392
O stenografii.
v
Spisal K. Z a v č a n i d.
Stenografija je umetnost tako hitro pisati, kakor kdo govori, ali s pomočjo enostavnih, berzih, lahko zvezljivih in zvozljivih zuaminj in prilicnih skrajšajev slediti govornika od besede do besede, ali pa svoje lastne misli v naj-kratkejem času in na najmanjšem prostoru načertati, in sicer tako, da take načerte vsak v stenografii zvedeni človek brati more. Stenografija, po naše berzopis, h i t r o p i s, ali prav za prav tesno p is. se ne imenuje samo zato umetnost, ker uči način z malimi potezi (čertarai) na malem prostoru berzo in mnogo napisati, ampak to svoje častno ime nosi posebno zavolj pravilnega skrajševanja, pravilno spletenega načerta glasečega jezikovega izražaja misel, in v obče zavolj organiškega svojega sostava. Stenografija je tedaj, ako se sme tako reči, plastična slika glasa, kteri se ali iz gerla, aH s pomočjo ustnice, ali pihajoče, ali dihajoče, ali sikajoče, ali na kakošen drag način izgovarja. Stenografija je tako rekoč potenciran pravopis. Toliko a razumku stenografije.
Kakor vsaka umetnost svojo zgodovino ima, jo ima tudi stenografija, in kakor zgodovina skoro vsake umetnosti daleč v stare čase sega, in se njeni pravi začetek mnogokrat ne da več zvediti, tako tudi zgodovina stenografije ne. Da je že starim Egipčanom, Babiloncom in Izraeličanom znana bila, še ni čisto dognano. Pri starih Gerkih pa je že znanstveno obliko imela. V vatikanski knjižnici v Rimu iu v narodni v Parizu se še hranijo ostanki starogerške ber-zopisave.
Kakor nam rimska pisatelja Solin in Plini javljata, je bil neki prepis Iliade tako drobno napisan, da se je mogel celi v orehovi lupini shraniti, in Aelian piše, da je neki gerški bakrorezec celi distihon na gorušičuo (ženfovo) zerno vrezal.  Oboje je bilo gotovo samo  po stenografii  mogoče.
Največo umetniško doveršenost iu tako rekoč skoro vsakdanjo porabo zadobila je pa stenografija v javnem rimskem življenju. Kakor Gerki tudi Rimljani niso imeli posebnega imena za stenografijo; zato nahajamo berzopis ua-značeu s: „per notas scribere" — 5?per compendia scribere — „signis comprehendere, notis linguam superare" itd. Škof Izidor Hispalensis piše v početku sedmega stoletja tako-le: „Vulgares notas Ennius primus mile et centum inveuit. No-tarum usus erat, ut qniquid pro concione vel contentioite aut in judiciis diceretur, librarii scriberent cornplures sirnul adstantes divisis inter se partibus quot quisque verba et quo ordiue exciperet. Romae primus Tullius Tiro, Ciceronis libertus, commentatus est notas, sed tantum praepositionum. Post eum tertius Persannius Philargius et Aquila, libertus Maecenatis alius alias addiderat. Denique Seneca contacto omnium digestoque et aucto opus efficit in V milia". Slavni Ciceronov oslobodjenik M. T. Tiro je tedaj pervi prenesel in presadil, spodbujen po svojem zaštitniku iu podpirateiju, to umetnost iz Grecije v Rim. Tukaj v plodnem vertu javnega življenja se je počela kaj veselo razcvetati in izobraževati.    V   kratkem času   razširila   se   je   čez   celo   rimsko
393
deržavo. Po skerbni gojitbi dognana je bila na toliko do-versenost, koliko današnja stenografija, ki vendar že vsem tirjatvam zadostuje, se daleko dosegla ni. V šolah se je ko učbeni predmet učila pod imenom wnotae tironianae". Je pa tudi jako važna bila ta umetnost v večidel javnem in ustmenem opravljanja rimskih deržavnih opravil. Da so se govori v senata in v sodnijah stenografirali, nam najjasneje kaže začetek Ciceronovega govora proti Catillina. Na ta govor se Cicero gotovo ni bil pripravil, ker uia še morebiti ni na misel prišlo, da bo Catillina tako sirov in že obsojen po javnem mnenji — se prederznil v senat; ampak ravno njegov nenadani vstop ga je pripravil v nevoljni uzklik znanih besed: ,,Quuusque tandem" itd. Komaj jih izgovorivši so pa že tudi bile v vosku načertane. Ljudi, kteri so se s to umetnostjo bavili, nazivali so se „notarjiu; in samo to ime je že zadosten dokaz, da so notarji s „no-tamitt (čerti), nasproti pa „scriptoresu z navadnimi rimskimi pismenkami pisali. Gotovo se imamo ti umetnosti zahvaliti, da je toliko neprecenljivih uzorov rimske deržavne govorljivosti in v obče rimskih in gerških umotvorov do nas došlo.
