Galina I. Buryi: Nižnetriasovie konodonti Južnogo Primorja. Izda-
telstvo Nauka, Moskva 1979. Obseg 142 strani, 15 risb (stratigrafski stolpci,
geografska shema), 3 tabele, 21 slikovnih tábel. Format 14,5 X 22 cm, broširano,
cena 1 r. 60 kop.
Knjižica obsega tri dele, paleontološkega, stratigrafskega in povzetek. Kot
uvod je kronološko podan pregled dosedanjih raziskav triadnih konodontov,
začenši z raziskavami Bransona in Mehla 1. 1941. Avtorica je omenila
tudi spodnjetriadne konodonte iz Dinaridov po S. Fantiče vi iz 1. 1969.
Tekst dopolnjujejo tri risbe, ki so povzete po različnih avtorjih in predstavljajo
korelacijo triadnih konodontnih in amonitnih con ter stratigrafsko razširjenost
spodnjetriadnih konodontov.
Poglavje o prepariranju konodontov se nanaša na raziskave kamenin v Juž-
nem Frimorju. Fri laboratorijskem prepariranju so uporabljali ocetno kislino.
Izmed vseh pisanih spodnjetriadnih sedimentnih kamenin je za tovrstno pre-
iskovanje najbolj obetaven alevrolit s karbonatnim vezivom, ki med drugim
vsebuje tudi amonite, školjke in brahiopode. Za topljenje so jemali standardne
kilogramske vzorce. Vsebnost konodontov je bila zelo nizka; znašala je eden do
pet primerkov na kilogram kamenine, le v redkih apnenih lečah se je pogostnost
povzpela do 50 primerkov na kilogram.
Fred opisom konodontov je avtorica na splošno podala sistematiko triadnih
rodov od sestavljenih, vejnatih do ploščastih. Zlasti za morfologijo, terminologijo
in orientacijo so zelo nazorne številne risbe posameznih tipov konodontov. Ker
sistematski položaj konodontonosnih živali še ni zanesljiv, so v knjižici zbrane
tudi hipoteze različnih raziskovalcev o pripadnosti konodontov živalskim sku-
pinam. Na koncu tega zapisa je risba 7, ki je v bistvu zelo slaba fotografija.
Iz teksta razberemo, da gre za ploščo kamenine iz spodnjetriadne cone Anasi-
birites nevolini, torej iz zaporedja z obliko Neogondolella milleri, na kateri je
ohranjenih deset različno orientiranih konodontov. Avtorica meni, da je na
fotografiji verjetno predstavljen ustni aparat konodontonositelja, ki vsebuje
ozarkodiniformi element, vendar je še potreben nadaljnjega preučevanja. Izmed
37 opisanih vrst konodontov, ki pripadajo 13 rodovom, je kar pet novih. To so:
Hindeodella hudurovi, Oncodella obuti, Neospathodus zharnikovi, N. longiuscu-
lus in N. zaksi.
Stratigrafski del se prične s pregledom dosedanjih preučevanj stratigrafije
spodnjetriadnih plasti v Južnem Primorju. Iz tabele 1 so razvidne korelacije
na podlagi amonitnih con večine novejših raziskav od leta 1956 dalje. Sledijo
podrobni opisi osmih spodnjetriadnih profilov Južnega Primorja. Na risbi 8
je shematsko nakazana lokacija teh profilov. V tekstualnem opisu profilov so
zajeti tile podatki: vrsta kamenine, debelina cone in favna. Za vsak profil
posebej so izdelane risbe, v katerih so grafično prikazane vrste kamenin, za-
poredne številke konodontnih vzorcev, konodontna favna in pogostnost kono-
dontov. Delo zaključuje primerjava spodnjetriadnih konodontnih združb Juž-
nega Primorja z enako starimi favnami drugih področij. Ta primerjava je
shematsko prikazana na tabeli 3.
Zadnji del tvori povzetek, strnjen na dveh straneh v 17 točkah.
Delo predstavlja pomemben prispevek k poznavanju spodnjetriadnih kono-
dontnih združb posebno zato, ker so to prvi tovrstni podatki iz tega dela sveta.
Na podlagi šestih konodontnih združb je avtorica določila indijsko in oleneksij-
sko starost kamenin, iz katerih je opisala tudi pet novih taksonov. Knjižica je
opremljena s številnimi risbami in večnamensko uporabljivimi tabelami. Vsi
opisani konodontni elementi so tudi upodobljeni na slikovnih tablah; žal je
njihova kvaliteta dokaj slaba.
Tea Kolar-Jurkovšek