Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 26. september 1986 številka 38, letnik 45, cena 65 dinarjev
vzačaranem krogu	Slika: Lojze Ojsteršek
IZ VSEBINE:
0 preustroju in posodobitvi slovenske industrije
GENIJI DOMA, REVEŽI NA TUJEM
Vse bolj stran od ekonomskih stanarin
STANARINE ZA PETAMI INFLACIJI
Zakaj so štrajkali delavci Smreke v Gornjem gradu
POČUTIMO SE SLABŠE KOT DEKLE
Ohridsko gospodarstvo trdno povezano z Jugoslavijo
NEIZKORIŠČENE MOŽNOSTI V TURIZMU
Šentjakobsko gledališče
GLEDALIŠKI
AMATERJI
USTVARJAJO
PROFESIONALNE
PREDSTAVE
ALI NAS BODO SPREMEMBE POLITIČNEGA SISTEMA POPEUALE IZ KRIZE
Po končani razpravi o kritični analizi smo končno le Prišli do srčike vprašanj na-^ega političnega sistema. Predsedstvo CK ZKJ, ki se ie sestalo ta teden, je menilo, ngj bi imela prednost tista vPrašanja politične uredile, ki bi nas hitreje rešila iz krize. Iz te formulacije, ki jo je v javnost poslal Tanjug, l2haja, da naša kriza koreniki tudi v političnem sistemu Socialističnega samoupravljanja, pri čemer lahko zanemarimo že obledele dileme, kii je za krizo bolj kriv sistem ali to, da ga ne spoštu-Jerno.
Predsedstvo CK ZKJ se je odločno zavzelo tudi za takšne ustavne spremembe, ki oodo pomenile krepitev temeljnega proizvodnega od-n°sa in ustavnega položaja delavcev. Pomembna se kam zdi tudi opredelitev, da kadaljnji razvoj samouprav-kega političnega sistema ni odvisen zgolj od boljših ali
slabših normativnih rešitev, temveč od volje, pripravljenosti in konkretnega dela subjektov političnega sistema, kar v bistvu pomeni, da je odvisen od ravnanj ljudi, samoupravljalcev, članov in funkcionarjev političnih organizacij in samoupravnih ter oblastnih organov.
Pred nami je torej še ena javna razprava o ustavnih spremembah, v kateri bo ob strokovnih in znanstvenih predlogih in utemeljitvah zanje lahko prihajalo tudi do razmišljanj, ki bodo temeljila na političnem voluntarizmu in ki bodo odvisna od trenutnih gospodarskih in političnih razmer v posameznih okoljih. Težko je verjeti, da bodo te zaostrene razmere (tako gospodarske kot politične) omogočile drugačno vedenje strokovnjakov, politikov in ozaveščenega dela javnosti, kot smo se ga navadili v zadnjih šestih letih ob pomembnej-
ših sistemskih rešitvah in dogovorih na zvezni ravni. Ni odveč, če spomnimo na n^jvečja nasprotja, ki smo jih, če prav razumemo omenjeno agencijsko sporočilo, načelno le premagali. To so nasprotja med tistimi, ki bi ves sistem najraje kar zamenjali, in tistimi, ki bi ga branili do zadnje kaplje krvi.
Spremembe so torej po skupnem spoznanju potrebne, ker tudi sistem zmanjšuje učinkovitost naše družbe, in potrebno je tudi drugačno ravnanje ljudi, brez katerih sta ustava in zakon o združenem delu le mrtev papir, ki nikomur ne škodi in ne koristi.
Razprave, ki jih lahko v zadnjem času spremljamo v javnosti, kažejo, daje zavzemanje za spremembe precejšnje, in da bo največja težava v tem, ker bodo morali spreminjevalci ustavnih in zakonskih določil sprejema-
ti dogovore z metodo samoupravnega sporazumevanja in dogovaijanja, pri čemer o morebitnih posledicah ne bo mogoče razpravljati z znanstvenimi metodami, temveč le na podlagi izkušenj ob sedanjih premalo uspešnih in zapletenih sistemskih rešitvah.
Zdi pa se nam, da je navzoča bojazen pred nezmožnostjo, morebiti pa tudi nepripravljenostjo za dogovarjanje, kljub načelnim usmeritvam, ki smo jih na zadetku omenili. Uspeh lahko pričakujemo, če ne bodo eni še naprej govorili, da bi morebitne spremembe načina volitev delegatov za skupščine ogrozile bistvo našega političnega sistema, drugi pa dokazovali, da je treba spremeniti sistem delegacij, ki sloni na predvidevanju, da se vsi ljudje zanimajo za vse zadeve in da je treba uskladiti vse posamezne, skupne in splošne družbene interese.
Morda je prav idealni skupščinski sistem, ki je postavljen na to izhodišče, tisti mozaik, ki ga bo treba najbolj temeljito preiskati in v njem bolj vidno označiti oziroma utreti tiste poti, ki bodo omogočile učinkovito dogo-vaijanje o dejanskih interesih in tudi komandiranje ali vladanje. Zdi se, da je soglasje oziroma konsenz drugo načelno vprašanje, kjer je mogoče s številnimi dokazi iz političnih bitk v zadnjih letih (ki so se na primer vodile na zvezni ravni) videti, da konsenz pravzaprav še najbolj ogroža skupne in splošne družbene cilje, ker je pač odvisen od trenutnih političnih in gospodarskih razmer v posameznih okoljih.
V vsaki organizirani družbi je jasno, kdo je za kaj pristojen in kdo je za kaj odgovoren. Pri nas pa se vsi dejavniki ukvarjajo z vsem, za konkretne rezultate na posameznih področjih pa nihče ne odgovarja. Tako partija ali njeni vrhovi neformalno odločajo o vsem; oblast izvršnih organov skupščin, ki jih v zadnjem času vedno bolj pogosto imenujemo vlada, je formalno dokaj nejasno opredeljena; sindikat opravlja strokovne naloge pri nagrajevanju in še kje, namesto da bi se zavzemal
za večje plače in življenjsko raven delavcev ter njihovo socialno varnost; socialistična zveza pa obravnava gospodarske dosežke, namesto da bi ustvarjala resnične možnosti za demokratično izražanje hotenj vseh delovnih ljudi. Tako vsi delamo vse, drug drugega zaposlujemo, kar se zlasti vidi v forumih in organih, življenje pa teče po nekih naravnih poteh, ki jih najbolj označuje bitka za primeren dohodek in plače. In ker tega ni, se tudi na gospodarskem področju pojavlja vzporedna, tako imenovana siva ekonomija, ki pomeni še eno vedno večjo negacijo našega političnega sitema.
Spremembe so torej potrebne, ker je zdaj mogoče govoriti tako o anarhiji kot o blokadah, o nezakonitosti, o prisvajanju družbenega premoženja in še o marsičem, o čemer lahko vsak dan berete ali poslušate v sredstvih množičnega obveščanja, in tudi na uradnih sestankih. Spremembe so torej potrebne, da bi bilo drugače, da bi bil spet red in da bi ljudje znova dobili zaupanje v sistem, ki je zd^j preveč ostal samo neizkoriščena demokratična možnost.
France Kavčič
DRUGA STRAN
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost 2
Osebni
dohodek
kot
posledica
Tokovi delitve osebnih dohodkov postajajo še najbolj reprezentančni barometer družbenih previranj. Filozofija kontrole, urejanja, usmerjanja, vračanja osebnih dohodkov je globoko prodrla v naš gospodarski in politični vsakdan, vprašanje pa je, koliko bistvenega nam ob tem uhaja iz rok. Eno je gotovo! Osebni dohodki so, kakorkoli že obračamo, še vedno le posledica odnosov v družbeni produkciji in splošnega gospodarskega ter političnega stanja v družbi. To stanje in razmere pa niso takšne, da bi jih bilo mogoče popraviti ali uravnavati šele na koncu, pri osebnih dohodkih, temveč zahteva zahtevno in dolgoročno delo v jedru stvari, se pravi pri vzrokih.
Osebni dohodki ne bi bili v ospredju, če bi produktivnost dosegla višjo raven, če bi izvoz rasel, če gospodarskih razmer v državi ne bi uničujoče načenjala inflacija, če bi... Bržkone je še dovolj pomembnih prvin gospodarjenja in zdrave ekonomije v državi, ki bi jih morali obravnavati, nadzirati in spodbujati, preden se tako ognjevito lotevamo prav osebnih dohodkov. V državnih organih in na zasedanjih političnih forumov pa že zdaj razpredajo, kako prihodnje leto bolj učinkovito nadzirati osebne dohodke. Medtem pa ne vemo, kaj se bo zgodilo z gromko napovedanimi ukrepi; nihče ne verjame, da bo inflacija manjša, in iz vse države prihajajo poročila o izgubah... Proti čemu naj torej odločno ukrepamo? Odgovor se ponuja kar sam.
Drugo vprašanje (povezano s prvim) je, kakšen je ustroj delitve (kakšna je politika) osebnih dohodkov v organizacijah združenega dela ali združenega dela v celoti. Nedvomno se je prav zaradi splošnih (kriznih) družbenih razmer težje bojevati proti uravnilovki, socialni vsebini osebnih dohodkov in za večjo diferencijo glede na prispevek k skupnemu rezultatu itd. Najbrž pa ne drži, da na tem področju ni bilo nič narejenega, četudi izvzamemo izjeme, kjer so daleč naprej. Toda dokler bo osebni dohodek nosil tolikšno socialno vsebino, bodo premiki v tej smeri še naprej zelo počasni pa tudi konfliktni. Na to je gotovo treba računati.
Ko so nedavno tega v predsedstvu CK ZKS razpravljali o teh vprašanjih in pripravljali podlago za širšo idejno-politično razpravo o tem, sem pogrešal še več bistvenih prvin, ki jih sedanji čas prinaša na to občutljivo področje. MisUm namreč, da moramo čimprej dlje od zgolj ugotovitev, da moramo bolje nagrajevati strokovnjake in inovatorje, poslovodne delavce in dobre delavce v proizvodnji itd.To bo postalo zgolj oguljena parola, še zlasti, če bo administrativno uravnavanje osebnih dohodkov tako pomembno merilo uspešnosti boja proti slabemu gospodarskemu stanju in narobe, če bo vladalo razširjeno prepričanje, da so osebni dohodki oziroma de-Utev sredstev zanje osrednji problem sedanje gospodarske in družbene krize.
Dušan Gačnik
Strnile so se številne prireditve ob Trubarjevem praznovanju
TRUBARJEVO VIZIONARSTVO JE VKLJUČEVALO TUDI DRUGE JUŽNE SLOVANE IN LJUDSTVA NA BALKANU
Trubar je vztrajal pri slovenščini, pri slovenščini, kakršno so govorlili preprosti ljudje v njegovi rojstni vasi Raščici in v kateri se je, kakor pravi, izogibal vsakršnih hrvaških, tujih in umetnih besed.
S tem je opravil prvo uveljavitev slovenščine v naši zgodovini, ki je obstala do današnjega dne, in to kljub raznim in pogostim ugovorom zoper njeno rabo, ki se z raznih strani tudi ponavljajo vse do današnjega dne. Mislim, da je to najpomembnejša Trubarjeva zmaga in storitev za naš narodni obstoj, ki gaje potrdila štiristo-letna zgodovina in v njej vsa kultura, ki smo jo bodisi ustvarili bodisi prevzeli in ponašili. To pa sta vendarle pomembno zgodovinsko obdobje in kultura, tembolj pomembna, ker smo že dolga stoletja poprej izgubili svojo svobodo in s tem možnost,
da bi si »prosto volili vero in postave«, kakor pravi Prešeren. ..
Ob zaključku moram dodati še besedo o Trubarjevi
veličini. Treba se je živo zavedati, da pomeni njegovo delo dejansko nov začetek slovenske zgodovine, kajti vse prejšnje dogajanje in doživljanje našega naroda je
REKLI SO...
V	času, ko je večna naših narodov trpela pod takšnim ali drugačnim jarmom, je sočustvoval z upornimi in izkorišča-nimi kmeti, z brezpravno rajo pod turško serdarsko okupacijo in razmišljal, kako bi s svojim protestantskim gibanjem počlovečil surove razmere na Balkanu. Misel se mu zato ni ustavljala le pri Slovencih, pogosto je govoril o »množicah ljudi v Slovenji, Hrvatski, Dalmaciji, Srbiji, Bosni in Turčiji«, ustanovil je prvi jugoslovanski biblični zavod - zato lahko v njegovem načinu delovanja že slutimo prve daljnje zarodke jugoslovanske ideje.
V	ljudstvih po vsem ozemlju do Carigrada je videl sorodstvo - resda z različnimi kulturami, jeziki in pisavami, pa vendar kot skupnosti, kije bla »njegova«, za katero je hotel delati, ki ji je želel boljšega življenja.
Predsednik predsedstva SFRJ Sinan Hasani na proslavi ob 400-Iet-nici smrti Primoža Trubarja na Raščici
prekrila nemška nadoblast. Trubar nam je ustvaril in pred svetom uveljavil slovenski jezik. O tem ne more biti dvoma. Z njim smo se Slovenci vrnili v zgodovino
in vstopili v evropsko turo.
Josip Vidmar v slavnostnem govor11 na sklepni slovesnosti ob odprtja i Trubarjeve spominske hiše na Raščid !
Udarec po (precej 1
praznem) žepu
■' --------------- - ^
Po šolah pogosto jadikujejo, da morajo izpolnjevati različne potrebne in nepotrebne vprašalnike. S obrazci jih zasipajo šolske oblasti, statistika, družbenopolitične organizacije in še kdo- , Seveda pa za to nimajo dovolj administrativnih delavcev in pre- I nekatera naloga pade na pleča učiteljev.
Med drugim morajo šole do konca septembra poslati izobraže; valni skupnosti podatke o letošnjem vpisu učencev. To res ni kakšen koli vprašalnik. Ti podatki bodo temelj za obsežno stro; kovno obdelavo. Ker skoraj do izteka roka podatkov o vpisu ni posredovalo okoli 85 odstotkov srednjih šol, so v odboru za usmerjeno izobraževanje našli salomonsko rešitev. Strokovni službi RIS so naročili, naj zamudnicam zadrži izplačilo septem-berskih dohodkov, dokler ne opravijo svoje dolžnosti. Ker so to sporočili dovolj zgodaj, smo lahko prepričani, da se kupček / odgovori hitro veča.	I. Z-
ZAKAJ SAMI SEBE ŽALITE
ENAKI POGLEDI
Med nedavnim bivanjem v Jugoslaviji je Shigeo Shingo, ustvarjalec japonske nove proizvodne filozofije, odgovarjal na - vprašanja novinarjev in gospodarstvenikov in ponudil vrsto koristnih pojasnil in priporočil.
• Kaj vas je v Jugoslaviji najbolj začudilo?
- Najbolj me je presenetilo vprašanje, ki sem ga pogosto slišal, in sicer: ali je mogoče vaše metode uporabiti v Jugoslaviji. Če spremenite pristop, jih zagotovo lahko. S postavljanjem vprašanja, ali je to mogoče uporabiti pri vas, žalite vašega čove-ka. Zakaj ne bi bilo mogoče? Zakaj tako radi žalite sami sebe? Imate znanja, od Japoncev se morate naučiti samo to, da je spodbuda v izvozu. Japonska je bila po vojni daleč za drugimi evropskimi deželami. To je bil zanjo izziv, da gre hitreje naprej. Za začetek napravite to, kar je napravila Japonska: spoprimite se z izzivom industrijsko razvitih dežel.
Sam sem potreboval šestindvajset let, da sem si izmislil metodo popolne kontrole kakovosti. Dajem vam jo. V letu dni jo lahko obvladate in si izmislite tudi kaj boljšega. To pomeni, da ne gre za vprašanje, ali morete,
NOVICE SO NOVICE, NAJ BODO DOBRE ALI SLABE
Dve zanimivi novici smo te dni prebrali v dnevnem časopisju, tretjo pa slišali (novinarji) na pogovoru predstavnikov republiške skupščine in republiškega izvršnega sveta z novinarji pred pravkar minulim zasedanjem republiške skupščine. Časnik Delo je minulo sredo poročal na 9. strani, da so se v izvršnem svetu občine Ljubljana Bežigrad odločili predlagati, da občani te občine novembra in decembra letos ne bi plačevali prispevkov in davkov od osebnega dohodka občanov, ker bo že prej dosežen limit v občinskem proračunu, določen z intreventnim zakonom in dogovorom o splošni porabi občin. Podobno ravnanje pričakujemo tudi od drugih občin.
V četrtek Delo na prvi strani prinaša novico o predlogu za povečanje zveznega proračuna za letošnje leto. Eden od razlogov: družbeni proizvod naj bi bil za 26 odtotkov višji, kot so mislili predlagatelji zveznega proračuna za letos. Drugi vzroki so devizne obveznosti federacije (padajoči tečaj dinarja), obveznosti do uni-verziade in Kosova in drugimi nameni.
Na omenjenem sestanku novinarjev s predstavniki slovenske skupščine in njenega izvršnega sveta pa smo slišali, da se pripravlja tudi rebalans proračuna slovenskega izvršnega sveta - zaradi povečanih obveznosti Slovenije do federacije (zaradi inflacije ter regresov za semena) pa potreb po sredstvih za delo upravnih organov ter tudi zaradi zaostajanja njihovih osebnih dohodkov.
temveč za to, ali hočete kaj napraviti. Mar ne želite dobro vaši državi, blaginjo vašemu podjetju pa tudi vsem zaposlenim v njem?
Tisto, kar ni dobro v vašem pristopu k zadevi, je to, da ste me vedno zasuli s pojasnjevanji, da so rešitve zunaj vas in da je vse odvisno od zunanjih okoliščin. Pravite, da tega ne morete, ker ste omejeni z možnostjo uvoza, nato, da to ni odvisno od vas in podobno. Mislim, da to prvo ne drži in da je to negativen pristop. Imam vtis, da zaradi uvoznih elementov morate imeti zaloge reprodukcijskega materiala, toda za zaloge končnih izdelkov, ki so jih tovarne prepolne, nimate nikakršnega opravičila. Ne zdi se mi, da bi bili pripravljeni odgovoriti na ta izziv.
Ne poglabljate se v bistvo problema, se pa tudi ne vprašate, kaj je tisto, kar ne dopušča spremembe sedanje prakse. To je pot, da najdete rešitev! Namesto tega pa, če kaj ni odvisno od vas, tudi vse drugo obravnavate tako, kot da ne bi bilo odvisno od vas. Samo to mi pri vas ni všeč.
Iz Vjesnika, 24. september 1986
Pogledi v SR Srbiji in SR Sloveniji o razvojnih in aktualnih gospodarskih in idejnih vprašanjih jugoslovanske družbe so povečini enaki, čeprav je včasih v javnosti prihajalo do navideznih, včasih pa tudi do stvarnih razhajanj, iz česar so nekateri delali napačne zaključke. Zlasti je bilo koristno odkrito medsebojno obveščanje o aktualnih političnih in gospodarskih dogajanjih v obeh republikah, ki imata pomembne naloge in odgovornosti tako pri dograjevanju političnega sistema sociali-
stičnega samoupravljanja kot pri celovitem izvajanju dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije Jugoslavije.
Poudarjeno je bilo, da se bosta SR Srbija in SR Slovenija še naprej dosledno zavzemali za tržno-planski gospodarski sistem. Le tako bo mogoče uveljaviti samoupravljanje kot učinkovit druženoekonomski sistem ter načelo, da mora vsak gospodarski subjekt, vsaka družbenopolitična in samoupravna skupnost živeti od rezultatov svojega dela, ob uveljav-
ljanju solidarnosti in vzajemnosti.
Prevladujoča politika prerazporejanja dohodka, ki smo j° uveljavili v zadnjih letih, ni dala pričakovanih rezultatov, nasprotno, povzročila je celo vrsto nesporazumov in nasprotovanj-
Zato so se predstavniki obeh republik zavzeli za to, da mora biti ekonomska politika v naslednjih letih zasnovana v prid gospodarskih programov in subjektov, ki imajo prihodnost in so se uveljavili v sedanjem | kriznem obdobju. V tej luči jo ' treba preveriti veljavno zakono- j dajo in jo temu primerno dogra- | diti.
Poudarki iz sporočila s pogovo- I ra najvišjih predstavnikov SB Srbije in SR Slovenijo :
POVZEMAMO • POVZEMAMO

DIALOGA NI BILO
V pogovoru gospodarstvenikov z Brankom Mikuli-čem na Zagrebškem velesejmu ni bilo slišati odgovorov na ključna vprašanja, na primer na tisto, kaj prinaša novi sveženj zveznega izvršnega sveta.
Sprašujemo se, kaj so gospodarstveniki od pogovora s predsednikom Brankom Mikuličem sploh pričakovali. V vabilu je sicer pisalo, da bi morali govoriti o pogojih gospodarjenja, torej predvsem o izvozu. Milan Pavič, predsednik Gospodarske zbornice, je pričakoval, kot je rekel, da bo ta pogovor »ena izmed osnov bližnje razprave o gospodarskih ukrepih do konca tega leta, zlasti pa za pripravljanje te politike za leto 1987.«
spodarsko politiko. In čeprav zdaj poznamo število ukrepov, pa o njihovi smotrnosti težko govorimo, ker niso jasni ne celota ne cilji, do katerih mora pripeljati celovitost teh ukrepov. Splošni cilji oziroma splošne usmeritve, kakršne so na primer povečanje izvoza, bolj intenzivno gospodarjenje, učinkovitejše delo, dolgoročni program ekonomske stabilizacije in zmanjšanje inflacije, so namreč že tako obrabljeni, da jih lahko pred frazeologijo reši samo naglo izvajanje v praksi. Pri tem pa imajo prednost seveda tisti ukrepi za spodbujanje izvoza, ki učinkovito in hitro delujejo na njegovo povečanje.
najbolj odprt svetu, zahteva kot najbolj učinkovit način spodbujanja izvoza realni tečaj, zanj se deklarativno zavzema tudi vlada, vendar pa ga v resnici ne izvaja.
Ze po njegovih uvodnih besedah pa seje dalo sklepati, da veliko stvari ostaja nejasnih še naprej, saj razprava o tekoči gospodarski politiki nikakor ni mogoča, če o »jesenskem« svežnju zisa ne vemo nič več kot o črnih luknjah v vesolju.
B. R.
Poučeni pravijo, da vsebuje oktobrski sveženj ukrepov med drugim devetnajst novih ukrepov za tekočo go-
Morda bi morali razmisliti o tem, daje zdaj treba te malo akumulacije, ki je na voljo, usmeriti v izdelke in projekte, ki lahko s preudarnimi dodatnimi naložbami dajejo hitre in razmeroma velike učinke. Mar primeri vrste naših izdelkov, na primer Saturnusovih ali Elanovih, ne kažejo, da sta znanje in delo najpomembnejši prvini, na katerih je treba graditi izvozno usmeritev? Prav tako je zanimivo, da tisti del. gospodarstvenikov, ki je
Gospodarstveniki so zamudili priložnost, da tokrat odkrito in glasno spregovorijo s predsednikom zisa 0 vseh svojih zamerah na račun vladinih ukrepov, o katerih se potiho pogovarjajo, in zahtevajo zanje dodatna pojasnila. Toda kakor da so bolj želeli govoriti o svojih uspehih, težavah in načrtih, kakor da so se želeli predstaviti v najlepši luči, tako da se zdi, da so pogovor razumeh kurtoazno. Zato so tudi veliko problemov glede deviznega zakona pustili za pogovor ob neki drugi priložnosti. Naš devizni zakon pa danes deluje po svoji izjemi, t j po členu 110, ne pa po svojih temeljnih usmeritvah, kakršen je na primer devizni trg-
Upajmo, da bo ta oktobrski sveženj zares vseboval tudi tiste ukrepe in instrumente, ki bodo delovah spodbudno tako na povečanje proizvodnje kot na povečanje delovne in poslovrtb discipline. Toda tisto, kar gospodarstvo najbolj potrebuje, je stanovitnost in gotovost, celo za ceno tega, da novi ukrepi niso čisto popolni.