Tukaj nekoliko rimske stenografije: A. P. R. C. = anno post Romam conditam; BS = bonus; BB — optimus; P. P. P. zz; primus pater patriae; D == Deus; D D = dii; G = gessit; GG = gesserunt; F = filius, narobe postavljen pa zz: iilia; L zz: libertus, narobe postavljen pa zz: li-berta; M' — mibi; M° — modo; FoREcP zz: fore recepe-riot; /? — L° — lego;    \-    — I/ z= lex;  /l — L =
w legi (inf. pass.);   /^ — LWi = legi   (dat);   /e — I/ =
lege Op.); 4 = L°°e = lege   (ablat.);   /" = Lis =
00 legis  (eecanda pers.);  -j-    — Lw" zz: legis (genit.) itd.
Lahko bi še nekoliko primer rimske berzopisave gotovo radovednim bravcom podal, ako bi se ne bal, da tiskarna mznoličuih kvak nima.
Sveti očaki, ki so za Origen-a živeli, kakor: Jeronirn (kteremu dalmatinski duhovni iznajdbo glagolitice pripisujejo), Avguštin, Ciprian, Athanasi, Basili, Ambrosi in Chi vsostom imeii so svoje pisatelje, ki so po Tironovih notah pisali. Avguštin pravi namreč, da so pisatelji Origen-ovi tako hitro pisali, kakor je on govoril, po tem takem se še le da razjasniti, kako je bilo moč, da so po-edini svetih očakov po šest tisuč knjig napisali. Stenografija je tedaj tudi v razširjenje kristjanstva po veliki rimski deržavi veliko pripomogla, ter se tudi pri kristjan-skih duhovnih najdalje ohranila. Posebno so pa Tironove note tudi za to velike važnosti, ker se samo v njih ključ najde za pravo branje tako zvanih „variae lecturae" starih klasikov. Da je morala doveršenost rimskega berzopisa velika biti, tudi že iz tega zaklučiti smemo, ker so se notarji tudi s materialnimi zapreki boriti morali, pisaje namreč s železnimi klinčki v vosek! Načela pa in pravila, po kterih se je latinski jezik stenografiral , nam niso več znane , v tem obziru nam manjka vsaka sled, in tudi pri nobenem starih avtorov se ne da najti ključ do osnovnih načel; tako da je človek prisiljen misliti, da je bila rimska berzopisava samo malokteremu znani tajnopis.                     (Kon. prih.)
400
O stenografii.
v
Spisal K. Zavcanin. (Konec.)
Propadanje rimske deržave je bilo tudi propadanje kakor drugih, tako tudi te umetnosti. Sto in stoletja pozabljivosti zagreble so jo tako globoko, da celo najučeneji paleografi ne morejo več iz ostankov rimske berzopisave, kakor je na pr. Hygiu-ovo delce „de astris", izduhtati bitja in temelja njenega.
To je stara zgodovina.
