Štev. 1. 3« julija 1932. Knjiga 12* Pnltntnn rtlafana v eotovînl ZIVDEN9E IN SVET ŽIVLJENJE Ш SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika ln ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnikar. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarla Fran Jezeršek. Vsi v Ljubljani, VSEBINA št. 1: Ignotus: Ivan Meštrovič. — Bertram Stower: Črni demant. — Tasmanija. — G. H. Schubert-A. D.: Godec v volčji jami. — Slike iz življenja in sveta. — Iv. Podržaj: Bedakova osveta (nadaljevanje). — V notranjosti Nove Gvineje. — Najčistejše mesto na svetu. — Umetno mizarstvo pred 5000 leti. — Letalska ekspedicija na Mount Everest. — Dve rimska cesarja na otoku Capri. — Človek in dom. — šah. — Japonska v sliki in besedi (nadaljevanje). — Znamke pripovedujejo*, — Tri minute potovanja. — Ameriško štivo. — Humor. Ameriško štivo Avtor teh vrstih (Ray Long) je bil dolga leta urednik vodilne ameriške revije, pozneje pa si je ustvaril lastno založbo. Splošna gospodarska stiska je občutno zadela tudi knjižni in časopisni trg v Ameriki. V zadnjih dveh letij) je bilo za knjige in revije mnogo manj odjemalcev kot prej. Kakor pa nikjer ni pravila brez izjeme, tako tudi v tej krizi niso bili prizadeti vsi avtorji in lastniki. Knjige, ki so zaslovele zaradi kateregakoli vzroka, so se prodajale seveda prav tako lahko ali še lažje kot slič-ne izdaje v prejšnjih letih. Iz tega se da sklepati, da kupci danes vse bolj izbirajo blago kot nekoč. Razen tega je treba upoštevati, da ljudje nimajo več toliko denarja za zabave, in si prosti čas preganjajo s šti-vom. Zadnji roman angleškega pisatelja Johna Galsworthya — ki je v ostalem tudi med drugimi narodi vzbudil mnogo zanimanja — je »šel« v Ameriki prav dobro. Romani za zaljubljena dekleta propadajo na vsej črti. Slična usoda grozi tudi romanom o tako zvanih gangster jih (roparjih vseh kategorij), v katerih natopajo junaki s puškami in strojnicami in se, kaj pa, režijo smrti v obraz. Zaljubljena dekleta in zločince je bilo lahko oblikovati v melodramatični obliki; posledica je bila, da je izdelkov te vrste kar deževalo in je bil knjižni trg kmalu prenapolnjen ž njimi. Kakor se vse zdi, se okus čitajočega občinstva trenutno usmerja v duhovno stran, medtem ko postaja čutno življenje nekako manj pomembno. Okus je razen tega tudi mnogo širši v predočbah. Odtod izvira, da se ljudje ne zanimajo več tako za probleme, doživljaje ali značaje dveh ljudi, tem- več mnogo bolj za prerez skozi življenje današnje dobe. Ameriški čitatelji se dalje več ne posvečajo tako zelo »senzacionalnim vprašanjem«, nasilstvom in raznim spolnim problemom — razen če se obravnavajo v zmernih mejah in dostojno — temveč mnogo bolj opazovanjem o življenju sodobnega človeštva ali študijam, ki imajo zgodovinske ali življenjepisne temelje. Z drugimi besedami: Moderni čitatelj v Ameriki se zavzema za to, kaj misli drug človek (torej avtor) o drugih ljudeh. Seveda se ne sme zamolčati, da so tako zvane »mystery stories« (skrivnostne zgodbe) — ki so v Ameriki in Angliji sploh zelo priljubljene — še vedno zelo v obtoku, posebno če so napisane skrbno in z nekaj duha. Humor v literaturi je še bolj priljubljen. štivo o potovanjih in doživljajih na poti se prodaja kot prej, toda biti mora res dobro. Letos se lahko o vsej ameriški literaturi trdi samo najboljše. Morda je deloma tudi ta pojav samo posledica one zahteve, da hoče človek za primerno odškodnino dobro blago, torej predvsem kakovost! Velika imena so za ameriškega založnika — iz gospodarskih vidikov — kajpa še vedno privlačna, toda res pa je tudi, dà se lahko uveljavijo »popolnoma neznani« avtorji. Kdor spravi v svoj rokopis originalne in nove misli, lahko računa z enakimi uspehi kot avtor svetovnega slovesa. Sicer pa je to v redu, ker končno je bil tudi današnji svetovno znani avtor pred leti skromen začetnik. Zato ceni ameriški založnik — danes (Nadaljevanje na predzadnji Stran i). r-7 ZIYDEWE IN SVET Vnw. i. V LJUBLJANI, 3. JUIJJA 1932. KNJIGA 12. IVAN MEŠTROVIČ: Kontem.placi.ja (marmor) (Foto S. ProdanovicS, Zagreb) Ignotus Ivan Meštrovic svoji izborni, a žal še nekon-čani študiji o Michelangelu1), je njegov kongenialni častilec _ Ivan MeštroVič zapisal nekoliko globokih misli o tajni umetnostnega stvarjanja. Tu razpravlja o tako zvanih »drugih očeh«, ki so za umetnika mnogo važnejše in imajo večjo vlogo kakor vidne oči, in sicer v ne-gmotnem stvarjanju in v gmotnem ostvarjanju ali realiziranju zasnovane umetnine. Nastanek umetnine deli Meštrovic v tri stopnje, ki se nekako ujemajo z nastankom človeškega bitja; najprej je umetnina v nejasnem stanju, v kali, nato stopi v idejo, kar spominja spočetja, naposled pa se realizira, kar bi mogli primerjati rojstvu. »Druge oči«, ki bi jih lahko imenovali tudi duševne in katerih gledanju pravimo imaginacija, so morda, sklepa Meštrovic, onkraj naše zavesti, v skrivnostnih zaostankih naših prejšnjih življenj, v dedščini, ki so nam jo zapustili v krvi pradedi. »Ne naše znanje, niti izkustvo in fantazija niso naše osebne pridobitve, ki bi jih nabrali v omejenem času svojega življenja, marveč so podedovane. To dedovanje bi lahko imenovali tudi nezavestno spominjanje: v spomin se nam vrača to, kar smo že znali in v čuvstvovanje ono, kar smo že čutili.« Ta duhovita podmena o skrivnosti umetniške nadarjenosti in stvarjalne izvirnosti ali genialnosti ne potrjuje samo stare Ciceronove misli, da umetnik tudi v senci .razločuje barve, da ima torej posebno organiziran vid, ki opaža odtenke, marveč tudi tolmači izkustvo, da imajo nekateri ljudje izredne duševne sposobnosti, ki jih nagibljejo k svojstvenemu oblikovanju na tem ali onem umetnostnem področju. Teh sposobnosti si zares ni mogoče pridobiti; nekega nezavestnega znanja, ki je zvezano ž njimi, se ne moreš nikdar naučiti. Pri mnogih genialnih stvariteljih — med glasbeniki zlasti pri Mozartu in Beethove-nu — so se začele pojavljati že v zgodnjih otroških letih; tu potemtakem ni mogoče govoriti o pridobljenem, v in-telektu (razumu) zavestno pričujočem znanju. Čeprav se v sodobni biologiji še vedno ni končno odločil prav v naših i) Glej »Nova Evropa«, 1926 (XIV., etr. 243). IVAN MEŠTROVIC dneh pereči spor med pristaši Darwino-ve in Lamarckove teorije o dedovanju pridobljenih sposobnosti, se vendar splošno priznava, da se v teku rodov nekatere sposobnosti, morda pod vplivom ugodnih križanj, zbirajo in izpopolnjujejo, tako da prihaja do poedincev, ki dosežejo v kateri prevladujoči sposobnosti višek. Spori o tem, kaj je genij, se še vedno nadaljujejo; kakor povsod, kjer gre za poglede na dno življenja, v skrivnostne megline vzroka in svrhe pojavov, se tudi tu razločujejo pogledi po različnih stopnjah ostrine in duševne prodirnosti in po idejnem odnosu raziskovalcev do tega vprašanja, odnosno do celega kompleksa ž njim zvezanih vprašanj. Ivan Meštrovic, ki je eden največjih umetnikov sedanjosti, pa nam nudi s svojim življenjem in delom prepričevalen dokaz, da se stvarjalna sposobnost pojavlja po neki skrivnostni nujnosti, ki jo človek prinese s seboj na svet in ki je tajna njegove genetične strukture, ali poljudno rečeno, njegove krvi. Dalmatinski pastir, ki se je razvil v velikega umetnika, — to je vnanja shema njegovega življenja; priključimo ji si- (Foto S. Prodano vM, Zagret) IVAN MEŠTROVIC: Daljni zvoki (marmor) cer neznatni, a ne brezpomembni vpliv provinci severne Dalmacije in da ni tu slučajnosti, ki mu je pripomogla, da izhiral, dalje osebno energijo, ki ga л« njegov talent ni ostal neopazen v gluhi vodila na prvi poti k uspehom in skozi težko borbo za obstoj sredi tujega mesta in še nekatere odlike in momente, ki so izoblikovali njegovo osebnost in mu pripomogli kvišku. A če stojimo pred Meštrovičevim delom, zlasti na razstavi, ki je