Iz zadnje številke revije Danas
V SREDIŠČU POZORNOSTI
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost
3
■ O preustroju in posodobitvi slovenske industrije
GENIJI DOMA, REVEŽI NA TUJEM
Člani izvršilnega odbora gospodarske zbornice Slo-Vebije so na zadnji seji raz-Pravljali po preustroju in po-sodabljanju slovenske indu-spie, ki je zaradi zastarelo-su opreme vse manj konku-^očna na mednarodnem tr-2lsču. Sklenili so, da te razpne naloge nikakor ne ^emo več odlašati, saj nas je razviti svet tehnološko že ‘oliko prehitel, da se našim Jelkom vse bolj zapirajo Vrata na tujem.
Kljub temu da sta od tehnološke prenove slovenske ‘ndustrije odvisna njena iz-pzna prodornost in krepi-■®v slovenskega in jugoslo-vanskega gospodarstva, pa °stajajo številna vprašanja norešena in prav nič ne kaže, aa bomo cilje v tem srednje-rnčnem obdobju tudi dosega- Očitno je namreč, da na Prestrukturiranje še vedno .nzlično gledamo in da v de-°vnih organizacijah in v republiki ne vedo natančno, bi pravzaprav morali po-Ceb. Eni namreč mislijo, da zgolj za nakup tuje opre-P1®! drugi razlagajo, da gre ^ oblikovanje novih proiz-°dnih programov, le redki Pa Poudaijajo, da gre za drugačen način dela in misel-P0st, ki naj bi težila k učinkovitejšim naložbam, pove-.evanju družbene produk-'vnosti dela, donosnejši Proizvodnji in ustvaijanju , ečje presežne vrednosti na jako imenovani podjetniški Pj Narodnogospodarski rav-Kajti če se bomo zavzemali zgolj za nakup drage tuje opreme, naše konkurenč-,e sposobnosti pa ne bomo istveno povečali, se bosta Nbanjetrgovinski in plačil-
ni primanjkljaj povečevala, naša zadolženost v tujini pa bo še večja. Tudi finančna, tehnološka in razvojna odvisnost od tujine pa se bo povečala.
Zgovorni podatki
Iz razčlenitve razmer v slovenski industriji, gmotnih potreb in možnosti za njen preustroj in posodobitev v obdobju 1986-1990 - pripravila jo je Gospodarska zbornica Slovenije - je razvidno, da je bila leta 1980 donosnost slovenskega gospodarstva za 14 odstotkov večja kot v Jugoslaviji, leta 1985 pa le še za pet odstotkov višja. Zato se hočeš nočeš moramo strinjati z ugotovitvijo, da so slovenski gospodarstveniki doma »geniji«, na tujem pa »reveži«. Razviti svet nas namreč prekaša v vseh pogledih, tako da na primer usnjarsko predelovalna industrija po storilnosti zaostaja za razvitimi državami približno za petino. To pa v bistvu pomeni - kot so izračunali v eni od slovenskih usnjarskopredeloval-nih tovarn - da izgubimo vsak dan precej konvertibilnega izvoznega zaslužka.
Lahko bi natrosili kopico podatkov in z njimi prikazali razvojni prepad med slovensko industrijo in industrijo v razvitih državah, toda to nas ne bi daleč pripeljalo. Morda je pomembnejša ugotovitev, da se potrebe po zmanjševanju tega prepada bolj ali manj zavedamo vsi, nismo pa napravili vsega, da bi ga zares zmanjšali. Ze dalj časa namreč gospodarska zbornica, izvršni svet, družbenopolitične organizacije in še kdo
ugotavljajo, da nam primanjkuje denaija za razvoj, da nimamo dovolj sposobnih delavcev za zahtevne naloge na področju mednarodnih financ, prava, trženja, in še bi lahko naštevali. Morda pa je še najbolj zaskrbljujoče, da nimammo jasne razvojne usmeritve za nadaljnje vključevanje v mednarodno delitev dela. Na prste ene roke bi lahko prešteli posameznike, ki vedo, ali bi morali vlagati denar v nove razvojne projekte v bazni ali predelovalni industriji ali v tako imenovani primarni ali sekundarni sektor (kmetijstvo ali industrijo), ali pa morda v storitveno dejavnost. To prinaša na primer Japonski ekstra profite, mi pa smo jo iz naše zunanjetrgovinske menjave popolnoma izrinili. Na dlani pa je tudi, da ne bomo prišli nika-
mor, če se bo preustroja industrije lotevala vsaka republika zase, ne da bi se o razvojnih željah, finančnih možnostih in merilih za najemanje posojil v tujini in nova vlaganja dogovorili na jugoslovanski ravni.
Bodimo stvarni
Prav gotovo se bo to pisanje marsikomu zdelo preveč črnogledo, češ saj smo v Sloveniji in Jugoslaviji sposobni marsikaj narediti. To je seveda res, vendar nam iz sedanje gospodarske in razvojne krize ne bo uspelo izplavati tako, kot delamo zdaj. Nekateri računi med drugim kažejo, da bi se z uresničitvijo programa prestrukturiranja slovenske industrije njen izvoz povečal le za tri odstotke!? Ali se je kdo vprašal, za koliko se bo v tem času povečala konku-
Kaj storiti
Vsaj tretjina delovnih organizacij je že pripravila programe za prestrukturiranje, tako da se že lahko pogovarjajo z bankami o posojilih in s tujimi partnerji o uvozu tehnologij..., tretjina organizacij ima dokaj natančne zamisli, kaj posodobiti, nima pa še izdelanih programov, tretjina organizacij pa ve le to, da je njihova oprema zastarela, a nimajo še jasnih načrtov.
Odpisanost opreme je precejšnja
Odpisanost opreme je v Sloveniji glede na jugoslovansko povprečje v gospodartvu večja za 17 odstotkov, v vsej industriji za 22 odstotkov, v industriji brez energetike pa kar za 41 odstotkov večja kot sicer v Jugoslaviji.
Potrebujemo strokovnjake
Izobrazba zaposlenih delavcev je po podatkih za leto 1984 v Sloveniji slabša kot drugod v Jugoslaviji. Tako ima Slovenija 20 odstotkov delavcev s srednjo in visoko izobrazbo, medtem ko je takih delavcev v Jugoslaviji več, kar 27 odstotkov.
renčna sposobnost razvitih držav, ali bo naša družbena produktivnost še naprej zaostajala in kaj si lahko sploh obetamo od novih vlaganj po starem, ko vemo, da bi tudi s sedanjo zastarelo opremo v marsikateri panogi lahko povečali storilnost tudi za dvajset odstotkov zgolj s spoštovanjem dobavnih rokov in boljšim nadzorom kakovosti izdelkov. Bodimo torej politični realisti in si priznajmo, da je govorjenje o preustroju brez haska, če naši razvojni načrti ne bodo sloneli na tržnih merilih gospodaijenja in če se bomo lotevali gospodarske reforme »v rokavicah«, kot to počnemo že od sprejema dolgoročnega stabilizacijskega programa. To pa z drugimi besedami pomeni, da je prestrukturiranje celovit proces gospodarskih in družbenih sprememb in dograjevanja gospodarskega in političnega sistema, ki ju je očitno treba »modernizirati«. Če malo poenostavimo -dokler bodo ljudje po pet ur in več sedeli v čakalnicah pred ambulantami, (tudi zaradi bolniške) dokler bo vzgojnoizobraževalni proces daleč od potreb proizvodnje in dokler znanstvenoraziskovalno delo ne bo sestavni del proizvodnje, nam ne bo uspelo povečati storilnosti.
Končamo torej lahko, da gre za zahtevno nalogo, ki se je spet lotevamo le z besedami, potrebovali bi usklajeno, učinkovito strokovno in politično delo. Vse dokler bo državna administracija odločala o pridobivanju in delitvi dohodka, namesto da bi gospodarstvu pustila, da suvereno odloča o gospodarjenju z družbenim kapitalom, pa si seveda od vsega skupaj ne moremo obetati veliko dobrega. Ali pa nas bo »sistem kljuk« v Beogradu in zbiranja dovoljenj za uvoz opreme, ne da bi hkrati spreminjali gospodarsko sestavo na mikro in makroekonomski ravni, le kam pripeljal?
Emil Lah
Prenova le želja
V tem prelomnem trenutku, v katerem se je znašlo slovensko gospodarstvo, skorajda ne mine pomembnejši sestanek, na katerem ne bi poslušali visoko donečih misli o nujni tehnološki prenovi oziroma o preustroju naše industrije. Toda nujnost in želje so eno, stvarnost in možnosti pa drugo.
Če namreč gledamo podatke o gibanju industrijske proizvodnje v naši reepubli-ki v letošnjem prvem polletju in jih primerjamo z rastjo zaposlenosti, potem lahko zapišemo, da so doslej letos, gledano globalno, na poti preustroja ni zgodilo nič presunljivega.
Kot so zapisali vestni statistiki, seje v posameznih mesecih prvega polletja letos industrijska proizvodnja gibala zelo različno. Najnižjo točko je dosegla marca, odtlej pa je stalno naraščala in pristala junija na 3,4 odstotka rasti v primerjavi z enakim lanskim obdobjem. Rast proizvodnje je ob polletju znašala že 2 odstotka, s čimer se je precej približala z resolucijo predvideni rasti (2,4 odstotka).
Novejši podatki Zavoda SR Slovenije za statistiko o gibanju količinskega obsega pa kažejo za 0,2 odstotka nižjo rast kot julija lani. Zato je po dokaj ugodnem povečanju obsega industrijske proizvodnje ob polletju po sedmih mesecih spet padla in znašala 1,7 odstotka.
Po drugi strani pa se je v prvem polletju povprečno prav za toliko (1,7 odstotka) povečala tudi zaposlenost v družbenem sektorju, medtem ko je bila rast zaposlenosti v zasebnem sektorju celo 4,6-odstotna. Tako se je število zaposlenih delavcev v združenem delu povečalo od 809.873 na začetku leta na 823.596 delavcev ob polletju. Najbolj nerodno pri vsej stvari pa je, da je zaposlenost hitreje naraščala v negospodarskih dejavnostih (1,9 odstotka) kot v gospodarskih (1,7 odstotka). Za primer naj navedemo zdravstvo in socialno varnost, kjer se je število zaposlenih povečalo kar za 2,8 odstotka. Kaj to pomeni za produktivnost dela v zdravstvenih organizacijah, bržda ni treba posebej razlagati.
Pozornemu bralcu pa bo najbrž že iz zgornjih številk jasno, kako je s produktivnostjo slovenskega združenega dela nasploh. Julija je le-ta znašala zgolj 0,2 odstotka. To pa je gotovo podatek, ki bi moral sprožiti vse alarmne zvonce. Slovensko gospodarstvo zaostaja in vse bolj izgublja korak z gospodarstvi razvitih dežel, kar utegne biti zanj že v naj bližji prihodnosti usodno.
Da bi se izognili najhujšemu, mora gospodarska politika nujno in v najkrajšem času izpeljati naslednji nalogi: takoj začeti proces intenzivne tehnološke prenove in čiščenje vseh socialnih na-vlak, ki se jih je slovensko gospodarstvo navzelo v letih vsesplošne socializacije. To v nobenem primeru ne bi bil udarec sociali, temveč prav nasprotno: socialna varnost (tako zaposlenih kot nezaposlenih) delavcev bi se povečala. To je nujni in temeljni pogoj za optimističen pogled na Slovenijo 2000.
Ivo Kuljaj
7 DNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost
Ob 50-letnici stavke tekstilnih delavcev
ZA DOBER PLAŠČ NUJNA DOBRA TKANINA
Od daljnega leta 1936, ko je slovenska tekstilna industrija zaposlovala okrog 16.700 delavcev, do danes, ko je v njej blizu 56.000 zaposlenih, je tudi izredno napredovala. Čeprav je bila skoraj v vseh povojnih načrtih neprednostna panoga, je pokazala izredno trdoživost in omogočala razvoj tudi drugih industrijskih panog. Opiranje na lastne moči zanjo nikdar ni bilo pohtično geslo, ampak prevladujoča praksa, ki ji je tudi pomaga-
la, da je prebrodila vsa krizna obdobja. Ni dobila posebne družbene pomoči, nasprotno, razvijala se je predvsem z lastno ustvarjalnostjo in lastnimi sredstvi.
Ob tem je slovenska tekstilna industrija, in z njo tudi gorenjska, v kateri je zaposlenih blizu 8.000 delavcev, dosegala	nadpovprečno
stopnjo	reprodukcijske,
akumulacijske in investicijske sposobnosti v slovenski industriji in rudarstvu. Tudi v primerjavi z jugoslovansko tekstilno industrijo se postavlja z večjo storilnostjo in učinkovitostjo kapitala. Odpisanih ima več kot 90 odstotkov osnovnih sredstev in po tehnološki opremljenosti zaostaja za jugoslovansko industrijo, za sodobnimi industrijami v razvitih industrijskih državah pa za pet do deset let. Takšne uspehe ste delavci v tekstilni industriji dosegli predvsem s trdim delom, hkrati pa ste tudi dokazah, da prestrukturiranja gospodarstva ni mogoče razumeti kot opuščanja dejavnosti, ampak predvsem kot posodobitev delovnih sredstev in uvajanje novih, tržno zanimivih programov, ki dajejo boljše dosežke.
Toda tehnološko posodabljanje tekstilne industrije je potreben, nikakor pa ne zadosten pogoj za doseganje želenih zadev. Odločilen je slej ko prej človek, delavec, strokovnjak. Odločilne so tudi delovne razmere, ki se prepočasi izboljšujejo. Čeprav so se bistveno izboljšale glede čistoče dela, pa še ni kakovostnejših izboljšav pri zvočni zaščiti. Na nekaterih delih se zaradi vsiljenega ritma pri precej delavcih, ki so stari od 45 do 50, zmanjša fizična sposobnost in prihaja še vedno do delovne inva-lidnosti. Tudi glede nočnega
dela žensk so zaostrene ekonomske razmere povzročile, da se je v primerjavi z letom 1981, ko so bili doseženi najboljši rezultati, položaj leta 1986 močno poslabšal, s£g danes v tekstilni industriji dela v tretji, nočni izmeni 6.282 žensk, od teh na Gorenjskem 775.
Pomembne spremembe bodo nastale v kvalifikacij-
ski sestavi zaposlenih. Tako danes na Gorenjskem ugotavljamo, da je v tekstilni industriji zaposlenih 37,5% nekvalificiranih delavcev, 43,6% jih ima 3. in 4. zahtevnostno stopnjo, 15,6% je teh-nikjov in 3,3% delavcev z višjo in visoko šolo. V razmerah, ko večina mladih nadaljuje šolanje in ko bo pritok delavcev iz drugih delov
MARIBOR:
VRSTA
PRIREDITEV
OB 50-
LETNICI
STAVK
Ob 50-letnici stavk v Mariboru je predsednik mestnega sveta zveze sindikatov Franc Štelcer na proslavi pred nekdanjo delavsko zbornico, v kateri je zdaj mariborski zdravstveni dom, odkril spominsko obeležje, delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča. Slovesnosti s kulturnim sporedom se je poleg številnih Mariborčanov udeležilo tudi 48 starojugoslovanskih štraj-karjev, ki so v takratnem stavkovnem gibanju tudi sodelovali.
Praznovanje te obletnice so spremljale še druge prireditve. Tako je v muzeju ljudske revolucije razstava Maribor 1936. Pri odprtju razstave je zbranim orisal razmere med vojnama France Filipič, na seji sveta za izročila delavskega gibanja so predstavili publikacijo, ki sta jo za to priložnost pripravila France Filipič in FVance Benedik, izdali pa mariborski sindikati, v Rušah pa so odprli razstavo spomenikov, spominskih obeležij, tovarniških glasil in drugih izdaj.
S. L.
TEKSTILCI NISO ZASPALI
Za tekstilce je značilna navezanost na tovarno. Žal vse bolj usiha, v Kranju kot tekstilnem središču se je pravzaprav ohranila le v IBI. Mladina se izogiba tekstilnim tovarnam, oblikovanje in kemijska tehnologija jih zanimata, predenje in tkanje pa he več. Doma jim starši pripovedujejo o garanju na odpisanih strojih, o nizki plači in pokojnini, ki potrebuje varstveni dodatek. Svojim otrokom žele lepše dele. Z juga zato prihajajo dekleta, še dvajset jih nimajo, ko stopijo za stroj po štirinajstih dneh uvajanja. S sabo prinesejo kup problemov, nimajo stanovanja, vživeti se morajo v novo okolje.
Tekstilna industrija je bila pri nas pred leti tako rekoč odpisana, razpravljali so, ali spada k nam ali ne. Tekstilci so vztrajno dokazovali, da razgreti načrtovalci nimajo prav, in so v svojih prizadevanjih ostali sami. Drugod so ravnali drugače: tovarne so posodobili, in zahodne tekstilne tovarne so elektroniko že preživele, na njihova vrata trka robotizacija. V razviti Žahodni Nemčiji je tekstil ostal, celo veliko ga narede. Če boste vprašali podjetnika, kako mu je to uspelo, bo njegov odgovor zelo preprost: vsako leto grem na sejem, bo odvrnil, če najdem boljši stroj, ga kupim, in starega vržem ven, pri tem pa pazim, da novi zavzame manj prostora in porabi manj energije.
Zastarela kot je, tekstilna industrija seveda ne spada k nam, njena prihodnost pa je v posodobitvi, ne v zapiranju tekstilnih tovarn. Posodobitve ne narekuje le boljši zaslužek, temveč tudi humanizacija dela. Sodobna tehnologija zahteva le nadzor strokovnjaka, ki se spozna na
elektroniko, ne več garanja priučenih tkalk in predic. Takšen posel pa je seveda za mladino spet zanimiv.
Tudi v naše tekstilne tovarne prihaja zlasti v zadnjih letih vse več novih strojev, čeprav še marsikje ropotajo petdeset in stoletniki. Vse bolj se spreminja razmerje med strojem in človekom, vse manj je živega dela. Sodobna švicarska statev, nameščena v našo tovarno, stane, denimo, 60 milijonov dinarjev, tkalka pa streže štirinajstim.
Tekstilna industrija v svoji vztrajnosti ni zaspala. Izdelke danes prodaja najbolj izbirčnim zahodnim kupcem, našim oblekam in tkaninam ni treba zardevati pred drugimi. Ve, kaj je moda, kaj so novi materiali. Navsezadnje pa seveda tudi doma kroji kulturno oblačenje. Tekstilci niso zaspali kakor naši izdelovalci pohištva, ki že predolgo sede na iverki in jo drago prodajajo doma, drugod pa je že utonila v pozabo in jo tam lahko prodajajo le na kilograme.
Po zgled, kako je mogoče s kakovostjo izdelkov in spoštovanjem dobavnih rokov stvarno ceno dosegati tudi na tujem, gremo lahko v marsikatero našo tekstilno tovarno. Prav na vrhu lestvice je kranjski IBI, ki v ostri konkurenci tudi na tujem prodaja po svoji ceni. V letošnjem prvem polletju so izvozih kar za 5,862 dolarjev na delavca, ob koncu leta bo število podvojeno. Če bi bile tako izkoriščene vse naše tekstilne tovarne, ne bi bilo težko odplačevati dolgov.
Uvodnik iz priloge Gorenjskega glasa ob 50-letnici tekstilne stavke
države ustavljen, je razumljivo, da bo obenem s tehnološko posodsobitvijo treba izšolati in došolati tekstilne delavce, ki bodo sposobni upravljati sodobno tehniko. Tega se delovne organizacije zavedajo, zato so med drugim razpisale nadpovprečno več štipendij. Pri tem imajo izredno pomembne naloge tudi tekstilne šole.
Izrazito aktualen je težak socialno-ekonomski položaj nekaterih upokojencev iz tekstilne industrije. Precej je socialno ogroženih, to so prav tisti, ki so nosili breme povojne obnove države. Zato je prav, da so ob protestnem pismu upokojenih tekstilnih delavcev iz Kranja sindikati in ustrezni organi Skupnosti pokojninsko-in-validskega zavarovanja razčlenili vzroke za zaostajanje pokojnin tekstilnih delavcev. Podpiramo zahteve upokojenih tekstilnih delavcev in pričakujemo čimpreje svoje rešitve, ki bodo izboljšale njihov socialni položaj.
Kljub letošnjim zaostrenim gospodarskim razmeram je slovenska tekstilna industrija, in tudi gorenjska, ob polletju dosegla povprečno boljše rezultate kot industrija in rudarstvo SRS. Ustvarila je 10,6% akumulacije vsega slovenskega gospodarstva ali petino akumulacije slovenske industrije in rudarstva. Medtem ko znaša akumulacija na delavca v industriji in rudarstvu SRS 260.295 dinaijev, znaša v tekstilni industriji 49% več, ali 387.636 dinaijev. Po akumulaciji na povprečno uporabljena poslovna sredstva v letošnjem pohetju je na prvem mestu IBI Kranj, v ospredju pa so tudi Zvezda Kranj, Almira Radovljica, Triglav konfekcija Kranj, Etiketa Žiri in Odeje Škofja Loka.
Tekstilna industrija Slovenije je tudi redka panoga, ki je ob polletju v primeijavi z enakim obdobjem lani povečala izvoz blaga in storitev za skoraj desetino. V celotnem prihodku je delež izvoza tekstilne industrije skoraj 20-odstoten. Glede na gibanje tečaja dinarja je razumljivo, da je zaradi te usmeritve, ki pa je nujna, izgubila del dohodka. Na seznamu 200 največjih izvoznikov na konvertibilno tržišče najdemo leta 1985 kar osem gorenjskih tekstilnih organizacij. To so Tekstilindus, IBI, BPT Tržič, Gorenjska predilnica Škofja Loka, Vezenine Bled, Zvezda Kranj, Almira Radovljica in Modna konfekcija Kroj Škofja Loka.
Poudarki iz slavnostnega govora Borisa Bavdka na proslavi v Kranju
(Malo
zapoznelo) i dokazovanje, da so tudi šolniki »naši«
Dolgo obljubljana in težk° j pričakovana, predvsem P3 f upravičena izravnava oseb" | nih dohodkov prosvetni*1 delavcev je pred durmi- Ta' 1 ko optimistično ali pa cel° s bolj teatralno bi lahko posta-; 1 vili naslov nad tem spisom' | 1 In res. V izobraževalni skup; i i nosti Slovenije so pripravm , načrt, po katerem bodo d° j konca letošnjega decembra ^ uskladili raven izplačanih osebnih dohodkov v šolstm1 z doseženo ravnijo izplačanih osebnih dohodkov v g°' s spodarstvu.	1
Pripravili so načrt, ki natančno določa kako bodo d° konca leta nadomestili zao; stanek. In šolniki naj bi bij1 hvaležni. Ne njim, neposreo; no, saj so si v izobraževaim . skupnosti vedno prizadeval' zagotoviti prosvetnim delavcem vsaj soliden obstoj; marveč »neki« namišljen1 družbi, ki je spoznala, d3 morajo tudi oni preživeti. P3 gre bolj za spoznanje, da bo; mo le z več znanja prebrodil1 sedanje težave.
Čeprav sedanji ukrep1 | obetajo ureditev mnogij! ( neskladij, ne pomenijo nit1 povračila za nazaj, za vse ti; i sto obdobje, ko so osebni t dohodki prosvetnih delav-1 ( cev sramežljivo capljali na i repu, niti odprave velikih ra-zlik med šolami in občinami. Bolj gre za izraz dobre volje, da bi v prihodnje tud1 j to urejali po bolj ustaljenih , tirnicah. V vsestransko za- I dovolj stvo.	|
Za vrednotenje znanja i11 dela gre. Ideje o tem, da sta | vzgoja in izobraževanje predvsem poraba, smo de- , klarativno že zdavnaj ovrgL Zdaj to tudi bolj otipljiv0 gmotno dokazujemo. In minulo delo učiteljev, ki se kaže v znanju njihovih učen- i cev mora biti ovrednoten0 vsnj tako, da učitelju ne b0 , nerodno, ko mu bo nekdanj1 J neuspešen učenec povedali ( da ga z osebnim dohodkom prekaša za trikrat.