Ko so po dolgotrajni temi se znanosti in umetnosti sopet zbujati jele, se prerodi tudi stenografija in sicer najprej tam, kjer se je nje važnost iti korist najbolj cenila, namreč v deržavah z respresentativnimi ustavi; al na čisto drugem temelju, kar se tiče tipov in skrajsav, kakor pod Rimljani. Namesto železnih klinčkov stopile so peresa in druge manj okorne pisala; namesto povoščenih ploščic pa papir. Najpervi in najznameniteji napredci pojavili so se v Angležki, Severo-Amerikauski, Skandinaviji in pozneje v Francozki; v nemških zemljah pa še le v novejih časih. V primerno kratkem času prisvojila si je posebno uvaženje v deržavah z bolj javno in ustmeno upravo. Tudi Avstrija je stopila čez prelaz absolutizma ter se vverstila v red ustavnih deržav, in upati smemo, da bo tudi njena uprava odsihmal bolj javna in ustmena, kakor je bila dosihdob. In na ta način bo stenografija tudi pri nas večo znamenitost, večo in dostojneje uvaženje zadobila, kakor do sedaj. Ako smemo od dosadanjih napredkov na prihodnje zaključevati , časi niso več deleč, ki si bo stenografija široko pot ne samo v deržavno upravo, ampak tudi v privatno društveno življenje pre lerla.
Do sedaj vidimo stenografijo pri nas v Avstrii v djan-skern življenju rabljeno v deržavnem in v deželnih zborih in sem ter tje tudi v sodnijah. Kar se posebno sodnijstva tiče, je stenografija neprecenljive vrednosti. Zakaj čisto kaj drugega je, ako izpraševajoči sodnik odgovore obtoženca ali svedoka še le po svoji logiki v stavke sklepa in tako v popravljenem — po svojem mnenju poboljšanem — slogu zapisuje, ali pa če odgovore z izvirnimi besedami, v izvirni zvezi, kakor se obtoženec ali priča izražuje , brez pomude stenografira. V tem obziru pozivam se samo na mnenje naših sodnikov.
Dalje se je stenografija v Avstrii tudi pri generalnih štabih učiti in v praktičnost vpeljevati začela. Povelja, ukaze, izvestja v taboru ali vsred boja berzo napisati, da se brez velike pomude na svoje dotično mesto odpraviti mo-
rejo, je neizrečena korist, kajti včasih le mala zamuda v velike neprilike pripraviti more; da! zgodovina pripoveduje dosti primerljejev, da je le malo zakasnjenje kakošne važne depeše celo vojsko pogonobilo. — Pregovor: „verba volant* je po stenografii zgubil saj polovico svoje veljave in resnice.
Se lepša prihodnost pa cvete steuografii v privatnih, r društvenih razmerah. Preteklega polstoletja se je naše društveno življenje tako premenilo, da se nam zares ko orjaš prikaže, ako ga s poprejšnimi dobami primerimo. Stopili so faktori v križem zapletene in zmeršene razmere poedinca proti celoti in narobe, na ktere še pomislili nismo, in ki tako zmagavno, tako na široko in globoko delujejo, da se jim nobena poedina sila zoperstaviti ali odteguiti ni v stanu. Naprej! Ta beseda je sedaj kormilo vseh narodov; na vsaki zastavi jo vidimo ko geslo napisano; vse kriči; vse dervi le: naprej, naprej! Kdor zaostane, ga stare kolo napredka, in zgubljen je. Vse je začelo le na to težiti, da se čas in prostor v prid materijalnim in duševnim podvzetjeui kolikor mogoče vkratita. V ta cilj in konec stvori! si je duhtajoči um človeški parobrode, železnice, telegrafe, ber-zotiskarne itd., kar vse pospešiva občenje ne samo poe-dineov, temuč celih narodov med seboj, ter jih na ueiz-merne daličave v neposredni dotičaj veže in v neprestani zvezi uzderžava. To vse je v posledek imelo, da se je zmiraj bolj in bolj v vseh vsakdanjih poslovnih stroških uvidjivala shodnost in neobhodnost, pismene posle, ki se zmiraj   bolj  množijo,  hitreje  rešavati  in  odpravljati.
In v ta cilj in konec je stenografija iznajdena.
Bolj ko se tedaj interesi zapletavajo, bolj ko občenje mednarodno intensivno in ekstensivno prihaja , več posel (opravil) bo treba pismeno rešavati, in lepši bo naloga, lepša prihodnost stenografije! In došli bodo časi, ki morebiti niso več deleč, da bo znanje stenografije za vsakega izobraženega človeka neobhodna potreba. Celo tipe za na-tiskovanje stenografičnega pravopisa že imamo.