zbrala njegove v zadnjih letih nastale umetnine, in če se zamislimo v poslednje tajne duše, iz kateVe so izšle umetnine in se iz prvotnih idejnih oblik harmonično in popolno rnaterializirale v marmorju, mavcu ali lesu, — tedaj si moramo reči: Koliko rodov je polagalo nevede, v globinah podzavesti,' v skrajnih nitih te biološke verige, na čije vrhuncu stoji Ivan Meštrovič, svoja izkustva, svoje znanje, svoje emocije ? Koliko kolektivnega duha, ki se prej ni mogel izraziti v svoji celotni prikazni in ki se nabira iz rasnih posebnosti in oplaja po vplivih zemlje, podnebja in po vseh ostalih silah, ki režejo svoje brazde v narodno dušo in se pretakajo nekje v globinah kakor podtalne vode na Krasu, koliko tega duha se je vtele-silo v Ivanu Meštroviču in prešlo odtod v njegova dela? Ne verujemo več, da bi bil umetnik slučajnostna tvorba in zgolj osebna zadeva, šele tedaj, če bi kdo odkril vse tajne življenja in dokazal, da v niem ni nič drugega kot nesmiselno prelivanje materije in izpreminjanje oblik po matematični možnosti neštevil-nih kombinacij, bi morali zavreči vero v to, da je umetnostna nadarjenost viden izraz sil, ki so se dolgo zbirale in seštevale, preden so ustvarile neki višji izraz spiritualne narave. In priznavajoč v Meštroviču umetnika, ki ima vidne odUke svoje rase in pečat svoje zemlje, umetnika, čigar »druge oči« odkrivajo in čigar roke oblikujejo pod njihovim vodstvom v kolektivni podzavesti naroda zakopane privide in sanje vsečloveške vrednosti, spoznamo, da je težko pisati o Meštrovičevi umetnosti. Valeur te umetnosti je tolik, da zahteva podrobnega proučevanja in poleg kongenialne intuicije, poleg trpne sonadarjenosti in duševne sozvočnosti z Meštrovicem, tudi še vsega, a nikdar popolnega strokovnega znanja. Meštrovič je v zgoraj omenjenem spisu izpovedal, da se komaj usoja pisati o Michelangelu; ali naj mi pristopimo k Meštro-vičevemu delu brez bojazni, da bi utegnili pred veličino teb materijaliziranih idej stvarjajočega genija blebetati nekaj, kar bo še v tistem trenutku postalo banalno, nezanimivo in prazno? Evo samo nekoliko podatkov, vtiskov in beležk. Ivan Meštrovič se je rodil 15. avgusta 1883 v kraju Vrpolje v Slavoniji, vendar ni Slavonec po rodu. Njegova prava domačija so O ta vice pri Drnišu v severni Dalmaciji. V tem kraškem svetu so stoletja živeli njegovi predniki, podrejeni istim naravnim zakonom in gospodarskemu redu, ki so jim odmerjali boren kruh. Življenje v tej pokrajini, katere revna tla in njih produkti zavise od vročega poletnega sonca in od ledenih zimskih vetrov, ne kaže niti v teku stoletij bistvenih izprememb. Rastline, živali in ljudje tvorijo tesno zlito simbiozo. Za pridelovanje rastlinske hrane je treba veliko več napora, kakor n. pr. na rodovitnih ravneh Slavonije, zato je odnos človeka do rastline in še bolj do živali mnogo intimnejši nego drugod, kar mora skozi stoletja ustvariti v karakterju ljudi svojstvene nravne odlike. Tâka zemlja zahteva od človeka mnogo potrpežljivosti in nič manj odločnosti; zares, severna Dalmacija nima prav nič one naravne mehkobe, ki spodaj na jugu ljudi razvadi in pomeh-kuži. Zato je za njeno prebivalstvo značilna ubožnost in skromnost, ki pa ni enaka revščini mestnega proletariata, tega modernega nomadskega življa. Se-vernodalmatinskim seljakom sta zemlja in podnebje vtisnila mrki pečat prikritega ponosa in neko trdoto, ki pod njo utriplje plemenito srce. V njih je star, v vekovitih borbah s prirodo in s sovražniki preizkušen heroizem. Vsi poudarjajo njihovo ljubezen do rojstne zemlje. Dalmatinski kmet se sila težko prilagodi drugačni zemlji in drugemu podnebju. Od Dalmacije preko v. Bosno in Hercegovino in odtod preko Črne gore tja v Srbijo se razprostira domovina tako zvanega dinarskega človeka. Tu se je narodni jezik izoblikoval do one lepote, ki je hercegovskemu narečju priborila značaj srbohrvaškega kniiževne-ga jezika; tu, zlasti v severni Dalmaciji, so verjetno nastale mnoge klasične narodne pesmi. Ivan Meštrovič je v svoji osebi in v svojem delu upodobil visoke rasne odlike tega sveta z njegovo živo, od zapadne, odnosno vzhodne civilizacije le rahlo izpremenjeno etnično skupnostjo hrvaškega in srbskega življa. Da se je Ivan Meštrovič rodil v Slavoniji, je samo naključje: njegovi starši so šli čez poletje kot sezonski delavci v Slavonijo. Mati, ki je vse do poroda s trdim delom služila kruh za zimo, je tu povila sina Ivana. Ivan je bil do 15. leta pastir. Pasel je ovce in pri tem IVAN MEŠTROVIC: Psiha (marmor) (Foto S. Prodanorid, Zagreb) izrezoval z nožem iz lesa razne like. T® obiskoval šole; citati ga je naučil oče. V svetopisemski preprostosti tega pastirskega življenja so bili zanj poseben dogodek nedeljski in prazniški dnevi, ko so stari guslarji peli narodne pesmi, M jih je Ivan lahko tudi čital v Vukovi zbirki Naučil se je okrog 60 takih pesmi in še letos, pred Goethejevim jubilejem, je presenetil naš znanstveni svet z doslej neznano varianto »Hasanagini-ce«, ki jo je pel za mladih let.2) Narodne pesmi in Sveto pismo sta bila za mladega Meštroviča knjigi, ki sta globoko vplivali na vso njegovo duševnost; iz likov, M so se mu zarodili pred »drugimi očmi« v letih, ko je na dalmatinskih pašnikih čital ti častitljivi stvaritvi iz dveh različnih svetov, je nastar la njegova najslavnejša plastika. Načelnik domače občine je postal pozoren ïia podobe mladega pastirja in je omogočil, da so ga poslali v uk. Najprej se je uril pri nekem kamnoseškem mojstru v Splitu in včasi delal v Rendice-vem ateljeju. Naposled mu je uspelo, da je prišel na Dunaj k profesorju Kônigu. Dunajska leta so bila za Meštroviča zelo trda — prava preizkušnja za njegovo telesno odpornost, voljo in duševno silo. Po daljšem stradanju je bil vendarle sprejet na akademijo, že prvo leto je razstavil v dunajski Secesiji in vzbudil pozornost. Njegov trdi boj za obstanek pa kar ni hotel popustiti, šele čez dve leti mu je dalmatinska vlada naklonila neznatno štipendijo. Na Dunaju pa se je Meštrovic razvil v pravega umetnika; tu je njegov značaj prebil toliko težkih preizkušenj, da se je uravnovesil, utrdil in pomagal izoblikovati celotno Meštro-vicevo osebnost. Mladi umetnik je mnogo čital in se zlasti zanimal za verske in miselne probleme človeštva. Z Dunaja je Meštrovič krenil v Pariz, kjer je ostal dve leti. V Louvru je imel obsežen umetnostno - zgodovinski pregled, v velikem kiparju Rodinu, s katerim se je osebno stikal, pa vzornika in vzpodbujevalca. L. 1910. je priredil v dunajski Secesiji kolektivno razstavo, 1. 1911. pa je v Zagrebu razstavil tak» zvane Vidovdanske fragmente z značilnim geslom: »Nejunačkom vremenu u prkos«. L. 1911. je razstavil skupno z drugimi jugoslovenskimi umetniki v paviljonu kraljevine Srbije v Rimu. Tu so njegova dela vzbudila izredno zanima- 2), Glej »Nova Evropa«, marec 1932, (Goethejeva Številka). nje; o Meštroviču so jeli pisati tudi svetovni listi, njegovo ime je prvič prodrlo daleč na zapad. Med svetovno vojno je Meštrovič živel v inozemstvu in kot član Jugoslovenskega odbora vneto podpiral inozemsko akcijo za osvobojenje in zedi-njenje Jugoslovenov. V letih 1915 do 1918 je priredil na Angleškem kar osem svojih razstav; neko londonsko razstavo, ki je imela reprezentativen značaj, je otvoril sam lord Robert Cecil. Postal je znan v vsem anglosaškem svetu; o njem so pisale vodilne umetnostne revije. Po vojni je 1. 