Igor Žitn&
PRISILNA UPRAVA ZA SEVNIŠKO ŽAGO
Pred časom smo v Delavski enotnosti v članku z nadnaslovom »V sevniški Žagi vre« in z naslovom »Ko začne sindikat širiti škodljivo propagando ter begati in vznemirjati delavce« razgalih drobec številnih nepravilnosti v tem kolektivu. Med tem časom je že ukrepal družbeni pravobranilec samoupravljanja v Krškem, ki je ugotovi1 bistvene motnje v samoupravnih odnosih in huje oškodovane družbene interese. Predlagal je ukrep družbeneg3 varstva in odstavitev direktoija tozda Žaga Iva Beca, kar je sevniški izvršni svet v celoti podprl. O uvedbi prisiln6 uprave na Žagi bodo dokončno odločih delegati sevniškf občinske skupščine na zasedanju 7. oktobra.	I-
f PNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost 5
delavci mariborskega Primata so
stavkali
OBLJUBA DELA DOLG
Sodimo nekoliko hudo-^Ušni in zapišimo, da so na Predvečer 50-letnice stavk v Priboru, ob koncu minule-tedna, stavkali delavci Mariborskega Primata. Pa M šlo za uveljavljanje delavskih pravic ne za krajši de-javnik, zaradi česar so stavkali delavci pred vojno, tem-Več preprosto za nezadovoljstvo delavcev v treh tozdih, kar so dobili, po njihovem Mnenju, prenizke plače.
Pa smo spet pri plačah, s katerimi se že dalj časa ne strinja večina delavcev. In kakšne plače so dobili de-
lavci Primata za prejšnji mesec? Delavec, ki v proizvodnji opravlja enostavna dela in ima 32 let delovne dobe, je zaslužil 64 tisočakov, povprečni osebni dohodek delavcev, ki so vsi imeli 32 nadur, so znašali približno
75.000,	povprečni OD v delovni organizaciji so bili
86.000,	direktor tozda je dobil največ, in to 17.000 (z več kot 20 leti delovne dobe). Ker so prejšnji mesec imeli veliko nadur, saj morajo nadomestiti izpad proizvodnje v prejšnjih mesecih, je ob tako nizkih plačah ljudem za-
vrela kri in so se odločili za stavko.
Daje počilo, so krivi tudi v strokovnih službah, saj so ljudem pred nekaj meseci obljubili 20-odstotno povečanje plač. Ko pa so temleji-to prebrali interventni zakon o plačah, so jih dvignili le za pet odstotkov. Zdaj, po stavki, pa so sklenili, da bodo delavcem že prihodnji mesec izplačali še obljubljenih 15 odstotkov.
Kljub nekoliko višjih plačam, ki naj bi jih tako v Primatu dobili že prihodnji mesec, pa vseh težav še niso premagali. V Primatu bodo morali namreč čimprej pre-ustrojiti proizvodni program, ker jim sedanja proizvodnja (veliko materiala, malo dela in znanja) ne omogoča večje uspešnosti. Sicer imcgo vse to lepo napisano v sanacijskem programu, toda kaj pomaga, če ga ne izpolnjujejo.
Srečko Logar
Zahteva po
loščiti
pravice do
42-ume
tedenske
delovne
obveznosti
Tovariš Zoltan Jan predla-Republiškemu odboru Mbdikata delavcev v vzgoji, Mobraževanju in znanosti Slovenije, da zaščiti njegovo pavico do 42-urne tedenske Plovne obveznosti ter doseže:
T da se ponovno določi za gornjo mejo 20-uma teden-pa učna obveznost za učite-M strokovnoteoretičnih
Predmetov;
. 2- da šolsko leto ne sme Majati več kot 38 tednov;
T da standardi in normati-M izobraževalnih skupnosti 116 dovolijo več kot 30 učen-Cev v oddelkih;
4- da se preveri in opusti pSe tiste birokratske oblike Medene, dela, izpopolnjeva-Ma, sestankovanja itd., ki ne Primorejo h kvaliteti uč-a°vzgojnega procesa;
M da normativi izobraže-valnih skupnosti upoštevajo
pri svobodni menjavi takšen obseg učiteljevega dela;
6. da se ob prenovi srednješolskih programov upošteva tudi položaj učitelja in njegov obseg dela.
Zahteva je aktualna in vredna širše strokovne in družbene presoje. Učiteljevo delo je intelektualno in ga ne moremo preprosto meriti z astronomskimi urami. Problem lahko posplošimo na vse delavce v vzgoji in izobraževanju. Delovna obveznost učiteljev in vzgojiteljev se je z leti povečevala, naraščala je tudi zahtevnost učiteljevega in vzgojiteljevega dela. Sprejeli smo programe za višješolsko izobraževanje vzgojiteljev, visokošolske programe za osnovnošolske učitelje, nove zahteve za učitelje praktičnega pouka; srednja šola je postala šola celotne generacije. Na povečanje delovnih obveznosti so vplivali novi zakoni in predpisi, ki urejajo to dejavnost ter njihovo tolmačenje, nekgj pa so prispevali tudi prosvetni delavci sami.
Na povečano delovno obveznost opozarjajo učitelji in vzgojitelji iz najrazličnejših okolij. Republiški odbor je o tem večkrat razpravljal, zlasti ob sprejemanju meril, standardov in normativov, ki sojih sprejele samoupravne interesne skupnosti. Prvič pa se srečujemo z zahtevo, ki je v podporo prizadevanjem republiškega odbora. Ne gre samo za delavca, vzgoja in izobraževanje sta področji posebnega družbenega pomena. Zavarovati je treba kakovost programov in delavca, učitelja, vzgojitelja, pred pretiranimi obremenitvami. Delovno obveznost vzgojiteljev in učiteljev je potrebno natančneje opredeliti. Republiški odbor poziva vse dejavnike, zlasti Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno-kulturo, Republiški komite za delo ter obe republiški in-
teresni skupnosti, naj obravnavajo vprašanje določevanja delovne obveznosti in predlagajo rešitev. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti bo pripravil širšo razpravo o delovni obveznosti, razprava pa bo tudi odgovor na zahtevo tovariša Zoltana Jana.
Priznati pa moramo, da smo si delovno obveznost v vzgoji in izobraževanju povečali tudi delavci sami. Želeli smo si zavarovati svoj družbenoekonomski položaj, zato smo prevzemali vedno več dela, ne zavedajoč se vseh drugih nevarnosti. Tako bo na primer izenačitev osebnih,dohodkov delavcev v vzgoji in izobraževanju z osebnimi dohodki delavcev v drugih dejavnostih dosežena na nižji ravni kot pričakujejo delavci v vzgoji in izobraževanju, ker temelji izenačitev na izplačanih osebnih dohodkih.
Sekretar RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije Aleš Golja
PRIPIS
UREDNIŠTVA
Razmišljanja Zoltana Jana o delovni obveznosti učitelja so naletela na širok odmev, ne samo v vrstah prosvetnih delavcev. Verjamemo, da gre za vprašanja, ki terjajo temeljitejše in dolgotrajnejše strokovne presoje. Zato najbrž z odgovorom sekretarja RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti ne bo zadovoljen v celoti. Vemo, da je republiški odbor za mnenje o ugotovitvah iz pisma zaprosil najbolj poklicane strokovne in samoupravne organe in skupnosti v republiki. Zato bomo tej problematiki v prihodnje v našem časniku posvečali vso pozornost in če bo potrebno tudi spodbujali razpravo ter zahtevali mnenja odgovornih za razrešitev.
Ali že imate? Ste že prebrali?
Miroslav Glas:
delitev po delu v socialistični družbi
Zdravko Mlinar:
PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA
11.900 din 8.950 din
Obe knjigi zbirke Družboslovje založbe Delavska enotnost lahko naročite na naslov: Delavska 6notnost, Ljubljana, Celovška 43, ali pa neposredno kupite v knjigarnah po Sloveniji.
noviteti, ki ne bi smeli manjkati na nobeni strokovni knjižni polici
Miha Ravnik, predsednik RS ZSS,v občini Velenje
DELITEV NI SAMO SINDIKALNA NALOGA
Položaj gospodarstva Šaleške doline in njegovi načrti so bili v ospredju pri pogovorih predsednika republiškega sveta ZSS Miha Ravnika s predstavniki skupščine občine Titovo Velenje in občinskih vodstev družbenopolitičnih organizacij, Rudnika Lignita Titovo Velenje, sozda Gorenje in članov predsedstva občinskega sveta ZS Titovo Velenje.
Od težav so gotovo naj hujše izgube energetike, likvidnostne stiske banke, huda fluktacija in pereča razvojna vprašanja. Ob tem pa je treba opozoriti tudi na uspehe. Na prvem mestu velja omeniti sanacijo Gorenja pa ureditev razmer v nekaterih drugih delovnih organizacijah ter odločitev, da bodo namenjali denar za razvojne naloge, ne pa za pokrivanje izgub v okoljih, ki se že dalj časa otepajo z njimi.
Predstavniki Rudnika lignita Titovo Velenje so Mihu Ravniku in predsedniku medobčinskega sveta ZS Celje Ivanu Kramerju predstavili dosežke in tudi težave rudarjev. Govor je bil zlasti
o izgubi, ki vse bolj pesti največji jugoslovanski premogovnik z jamskim pridobivanjem premoga, in o prizadevanjih za njeno pokritje.
V Gorenju so Miha Ravnika in druge goste seznanili s položajem in razvojnimi hotenji. Poudarjeno je bilo, da je po uspešni prvi fazi sanacije temeljna razvojna usmeritev kar največja odprtost našemu združenemu delu in mednarodni delitvi dela.
Miha Ravnik seje udeležil tudi razširjene seje predsedstva občinskega sveta ZS Titovo Velenje, na kateri so predstavili delo občinske organizacije ZS. Miha Ravnik je med drugim poudaril, da vse preveč »indeksiramo« zadeve oziroma vprašanja, premalo pa govorimo o vzrokih oziroma vsebinskih vprašanjih. Delitev dohodka in osebnih dohodkov ni samo sindikalna naloga, pač, pa nadvse zahtevno strokovno opravilo, ki mu bodo morali v delovnih organizacijah nameniti kar največjo pozornost. Nenehno je treba dopolnjevati in dograjevati sa-
moupravno organiziranost združenega dela ter skrbeti za večjo učinkovitost sindikalnih organizacij.
Sanacija Gorenja je po besedah Mihe Ravnika zgled, po katerem bi se morali bolj ravnati pri urejanju razmer v drugih delovnih organizacijah in tudi drugod. Pomembno je, da Gorenje ni samo finančno sanirano, pač pa tudi kadrovsko in organizacijsko konsolidirano in ob drugačnem odnosu do dela in odgovornosti. Sicer pa so dosežki Gorenja plod kar največjega opiranja na lastne moči in svojega znanja. Predsednik RS ZSS Miha Ravnik je opozoril tudi na pomembnost odpiranja Gorenja slovenskemu, jugoslovanskemu in svetovnemu prostoru, saj moramo kar najhitreje uveljaviti vse oblike povezovanja, ki bodo pospeševale razvoj našega gospodarstva. Prav zgled Gorenja pa tudi kaže, da se moramo še naprej prizadevati za večjo samostojnost in odgovornost delovnih organizacij za lastni in širši družbeni razvoj. Maryan LjpOVšek
AKTUALNA TEMA!
ZBIRKA ZA DELO!
ZA IZOBRAŽEVANJE,
ZA BOLJŠE DELOVANJE!
Zbirka, na katero ae naročite kot stalni naročniki In pravočasno boste Informirani, pa ie 15% popusta boste Imeli!
Letos so že izšle: it 35
Vlado Šlamberger: KAKO (NI)SEM BIL DELEGAT
Izkušnje delegata, ki lahko koristijo vsem, ki so ali bodo delegati sedaj in sicer: od temeljne ravni do republike. Brošuro priporočamo tudi vsem tistim, ki preučujejo kako deluje naš delegatski sistem.
din 593
it 36
Gojko Stanič: KAKO NAPREJ
Pomisleki ob osnutkih dokumentov, ki obravnavajo pota preseganja krize. Zanimivo branje za vse, ki jih družbeni problemi, njihove razsežnosti in protislovja pritegnejo. Izzivalen pripomoček tistim, ki bodo oblikovali poti v prihodnost.
din 685
Bogomil Ferflla: EKONOMIJA IN POLITIKA - Znanost kriza ali kriza znanosti
Naslovi temeljnih poglavij: Prevlada političnega nad ekonomskim - Analiza sedanjosti z zornega kota ekonomije in politike - Delavski razred in zveza komunistov v precepu med ekonomijo in politiko.
din 1950
it 38
Maks Tajnikar: INFLACIJA IN SAMOUPRAVLJANJE
V brošuri, ki je napisana tako, da jo razumeta strokovnjak in laik, boste našli poleg uporabe post keynezianske ekonomske teorije - velja v svetu kot najzanimivejša sodobna ekonomska teorija - vrsto predlogov za spremembe v gospodarski politiki.
din 2740
Vaa navedena brošura skupaj stanejo 5968 din, ča jih naročita vse skupaj pa la 4500 din. Naročate jih lahko poaamezno ali skupaj, tar obenem postaneta še redni naročnik zbirke. Izpolnite naročilnico In jo pošljite na naslov: Delavska enotnost — Marketing, Celovška 43, Ljubljana.
Naročilnica
Pri Delavski enotnosti Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo:
......................izvod(ov)	brošure KAKO (NI)SEM BIL DELEGAT - AT št. 35
......................izvod(ov)	brošure KAKO NAPREJ - AT št. 36
.................izvod(ov)	brošure EKONOMIJA IN POLITIKA - AT št. 37
......................izvod(ov)	brošure INFLACIJA IN SAMOUPRAVUANJE - AT št. 38
Nepreklicno naročam komplet Aktualne teme od št. 35 do št. 38 in sicer......izvod(ov)
Hkrati želimo postati redni naročniki zbirka Aktualna tema od št 39 dalje in sicer nam pošiljajte ...........izvod(ov)
Naročeno nam pošljite na naslov;
Ulica,	poštna št.,	kraj:
Naročil, dne:....................... Ime in priimek podpisnika:................................
Žig	Podpis naročila
KAKO GOSPODARIMO	Delavska enotnost 4
Kaj zavira razvoj: pomanjkanje denarja ali premalo programov
KRIVE SO NESTABILNE GOSPODARSKE RAZMERE
Na vprašanje, zakaj tako počasno prestrukturiranje gospodarstva, je moč dobiti v glavnem dva nasprotujoča si odgovora. Eni trdijo, daje denarja dovolj, vendar gospodarstvo nima pravih razvojnih programov, drugi pa, kot smo že zapisah, trdijo nasprotno. Branko Milino-vič, direktor Steklarne Hrastnik, pa o tem vprašanju meni seveda s stališča in po izkušnjah njegove delovne organizacije, takole: »Denar bi se dalo dobiti. Tudi nekaj resnih programov smo v zadnjih letih v Steklarni tehtali in enega imamo prav zdaj na secimi mizi. Toda izkazalo se je, da so glavna ovira za izpolnjevanje programov hitro se spreminjajoče tržne in gospodarske razmere.
Branko Milinovič je v daljšem pogovoru nanizal nekaj primerov, s katerimi je dokazoval svojo ugotovitev.
Ko so na primer pred časom v steklarni iskali nov program za nekdanjo delovno organizacijo Sijaj (s katero se je Steklarna združila), so ugotovili, da je gospodarstvo (glede klasičnih programov, op.p.) že tako zaokroženo, da so morali odstopiti od nameravane galvanizacije in proizvodnje okovja za pohištveno industrijo. Domači trg je bil zasičen, na izvoz zaradi domačih proizvodnih stroškov pa tudi kakovosti (zadovoljevanja tehničnih in modnih zahtev tujih kupcev) ni bilo mishti.
Na težave pa je Steklarna naletela tudi, ko je iskala programe za obogatitev steklarske proizvodnje. Ob tem je povedati, da je vsa jugoslovanska steklarska industrija, razen redkih izjem, v velikih težavah zaradi izredno nizke akumulativnosti in zastarele opreme.
»Poskusih smo uvesti proizvodnjo vodnega stekla, ki ga kot sestavino praškov uporablja industrija pralnih sredstev.
Pri nas ga v majhnih količinah izdeluje le Galenika. Program bi bil torej zanimiv za jugoslovansko tržišče, ssj bi nadomestil uvoz. Toda s
TGA iz Kidričevega, ki smo jo pritegnili k skupnemu programu, smo kaj hitro ugotovih, da bi zaradi cene surovin in energije proizvodni stroški za več kot dvakrat presegli ceno češkega vodnega stekla, vključno z uvoznimi stroški,« je pripovedoval direktor Steklarne.
Zanimiv izdelek bi bil tudi tako imenovano pena steklo, odličen toplotni in zvočni izolator, odporen proti kislinam itd. Sila uporaben pri industrijskih objekihv. Steklarna je poskušala kupiti licenco za proizvodnjo takšnega stekla v Sovjetski zvezi Nemški demokratični repu-bliki in nazadnje tudi v Belgiji. Licenca bi jih v vsakem primeru tako omejila pri prodaji - domače tržišče pa je bilo za donosnost proizvodnje pena stekla premajhno - da so nazadnje morah opustiti tudi to, sicer dobro zamisel o delnem preustroju proizvodnje. Čeprav namreč noben od teh programov ni bil zamišljen kot nadomestilo za dosedanje, je vendarle vprašanje, ki bi se zgodilo v pihodnje, če bi ti programi dajali dobre poslovne rezultate, steklarska porizvodnja pa še naprej ostajala nizka akumulativna.
»Takšne so bile torej pri nas možnosti za uvedbo povsem novih izdelkov v proizvodnjo,« je dodal Branko Mihnovič in zaključil, da je nekoliko laže posodabljati »staro« že utečeno proizvodnjo, čeprav so tudi pri tem številne ovire in težave. Eden od kamnov spotike je pomanjkanje strokovnjakov, ki nni bi izboljšati proizvodnjo glede na razpoložljivo tehnologijo, drugi, prenizki osebni dohodki strokovnjakov. .. Tu je tuja konkurenca v ugodnejšem položaju, ki je vse boljši, boh kot
v steklarstvu stroji in avto-matizacija nadomeščajo roč no izdelavo tako imenova-nih množičnih izdelkov.
Tretja in nemara največ)3 ovira za hitrejši razvoj pa s° nestabilne splošne gosp0; darske razmere. Na prim®r pred tremi leti so se steklaf' na in farmacevtska ter živv ska industrija dogovarjati 0 povečanju proizvodnje st®' klenine za farmacevtsko >n živilsko industrijo na oseP1 do deset milijonov kosoy letno. Na srečo seje za ta ko1' lo pri združevanju sredstev Pol leta po »propadu« načf; ta sta se obe industriji znaš" v tako težkem položaju, o3 steklarna ni mogla proda" niti dotedanjih kohčin izde" kov in so se ji v trenutk" nakopičile več kot dvom0" sečne zaloge izdelkov. Tak° je, če gospodarske razmer® niso stanovitne.
Zato tudi zdaj cincam0' kaj naj storimo,« je sklepi1 pogovor Branko Mihnovič »Tovarna je kljub delni p°' sodobitvi pred dvema letp' ma potrebna obnove, saj je proizvodnja energetsko P?' žrešna, pa tudi tretjina je je še ročne. Radi bi kupih bol)' še stroje, da bi znižati proti: vodnje in proizvodnje tud1 povečati. Z nižjo ceno bi v sedanjih razmerah nekak0 uspeti prodati tudi več izde" kov. Toda - če se bodo g°: spodarske razmere še naprč tako hitro spreminjale, lahko celo s tako dobrim n®' Črtom znajdemo na suhem1*
Boris Rugeti
Vse bolj stran od ekonomskih stanarin
STANARINE ZA PETAMI INFLACUI
Čez dober mesec, prvega novembra, bodo stanarine v naši republiki linearno poskočile za četrtino. Prvotno so sicer predvidevali 44-odstotno rast, vendar so se na koncu odločili za skoraj polovico manjše povišanje. Čeprav je to letos že tretje povečanje stanarin -po februarskem in julijskem - pa stanarine letos še ne bodo dosegle z resolucijo predvidene tako imenovane revalorizirane vrednosti družbenega stanovanjskega sklada v Sloveniji.
To pa tudi pomeni ohranjanje razmer, ki smo jih pri stanarinah dosegli v prvem polletju, letos v z zvezi s tem pa bi lahko govoriti o nadaljnjem propadanju stanovanjskega sklada. Skratka, s predlaganim 25-odstotnim povečanjem stanarin lovimo zgolj inflacijo - ne pa tudi pred leti zastavljenih ciljev stanovanjske politike.
Nesprejemljiva
metoda
»Takšna metoda zviševanja stanarin je nesprejemljiva,« meni Bojan Fink, predsednik zbora uporabnikov Zveze stanovanjskih skup-
nosti Slovenije. »To se mi zdi neoodgovomo ravnanje. Enkrat za vselej bi se morati dogovoriti za sistem določanja stanarin, ki bi tudi v resnici obveljal. Nasploh pa se je vprašanje, koliko je delegatska baza potrebna, seo namesto nas razmišljajo drugi. Vsakdo, ki dela v državnih organih, ima na oblikovanje stanarin večji vpliv kot pa samoupravno organizirani stanovalci.«
Po njegovem mnenju s takšno politiko oblikovanja stanarin, kot jo uveljavljamo zdaj, siromašimo družbeno lastnino v stanovanjskem gospodarstvu. Vprašanje je, če bomo s sedanjimi ukrepi lahko sploh dosegli srednjeročne načrte, to je ekonomske stanarine do leta 1990.
Stanarine namreč bistveno vplivajo na vzdrževanje stanovanjskega sklada. To še posebej občutijo v ljubljanski stanovanjski skupnosti, ki ji za vzdrževanje stanovanjskih hiš primanjkuje več kot deset milijard, to pa so sredstva, s katerimi bi zagotovili, da stanovanjske hiše ne bi propadle - ne pa, da bi jih vzdrževali.
Samo v občini Center je škode že za štiri do pet mili-
jard dinarjev, ker se ne držimo dogovoijene politike oblikovanja stanarin. Podatki govorijo o tem, da v Ljubljani ne bodo dosegli tistih ciljev, ki so si jih zastavili pri stanarinah, zato bo škoda tu zelo velika. Skratka, ponavlja se stara pesem, da imamo za vzdrževanje stanovanj in hiš čedalje manj denarja. Zato marsikje že propada stanovanjski sklad, čeprav smo se že leta 1978 opredelili za postopni prehod na ekonomske stanarine.
Nepopravljivo prizadeti sklad
Izhodišča za postopni prehod na ekonomske stanari-
ne - to je takšne, da bi lahko pokrivale stroške enostavne reprodukcije - smo sicer že sprejeti pred osmimi leti, vendar pa so vsEikoletni družbeni posegi to preprečiti, s tem pa je bil nepopravljivo prizadet stanovanjski sklad. V obdobju med leti 1981 do 1985 je stanovanjsko gospodarstvo po poročilu republiškega izvršnega sveta zaradi neuveljavljenih ekonomskih stanarin izgubilo blizu 54 milijard dinarjev. To pa predstavlja vrednost blizu 9000 novih dvosobnih stanovanj s povprečno površino 60 kvadratnih metrov - po cenah, ki so veljale leta 1985.
Z izgubo teh sredstev so močno prizadeti materialno
osnovo in vzdrževanje stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lasti. Predvsem starejši stanovanjski sklad namreč bistveno hitreje propada in povzroča večji pritisk na zidavo novih stanovanj oziroma na veče namenjanje stanovanjskih sred-* . štev za vse oblike stanovanjske porabe.
Če bi hoteti odpraviti posledice, bi bila potrebna nova vlagEinja in posebna prizadevanja vse družbene skupnosti. Zato bi kazalo prisluhniti predlogom, naj bi v prihodnje stanarine zajemale le vzdrževanje hiše kot celote, medtem ko bi vzdrževanje posamičnih stanovanj izvzeti iz stanarine. V tem primeru bi stanovanje morati vzdrževati imetnik stanovanjske pravice.
Izjemno reševanje težav
Stanovanjske skupnosti so nakopičene probleme in nujne posege pri vzdrževanju stanovanjskih hiš in stanovanj ter pri izboljševanju bivalnega okolja doslej delno reševale v okviru danih možnosti s premostitvenimi posojili in s samoupravnim združevanjem sredstev za vzdrževanje in obnovo. Pri tem so bila v omejenem obsegu pritegnjena tudi sredstva etažnih lastnikov.
