Knjiga 5 ŽIVLJENJE IN SVET Štev, 18. Ljubljana, dne 3. maja 1929 Leto Ш. Ignotus Beseda o Napoleonu ki je umrl pred 10S, leti — dne 5. maja 1821 Zdi se, da ni moči napisati ne ene» ga novega stavka o Napoleonu. Vse, kar je bil, je skrbno raziskano; natan< ko vemo, kako je prebil noči pred usodnimi bitkami, ki so mejniki evrop» ske zgodovine; njegove ljubezenske pu> stolovščine so prav tako znane, kakor navade, ki jih je imel v najbolj vsak» danjem življenju. O njem pripovedu« jejo cele skladovnice knjig: kdorkoli JgstjjBi Кафокоо Booapwta ^escrei) ga je poznal in preživel, je napisal svo» je spomine. Ohranjena so številna nje» gova pisma, zbrani in večkrat ponati» snjeni njegovi spisi. Do intimnih po» drobnosti poznamo njegovo življenje v izgnanstvu na otoku Sv. Helene. Vse, kar je bilo mogoče dognati o njegovi mladosti, je dognano; vsaka podrob» nost je bila že nekajkrat proučena. Bi» lo je dovolj časa, da se celotno gradi» vo skrbno preišče in pregledno raz» vrsti. O čisto zgodovinskih dogodkih niti ne govorimo. Postali so vsebina šolskih knjig. Ponavljajo jih otroci z enako ravnodušnostjo kot opise Han» nibalovih in Aleksandrovih vojnih po» hodov. In vzlic temu, da se zdi. kakor da je Napoleon do mikroskopskih po» drobnosti raziskan zgodovinski objekt, domala popolna množica deistev in iz» sledkov, vzlic temu, da so pisali o njem nešteti učeni ljudje, postaja ta mož čedalje bolj legendaren in preha» ja v bajke, v mit. Zakaj Napoleon je bil človek doce* la drugačnega kova nego smo mi. Današnja doba ni doba močnih oseb» nosti. Če se ogledujemo v motnem zr» calu zgodovine, vidimo, da smo vsi manjši od povprečnih ljudi zašlih ča» sov. Vsi zavisimo drug od drugega, vsi smo produkt družbe, ki nima rada, da se njeni posamezni člani preveč razli» kujejo med seboj. Zato obstoji v na» šem času tendenca, da se kar najbolj zabrišejo vse razlike. Njegova volja je, da smo majhni, malenkostni, zmehani» zirani v svoji notranjosti in enotno uniformirani. Kje je nekdanja snosob» nost, ki je dičila že povprečnega člo» veka, da prenaša z moškim prezirom največje tegobe in muke, da se s kr» vavimi penami v ustih roga podlosti, ki ga žene na morišče? Kje so nekda» nji pojmi o časti, kje močna volja, ki je premikala gore? Nimamo ne pravih mož in ne pravih žena: žene so se usta» vile sredi poti k moštvu, možje sredi poti k ženstvu. Izumrlo je resnično ju» naštvo, izrazite individualne lastnosti se nam vidijo čudaške, osebna čast malenkostna kaprica, ki. se le zaradi nagajivosti goji v pravdarstvu. Nima» mo ne velikih svetnikov, ne velikih podležev; zmagali so majhni podleži, ki braniio svoje kruhoborske pozicije z malenkostnimi spletkami in z lahko otipljivim egoizmom, v nevarnosti zmerom pripravljenim za najklaver» nejše kompromise. Mi. sinovi in hčere »prosvetljene« dobe. člani onega člove» štva, ki je tolikanj ponosno na mili» jone dimnikov, ki se kadijo po starem in novem svetu, na milijone strojev, ki brné po tovarnah, na aeroplane in na radio, — mi smo postali po svojem po» vprečnem tipu ljudje tiste vrste, ki so se jim romanopisci še pred enim sto» letjem posmehovali kot manjvrednim slabičem. Že v zrcalu napoleonskega časa se jasno riše ta naša medla in šib» ka podoba, ki ji dajejo samo možgani in čedalje bolj se izčrpavajoči živci ne» ko vzvišenost nad ljudmi prejšnjih ča» sov. Kaj je bila napoleonščina? Iz zgodo» vine smo se naučili kakor vernik oče» naša, da je Napoleon zadušil skraj» nostno revolucijo in je — plezajoč z drznostjo meščanskega sinu v vrato» lomne višine, na najvišjo lestvico fran» coskega imperatorja in rimskega ce» sarja, hotel z ogromnimi armadami ustvariti centralno evropsko državo, novo središče sveta. Dobro poznamo vsa dejstva — sko» zi prizmo zgodovine vidimo Napoleo* novo častihlepno, samoljubno in pre« šerno dušo, — vendar nas že to, kar nam pove suha zgodovina, vodi v de» želo sanj. Ali ni bil samo sen, velik sen ta napoleonski zamah po vsej Ev» ropi, ki je hotel dati »matici človeške kulture« novo lice? To, kar je važno, ni dejstvo, da je bil Napoleon kazno» van za svoje sanje z izgonom na otok Sv. Helene, kjer je umri na razvalinah svoje časti in slave. Važno je, da Na« poleon ni sanjal tega sna za se, temveč za množico, za razne prebujene in na» pol prebujene narode, za vso evropsko meščansko družabno plast, ki je videla v požaru in krvi 1. 1789. propast fevda» lizma in je zahrepenela po oblasti in absolutni moči. Celo 19. stoletje je sa» njalo napoleonski sen; on je pripravi) svetovno vojno in šele nekje na nje» nem koncu so se razblinili njegovi pi» sani mehurji nad krvavo in izmučeno Evropo. Napoleonščina ie bila prvi, globoki sen o novi človeški družbi, ki jo bodo tvorile mase, zbrane okoli močnih posameznikov kakor planet? krog solnca. Z Napoleonom so zasa» njale velik sen zrevolucijonirane mno> žice, ko so se naveličale razuzdane svof bode, ki je tako nemogoča kakor je nemogoča absolutna enakost. Če ie bil veliki Korzikanec le psihopat, kakor ie trdil o niem Italijan Cesare Lom* broso, ali pustolovec, kot so ga slikalf angleški nasprotniki, če ni bil genij. ki prekaša okolico po izrednih sposob» nostih, kako naj si razložimo, da so množice vojščakov zanosno hitele v smrt za vihrajočimi prapori njegovih polkov? Ta sin meščanskih staršev je bil poosebljena mladostna volja neiz» živetega meščanstva, vzlic svoji cesar» ski gloriji znanilec demokracije in ne» izprosni rušilec starega sveta z vso nje» govo mitologijo, z vsemi privilegiji, z gorami njegovih predsodkov. A kar je najbolj žarelo od njega, ni bilo njego» vo imperatorsko žezlo, temveč sij nje» govega preprostega rodu, slepilni uspeh njegove karijere in drzen pogum, s ka» terim je šel preko krvavih bojišč k mavricam socialnega sna — sna o no» vem viteštvu, o novem herojskem ča» su z novimi družabnimi plastmi, sna o historični enoti človeštva. Ta veliki sen, ki navdaja še spise ro» mantikov Balzaca in Stendhala, je bil še za Napoleonovega življenja oskru» njen z intrigami diplomatov; pozneje ga je osmešil ves tehnični razvoj Ev» rope. Napoleonščina in to, kar je za» vladalo v stoletju »gospodarskega raz» maha«, »tehničnega napredka«, »pri» rodnih ved«, ni moglo iti paralelno; to sta dva elementa človeške duševne ke» mije, ki se izključujeta. Evropa je sa» njarila o centralni, veliki državi, o im» periju, ki bi se raztezal širom zemelj» ske krogle, toda njene ekonomske sile so oblikovale drugačnega človeka, ne» sposobnega za velika dejanja, za juna» ško požrtvovalnost, nezmožnega, žrt« vovati velikemu snu svojo -kzistenco, svoje drobne interese, svoj ozkogledni egoizem. Napoleon je umrl 6. maja 1821 na otoku Sv. Helene, toda njegov duh je umiral počasneje; gineval je v evropskem ozračju, se dušil v dimu novih tovarn, med množicami ljudi, ki so robotali strojem, v ideologiji male» ga človeka in uradnika, v vsem tistem »realizmu«, ki ga je tolikanj zasovražil oznanjevalec nadčloveka Nietzsche. Agonija Napoleonovega duha obsega vse 19. stoletje in sega do naših dni: z njo je umirala volja do velikih de» janj, do viteškega razvoja meščanske družbe, do močnih osebnosti, do bo» jevitosti in heroizma. Mali uradnik, nesamostojen izobraženec, sluga indu» strijskih magnatov — to je nekdanji Napoleonov vojščak, ki je zamenjal heroizem s pohlevno službo stroju in njegovim lastnikom. Napoleonove vojne pustolovščine so bile nenadno pomlajenjc Evrope; tako. je sto let pozneje razgibala našo celino svetovna vojna. A med njo in napole» onskimi vojnami je velika razlika. Na» poleon je stremel po enoti, po cen» tralno organizirani Evropi (kako slabo ga je skušal posnemati pangermansko navdihnjeni Viljem II.), on je vodil vojne zaradi velikega sna, ki ie napol» njeval že Aleksandra Makedonskega, Karla Velikega in druge zgodovinsko dalekovidne vladarje in vojskovodje. Svetovna vojna pa se je vodila za ma» terialno stvarnost, za interese velikih gospodarskih skupin in je le pod pri» tiskom novo ustvarjenih razmer prešla k osvobojenju majhnih narodov. Sve» tovna vojna je bila starost tiste Evro» pe, ki je v çapoleonski dobi zaživela mladostno in bodro, verujoč v možno» sti napredka in prave demokracije. Te možnosti je nujno preprečil tehnično» gospodarski razvoj, naperjen zoper maso enako kot zoper močne poedin» ce. Rezultati svetovne vojne bi bili ne» mara drugačni, če ne bi rešila mnogih perečih nacionalnih vprašanj. Nove na» cionalne države so bile najboljše ba» rijere zoper rdeči val revolucije, ki ie prihajal od vzhoda, kjer se je ponovilo leto 1789. in naslednja leta francoske revolucije. Če ne bi majhne, novo usta» novljene države s svojim mladostno» vzkipelim idealizmom, s svojo ognje» vito skrbjo, da obvarujejo tekovine zmage, zadržale vzhodnega vala, kaj bi bilo iz Evrope 1. 