1921. razstavil zopet v Zagrebu. Razstava, ki je bila otvor-jena letos v maju in juniju v zagrebškem Umetnostnem paviljonu, je vzbudila nenavadno zanimanje: občinstvo je videlo v nji prvovrsten umetnostni dogodek. Največje Meštrovičevo povojno delo je Račičev mavzolej v Cavtatu. Dalje je izdelal Strossmayerjev spomenik v Zagrebu, spomenika Maruliču in Grguru Ninskemu v Splitu, spomenik zmage in spomenik hvaležnosti Franciji v Beogradu i. dr. L. 1926. je priredil z velikim uspehom razstavo v Ameriki in je ondi dobil naročila za spomenike, še pred dvema letoma je njegova plastika na jugoslovenski razstavi v Londonu vzbujala največjo pozornost: kritiki so pisali, da je Meštrovšceva umetnost največji jugoslovenski kulturni prispevek človeštvu. V tem se sodba ujema s stališčem e,šteta Branka Lazareviča, ki šteje Meštrovičevo delo med tri najvišje jugo-Blovenske vrednote. Prva stopnja Meštrovičevega razvoja je nosila nujno obeležje umetnikovega boja za samostojni izraz. To je doba, v kateri je na mladega Dalmatinca vplival Dunaj s svojim secesionizmom. Drugo stopnjo označujejo njegova dela za kosovski hram, mogočno poveličevanje kosovske bitke in največji izraz vidovdanske ideje — ideje jugoslovenskega edinstva in svobode. Monumental-na plastika je spregovorila z večnim jezikom kamenite umetnosti o tem, kar je srbski narod stoletja gledal v svojih sanjah o svobodi. Meštrovičevi liki iz narodnih pesmi so izražali po svojih oblikah, ki niso razodevale antičnega miru Praksitelovih ali Fidijevih plastik, krčevit napor cele rase, da se prebije kvišku in da izpolni svoj sen o človeštvu. Ta umetnost je zrasla iz kolektivnega narodovega čuta; nosila je viden pečat heroizma in narodnega mita. Meštrovič je črpal iz narodne pesmi, kakor IVAN MEŠTROVIČ: Mati In dete (risba) (Foto S. Prodanovié, Zagreb) so helenski kiparji zajemali snov iz Homerja. Če uvažujemo, da so naši prejšnji kiparji ustvarjali po tujih vzorcih in se niso nikdar zavedli svoje intimne vezi z narodom in z njegovo usodo v človeštvu, se ne smemo čuditi, če Me-štrovičeva kamenita epika ni našla zadostnega razumevanja. Kosovski hram pač, ker ni bil izdelan po zapadnjaških vzorcih, je še dolgo po nastanku Jugoslavije tičal v zabojih in čakal, da pride iz kleti na dostojno mesto. Nacionalna mistika, ki označuje smer Meštrovi-čeve umetnosti v drugi razvojni fazi, pa je pozneje prešla v višje in bblj svet-ske oblike. Luč narodnih pesmi ni zanj nikdar ugasnila; prav tako ga na umetnostni poti nenehoma snremljajo prva religiozna doživetja in tvorijo vir, ki iz njega črpa obilo navdihnjenja, idej in snovi. Verski kipi zavzemajo v celotni Meštrovičevi plastiki že številčno prav pomembno mesto. Tudi na najnovejši razstavi si videl lepo vrsto kipov, ki govore o Meštrovičevem globokem religioznem doživljanju — religioznem v nedogmatičnem smislu. Nad mestecem Cavtatom v južni Dalmaciji, pičlo uro parniške vožnje od Dubrovnika, se dviga glavičast grič s pokopališčem. Na tem mestu je bila za časa starih Grkov trdnjava. V idiličnem zatišju Cavtata, med oljkami, smokva-mi, pinijami in cipresami, srečuješ na vsakem koraku preteklost; stari nagrobniki rabijo za tlakovanje dvorišč. Ko se povzpneš na ta grič, ne veš, kaj te je bolj prevzelo: slikovit razgled po vsej dubrovniški rivijeri in pogled na »debelo more« na zahodni strani, ali pa mavzolej, ki ga je tu zgradil Ivan Me-štrovič bogati cavtatski rodbini Rači-cev. Mavzolej v Cavtatu je po arhitektonskih formah m po svoji notranjosti najmogočnejši izraz Meštroviceve umetnostne mistike. V zvon, ki v tem mavzoleju časti mrtve, je dal vliti besede, ki izražajo jedro njegove vere: »S a-znaj tajnu ljubavi, rešičeš tajnu smrti, iverovačeš da je život večan.« Vsa cerkev je polna simbolne lepote smrti, vse govori, da je z ljubeznijo prežeta smrt lepa, in da ni groze v tajnah groba, ker je življenje večno. Meštrovicevi kipi in reliefi v tem templju smrti izrazito kažejo spiritual-nost, ki je antična umetnost ni poznala: bližja je staremu Egiptu nego Hela-di, a duhovno najsorodnejša krščanski srednjeveški umetnosti. Kakor rane te zaskele lise oksidacijskega procesa, ki se je ponekod že zagrizel v Meštroviceve stvaritve, ki iz njih diha z lučjo ljubezni in vere osvetljeno veličastje smrti. Mavzoleja pa vzlic temu ne zapuščaš pomirjen in spravljen s smrtjo in življenjem: Meštrovic je izrazito tragičen človek; v njem se borita brez upa na zmago kristjan in pogan; v duši, nekje v podzavesti, mu najbrž večno zveni oni verz narodne pesmi, ki govori o bogu, o velikem krvniku. Temu bogu, ki je tajno smrti združil s skrivnostjo ljubezni, je posvečen Račicev mavzolej. ★ Meštrovičeva zagrebška razstava v maju in juniju je bila v primeri s plastiko iz drugega razdobja njegovega umetnostnega razvoja obsinjena z novo, mirnejšo, blagodejnejšo lučjo; iz pretežnega dela novih kipov in s številnih risb je dihala neka mirnejša harmonija. Spiritualna lepota njegovih mističnih vizij se je kazala samo v nekaterih likih, kakor je n. pr. sv. Frančišek Asiški. Ostali verski kipi so po večini monumen-talno stilizirani ali pa se gibljejo v mir- nejših realističnih formah, ki so bližje Fidiji, Michelangelu in Rodinu, kakor likom iz cavtatskega mavzoleja. Posebno zanimive so ženske podobe, ki jih ne označujejo več v toliki meri izrazi trpljenja in borbe: nekak mir veje iz njih, neka lirična toplota in voljna vdanost usodi, ki ji sledi končno pomirjenje. Zato je ta razstava morda pomenila višek v dosedanji Meštrovicevi umetnostni tvorbi in nam pokazala umetnika kot misleca — etika. Zdelo se nam je, da neki veter polagoma razgania oblake misticizma; skozi vedre plasti prodira svit mladega helenskega jutra. V Meštrovicevi umetniški duši so se dokončno izoblikovala velika etična spoznanja, več-no-človeško je premagalo privide in fantome, kosovski hram je obsinilo svobodno sonce, nad templjem smrti se je zjasnilo tostranstvo. Iz Meštrovica zdaj govori srd, etika in obenem že miloba zrelega človeškega spoznanja. (Glej tudi mojstrovo sliko na ovitku: »PRED KOPANJEM« — Foto S. Prodano-vič, Zagreb) E. Berlei: POLETNI DAN Bertram Stower: Črni demant PO DOLGEM BIVANJU MED KAFRI V JUŽNI AFRIKI SE JE RAZISKOVALEC H. SUMMERS NEDAVNO VRNIL NA ANGLEŠKO. PO MNOGIH RAZBURLJIVIH PRIPETLJAJIH IN PERIPETLJAH SE MU JE POSREČILO, DA SI JE PRIDOBIL KRASEN ČRN DEMANT. TA ČRNI DEMANT, NA KATEREGA JE PONOSEN, RAZKAZUJE SVOJIM LONDONSKIM GOSTOM, TEDAJ PA NENADOMA --- E Lane-u. Častno mesto na desnici gospe Sullivanove je zavzemal Henry Summers, ki se je bil nekaj dni prej vrnil v Anglijo. Нк^УШ! ИР liV < L ш'il ijF i Ц тж м ШШШш VI i ^јгЦ ^ЈИ »Tako, prodrli ste v najbolj oddaljene globine v Afriki,« mu je ljubeznivo rekla gospa Sullivanova in pri« tem ljubko lupila breskev. »Kako mora biti pač zanimivo, da se človek spusti v te odročne krajine, kamor še ni pronikla omika. Kadar mislim na notranjost Afrike, si jo vselej predstavljamo kot veličastno skrinjico, polno dragih kamenov.« »Kaj sem hotel reči, dragi Summers«, je posegel vmes sir Henry, čigar pozornost se je vzbudila ob zadnjih besedah njegove žene, »Hardy mi je vprav včeraj pravil, da ste prinesli s svojega poslednjega potovanja imeniten črn demant. Njegov sijaj in njegova velikost prekašata vse, kar smo videli do danes.« »Gola resnica,« je odgovoril raziskovalec, »ali bahati se ne bi smel z njim, kajti prav za prav je ukraden.« »Oho, gospod Summers!« je kliknila gospa Sullivanova in s prenevedanjem hlinila globoko ogorčenje. »Pa saj to je gnusno, kar ste tu storili!« »Čakajte, počakajte malo, da stvar pojasnim, prej ko me obsodite. Ako dovolite, vam obrazložim dogodke, kakor so se vršili. Potem boste sodili.« »O, prosim, gospod Summers, le hitro nam pripovedujte. To je silno mikavno, doživljaji s potovanja!