Za stanovanjsko gospodarstvo je pri zagotavljanju in uporabi sredstev na področju enostavne in razširjene reprodukcije posebej značilno to, da se stanovanj-
Gibanje stanarine od leta 1981 do 1985, v milijonih dinarjev:
Leto	Ekonomska stanarina	Dosežena stanarina	Razlika	Stopnja stanarine
1981	2.887	1.328	1.559	1.56
1982	4.035	1.675	2.360	1.41
1983	5.363	2.201	3.162	1.40
1984	9.514	2.793	6.721	0.99
1985	22.896	5.309	17.587	0.79
(Ekonomska stanarina je izračunana po količniku 3,4 od revalorizirane vrednosti stanovanjskega sklada)
ska sredstva zbirajo na številnih računih in še bolj številnih subjektih. Opravljen® analize o tem, kako deluj,® finančni sistem v stanovanj' skem gospodarstvu, kažej°> da ta sistem ovirajo številn® objektivne in subjektivne slabosti. Sredtev, namenj®" nih za razširjeno in enostavno reprodukcijo v stanovanjskem gospodarstvu, n® uporabljajo gospodarno, s° nestabilna in ne dajejo pri; čakovanih uspehov, zato b* bilo nujno najti ustreznejž® rešitve. Pri tem bodo imel® pomembno vlogo specializirane banke oziroma poslovne enote.
Bil bi tudi skrajni čas, d® bi ugotoviti, koliko je družbeni stanovanjski sklad zaseden in pa, kakšen je socialni položaj nosilcev stanovanjske pravice. Kot računajo, živi v Sloveniji v družbenih stanovanjih le 30 odstotkov celotnega prebivastva so pa tudi občine, ki gospodarijo le s 15 odstotki družbenega sklada. Poleg tega j® ob koncu lanskega leta pojemalo subvencijo k stanarini (delno nadomestilo stanarine) blizu 9000 imetnikov stanovanjske pravice.
Resje sicer, da predlagan® nižja rast stanarin ščiti delavce - ne smemo narnre® pozabiti tega, da v naši republiki kar 15 odstotkov zaposlenih prejema manj kot pU tisočakov mesečno - a res j® tudi da je najslabša tista socialna politika, ki si podir® streho nad glavo: in to n® stanovanjskem področju dobesedno. Marija Frančeškin
PO SLEDEH POGOVARJANJA	Delavska enotnost 7
Zakaj so štrajkali delavci Smreke v Gornjem gradu
POČUTIMO SE SLABŠE KOT DEKLE
V poplavi letošnjih štraj-Kov je tokrat prekipelo delavcem gornjegrajske Smreke v Savinjski dolini. Seveda ni treba dvakrat ugibati, ^kaj so delavci te delovne organizacije odložili orodje lrf zahtevali pogovor z vodilnimi. Jasno, razjezili so se faradi plač, s katerimi se ne va več normalno živeti.
Povprečje osebnih dohodkov v Smreki je v osmih me-
.... C-./
dohodke z rastjo dohodka. Hkrati so delavci slišali tudi obširno oceno razmer in vzrokov za prekinitev dela, ki sta jo v sodelovanju z družbenopolitičnimi organizacijami v Smreki pripravila občinski komite ZKS Mozirje in občinski sindikalni svet. Zvedeli so, da občinska politična struktura obsoja njihovo nesamoupravno dejanje, hkrati pa tudi, da je št raj k posledica tako zuna-
Tretji glas (moški): »Danes se zmenimo, ko smo vsi skupaj. Bodimo enotni!«
Četrti glas (ženski): »Samo pri delavcih grabijo. Mi smo majhna delovna organizacija (183 delavcev, op. avt.) vendar imamo vedno toliko dohodka, da zalagamo velike. Za tiste je denar, pa za davke in prispevke tudi. Za nerazvite so nam še vedno vzeli, samo za naše plače ga ni. Počutimo se slabše kot
secih tega leta znašalo 83.000 dinaijev, avgustovsko povprečje je bilo 92.000 dinarjev. Sodu dno pa so izbile govorice, češ, da bodo morali delavci Smreke do konca leta vrniti tisti del svojih osebnih dohodkov, ki so ga Splačali preveč glede na rast dohodka. In res n^j bi Po izračunih'mozirskega iz-'Tšnega sveta med devetimi organizacijami združenega oela v občini tudi v Smreki Razdelili več, kot bi smeli. V |?vršnem svetu so izračunali da je bilo glede na rast ophodka v Smreki izplačanih za 31,4 odstotka preveč osebnih dohodkov, kar pa delavcem ni šlo in jim še 2daj ne gre v glavo. Se celo vpč: ne samo da niso hoteli nič slišati o kakšnem vračanju, zahtevali so celo višje °sebne dohodke.
Ker ni bilo nikogar, ki bi hotel slišati njihov glas po "normalnih« samoupravnih Poteh, so se v četrtek prejš-nji teden pač odločili za shrajno pot. Na izsiljenem sestanku (če se temu lahko «ko reče) so zahteval jasen ln glasen odgovor na tri vPrašanja: kaj je oziroma bo njihovimi osebnimi do-hpdki, kako je s poslovanjem delovne organizacije jn kaj je z denarjem oziroma dohodkom od zidave počitniških hišic na Čatežu? Ker na tem sestanku odgovora na zastavljena vprašanja niso dobili, so se dogovorili za Ponovni sestanek, ki je bil v Ponedeljek ta teden. Rečeno, storjeno! Sestanka so se naed drugim udeležih tudi Predstavniki občinškega iz-^ršnega sveta; sindikata in nružbeni pravobranilec sa-nioupravljanja.
Na ponovnem zborovanju so delavce podrobno sezna-nni z določili razvpitega zagona o omejevanju (beri: zamrznitvi) osebnih dohodkov. Predsednik izvršnega sveta je s tem v zvezi dejal, -9 ne pride v poštev kakšno vračanje preveč izplačanih rlač, pač pa da bo treba do k°nca leta v Smreki z bolj-lIn delom uskladiti osebne
njih razmer kot slabega poslovanja in neobveščenosti ter slabosti in napak v Smre-kinem samoupravljanju. Zvedeli so tudi, da se gospodarski položaj njihove delovne organizacije zadnja leta (tako kot v lesni industriji nasploh) nenehno slabša, za kar pa da ne gre iskati razlogov samo zunaj tovarne, kot to počne skupaj z vodstvom direktor delovne organizacije, temveč da je -marsikaj gnilega tudi na njihovem zelniku. Zaradi vsega tega je občinska oblast predlagala, naj sindikat in delavski svet v Smreki do konca oktobra ocenita notranji gospodarski in samoupravni položaj ter naj poiščeta tudi konkretne krivce za slabe razmere. Predstavniki z občine, ki so skupaj s predsednikom in sekretarjem občinskega sindikata delovali zelo sinhronizirano, so tudi menili, da sta vodenje in notranja organizacija v Smreki neustrezna. Glede osebnih dohodkov je občinski sindikalist še pribil, da mora osnovna organizacija v predvidenem roku analizirati »osebne dohodke najnižjih kategorij delavcev«.
Po teh govorancah je predsedujoči vprašal delavce, ali so z odgovori zadovoljni. Ted^j pa se je vsul plaz. Med množico je nekdo zakričal:	»Razčistimo da-
nes!« »Predsednik zbora je skupaj z ljudmi iz občine delavce vprašal: »Ali ne zaupate delavskemu svetu in sindikatu?«
Od tu naprej je bilo nemogoče razbrati, kdo je kaj povedal, vendar so delavci govorili lepo zapovrstjo, da smo prav razločno slišali:
Prvi glas (ženski): »Ne zaupamo, ker samo kimajo, ker je že vse prej dogovorjeno.«
Drugi glas (moški): »Pa trikrat glasujejo. Ljudje ne morejo odločati, če stvari ne poznajo. Zakaj je delavski svet tako malo vreden. Samo kimati moraš. Tisti, ki kaj reče, je hitro v kraj djan.«
dekle. To je višek svinjarije!«
Tu je vskočil predsednik sindikata v Smreki, ki je pravzaprav odgovarjal predstavniku občinskega sindikata, kije menil, da če delavci ne zaupajo svoji sindikalni organizaciji, potem morajo- izvoliti novo vodstvo. Ostro je udaril: »Danes se zmenimo, kaj je s plačami, kako firma stoji in kaj je z denaijem s Čateža! »Požel je buren aplavz. Ko je sedel, je .razbiirjefh prišepnil svojemu sodelavcu: »Ti bom dal nove volitve. Tu jih imaš!«
Potem je dobil besedo direktor tovarne. Opisal je razmere, v katerih posluje Smreka in s številkami dokazal, daje Smreka kljub težavam in notranjim slabostim še vedno nadpovprečna organizacija v lesni panogi in .tudi v občini. Kajpak ni pozabil orisati tudi mačehovskega odnosa občine do Smrekine organizacije pri delitvi lesa kot tudi v drugih pogledih. S prekinitvijo delal se tudi on ni strinjal, obči-naijem pa je vrnil milo za drago ža tisto »neustrezno vodenje in organizacijo v Smreki«.
V hrbet mu je skočila sekretarka osnovne organzaci-je ZK v Smreki in prebrala čitajoče poročilo, v katerem je mrgolelo številnih napak v poslovanju in samoupravljanju, ki naj bi jih zakrivil direktor s svojim vodstvom. Poročilo sekretarke je bilo zelo podobno občinski oceni. Odgovoril ji je član osnovne organizacije ZK v Smreki: »To je tvoje lastno poročilo. Na seji smo se zmenili, da bomo vanj vnesli nekatere popravke...«
Delavec v množici pa je na glas zabrusil: »K^j se zdaj tu prepirate. Se niste mogli prej zmeniti?«
Potem so glasovali. »Kdo je za to, da se do konca oktobra raziščejo vse napake in imenujejo krivci?« je vprašal predsedujoči. Delavci v sivih haljah (očitno režijski del) so zvečine dvignili roke. Proti je bila večina tistih, ki se jim je videlo, da delajo za stroji. Nekateri med njimi so rekli: »Smo za ta predlog, če bomo, dokler se to ne uredi, vsi prejemali povprečen osebni dohodek!«
Potem smo bili spet priča govorancam, češ, da se to ne da po nobenem zakonu, da to pomeni odhod strokovnjakov, krah za firmo itd. Ponovno so glasovali. Veliko tistih, ki prvič niso dvignili roke, jo tudi zdaj niso. Proti pa je bil samo eden. Nekdo pa je rekel: »Okol ste nas prinesli. Ostajamo nezadovoljni ...«	Ivo Kuljaj
Manipulacija in demagogija
Nekqj je na dlani: med zakonom o omejitvi plač in štrajkom v Smreki je mogoče potegniti neposredno vzročno zvezo. Delavcem ne gre v glavo, kako je mogoče omejevati le osebne dohodke, ne pa tudi številnih davkov in prispevkov iz njihovega dohodka, ki še naprej vrtoglavo naraščajo in ki »ljudem proračunov« omogočajo lagodno inflacijsko življenje v sicer gospodarski in družbeni krizi.
Prvi, ki seje temu uprl (očitno že dolgo pred štrajkom v Smreki), je bil direktor Smreke, ki je zato in zaradi mnogih drugih razlogov že zdavnaj prišel v spor z občinsko politiko. Če smo prav obveščeni, mu je ta zato že dolgo pred štrajkom stregla po položaju. Izbruh delavskega nezadovoljstva v Smreki ji je prišel naravnost prav za obračun z neposlušnim direktorjem, ki prav tako kot občinska oblast, vsaj kar zadeva samoupravljanje, očitno ni brezmadežen.
V konkretnem primeru smo bili priča številnim demagogijam z ene in druge strani, ki imajo en sam cilj: dobiti delavce na svojo stran. Kdo bo imel v tem spopadu politokracije v Mozirju s tehnokracijo v Smreki na svoji strani delavce, tisti bo imel več možnosti za zmago. To naj bi se pokazalo do konca oktobra.
Delavci v tem spopadu očitno nastopajo kot množica za manipuliranje, ki pa ima veliko slabost: treba jo je primerno nahraniti in ji dati plačo, ki ji bo omogočila človeka vredno življenje. In če lahko rečemo, da ima občinska oblast v tem spopadu prednost na družbeni lestvici politične moči, tega ni mogoče reči za njene možnosti v skrbi za socialno blaginjo delavcev. Tir je nemočna, kar so ugotovili tudi delavci, ki so menili, da z občine nihče ne bo prinesel vreče, iz katere bi si lahko kaj razdelili in da morejo zato ostati enotni. Tu je prednost na strani vodstva v Smreki, ki sicer na pamet ničesar ne obljublja, je pa delavcem le dalo vedeti, da bi se pod določenimi pogoji vendarle dale popraviti njihove plače.
Torej se utegne konec oktobra zgoditi naslednje: delavski svet in sindikat se ne bosta ravno trudila s prstom kazati na konkretne krivce za slabo stanje v tovarni, direktor bo še naprej ostal direktor, malo pa se bodo popravili tudi osebni dohodki. Občinska oblast bo še naprej oblast in delavke bodo še naprej ugotavljale, da se počutijo slabše kot dekle. Razmerje moči bo ostalo nespremenjeno. Do kdaj? Na to bi morali odgovoriti snovalci ustavnih in vseh drugih številnih sprememb, ki naj bi povečale gospodarsko učinkovitost sistema in delavce bolj približale položaju, ki jim v naši družbi gre.
Gorenje Glin, Lesna industrija Nazarje, praznuje 85-letnico
POSODOBITEV PROIZVODNJE ZA LAŽJE IN BOUŠE DELO
Delovna organizacija Gorenje Glin, Lesna industrija Nazarje, slavi letos 85-letni-co. Obletnico so obeležih tudi s posodobitvijo proizvodnje. Sortiranje, letviče-nje in zlaganje desk najrazličnejših velikosti poteka zdaj avtomatsko, 48 zaposlenih, ki so doslej delali na
Ob 85-letnici Gorenja Glin so podelili delavcem plakete, pisna priznanja, denarne nagrade in jubilejne znake.
Plaketo za izredni osebni prispevek pri razvoju delovne organizacije je dobilo devet delavcev, pisno priznanje za daljše delo v organih upravljanja, delegacijah in družbenopolitičnih organizacijah 26 delavcev, denarno nagrado za izredni osebni prispevek k uspešnemu poslovanju in razvoju delovne organizacije devet delavcev, zlati jubilejni znak za 30 let dela v delovni organizaciji deset delavcev, srebrni jubilejni znak za dvajset let dela v delovni organizacii šest delavcev in bronasti jubilejni znak za deset let dela v delovni organizaciji 26 delavcev.
Ob jubileju so v Gorenje Glin, Lesno industrijo Nazarje povabili 30 učencev osnovnih šol iz Gornje Savinjske doline, članov likovnih krožkov, da bi slikali motive iz tega delovnega okolja. V Gorenju Glin so se odločili, da bodo poslej vsako leto pripravili likovno kolonijo mladih, z deli pa bodo opremili prostore Gorenja Glin.
Štirje delavci, Anton Jakuš, Franc Podkrižnik, Jože Pogorelčnik in Anton Venek pa so v teh dneh razstavljali likovna dela.
najtežjih delovnih mestih, pa bodo preusmerili v druge programe.
Posodobitev je veljala 700 milijonov dinarjev, z njo pa bodo bistveno povečali storilnost in izkoristek lesne mase.
V	Gorenju Glin si namreč v zadnjem času prizadevajo, da bi z boljšim obvladovanjem vseh faz poslovnega procesa ustvarili možnosti za hitrejši preustroj proizvodnje.
V	teh prizadevanjih so na-zarski lesarji že dosegli nekaj pomembnih uspehov. Letos so začeli izvažati kosovno pohištvo na zahodnoevropsko tržišče. Za leto 1986 je predvidena proizvodnja 60.000 elementov v vrednosti treh milijonov za-hodnonemških mark. Nedavno so podpisali pogodbo za izvoz stavbnega pohištva, prav tako na zahodnoevropska tržišča.
Za prihodnje leto je predvidenih tudi več naložbenih del. Med drugim bodo pove-čali zmogljivosti za končne izdelke iz ivemih plošč in postavili tehnologijo za predelavo masivnega lesa iglavcev.
Sicer pa so s srednjeročnim načrtom, kot pripoveduje Janez Živko, predsednik poslovodnega odbora Gorenje Glin, določili tele cilje: ob istem vhodu surovine povečati proizvodnjo za četrtino, dohodek za 40 odstotkov in akumulacijo za 68 odstotkov. Tako se bo delovna organizacija uvrstila med uspešne organizacije združenega dela lesnopredelovalne industrije.
Razvojna prizadevanja gradijo v Gorenju Glin na lastnih strokovnih kadrih, predvsem na mladih, ki jim bodo tudi v prihodnje zaupali najzahtevnejša strokovna in vodstvena mesta. Zato pospešeno štipendirajo mlade in usposabljajo že zaposlene. Opiranje na lastne moči je, kot zatrjujejo v Nazarjah, edini izhod iz težavnega položaja lesnopredelovalne industrije, seveda pa mora ta opredelitev temeljiti na izvozni usmeritvi. Ob tem velja dodati, da bodo v Gorenju Glin že letos ustvarili možnosti, za 35 odstotkov večje prodaje na konvertibilna tržišča v prihodnjem letu.
M. L.
uupje mip liupmi	PeUnrska enotnost 8
Mahinacije s stanovanji
DRUŽBENO STANOVANJE ZA OBRT
V Delavski enotnosti smo že večkrat pisali o akciji »Imaš hišo - vrni stanovanje«, ki pa v Sloveniji razen v Novem mestu, nikakor ne more pognati pravih korenin. Kako potrebna bi bila ta akcija tudi v naši republiki, lahko ugotovimo prav na primeru Novega mesta, kjer je družba že s prvim zamahom dobila na desetine stanovanj. Žal nimamo natančnih podatkov, koliko je bilo doslej v Novem mestu vseh vrnjenih stanovanj, velja pa omeniti, da so jih morale vrniti tudi takšne osebnosti, katerih ime ne pomeni nekaj samo za dolenjsko metropolo, temveč za vso Slovenijo. So morebiti prav imena tisti razlog, zaradi katerega se Slovenija tako krčevito otepa omenjene akcije?
Kakor koli že, akcija bi bila v tem trenutku Sloveniji še kako potrebna. Prav bi prišla delavcem, ki so brez stanovanj, gotovo pa bi z njo veliko pridobila tudi družba. S stanovanji, ki bi jih pridobili na tak način, bi lahko rešili mariskako stanovanjsko stisko, obenem pa bi prihranili veliko denarja pa tudi prostora za nove gradnje.
Da so stanovanja, ki bi jih posamezniki morali iz takšnih ali drugačnih razlogov vrniti družbi, o tem bržda ne
more biti nobenega dvoma. O tem govori tudi dopis, ki so nam ga zaupali v krajevni skupnosti Milan Majcen v Ljubljani in, ki so ga naslovili na Komite za urejanje prostora in varstvo okolja pri Skupščini občine Ljubljana Šiška. Navajamo:
»Odbor za stanovanjska vprašanja pri svetu krajevne skupnosti Milan Majcen je obravnaval problematiko nezasedenosti stanovanj v naši krajevni skupnosti. Odbor še ni pregledal in ugotovil koliko nezasedenih stanovanj je na našem območju. Je pa ugotovil, da posamezni nosilci stanovanjske pravice ne živijo več v svojih družbenih stanovanjih, temveč so v njih prijavljeni njihovi otroci, ki pa v njih ne živijo. Stanovanja oddajajo in od podnajemnikov zahtevajo stanarine, katere višina presega vse razumne (pa tudi moralne in človeške, op. avt.) meje.
Odbor je doslej preveril le nekaj stanovanj, medtem ko ga največ dela čaka v jeseni. Pregledali smo tale stanovanja in ugotovili:
1.	garsonjera v Jesenkovi ul. 5/III - stanovanje uporablja za pletiljstvo,
2.	enosobno stanovanje v Medvedovi ul. 12/pritličje -
stanovanje prazno,
3.	trisobno stanovanje v Medvedovi ul. 12 - prazno,
_ 4. enosobno stanovanje v Žibertovi ul. 7-družina seje izselila aprila 1986 leta.
Vsa stanovanja so v družbeni lasti.«
Življenje z mačeho
Po logiki (če se ta pojem v naši praksi sploh lahko še uporablja, op. avt.) bi se morala zgodba tu zlagoma končati, vendar je prav narobe, tu se šele začenja. To nam potrjuje (stran)pot vračanja garsonjere v Jesenkovi ul. 5. Navajamo odločbo, ki jo je izdal Komite za urejanje prostora šišenske občine:
Tovariš, (njegovega imena ne objavljamo samo zato, ker bi mu spričo mnogih drugih, ki nikoli ne bodo prišli v časnik, delali krivico, op. avt.), rojen..., mora v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe izprazniti garso-njeo v 3. nadstropju stanovanjske hiše Jesenkova ulica 5 in jo prazno prepustiti občini Ljubljana Šiška pod izvršbo.
Obrazložitev:
Krajevna skupnost Milan Majcen je z vlogo, štev...,
dne..., obvestila tukajšnji stanovanjski organ, da imetnik stanovanjske pravice v garsonjeri v Jesenkovi ulici 5, tovariš XY uporablja tudi stanovanje v hiši svojega očeta v Rožni dolini. Obenem je krajevna skupnost zaprosila stanovanjski organ za uvedbo postopka po 13. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih za izpraznitev te garsonjere.
V ugotovitvenem postopku je tukajšnji stanovanjski organ dne..., tovariša XY zaslišal. Ta je povedal, da je garsonjero dodelila njegovi mačehi X Zveza borcev pred približno 20 leti. Ta je tu stanovala do leta 1976, ko seje poročila z njegovim očetom.
Istega leta seje XY priselil k njej v to garsonjero (zdaj sploh ni več jasno, kdo seje s kom poročil, op. avt.). Leta 1979 seje mačeha preselila k njegovemu očetu v Jamovo ulico 15. Od tedaj dalje prebiva XY v tej garsonjeri skupaj z zaročenko. Z njo se je poročil leta 1980, medtem, ko sta v izvenzakonski skupnosti živala že od mačehine poroke dalje. Adaptacijo dela očetove hiše v Jamovi ulici 15 je XY začel leta 1983 in se istega leta tja tudi preselil. Žena je ostala v garsonjeri. K njemu se je preselila lansko leto zaradi nosečno-
sti. Oče je njemu (XY namreč. op. avt.) pustil, da seje prijavil na očetov naslov, ne želi pa, da se prijavi na Jamovo ulico 15 tudi žena XY, dokler se ne uredijo premoženjsko pravne zadeve adaptiranega dela očetove hiše...«
Birokracija melje po svoje
Komite za urejanje prostora v Šiški se ni spuščal v očtine laži in nelogičnosti v tem zagovoru, temveč zgolj ugotovil, daje nosilec stanovanjske pravice v garsonjei na Jesenkovi XY hkrati tudi uporabnik adaptiranega dela očetove hiše, kar jev nasprotju z zakonom, po katerem uporabnik stanovanja ne more biti hkrati tudi imetnik stanovanjske pravice. Obenem je komite menil, da bi moral XY takoj, ko je začel uporabljati več stanovanj, sporočiti stanovanjskemu organu, katero stanovanje bo uporabljal, kar pa XY ni storil, zato je komite ugodil zahtevku krajevne skupnosti.	ti
V takšen sklep je silil komite za urejanje prostora v Šiški verjetno tudi dopis, ki gaje preejel od Samoupravne stanovanjske skupnosti v Šiški; podpisal gaje komandir postaje milice v Šiški. Navajamo:
»Vzvezi z vašim dopisom vam sporočamo, da v omenjenem stanovanju v Jesenkovi ulici 5 nismo uspeli dobiti nikogar. Zvedeli pa smo, da seje tovarišica Xporočila in se odselila k svojemu možu na Jamovo 15. V stanovanju v Jesenkovi ulici 5 zdaj ne živi nihče, v njem pa ima tovariš XY nameščene pletilne stroje in stanovanje uporablja za obrt«
Toda tovariš XY, ki je v službi v neki pomembni hiši v Ljubljani in ve, kako se tem stvarem streže, seje pritožil. In glej ga zlomka. Re' publiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora je ugodil njegovi pritožbi, odpravil prvostopenjsko odločbo in jo vrnil v ponovno obravnavo v Šiško. To pa zato, ker, da »stanovanja v Jesenkovi ulici ni prenehala uporabljati pritožnikova žena, ki se je samo začasno preselila v Jamovo 15 zaradi nosečnosti in pomoči pri porodu«.