1919/20? Ali ne bi lenjinski duh, stremeč po neizprosnem rušenju starega sveta, obvladal mno» žic, ki so se vrnile z bojišč naveličane in razoračare? Ali ne bi krenila zgo» dovina v novo smer? Kdaj in odkod bi vstal Napoleon, ki bi ukrotil apoka» liptičnega konja revolucije in mu na« del uzde sanj in vere v novo člove» štvo? V kakšno človeštvo? Napole» onova doba je imela pred seboj sanje o demokraciji kot naiširšem vteleše» nju vseh produktivnih ljudskih sil. Kakšen sen bi odprl Napoleon 20. sto» let j a revolucije naveličanim množi» cam? Sen fašizma? Sen, ki izključuje veliko stremljenje po enoti in obnav» Ija maihne, nacionalno omejene despo» tije? Kje so viri mladostne sile v sve» tu, ki je vse svoje ideale zmanjšal na ugodje malomeščana in vsa historična stremljenja na sporazume gospodar» skih magnatov? Rusija je najboljši dokaz, da danes ni mogoč Napoleon. yse legije emi* grantov sanjajo o njem. Vsi naveliča» ni in razočarani upajo, da vzvihrajo nekega dne njegovi bojni prapori. To» da ruskega Napoleona ni, ker ga biti ne more. Napoleoni ne nastajajo tam, kjer ni v masah potrebe novih, boljših idej in v močnih posameznikih historičnega sna o enoti človeštva. Napoje» onščina je s svetovno vojno izpustila poslednji življenski dih, a to, kar se danes pripravlja za bodočnost, leži še v somraku bogov. Maurice Renard Tapsîveni valovi Prišel sem v Prago proti poldnevu. Prvo, kar sem storil, je bilo, da sem telefoniral staremu Desu Tiski, ki me je ves vzradoščen povabil na večerjo. Bil sem točen in sem našel starca prav tako dobrovoljnega in mladostnega kakor ob svojem zadnjem posetu. Objel me je in me je takoj vprašal: — Zakaj mi je predvčerajšnjim Samo brzojavil? — Bil je v skrbeh. — V skrbeh, zakaj? — Zaradi vašega zdravja. Deso Tiska se je zasmejal: — Moj sin je s svojimi živci prava ženska! — O, ne! Toda velik umetnik je in dolga turneja po Ameriki ga je precej utrudila. — Res! je odvrnil stari Tiska in se ponosno vzravnal. Prav ste rekli, prijatelj: zelo velik umetnik! Brez dvoma prvi goslač na svetu! — Pred dnevi, sem povzel sem ga srečal v Parizu pred postajo. Štirje meseci potovanja po Ameriki, skoro vsak večer koncert — vse to ga je očividno utrudilo in mu zrahljalo živce. Bil je nekoliko bled in oči so mu gorele bolj kakor ob odhodu. Mnogo mi je pravil o vas, gospod Tiska, in zelo mu je bilo žal, da ni mogel kar takoj v Prago. — Da, pozvan je za dober mesec dni v Nemčijo. — In prav to ga draži. Rad bi se bil odpeljal naravnost v Prago; prosil me je, naj vam to sporočim in naj vam predam tole pismo ... Neizmerno vas ljubi, gospod Tiska! Pravi, da ste mu dvakratni oče, ker ste ga rodili življenju in umetnosti; rekel mi je, da so med vama skrivnostne vezi... — Skrivnostne vezi, ne, tega ne verjamem! je smejé se odgovoril Deso Tiska. Res pa je, da se Samo in jaz ljubiva iz vsega srca; tudi je res, da sem ga, ko ie bil še ttujhen, podpirai z vse- mi močmi in mu dal priliko, da se izuri v glasbi. Saj se spominjate? Da, spominjal sem se. Rodil sem se bil v Pragi, kjer je bil takrat moj oče konzul, in moj otroški tovariš je bil Samo Tiska, poznejši virtuoz, ki je bil že z osmimi leti pravcat »čudežen otrok«; bil je sin organista Desa Tiske, ki je večkrat igral v hiši mojih roditeljev. Tudi sem imel še dobro v spominu, kako se je mladi goslač jokal, ko ga je oče vzei iz moje družbe in mu potisnil lok v roke, da se je po štiri, pet, šest ur na dan vadil... s solzami v očeh. — Morda mi danes nekoliko zameri! je vzdihnil starček. — O, ne, gospod Tiska. Nasprotno? Da ste ga videli, kako je nestrpno čakal vašega brzojavnega odgovora!... — Vidite, prav tega ne razumem! se je začudil gostitelj. Zakaj se je vznemirjal? Počutim se izbomo in o meni ni nikdar dobil nikakih vznemirljivih vesti. — Povem vam, da je zdelan in neverjetno občutljiv. Uverjen je bil, da mu je prišla iz daljave skrivnostna vest, da niste zdravi. Zato ga je tudi tako gnalo domov! Deso Tiska je zmajal z glavo. — Tako občutljiv! je dejal sanjavo A nemara je prav v tej občutljivost) skrivnost njegovega genija... Ali ste ga že kdaj čuli igrati Haendlov »Lar-go«? Nihče ga ne igra kakor on. Kako brezkončno mu drsi lok! In kaki glasovi!... Ali pa tudi poznate kaj lepšega od Haemdlovega »Larga«? Vam, dragi prijatelj, ki ste Francoz, naj povem, kaf je Haendlov »Largo«: stebrovje Louvra v miuziki! Nisem se mogel vzdržati, da se ne b1 zasmejal. Navdušenost starega Tiske za »Largo« mi že dolgo ni bila več tajnost. — Ne smejte se, mi je rekel. Še nihče ni napisal ničesar tako arhitektonične-ga. tako prostranega, tako pretresljive- ga. »Largo« je pokojnost v veličastnosti. — Res, Samo ga ume božansko interpretirati, s čudovitim občutjem. Sicer pa... zdajle ga lahko poslušava v radiu. Toda prečitajte pismo! — Da, da, pismo!... ,Dragi moj oče!' ... To vas ne bo zanimalo... .Slutim, da pri vas ni vse dobro.' Pustiva to... Ah! ,V soboto zvečer, ko prejmete to pismo, bom igral v Radio-Lyrique v Parizu. Če bodo atmosferske prilike ugodne, me boste lahko slišali. Igral bom Dvorakov Concerto, točno ob desetih. Mislil bom na to, da me poslušate, in to mi bo zelo milo. Videl vas bom pred seboj . . .' Koliko je ura? — V Franciji je deset minut do desetih, sem odvrnil. — Dobro, ravno še utegneva pripraviti aparat... Ali bi hoteli poslušati? Aparat je bil eden izmed najbolj dovršenih, kar jih je dobiti na trgu. Samo, ki pogosto igra pred mikrofonom, ga je bil očetu poklonil. Po nekaterih poskusih sem se uveril, da imam v aparatu pariško postajo Ra-dio-Lyrique. Igrali so ravno LiSztovo rapsodijo za glasovir in orkester, ki sem jo bil prej videl na sporedu. Gospod Tiska ni bil izmed tistih amaterjev, ki neprestano vrte gumbe na aparatu v nezmiselnem upanju, da bodo tako bolje prestregli tajinstvene valove. Sédel je bil v naslanjač, pobesil glavo na naslonilo, zâklopil oči in z naslado užival čudovito glasbo, ki je bila tako daleč, a hkratu tako blizu. Zvočnik je razločno in jasno prinašal piijanistovo igro. Utrnil sem vse luči razen ene in tako sva poslušala koncert v malone popolni temi, ki je tako ugodna za občutenje godJbe. Naposled so zvoki zamrli, začulo se je prasketanje in napovedovalec je oznanil, katero rapsodijo smo bili pravkar čuli, in napovedal, da bo zdaj svi-ral sloveči virtuoz Samo Tiska Dvorakov Concerto. Začelo se je iznenada in mogočno; kar videl in slišal sem nervozne mojstrove prste, kako obdelujejo strune staroslavnega guadaninija, enega izmed najzvočnejših instrumentov, kar nam jih je ostavil stari mojster. Strastni trepet strun je iz dalje tajinstveno napolnil prej tako pokojno sobo. Nič nisva govorila: niti ganila se nisva. Čutil sem, kako se stari Tiska utaplja v svoji rau-zikovi vznesenosti in v očetovskem po- nosu; čar čudežne godbe v etru mu je bil še zmerom nov. Concerto je prestal... In zdajci, glej. je brez prehoda in spremstva vztrepe« tal na slavnih goslih veličasten spev. — Ah, je zamrmral stari Tiska. Haen-dlov »Largo«! — Saj ni bil na sporedu! sem vzkliknil začuden. Toda Samo ve, da ga vi poslušate, in zato ... — Tiho! Tiho! Molčiva! Umolknil sem in prisluhnil: o. da, to je bilo tisto nesnovno in vedro ste-brovje... A vzlic vsemu navdušenju si nisem mogel kaj, da se ne bi vprašal, zakaj je Samo Tiska zasviral očetu toli dragi »Largo«. Ali so ga spet prevzele neznane slutnje? Ali ga je spel premogel bolestni strah, ki je bil nocoi gotovo brez sleherne podlage? Igral je tako dobro, tako nežno in občuteno, da ni moči povedati z besedami, Kako tudi? Potem bi bilo slovstvo enakovredno z glasbo, a vsalkldo ve. da to ni res. Ko je utihnila poslednja nota, sva trenutek obsedela nema in negibna. In potlej sem napravil luč ... Tedai šele sem razumel! Stari Tiska je sedel nepremično v naslanjaču in njegov obraz je bil mrtvaško bled: razumel sem. zakaj je Samo v Parizu igraf »Largo«! Njegove slutnje žal niso bile prazne. Njegov ljubljeni oče je bil umrL zadet od kapi. Umrl je bil, poslušaje z vso dušo tri bogove, ki so mu peli v prostoru in času: Haendel, GuadaninJ in sin... OUE IZ TOBAKA Dunajski profesor medicinske fakultete Forel je dal. hoteč dokazati svoje stališče napram škodljivcu alkoholu, posekati 'svoj vinograd in ga pretvoriti v njive. Praktič» nejši Francozi pa rajši svoje vino, kar ga ne morejo izvoziti, porabljajo kot gonilo za stroje. Ako bi Amerika sedaj počela gonjo zoper duhan — prvi znaki takšne namere so že na vidiku — mislite li, da bo treba izruvati tobačno rastlino: Ne, ker so ponekod, n. pr. v Tirnovem na Bolgar» skem, jeli stiskati olje iz njenega semena, ki je bilo dosihdob neuporalmo. Ta začim» ba baje ni prav nič slabša od masliuovegi olja. Aleksander Pred 70. leti, dne 6. maja 1. 1859., je umrl v Berlinu Aleksander pl. Hum-boldt, učeinjak svetovnega slovesa, ki mu ni bilo enakega v 19. stoletju in o katerem trdi neki življenjepisec, da je bil poslednji, po grškem učenjaku Aristotelu nemara največji polyhistor. Njegov duh je obvladoval vse znanstvene panoge in dosegel vrhunce sodobnega znanja. Ce je lahko nemški narod ponosen na nekaj svojih genijev, tedaj je sigumoi da je Aleksander Humboldt med prvimi. Ta velikan duha in volje se je rodil 14. septembra 1. 