« »No, stvar se je zgodila takole. V spremstvu treh kafrskih hlapcev sem se spustil precej daleč od stezâ, po katerih so hodili Stanley in njegovi nasledniki. Čez nekaj časa sem zadel ob neprehodno zapreko: velikansko gorstvo se je raztezalo pred menoj ... Toda čemu bi se ponavljal? Mnogi med vami, jelite, so bili na sestanku Geografskega društva, kjer sem čital poročilo o tej odpravi, in že vedô, po kakih okoliščinah sem odkril hodnik, ki se vleče skozi omenjeno pogorje, in kako sem pozneje naletel na nenavadno ljudstvo belih velikanov, ki ča-sté enookega malika, po imenu Ingoga. Edino oko tega balvana je imelo to posebnost, da ga je predstavljal velikanski črn demant, ki so ga Ingogovi svečeniki srečno obrusili (sicer precej grobo) na neki način, ki mi je nepoznan. Kakor sem bil že prej razložil, sem bil nekako postal ujetnik teh duhovnikov, ki so menili, da sem jim poslan kot spravna žrtev, ki naj se daruje na Ingogovem oltarju, in so namerjali, žrtvovati me svojemu bogu med tretjo luno. Prepričani, da jim poslej nikakor ne morem uteči, niso kazali niti najmanjše nezaupnosti proti meni in so mi celo izdali nekaj svojih skrivnosti. Tako sem med drugim zvedel, da v dobah, ko narod ne moli svojega božanstva, vzamejo ma-liku oko iz njegove kamenite jamice in ga polože v skledico tekočine, ki so jo sami sestavili, čemu to ? Tega nisem mogel nikdar zvedeti, zakaj v tej točki so se nespremenljivo upirali sleherni razlagi. Pa bodi si že kakor koli, ker se je malik častil samo enkrat na mesec, je bil demant po večini potopljen v to neznano snov, iz katere so ga v celoti vzeli ijajen zbor povabljencev je oni večer sedel za mizo pri gospodu Henryju Sullivanu v njegovem razkošnem stanovanju v Park samo dvanajstkrat na leto. Tri mesece sem torej ostal ujetnik med njimi in ob vsakem novem mesecu so žrtvovali bogu enega mojih kafrskih služabnikov. Neki dan sem slučajno zasledil v gorskem boku razpoko, po kateri se je prišlo do nekakega ozkega rova. Ta pa, kakor sem se v kratkem preveril, je držal v podzemski hodnik, po katerem sem bil prišel v to čudno deželo. * To je bila zame tako zaželena rešitev! Ali prej ko sem izvêdel načrt za pobeg, ki sem ga bil takoj zasnoval, sem moral to in ono potrebno reč ukreniti, drugače povedano: ne da bi bil vzbudil kak sum, je bilo treba preskrbeti živeža za po dolgih, neobljudenih planjavah, ki bi jih bil moral prehoditi. Vrnil sem se torej k duhovnikom, kakor da nič ni, ter si naslednje tri dni pritrgoval hrano, ki so mi jo nosili, in skrbno skrival zaloge, namenjene za popotnico. Čez tri dni se je storila trdna noč. Moji ječarji so bili nemarni in se jim ni niti ljubilo bedeti, da bi pazili name: tako sem ubežal. ~ Ako sem hotel v rov, o katerem sem vam pravkar pravil, sem morr1 mimo ka-menite Ingogove sohe. Pozabil sem vam povedati, da je čaša s tekočino, v kateri je ležalo njegovo dragoceno oko, stala v nekaki vdolbini pod njegovmi nogami. Ko sem dospel do ma-lika, mi je na mah šinilo v glavo: zakaj ne bi na begu odnesel demanta s seboj ? Takoj sem tipaje poiskal čašo, segel z roko v tajnostno tvarino, povlekel iz nje bogovo oko in kar se da naglo nadaljeval svojo pot skozi osrčje gorovja. Ko sem brez spotike prispel na izhod, sem bil po svojem mnenju že varen zasledovanja in sem pričel svobodneje dihati. Drugi večer pa sem bil pravkar zadremal v gozdu, kar me zviškoma prebudi pokanje v vejah. Odprl sem oči in v medli svetlobi zapada sem pri tej priči uzrl pred seboj velikansko postavo višjega žreca. Komaj je spoznal, da sem opazil njegovo bližino,' je šinil kot leopard, se zakadil proti meni in mi zagnal v glavo sekirico s kratkim toporiščem, s katero je bil oborožen. Po sreči sem se mogel ogniti udarcu, potegnil sem samokres in ga sprožil vanj prav od blizu. Zgrudil se je kakor grmada pred noge in, bogme, priznam vam, da se nisem prav nič kesal, toliko sem bil še ogorčen, ker je na sirov način vpričo mene zaklal moje tri nesrečne Kafre. S težavo se je oprl na komolec in me rotil, naj mu vrnem demant, ki sem mu ga bil vzel. Ko pa je videl, da ne maram o tem nič slišati, me je začel kleti. Roko si je dvignil na glavo, mi zagrozil in mi zaklical s strahotnim glasom, ki mi skoro še zdaj zveni po ušesih: — Če trdovratno zase pridrži! oko In-goga, našega boga, ki si ga svetoskrun-sko ukral, vedi, da ga ne boš ohranil: prej ko mine dvanajst mesecev, ti bo ugrabljeno in nikoli več ne boš mogel najti sleda po njem! Navzlic temu, vidite, se njegova napoved še ni uresničila: trinajst mesecev je poteklo poslej... in demant je še zdaj y mojem žepu.« »Ali res? Pri sebi ga imate? Oh, lepo prosim, pokažite nam ga!« je vzkliknila lady Sullivanova. »Ampak kako grozna zgodba !... Še sedaj trepetam, ako le pomislim nanjo... In vendar je zaslužil smrt ta ničvrednež, ki je ubijal uboge črnce brez obrambe.« Summers je pobrskal v notranjem žepu svojega smokinga, potegnil iz njega obo-dek iz oguljenega usnja, ki ga je odprl in ga ponudil svoji gostiteljici. Vzklik navdušenja se je izvil gospe Sullivanovi ob pogledu na veličastni dra- gulj, ki se je na svojî podlagi od belega žameta svetlikal v električni luči. »Kako prevzame človeka pogled na ta kamen, kadar pozna njegovo zgodovir <• je vzkliknila vnovič, medtem ko je raziskovalec potegnil demant iz toka ter ji ga dal v roke. »Tako mi je pri sreo, kakor da me gleda tisti strahoviti Ingogo.« (Dalje) Pogled na HOBART (v ozadju gora Wellington) je otok razmeroma velik, šteje vendar samo kakih 280.000 prebivalcev, večinoma poljedelcev in obrtnikov. Brez pretiravanja se lahko trdi, da je Tasmanija najlepša država avstralske konfederacije, hkrati pa tudi najbogatejša, ker ima velike vodne sile za proizvajanje cenene električne energije in bajne, žal še neizkoriščene prirodne zaklade. Doslej se pridobivajo v večji meri le premog, cink, srebro, zlato, posebno pa baker, ki je tod izredno čist. Tasmanijske pokrajine so virgilsko lepe. Zemlja rodi obilico vsakovrstnih sadežev. Z marmelado in sadnimi kon-servami zalaga celo angleška tržišča. Večji del otoka še ni raziskan, ker škotski kolonisti nimajo potrebe prido- Tasmanija Tasmanija blizu Avstralije je res rajski otok za tistega, ki ume gledati prirodne krasote. _ Od novembra do februarja vlada tamkaj poletje in dežela kar mrgoli gostov, ki skušajo vsaj za kratek čas uiti tropskemu avstralskemu podnebju. Od avstralskega pristanišča Melbour-nea je oddaljena Tasmanija nekako 250 morskih milj. Otok je bil odkrit pred Avstralijo. Prvi je pristal na njem avstralski morjeplovec Tasman 1642, Avstralijo pa je odkril šele slavni kapitan Cook 1772. Tasmanija je dokaj gorata zemlja in spada po razčlenjenosti tal med najizrazitejše kopnine južne poloble. Sko-i bi jo lahko primerjali s Švico. Dasi bivati si še več zemlje, ker jim že ta, kar je imajo, obilno rodi vsega, česar potrebujejo. Na obalah žive številne družine morskih psov in pingvinov, na širokem morju pa kitov in somov, kar je najočit-nejše znamenje, da ni človeka v bližini. Gozdovi so tako bogati vsakovrstne divjačine, da ni lov prav nobena umetnost. Posebna zanimivost tasmanskih gozdov so pa kenguruji. Na otoku je sicer nekaj železnic, toda ' neprimerno bolje skrbe za zveze številne avtomobilske proge, ki vodijo prav do vsakega lepše- G. H. Schubert Godec v volčji jami Ob 20 letnici' Aškerčeve smrti sem se spomnil, da sem nekoč čital v nemščini zgodbo, ki močno spominja »Godčeve balade«. Našel sem jo vnovič v zborniku Je-linek-Pollak-Streinz Lesebuch fiir Gymna-sien I, Wien 1920. Motiv je bržkone iz ljudskega izročila. Aškerčeva verzija se mi vidi verjetnejša od Schubertove. Evo besedila. Nekdaj se je vračal domov godec s cerkvenega godu, na katerem je ljudem s virai pozno v noč. Možiček pa že tako in tako ni rad hodil po ravnem potu ter je zato v gostem gozdu, skozi katerega je moral, tako daleč zabredel na stran, da je naposled padel v jamo, ki jo je lovec izkopal zaradi volkov, škripač se je že tako dovolj prestrašil, ko je meni nič tebi nič frčal z ravne zemlje v globino, še huje pa ga je prevzelo, ko je priletel na nekaj živega, ki je besno poskakovalo, in ker je opazil, da je to volk, ki