Zdaj pa razmislite: tovariš XY je dve leti, preden se je njegova mačeha poročila z njegovim očetom, živel skupaj z njo v garsonjeri z 18 kvadratnimi metri površine! Tako si je pridobil stanovanjsko pravico. Potem seje iz garsonjere odselil, ni se pa odselila njegova žena. Zdaj ima ta stanovanjsko pravico. Kako se vse to lahko dogaja pred številnimi organi, ki bdijo nad zakonitostjo na stanovanjskem področju, ne ve nihče. Prav tako očitno nihče ne razmišlja o tem, koliko bi lahko pridobila družba, če bi z učinkovito akcijo (s pomočjo hišnih svetov, krajevnih skupnosti in občinskih stanovanjskih organov) vrnili v prave roke V vsaki krajevni skupnoti povprečno vsaj eno stanovanje-
Iri ker je tako, se verjetno ne gre čuditi nad moralo, ki pred očmi številnih brezdomcev tudi v naši republiki v družbeno stanovanje namešča pletilne stroje, ali za ogabno odiranje naseljuje v njem podnajemnike. Ali nam besede: tovarištvo, proletarska solidarnost, humanizem itd. res nič več ne pomenijo?
Ivo Kuljaj
(
C
lf
ji
Si
ti
v
d
v
s
s
s
t
s
r
1
r
s
t
s
i
t
ž
1
i
1
t
\
t
2 i t I t
S
(
i
S
1
(
Osemindvajseto tekmovanje oračev Jugoslavije
PREMOČ SLOVENSKIH TEKMOVALCEV
Rezultati: člani - tribrazdni plug: 1. Martin Pozderec (Slovenija), 2. Jože Zver (Slovenija), 3. Ivan Miler (Hrvaška);	*
člani — dvobrazdni plug: 1. Anton Geder (Slovenija), 2. Alojz Meglič (Slovenija), 3. Ivan Vala (Hrvaška); mladi zadružniki:	I
1.	Miran Mustafa (Slovenija), 2. Franc Pust (Slovenija), 3.
Nedim Grahič (BiH); ženske: 1. Anica Žnidaršič (Slovenija),
2.	Stefica Domitrovič (Hrvaška), 3. Ana Marija Cerar (Slovenija); ekipno - člani tribrazdni plug: 1. Slovenija, 2. Hrvaška, 3. Vojvodina; člani - dvobrazdni plug: 1. Slovenija, 2. Hrvaška, 3. Vojvodina; mladi zadružniki: 1. Slovenija, 2..
Srbija, 3. BiH; ženske: 1. Slovenija, 2. Hrvaška, 3. Srbija; skupni ekipni seštevek: 1. Slovenija, 2. Hrvaška, 3. Srbija, 4. Vojvodina, 5. BiH, 6. Makedonija, 7. Kosovo.
Novo mesto je po osemindvajsetih letih spet gostilo državno temovanje oračev. Prvo merjenje znanja in spretnosti v oranju v zveznem merilu je bilo namreč leta 1958 na Dolenjskem, letošnje pa je spadalo v okvir praznovanj ob stoletnici grmske srednje kmetijske šole. Slovenski tekmovalci so se tokrat odrezali kot že dolgo ne. Pobrali so vsa možna prva mesta, tako v posamičnih kot v ekipnih razvrstitvah, tri druga in eno tretje mesto, slabše uvrsti-
tve od tretjega mesta pa niso dosegli. Organizatorji pri računanju rezultatov niti računalniku niso verjeli, saj tolikšne premoči slovenskih oračev nad drugimi le niso pričakovali, zato so rezultate še enkrat preverili. Preverjanje je povzročilo zamudo pri razglasitvi rezultatov to pa je bil edini spodrsljaj pri sicer dobro pripravljenem tekmovanju.
In kako to da so naši tako uspešni? Slovenski tekmovalci že od nekdaj veljajo za najboljše v državi. Če smo
ob slovenskem republiškem tekmovanju zapisali, da ni opaziti kakšne pretirane in organizirane skrbi za izpopolnjevanje traktoristov nasploh in oračev posebej, potem to še toliko manj velja za druge republike in pokrajini. Tam je delo traktoristov tudi precej drugačno kot pri nas v Sloveniji. Tekmovalci iz drugih delov države prihajajo večinoma z družbenih posestev, kjer je treba obsežne parcele kar najhitreje in z najmanj stroški preorati in pripraviti za
setev. Delovne norme seveda ne spodbujajo k pretirano vestnemu delu, res pa je tudi, da je način osnovnega obdelovanja zemlje na primer v Sloveniji kjer so parcele manjše, nekoliko drugačen od tistega v Makedoniji, kjer ne morejo računati na to, da bo svoje postoril tudi zimski mraz. Pri tem pa
moramo povedati, da so svetovna pravila za pravo oranje bližja slovenskim kot pa vojvodinskim, slavonskim ali makedonskim zahtevam. Odpiranje in zapiranje brazde, podoravanje plevela in rastlinskih ostankov, zora-nost parcele, pravilna smer oranja, vstop na parcelo in izstop z nje, konec oranja in
razor ter splošni videz parcele so vendarle prvine ki bi jih morali bolj upoštevati tUy di pri vsakdanji pripravi zemlje in ne samo na tekmovanjih. Tudi to namreč vpliva na boljše pridelke, posredno pa tudi znižuje pridelovalne stroške.
Besedilo in fotografija-Jože Rozman
°k£0 a OB.
7
Naročila sprejema DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, tel 320-403. Kupite jo lahko v knjigami DELAVSKE ENOTNOSTI v Ljubljani, Tavčarjeva 5 ali v ostalih knjigarnah po Sloveniji.
v .
—..........'V.' .s,TJ'	m ..
Anton Geder (Slovenija) je z dvobrazdnim plugom zasedel prvo mesto. Z vodjo ekipe sta med oranjem večkrat preverila, ali je na plugu vse tako, kot mora biti.
Kako gospodarimo
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost
9
Ohridsko gospodarstvo je trdno povezano z Jugoslavijo
neizkoriščene
MOŽNOSTI V TURIZMU
»Večinoma si ob imenu rhrid zamišljamo le veliko ePo in toplo jezero nekje na Ju8u domovine, turizem, ki jie razvija ob teh naravnih 'janostih, le malokdo pa kaj ■!e o gospodarstvu te makedonske občine in naglo raz-vjiajočega se mesta. Ker pa ^ tudi turizem in gostinko pomembna gospodar-sKa panoga, povejmo, da je v občini približno 3000 poki] v tako imenovanem komercialnem turizmu in več *?t 24000 v zelo lepih počit-diSkih domovih makedon-pih organizacij, precej pa 'Udi v avtokampih in pri zasebnikih. Dohodek, ki ga Ustvarjajo s turizmom, je Premajhen, saj so bili hoteli p pred nedavnim zasedeni e 45 dni na leto, sindikalni domovi pa tudi zdaj dosega-komaj 50 dni v prekratki Poletni turistični sezoni. To-rej lahko sami uganete, da ®re tudi v Ohridu za neizko-bščene možnosti in seveda 23 Precejšnja družbena sred-stva, naložena v to dejavnost, ki pa ne dajejo pravih kultatov. V Ohridu deluje-13 srednja in visoka šola turistično gostinske smeri, vendar ta dejavnost mladih ne ^nima, pa tudi starejši (ne-^obraženi) krčevito branijo svoje položaje pred tistimi, |ti bi želeli svojo prihodnost 'skati na tem področju. V °bčini je prijavljenih tudi
3600 nezaposlenih, pa vendar nihče med njimi noče v to prednostno panogo.
V ohridski občini je 64.000 prebivalcev, večinoma so Makedonci, po zadnjem popisu pa je tudi 4000 Albancev (kaže, da se število naglo povečuje) in 3000 Turkov. Kot sta nam povedala Krsto Alač in Nikola Rilkovski, predsednik in sekretar občinskega sindikalnega sveta, je zaposlenih 22.000 delavcev, sezonsko pa jih še nekaj sto dela tudi v kmetijstvu in turizmu. Gospodarstvo posluje večinoma brez izgub, kar je v Makedoniji precejšnja redkost, tako kot drugod v Jugoslaviji. Ohridski sindikalni delavci so nas seznanili z delom in rezultati osmih gospodarskih ozdov, ki so povezane z ozdi iz razvitih republik. V teh organizacijah je zaposlenih kar 7660 delavcev, kar pomeni tretjino vseh delavcev v ohridski občini. Biljana Ohrid z 240 delavci je že dvajseto leto povezana s Slovenija vinom iz Ljuljane; Najprej seje ukvarjala samo z vinom, danes pa se je že bolj razvila proizvodnja brezalkoholnih pijač, Coca-cole za vso Makedonijo in kup drugih napitkov iz znanega Slovinovega programa. Glede vinogradništva in vinarstva pa velja omeniti proizvodnjo tri milijone litrov vi-
na (največja priznanja so dobili za merlot), katerega precejšen del Slo vin izvaža na tuja tržišča. Zaposleni v tej ozd dobivajo zdaj povprečno 60.000 dinarjev na mesec, kar je več kot povprečje v Makedoniji in občini Ohrid. Direktor Bogoja Teleski je v pogovoru z novinarji pohvalil delovanje Slovinovega sistema in povedal, da ta povezava pomeni tudi napredek za Biljano. V drugem pogovoru smo sicer zvedeli, da imajo majhne težave z devizami za surovino za coca-colo, vendar kot vse kaže, v Boljani tej težavi niso želeli dati večjega pomena kot ga imajo druga vprašanja, kijih uspešno rešujejo v povezavi s Slovinom.
V mirenski Ciciban se je združila delovna organizacija Ilinden, ki izdeluje otroško obutev in v kateri dela 450 delavcev. Tudi ta ozd, ki prav tako vidi svojo prihodnost v povezavi s slovensko ozd, posluje brez izgub, vendar ob zelo nizkih osebnih dohodkih. V prvem polletju so delavci dobili mesečno povprečno le po 35.000 dinarjev, kar je seveda pod povprečjem v Makedoniji in ohridskem gospodarstvu. Kaže, da je v tej ozd, ki se je začela povezovati s Cicibanom pred šestimi leti, treba še marsikaj postoriti, da se bodo postavili na trdna tla.
Z ozdi v Jugoslaviji so povezane še Zastava, Heroj Tozd Dragovič z 2467 delavci (povprečni OD je 56.000 dinarjev), ki izdeluje avtomobilske dele za kraguje-vac; Minel - Emo s 3100 delavci (povprečni osebni dohodek je 53.000 dinarjev), ki proizvaja elektroopremo; hotelska organizacija Inex-Gorica, DO Ezerka je povezana z beograjskim Inexom, proizvcga pa kovinske in keramične izdelke, delovna organizacija Sloboda je združena z Zmajem iz Zemuna, Gradinar pa s PIK Beograd. Kot je videti iz teh podatkov, so se ohridski kolektivi povezovali z ozdi z območja Beograda in iz ožje Srbije ter iz Slovenije. Kot smo zvedeli, je prišlo do teh povezav iz različnih vzrokov, večinoma pa zaradi iskanja pravih proizvodnih programov, organizacije dela in poslovanja ter tudi zaradi nastopanja na domačem in tujem tržišču.
Ohrid pred 2. svetovno vojno ni imel nobene industrije, je pa slovel po dobrih obrtnikih različnih dejavnosti. Danes od obrti oziroma drobnega gospodarstva ni ostalo skoreu nič, če zanemarimo tiste redke družine, ki izdelujejo ohridske bisere iz školjk, ki so pripotovale od nekod iz Tihega ocena. Tako kot povsod po Jugoslaviji pa tarnajo nad neizkoriščenimi
Turistični vlakec sicer počasi, a zanesljivo vozi od Ohrida do Sv. Štefana. Za nas je bil prijetno presenečenje in ni čudno, da je bil nanj kar velik naval domačih in tujih turistov.
Kot vsako turistično mesto ima tudi Ohrid v starem mestnem središču dve osrednji ulici, ki so ju namenili turistom. V prvi so se zbrali večinoma prodajalci ohridskih biserov, v drugi pa je nekaj več obrtnikov, med njimi tudi kovač, čigar dejavnost, kot vse kaže, ne daje toliko denarja kot kakšno drugo delo.
Sliki Neva Železnik
možnostmi v drobnem gospodarstvu.
V Ohridu so z ozdi, ki so se povezali z organizacijami iz Jugoslavije, kar zadovoljni, zdelo se nam je tudi, da so zadovoljni z vsemi, sicer za
naše pojme skromnimi pozitivnimi rezultati dela in go-spodaijenja. Ostane pa seveda vprašanje nizkih, prenizkih osebnih dohodkov in številnih neizkoriščenih možnosti zlasti v turizmu.
F. K.
S fotoaparatom po Ohridu
,<◄ In ohridska tržnica? Tam dobite vse, od kiča do sadja in zelenjave. Seveda pa prodajajo na trgu tudi or-hidske bisere in ročno izdelane preproge. In kakšne so cene? Jabolka so po 120, banane 800, očiščeni orehi 800, paprika 140, paradižnik 70, krompir 80, grozdje 250, čebula 150, česen 800, malan-cani 100, tetovski fižol 800, fige 300 dinarjev. Vse cene upoštevajo kilogram sadja ali zelenjave. Najcenejše so lubenice; dve veliki dobiš za 100 dinarjev, za dinjo pa je treba odšteti prav toliko. In še nekaj: povprečna makedonska plača je vsaj za pol manjša od slovenske.
iiiim .um ................
Cisto na jugu Jugoslavije, na 695 metrih nadmorske višine, leži starodavno mesto Ohrid ob Ohridskem jezeru. To makedonsko mestece po zunanji podobi pa tudi po Utripu življenja še vedno močno spominja na preteklost. Ohrid pa ni znamenit le po
ohridskih biserih, ki jih domači in tuji obiskovalci kar naprej kupujejo, pač pa tudi po	^	s—-,
številnih zelo lepih in zelo starih cerkvah in drugih znamenitostih. Ohrid slovi tudi po bakreno odprtino v mizici ohridskih postrvih in jeguljah, ki jih ribiči lovijo, kuharji po restavracijah pa tako pa so včasih dajali zareče 'ženitno pripravijo, da gredo vsem zares v slast. Žal pa 40.000 prebivalcev, kolikor jih oglje, da so si tisti, ki so šteje Ohrid, še zdaleč ne iztrži od turizma toliko, kot bi lahko...	sedeli za mizo, greh roke.
Taka pa je videti notra- ► njost značilne ohridske hiše. Malo spominja na turške čase, ali ne? Mizica, ki jo vidite na sliki ima dvojen namen. Nanjo se polaga obvezna kavica, sladko in žganje za domače goste, v
. Čeprav je letos izredno lep september in ima voda v	V Ohridu je polno trgovcev in trgovčičev. Vsi kar
Jezeru še vedno 20 stopinj ter se ljudje v njem še kopajo,	naprej nekaj prodajajo, in to dobesedno od jutra do
Ui Praktično nobenega čolna, nobene ladjice, ki bi goste	večera, tudi ob nedeljah in praznikih. Te trgovske žilice
voziia po prelepem jezeru, ki spominja na morje. Zares	žal naši trgovci nimajo in tako jim marsikakšen zaslužek,
i?da, saj se mnogi gostje podnevi nimajo kam dati... Na	tudi devizni, splava po vodi. Pa še bentijo nad nizkimi
s‘iki prazno pristanišče.	plačami...	Besedilo in slike: Neva Železnik

■JUDJE MED UUDMI
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost 10
Srečanje jugoslovanskih gradbenih delavcev v Skopju
TEKMOVANJA ZBLIŽUJEJO DELAVCE IN KREPIJO NJIHOVO ZAVEST
V mestu ob Vardarju, ki so ga po katastrofalnem potresu leta 1963 povsem obnovile prav roke gradbincev iz vse Jugoslavije, je bilo 19. in 20. septembra 18. srečanje gradbenih delavcev Jugoslavije. Tokrat je bil prireditelj republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Makedonije, pokrovitelj pa n^jvečja makedonska gradbena delovna organizacija Pelagonija iz Skopja.
Proizvodno tekmovanje je tokrat potekalo v delovnem in prijateljskem ozračju. Tekmovalci so na stanovanj-
Udeležencem 18. srečanja gradbenih delavcev Jugoslavije je govorila predsednica sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Marija Todorovič.
Na slavnostni akademiji, ki je bila uvod v delovno srečanje s proizvodnim tekmovanjem in pogovorom o aktualnih vprašanjih jugoslovanskega gradbeništva, je skoraj petsto udeležencem govorila predsednica sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Marija Todorovič. Uvodoma je poudarila pomen takih srečanj, ki zbližujejo delavce iz vse države in krepijo bratstvo in enotnost, kar je v sedanjih razmerah še posebej pomembno. Za tem pa je govorila o nalogah sindikata in še posebej sindikatov gradbeništva pri premagovanju družbenoekonomskih težav. Še posebej je poudarila, da si morajo gradbinci in vsa družba prizadevati za izboljšanje socialnega položaja gradbenih delavcev.
V pogovru predstavnikov gradbenih delovnih organizacij in sindikatov republik in pokrajin je že uvodničar, predsednik zveznega odbora sindikata gradbenih delavcev Jugoslavije Miloš Žarič, osvetlil razmere v našem gradbeništvu in dal vrsto konkretnih predlogov za rešitev problemov. Gradbeniki ne morejo vsega rešiti sami, saj so tesno povezani tudi z drugimi panogami gospodarstva. Obenem pa so dovolj samokritično ugotovili, da več kot sedemsto tisoč delavcev v gradbeništvu še ni izrabilo vseh notranjih rezerv.
Železokrivci Pomurja iz Murske Sobote so se uvrstili na drugo mesto.
skih objektih, ki jih gradi GRO Pelagonija v skopskem naselju Novo Lišče, Morali opraviti obsežne in zahtevne naloge. Tekmovale so najboljše ekipe z republiških in pokrajinskih tekmovanj.
Slovenske gradbince so letos zastopali zidarji in žer-javisti SCT iz Ljuljane, tesarji Pionirja iz Novega mesta, železokrivci Pomurja iz Murske Sobote, odrarji iz Grosupljega, polagalci keramičnih oblog in slikople-skarji Gradbenega finalista iz Maribora, monterji toplovodnih in vodovodnih na-
Pogovor o aktualnih vprašanjih v gradbeništvu
prav Cevovoda iz Maribora ter elektromonterji celjskega Ingrada. Vrstni red v poklicih:
Zidarji: 1. Hrvatska, 2. Makedonija, 3. Srbija,... 7. Slovenija
Tesarji: 1. Makedonija, 2. Črna gora, 3. Bosna in Hercegovina,. .. 6. Slovenija Železokrivci: 1. Makedonija, 2. Slovenija, 3. Vojvodina
Odrarji: 1. Hrvatska, 2. Makedonija, 3. BiH,... 6.
Slovenija
Žerjavisti: 1. Vojvodina, 2. BiH, 3. Kosovo,... 7. Slovenija
Keramičarji: 1. Slovenija,
2.	Makedonija, 3. Vojvodina Slikopleskarji: 1. Bosna in
Hercegovina, 2. Makedonija,
3.	Slovenija
Elektroinštalaterji: 1. Makedonija, 2. Črna gora, 3. BiH,... 5. Slovenija Vodovodni inštalaterji: 1. Makedonija, 2. Črna gora, 3. BiH,... 5. Slovenija Monterji toplovodnih naprav: 1. Makedonija, 2. Slovenija, 3. Bosna in Hercego-
vina. Delavci so tekmoval1 tudi v zvrsteh splošne ljuo' ske obrambe. V teku na I metrov, metanju bombe v cilj, skakanju v daljavo 111 streljanju z zračno puško so bili najuspešnejši tekmovalci iz Črne gore. Ekipa Vojvodina je bila druga, Slovenija , pa tretja. V gašenju požarov ! pa so se najbolj odrezali Vojvodinci pred Hrvati in ekip0 iz Kosova, slovenski »gasilci« pa so bili peti. Prihodnja sečanje gradbincev bo v Bosni in Hercegovini.
Sašo Novak
DELAVSKA ČRTICAl
Biti vodnik ni kar tako
250 NAJBOLJ ZNANIH SLOVENSKIH GOSTILN V KNJIGI
Cena 4.800 din.
Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43. Kupite jo lahko tudi v vseh knjigarnah po Sloveniji.
Stara resnica je, da človek lahko dela dobro in uspešno le v primernem okolju, med ljudmi, ki se dobro razumejo - lahko bi rekli v optimalnih razmerah (saj ta izraz je sedaj moderen, ali ne?).
Zgodilo seje, da mi je lani med počitnicami »splaval po vodi* že skoraj urejen počitniški posel, zato sem si moral na vrat na nos poiskati drugo zaposlitev. Na misel so mi prišli šolarji, ki odhajajo v kolonije na morej. Tako bi rešil več muh na mah, saj bi bil na morju, med otroki bi se dobro počutil in še nekaj malega bi zaslužil. Ja, pa tudi dobra »zdravstvena naložba* bi bila to, saj me kašelj v zimskih mesecih pesti kot kakšnega kroničnega kadilca, meni pa je komaj dvajset let.
Vzel sem pot pod noge in kaj hitro se je pokazalo, da smo fantje kot počitniški vzgojitelji oziroma vodniki kar iskani in takoj sem smel napisati prošnjo. Že sem se videl na morju v vabečih valovih, v prijetni družbi in pod vročim soncem. Čas za odhod seje naglo približal. Izbral sem domiselno ime za svojo skupino najstnikov in dobro razpoloženi smo se že vozih proti čudoviti jadranski obidi.
Prijetno in kar prehitro so nam minevali dnevi. Skupina vzgojiteljev približno enake starosti je bila zelo homogena, zelo uigrana in to so občutili tudi otroci, ki so nam jih zaupali. Dnevi so bih vsem prekratki, mnogo načrtovanega razvedrila in zabavnih iger nismo utegnili izpeljati... Tudi vreme smo imeli lepo in kot bhskje bilo vse prehitro za nami.
Zaradi vsega tega sem se tudi letos odločil za take vrste počitniško zaposlitev, čeprav je plačilo za tako, dokaj odgovorno delo res zelo skromno. Vendar dobro razpoloženje in odlični odnosi z vsemi to odtehtajo.
Letos sem pravočasno oddal prošnjo in nemalo sem bil presenečen, ko mi je referentka povedala, da so nekateri starši otrok moje lanskoletne skupine že spraševali, ali bodo tudi letos fantički lahko v moji skupini. Dobro se mi je pa le zdelo!
Z veseljem sem čakal na dan odhoda, čeprav smo na skupnem sestanku ugotovili, da bo letošnja skupina drugačna, precej bolj različna kot lanska, saj bo med večino mladih peščica starejših. Se bomo prav tako dobro ujeh, sem se spraševal?