1769. v Berlinu kot sin plemiške rodbine. Dasi je kmalu osirotel, je vendar imel s svojim bratom Karlom skrbno in temeljito vzgojo, ki je pospeševala razvoj njegovega — prav za prav njunega — genija. Zakaj tudi brata Karla moramo uvrstiti med ljudi, ki vzbujajo naše občudovanje po ogromni inteligenci in enciklopedičnem znanju. Karel Humboldt je dosegel pozneje visoko kari-jero: bil je poslanik, nekajkrat minister, državni svetnik itd., največjo slavo pa si je zasigural kot originalen dlržavoslovec, učen zgodovinar in mnogostranski jezikoslovec. Bratu Aleksandru je bilo dano, da prekosi dve leti starejšega, a 24 let prej umrlega Karla po znanstvenih uspehih in sve- Humboldt tovnein slovesu. Študiral je na raznih univerzah, debutiral znanstveno že zgodaj s spisom iz botanike, nadaljeval v geologiji in si uril duha z učenjem tujih jezikov, kar mu je pozineje sila' koristilo na številnih znanstvenih potovanjih. Koncem 18. stoletja je postal višji rudarski ravnatelj; v tem času je objavil zajemljive znanstvene razprave iz kemije in fiziologije, izumil neugasljivo rudarsko svetiljko in jespi-racijski stroj ter študiral v Jeni anatomijo, družeč se z Goethejem io Schillerjem. Že zgodaj so ga mikala znanstvena raziskavanja manj znanih ali neznanih, geografsko in, prirodopisno neraziskanih dežel. Lord Bristol ga je povabil 1. 1798. na osemmesečno potovanje po zgornjem Egiptu; baš ko je nakupoval v Parizu znanstvene aparate, ki jih je hotel vzeti na pot, je prodrl Napoleon Bonaparte v Egipt in ekspedicija se ni mogla vršiti. Nameraval je odpotovati z A. Bonplandem, poznejšim zvestim sotrudnikom in prijateljem, v severno Afriko, da preišče gorovje Atlas, vendar ni imel sreče na morju in se je moral izkrcati na španski obali. Tu sc mladega učenjaka, ki je bil človek svetovljanskega duha in domač v vseh glavnih evropskih jezikih, sprejeli na moč presrčno in ga napotili k onemu cilju, ki mu je prinesel, največji sloves. Dobil je namreč dovoljenje za potovanje po španski Južni Ameriki. Odpotoval je tja v maju 1. 1799. in je 16. julija stopil v Cumani (Venezuela) na ameriška tla. Nekaj časa je raziskaval Venezuelo, nato pa je krenil na jug proti Orinoku. S kanoi (majhnimi rečnimi čolni) sta dospela učenjaka daleč na jug, v dežele, ki so bile za znanost — zlasti še za prirodopisje — povsem deviški svet, dasi jih odlikuje sila zanimivo in svojevrstno živalstvo in rastlinstvo. V avgustu 1. 1800. sta odpotovala Humboldt in Bonpland v Ha-varino, naslednje leto pa v Cartageno. Po reki Magdaleni sta priplula do Honda in dosegla odtod Bogoto. Nato sta zavila v smeri proti Ouito v Ecua-doru. Odtod je krenil Humboldt na Ghimborazo in splezal v višino 5810 metrov; samo 400 metrov je bilo še do najvišjega vrha tega velikana med gorami. Tako se je mogel pogumni uče- njak postaviti z dejstvom, da je dospel višje nego katerikoli dotedanji raziskovalec zemeljske skorje. Odtod sta krenila z Bonplandom k peruanskim Cordiljeram in dospela pri Trujili na obrežje Tihega oceana. Leto 1803. je posvetil Humboldt proučevanju Mehike, naslednje leto je prebil dva meseca v Havanni, potem je odpotoval v Washington in dne 9. julija 1804. zapustil za vedno Ameriko. Za Jo dolgo popotovanje je potrošil okrog 40.000 dolarjev lastnega denarja — za takratne razmere tako visoka vsota, da jo je mogel žrtvovati samo bogat plemič. Sad, ki je obrodilo to popotovanje za znanost, je neizmerno žlahten in dragocen. Bivajoč izmenoma v Parizu, Rimu in Berlinu, je skrbno in z vso vnemo, pritegnivši k pomožnemu delu razne strokovnjake, obdeloval ogromno gradivo, ki ga je bil prinesel Iz Južne Amerike. Izsledki tega večletnega truda so shranjeni v velikem spisu »Voyage aux régions équinoxia-les du Nouveau Continent fait dans les années 1799 à 1804 par A. de HumboMt et A. Bonpland«. Velika izdaja obsega 20 folijev in 10 kvart. zvezkov. Vrhu '.e je izšlo več manjših, specialnih izdaj; francoski izvirnik so kmalu prevedli Nemci. Stroški za izdajo tega mogočnega dela so bili ogromni. Samo ilustracije so stale 600000 do 800.000 frankov. Nevezan popolni izvod se je prodajal po 9574 frankov. Izdala takega monumentalnega dela je izčrpala Humboldtove finančne sile. Vse je žrtvoval znanosti, a z znanostjo je hotel koristiti vsemu človeštvu in poveličati njegovega duha. Brez dvoma pa je, da so izsledki Huraboldtovih raziskavam oplodili vso geografsko in prirodopisno znanost 19. stoletja in da jih v glavnem tudi naš čas ni omajal. Kakor trdna skala kor-diljerska stoje v zakladnici evropske znanosti in mi lahko z isto pravico občudujemo pogumnega raziskovalca in genialnega učenjaka, kakor so ga občudovali njegovi sodobniki. Humboldt je tudi dalje marljivo raziskava! in pisal razprave, ki imajo do-kumentarični značaj. Živel je v Parizu, izvzemši mesece, ko je spremljal pruskega kralja na njegovih popotovanjih. V maju 1. 1827. se je preselil trajno v Berlin. Tu je imel v zimi 1827'28 na vseučilišču in v »Singakademie« slo-yeïa predavanja o fizični strukturi sveta, ki so osnova njegovega klasičnega spisa »Kosmos«, prvega in največjega sumariônega pregleda vseh dotedanjih izsledkov geografskih in pri-rodopisnih raziskavanj. V aprilu 1829. je na povabilo in stroške ruske vlade vodil znanstveno ekspedicijo v notranjo Azijo. Obiskal je Ural in ondotna rudišča zlata, nato pa je krenil v spremstvu dveh tovarišev preko To-bolska na Altaj in v kitajski Dzun-garsk. Vračali so se preko Kaspiškega morja ter proučevali med potjo južni Ural in kirgiške stepe. V teku teh osem mesecev trajajoče ekspedicije je prevalil Humboldt 15.000 km. S pota je prinesel vse polno geografskih, astronomskih, fizikalnih, geoloških in botaničnih izsledkov, Rusom pa je poplačal izdatke s tem, da je odkril ležišče diamanta. Po njegovem potovanju so se izpremenili dotedanji pojmi o azijskem gorovju; ustanovitev meteoroloških in magnetskih postaj v vsej ruski državi od Balta do Tihega oceana pa je nadaljnja dobra posledica Humboldtove-ga popotovanja. Seveda je obdelal nabrani materija! v raznih znanstvenih razpravah, ki jih je pisal — kakor v prejšnjih časih — po večini v francoščini. ceneč ta elegantni in prožni jezik z njegovim bogatim nazivoslovjem bolj nego materinščino. Poznejša leta je preživel v Berlinu, vendar je bil Pariz še vedno njegov najmočnejši magnet: tja je zahajal bodisi v znanstvene namene bodisi kot reprezen-tant v imenu pruskega kralja. V letih 1845'47 sta izšla 1. in II. del že omenjenega dela »Kosmos«, 1. 1850. in 1858. pa III. in IV. del. To je prav za prav njegovo poglavitno nemško pisano delo, večina večjih in pomembnejših spisov je izšla v francoščini Vpliv »Ko-smosa« je bil velik; ob njem je zraslo več generacij nemških prirodoslovcev — bila je to biblija mladega, svobodomiselno usmerjenega znanstvenega naraščaja. Leta 1869. so se zaključila Hum-boldtova zemeljska popotovanja, a z njegovo smrtjo ni ugasnil sloves, ki se bo še dolge vekove oklepal njegovega imena. Rekli smo že v uvodu, da je bil Aleksander Humboldt zadnji, ki je s svojim znanjem objemal vse znanstvene panoge, ne da bi razodeval' površni diletantizem. Bil je genialen že po svojem rodu in vreden občudovanja po marljivosti in neuklonljivi volji. Na- sproti idealističnemu pravcu v sodobni znanosti je Humboldt že v začetku uveljavil prepričevalno silo eksperimenta, s čimer se je hudo zameril prijatelju Schillerju, vendar je le-ta še živel toliko časa, da se je Humboldt zmagoslavno vrnil iz Južne Amerike. Kako velik je Humboldtov sloves, pričuje to, da je bilo sedem krajev na zemlji, predvsem seveda na ameriškem kontinentu, imenovanih z njegovim imenom. Aleksander Humboldt je po vsej pravici eden izmed predstaviteljev 19. stoletja in njegovih najvišjih in najple-menitejših stremljenj, mož, ki ima za miselni napredek evropskega človeštva nesmrtne zasluge. Podatki v glavnem po »Ottovem slovnifcu na-učnem«, Praha 1897. šola v Ameriki Srečna ameriška mladina! Šole ji postavljajo samo za to, da bi ostala krepka in zdrava. Vsako leto ji dajejo polne tri mesece počitnic, v celoti pa 36 tednov pouka, na teden komaj pet dni. Sobota je prosta kakor nedelja. Pouk se prične zjutraj ob 9., popoldne pa je konec ob 15Do dvanajstega leta nič domačih nalog. V šoli je ameriška deca res deca, ki izživlja v polnem obsegu svoja otroška leta, in vsi si prizadevajo, da je ne bi preveč skvarili z učenostjo, ki je potrebna za »življenje« — in ki jo v pravem življenju najprvo pomečeš med nerabno šaro. In vendar se ta deca pri vsej prostosti nečesa nauči. Seveda je pedago-gija Prikrojena na starost učenčevo. Pouk pri nas ni običajno nič drugega nego neka vrsta dresaže. Za malega Američana je pouk istoznačnica za rast. Otroku puste, da se tako rekoč sam razvije, brez ovir. Oglejmo si takšnole povprečno ameriško osnovno šolo pobliže. Od šestega do dvanajstega leta »predela« bodoči državljan velike republike vseh šest razredov —- več mu jih ni treba. Od vsega začetka je v, razredih uveden sistem koedukacije obeh spolov. Vzgojo vodijo skoraj izključno ženske moči. Ročna dela in igre zavzemajo v učnem načrtu obsežen prostor. Učene '"n učenke se prosto vadijo na pisalnem stroju, v kuhinji, v gradbi in notranji opremi majhnih stavb. Na ta način korakata ročna izvežbanost in razvoj možganov roko v roki. Načelo pouka: svoboda in mnogovrstnost Zemljepis poučujejo n. pr. tako, da mali učenjaki sami doživljajo, kar mo- rajo znati. Vzemimo Japonsko. V teku tednov si morajo nabrati o tej zemlji, o njenih prebivalcih, o njenih posebnostih malo da ne sami toliko podatkov, kolikor morejo. Svoje izsledke sporočajo drug drugemu. S svojim skupnim znanjem priredijo ha koncu nekako razstavo. KoMcor gre se kon-stuimiirajo v Japonce in Japonke in skušajo svoje znanje oživotvoriti s tem. da delajo, jedo, spe, se igrajo po japonskem načinu. Šolske ure skoraj da ne sličijo onemu, kar si mi predstavljamo pod tem imenom. Nič klopi, nič neudobnih