ga gleda z žarečimi očmi. Mož ni imel drugega v roki ko svoje gosli in v bojazni prične pred odprtim volčjim žrelom svirati vse svoje napeve, ki pa se tokrat niti njemu samemu niso zdeli kdo ve kaj poskočni. Volku pa se je morala ta glasba zdeti prav posebno lepa in ganljiva, zakaj neumna zver je začela glasno tuliti, kakor se to pač dogaja tudi pri naših muzikalnih psih, kadar slišijo zvenk in brenk. Drugi volčje zunaj v hosti, ki so čuli svojega tovariša v jami, so mu pritegnili. Zavijali so včasi že jako blizu in cigalec, ki bi ga bil komaj en volk sit, kaj šele dva, se je moral vsak trenuteK bati, da pride v jamo še drugi, mogoče celo tretji in četrti gost k njegovemu bornemu mescu. Naš kapelnik v pustinji se je med tem venomer oziral kvišku, češ ali se ne bo že zdanilo, kajti goslanje se mu svoj živi dan ni toliko zavleklo in se mu zagrenilo kakor tu pred volkom. In rajši bi bil celih dvajset let vse delavnike drva sekal. A predem je napočilo jutrô, sta mu že počili dve struni na goslih. Ko se je storil dan, se je pretr- ga kotička ob obali ali ne pregloboko v notranjost dežele. Lepa in zanimiva so tudi tasmanska mesta. Hobart, mirno mestece ob krasnem morskem zalivu, Launceston ob izlivu reke Tamar in industrijsko ter poljedelsko mesto Burnie so glavni kraji dežele. Vzhodna obala je manj obljudena, a bi vsekako zaslužila večjega dotoka priseljencev, ker ima človek tu bolj kakor kjerkoli drugod na svetu iluzijo večne pomladi. To silno zelenje prazne zemlje, ki čaka sredi oceana, ostane neizbrisno v spominu. gala še tretja. Sedaj je godec igral na četrti in zadnji. Da mu je resknila še ta, mu volk, še bolj sestradan po dolgotrajnem tuljenju, pač ne bi bil dal časa za navijanje novih strun, ampak bi ga bil požrl. Tedaj je na srečo prišel stari Jošt, lovec, ki je volka že od daleč slišal, v bližini pa tudi godca začul. še o pravem času je potegnil kapelnika izpred lačnega volka in potlej tega ustrelil. Goslar je potihem odrinil svojo pot in sklenil, da bo poslej rajši hodil za dne in naravnost domov. Goslanja po krčmah pa se je bil silno naveličal. Svojim tovarišem je rekel, da si bo posihdob svoj vsakdanji kruh služil s šivanko (bil je namreč krojač). Ako bi pa še kedaj hotel kaj na strune zasvirati, bi storil to prej v cerkvi ko pa v gostilnici: saj odondot je ravnejša in varnejša pot proti domu. A. D. A. WETTER: Starka (lesorez) lîllîîMlîliî Џ i ih'j! Zgoraj (levo) :ftedsednik francoske republik» Aibe rt Lebrun pred fotograf^ kamero. (V sredi) : Franco« slikar Gustave Dore, čigaJ stoletnico rojstva praznujej« Parizu z razstavo njegovimi. — (Desno): Pariški profeW Confida pri pouku moderniH jezikov s svojo novo metod modelov. Spodaj (levo) : Prizor s sedanje lau-sannske konference. — (Desno) ; Obiranje češenj. Y notranjosti Nove Gvineje elikanski otok, ki nosi ime Nova Gvineja, je največja kop-nina v Južnem morju, hkrati _ pa tudi najmanj poznan svet, čeprav je razmeroma blizu Avstralije. Pred vojno je bil otok vsaj teoretično razdeljen na tri dele; severovzhod je bil holandski, jug angleški, širok pas severnega dela je pa pripadal Nemčiji. Ta del je zdaj pod avstralskim mandatom. V resnici pa sega vpliv oblastev le plitvo v notranjost otoka, ki je še povsem prvobiten svet in le malo raziskan. Zla- delo, ki je bilo doslej storjeno na kateremkoli otoku Južnega morja. Četa, ki je mahnila v notranjost dežele, se je imenovala »patrulja severovzhoda«. Poveljevala sta ji belca M. Charles in H. Karius, ki sta jima bila dodeljena še neki pravnik in pa vojaški častnik Champion. Naloga odprave je bila prodreti vzdolž reke Fly do izvira, prekoračiti osrednji gorski masiv in se vrniti ob reki Sepik. Prva reka se izliva v morje v Papuazijskem zalivu, njena smer je sko- Groteskne krinke Papuancev, sestavljene iz ptičjega perja in živalskih zob sti velja to za holandski kos, medtem pa so se Angleži in Nemci vsaj za zemljepisno proučitev svojega ozemlja dokaj bolj pobrigali in raziskali vsaj pasove ob rekah, kolikor moči visoko do izvira. Je pa otok posebno v sredini zelo gorat in zaradi tega težko pristopen. Nedavno je izšla nova knjiga o potovanju po Novi Gvineji. Avtor je Ivan F. Champion, ki je prinesel iz osrčja otoka pojno svežih zanimivosti. Potovanje je bilo organizirano pod vodstvom guvernerja angleške Nove Gvineje, ki sam smatra ta podvig za najtežavnejše in hkrati za najuspešnejše raziskovalno raj natanko od severa proti jugu, izvir pa ob vznožju nad 2000 m visokega Mont Blucherja, za katerim se pa dvigajo še druge, 3000 do 3600 metrov visoke gore. Vzhodno od tod se vzpenja skoraj nepristopno apneno gorstvo, na čigar severnem znožju je izvirek reke Sepik, ki se izliva v morje točno nasproti Admiralskih otokov. Na;jtrši oreh v tem gorovju je bila za cxdpravo tako zvana »apnena zapreka«, iizpod katere se je morala odprava po neekaj mesecih vrniti, ne da bi prišla na wrh. Šele naslednje leto (1927*) se je slednjič posrečilo bolje opremljjeni in z več nosači oskrbljeni odpravi po nečloveških naporih prekoračiti »apneno zapreko« v višini 2500 m. Vodil jih je to pot izkušeni poglavar vasi Bolivip: Tamsi-mara. Z grebena so med ,vodovjem, Id teče proti severu, zagledali prvo reko Takim in šele precej pozneje se jim je posrečilo prodreti tudi do reke Sepik. Od vsega početka je napredovala odprava po reki Fly, deloma s čolni, deloma s splavi, ki jih je bilo treba s>proti graditi. Po vodi je premerila približno tisoč kilometrov. Že iz te številke se vidi, da je Nova Gvineja dežela velikih razdalj. Samo treba je upoštevati pri tem, da teče Fly zelo vijugasto in premeri na tisoč km toka komaj 250 km zračne črte. Odprava skoraj na vsej poti ni imela posebnih sitnosti z domačim. Le enkrat ali dvakrat sta morala Champion in Karius ohraniti vso hladnokrvnost, da sta odvrnila Papuance od nepremišljenega krvavega napada in jim vlila nekaj potrebnega spoštovanja do članov odprave. Drusače pa so bili raziskovalci, brž ko so se domačini prepričali o njih miroljubnih namenih, deležni vsaj njihove gostoljubnosti, če že ne prijaznosti in prijateljstva, ki ga je težko zahtevati od teh ljudi. Sicer pa ni nikoli nikjer glavna briga studijske odprave, kako bo izhajala z domačini, marveč kako si bo sproti preskrbela potrebni živež. To se morda čudno zdi na prvi mah, ker gre za tro-pične kraje, z bujno vegetacijo in džunglami polnimi divjačine. Med vsem kar rodi Nova Gvineja, je kaj malo užitnega. Glavni sadeži so taro, sladki krompir, banane, sagu in pandanus, toda te ne rastejo povsod in zaradi tega je posebno težko prehranjevati nosače-doma-čine. Sicer je pa z nosači itak vedno težava. Ko si si jih enkrat s trudom nabral, ti o prvi priliki spet pobegnejo. Po. rekah je prodirala odprava še dokaj hitro. Težja je bila pot po džunglah, kjer so jo ovirala zlasti številna močvirja, še napornejše in počasnejše pa je bilo prodiranje v goratem terenu zaradi izredno razbitega in razjedenega skalovja od apnenca. Velike težave je delalo tudi vprašanje jezika, ker plemena, da-si žive skupaj, dostikrat govore tako različna narečja, da se niti med seboj ne morejo sporazumeti. Še najdlje prideš v teh krajih z znaki in mimiko. Papuanci na Novi Gvineji so v vsakem pogledu še zelo primitivni. Kultura teh antropofagov je še vsa kakor v ka- meniti dobi. O pridobivanju in uporabi kovin ne vedo ničesar. Redki železni in jekleni predmeti, ki se najdejo med njimi, veljajo za največje dragocenosti in služijo često kot menjalno sredstvo. Kakor mnoga stara, primitivna plemena imajo tudi Papuanci dobro razvit čut za umetnost. To se posebno opaža na njih ornamentih pa tudi v vseh njihovih verskih obredih, ki pa — mimogrede povedano — temelje na najstrašnejšem praznoverju. Imajo tudi nekatere glasbene instrumente, zlasti neke vrste