizi. Nato se ie pa dvignil in se je zaletel v šipo na oknu: sunilo ga je nazaj, in pal je na polico.
Pobral se ie naglo in se zopet zaletel.
Malči se je prestrašila.
Leto 30                    ANGELČEK________Stran 113
»Zofka! Nehaj no! Zofka!«
Stopila je MalČi k oknu in ga je hotela ujeti v roke: toda lišček je bil spreten in uren—sukal sc je naglo na okoli in ni hotel v gajbico nazaj.
Skočil je sredi police, videl je ven. Tam je bilo nebo, črne hiše so bile, videl se je tudi vršicek go-lega drevesa. In lišček je pozabil, da ga je bilo sunilo — saj je bilo tam zunaj nebo, in črne hišc so bilef in vse je bilo tako biizu . . .
Poskakoval je neprestano, tekal ob oknu, poska-koval in padal.
A ko se je oziral navzgor, mu je temnilo vedno bolj pred očmi, ginilo je nebo, ginilo je drevje, noč poslopij se je širila in širila, zagrnila je vse . . .
• Komaj za palec visoko je še poskočil — a glej» že ni bilo ničesar več, niti okna ne . . . .    »Moja Zofka! Moja Zofka!«
Mrtvega je držala Malči liščka v rokah in z njim zakrivala solzni obraz . . .