pultov, nič »priročnikov«, iz katerih se pri nas seznanjajo vsi z isto stvarjo in z istimi izrazu Sedijo v prostih skupinah na premakljivih stolih in si izbirajo svoje štivo sami iz časnikov in revij. Kar vsak prebere, skuša podati z lastnimi besedami in vzgojiteljica ga pri tem samo podpira. Toda kafco je z disciplino, s tisto strahovito, vseobvladajočo disciplino, »ki mora biti» in ki jo pri nas že otrokom vtepajo v glave iz pisanih regle-mentov? Takšne discipline v svobodni Ameriki ne poznajo. Svojo lastno pa si vzdržujejo otroci sami. brez paznikov, brez denuncijantov iz lastnih vrst. Šola je republika zase in otroke naučijo smatrati jo za svojo last. Vsako delo je prostovoljno, otrok pa se uči že od prvega dne. kako je treba služiti skupnosti in dolžnostim. Nam. ki smo se učili pod varstvom diplomiranih' feld-veblov učenosti, se zdi nemogoče, da bi mogli te stvari vcepiti otroškim srcem v Ameriki pa pojejo o tem drugačno pesem. v Višji študij Po dovršenh šestih razredih osnovne šole vstopi otrok lahko v trirazredno »junior highsihool«, »mladinsko višjo šolo«, ki bi jo prispodobili nekako z aašo nižjo srednjo šolo, in potem v »senior highshooî« trorazredno višjo srednjo šolo. Tu prejme v svojem 18. V vseh teh učnih stopnjah vlada isti princip svobodnosti, kakor smo ga opisali za osnovno šolo, samo da se prikroji primerno višji zrelostni stopnji mladega človeka. In pouk je seveda Šolska deca pri nazo letu nekako zrelostno spričevalo, ki se da primerjati s tisto birokratsko, zastarelo, mučno zadevo, kakor jo poznamo pod tem imenom pri nas. m proučevanju gradnje hiš brezplačen, brezpogojno brezplačen do zadnjega letnika višje srednje šole. Dovršiš to in imaš pravico vpisati se na eno izmed neštevilnih vseučiliških Bralna ura — s časniki in revijami mesto dolgočasnih čitank Sol ali, kakor jim v Ameriki pravijo, v kolegij. Vzgoja se ozira vseskozi na praktično stran življenja, tako za moške kakor za ženske. Moška mladina se uči celo kakor ženska vsakdanjih hišnih in gospodarskih del. Ženska mladina se s svoje strani seznanja z moškimi deli. Že v šoli se moška kakor ženska mladež navaja na spoznavanje prednosti storjenega dela pred zamudnim ročnim delom. V šolah imajo uvedene kuhinje, ponekod ogromne skupne kuhinje, drugod manjše osebne kuhinje. Te kakor one so vzorno opremljene. Specialno vzgajanje šolska poslopja so po možnosti eno-nadistropna — za primer ognja, zgrajena v čistem zraku, sredi zelenja, v notranjosti sama čista, svetla in zračna, obdana z igrišči. To za povprečno mladež. Za abnormalno manj razvito deco skrbijo še posebe. V splošnem jo puste, da se kreče nemoteno med ostalo deco, vendar skrbijo za nje vzgojo, za nje pouk v posebnih prostorih s spécijaliziranimi učnimi močmi. Fizično slabotni otroci so združeni v tako zvanih sanitarnih razredih in učiteljstvo pazi še skrbneje na njihovo telesno zdravje. Takšni otroci smejo dalj časa spati in se gibati še prosteje v zraku in solncu. Sa-natorij in šola obenem! Končno ne smemo pozabiti na »razrede za amerikanizacijo«, ki jih ustanavljajo za mladoletne kakor odrasle priseljence in ki so namenjeni v prvi vrsti pouku angleščine. Jasno, da bi ne bilo mogoče vzdrževati tega sijajno organiziranega šolskega sistema, ki velja v splošnem za vse države Unije, če ne bi bili *yain-keeji«, ki se jim tako radi prezirljivo smejejo, pripravljeni žrtvovati za vzgojo svojega naraščaja absolutno in relativno več nego katerokoli drugo ljudstvo na zemlji, namreč v finančnem pogledu. Splošnost in posamezniki žrtvujejo šolski postavki vsote, o katerih nimamo pri nas niti pojma — kvečjemu, če bi jih primerjali s postavkami evropskih držav za vzdrževanje vojaških sistemov. A žrtvujejo, ker vedo, da se vsi ti izdatki poplačajo stotero z moralnim in fizičnim zdravjem novih generacij. Tako si polagoma ustvarjajo življenje, ki bo za nas.še vedno pesem bodočnosti, ko ga bodo tam že v polni meri živeli. Nordijske žene Marija Hamsun Mogla bi biti tudi Knuta Hamsuna — mladostna žena in mati štirih otrok pisatelja, ki bo letos poleti praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva. Iz njenih knjig odseva prava podoba njenega bistva: nič boriteljskega za ženske pravice ni v njej — kar bi bilo skoraj itak nemogoče ob strani Knuta Hamsuna — temveč duša preprostega, na notranje življenje usmerjenega človeka, ki ga ne vznemirjajo svet pretresajoči spori, ki pa se raduje nad lepoto v prirodi in v človeških srcih in se poglablja z brezmejno ljubeznijo v čuvstvovanje otroških duš. »Langerudovi otroci,« s katerimi si ie pridobila Marija Hamsun pisateljsko ime, so njeni lastni otroci — deca Knuta Hamsuna. »V tej knjigi sem res iporabila marsikatero potezo svojih otrok,« je odgovorila Marija Hamsun na moje vprašanje, »toda sem jih zelo idealizirala. Živim popolnoma za svojo družino ter imam le malo časa za literarno delo. Tudi moj mož me ne vzpodbuja k pisanju — nasprotno, po njegovem mnenju bi morala bolje uporabiti svoj čas.« Marija Hamsun je pisala povesti in pesmi že pred svojo poroko, toda njena dela niso nikdar izšla. Bila je gledališka igralka in bi bila morala baš igrati glavno vlogo v neki Hamsunovi drami, ko se je seznanila in poročila s pisateljem. O sebi in svojih knjigah noče govoriti: »Mesto ročnega dela sem tu pa tam napisala kako kniigo ... Zame ne obstoja nobeno žensko vprašanje. Nikdar nisem imela časa razmišljati o tem.« Ana Malmgren Prava nordijska žena, ki nerada govori tujcu o svojem notranjem življenju. S krepkim glasom govori o svojem sinu Finnu Malmgrenu — tragič- ni žrtvi Nobilove nesrečne polarne ekspedicije. Svojega moža je izgubila pred mnogimi leti — vsa njena radost, njen ponos in njeno vse je bil sin. Tri-intridesetletni mož je žrtvoval življenje — za svoj poklic, za svoja tovariša, ki ju je hotel rešiti kljub zmrznjenim udom svojega telesa. Da bi jima ne bil v breme, je ostal sam. razdelil svoja oblačila in ju prosil, naj mu iz-kopllieta grob na ledeni plošči. Ana Malmgren ve, da ne bo mogla nikoli obiskati groba svojega sina in da nikoli ne bo popolnoma odstranjena mistična tema, ki zakriva njegovo smrt. Navzlic vsemu odklanja težke obtožbe proti obema Italijanoma. »Poznam Zappija in Mariana,« mi je rekla, »in vem, da nista sposobna zagrešiti nobenega zločina. Umljivo mi je, zakaj ni moj sin tiste dni pisal dnevnika in razumem, da z zmrznjenimi udi ni mogel napisati poslovilnega pisma. Verujem, kar pripovedujeta njegova tovariša o njegovi smrti in nočem, da bi ne-vzdržljive govorice oinesrečile še dva druga, ki sta bila sama tako blizu smrti.« Že takrat, v onih strašnih dneh, ko Je dospela prva vest o nesreči, se je zavzela Ana Malmgren za tovariša na smrtni poti svojega sina. Nihče kdorkoli je obiskal osamljeno ženo v njeni leseni vili v Aeppelvikenu, ni mogel spoznati, kaj se godi v njenem srcu. Toda v par dneh se je postarala in osivela. Milna Sillanpaa Nisem je želel poznati samo zato, ker je edina finska žena na ministrskem stolu, temveč tudi zato, ker je njena življenska pot — od dekle do socialnega ministra — pač redek pojav v svetovni zgodovini. »Olka hyvââ — minister Sillanpaa prosi, da vstopite...« Ali naj rečem gospodična minister — mi je šlo po glavi. Ekscelenca je vendar odpravljena. Nekoliko v zadregi sem si uravnal ovratnico — v občevanju z ženskimi, in povrh še neporočenimi ministri nimam še nobene izkušnje. Toda prijazen nasmeh madame Sillanpaa me je takoj rešil zadrege. Ko sva se sporazumela v vprašanju glede obče-valnega jezika za švedščimo — jezik švedske manjšine na Finskem — so odpadle tudi težave glede naziva. V švedščini se namreč ne pravi gospod. gospa ali gospodična minister, temveč samo minister. Seveda je treba vedno govoriti v tretji osebi. Naziv »vi« je v švedščini osovražen. Močmi udje in razorane poteze ministra pričajo o težkem telesnem delu in razodevajo, da Sillanpaa ni bil položen ministrski portfelj že v zibelko. Iz visokega obraza gleda izpod osivelih las dvoje trdili oči, ki izdajajo neupogljivo voljo. Takoj se spozna, da ima Milna Sillanpaa za seboj več desetletij javnega dela — bila je ena prvih žen, ki so bile izvoljene v parlament. »O svojem življenju ne vem povedati mnogo,« je odgovorila na moje vprašanje. »Rodila sem se v Tavast-Iandu kot otrok uboge, s številno deco obdarjene gostaške družine. Že zgodaj sem si morala služiti svoj kruh. Z dvanajstimi leti sem delala v tovarni za pletenine. O šolskem pouku niti govora. Pozneje sem se naučila nekoliko brati iin pisati. Otroci smo morali v tovarni često delati ponoči, čez dan pa so nas zato nekoliko poučevali. Z osemnajstimi leti sem prišla za deklo v Helsingfors. kjer sem opravljala to službo petnajst let. Potem so me izvolili za prednico društva služkinj, leto nato so me poslali v parlament, končno so me napravili za nadzornico naše strokovne organizacije. In sedaj spadajo v moj delokrog siromaki, otroci, alkoholno in druga socialna vprašanja.« Po ostavki Tannerjeve vlade je zapustila tudi Milna Sillanpaa svoje ministrstvo. Pridobila pa si je spoštovanje iin priznanje tudi med vrstami političnih nasprotnikov. Dr. Paul Grassmarm — Stockholm NAPOLEON PISEC Nekega -dne se knjigarju Daclinu v Be» sançonu pri kosilu javi mlad, mršav čast» nik temne polti in živih oči. »Oprostite, da vas vznemirjam obsorej, ali sem samo mimogrede v mestu in si nisem mogel iz» birati ure.