dolgih flavt, ki so posvečene in igrajo v vseh verskih obredih veliko vlogo, ženske teh glasbil sploh ne smejo videti. Kar se tiče okrasja, je treba povedati, da ni v nikaki zvezi z obleko, iz preprostega vzroka, ker hodijo ti ljudje goli ali vsaj napol goli. Tem bogateje si pa tetovirajo kožo. V nos in ušesa si vtikajo rogove, zobe, kljune, ptičja peresa, kar vse ima neki skrivnostni pomen, številčno pa kaže, koliko ubojev in umorov ima že kateri na vesti. Višino papuanske umetnosti najbolje izpričujejo njih skulpture v kamnu in lesu. Priznati je treba, da v tem pogledu papuanska bivališča na Novi Gvineji niso brez neke estetične vrednosti. Povsod, kjer je le kaj prostora, so izrezljani ornamenti, večji del v lesu, dostikrat pa tudi v kamnu, velikih ploščah, ki obdajajo njihova domovja in svetišča. Najčistejše mesto na svetu Zdravstven list v Chicagu je priobčil članek o sorazmerni snagi po evropskih in ameriških mestih, ki si 1ih 1e na svolem potovanju ogledal dr. George Soper. Neka ameriška mesta no v tel točk' precel pred našimi, pri vsem tem pa 1ib mnoga evropska znatno prekašajo. Palmo nosi Mo-nakovo, kjer so tlak, trgi. ljudski vrtovi tako pometeni, da bi no njih zaman 'skal papirčka ali olupka. Mestoma so nastavljene košare za odpadke in tenkovestni Monakovci jih skrbno polnilo. Te smetiš-nice se pogosto izpraznijo. V New Yorku dvigajo avtomobili dokal prahu, ki ga veter na vse strani razpihava. Ob najmanjši sapici je. zrak poln prešine in papirnih koscev. Pljuča kakor oč! trpe zaradi tega. pa tudi obleka je venomer videti slabo očejena. Tako vsaj zaključuje Soper. ki je pnhva'" Pariz, češ da ne Stedi vode pri pranju cest. Odobrava tudi način, kako Nemci. Angleži, Avstrijci. Cehoslo-vaki zbirajo vsakov-stno nesnago, neizogibno po velikih mestih. Zložljiva sobica s kosi pohištva, ki so leta 3000 pr. (Kr. vladajoči Snefem, sestoji iz nekakšne zložljive sobe, v kateri je stala postelja, fotelj, skrinjica za lepotiičje in podglavnik. To je prvi primer, da se je našla te vrste oprema v celoti, Slične kose pohištva je našel tudi pokojni C. M. Firth v neki grobnici, izkopani pod obzidjem okrog zozerske piramide,' toda v taiko slabem stanju, da se skoraj ni več poznalo, kaj naj predstavljajo. Gndbniica Keopsove matere Je Mla odkrita marca 1926, raziskala pa jo je ameriška odprava v letih 1<>26"1927. Opremo je našla razloženo'. Večina ko~ jo našli v grobnici kraljice Heteferes po čepkih to trtodh. Ploskve, ki so morale biti posebno močne, so bile iz bakra. Prav tako so bili ogli zložljive sobice okrepljeni z okovami od masivnega bakra. Nekateri bakreni deli so se še rnašli spojeni z zlatom, ki pa je bil bolj za okras kakor za- vezavo, ker se v trdnosti z bakrom ne more primerjati. Zob časa pa je bakrene dele tako razdejal, da jih ni bita močii neposredno uporabiti za rekonstrukcij«), marveč je bilo treba od njih narediti ttočne posnetke, dočim se je zlato vse lahko porabilo. Rekonstrukcija te stane egipčanske kraljevske opreme je bila zelo delikat- Umetno mizarstvo pred $000 leti rheološki odpravi Boston Har- sov je bilo razloženih po alabastrovi kr- vard, ki se mudi v Egipta, se je sti, nekaj jih je pa ležalo zadaj. Leseni posrečilo točno rekonstruirati deli so seveda skoraj popolnoma izgi- _ leseno, z zlatom obloženo po- nili ali ostala je zlata armatura, s kate- liištvo, čigar ostanke je našla v grob- ro je bil les obložen in na podlagi te niči kraljice Heteferes, matere slavnega so se lahko rekonstruirali vsi manjka- faraona Keopsa, ki je dal zgraditi naj- joči deli. večjo piramido pri Gizeh. Pohištvo, ki V celoti je bla sestavljena oprema iz ga je podaril kraljici njen mož, okrog 25 kosov, ki so bili spojeni med seboj no delo. Zaito so najprvo naredili za polovico pomanjšan model zložljive sobice in na podlagi tega šele sobo v naravni velikosti. Najprvo so naredili podboje in vre-zali vanje nekdanje hieroglife, katerih vtiski so se verno ohranili v zlati oblogi. Sohe so spojili s prečkami točno na isti način kakor stari egiptski mojster in jih potlej okrepili z bakrenimi okovi. Zvezane dele so nato opremili z zlatimi obložki na tistih mestih, kjer so se ti ujemali z lesom. Obložki so iz tolčenih zlatih ploščic ali lističev različne debeline. Na ta način je nastalo ogrodje oklepajoče sobni prostor. Med podboji je bilo še deset stebričev in sicer po trije ob straneh, štirje pa zadaj. Ti stebriči so bili iz lesa, toda v vsej višini obloženi z zlatom v obliki valja, ki je bil na šivu zvarjen. Na vrhu so stebriči izoblikovani v nekakšne čebulice s čepi, s katerimi so pritrjene v prečkah, ki jim služijo vsi stebriči za oporo. Na ta način so se postopoma in strogo po starem osnutku sestavili in združili vsi deli opreme, ki je bila res mojstrsko delo umetnega mizarstva, ključavničarstva in pasarstva. Ko so grobnico odprli, se je najprvo posrečilo dešifrirati ime Sneferu, vrezano na neki plošči, ki je stala poleg krste. Kmalu so dognali, da je bila ta plošča del z zlatom in keramičnimi vložki okrašene skrinjice, ki je bila seveda ob odkritju grobnice že prazna in katere les je že ves sprhnel v peščico rjavega prahu. Toda tudi od skrinje se je ohranila kovinska oprema, po kateri so se dale točno povzeti vse velikosti. Na tleh so našli ostanke še nekaj drugih skrinjic, v katerih je bilo po vsej prilika perilo, kakor se je dalo presoditi po ostankih. Sodijo, da bi morala biti zložljiva soba postavljena v neki drugi grobnici, za prenos v Gizeh pa so jo razstavili in spravili zastore, s katerimi1 so bile zavešene stene, v skrinjico. Tudi ostanki te skrinjice so se toliko ohranili, da jo bodo lahko rekonstruirali. Poleg neštetih drugih predmetov, fei so jih že zbrali arheologi in ki naim govore o življenju starih Egipčanov, imamo zdaj tudi točni posnetek vsaa nekaterih kosov njihove hišne opreme. Samo glede lesa, iz katerega je bi1 a narejena, si učenjaki še niso edini. Sodeč po nekaterih zgodovinskih beležkah je utegnila biiti ta kraljevska sobica iz ce-drovine, ki jo je dal kralj Sneferu nekoč pripeljati celih štirideset ladij iz Sirije. Barvane ceste Na Angleškem grade zdaj vse nove betonske ceste v raznih barvah. Tako imajo tamkaj že oranžne, rdeče in zelene ceste. Namen barvanja je, da se zlasti avtomobili-stom olajša orientacija po zemljevidih, na katerih se tudi ceste zarišejo v odgovarjajočih barvah. Razen tega imajo barvne ceste veliko prednost, da se od njih izredno jasno odražajo vsi prometni znaki. Anglija ima zdaj že preko 250 km betonskih cest, med katerimi so nekatere stare že 15 let, pa še zdaj izvrstno služijo prometu pri malenkostnih vzdrževalnih stroških. »Prvi poskus« (Izrejanka K. Pierson Biëtor) Mount Everest Glede na izredno sposobnost in uspehe letalstva ni nič čudnega, če se govori, da namerava ta ali oni priti na vrh Everesta po zraku. Zadnji čas se' je prav resno pripravljal na tak polet znameniti švicarski alpinski letalec Mittelholzer. Ta drzni pilot je preletel že goro Demavend v Perziji, Kenio in Kilimandžaro v osrednji Afriki, pa bi se mu nemara posrečilo dvigniti se tudi na očaka vseh gora Everest. Športniki in znanstveniki so že napeto pričakovali njegovega podviga, ali Mittelholzer jim je v poslednjem trenutku pokvaril veselje. Polet, ki ga je pripravljal, je zdaj za nekaj časa odložil, češ da so preveliki stroški. Zdaj pa pišejo časopisi, da se pripravljajo na Mount Everest trije nemški letalci. Poleteti nameravajo najpr-vo do gorskega letovišča Darjeelinga v Si-kimu, odkoder se bodo ob ugodnem vre- ta polet ne bo znanstvenega značaja, marveč ima le namen pripraviti pot poznejšim letalskim ekspedicijam. Gre tedaj za nekak izvidniški polet, ki pa seveda vseeno meri na rekord prvega zavojevanja Everesta. Sicer nikjer ni bilo rečeno, da bodo delali nemški