M eteIko V slovenskein slovstvu. 14. Ravnali so se po naznanjenih pravili mnogi pisatelji slovenski, ki so bili prijatelji Metelkove slovnice, toda ne tako neprijatelji njegovih čerk — Metelčice. Med temi je bil posebno A. Albrecht (roj. v Idriji 1782, tedaj v Ljubljani kanonik in stolni župnik, u. v Novomestu prošt 1. 1848), kteri se je neki hudo poganjal zoper nove Metelkove čerke (y Siidsl. Lit. I. 42). Prepirali so se nekaj let le bolj med seboj, v druščinah, po šolah. Pervi pa, ki se je očitno, vendar ne s pravitn imenom, vzdignil zoper Metelčico, je bil Horatius t. j. Dr. Jakob Zupan (r. 1785 v Prevojah na Berdu, u. 1852 v Celovcu). ,,Carinthia" v Celovcu prinese 1. 1831 v št. 20 iz njegove roke spis: ,,Oyrillisirung des windischen Alphabetes". Dva tujca (Leopold in Carl), ki se učista slovenskega, najdeta, tako popisuje šaljivo, na sprehodu brez naslova bukvice, v kterih pa ne poznata vseh čerk. Serbske niso, ruske tudi ne, pravita; kar zadeneta na pisatelja tega sostavka kteri jima pove, da so to Potočnikove sv. pesmi, pisava pa da je Metelčica; pervi naslednik njen je Zalokar, drugi Potočnik; več se jih — ukljub vsi svoji doslednosti — ni mogla doslej pridobiti, tako terdo se Kranjci deržijo stare navade. Prav imajo, pravi pervi; čemu kaziti lepo latinico! Ne Dobrovsky, ne Kopitar , veljaka slovanska, nista si upala naznaniti Metelčice; hvaliti je menda ne raoreta, grajali nočeta, da malemu slovstvu ne škodujeta. Prav pa bi bilo, da si primerno poranožijo Kranjci latinsko pisavo. Kaj še, pravi drugi; to ni lahka reč. In če si jo Kranjci tudi pomnožijo, kako se more usiliti Nemcem, Francozom, Talijanom, Angličanom. Na Kranjskem se utegne prijeti; uči se je mladina v vzglednih šolah, vadijo se je v bogoslovnib duhovniki. — Bolje bi ne bili niogli pričeti; le škoda, da se tako malo gleda na Iepoto. Dokler tega ni, naj bi se novim čerkam nasprotvalo. Versate diu — Horatius. Koj v 25. I. odgovori na to J. B. t. j. Jož. Burger, tedaj naj gorečniši Metelkovec. Metelčica nima le dveh naslednikov, pravi, sej so znani pisatelju oni trije, ki so skladali slovenski katekizem; razun leh so že mnogi mnogi, ki pisarijo v Metelčici, pa se nočejo očitno imenovati, ne le po Kranjskem, ludi po Stajerskem in Koroškem. Če po obliki čerke niso Iepe, sej se dajo olikati, kakor so se polagoma olikale tudi latinske. Take poprave abecedne so že davno želeli; Metelko jo je popravil. Kopitar je hvalno naznanil Metelkovo slovnico v 8Šaf. Geschichte der slav. Spr. u. Liter. nach allen Mundartcn. Ofen. 1826", kjer v ,,cyclus grammaticarum symphonaruru et lexicorum symphonorum" razun česke (Dobrovsky), ruske ŁPuchmayer) in slovenske (Metelko) želi še primerne poljske in serbske. Da se čerkam zlepša oblika, za to si prizadeva Metelko, kar more in utcgne. Čemu nasprotovati! Sej se ve, kako se počasi navada popravlja; čakamo take poprave že od Popoviča. Kdor noče v vodo, se plavati ne navadi itd. Nalo se oglasi spet J. Zupan v 32. 1., kjer mnogo piše o pravopisih, o čerkab, o x (žabi) itd.; da pomanjkljiva abeceda ne opovira tolikanj slovstva, sicer bi Angličani imeli naj manjše, Uskoki pa s cirilico mnogo veče, kakor se različno izrekuje, naj se tudi različno piše. Čerau le množiti abecede, in ločiti Slovence po Dajnčici in Metelčici. Učiti bi se mogli v prihodnje obeh, azbuke in abecede. Toraj vedno le abecede! Da sta bila zoper Metelčico Kopitar in Ravnikar, to je znana reč; ta pa, ki je z njima bil na Dunaju, se razklicevati daje za II. Cirila. Pustite nam lepo latinico! Nikarte prazne slame nilatili! Upati je, da šolske poskušnje ostanejo Ie poskušnje. Aetas animusquae virilis Coinmisisse cavet, quod mox mutare laboret. Hor. V 39. 