Vse je potekalo kot lani, vendar kljub temu nekoliko drugače. Kot daje že na začetku nekakšna pregrada med obema generacijama- In štab, vodstvo kolonije? Tudi tu
so bile spremembe očitne. Nastala sta dva tabora, mladi in starejši, ki so želeli imeti vedno prav. Težko smo usklajevah skupno delo, vse naj bi bilo po njihovem, naše ideje pa kot da niso nič vredne. Dogajale so se preneka-tere neprijetnosti. Otroci so večkrat zbujali zaspane vodnike, ki so »lumpali* do zgodnjih jutranjih ur, natopa vse dopoldne nerazpoloženo opravljali svoje delo. Čeprav dolžijo mladino, da se vdaja alkoholu, so bili naši starejši tovariši le prevečkrat pod vplivom različnih pijač tudi podnevi. Opazoval sem primer vzgojiteljice, ki je nestrpno in slabe volje peljala deklico k zdravniku in jo med potjo oštevala: »Še tega je bilo treba, da te moram voditi v ambulanto!* Na naših skupnih jutranjih sestankih so padale ostre besede, ker smo se mlajši vodniki držali bolj skupaj, skratka, ozračje je bilo napeto. Tudi ljudje iz »štaba*, kakor smo imenovali vodstvo kolonije, so bili neobjektivni. In prišlo je do tistega, kar je bilo pričakovati. Trije smo se uprli takemu načinu dela. Kritika je zadela v sršenje gnezdo in s tovarišem naj bi še tisto uro »spokala* domov. Pa se nisva dala. O ne! Tudi fantje iz najine skupine so temu nasprotoval in so se postavili v vrsto, češ, da gredo potm še oni. »Pedagoški* se je malo zamislil in predvidel posledice, pa si je kar hitro premislil. Ostala sva. Odtlej nekoliko bolj vase zaprta, le v družbi najinih fantov, ki so naju že prej dobro sprejeh in res smo se lepo ujemah. Nobenih nesreč ni bilo, nobenih nesporazumov.
Fante sva dobro pripravila na vsa tekmovanja, pobirali smo prva mesta pri raznih igrah itd. Resje bilo prijetno, kaplja grenkobe pa je le ostala ves čas. Večkrat sem razmišljal, zakaj nekateri pravzaprav hodijo v kolonije? Ali jih res vleče ljubezen do dela z otroki, ali pa hlepijo le po zabavi, užitkih? Morda zveni nenavadno, toda starejši ko so bili, bolj najstniško so se hoteli vesti. Se je med njimi kdaj kdo ukvarjal z mislijo, da je tako, čeprav je treba delo ob morju opravljati dobro, saj so se za delo z otroki prostovoljno odločili.
Spet sem doma. Toda misli se mi vračajo tja in še večkrat bom premišljeval o tem, da bi se tudi mladi in starejši lahko bolj zbližali in bolj homogeno opravljali tako prijetno delo, kot je vzgojiteljsko v koloniji. Za to pa bi morali biti pripravljeni obe stran, ne pa, da naj mladi le ubogajo in se prilagajajo starejšm, čeprav ti delaj0 napake. Mislim, da pravilno razmišljam.
Vodnik

Kako gospodarimo
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost 11
Zadolževanje ni največja napaka (2)	Mark0
ŠIBKOST STRUKTURE JUGOSLOVANSKEGA PROIZVODNEGA PODJETNIŠTVA
Neustvarjalna birokracija brez intuicije ne more doumeti, da bi Majhna in srednje majhna podjetja v sorazmerno kratkem času Podvojila naš izvož, dolgovi pa bi postali obrobno breme
, Tudi pri mikropodjetjih se £&že ta splošna težnja po kakovostnem razvoju:
•	z zmanjševanjem dejavnosti nekaterih najbolj trdnih panog (kot so izdelava oevljev in oblačil, predelava :es&, pohištvena in živilska ntdustrija) in z rastjo strojništva in tekstilne industrije;
•	z močnim povečanjem oelov, kot so proizvajalci 0Preme za industrijske ob-jekte in precizna mehanika tudi v tem velikostnem ra-kredu.
V sintezi se kažejo podobno težnje pri mikropodjetjih nt pri srednje majhnih poletjih.
3. Razdelitev po
območjih
I Razdehtev podjetij po ve-1 ukosti v Jugoslaviji kaže na
industrijsko izročilo in na odnos upravno-pohtičnega podsistema do industrije. Tako imamo tipološke skupine, ki odsevajo vse te težnje:
-	skupino z neuravnoteženim proizvodnim aparatom v primerjavi z velikimi podjetji na razvitih območjih na Hrvaškem in v Srbiji in nekatere enklave v drugih republikah, na drugi strani pa nova industrijska območja v nerazvitih republikah, ki so bila zgrajena z denarjem iz sklada za nerazvite;
-	območja, ki im^jo bolj uravnoteženo sestavo proizvodnih podjetij v Sloveniji okrog nekaterih središč z obrtniškim izročilom, ali z večjimi podjetji, ki znajo uporabljati kooperacije.
Na splošno pa moramo ugotoviti, da pri nas ne deluje načelo funkcionalnosti, po katerem rastejo majhna
podjetja v okolici velikih podjetij, ki znajo izkoriščati ekonomsko prednost njihove tehnološke prilagodljivosti in prožnosti, niti da ne nastajajo tam, kjer imamo precej delovne sile, kjer je velika brezposelnost in kjer bi bila takšna podjetja kar najbolj dobrodošla. Značilno je, da je ustanavljanje prav na teh območjih najtežje, ker so dogmatsko-sekta-ške ovire naj večje in strah pred posledicami radikalnega egahtarizma najmočnejši. To lepo kaže zastoj obrtništva v nerazvitih republikah v primerjavi z razvitirhi, čeprav imajo prve kritično stopnjo brezposelnosti.
V razdelitvi italijanskih majhnih in sredijje majhnih podjetij je očiten vpliv obeh omenjenih dejavnikov. Razdelitev je po vseh predelih precej uravnotežena. Razviden je močan vpliv razdeli-
tve pri nekaterih panogah, kjer se kaže poseg pohtike destrukturiranja proizvodnih ciklov, ki jo vodijo velika podjetja v težnji za racionalizacijo svojega proizvodnega procesa, iz katerega izključijo vse, kar bi kooperanti izdelali ceneje.
4. Primerjalne značilnosti jugoslovanske industrijske sestave
Proti koncu sedemdesetih let se je začela kriza jugoslovanskega proizvodnega sistema velikih podjetij, ki so se močno uveljavila v šestdesetih letih. Velike težave pri upravljanju in razvoju velikih podjetij so nastale zaradi mednarodnih ovir (povečanje cene surovin in polizdelkov, zaostrena konkurenčna dinamika) in tudi zaradi notranjih (togost delovnega dejavnika, neustrezna organizacija, ki jo je narekovala politika in ne proizvodna funkcija, nenadzorovana, prav tako pohtično spodubjana rast režije prek vseh znosnih meja, nenehno padanje storilnosti, nezmožnost nujne prilagoditve spremenjeni mednarodni konkurenci).
Razmere so toliko težje, ker je bila integracija velike industrije narekovana politično in ne ekonomsko, a se je pokazalo, da je neposredno proti ekonomskemu razvoju. To zdaj krepi majhna prožna podjetja, ki se začenjajo v razvitem svetu povezovati v konzorcije zaradi boljšega opravljanja zlasti terciarnih funkcij: raziskav in razvoja ter komercializa-
cije. Ves ta razvoj smo zamudili, tako kot tudi tehnolo-* ško-inovacijskega, in to zaradi popolnoma istih vrhov. Birokracija ni nikoli sposobna ustvaijalnosti in institucije; ta pa je osnova podjetništva.
To, da ni propulzivne zmogljivosti velikih podjetij, in njihova nesposobnost, da določijo strategije prilagoditve v kratkem času, je povzročilo globoke spremembe v industriji: zmanjšale so se naložbe in zaposlenost v velikih podjetjih, ni bilo proizvodne decentralizacije in neizkoriščeni so ostali prostori in priložnosti za dejavnost majhnih podjetij. Italijanska industrija je to izkoristila o pravem času ter dosegla v vsej državi odlične uspehe.
To - in ne zadolževanje -je največja napaka jugoslovanskega upravno-politič-nega podsistema.
Sodobni razvoj razvitega sveta nas uči nekaterih temeljnih vidikov ustroja industrijskega sistema. Ce ta razvoj zavirajo ideološke blokade, je nujno, da čedalje bolj zaostajamo za dinamiko razvitih. Zaostajali bomo toliko časa, dokler teh bolkad ne razbijemo. Čim bolj bo politika s tem odlašala, bolj bomo zaostali.
V razpravah o vlogi majhnih podjetij, je bila v zadnjih letih zlasti poudarjena proizvodna decentralizacija, da bi lahko razumeli bodisi razvojni proces industrijske strukture bodisi novo razširjanje majhnih podjetij. Razlikujemo lahko dve vrsti prijemov:
Prvi vidi razširitev področja drobne industrije kot odgovor rastoči ceni dela in povečanim težavam pri nadzoru delavcev v velikih podjetjih: torej kot prevladujoča strategija industrijskih odnosov.
Drugi vidi prednost v pozitivnih vidikih decentralizacije, povezane z raziskavo optimalnih dimenzij, z boljšim delovanjem trgov in z zmanjšanjem neekonomič-nosti vertikalne integracije. Zelo na splošno lahko rečemo, da smo priča nasprotju v analizah o majhnih in srednjih podjetjih: po eni strani jih vidijo kot znamenje umika in zaostalosti v razvoju, ki ga je izzvalo konfliktno oko-Ije, po drugi strani kot element vitalnosti in razvojne potencialnosti gospodarstva.
V resnici pa oblikovanje razvitega (npr. italijanskega) industrijskega aparata, za katerega so značilne pretežno majhne in srednje mcgh-ne proizvodne enote, kaže na pomembno elastičnost in sposobnost prilagoditve notranjim in zunanjim spremembam; prilagoditve zaradi večje dinamičnosti majhnih in srednje majhnih proizvodnih podjetij, ki so pokazale pri dohodku in naložbah večje in trajnejše stopnje rasti kot velika podjetja.
Iz Naših razgledov, štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja
Nadaljevanje prihodnjič
Iz študijskega zvezka Bogomila Ferfile
DRUŽBENA LASTNINA IN RAZPOTJA NAŠEGA ČASA
Kako v samoupravnem družbenoekonomskem sistemu zagotoviti družbeno koristnost, smotrnost in ra-Clonalnost, ki bo obenem 'jsebovala in omogočala individualno koristnost, smo-trriost in racionalnost (ter obenem še organizacijsko in funkcionalno nujno raven skupinske koristnosti, smo-trnosti in racionalnosti), je ^eijetno temeljni preizkusni kamen takšne ureditve, ki je zaenkrat še zelo globoko skrit pred našimi sicer ^edavimi pogledi.
Čeme ugotavlja, da bi do te (statično-perfekcionistič-de) skladnosti prišlo ob Uresničitvi treh postavk:
a)	če bi bili ljudje perfekt-d° razumna socialna bitja tvedeli, kaj je v njihovem objektivnem, avtentičnem, kratkoročnem in dolgoročnem interesu);
b)	če bi imeli popolno znanje oziroma informacijo, kaj delati in česa ne;
e) če bi obstajal takšen Uiehanizem, ki bi avtomatično silil vsakega delavca ah njegovo	organizacijsko
funkcionalno enoto, da se yede popolnoma skladno na Uidividualni, skupinski in družbeni ravni (zadnji dve Postavki sta nam znani kot sestavini popolnega konku-renčnega sistema).
(Seveda ob pozitivni reši-lvi smithianskega moralno-s°eialnega problema, da je družbena ureditev, ki jo želi-fno s takšno skladnostjo dresničiti, zares tudi optimalna rešitev za družbo in
posameznika to bi npr. za samoupravni normativno po-stuhrani sistem v veliki meri lahko trdih.)
Vendar negotova in nepredvidljiva družbena stvarnost (s prav takšnim človečkom kot svojo temeljno sestavino) negira družbeni perpetuum mobile in (potencialno) omogoča le tendenčno, približno uresničevanje skladnosti individualnega, skupinskega in družbenega.
Ostaneta nam torej dve teoretično skrajni metodi koordinacije; avtorska ex ante metoda, ki predpostavlja ostoj »posvečenega« organa, ter stihijska post festum (la-issez-faire) metoda ter njuna kombinacija, ki jo je sicer teoretično lahko skonstruirati kot sintezo odvzemanja in dodajanja elementov prvih dveh metod, praktično pa si ni doslej zgodovinsko potrdila še nobena od njih. Brez dvoma pa se bo treba sporazumeti o ekonomsko učinkovitih temeljnih pravilih uporabe, razpolaganja in prilaščanja družbenih sredstev. Dragoljub Dragišič si postulate splošno veljavnega režima družbenih sredstev zamišlja takole:
-	obveznost enostavne in razširjene reprodukcije,
-	enotno merilo rentabilnosti in enotna pohtika minimalne rentabilnosti,
-	enotni kriteriji za ugotovitev poslovne izgube in enotno obravnavanje izgubarjev,
-	enotna pohtika cen,
-	enotno dogovorjeni kriteriji namenske delitve dohodka,
-	dogovorjena pohtika osebnih dohodkov in
-	enotni sistem usmerjanja družbenoekonomskih odnosov.
Glede na prej izpostavlje-nji temeljni paradoks naše družbe moramo takoj ugotoviti, da Marxov koncept individualne in skupinske ko-monentne družbene lastnine temelji na izpolnitvi pogojev njune neposredne družbenosti (odprava stare delitve dela, blagovnosti itd.), pri nas pa je ravno na teh ravneh močno (ali celo določilno, prevladujoče) zakoreninjena miselnost, motivacija, vrednostni sistem potrošniške (kapitalistične) družbe. Premagovanje takšne neskladnosti ima za posledico po eni strani to, da mora družbena regulativa v večji meri poudarjati in varovati skupnostno komponento družbene lastnine (ker bi jo sicer individualna in skupinska povsem erozi-rali - in v stvarnosti tudi jo), po drugi strani pa je treba doseči mnogo večjo stopnjo vpetosti in skladnosti, komplementarnosti, predvsem individualnega interesa v družbeni interes. (France Černe predlaga angažiranje osebnih sredstev samou-pravljalcev v njihovih organizacijah združenega dela, da bi s tem tudi individualno kar najbolj spodbujali delovne ljudi k bolj gospodar-
nostnemu ravnanju z družbenimi sredstvi).
Tezo, da novi ustavni in zakonski model ni uspel v svoji temeljni intenci nadaljnjega večanja podružbljeno-sti in gospodarske učinkovitosti družbene lastnine, empirično dokazuje Risto Vukčevič (v zvezi s tem je poučna tudi pred nekaj leti izvedena raziskava Bogdana Kavčiča Samoupravna urejenost in gospodarska učinkovitost združenega dela). Vse od leta 1960 postopno upadejo pomembni gospodarski kazalci (stopnja rasti družbenega proizvoda, zaposlenosti, učinkovitosti sredstev, realnih čistih osebnih dohodkov, stopnje amortizacije), nekaj let kasneje pa se temu pridruži še upadanje stopnje rasti produktivnosti dela tehnične opremljenosti dela, po letu 1970 se prične še skokovita rast cen in nominalnih gospodarskih agregatov. Po letu 1980 (obdobje 1981-1983 v primerjavi z obdobjem 1976-1980) pa vsi ti kazalci dobivajo drastično negativen predznak (to je čas, ko že pričnemo delati obračune sedemdesetih let):
-	stopnja rasti produktivnosti dela se z 2,2 odstotki obme na - 2,5 odstotka;
-	rast družbenega proizvoda s 6,2 odstotka na - 0,1 odstotek;
-	učinkovitost sredstev z -1,5 odstotka na - 4,8 odstotka;
-	naraščanje realnih čistih osebnih dohodkov se pre-
obrne z 0,8 odstotki na- 6.0 odstotkov;
-	stopnja rasti cene na drobno se poveča s 17,7 odstotka na 38,2 odstotka;
-	nominalna rast družbenega proizvoda po odbitku realne rasti pa z 18,8 odstotka na 37,5 odstotka.
Naša zaverovanost v iluzijo (ki še vedno tr^ja), da bomo le s spretno kombinacijo množice norm uspešno reši-h vsa gospodarska in družbena protislovja, pa ima posredno za posledico tudi 15-odstotno stopnjo brezposelnosti ob enakem odstotku tehnološkega presežka zaposlenih (zdomcev ne vključujemo), ogromno zadolženost doma in v tujini, veliko povpraševanje po minulem delu in njegova majhna ponudba (ob obratnem sorazmerju pri tekočem delu), nesamostojnost, celo podrejenost gospodarstva v gospodarskem, pohtičnem, samoupravnem pogledu itd.
Akumulacija in alokacija sredstev v družbeni lastnini
O tem, da suboptimalni nivo akumulacije pomeni sub-optimalno reprodukcijo družbene lastnine, ne kaže izgubljati besed. Vendar tudi ta sklop reprodukcijskega mahanizma kaže bolj žalostno shko: le majhen obseg dohodka se odvaja za akumulacijo, ki se v delitvi treti-ra kot rezidualna in nepotrebna kategorija(stopnja akumulativne sposobnosti gospodarstva družbenega sektorja je znašala v obdobju 1966-1970, 6,7 odstotka, stopnja reproduktivne sposobnosti pa 10,9 odstotka, v obdobju 1981-1983 pa sta kazalca upadla na 4,8 oziroma 8,6 odstotka ob tem, da sta bila zaradi podcenjenosti osnovnih in obratnih sredstev kot posledica neustrezne revalorizacije izkazana
previsoko);
velika razdrobljenost ob nezadostni vertikalni in horizontalni mobilnosti sredstev;
slaba koncentracija in združevanje sredstev ob oslabitvi funkcije samofr-nanciranja;
preskromen družbeni interes (vpliv in kontrola) pri oblikovanju kriterijev in obsega akumulacije (v zadnjih letih je približno 10 odstotkov gospodarskih organizacij združenega dela poslovalo z izgubo, 20 pa na meji s pozitivno nulo - kar skupaj znase 30 odstotkov gospodarskih organizacij združe--nega dela brez družbeno nujne akumulacije);
porast deleža tuje akumulacije (leta 1970, 6,3 odstotka, 1975, 12,5, 1980, 7,8 in 1982, 0,5 odstotka) in deleža akumulacije prebivalstva (s 24,9 v letu 1970 na 35,3 odstotka v letu 1982), ob sočasnem upadanju deleža akumulacije družbenega sektorja gospodarstva (z 68,8 v letu 1970 na 64,2 odstotka v letu 1970 na 64,2 odstotka v letu 1982);
neupravičene velike med-sektorske razlike v akumulaciji;
neustrezna revalorizacija osnovnih in obratnih sredstev ter zato podcenjenost amortizacije in prelivanje akumulacije v enostavno reprodukcijo (številke gredo v stotine milijard dinarjev);
nizka učinkovitost uporabe domače in tuje akumulacije (Milan Šojič). Analize tudi kažejo, da v večini dejavnosti akumulativna in reproduktivna sposobnost vse manj bazirata na kvalitetnih izvorih interne učinkovitosti gospodarskih	subjektov.
Sredstva za akumulacijo se v glavnem skuša pridobiti umetno - inflacijsko, z emisijo denarja brez pokritja, kreditnimi multiplikacijami itd.	Konec
DELAVSKO GIBANJE V SVETU
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost \\
Gospodarske Težave Afrike
Čeprav ima afriška celina veliko naravnega bogastva, jo upravičeno uvrščamo med najsiromašnejše dele sveta. Kolonializem in neokolonializem sta namreč to celino pripeljala na rob siromaštva. Svetovna banka na primer ugotavlja, da je leta 1982 vsa Afrika ustvarila štiristo milijard dolarjev družbenega bruto produkta, to je malo več kot Italija in trikrat manj kot Japonska v istem letu.
Kazalci afriške revnosti so konkretni in zgovorni: porabijo okoli šestkrat manj energije in približno petkrat manj električne energije na prebivalca od svetovnega povprečja, deset milijonov ljudi je brezposelnih ali polzaposlenih, lakota ogroža več milijonov ljudi, stanovanjske, zdravstvene in izobraževalne razmere so slabe. Tujim upnikom dolgujejo okoli 180 milijard dolarjev in jih afriške države ne morejo odplačati.
Položaj je težji zaradi rekordne rodnosti prebivalstva, saj je demografska rast 3,08-odstotna, torej najvišja na svetu in občutno višja od stopnje gospodarske rasti in proizvodnje hrane. Tudi padanje cen surovin in izvoznih zaslužkov ne gre na roko afriškim izvoznikom.
Na posebnem zasedanju Generalne skupščine so njene članice razpravljale o ekonomski in socialni krizi Afrike in sklenile, da bodo od letos do leta 1990 afriške države priskrbele dve tretjini od 117 milijard dolarjev (ostalih 35 milijard dolarjev naj bi dale razvite države), kolikor jih potrebujejo za izhod iz razvojne krize. Žal pa razvite države niso hotele pristati na to, da bi prevzele konkretno obveznost glede financiranja programa obnove afriške celine.
Afrika se torej sooča z bridko resnico, da se bo morala sama izkopati iz vseh težav - če je to sploh mogoče - medtem ko razviti svet namerava še naprej izkoriščati njena naravna bogastva. Ta pa so precejšnja, saj so v Afriki največje zaloge boksita na svetu, bogata nahajališča zlata, diamantov, platine, kroma, bakra, mangana, železa in nafte.
E. L.
PARADOKSI - NEW TOKE - PRETRESI - ZBAČAJI
Knjigo naročite po ceni 1.900 din na naslov:
Delavska enotnost, IjubDana, Celovška 43, zahtevajte jo v vseh knjigarnah po Sloveniji.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročam/o/ .... izvod/ov/ knjige NADSTROPJA AMERIKE. Naročeno
pošljite na naslov: ...............................
Ulica, poštna št., kraj: ..........................
a/ račun bomo plačali v zakonitem roku b/ knjigo bom poravnal po povzetju
podpis naročnika
Na dnevih naših delavci na začasnem delu v tujiniie sodelovala vrsta odgovot' nih družbenopolitičnih de' lavcev, gospodarstvenikom' in drugih, ki so 56 predstav nikom naših zdomcev goVO' rili o političnih, gospodaj skih in zakonskih okvirjih ter potrebnih spremembah ki bi pospešile njihovo vračanje in vključevanje v jugoslovansko gospodarstvo-Precej informacij je bii° dobrih in potrebnih, žal P11 so bile preveč razvlečeno ter so se pogosto ponavljale, tako da so do konca dragega dneva vzdržali sam0 najbolj vztrajni, zdomcev med njimi pa je bilo le š° vzorec.
Slika: Edi Masne0
ZA VRAČANJE ZDOMCEV NI PRAVIH MOŽNOSTI
Na mednarodnem sejmu obrti v Celju sta zvezna in republiška konferenca SZDL oziroma njuna koordinacijska odbora za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini pripravila dneva naših zdomcev. Na njih so govorili predvsem o možnostih za vključevanje zdomcev v delo in življenje v domovini, posebno v drobno gospodarstvo, in ovirah pri tem.
Zdaj je vključevanje zdomcev preskromno, kriva
pa je predvsem nespodbudna zakonodaja. Zakonski predpisi o samostojnem osebnem delu se prehitro spreminjajo in ne zagotavljajo varnosti, različni so po republikah, pa tudi po občinah se jih ne držijo povsod enako. Davčna politika ne spodbuja vlaganj, omejitve pri uvozu pa preprečujejo uvoz nove, sodobne opreme. Odprtje nove obrtovalnice zahteva veliko sredstev, predvsem pa veliko časa in potrpljenja zaradi prezah-
tevne administracije. Vzrok za počasno vključevanje zdomcev v naše drobno gospodarstvo pa je tudi pomanjkljiva obveščenost.
Predsednica zveznega koordinacijskega odbora Zora Tomič je zato poudarila, da za vključevanje zdomcev v naše gospodarstvo niso dovolj le politične opredelitve, temveč moramo v domovini pripraviti ustrezne zakono-dgjno-pravne in gospodarske možnosti. Tudi član
predsedstva Zvezne konference SZDL Marjan Rožič je dejal, da ni treba spremeniti politike do naših delavcev na začasnem delu v tujini, pač pa je treba uveljaviti tudi sklepe 13. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Poudaril je, da politika računa na znanje, ustvarjalnost iu inventivnost naših delavcev na začasnem delu v tujini iu ne zgolj na njihova materialna sredstva.
Milena B. Pokih .