letalci fotografične snetke, ali da bodo celo filmali, toda to se raziume samo po sebi, ker se za sam zračni sprehod nad Himalajo pač ne žrtvujejo kar taiko skoraj trije milijoni dinarjev, kolikor Ibo veljala ekspedicija. Zlasti pa današnja Nemčija nima na razpolago tako globokiih fondov, da bi lahko zajemala iz njih za tiako negotovo slavo, zlasti ko je pjtrebmih toliko drugih koristnejših in vendar nič manj zanimivih ekspedicij. Nemški list »Flieger« piše, da sta Ruge in Fernstàdt tista letalca, ki se jiima je pred desetimi leti prvima posrečilo piristati na Letalska ekspedicija na Mount Everest ajvišja gora na svetu Mount Everest je doslej zavrnila še vse na-skakovalce. Angleži so že trikrat poskušali priti na vrh, a brez __uspeha. Zadnja odprava 1924 se je celo tragično končala, ker sta se na poslednjem odločilnem naskoku izgubila udeleženca Irvine in Malory. Po vsej priliki se jima je posrečilo priti kakih 8600 metrov visoko. Nekateri sodijo celo, da sta prišla prav na vrh, kar pa je prav malo verjetno. menu dvignili nad himalajskega velikana. Darjeeling, kamor se zatekajo čez poletje v Indiji naseljeni Angleži, je prav pripravna baza za odprave na Mount Everest in tudi vse tri angleške ekspedicije so odrinile od tod. Za letala so tu vedno pripravljene zaloge bencina in potrebne opreme. Nemški letalci bodo uporabljali enokril-nik z zaprto kabino, v kateri bodo najmodernejši kisikovi aparati, opremljeni s posebej v ta namen prirejenim višinskim motorjem. Kakor pravi prvi nemški pilot Ruge, Zugspitze (2690 m), tretji udeleženec odprave, Basser pa je 1914 prvi preletel progo Berlin-Carigrad s potniki. K temu bi bilo samo pripomniti, da je med Zugspitze in Everestom precej velika razlika in da je od Berlina do Darjeelinga precej dlje kot od Spreve do Bospora, da torej ti nemški argumenti še ne jamčijo za uspeh, dasi so se letala med tem res zelo izpopolnila. Vrh Everesta se dviga kakor znano 8841 metrov visoko nad morjem. Z letalom se bo treba dvigniti tedaj najmanj 9000 metrov visoko, kar je že čisto prosto v zraku prav težka naloga. V tem posebnem primeru pa je cela reč še dokaj težja, ker se bo moralo letalo takoj nad Darjeelingom dvigniti že razmeroma zelo visoko in potlej cele ure leteti nad povprečno 7000 metrov visokim predgorjem z velikanskimi ledniki, grebeni in vršaci, kjer je popolnoma nemogoče pristati. Ce je letalec visoko, res da tudi še s pokvarjenim motorjem lahko daleč leti, toda vseeno je treba upoštevati, da je Dar-jeeling v zračni črti oddaljen 200 km od Everesta in da je letalec, čim se dvigne z letališča, takoj sredi gora. Morda bodo nemški letalci, ki so nedvomno temeljito proučili svoj »vozni red«, skušali po zgledu angleških ekspedicij napraviti' ovinek preko Tibeta in od severa poleteti nad Everest. Ali če se jim kaj ponesreči, utegne priti v tem primeru do političnih zapletljajev, ker gospodar Tibeta Dalaj lama ni več voljan trpeti sličnih ekspedicij na svojem ozemlju. Sicer je pa prezgodaj govoriti o vseh teh kombinacijah, dokler Nemci sami ne raz-odenejo javnosti kaj več o svojem načrtu. Dva rimska cesarja na otoku Capri -— va znamenita dogodka beleži zgodovina po zmagoslavni vrnitvi rimskega cesarja Avgusta iz Egipta: Recitacijo pravkar dokončane ,____J Virgilove pesnitve »Georgica« v rasici A telle, ki je slovela tisti čas po evo-jem ljudskem teatru, pa cesarjev prvi obisk na otoku Capri. Legenda pripoveduje, da je za cesarjevega prihoda iznova ozelenela in pognala civetje stara posušena vinska trta, tolikšno je bilo navdušenje. Naj je že bilo tako aili drugače, res pa je, da je krasini otok napravil na cesarja tako globok vtisk, da je bili eden njegovih prvih državniških činov odcepitev Caprija od napolijake odvisnosti. Otok je postal privatna cesarska last. Napoli pa je dobil v zameno znatno večji otok Isohio. ГЧе v.e ee točno, kolikokrat je bival rimski cesar tukaj na oddihu, znano pa je, d>a je biil poelednjiiikrat na otoku leta 14 po Kr., kratek čas pred svojo smrtjo. Ob začetku svoje vlade je prišel ma, otok iskat moči za napore in skrbi, ki mu jih je nalagata oblast, in spet ee je vrnil tjakaj prec smrtjo, da b.i se posledtajič navži,l večne lepote tega d.ivnega kraja. Svetoniij, ki ie opisal poslednji cesarjev poset, pravi, da se je Avgust po izkrcanju na Capriiju dolgo raz-govarjal z ljudmi. Zanimal se je zlasti za igre mladeiniičev, ki so hod® takrat še v grški nošnjii, potlej j.e povabil svoje prijatelje na enega svojih gradov nad morjem in tamkaj, na višavi je prižgal na grobu svojega ljubljeneca Mazgabe mrtvaško luč in začel sllaviti v grškilh verzih svojega umrlega tovariša. In v tej zvezdnati noči, ko se je z morja im od skalnih čeri odbijal lesk na Maizga-bovem grobu prižganih plamenic, je etal poleg cesarja tudii on. Tiberij, častihlepni in molčeči Tiberij v spremstvu grškega astrologa Trasila, svojega prijatelja z otoka Roda, ki mu je ostali zvest do smrti. Nekaj dni pozneje je podedovali Tiberij cesarstvo. Biia je težka dediščina, zafcaij, če je bilo že Avgustpvo vladanje zamračeno zaradi uporov in spletk, je bilo Tiberijevo ' še v bolj zvrhani mèri. Častihlepnost njegove matere Livije, smrt sina edinca Druza in borba, ki jo je moral bojevati , zoper Gemianikovo vdovo Agripino na strah pred večnimi zarotami, sta ga slednjič pripravila do tega, da je preložil prestol iiz Rima na otok Capri. Rimljani mu tega nikoli niso oprostili. Nedvomno je bila premena prestolnice čin slabotnosti, ki pa se zdi vsakomur opravičljiv, kdor je do dna proučil mračnii in vase zaprti značaj cesarjev. Seveda pa ni rečeno, da je cesarju ugajalo v samoti in da je v brezdelju zanemarjal oblast. Nasprotno, ves čas je ostal v samoti o to/ca zvest čuvaT ri.rn.Jce veličine in pege. ki se drže njegovega vladanja, so razumljive, če pomislimo, da je bilo treba trde in brezobzirne roke, če je hotel odriniti navail spletk svojih sovražnikov. Zdi se, da so se na Capriju ohranili sledovi te cesarske dirame zlasti okrog votline Mastromanie. Pred prihodom Avgusta sta bili na otoku samo dve vasi: Capri ob morju in Ana-capri na višavju. Pozneje pa je vzrastlo še nešteto letovišč in bivališč, zgrajenih z velikimi stroški. Izboljšala 90 se prirodna pristanišča, napravili so se nasipi in tako je ves otok počasi postali en eaim ogromen park, za čigar varnost je skrbelo, kakor je dejal Taoit, eno samo dostopnišče in čigar pri-rodno obrambo so tvorili strmi skalnati bregovi in globoko morje ob zmožju. Navzlic raziskovanjem domačih učenjakov pa se da ugotoviti med razvalinami tistih 12 vil, o katerih poroča Tacit. da si jiih je dal zgraditi Tiberij, in гатакгве tudi skuiša razločiti, kaj je dal sezidati Avgust in kaj se ie napravilo pod njegovim naslednikom. Vendar pa je ostalo troje zgradb: Vik Javtis, ki ee dviga liki trdnjava na skrajnem vizlbadinem koniou otoka in bi je po visej priliki tista, ki jo je Pliinij imenoval »Tiberij evo trdnjavo«, potlaj mogočna »Palača na morju«, stoječa na ravnici, ki se razteza od Marina Grande do pod Šolar», in ki i j« po vsej priliki služila za prijetno poletno rezidenco, ter slednjič šelle kasneje izikoparaa »villa« pri Castiglione, ki pa je bila pozneje spet opuščena, ko so izčrpali vz o(je dragocene mozaike in freske. Najilap-ša in najmočnejša vladarica nad vso pokrajino pa je vendarle »Vila Jovis«, (si jo je Tiberij Тје posvetil samemu poglavarju bogov» Te svojevrstna peHača, ki bolj epomiinja na obrambno trdnjavo ko na rezidenco rimskega cesarja, je prilepljena na pečino, ki ee spušča 300 metrov navpik proti zaselki med Gaprijem in celino. Še zdaj mogočna razvalina Tiberijevega svetilnika, ki ga je porušila strela, pa je bil kasneje pozidan po Domicijainu in o katerem pravi Staoi(j, da je bil nainj ljubosumen celo mesec na