Če pomislimo, koliko se dandjnas zahteva od dijaka, činovnika (uradnika), učitelja, deržavnika,' diplomata, ter-govca, umetnika itd., kako je skoro neprestano vezan na svoj pisavni stol, in le preoinogokrat vid in zdravje zapisali, ker časa za telesno zabavo iu duševno razvedrenje nima, če hoče naloge svojega poklica zvesto izpolnovati; — ako dalje pomislimo, kako se znanje v vseh strokih dnevnice širi; — ako vse to premislimo, moramo hvaležni ono sredstvo zagerliti, po ktereoi se da v šestkrat krajšem času in na šestkrat manjšem prostoru to zapisati, za kar z latinico ali cirilico potrebujejo šestkrat več časa in pa šestkrat več prostora. Posebno pa stenografijo naši domorodui mladini, našim veri i m dijakom vroče priporočam. Velika pripomoč je, posebno za zapisovanje pred-našanj na vseučilišču, za nabiranje narodnih pesem, pripovedk in pregovorov ob šolskih praznikih, ker samo po stenografii je moč, pravi izvor zabilježiti itd. Pa tudi za pisatelja je velike koristi. V navdušenju, če misli tak* rekoč bruzgajo, ena iz druge izvira, eno drugo dervi, ena drugo podi in slika za sliko skoz možgane šine z berziii«. da se človek komaj zave: v takem položaju je moč z navadnim pisanjem eno ali dve, ali kdor ima hitreje perste, morebiti tri misli vjeti ter jih v mislih deržaje napisati, v tern pa cela šaka drugih uide. S pripomočjo stenografie bo le malo kadaj ktera ušla. Pomina vredna prednost stenografije je tudi ta, da je ni moč brezmiselno ali misleč na kakošno drugo stvar mehanično brati , kar se pri navadnem pisanju tudi najbistremu bravcu pripeti. Stenografijo bravši  pa moraš misliti.
H koncu samo o jugoslovanski stenografii še nekaj. Ko se je sabor trojedne kraljevino razpisal, pisalo se je tudi na vse strani po berzopisce, pa ne na Dunaji, ne v Pesti iu ne v Pragi se ni našlo stenografov, ki bt bili se podstopili v jugoslovanščini stenografirati. Zadrega bila je  zares   velika,   zakaj brez stenografov  ni na nobeni
401
drogi način mogoče zapisnike saborskih sednic točno in popolnoma zanesljivo siagati. To čuvši se loti nas nsjak in domorodec France Marelic, učitelj na tukajšni realki, ki se je že prej v Gradcu nemške stenografije po Gabels-berger-jevem sostavu izučil, terdega posla, namreč Gabels-berger-jev soslav za jujroslovauščino prevrediti. Ze Heger isa Dunaji je to poskušal, al njegove pravila so jako na obče deržane in zato nezadostivne, tako, da s Heger-jevim delcom ni bilo znatne pripomoči. Kakor vsaki početek, bil je tudi ta težek, težejši kakor bi morebiti kdo mislil. Zakaj Gabelsbergerjev sostav, ki je tako rek«č izključivo za pre-vagajoče konsonantno nemščino brez obzira na druge jezike sestavljen bil, na prevaguj*»če vokalno jugoslovanščino prenesti in prevrediti, to ni lahka stvar. Veliko trudnega premišljevanja in težavnega kombiniranja bilo je treba, dokler so se saj glavne načela ustanoviti mogle. S pripomočjo še dveh prijatlov je naš rojak zapisnik saborskih sednic vodil in s tem pervo stenografijo pri nas v djansko življenje vpeljal. Iu to je čisto njegova zasluga. Slava mu! Kakor mi je sam pripovedal, si je ko sveto nalogo postavil to umetnost pri nas udomačiti. V ta cilj in konec namerava ludi posebno delce o jugoslovanski stenografii spisati in izdati. Bog daj srečo!
V Zagrebu 19. novembra 1861.