« Daclin mu ponudi sedež in čašo vina. Ko sta se po obedu pomenila in je posetnik odšel, je založnik razložil do» mačim: »Ta gospodič se zove Bonaparte. Predlagal mi je, da bi mu tiskal povest o Korsiki... Neznan človek... Kdo bi mi jamčil, da pridem na svoj račun? Poslal sem ga v božjem imenu.« O O C> Uhtk Kollbrunner Iz Singapura v Kanton pravila. Gradilišče za Jadje, skladišča in trgovske hiše v Singapuru odgovarjajo vsemu temu. Tu čakajo na izvoz pridelki Malake, Sumatre in Bornea. Amerika in Evropa hranita tukaj ogromne zaloge. Singapur je štel 1. 1911. nad četrt milijona prebivalcev, med njimi prevesno množino Kitajcev in Malaj-cev, manj pa Indijcev, Evrazijcev (me-šancev). Armencev, Arabcev, Židov ir. Ena najživahnejših ulic v Singapuru Sijamcev. Evropcev je med njimi razmeroma malo. Tri četrt prebivalstva tvorijo moški. Pred pristaniščem leži več otočičev s hišicami angleških oficirjev. Le tu ir-tam spominja majcena zelenica prebivalce na evropsko domovino. Na gričih otoka stoje hiše in vile bogatih Kitajcev. Mesto samo se deli v tri dele. v kitajsko, evropsko in malajsko četrt. Na keju ponujajo trgovci v nakup nenavadno oblikovane ribe in tropske sa- Pred južno konico polotoka Malaka teži krasno otočje, ki je docela vredno primere s Ceylonom. Imenuje se kakor «ljegovo glavno mesto in kakor reka. ki ga. deli in čez katero drži sedem mostov: Singapur. Kraj, čigar luka je zaradi opasnih čeri in skal ladjam ob vstopu zelo nevarna, je bil dolgo časa gnezdo morskih razbojnikov. Angleži so ga zasedli 1. 1819. Singapur leži 140 km od ekvatorja, na prostoru, ki je za svetovno gospodarstvo zelo pomemben. Glavna pomorska cesta iz Evrope v Vzhodno Azijo gre tod mimo. Angleži so napravili Singapur že zgodaj za svobodno luko in tako je postalo mesto izhodišče za ladjeplov-stvo vobče. Lega sama ga je pa napravila tudi za pomorsko postajo premoga. Ladje, ki vozijo mimo, se ne zalagajo samo z gorivom, ampak jim je tudi dana prilika, da izvrše tu potrebna po- Ptičji ples« dveh mladih otočank s Sumatre deže. Botanični vrt zadivlja obiskovalca zlasti s svojimi palmami, na katerih /ase kokosov oreh in sago, dalje mu-škatni oreh, kavovec in kakaovec. Slo- kitajski nosači čepe na bregu, nekateri med njimi použivajo večerjo ali zajtrk. Skoro vsak drži v roki posodo iz pločevine, v katero so mu nasuli v kuhinji Ples domačih prt vite so tudi banane, da ne omenjam 11-jan in čudovitih orhidej. O polnoči se vrnemo na ladjo. Premog so že bili natovorili, tako da prespimo noč lahko v miru. Ponoči ob dveh odprem okence svoje kabine. Nagi •alcev na Sumatri riža. Če je kateri delavec posebno lačen, gre lahko dvakrat h kotlu, vendar je med nosači malo takih požrešnežev. Kar jih je, so videti zelo skromni. Medtem ko čepe nosači na tleh in se krepčajo, priropota na obalo velikanski wш voz z ledom. Pogled na prenos ledu na ladjo je kaj prijeten — saj ima vsakdo zavest, da se čedalje bolj bližamo ravniku. Izlet Stopimo skozi botanični vrt v park singapurskega guvernerja! Opice prosijo hrane in jo dobe v podobi banan. Potem se zgoste pred nami plantaže gumija in kmalu smo v prestolnici bogatega domačega kneza, v Johori. Gumijeva drevesa so pravcati zaklad te dežele. Na oko sličijo mladim bukvam, le s to razliko, da poganjajo njih veje kmalu pri tleh. Vsaka rastlina ima pol-žasto narezan žleb, po katerem priteka v nastavljeno posodico dragoceni sok. Naša pot je šla tudi mimo tvornic za gumi, kjer se gumi predeluje za prvo 'Uporabo. Že oddaleč te opozarja na tvornice oster vzduh, ki draži nosnice. Cesta pa je ves čas prosta prahu, tla so vseskozi rdeča. Nekje na poti uzremo tudi kamenolom, kjer lomijo granit. Naselbine, skozi katere potujemo, so kitajske. Kitajke imajo lase zvite v svi-tek. Nosijo pa dolge črne hlače in črne bluze. Vsa vozila so na dve kolesi. Vlečejo jih voli, ki so jim rogovi na konceh okovani. % Johore leži kakor kakšno odlično evropsko letovišče na lepem nabrežju kraj morja. Tik ob cesti stoji stara sultanova palača s krasnimi vrtovi. Zgradba napravlja vtis zanemarjenosti. Sedanji sultan, ki mu je 53 let, si je v daljavi nekaj kilometrov sezidal novo, razkošnejšo palačo. Na bližnjem griču stoji mo-šeja s štirimi minareti. Kopališča na bregu so skrbno olepšana, prostor za kopalce pa je zamrežen. Dogajalo se je namreč, da so morske pošasti večkrat napadle kopajoče se občinstvo; zato so sedaj plitva mesta ogradili. * Dr. Hafftner je nanizal v svoji knjigi »Pisma z Daljnega vzhoda« mnogo karakteristike teh krajev in je naravnost zavidljivo opisal mangifero. (Spada med . anakardiaceje in je podobna naši slivi. Op. ur.) Že na svojih prejšnjih potovanjih sem spraševal po tem sadežu, vendar ga nisem nikoli dobil v Indiji (čeprav obstoja 27 vrst mangifere samo v Vzhodni Indiji. Op. ur.) Med Singapu-rom in Filipini pa sem imel priliko, da sadež pokusim. Velik je tako kakor naša breskev, samo s to razliko, da moraš skorjo odstraniti, ker je trda in je sad sicer neužiten. Meso pa je belo kot sneg, aroma nepopisno blag, v tropskih krajih blažilen kot balzam. Na žalost pa je sadež tako občutljiv, da ne prenese prevažanja v oddaljene kraje. Dobiš ga povsod v malajskih deželah; v Manili pa že zaman sprašuješ po njem. Tik pred prihodom v Manilo mi je steward predložil zadnje tri eksem-plarje. Pri vhodu ladje v manilsko luko nas je pozdravil na levi ugasel ognjenik, daleč zunaj pa svetilnik, ki se dviga naravnost iz valov. Pred glavnim otokom leži še drugi otok in na njem stoje mogočne hiše ameriških oficirjev. Na desni so križarile tri ameriške vojne ladje. Iz daljave je odmevalo grmenje topov. Po naši sodbi so oddali nekaj strelov v utrdbah na obali. Nekateri so si celo predstavljali, da je ta »pozdrav« veljal nam. V naši bližini so se potapljali čolni in na obali nas je pričakovalo kakih 500 ljudi. Vse mogoče noše so bile med njimi in barv ni mogoče našteti. 35 potnikov se je izkrcalo. Ko smo se poslovili od Manile, smo še nekaj časa videli filipinsko pogorje, ki je deloma zaraščeno z drevesi. V treh dneh vožnje smo dosegli Hongkong. Sedel sem. v avtomobil in se peljal po krasno speljani gorski cesti na Vik-torijin vrh. Od tam je razgled daleč naokoli. Zvečer so zažarele planine v tisoč lučkah. Imel sem občutek, kakor bi gledal smreko s svečicami. Vsi bogatini, zlasti Kitajci in belckožci, imajo svoje vile na pobočju tega prekrasnega raz-gledišča. Na ladji, ki me pelje iz Hongkonga v Kanton, sedi kapetan z oficirji za železnim oklepom, ki je podoben oklopnemu stolpu. V zadnjih letih se je namreč ponovno primerilo, da so napadli ladjo in njeno posadko kitajski gusarji, ki so se vkrcali kot potniki tretjega razreda ter so medpotoma razgalili svojo nrav. Zaradi tega so tudi potniki drugega in prvega razreda ločeni od potnikov v tretjem razredu po železni pregraji. Kanton Južna metropola Kitajske, drugo največje mesto v deželi, leži skoraj v vročem pasu. Vendar je treba tukaj raču- nati z mogočnimi izpremembami v temperaturi. Zgodi se včasi, da greš lahko oblečen na izprehod, pa moraš poslati domov po obleko, da ne ztbrzuješ na povratku. Tudi hidrografske razmere so zelo neugodne. Kadar dežuje, naravnost lije na zemljo in voda poplavlja pokra-fino. Včasi pa nastopi tudi velikanska suša, da zemlja poka od vročine. Iz tega razloga se goje rože tukaj samo v loncih. Revolucijske zmede so v tem kraju porušile mnogo pagod in templjev, da, razdejale so cele četrti in kar je pustila nedotaknjeno človeška roka, je pobral ogenj. Vzlic temu pa je v Kantonu še vse polno ulic in uličic, iz katerih ljudje nočejo izginiti. Nebroj ljudi živi v stavbah na koleh, kakih 120.000 jih životari v čolnih na vodi. V teh primitivnih pri-streških žive ljudje pod eno streho z živino, perutnino, prašiči in psi. Matere privežejo deco kar na vrv k čolnu ali splavu in deci binglja od hrbta votla buča. ki služi detetu v primeru potrebe kot plavalni pas. \ Inozemci morajo bivati samo na otoku Shameenu, ki ima podobo malega raja. Stavbe na njem so krasne, parki še lepši. & Ni je noči, da bi v Kantonu ne gorelo. Drugi dan po mojem prihodu je izbruhnil strahovit ogenj. Ognjegasci so dobri. Požar razglase prebivalstvu z udarci gonga, v katerega udarijo tolikokrat, kolikor je številka prizadetega okraja. Kanton se je po zaslugi revolucije v zadnjih letih zelo razširil in izpremenil. Njegove ceste so široke in samo v zapuščenih ulicah vidiš še sledove stare Kitajske. Pri vsakem koraku pa se lahko preveriš o marljivosti prebivalstva. Tu brusijo slonovo kost, tam izdelujejo iz nje najlepše igrače. Spretni slikarji slikajo na rižev papir, drugi izgotavlja-jo pahljače, sandale in druge reči. Za izlet nisem hotel najeti ne avtomobila ne kulija, da bi me peljal na dvo-kolesnem vozičku; sedel sem v nosilo, da si lažje ogledam znamenitosti Kantona. Pri vhodu v tempelj 500. mali-kov stojita dva stražnika za leseno ograjo. V notranjščini si lahko ogledaš net sto figur iz ila. ki sedijo ob stenah.. To so učenci Buddhe, ki sede že sto in stoletja na svojih mestih. Prevlečeni so z brončeno in zlato barvo, ki se je v teku časa odrgnila. Pripovedujejo celo, da predstavlja ena teh figur slovitega Benečana Marca Pola, ki je prvi odkril Evropi zagonetno kraljestvo kitajske dežele. Cvetlična pagoda, ki ji pravijo Kitajci »nališpani stolp«, je devetnad-stropno poslopje, ki se dviga na okto-gonski podstavi 91 m visoko v zrak; sporočila velijo, da je bila stavba sezidana 1. 