Ministrska konferenca članic GATT
BOJ SE JE ŠELE ZAČEL
Na ministrski konferenci v urugvajskem mestu Punta del Este so se članice GATT (Splošni sporazum o carinah in trgovini) te dni soočile z enim najbolj perečih problemov sodobnih mednarodnih trgovinskih tokov, to je z razstočim protekcionizmom, ki ga uveljavljajo predvsem industrijsko razvite države. Na dnevnem redu je bilo vprašanje, kako doseči trdnejša pravila za zmanjševanje protekcionizma v mednarodni menjavi, kako preprečiti diskriminacijo in zagotoviti deželam v razvoju ugodnejši položaj v mednarodni menjavi blaga. Zdaj je namreč tako, da se zaradi padajočih cen surovin izvozni zaslužki dežel v razvoju vse bolj tanjšajo, trgovinske in plačilne bilance teh dežel so vse bolj neuravnotežene, odplačevanje dolgov pa vse težje. V takšnih neugodnih razmerah pa seveda ni pravih obetov za bolj zdrav gospodarski razvoj v posameznih deželah in vsem svetovnemu gospodarstvu.
Površne poznavalce mednarodnih trgovinskih odnosov je pravzaprav presenetilo, ker se ZDA in druge razvite države niso hotele pogajati le o menjavi blaga, ampak predvsem o storitvah (zdravstvo, šolstvo, telekomunikacije, zavarovalništvo). Končno tudi razviti svet vstopa v mednarodno menjavo s surovinami in industrijskim blagom. Ena pomembnejših značilnosti gospodarske sestave v razvitem svetu je, da pomen storitvenega sektorja vse bolj raste in da v naj razvitejših državah več kot polovica aktivnega prebivalstva dela v storitveni industriji, medtem ko je večina ljudi v ne-
razvitih državah zaposlenih v sekundarnem (industrija) in deloma v primarnem (kmetijstvo) sektorju. Strateški interes razvitih držav pa je okrepitev prevlade nad državami v razvoju in nadaljnje izkoriščanje v mednarodni menjavi. Zanjo ideologi kapitalistične proizvodnje pravijo, da poteka v razmerah »svobodne konkurence«, v resnici pa sta več kot dve tretjini mednarodnih trgovinskih tokov v rokah tako imenovane državne trgovine, transnacionalnih korporacij in oligopolov.
Pogajanja o pravičnejših odnosih v mednarodnem gospodarstvu in trgovini kot »motorju« gospodarske rasti so torej ponovno potekala v znamenju navzkrižnih interesov med razvitimi državami in državami v razvoju. Prve ugotovitve potrjujejo, da je pri nekaterih načelnih vprašanjih vendarle prišlo do konsenza (npr. da morajo dobiti nerazviti več trgovinskih olajšav), kako pa se bo to odražalo v praksi, bo pokazal čas. Nerazvitim pač ne preostane drugega, kot da še naprej krepijo trgovinsko
sodelovanje Jug-Jug, med- j tem ko bodo nadaljnja pogajanja o nujno enakopravnejši mednarodni menjavi med . razvitim Severom in nerazvitim Jugom še lep čas zelo težavna in negotova. Razvite države namreč niso pripravljene odstopiti od svojih iz; koriščevalskih nagnjenj niti za ped in to je politična stvarnost, na katero je treba računati - in vztrajati pri politiki majhnih korakov v novo mednarodno gospodarsko ureditev.
Emil Lah
Ižorpatevam je f KULTURA	Lukana 26 septembef .9S6 Deiavska enotnost 1 3
V Šentjakobskem gledališču si prizadevajo dvigniti raven svojih predstav
GLEDALIŠKI AMATERJI,
KI USTVARJAJO PROFESIONALNE
predstave
^ minuli gledališki sezoni smo odigrali 203 predstave, na katerih je nastopilo petdeset članov gledališča. Največ.
Nastopov je imel igralec, ki je v štirih vlogah nastopil Jtoenkrat. Še en igralec je imel prav tako štiri vloge, po ‘ri vloge pa jih je imelo sedem. Ostali so odigrali v Slavnem po dve vlogi. V primerjavi s preteklo sezono -161 predstav, smo jih odigrali 42 več. Gledališče je obiskalo 42.000 gledalcev, kar je 10.000 več kot v pretekli
sezoni.
Suhoparni podatki, ki jih ^ora vsako gledališče pripraviti ob koncu sezone, ko Potijuje svoje delo in se obe-Pem bori za denar za prihodnji obstoj. Relativno ugodni Podatki za sorazmerno UsPešno gledališče. Poklic-Po. Toda pozor. Sploh ne gre 23 poklicno gledališče. Go-yorimo o gledališču, kjer lrnajo le pet zaposlenih. Pa Pe igralcev. Poleg upravnika P} tajnic imajo zaposleno še ^viljo, mizarja in odrskega delavca. Pripravljajo pa Predstave za devet abonma-tev in še upokojenskega in Prladinskega povrh. Zdaj pa podatkov že dovolj in pakdo, ki spremlja gledališko dejavnost, že ve, da gre 23 ljubljansko Šentjakobsko Sledališče. Za amateije, Iju-Pitelje, ki pa se delajo, da so Profesionalci. Ne samo delate, tudi njihove predstave
prepričujejo, da gre za resno strokovno delo.
Če smo s statitiko že zače-li, pa poskušajmo z njo še nadaljevati in potrditi zapisano. Šentjakobčani so iz prejšnje sezone odigrali dve predstavi Sprejema in otvoritve ter 12 predstav Diska pod vaško lipo. Iz te sezone pa se lahko pohvalijo z 38 predstavami Ukročene trmoglavke, dvajsetimi predstavami Naj poje čuk, Metko in Janko so uprizorili 34-krat, novoletno Ogledalce pa kar 49-krat. Tudi Snubač-ka in Kralj na Betajnovi s po 17 uprizoritvami nista bila slabo obiskana. V domači hiši so gostovala še gledališča »Proces« s Konzervami -17 predstav, »Čez cesto« z Afriko in dvema predstavama, pa še KUD Baije« s predstavo »Kadar se ženski jezik suče«.
So pa šentjakobčani gostovali po Sloveniji z 22 predstavami. V Kočevju, Žalcu, Domžalah, Trbovljah, Litiji, Jesenicah, Murski Soboti, Črnomlju, Ihanu, Krškem, Izoli, Kopru, Novem mestu, Rakeku, Trebnjem, Hrastniku in Desklah. Sem sodi tudi brezplačna predstava za paciente psihiatrične klinike.
Saj je vseeno, kje se lotimo problemov. Če smo že začeli z gostovanji, povejmo, da bi jih bilo lahko še več, če ne bi bila tako draga. Avtobus, tovornjak za sceno in nekaj malega potnih stroškov znese dvajset starih milijonov. Navadno jih nimajo ne v Šentjakobskem gledališču, ne tam, kjer gostujejo.
Med pogovorom z upravnikom Janezom Križajem in predsednikom upravnega odbora Milanom Mariničem smo zvedeli še marsikaj. Saj ne gre samo za hvalo. Preveč je težav, ki jo onemogočajo, obenem pa toliko koristnega dela, dajo kar zahtevajo.
Eden temeljnih ciljev gledališča je dvig kakovostne ravni uprizoritev. Zadali so si skoraj enake obveznosti
kot člani poklicnih gledališč, saj gledališki normativi in standardi kulturne skupnosti veljajo tudi zanje. To pa pomeni: 150 predstav (šentjakobčani jih imajo čez dvesto), šest do sedem premier. Tudi to dosegajo, dvorana je zasedena do 80-od-stotno. Člani gledališča pa imajo svoje službe. Šole na primer bi zakupile še vrsto predstav. Dopoldanskih. Takrat pa so igralci po službah. Dopuste so že zdavnaj porabili. Za gledališče seveda. Letos naj bi po izboru na srečanje slovenskih gledaliških skupin zastopali slovenske gledališke amateije s Kraljem na Betajnovi na zveznem srečanju v Prizrenu. Pa ne vedo, če bodo lahko predstavili slovensko gledališko ustvaijalnost, saj so igralci vezani na svoje službe.
Predvideno gostovanje v Prizrenu bi bilo že drugi primer zapored, ko šentjakobčani zastopajo slovenske gledališke amaterje na zveznih srečanjih. Izbor brez dvoma pomeni veliko priznanje gledališču in potrditev njegovega dela in usmeritve. Razmišljajo pa tudi, da bi Skupnosti slovenskih dramskih gledališč predlagali, da bi tudi amaterska gledališča s stalnim programom lahko predlagala svoje predstave za Borštnikovo srečanje, ki ni samo praznik poklicnih gledališč, temveč prikaz najboljšega.
Od okoli 120 članov Šentjakobskega gledališča jih približno petdeset redno nastopa. Delo v gledališču zahteva velikansko odrekanje, saj je priprava predstav, predvsem zdaj, ko so se jasno odločili za dvig kakovosti trdo in garaško delo. Posamezno predstavo pripravljajo tudi do dva meseca, kar pomeni štiri ure vaj na dan. Tu so še vse ponovitve, kar dokazuje, da gre za velike časovne obveznosti. Med člani je izredno veliko število mladih srednješolcev in študentov, manjkajo pa jim predstavniki srednjega rodu, ki je gledališču najbolj potreben. Zato si nenehno prizadevajo pridobiti nove člane in vrata gledališča so vsem, ki jim je do gledališkega ustvarjanja, nenehno odprta.
Zadnja leta težijo k delu s profesionalnimi režiserji in ta usmeritev je že dala dobre sadove. Podobno si prizade-vajo tudi za dramaturga, lektorja, scenografa in kostumografa. Seveda pa je spet vprašanje denar. Strokov-, nim sodelavcem ne morejo zagotoviti več kot tretjino višine avtorskega honorarja v poklicnem gledališču. Pa se niti ne vznemirjajo preveč. Pravijo, da so gledališče veselja, na vaje in predstave prihajajo tudi zaradi prijetnega razpoloženja, ne le zaradi igre. Tako tudi režiser, ki ga uspejo pridobiti medse, navadno ostane z njimi.
V Šentjakobskem gledališču ne nameravajo tekmovati s poklicnimi gledališči ali televizijo. Kljub pestrosti gledališke ponudbe imajo svoj prostor in svoje gledalce. Zavedajo pa se, da slabša predstava ne uspeva in da je
tudi njihova pot v dvigu kakovosti. Seveda pa si večina* občinstva želi razvredrila, komedije. Vendar uspevajo zagotavljati določeno programsko ravnotežje. Vedo pa, da ne gre le za ogled predstave, gre za celovit kulturni dogodek. Zato zelo pogrešajo klubski prostor, kjer bi se gledalci lahko pogovarjali z ustvarjalci predstave. Dobro pa sodelujejo s šolami in mnoge skupine učencev so seznanili z nastajanjem predstav, jim razkazali oder jih povabili na ogled vgj.
Sedemdeset odstotkov potrebnih sredstev za dejavnost jim zagotavljajo ljubljanska kulturna skupnost po normativih, ki veljajo za poklicna gledališča. Drugo zaslužijo sami. Denarja pa vedno primanjkuje. Velik strošek pomenijo objave sporeda v dnevnih časopisih. Plakat za eno predstav stane toliko kot vsa scena za
predstavo. Zato so se morali plakatom odreči.
Dvorana je kar dobra, čeprav še veliko stvari manjka. Zlasti moti »hrupen« oder, predvsem lutkarje v nižjem nadstropju. Akustična oprema je slaba in dotrajana, nimajo niti umivalnice za igralce.
V Šentjakobskem gledališču je v zadnjem letu zaživel tudi umetniški svet, ki s sodelovanjem dveh prizadevnih zunanjih članov skrbi za usmeritev gledališča, večjo kakovost pa si obetajo tudi od sodelovanja z novim
dramaturgom Goranom Šmitom.
Enkrat smo že zapisali, da pravijo, da gre za gledališče veselja. Tega šentjakobča-nom res ne manjka in to je najbrž tudi porok, da bomo v Mestnem domu še velikokrat gledali dobre uprizoritve gledaliških zanesenjakov.
Igor Žitnik
Prikaz proizvodne dejavnosti učencev osnovnih šol
V Cankaijevem domu je te dni na ogled zanimiva razstava o delu pionirskih šolskih Zadrug. Razstavo je pripravil koordinacijski odbor šolskih zadrug pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, pomagali pa so tudi nekaterih pokrovitelji iz združenega dela. v naši republiki je okrog dvesto pionirskih zadrug, na razstavi pa se jih predstavlja 46. Kljub velikemu pomenu delovne vzgoje in privzgajanja delovnih navad v Sloveniji še yedno več kot dve tretjini popolnih osnovnih šol zadrug še nima. Razstavljeni pridelki in tedelki učencev dokazujejo, da se s smotrnim mentorstvom da doseči zavidljivo raven Ustvarjalnosti osnovnošolcev.	(Slika: Matjaž Škulj)
FOTO YU - družabna igra za otroka
Potovanje po naši domovini, spoznavanje 49 mest z znamenitostmi, spoznavanje zastav in grbov.
Naročila sprejema DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, teL 320-403. Kupite jo lahko v knjigami DELAVSKE ENOTNOSTI v Ljubljani, Tavčarjeva 5 ali v ostalih knjigarnah po Sloveniji.
SPORT# ODDIH IN REKREACIJA	Petevska enotnost 1j j
Organizatorji rekreacije in zdravniki še premalo povezani
POBUD VSE VEČ, SODELOVANJA PA ŠE VEDNO PREMALO
Bodoči zdravstveni delavci naj bi se že v času študija seznanili s temeljnimi vprašanji športne dejavnosti
Že nekaj časa vemo, da je gledano z medicinskega vi-ohranjanje zdravja, poleg dika, sestavni in nepogrešlji-sprostitve in razvedrila, med vi del preventivne medicine, najpomembnejšimi motivi Ne glede na to pa imajo za športnorekreativno de- organizatoiji aktivnega od-javnost. Tudi praksa potiju- diha in drugi, ki delajo v orje, da je športna rekreacija, ganizacijah združenega dela
Ivan Kidrič, predsednik prireditvenega odbora, je izročil prehodni pokal v trajno last zmagovalnemu moštvu celjske Cinkarne.
Osme igre spretnosti v Celju
ZA ZABAVO IN REKREACIJO
ali v drugih okoljih velike težave pri uveljavljanju redne športnorekreativne dejavnosti. Raven ozaveščenosti je na tem področju še vedno precej nizka. To dokazuje med drugim tudi zelo slabo sodelovanje zdravstvenih delavcev, psihologov, organizatorjev dela in službe za varstvo pri delu z ljudmi, ki v združenem delu skrbe za zdravo preživljanje prostega časa zaposlenih.
Zgled najmočnejše orožje
Posebno pri uvgjanju aktivnih odmorov med delom bi bilo timsko delo več kot nujno. Pri analizi in oceni delovnih mest in narave dela morajo sodelovati zdravniki, saj gre za ugotavljanje obremenitev s fiziološkega vidika, za oceno zdravstvenega stanja in stopnje ogroženosti pri opravljanju določenih del in nalog. Organizator rekreacije lahko šele na osnovi teh in seveda tudi drugih podatkov pravilno programira aktivne odmore v delovnem okolju.
Tudi pri snovanju informacijskega kroga, v katerem sodelujejo še drugi strokovnjaki, se naloge organizatorja rekracije in zdravstvene službe prepletajo. Potrebno je namreč skrbeti za nenehen in večsmeren pretok informacij. Sem spa-
da tudi dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje vseh, ki se ukvarjajo s športnorekreativno dejavnostjo zaposlenih.
Med zdravstvenimi delavci imajo pri uveljavljanju aktivnega oddiha poleg zdravnikov zelo pomembno vlogo tudi medicinske sestre. Posebno veliko lahko napravijo za izobraževanje, dragoceno pa je njihovo sodelovanje tudi v neposredni praksi.
Sicer pa je vse močnejše prepričanje, da bi morali zdravstveni delavci predvsem z lastnim zgledom usmerjati delovne ljudi k zdravemu načinu življenja, saj zgledi dosti bolj vlečejo kot učene besede in suhoparni podatki.
Zdravniki premalo poučeni o rekreaciji
Na lanskih posvetih o rekreativnih odmorih med delovnim časom so mnogi strokovnjaki poudarili, da bi veljalo na medicinski fakulteti pripraviti fakultativne programe s širšega področja telesne kulture oziroma športne rekreacije. To naj bi veljalo tudi za druge zdravstvene izobraževalne ustanove. Tako naj bi se študentje oziroma bodoči zdravstveni delavci že med študijem seznanili s temeljnimi vprašanji človekovega športnega udejstvovanja in pomenom rednega gibanja.
Vse pozornosti je vredna tudi pobuda slovenskih zdravstvenih delavcev, da bi pri sekciji za medicino dela, prometa in športa ustanovili posebno komisijo za športno rekreacijo, ki naj bi povezovala strokovnjake s tega področja. Ni dvoma, le združeni in trdno povezani ljudje, ki so odgovorni za humanizacijo dela in boljše zdravje zaposlenih, bodo kos svojim zahtevnim nalogam. Doslej pravega sodelovanja, kot že rečeno, ni bilo. Je pa nujno za hitrejše uvajanje bolj zdravega življenja naših delavcev.
Ul.
V sončnem vremenu so se zvrstile številne kulturne in športne prireditve v počastitev praznika Krajevne skupnosti Gabeije.
Na Gričku so bile 8. Igre spretnosti. Igre so namenjene za zabavo in veselje tekmovalcev in gledalcev. Sodelovale so ekipe delovnih organizacij in društev Partizan. Ekipa je imela šest članov, štiri fante in dve dekleti.
Izvajalci so bili športniki in športni delavci sozda Merx, ki so pripravili igre enostavno, vendar domiselno in zanimivo. Bilo je devet iger - hoja na hoduljah, izdelovanje papirnatih avionč-kov in z njimi je bilo potrebno zadeti koš, napihovanje balonov, prenašanje sadja na pladnju, snemanje prest z visoke ograje, metanje žogic v koš, prenašanje polnih kozarcev na pladnju, tako da je bil natakar na rolki, pitje piva ali stila. Na koncu je treba sestaviti še iz različno oblikovanih delov napis SOZD MERX. V igrah je bila vpletena dejavnost Merxa o pekarstva, kmetijstva, trgovine in gostinstva; najbolj zanimiva je bila prav gotovo sestava napisa, kije sicer dobro znan, vendar so za sestavo porabili tekmovalci kar precej časa. Gledalci so med tekmovanjem prav uživali.
Sodniki so bili zelo natančni, s^j sta v igrah odločala čas in pa pravilno opravljena naloga. Na koncu so razglasili zmagovalce. Zmagala je ekipa Cinkarne,
sledile pa so ekipe Partizana Pod gradom, sozd Merx -DO BC, Lik Savinja, Emo, Kovinotehna in Partizan Ga-berje.
Zadnjeuvrščenemu moštvu je prireditelj poklonil tolažilno nagrado - torto, izdelek DO MPI. Vse ekipe so dobile za spomin na sodelovanje pokal pokrovitelja. Prijetno presenečenje so pripravili tudi za vse tekmovalce, ne glede na njihovo spretnost. Praktične nagrade si je vsak sam izžrebal, pri tem pa je bilo mnogo smeha in veselja. Nagrade so prispevale celjske delovne organizacije Zlatarne, Emo, Aero, Libela, Kovinotehna, Etol-IFF, Ona-On, Cinkarna, Mlekarna, Toper, Potrošnik in Blagovni center.
Zanimivo je bilo tudi balinanje, kjer je slavil Partizan Gabeije pred LIK Savinjo, Klimo, Partizanom Pod gradom in Partzanom Kovinar iz Štor. Pri odbojakaricah je zmagala Cinkarna pred Klimo in Merxom, DO BC, sledile pa so ekipe Partizana Gabeije - srednje članice in mlajše članice. Izredno zanimanje je bilo tudi za mali nogomet, saj so ga igrale ženske. Zmagala je ekipa Cinkarne, pred Emom in Partizanom Gabeije. V vseh zvrsteh so prve tri ekipe prejele pokale krajevne skupnosti Gabeije, ki je praznovanje sklenila s tovariškim srečanjem krajanov.
Zdenka Zimšek
Tek štafet na 88 km
V soboto, 4. oktobra 1986, ob 9.00 na Brdu pri Kranju. Start in cilj bosta na hipodromu Brdo, proga pa bo potekala po gozdovih in stezah v neposredni bližini protokolarnega objekta Brdo.
POGOJI ZA UDELEŽBO:
Teka se lahko udeleže ekipe občanov SFRJ in zamejskih Slovencev. Ekipo sestavlja obvezno 8 članov, med njimi mora biti najmanj ena ženska. Član ekipe ne sme biti mlajši od 15 let.
Tek je štafetni, vsak član ekipe teče 11 km. Ženske štartajo v prvi predaji. Tekmovalci morajo upoštevati navodila organizatoija.
PRIJAVE:
Organizator sprejema pisne prijave, ki morajo vsebovati ime in naslove ekipe ter poimenski seznam članov z letnicami rojstva, do vključno sredg, 1. oktobra 1986, (poštni žig) na naslov: ŠD Kokrica, Betonova 15, 64000 Kranj. Ekipa lahko prijavi tudi tri rezervne tekmovalce, kajti član med ekipe, ki ne bo predhodno prijavljen, ne bo smel štartati.
Ekipe bodo razdeljene v dve starostni skupini: do 300 let skupne starosti in nad 300 let skupne starosti. Naknadne prijave na dan prireditve niso možne! ŠTARTNINA:
Štartnina je za ekipo 4.000 dinarjev in jo je treba vplačati ob prijavi po poštni nakaznici na naslov: ŠD Kokrica, Betonova 13, 64000 Kranj ali na žiro račun 51500-678-91748 ŠD Kokrica. Dvig štartnih številk je na dan prireditve od 7. ure dalje na prireditvenem prostoru. Prijavljena ekipa mora predložiti potrdilo o vplačani štartnini.
NALOGE ORGANIZATORJA
Organizator bo za vse tekmovalce priskrbel toplo hrano in osvežilno pijačo. Vsak udeleženec teka bo dobil bilten in značko. Zagotovljena bo zdravstvena služba. Rezultati bodo objavljeni takoj po končani prireditvi. Zmagovalna ekipa prejme prehodni pokal, člani prvih treh ekip v obeh starostnih skupinah pa medalje.
Nikoli ni prepozno
Teden boja proti kajenju je za nami in kadilci imajo spet svoj mir. Vlečejo cigareto za cigareto in krajšajo življenje sebi in tudi vsem drugim, s katerimi žive in dihajo isti zrak.
Strokovnjaki z oxfordske univerze poročajo o svojih najnovejših raziskavah, ki so pokazale, da približno polovica nekadilcev umre zaradi raka na pljučih, ki ga povzroči življenje s kadilci. Sicer pa tudi iz drugih držav poročajo, da je v cigaretnem dimu kar 3800 kemikalij, od katerih je petdeset rakotvornih.
Kajenje ogroža tudi v naši državi vedno več ljudi. Še posebno zaskrbljujoče je, da segajo po cigaretah celo otroci in mladina in si že v letih odraščanja kvarijo svoje zdravje. Zato naj bi zdravstveni delavvi in učitelji telesne vzgoje opozarjali mladino in druge na posledice kajenja. Z nasveti in zgledi naj bi kadilcem pomagali, da se bodo zamislili nad svojim slabim odnosom do lastnega zdravja in tudi do zdravja drugih. Le dobro poučeni ljudje so se sposobni odločiti, da ne bodo kadili ali pa nehali kaditi. Nadvse pomembna pa je tudi kultura kadilcev do nekadilcev, saj šo, kot že rečeno, povsem nedolžni ljudje zelo pogosto žrtve brezobzirnih kadilcev.
Skratka, pravilen odnos do kajenja je moč vzpostaviti le z načrtnim izobraževanjem in vzgojo v šolah. Pravočasno je treba mladim ljudem povedati vso resnico o učinku nikotina, ogljikovega monoksida in številnih drugih sestavin tobaka na telesni razvoj, zdravje in športno zmogljivost. Brez prizadevnega sodelovanja učiteljev telesne vzgoje bomo vse bolj zaostajali za tistimi, ki vključujejo v športne programe tudi zdrav način življenja.
Seveda ne gre obupati tudi pri tistih, ki »ne morejo« več brez cigarete. Poti v novo življenje brez nikotina je precej, ena najbolj zanesljivih in učinkovitih pa je -čim več gibanja, čim več športa. Lakota po svežem zraku in kisiku namreč kaj kmalu spodrine željo po nikotinu.
U.