nebu, .pa ®toj;i kakor mrk čurvair Tdlberd jeve trdnjave. Lajhiko si zamislimo tragične ure, ki jih je prebil Tiberij v tem zidovju, ko mu je stregla po življenju Sejanova zarota in ko je zvedel, da je lastna žena zastrupila njegovega siraa. Vee ee je rušilo krog niijega in med tem, ko je v Rimu tekla kri zločinov in vstaje, se je Tiberij zaiprl v sv— Zvečer. Snoči. i— Nemogoče. Motite se. •— Prav on je bil. — Ni mogoče. Ves večer sva Dila skupaj. — Zvečer že lahko, ampak gospod je prišel v mraku. — Pa je bil res on? — Na prisego, da je bil! — Kaj je hotël ? — Nekaj je spraševal, pa nisem slišala. Rekla sem mu, da ni nikogar doma, pa je zmajeval z glavo in šel. Profesor je stisnil oči in skrivenčil obraz. Nato je skomignil in pogledal na stensko uro. — Res, pozno je že, je prijela služkinja za kljuko. Ali hočete še čaja? — Hvala, Matilda. Služkinja je odprla vrata in rekla z glasom, svojstvenim zvodniškim naravam? — Dobro spite, pa nič se ne bojte! •— Lahko noč, je zamrmral Jalen in skoraj jezno zaklenil vrata. Kaj naj storim? je ugasil luč in jo takoj spet prižgal. Stopal je po sobi, sklepal roki in godrnjal predse. Vse, kar je bil videl in slišal, se je zvrtinčilo v skakajoče misli, ki jim ni mogel slediti. Čudil se je svojemu duševnemu stanju, ki se ga je zavedal kakor v pričutu. Skušal jè razglobiti in razčleniti to stanje, toda. njegova volja je bila kakor otopela. Zdel si je negiben stvor, ki mu je življenje -^viselo med preteklim in bodočim časom. Dušilo ga je in čudovito grozna bojazen pred nečem neznanim mu je mezela v brezbrižno domišljijo. V takem stanju se je zagledal v zrcalu nad umivalnikom. Prvi hip se ni upal pogledati svojega lastnega obraza. Tako srepo so zijale njegove oči. Nato so mu zadrhtele ustnice. Videl je njih drhtenje in toliko da se je preletel z očmi v zrcalu, že je vrgel zaničljiv pogled na svoj brezumni obraz ter se otresel osuplosti. Iznenada je čutil po vsem životu vročino, istočasno pa je imel občutek, kakor da mu je nekdo snel z glave jekleno čelado. Ivan P o d r 4 a ) Saj ni nič! je kriknil ter se spustil na vznožje divana. Nič ni, nič! se je oddahnil in segel po cigaretni škatli. Z globokimi vdihi je vsrkaval dim cigarete in vse v dilj privzdigaval utrujene veke. KIPARJEVA SKRIVNOST Kiparja Dina Grudna je iznenada prebudil električni zvonec v prednji sobi njegovega pritličnega stanovanja v predmestju. Kratko nervozno zvonenje. Nejevoljno je prižgal svetilko na posteljni omarici in prisluhnil. Nato je vstal, se ogrnil, odprl okno in z napol zaspanim glasom vprašal, kdo ga išče. Nihče se ni oglasil, videti pa ni mogel navzlic razsvetljeni cesti nikogar, kajti vrata v vilo so bila na nasprotni strani. Zvonec je brnel dalje v vedno krajših presledkih. Previdno je odklenil vrata stanovanja in vtaknil ključ v duri. Zvonec je utihnil. — Kdo je? je vprašal odločno. V odgovor se je čulo nervozno praskanje po vratih. •— Kdo je? je ponovil. — Dino, odpri! Bolj osupel nego presenečen je odprl duri. Pred njim je stala v rahlo zasneženi črni obleki gospa Albina. V prijetni zmedenosti se ni niti zavedel, da je vstopila v vežo in s hitrimi koraki izginila mimo njega v stanovanje. Urno je zaklenil oboja vrata in hitel za njo. Našel jo je slonečo ob podboju v delavnici. Njen obraz je bili bled, oči pa je imela uprte v tla. Prižgal je obločno svetilko, ona pa je zamahnila z roko in napravila z obrazom kretnjo, ki jo je razumel. Ugasil je luč in stopil k nji. Ni se upal nagovoriti jo. Čakal je, da spregovori sama. Niti roke ji ni poljubil kakor običajno, ko je prišla k njemu. Čutil je, da njen pozni nočni obisk ne more biti zgolj posledica njene samovoljne trme. Obrnjena drug proti drugemu — ona z otožnim pogledom predse, on s pri-čakujočimi očmi, uprtimi naravnost v njene — sta molčala oba. Slednjič je spregovorila z grenkim nasmehom: — Tako me sprejemaš-- Njen glas je bil komaj slišen. Gruden je pograbil njeno roko in jo nesel k ustnicam. — Ne! je rekla otožno, ne da bi poskusila odtegniti desnico. — Da, da! Tisočkrat da! ji je poljubljal prste, drugega za drugim, dlan in zapestje. — Mislila sem--je nenadno umolknila. Kipar je preslišal njene besede. »— Me ljubiš? je zašepetala in mu zrla v oči. Bedakova osveta — Bina! Kakšno vprašanje? jo je potegnil nase, da je omahnila in se je morala nasloniti nanj. — Mislila sem, da me ne ljubiš več-- — Duša ? Kaj govoriš ? jo je stisnil k sebi, da je čutil pod njenim kožuhastim plaščem valovanje njenih prs. — Tako sem mislila-- — Slabo si mislila, se je dotaknil s svojimi njenih ustnic, ki jih ni odmaknila. — Ne, ne--nocoj ne! se je stresla. Kipar ji je znova poljubil ustne. — Ne. Spusti me! , Žalostno presenečen je spustil njeno roko. Gospa je stopila korak. nazaj v spalnico ter položila torbico na zofo. — Kaj sem ti storil? je vprašal, stoječ nepremično pri vratih. — Nič, nič. ' — Nekaj mora biti, kar te vznemirja. — Morda-- — Ali ne zaslužim več tvojega zaupanja? se ji je približal. — Kako bi sicer prišla sem? — Hvala, draga! — Nemara si hud name? — Zakaj neki? Čutim se izredno srečnega. — In jaz--je zaihtela ter sedla na rob zofe. — Kaj ti je? Zakrila si je obraz z ovratnikom plašča in molčala. — Govori, duša! Govori! jo je božal po rami. Gospa je ihtela. — Saj dovoliš, je prisedel. Ni se premaknila. — Kaj se je zgodilo? Povej mi vse! — Nikoli nisem mislila--je vzdihnila. — Kaj? Česa nisi mislila? — Da bo rp°'5 nama vse končano! je zdajci vzdignila in vzravnala glavo. — Bina! Kaj govoriš! je skočil kipar pokoncu. — Kakor sem rekla. — Zato vendar nisi prišla ! Ne, ne ! Nikoli ne ! če bi bilo to res-- — No, kaj bi bilo potem? — Potem ne bi prišla. Kratko malo ne bi prišla! Gospa se je nasmehnila. — Tu mora biti nekaj vmes! Reci, da je tako! Prosim te! Gospejin ----se je spet zresnil: — Da. Nekaj ie vmes. — To je laž! Zlobnost! Ivan P o d r i a j !— Oo--se je začudila gospa. Kako naj to razumem? >— Ne, draga! je govoril mirneje. Ne mislim tebe. Hotel sem reči, da so te nalagali. r— Mene nalagali? Kdo? In zakaj? i— Moji prijatelji seveda. i— Kakšni prijatelji? In zakaj? Torej se čutiš vendarle krivega! <— Prav nič se ne čutim krivega. Niti malo. »— Kakšni prijatelji? Ali jih poznam? i— Tega ne vem. Ne morem vedeti. Skrival sem pred njimi svojo srečo. — Srečo? — Srečo, ki mi je vse in ki je ne dam nikomur! »— In to si zamolčal tudi meni? Torej imaš skrivnosti tudi pred menoj. Gruden se ni mogel premagati. Naglo se je sklonil in jo poljubil. Gospa je vstala: i— Ali naj smatram to za slovo? i— Bina, nehaj! Prosim te! — O čem naj bi me bili nalagali tvoji prijatelji? je vprašala resno, i— Kako naj vem to? Očrnili so me. Lagali so! — Zaradi kakšne ženske? Katera pa je ta srečnica? Kipar je globoko zadihal: — Hvala ti! Neizmerna hvala! — Izdala sem se. Res je. Nekaj pa le mora biti, da te je tako vznemirilo. — Kako naj bi bil miren ob tvojih besedah, draga? Sama si priznala, da je prišlo nekaj med naju. Nekaj, kar naj bi pomenilo, da te lahko izgubim. — Da, to je res. Tako se mora zgoditi. — Bina? <— Zato sem prišla. — Izključeno! Ta nekaj ni mogel nastati v tem kratkem času, odkar si bila pri meni. Moralo se je zgoditi--kaj, kaj ? — Da, zgodilo se je. V tem kratkem času se je zgodilo Kipar je strmel vanjo. — Dobro veš, tako si zmerom trdil, da sem te ljubila, iskreno ljubila-- in to sama dobro vem--toda--ah, saj ne morem, ne morem-- — Zakaj ne moreš? Česa ne moreš? Ljubiti me? Ne razumem. Ne razumem več ničesar. Gospa je sedla na stol ob mizi ter si zakrila oči. — Ne muči me več! Bodi dobra! jo je prosil s preplašenim glasom. — Ali smem ostati tu? je vprašala, ne da bi odmaknila roke izpred oči. — Ampak, Bina? Tu je tvoj dom! '— Do jutra? Smem? — Za zmerom! — Hvala, je dejala ponižno. Tiho, po prstih se je približal stolu.