505 pr. Kr. Na vogalih vsakega nadstropja vise zvonovi, ki se pri močnem vetru sami razmajejo in zvone. Na Kitajskem postavljajo mrliče na oder v posebnih prostorih, ki so po tenkih stenah ločeni od ostalega stanovanja. Mrličev ne pokopljejo takoj, ampak navadno počakajo dneva, ki ga astrolog označi za primernega. Mrliči iz imovi-tili slojev morajo čakati na svoj pogreb včasi po več tednov. Astrolog zahteva od svojcev vedno nove izdatke in doplačila in šele potem, ko jih dodobra izmolze, ugane pravi dan. Rakev z mrtvecem je črno lakirana in hermetično zaprta. Postavijo jo tako, da je ločena od vseh predmetov v sobici. V predsobi pa stoji vse tisto, kar so svojci poklonili pokojniku: na pot v večnost mu dajo cvetlice, sadje in riž, čestokrat tudi kadilo. Ce je mrlič moški, mu izrežejo celo papirnate žene, ki jih obesijo po stenah poleg rekel in pa-metnic, ki jih pokopljejo s pokojnikom. Osupnilo me je zlasti dejstvo, da mi ni pri nobenem mrliču in vobče nikjer v Kantonu udaril v nos smrad razpadajočega trupla. Med največje znamenitosti Kantona so svoj čas prištevali vodno uro, ki je sestojala iz peterih ogrodij, nanizanih drugo nad drugim. Voda je kapala iz prvega v drugega, iz drugega v tretjega in tako dalje, dokler ni prišla na dno. Kadar je bila spodnja posoda polna, je minila ura. Ta čudovita ura je baje cela stoletja delovala brezhibno, potem so jo morali zaradi razširjenja ceste odstraniti. Prenesli so jo drugam, ampak zdi se, da kitajski inženjerji in rokodelci niso popolnoma razumeli naprave. Dasi voda še vedno kaplja iz zgornjih nadstropij v spodnja, je vendar čas po tej uri postal nezanesljiv. Obiska vreden je peteronadstropni stolp iz rdečega kamna. Postavili so ga za prvega cesarja iz dinastije Ming. S tega stolpa se odpira zadivljajoč razgled po mestu. Če se o-zreš navzdol, vidiš biserno reko, panoramo mesta, v daljavi pa griče in naselbine. Za me- stnim ozidjem pa se dvigajo »planine belih oblakov«. Kitajski rokodelci so neverjetno skromni. Žive od riža in ribe in le če imajo v izobilju sredstev, si privoščijo svinjsko meso in kuretino. Delavci in mirno ogleda kar je na prodaj in izbere, kar mu godi. Beračev skoro ni videti. Starši, zlasti očetje, zelo ljubijo svoje otroke. Mladina je dobro prehranjena. V nežni mladosti matere doje deco. Dojenčke nosijo na hrbtu, ampak tako, Pristanišče v trgovci so zelo hrupni, dasi jim ni mogoče očitati, da bi se prepirali brez vzroka. Tudi v gneči se ne zmerjajo med sabo, temveč se umikajo drug drugemu. Zaradi tega se malokdaj primeri nesreča. Kitajski trgovci so vljudni in ne silijo v kupca. Celo v trgovskih hišah ne ponujajo blaga. Kdor vstopi, si lahko Hongkongu da imajo pri tem obe roki prosti. Pomisliti velja, da morajo z rokama mnogokrat prenašati težka bremena. Snaga v stanovališčih je zelo velika: Kitajci se često umivajo in so sploh čisti kolikor se le da pri njihovem, velikem siromaštvu. Vprašal sem po šoli. Pokazali so mi, kam naj grem. Vstopil sem, ne da bi Po&led na Hankov prosil posebej za dovoljenje. Učitelj ni bil mojega obiska posebno vesel, učencev pa moja navzočnost ni motila. Ci-tali so iz abecednikov, katerih strani se začno po našem pojmovanju na koncu knjige in se čitajo navpično, ne pa vodoravno, kakor pri nas. Na mojo prošnjo, da bi rad čul čitanje, je učitelj pozval učenca, naj prebere berilo. Storil }'e to s prijetnim, nekoliko pojočim glasom. Polagoma smo se celo sprijaznili in ko sem se poslavljal, mi je učitelj stisnil roko. Novo leto praznujejo Kitajci posebno slovesno z rožami, streljanjem, češnje-vim cvetjem, umetalnimi ognji in tudi z nakupom ptičev v kletkah. Na dan novega leta gori na vsakem dvorišču velik ogenj. Na koncu vsake take prire- ditve morata dogoreti dva motvoza, ki sta napeljana od konca do kraja dvoriščnega prostora. Ta upepelitev ima svoj simboličen pomen in po kitajskem naziranju odganja zle duhove. Na povratku proti Hotigkongu sem se vozil podnevi, da bi videl razliko med nočno in dnevno vožnjo. Mikala pa me je tudi pokrajina. Videl sem, kako se na obeh straneh mesta vlečejo gorski grebeni. Na bregovih vode povsod stavbe na koleh in na njih koče. Vhod v luko zapira nešteto otočičev, ki zahtevajo od ladje, ki se bliža luki, največjo previdnost. Zlasti ponoči je vožnja opasna. Reka pred mestom se čedalje boli širi in se končno razlije v velikansko jezero, tako da ne vidiš s kopnine nikjer na drugi breg. ......! Kanton AH imajo pajki spomin? Z ozirom na članek pod gornjim na« slovom v 16. številki »Življenja in sveta«, (knjiga V), si dovoljujem cenj. uredništvu navesti tale primer, ki bo čitatelje morda zanimal: Pred par leti mi je srednje velik rjav pajek v kotu poleg kleti naredil neke polet» ne noči lopo štirikotno mrežo, v čije zgor> njem desnem vogalu si je napravil gnezdo iz katerega je lahko gledal naravnost v spodnji levi kot pajčevine. Ko. sem priše istega, dne popoldne iz službe, sem uje muho ter jo vrgel v spodnji desni ko mreže, ker je bilo tako zame najbolj pripravno. Ko pajek začuti, da se je mrež-! stresla, se takoj zaleti na sredo mreže. Tu pa začuti aH zagleda, da muha skače ta brenči v spodnjem desnem kotu, to je le« vo nazaj od njega. Naglo se okrene in sko* či na muho. Tako je storil tudi drugi dan. Ko pa pridem z muho tretji dan in pogle» dam v gnezdo, vidim, d!a je prazno. »Ni ga več, ali se je pa zaril globlje,« si mislim, pa vržem muho vseeno, ko po navadi. Kakor strelica pa prileti sedaj naravnost na mu» ho iz zgornjega levega kota. Pogledam tja gori, pa vidim, da si je tam naredil novo gnezdo. Kolika prebrisanosti Ker mu je prejšnji zalet iz desnega kota napravil oba» krat nepriliko, da se je moral sredi mreže okreniti, se je zato preselil v levi zgornji kot, da je tako od zdaj naprej mogel vse» le' hitro in premočrtno prileteti nad srvoj plen. Mis'im, da to dovolj jasno doka-uje, da ima pajek nele dober spomin, ampak tudi precej razuma. »V tretje gre rado,« pravimo; pri pajku je šlo samo dvakrat, pa je zadoščalo', da je spregledal. Dr. Fr. ZbaSnik Jabolčni pečki Popoldne je tekel čas obema še bolj leno nego dopoldne. On se je silil v pisarni, da bi delal, a kar je zapisal, ni bilo na mestu. Črtal in popravljal je toliko, da ga je bilo sram. dati tako delo iz rok. »To ima človek od tega, če je ože-njen! Za nobeno rabo ni! Vse mu izpod-leti, česarkoli se loti. A vsega so krive samo ženske, ki...« Cel kup slabih lastnosti jim je natvezil v svojih mislih. Njegov srd je bil začel pojemati in skušal si ga je iznova podžgati, zakaj čustvo, ki je polagoma stopalo na njegovo mesto, mu je bilo še vse boli neprijetno. A ni se mu posrečilo. Ni se mogel več jeziti. Bolj in bolj mu je nekaj mehkega objemalo srce, nekaj kakor hrepenenje, združeno s kesanjem, iz obojega pa se mu je porajal velik nemir v prsih ... »Na ta način jo pahnem sam proč od sebe in ako se kaj zgodi, bom jaz kriv!« Te besede, ki so bile nekak logičen zaključek cele vrste neizraženih prore-kov, je izgovoril na glas, ne da bi se popolnoma zavedal njih pomena in da-lekosežnosti. A ko jih je preudari! nekoliko natančneje, se ga je polastila silna razburjenost. Ali nima ženska nezvestoba v takih sporih svojega izvora? ... O. če bi...! — Drama, polna groznih prizorov mu je hipoma stopila pred oči. Če bi se res kaj takega zgodilo... ne, v takih stvareh on ne bi poznal šale! — A če bi le prišlo do tega — kdo bi bil pravi krivec, kdo bi bil v prvi vrsti odgovoren?... Ženske so kakor otroci in z otroci treba potrpeti!... Vzdignil se je in stopil k oknu. Bil je lep, topel jesenski dan. Po ulicah je vrvelo živahno življenje, a moških je bilo videti le malo. Skoro same ženske boljših krogov so brzele — ena sem, druga tja. Dasi je bilo sredi oktobra, so nosile z redkimi izjemami še vse živo-bojne poletne toalete. Veselo je bilo gledati vitke, elegantne postave mladih gospa in gospodičen, ki so stopale tako brhko, tako lahkotno, da se je videlo iz dalje, kakor bi se jim noge ne dotikale tal, ampak bi plavale skozi zrak. Pa vsem se je tako mudilo!... »Kam hite vse tako? Ej, to so nemara same take žene, katerih možje so navezani na kak posel! Mož pri delu, žena — bog ve kje!