Rekreacija med odmorom
V petstočlanskem kolektivu Elektrokontakt, temeljni organizaciji Elektromaterial v Lendavi, preživljajo delavci prosti čas med delom vsak po svoje. Nekateri ga izrabijo za klepet, drugi za šah, tretji za opravke. Delavke na oddelku kovin pa so se odločile za športno rekreacijo. Med odmorom se podajo na igrišče za odbojko, kjer malo potelovadijo in se pošteno pretegnejo. Pravijo, da jim telovadba dobro dene in da imajo po odmoru spet več veselja do dela. Pa tudi drugače se pozna redna telovadba, pravijo športnice. Med drugim na manjši telesni teži. Besedilo in slika: Jože Žerdin
ROKOVNIK - PRIROČNIK DELAVSKE ENOTNOSTI
ZA LETO 1987!
Naročila pošljite na naslov:
Delavska enotnost, Marketing, Celovška 43 Ljubljana
1
c
1
v
r
s
(
r
1
t
t
\
č
t
1
t
t
t
r
1
t
1
1
I
(
t
I
1
r
t
t
1
t
1
J
2
s
5
t
2
I
S ZGODOVINE
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost 15
50-letnici velike tekstilne stavke v Sloveniji (3)
prebujanje delavskega razreda
** Zbornika dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije
Ze od leta 1935 so se delav-,1 in nekateri slovenski in [J^aški industrije! potego-^ii za Zakon o minimalnih j^zdah. Delavske zahteve
0	razumljive, saj so mezde P^dle daleč pod eksistenčni Minimum.
, Nekaterim slovenskim in {paškim industrijalcem bi t9* zakon koristil v konku-etičnem boju, ker bi tako ,Sl industrijalci morali plakati enake mezde in ne le P0 16 do 17 dinarjev dnevno, na območju sarajevske p beograjske zbornice pa u^i ponekod v Sloveniji. Hutter je januarja 1936 le-j9 Predlagal banski upravi, N določi minimalno mezdo “i50 dinaijev na uro, z 10 do ^ odstotnim poviškom v ^r^)ih, ki imajo nad 10.000 Oziroma 20.000 prebivalcev. rr°ti temu so nastopila konkurenčno šibkejša podjetja, uutter je namreč imel najsodobnejšo proizvodnjo in bi ^ taka Uredba o minimal-d mezdi dala prednost v ^pnkurenčnem boju. Pri ve-dobičkih, kot jih je jjpel, je lahko metal drobti-jpce svojim delavcem in jih •^o navezal nase ter tako Obijal enotnost delavcev.
, Poleti leta 1936 (pred stavbo) je Ministrstvo za social-9° politiko izdalo načrt Zagona o minimalnih mezdah, j)ačrt je predvideval mezdo
1	din na uro, lahko pa se ^Premeni, če »se gospodarje razmere znatno spreme-9ljo«, ali »če javni interesi to ^htevajo«. Za kvalificirane
in pomožne delavce je ta mezda lahko neomejeno višja, za nekvalificirane pa sme biti največ do 50 odstotkov nad osnovno minimalno mezdo (tri dinarjev). V trgovini, obrti in v krajih z manj kot 5000 prebivalcev ter po vaseh, pa se lahko zniža za 25 odstotkov (1,5 dinarja na uro) itd.
Poseben problem je bil tedaj tudi delovni čas v tekstilnih podjetjih. Uzakonjen je bil 8-umi delavnik, s tem da delavci vsakega podjetja lahko izglasujejo daljšega. Taka glasovanja bi morala biti vsake tri mesece in to tajna. Ta glasovanja so bila ali pa tudi ne. Pri tem so podjetniki izvajali najrazličnejše pritiske. Ce izid glasovanja ni bil po želji podjetja, so ga večkrat razveljavili. Konec julija so npr. delavci v Jugočeški izglasovali 8-ur-ni delavnik. Takoj drugi dan je bilo pod velikim pritiskom novo glasovanje, vendar so spet izglasovali 8-umi delavnik. Za nadure bi moralo podjetje plačevati 50 odstotkov višje mezde, vendar so se tega le redkokdaj držali.
V tovarnah, ki so jih ustanovili tuji kapitalisti, so ime-li vse vodilne položaje tujci. Čeprav so nekateri naši ljudje imeli boljše kvalifikacije, so bili do trikrat slabše plačani. Tujci so bili pravi priganjači. Za sprejem v službo pa je moral kandidat skoraj redno dobro »podmazati« s slanino, klobasami,
šunko, jajci in maslom, pa tudi denarja se niso branili, prav tako, če si hotel, da ti je mojster hitro popravljal stroj. Mnogi tuji mojstri so se vedli skoraj nesramno do deklet in žena. V pisarni je dobila ženska pogosto službo le, če je bila »dobra« s katerim vodilnih gospodov iz uprave.
Neveijetno težke so bile skoraj povsod higienske in delovne razmere: slabo zračenje ali pa prepih, neznosna vročina poleti, slaba razsvetljava, to je bilo značilno skoraj za vse oddelke. Najhuje pa je bilo v predilnicah zaradi prahu in v barvarnah, kjer so delali z raznimi kemikalijami. Najosnovnejše higienske naprave so bUe zelo pomanjkljive (stranišč, umivalnic, omaric za obleko in hrano često ni bilo). Inšpek-
cija dela tu ni odigrala svoje vloge in je bila nemočna proti podjetnikom. Kakšno je bilo takratno stanje, morejo najbolje presoditi delavci, ki so že tedaj delali v tovarnah.
Nerešeno je bilo tudi socialno in starostno zavarovanje. Starostno zavarovanje je bilo sicer že tudi uzakonjeno, toda pokojnine so bile mnogo nižje v primerjavi s plačami. Od tega zavarovanja delavci takrat še niso imeli ničesar. Socialno zavarovana mezda je bila daleč nižja od izplačane, ker so podjetniki često za nekaj mesecev odjavljali določeno število delavcev, čeprav so neprekinjeno delali v tovarni ter so tudi s tem večali svoje dobičke. Že tako skromni socialni skladi so bili tako oropani, kar je delavstvo posredno tudi močno prizadelo.
Delavci so se slabo hranili. Celo dekleta iz podeželja so večinoma prinašala za kosilo le kavo in košček kruha, čeprav so delale po 10 do 12 ur.
Zdravniki so največkrat zelo strogo ocenjevali zdravstveno stanje, kar je občutno oteževalo zdravljenje. Tudi delavci sami niso mnogo hodili okoli zdravnikov, ker so
Enako kakor Delavska zbornica je bila leta 1922 ustanovljena Inšpekcija dela. Njena naloga je bila nadzorstvo v podjetjih glede pravilne zaposlitve, delovnega časa, dovoljenje nadurnega dela, prekinitev dela in nadzor nad higiensko-tehnično zaščito dela. Delodajalci so morali dati Inšpekciji dela vse podatke o številu zaposlenih, plačah in prehrani delavcev, nezgodah delavcev, itd. Iz opisanega bi se dalo sklepati, da je oblast zelo skrbela za delavce in da je bilo vsestransko poskrbljeno za zaščito in blaginjo delavcev, kar seveda ni bilo res. Podobno velja tudi za ustanove in javne funkcije, kot so bile npr. Javna borza dela, Delavska zbornica, delavski zaupniki, itd. Vendar pa je treba omeniti tudi tole:
#	vse te ustanove in funkcije so bile plod revolucionarnega boja delavskega razreda po prvi svetovni vojni,
•	zakon o zaščiti delavcev in ostali predpisi so bili dobri, le držali se jih niso.
Nagradna križanka____________33
																	
I							■	PIHALNI GLASBENI INSTRUMENT Z JEZIČKOM	CIGANI	FILMSKI IGRALEC TAHIR0FF	EN0ČLENIK VMATEM.	ANTE MAHKOTA	NASILNA KRAJA	SESTAVIL: R. NOČ	VERDUE-VA OPERA	MNOŽENJE Števila s SAMIM SEBOJ, POTENCIRANJE	GOGOLJEV JUNAK BUUBA
z		fgg		SL			TROOVEC Z MANJVREDNIM BLAGOM							URADNI SPIS NOVINAR TV LJUBU. (MATJAŽ)			
		S					ŽELEZN. VLEČNI STROJ										
m					H		UGANDSKI DIKTATOR UDI) GLAVNI ZDRAVNIK					RANAR KRAJ V MEŽIŠKI DOLINI S TOPILNICO CINKA					
L							►			AVCTR11			UP				
													PISNA PREDLOGA ZA OPERO				
	PTIČJI ORGAN ZA LETENJE		3						OZNAKA ZA NEZNANCA	avalnw. MESTO OB DONAVI					RIST0 SAVIN		
			VRSTA ACETATNE CELULOZE							ANGL SOPRANISTKA (FLORENCE)					MESTECE PRI ZADRU		
FRANC. smučarke PEUN											REKA NA KAVKAZU						IND0NEZ. IME ZA NOVO GVINEJO
J)*SEUEN0, ^UUDENO PODROČJE M* ZEMLJI											JANEZ B0UKA			REKA NA PELOPONEZU			
											REKA V ČRNI GORI			MIT. PRVI LETALEC			
^govski POPUST									ANTIKVAR SOVJET. ESTRADNI PEVEC								
POPRAV-UAIEC UR								TRAVA TRETJE KOŠNJE SARAJEVO							NIKELJ NIKA JUVAN		
fJJLVOONI- Skielek- TR0NSKI ELEMENT IVAN TAVČAR	-											ŽEN. IME	1		4		
						ŽEN. IME (KLARA)						GORA NAD B0K0 KOTORSKO					
Delavski zaupniki so bili zakoniti predstavniki delavcev v podjetju, kjer so bili izvoljeni. Po določilih zakona o zaščiti delavcev so bili zaščiteni in jih delodajalci zaradi opravljanja njihovih nalog niso smeli preganjati ali celo odpuščati. Zaupnike so volili v tovarnah vsako leto. Strokovne organizacije so se borile, da bi bilo izvoljenih čim več njihovih kandidatov. Zaupniške dolžnosti so bile predvsem posredovalne. Pred delodajalci so branili in zastopali interese v podjetju zaposlenih delavcev. Vse to sicer lepo zveni, pravice delavskih zaupnikov pa so bile slabo upoštevane. Delavski obratni zaupniki in strokovno organizirani delavci so se morali hudo bojevati za to, kar jim je bilo zajamčeno z zakonom o zaščiti delavcev. Pa tudi zaščite zaupnika niso upoštevali. Podjetniki so poskušali na vse mogoče načine onemogočiti delo zaupnikom, ker so vedeli, da če bo rastel ugled delavskim zaupnikom, bodo oni morali popuščati. Posebno v podjetjih, kjer delavci niso bili enotni, so zaupnike drugega za drugim odpustili iz podjetja. S tem, ko so se delavci borili kot delavski obratni zaupniki v podjetjih, v okviru Delavske zbornice itd., se jim je odpiralo obzorje in krepila delavska zavest, da so tudi oni enakovredni. Posledica te okrepljene razredne zavesti je tudi prispevek delavstva v NOB.
vedeli, da pomeni biti bolan izgubiti delo, saj je podjetnik lahko izbral med brezposelnimi.
Brezpravnost in težke gospodarske razmere, vse to je ustvarilo brezizhoden položaj delavcev. Izhoda iz tega niso kazale niti legalne politične niti strokovne organizacije. Slednje so videle izboljšanje zgolj v mezdnem boju.
Edino KPJ je kazala delavskemu razredu perspektivo in to z razrednim in političnim bojem, ne samo za izboljšanje ekonomskega položaja, ampak za odpravo kapitalističnega izkoriščevalskega sistema. Tako se je spremenil velik delavski boj leta 1936 iz začetnega, ekonomskega v pravi politični boj. Rodil pa je tudi ekonomske uspehe: kolektivno pogodbo. Delavcem je pokazal, kaj se lahko doseže z enotnim nastopom in jih obogatil za veliko izkušnjo.
Mezdni boj za konkretne zahteve se je začel v posameznih tekstilnih podjetjih že spomladi. Delavci tržiške
predilnice so postavili že aprila 17 zahtev in se tudi sporazumeli š podjetjem. Kasneje, mgja, so postavili že 14 zahtev. Do zaostritve spora je prišlo predvsem zaradi racionalizacije in poso-dabljapja proizvodnje. Do tedaj je namreč 46 delavcev streglo 256 strojem. Odtlej pa naj bi 32 delavk streglo 384 strojem. To je pomenilo za kapitaliste večje dobičke in odpuste za delavce. Delavske zahteve so bile s sporazumom na začetku junija večinoma sprejete.
V Jugobruni so delavke že 13. julija ustavile delo v tkalnici, ker so jim hoteli ponovno znižati akordne postavke, zaradi redukcije števila nitk. Delavskim zaupnikom, ki so posredovali pri podjetniku, so obljubili, da bodo do 20. julija izplačali mezde po starem. Podjetje obljube ni držalo in je izplačalo že znižane mezde, kar je izzvalo novo razbuijenje. V Jugočeški se je začel boj predvsem zaradi dolžine delovnega dne.
Nadaljevanje prihodnjič
Rešitve pošljite do 7. oktobra 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 33. Nagrade so 1.500, 1.400 in 1.300 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 31
ASTRA, DRAMOLET, STROP, VITAMINI, TRIKO, OBER, POR, ROD, KRONA, EMA, OKA, TOALETA AN, NOKTURNO, RAJA, OVNAR, AVALIT, MNACKO, NEMOST, IJ, KILT, INA, MA, JANEZ MENCINGER, AKT, OKTAN, ATA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 31
1.	nagrada 1500 din: Ivan Dokl, Košeninova 6, 62342 Ruše;
2.	nagrada 1400 din: Blaž Langus, Frankovo nas. 177, 64220 Škoija Loka;
3.	nagrada 1300 din: Slavka Vovk, Soteska 56, 68351 Straža pri Novem mestu
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost
st ie bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko iotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod zlato zvezdo • Izdaja CGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška »sta 43. poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda; Dušan ačnik • Odgovorni urednik: FranCek Kavčič • Člani uredništva; Marjan Horvat omočnik odgovornega urednika, politični sistem, dopisništvo), Boris Rugelj (komenta-r urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki; Andrej Agnič osebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi). Manja in (ertrialnfl nolitika in varstvo OkoliaL IVO	rT'1
joseone naioge, loiograujaj, omi oiajoi \ioj-r^t■■■ oauic»upia»ii>	•j-
rančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuliaj (ekonomska ureditev) Emil ah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Čever (posebne naloge) Andrej llaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževale) Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem lelii), Brane Bombač (oblikovalec) Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lekto-ica) • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič • Telefon: glavni urednik m direktor ___' O O n ~f~ro	m narnfiniika mntraln 318-855 • Uredništvo
Uredništvo
_______________________________ .	c. 43, 318-
razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk lasu organizacij zuruzermga dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko omercialni sektor. Ljubljana, Celovška c. 43. 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana, Irvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija jubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 65 iin letna naročnina 3.380 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • 'oštnina plačana v.gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov m revij Ljubljana itova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik). Ciril Jrajer. Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Cavčič, Vlajko Krivokapič. Ivo Mialič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel >tupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Ljubljana, 26. september 1986
Delavska enotnost
Metka Vidakovič, absolventka biologije in stevardesa pri Adria Airways
NIKOLI ME NI BILO STRAH LETETI
Marsikoga pošteno stiska v želodcu, ko sede v letalo. Mnoge je namreč strah poleteti v nebo kot ptica. Če se tam zgoraj kaj pripeti, menijo, potem pride zagotovo smrt... Zanimivo pa je, da na smrt skoraj nihče ne pomisli, ko sede na kolo, motor, ko se kot pešec odpravi sem ali tja, ko sede v avto, avtobus, na vlak ali na ladjo. Je že tako, da ljudje bolj zaupamo zemlji kot nebu, čeprav se na zemlji pripeti veliko več smrtnih nesreč kot na nebu...
sedejo za volan pijani, bi bilo na naših cestah prav gotovo manj mrtvih in takšnih, ki zato ostanejo invalidi vse življenje.«
-Ali vnaprej veste, kako in kam boste leteli?
»Ja. Vsakih štirinajst dni dobimo načrt letenja, v kate-
Metka Vidakovič, absolventka biologije in stevardesa pri Adria Airways, prav gotovo ne spada med tiste, ki jih je strah letenja in ki gredo na primer v Beograd raje z vlakom kot z letalom. Za seboj ima že okoli 1200 ur letenja. Trenutno je pri slovenski letalski družbi zapo-.slena za določen čas, ko bo diplomirala, pa se bo skušala pri njih redno zaposliti. Zakaj? Predvsem zato, ker ji je letenje zares priraslo k srcu; ker ji ugaja, da je nenehno v gibanju in med ljudmi, in tudi zato, ker kot diplomirana biologinja znanstvene smeri prav gotovo ne bi dobila redne zaposlitve.
-	Kdaj ste se pravzaprav prvič peljali z letalom?
»Prvič sem poletela v nebo, ko sem bila že stevardesa. Letenje mi je takoj postalo všeč. Hkrati pa sem bila ponosna na to, da je človek tako pameten, da je izumil tako koristen stroj, kije svet tako pomanjšal. Mar ne zveni skoraj neverjetno, da sedeš v letalo na Brniku in si v manj kot desetih urah na primer v New Yorku. Ni še tako dolgo, ko so za potovanje čez veliko lužo potrebovali kar nekaj tednov. Pot z ladjo je bila prav zato tudi zelo naporna.«
-	Kako pa ste postali stevardesa?
»Po naključju. Opazila sem oglas v Delu in se prijavila. Potem sem uspešno prestala tudi avdicijo in zdravniški pregled ter se nato tri tedne šolala za stevardeso. Bilo je zelo zanimivo. Seveda sem si najprej domišljala, da nas bodo učili le prijaznosti, kako potnikom postreči oziroma v vsem ustreči, pa smo veliko več poslušali o prvi pomoči in o reševanju potnikov, če pride do kakšne okvare na letalu. Varnost potnikov je namreč najvažnejša, preostalo je šele na drugem mestu.«
- Pa vam pride znanje iz tečaja v praksi prav?
»Pa še kako! Nikoli se sicer še ni zgodilo nič hujšega, toda povem vam, da je ljudi zelo strah sesti v letalo. Veliko jih ta strah prenaša tiho, potem pa nenadoma omedlijo. In tem moramo dati prvo pomoč. Ko bi bilo ljudi tako strah tudi avtomobilov, ko bi pomislili na smrt tudi, ko
rem piše kam, s katero posadko in s katerim letalom bomo leteli. Znotraj tega pa so še določena pravila. V enem dnevu lahko ista posadka poleti oziroma pristane le šestkrat, od doma pa smo lahko največ šest dni skupaj, toda navadno dva ali štiri.«
-Kolikšna pa je vaša plača?
»Osnoya je okoli 90.000 dinarjev. Če hočeš dobiti ta denar, moraš leteti vsaj 65 ur na mesec. V resnici pa dobimo v kuvartah okoli 230000 dinarjev: to je z dnevnicami in letalskim dodatkom vred.«
-To ni ravno veliko, saj morate na poti tudi kaj pojesti?
»Ne, ni veliko, saj je hrana v restavraciji draga. Pa tudi sveta ne vidiš prav veliko, čeprav letaš po vseh celinah. Navadno namreč ni časa, da bi si ogledali še mesto. Pač pa dobro poznamo letališke stavbe. Privlačno pa je to, da imamo kot stevardese (to velja tudi za pilote) pri vseh letalskih družbah popust. Za pot plačamo na primer le 10 odstotkov cene, to pa pomeni, da si lahko med svojim dopustom skoraj zastonj ogledamo daljne dežele: na primer Južno Ameriko, Avstralijo, Indijo... Skratka, kar si zaželimo.«
-Pravite, da dobro poznate letališke stavbe. Kakšne se vam zdijo?
»Velja tole pravilo. Bolj ko greš proti jugu, bolj so zanemarjene. Včasih so stranišča v letaliških stavbah še celo bolj zanemarjena kot najbolj zanemarjena stranišča na železniških in avtobusnih postajah. Meni se zdi v Jugoslaviji najbolj urejeno letališče v Mostarju.
Nered pa me moti povsod. Najbolj seveda v Jugoslaviji, saj je to moja domovina. Ne vem, zakaj pri nas na primer ne popravljajo sproti vseh napak, zakaj smeti sproti ne čistijo. Kaj si mislijo o nas tujci, si lahko mislite. To je slabo za nas!«
-Kaj vas tujci največkrat sprašujejo na letalih?
»Kako priti sem ali tja, kje in kakšen je najbližji hotel, če je pri nas kava, če so cigarete, kako menjamo to ali ono tujo valuto... Mnogi pa nas vprašajo tudi za domačo telefonsko številko. Pa tega nikar ne zapišite!«
-Kako pa se pogovarjate z njimi?
»Jaz govorim z njimi po angleško ali nemško. Saj res! Pozabila sem vam povedati, da morata fant ali dekle, ki se prijavita za stevarda ali stevardeso, tekoče govoriti vsaj dva tuja jezika. Prednost imajo tisti, ki jih govorijo še več. Rada pa bi vam povedala še to, da hodijo k nam na počitnice v glavnem delavci in nižji uslužbenci. To pomeni, da si tudi delavci lahko privoščijo počitnice pri nas, jugoslovanski delavci pa gredo še na naš Jadran težko. Če nima
delovna organizacija, pri kateri so v službi, sindikalnega doma, stanovanja na morju ali v planinah ali prikolice, pač ostajajo doma...«
-Se vam ne zdi, da smo zelo dvolični. Najprej vabimo tujce na vse načine v goste, ker potrebujemo devize, potem pa jih zmerjamo z reveži.
»To je milo rečeno zelo nevljudno. Če bi vedeli, kaj si o njih mislimo, bi jih prišlo še manj. In končno. Smo delavska država, pa delavce drugih držav zmerjamo z reveži!«
-Kakšna pa je letalska posadka?
»V njej sta obvezno dva pilota oziroma pilot in kopilot, včasih tudi opazovalec, to je tisti, ki se še šola za pilota. Lahko je v posadki ni pa obvezno, tudi mehanik, in vsaj tri navadno pa štiri stevardese, odvisno pač od tega, kako daleč letimo in kako veliko je letalo.«
-Stevardese ste v glavnem ženske, piloti pa moški. Zakaj?
»Mislim, da gre tudi tu za tradicionalno delitev. Moški
so za stroje, ženske za P_°' strežbo! V to te usmerjajo ze od vrtcev dalje, ko fantkorn dajejo v roke avtomobilčke in izvijače; deklicam Pa punčke in štedilnike. Vendar naj vam povem, če ne veste, da premore naša leta1' ska družba tudi edino prof6' sionalno pilotko v Jugosla-viji. To je Marjana Dežnak, ki že od svojega dvaindvajsetega leta-zdaj jih ima ose- |
mindvajset - prevaža potnike na DC - 9. To je imenitna pilotka. Zdi pa se mi, čeprav ne vem, da je morala velik0 prestati (kot ženska) že, k° se je šolala in tudi kasneje "
-Povejte nam še kolik0 letal premore Adria AH-' ways?
»Imamo dva dasha za 48 potnikov in devet DC za 11° potnikov, 135 ali 167 Pot' nikov.«
-Za konec pa še tole. Ka-ko po vašem iz krize?
»O tem bi lahko govorila ves dan. Mislim, da se bom° izvlekli, če bomo več in Pa' , metneje delali in če bom° poenostavili naš zelo zaple' i ten in drag sistem.«
Besedilo in slik?'
Neva Železnik I
\ sr
KAJ LAHKO PREBERETE V VZAJEMNOSTI
Predvsem vse o novostih v pokojniskem in invalidskem zavarovanju. Vzajemnost pa tudi sproti obvešča o vseh dogajanjih v skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o vseh pomembnejših odločitvah njenih samoupravnih organov.
Vzajemnost je lahko koristen priročnik delavcem v kadrovskih in splošnih službah, saj jim daje mnogo koristnih in praktičnih napotkov za njihovo delo z delovnimi invalidi in delavci, ki se pripravljajo na upokojitev.
Naročite jo pri DELAVSKI ENOTNOSTI, Celovška 43, Ljubljana, pisno ali po telefonu (061) 310-923.
LIPE SVEDER: IDEJA

5^	6/^.0 /