1. mu odgovori zopet J. Burger. Naj se reč pojasni na vse.strani, pravi. Čerkam namen je, da enojne glasove znamnjajo enojno, da so uied seboj razločne, nove latinskim v obliki primerne, da se Iahko pišejo zderžema itd. Popolnoma ni nobena reč, vendar za to še ni zametovati. Kar tiče pravopis in čerke, zavrača na slovnico Kopitarjevo in Metelkotovo, kjer je o teni dokaj brati. Zoper pravila, po kterih se ravna Metelčica, tudi Ravnikar in Kopitar nikdar nista bila. Branje se po njej mnogotero zlajšuje, in duhovni, kterl to reč najbolj pospešujejo, terdijo, da se otroci v enem letu navadijo bolje brati po Metelčici, kot po Bohoričici v treh letih. Nadjati se je, da se od tega odverniti dali ne bodo. Ali — dali so se odverniti, in kdo bi si bil mislil, da bode prav tatn, kjer se je bila pričela ta abecedna vojska, zoper Metelčico odločil jo Metelčice pervi prijatelj — Slomšek! Pričela se je ta vojska v nekdanji Karantaniji (na Koroškem) v Karintiji 1. 1831, kadar je na Kranjskem v II. bukvicah Kranjske Čbelice v zabavljici ,,Nova pisarija" Fr. Prešern poprijemal presilno književno in nravno čiščenje (purizem) v prozi in poeziji po pravilih, ktere so dajali ter v djanji spolnovali Ravnikar, Metelko in nasledniki. Ločili so se tako slovenski pisatelji po duhu, ločili tudi po čerki. Eni so pisali v Dajnčici, eni v Metelčici, eni pa, in teh je bilo največ, v Bohoričici na pr. Albrecht, Ziegler, Baraga, Veriti itd., ki so tako djanski podirali Metelčico. Kar pride v Gradcu na svetlo nova slovnica in nov slovar, spisal A. J. Murko, v Bohoričici. Ves vesel naznani to delo v nCarinthiaa štev. 10 1. 1832. pod naslovom: ,,Erfreulicbe Erscheinung in der slowenischen Literatur* Lubomir t. j. Slomšek. — Kakor skerbnernu popotniku na razpotji dober kažipot, pravi koj v začetku, se je vsem prijateljem in podpornikom slovenskega slovstva prikazal A. J. Murkotov slovar s slovnico vred. Silo treba je bilo takega dela že lujcem in domačinom. Laliko bode zdaj verlim slovenskim književnikom in zlasti po hudi abecedni vojski zeld žaljenim šolskim prijateljem in podpornikom, odpravljati nevgodne in same sebe podirajoče novotarije ter slediti hvaležno zaupanja vrednemu možu, kteri nam bolj v djanji kot z besedo kliče: Bratje, naprej po dosedanjem, s tako Iepim vspebom venčanem tiru, do 300 let dobre pisave! Ne dajte se od te poti odverniti ne na desno, ne na levo. Le na tej se more vedoželjnemu ljudstvu dajati dokaj in dobre dušne hrane. Kaj pomagajo še tako popolni pravopisi, dokler nitnamo v njib dosti bukev, in ni niož, ki bi tako pisovati hotli svoje dela v občno rabo, kakor nani dosedanja skušnja dokazuje. Res je, da je tako imenovana starokranjska pisava pomanjkljiva in nepripravna; paje nj e poprava videti tudi prepozna in prezgodnja. Prepozna, ker imamo že precej ljudstvu prav koristnih bukev, kterih ne maramo pustili le zavoljo čerkopisja. Za cirila ali notranjeavstrijskitn Slovencem za Bohoriča bi bila mogoča bila. Zdaj se pa bralci večidel ne dajo pregovoriti, da je to, kar je novo pa nenavadno, bolje mimo starega in navadnega. Prezgodnja, ker jih je med jezikoslavci vendar le premalo, ki bi sprejeti hotli to prenaredbo. Ni še čas (non dum hora est) za taki vzajemni pravopis. Dokler možje, kakor Murko, Jarnik itd. pišejo po starein, nikarte begati učiteljev, nikarte ovirati slovstva. Bolje ob bergljah naprpj, kot brez njih ne moči daljc. Concordia minimae res crescunt, discordia maxioiae dilabuntur, je djal veliki cerkveni učenik Hieronim. Da bi k sercu vzeli si ta izrek največega učenjaka in jezikoznatelja tedanjega časa sedanji jezikoslovci in da bi ga ne skušali satni nad seboj po njegovi drugi, temuč po pervi polovici. Oni gotovo dobro mislijo; ali ta resnica naj bi jib prinagnila k velikodušnemu sklepu, zavoj dobre stvari pustite to poskušnjo za zdaj, da vgodnisi čas (plenitudo temporis) temu početju prinese vgodniši vspeli. (Pim. iudi o tem A. J. Murko's Spracblehre, Vorr. S. XII — XV.) Ncpristranski slovenski jezikoslovci pa bodo vsi zmožnenni spisatelju omenjenih del hvaležno podali roke ter rekli soglasno: Med abecedami volimo mi tisto, ktera nam najbolje služi t. j. mi ostanemo pri stari abecedi (Bohoričevi)!