« Nekaj tajinstvenega je bilo v vedenju vseh teh ličnih in mikavnih prikazni, ki so tako drevile vsaka v svojo stran. Zdelo se je, kakor bi se druga druge izogibala, druga drugi nekaj prikrivala, a vendar druga o drugi vedela, kam je namenjena. Vsem je zalivala rdečica lica. Ali niso hodile vse te dražestne stvarce božje po prepovedanih potih? Kam jih je tako gnalo, kaj je bil cilj njih hrepenenja? Kdo ve, kdo ve, kaj se godi, o čemer zakonski mož niti ne sanja ne, za kar ve samo oni, ki je deležen naklonjenosti in ljubezni takega grešnega bitja!... Da, mož bi moral venomer nadzorovati svojo ženo!... A če bi jo tudi, če bi ji bil vedno za petami, kaj bi to pomagalo, ko pa ima sto izgovorov, sto pripomočkov, da preslepi moža! Težka skrb mu je legla na srce. Vsa zakonolomna literatura, kolikor je je poznal, mu je bila hkratu v mislih. Karkoli je kdaj čital o ženski nezvestobi, vse mu je prihajalo zdaj na um. In bolj in bolj je bil prepričan, da žene vse te elegantne dame v dražestnih poletnih toaletah sla v naročje brezvestnih gala- nov. Ah, kako so mikala ta kratka, cesto niti do kolen ne segajoča krila, ki so se pri vsakem koraku zdrgnila še višje gori in tako razkrivala vse. več, kot bi smela. Vsa ta rafinirana zapeljivost naj bi ne imela nekega posebnega namena? ... Bilo mu je, kakor bi gledal v kak kalejdoskop, ko je opazoval to živahno gibanje na cesti in ni se mogel načuditi krasoti, ki se je odgrinjala z vsakim hipom njegovim očem. Kako lepi obrazi! Kakor bi se bila nebesa izpraznila in poslala vse svoje angele na grešno zemljo! Ah, da, ti obrazi in ti čudoviti pogledi, tako nebeškomili in nedolžni in vendar tako — lažnivi! Zakaj, zakaj ni urejeno tako, da bi se vsaka nečista misel, vsaka nedovoljena želja že na obrazu brala in v očesu razodevala?... Lepe, mlade dame so švigale pod njegovim oknom sem in tja, njemu pa se ie vsak hip zazdelo, da vidi svojo Zor-ko med njimi. Nekolikokrat je hotel že seči po klobuk in palico ter steči po stopnicah, da bi jo zasledoval, da bi stopil v pravem trenutku pred njo in ji zaklical: »Ali sem te zalotil?« Toda ko je natančneje pogledal obleko, prerno-tril pokrivalo, presodil to in ono, se je uveril, da se je motil... Globoko se je oddahnil vselej, kadar se je prepričal, da so ga bile prevarile oči. A potem se je takoj zopet domislil: »Kdo pa mi jamči, da si ni nabavila za take izlete posebne obleke, posebnega klobuka? Ali sem mar že kdaj preiskal njene omare? In končno — ali mora iti baš tod mimo, ako hoče kam? Tako nespametna pač ne bo!... Naj si je še tako prizadeval, da bi se iztrebil ljubosuminih misli, ni se mu posrečilo. In naposled ni kar nič več dvomil, da ga ni nikoli ljubila, da se mu je samo hlinila. O, kdo ve, kaj vse počenja, kadar ima priliko za to!... Njegova maščevalnost je prikipela do vrhunca. O, da bi jo res zalotil!... Baš ob tistem času pa so se tudi njej snovale podobne misli. Kakor bi jima bil sam peklenšček, naslajajoč se ob njunih mukah, šepetal na uho, so se jima pojavljali vse mogoči prizori pred očmi. Njena domišljija ni bila nič manj živahna kot njegova in tudi nji se je zdaj zdaj zazdelo, da je on smuknil mimo vogla... Nekoč ji je pravil, kako se drugi možje zabavajo po gostilnah z natakarica- mi in kako imajo nekateri celo DjWbice. Na to se je spomnila zdaj in vročina jo je izprelletela. Ha, če bi pa on sam... Da, da, za kaj M bi! sicer pravil take stvari? Samo zavarovati se je hotel. Imena ji ni bil povedal nobenega, ker ga nemara niti vedel ni! Mislili si je pač: če kdaj zve kaj takega o meni, se ji vsaj ne bo zdelo talko strašno! O ta njen Stojlko je zmožen vsega, vsega! Kako bi moigel Mi drugače talko hladen napram njeij, kako bi mogel tako str-peti breiz nje, ako bi ne imel diragije svoje zabave in utehe!... Vse mogoče ji je prihajalo na misel rn pripisovala je malenkostim, ki so se ji videle včasi popoilinoma breizipomeinA-ne, zdaij največjo važnost. Zdelo se ji je, kakoir bi uimela zidaj marsikaj, kar ji prej ni bilo jasno. Stvari, ki nilso imele ničesar opravili druga z drugo, je spravljala v najtesnejšo vzročno zvezo in v niemuh razgretih možganih so vstajale slike, sipričo katerih ji je silila kri v glavo ... »Ah, da tega nrsem že davno izpirevi-dela! Gollrufa me. golljiufa! Druge so mu ljubše kot jaz. zato se obrega tako za vsako malenkost ob me, zato me tako mrzi! Kdo ve, kdo ve, kod hodi zidaj, pod pretvezo, da je v pisarni! Tudi o tem ji je že pripovedoval, kako malo se brigajo nekateri u»ra<3ir'ki za uradne ure. — Tudi takrat n:i nikogar imenovali, pač, ker je bil sam tisti! Kdo ve. kje tiči zdaj, kateri se klanlja, kateri laska in dobrika!« In tudi njej se je iznova obudfila siltia želja po osveti! O kako bi ga zasačila! Gorje, gorje mu!... Strašno, strašno sta sovražila drug drugega!... Oba sta biila prepričana, da je sprava za vedno izključena, nemogoča! ... Dr. VI. Travner Čarovništvo in čarovniški procesi (Nadaljevanje) III. poglavje Znanstvena utemeljitev čarovništva, cerkvena inkvizicija in prvi pravi čarovniški procesi (ok. 1230—1484) 1. Znanstvena ugotovitev čarovništva Križarske vojne (1096 do 1270) so zelo razširile duševno obzorje tedanje Evrope. Pospeševale so razne znanosti, kakor zgodovino, zemljepisje, starino» slovje, itd. Obenem pa so seznanile Ev» ropo s čarovništvom in praznoverstvom orientalskih narodov. Prav tako so se širile iz Španije z arabsko vedo vred tudi raznovrstne vraže in fantastične predstave Mavrov, posebno odkar so v Toledu študirali številni kristjani. Tako nastane v Evropi v tej dobi pra» va duševna zmešnjava, kjer se mešajo krščanske in orientalske predstave v znanosti in praznoverstvu, ki si cesto nasprotujejo. Zato so skušali že zgodnji skolastiki spraviti vse to znanje v sklad s krščan» skimi resnicami in nauki. Ni čuda, da so se pri tem pečali tudi s čarovni» štvom, ki je bilo znano krščanski Ev» ropi in mohamedanskemu orientu. Že Janez Salisbury (1120—1180), učenec slavnega Abàlarda in poznejši škof v Chartresu se bavi v svoji obširni knjigi »Policraticus« (izšla 1*156—1159) tudi s problemi čarovništva, četudi brez vsa» ke kritike. Tudi pisatelj in maršal are» latskega kraljestva, Gervasius Tilbury, omenja v svoji knjigi »Otia imperialia« (1214) hudobne duhove. Viljem Auver» gne, poznejši šk«f v Parizu, imenovan tudi Guielmus Parisiensis, je napisal okoli leta 1230. knjigo »De Universo«, kjer razvija kot prvi krščanski pisatelj zelo obširno sistematičen nauk o de» monih, nekako naravoslovje hudobnih duhov. Ta knjiga je uživala še v po» znejših stoletjih velik ugled. Vsi ti in še nekateri drugi manj po» membni pisatelji so popolnoma uver» jeni, da žive v prirodi nešteti demoni, ki zapeljujejo z božjim privoljenjem človeški rod v zmote in skušnjave. Pri tem se poslužujejo demoni svojih pri« vržencev, t. j. čarovnikov. Vendar si o bistvu in o znakih čarovništva še ni« so popolnoma na jasnem. Ne izključu» jejo popolnoma možnosti, da more člo» vek s pomočjo zlih duhov delati točo in nevihte, vendar niso o tem prever. jeni. Guielmus Parisiensis dvomi tudi, da bi mogle ženske letati po zraku, češ da je to mogoče samo demonom. Temu naziranju pa nasprotuje Gervasius Til« bury, ki pravi, da je poznal sam žen» ske, ki so javno priznale, da so že letale po zraku. Ker se ugledni pisatelj tega ni mogel izmisliti sam, nam dokazuje njegovo poročilo, da je bila vera v nočne polete žensk že tedaj močno raz> širjena. V nasprotju z naukom cerkva ne izključujejo ti možje tudi možnosti, da se more spremeniti človek v volka (likantropija), v mačke ali v stare žen« ske. Splošno razširjeno je bilo v tem času mnenje, da so Huni in prebivalci otoka Cipra potomci demonov. O tem so pre» verjeni tudi imenovani pisatelji in zago> varjajo zato možnost inkubov (incu» bus) t. j. občevanje (moškega) hudiča z žensko in sukubov (succubus) t. j. občevanje ženskih demonov z moški« mi, kajti samo tako se more razlagati postanek Hunov in Cipranov. Vsi pisa« telji pa uče, da se polasti hudobni duh človeka proti njegovi volji. Zato je na« loga svetih mož, da oproste z božjo pomočjo obsedcnca iz oblasti hudob« nega duha. Tako je n. pr. sv. Bernard (t 1153) prepodil hudiča iz neke akvi» tanske žene; sv. Makarij pa je rešil v Egiptu začarane ženske. Posebno temeljito pa se bavi v tem času s hudičem menih cistercijenziske« ga samostana v Heisterbachu pri Bon« nu Casarius (t ok. 1245), ki je po naro« čilu svojega opata spisal ok. 1. 1222. svoj »Dialogus miraculorum«. V števil« nih anekdotah, ki jih je zbral, nam opi« suje nazorno razne hudičeve spletke. Enkrat se pokaže hudič človeku kot žival (pes, mačka, opica itd.), drugič kot mož (zamorec, vitez itd.), tretjič zopet kot ženska. Njegov glavni na« men je spolno občevanje bodisi kot incubus, bodisi kot succubus. Pri tem se obnaša kakor cestni pobalin, se pre» tepava, napravi razne nerodnosti itd. Še bolj sistematično pa so razvili nauk o demonih (demonologijo) po« žnejši skolastiki. Povod, da so se bavili ti odlični možje znanosti s tem pred« metom, je bila knjiga »Sententiarum libri IV«, ki jo je napisal okoli le* ta 1150. učeni pariški nadškof Petrus Lombardus (t 1164). V tej knjigi, ki je bila v šolski rabi celih 500 let, razlaga pisec vso bogoslovno vedo tedanjega časa po skolastični metodi. Med dru* gim razpravlja tudi o zakonskem za* držku nezmožnosti izpolnjevati zakon* ske dolžnosti (impedimentum impoten* liae) in pride do zaključka, da more konsumacijo zakona onemogočiti tudi čarovništvo (sortiariae in maieficaej. Ta predmet so obravnavali tudi nje* govi nasledniki, predvsem dominikanec Albertus Magnus (»doctor universa* lis«), profesor v Parizu in v Koloniji, pozneje škof v Reznu (t 1280), ki je ■slovel po svojem temeljitem, vsestran* ta (Toronemada) v svojem komentarju kanonskega prava iz 1. 1451. razložil na« sprotje med tedanjim naukom in med »canon episcopi« tako, da trdi »canon« samo, da je boginja Artemida (Diana) paganska bajka, da pa »canon« nočnih poletov zločestnih žensk niti ne ome« nja, ker so ti poleti dokazani v sv. pi« smu. Nasprotje je torej samo navidez« no. Drugi bogoslovci in juristi so te nove nauke le še bolj utemeljevali in razširili. Tako ni skoraj čudno, če so bili koncem 15. stoletja tudi najbolj izobraženi uverjeni, da čarovništvo ni fiksna ideja, temveč resnica, ki se ne da ovreči. Vzporedno s pojmom čarovništva se razvija tudi inkvizitorno (uradno) ka>-zensko postopanje. S konstitucijo »Ad *Oa se pa je čarovništvo očitalo posebno ženskam, je umevno, ker so bili že prejšnji »čarovniki« — posebno zastrupljevalci — navadno in pretežno ženske in ker je bil hudič po splošnem pojmovanju moškega spola (incubus), tako da so prišle naravno pri nečistovanju s hudičem v prvi vrsti ženske v poštev. ertirpanda« od 15. maja 1252 uvede oapež Inocenc IV. (1243—1254), ki je bil sam eden najznamenitejših juristov svoje dobe, natezalnico za vse primere, kjer čarovnik noče priznati prostovoljk no svojega zločina. Vsaka odrasla ose« ba je dolžna izdati krivoverce. Pripu« ščajo se kot priče celo izobčenci in krivoverci. Žena sme pričati zoper mo« ža in nasprotno; prav tako otroci proti staršem, krivoverec proti krivovercu. Imena prič se zamolče. Zagovornik naj se ne trudi preveč, ker bi bil obtoženec še bolj sumljiv. V tem času se uvede za čarovništvo smrt na grmadi. Kajti že 2. febr. 1242 določi cesar Friderik II. v Padovi, da se morajo čarovniki živi sežgati (ut vivi in conspectu hominum combur antur«), kar je imenovani pa« pež (Inocenc IV.) z odločbo »Cum acl« versus haereticam pravitatem« z dne 31 okt. 1243 izrecno odobril. Smrtne kazni izvršujejo posvetne oblasti, »ker cerkev ne preliva krvi« (»ecclesia non sitit sanguinem«). Po kanoničnem pra« vu pa se smrtna kazen ne izvrši, če ob« žaluje obtožence svoje dejanje. D B. Ch. de Foucauld Zgocia iz afriške puščave (Mardocheufc Abi Serur) Mardocheus Abi Serur, sin Izaije Abi Serura, po poreklu Mhamid«el=Rozian, se je rodil v južnem Maroku, v oazi Akka, nekako 1. 1830. Ko je dopolnil 14 let, so ga poslali iz domače hiše v svet, da bi dovršil svoje bogoslovne študije. Učil se je v Marrakešu, v Mo« gadoru in Tangeru, odkoder je odrinil v Palestino. Ko je bil prebil skoraj leto dni v Sveti deželi in so ga povišali na iabina, se je obrnil v Alžir in bil nekaj mesecev duhoven v Philippeville. Po« tem se je sporAnil svoje očetnjave, od« jadral v Maroko in se vrnil v Akko. Ni dopolnil niti 25 let. Tedaj ga je jela moriti strastna želja, da bi nagloma obogatel. Zastavil si je drzno nalogo. Prvi iz« med svoje rase je skušal priti v Tim« bukt. Njegovo bivanje v Sudanu in po« izkus, da bi se ondi trajno naselil, je ogražalo stotero nevarnosti. Bil pa je sila pogumen in neustrašen ter je vse« mu junaško kljuboval. Njegova trgo« vina je izborno uspevala in z boga« stvom vred je rastla tudi sigurnost in moč. Kmalu je postal ta rabin najzname« nitejši trgovec v Timbuktu. Deset in dvanajst let je trajala njegova sreča; po pustinji so nenehoma krožile nie« gove karavane, izmenjujoč maroške pridelke in izdelke s sudanskimi. Nie« tiovo bogastvo so cenili na 200—300 000 frankov; ime mu ie enako slovelo v Timbuktu in Mogadoru. Poznala so ga vsa saharska nlemena. Vsako leto je nreživel dva ali tri mesece v Maroku. Krog 1. 1865. se je oženil. Že je hotel pripeljati svojo ženo v Sudan In osno« vati ondi židovsko občino, kar jame nenadoma toniti zvezda njegove sreče. Ko je bil prišel v mogadorski kraj, kjer se je vršilo ženitovanje, izve, da so razbojniki napadli več njegovih kara« van. Nekaj dni pozneje so mu sporo* čili iz Timbukta došli muslimani, da je umrl njegov brat, ki je pomagal pri vodstvu podjetja in da je mestni po« glavar zaplenil vse njegovo imetje, češ da je imel mnogo dolgov. Mardocheus je ostavil ženo v Akki in je brž krenil na pot v Sudan. Tu ga je čakalo mnogo neprijetnosti. Mestni poglavar ni hotel vrniti zaplenjenega premoženja; postal mu je odkrit sovražnik. Dolgo zadrže= vana mržnja tekmecev je na mah za= vrgla vse ozire in se izpremenila v očit« no hudobnost. Mardocheus je takoj občutil, da so mu v Timbuktu tla pre--vroča. Zbral je preostale drobtine svo» jega bogastva — kakih 40.000 frankov — in zapustil Sudan. Nastopil je potrt in zbit tisto pot v Maroko, ki jo je tolikokrat prehodil poln veselja in upanja. Neki Zid in črni sluga, zelo zanesljivi spremljevalce z imenom EbMokhtar. sta sedla na kamele, vajene dirjanja in dolge poti ter so krenili na pot brez vsakršne prt^ ljage. Mardocheus je zamenjal vse svo^ je ' imetje za zlati prah. Dve majhni vrečici sta vsebovali ves zaklad: eno ie vzel sam Mardocheus. drugo pa je bi' izročil tovarišu«židu. Tako se je ta neznatna karavana odpravila na pot — ne malim nevarnostim naproti. Navad; no so karavane, razdeljene v več sku= pin, potovale 30 dni, toda Mardocheus je šel na pot brez tovora, zato je upal, da bo prevalil dolgo pot v 21 dneh. Že nekajkrat je tako prepotoval puščavo in vedno z uspehom. 18 prvih dni so prebili srečno; nikjer niso srečali člo» veka. EhMokhtar jih je vodil po stran» ski stezi, daleč od glavne poti ter ju privedel k dvema vrelcema, ki ju je bil sam odkril. Mardocheus drugega sploh še ni poznal. Bila je to majhna mlaka, skrita med peščenimi griči in obdana s travnikom. Oba Žida sta se razvese» lila tega tihega kotička in se pripra* vila, da bi tu počivala, zakaj preverjeni so bili, da imajo že vse nevarnosti za hrbtom. Samo tri dni še, pa bi bili v Akki. Nenadoma se jc EbMokhtar, ki si je ogledoval okolico tega močvirja, vrnil zelo vznemirjen in povedal, da je opazil na oni strani številne stopinje kamel. Po njih sodeč, jih je moralo biti več kot 24. Karavana je utegnila šele pred nekaj urami zapustiti ta prostor. S katere strani je prišla? Ali se bo zo» pet vrnila? To so bila vprašanja, ki je od njih zaviselo življenje. EhMokhtar ie krenil na svoji kameli po sledovih, da bi dognal pravec njihovega odhoda; Mardocheus ga je nepremično sprem» l j al s pogledi, ko je izginjal med pešče» nimi zameti in se zopet pojavljal. Pot» Icj sc je jadrno pripravil za slučaj na» pada; imel je s seboj muslimansko ob» ieko in steklenice z dišavami. Kakor bi trenil, sta bila Žida slečena; urno sta se vrgla v moslimska oblačila in zakopala zlati prah pod korenine bližnjega drevesa. »Ti se imenuješ Mu» lej Ali, jaz pa Mulej Ibrahim,« je rekel Mardocheus tovarišu, oba sva šerifa iz Tafilelta, ki sta na poti v Sahelo zaradi trgovine z dišavami«. Ostalo je le vpra» Sanje: ali bosta oropana? Mogoče da ju izda njun sluga in pove, odkod pri» hajata in kje je zlato. Bilo bi dobro, če bi ga usmrtila, toda nesrečnež je star komaj 20 let in Mardocheus ga je vzdrževal že izza otroških let. Po dol» gem posvetovanju je zmagalo čuvstvo nad razumom: nista ga ubila. Zaman sta se ozirala naokrog, ali se že vrača EhMakhtar. Naposled se je le pojavil na bližnjem hribčku in dajal s škricem svojega plašča znak, da nosi slabe vesti. Urno sta pohitela h kamelam, a je bilo že prepozno. Komaj se je Mardocheus oddaljil kakih sto metrov, že so se po» kazali iz oblakov prahu obrisi številnih kamel, pred katerimi je jezdil vodja te tolpe. Videlo se je, kako so vse puške naperjene proti bežečima trgovcema. El»Mokhtar se je prvi zvalil na tla, za» det od krogle. Trenutek nato ga je ob= kolilo kakih šestdeset Arabcev; ko pa niso našli pri njem nikakih dragoceno» sti, so molče prij eli oba Žida, pregle» dali prtljago in ju jeli slačiti. Mardo» cheus je ogorčeno vpil, češ, kakšni ne» verniki so, da si drznejo napasti Mu« leja Ibrahima. Ko je bil brez hlač, suknje in srajce, je vpil: »Brezbožneži, ali si upate sleči hlače prerokovemu sinu?« Toda možje se niso zbali njego» vih pobožnih vzklikov in pretenj; sle» kli so mu tudi srajco in vso obleko do» dobra preiskali in pretipali; našli niso, kaj pa da, ničesar. To jih je na moč raz» togotilo in so vprašali Žida, ki sta stala naga na travniku: »Odkod prihajata? Kdo sta?« — Ne čakaje odgovora, so vpili: »Sigurno nista brez vzroka tu» kaj.« »Imata blago!« »Da ne prihajata iz Sudana?« »Kam sta skrila zlato?« »Če ne izdata, kje je, gorje vama; ubi» jem vaju pri tej priči.« Kricé so ju jeli tresti, suvati in jima pretiti z orožjem. Mardocheus je spo» znal po narečju, da so to Arabci iz Ša» hela, pokrajine, ki je blizu njegovega rojstnega kraja. V trenutku je izpre» menil svoj načrt in se začel smejati; »Ha, ha! Zakaj pa ne poveste, da ste iz Regibata? Tudi jaz sem iz tistega kraja. Bog naj kaznuje Muleja Ibrahi» ma in Muleja Alija. Imenujeva se Mar» docheus in Isak; sva Žida iz Akke. Ni» kar ne mučite dvojice ubogih židov, va» ših služabnikov! Kako naj imava zla» to?! Prihajava iz Akke in sva na poti k vašim ljudem, da jim prodava dišave. Preglejte, najino prtljago.« Te besede so v razbojniški tolpi po» vzročile zmedo; obličje obeh mož je svedočilo, da je bilo resnično, kar je povedal Mardocheus. Zdaj so znova preiskali prtljago. Mardocheus je iz» premenil načrt zaradi tega, ker je slu» til, da bi vzeli vse in ju še navsezadnje ubili od strahu pred zasledovanjem, če bi trdovratno trdil, da sta šerifa. Ži» dom bodo nemara vse pobrali, toda živ» ljenje jima utegnejo pustiti, ker se jim bo treba bati posledic. Zato pa ne bo izdal, da imata zlato: to bi utegnilo po» večati nevarnost. Arabci so stikali vsepovsod, a našli niso nič sumljivega. Že se jim je zdelo, da vse potrjuje Mardochejevo izjavo Pripravljali so se, da vzamejo kamele, slugo in nrtljago ter prepuste oba Žida usodi. Naga, brez hrane, brez vodje utegneta le z največjim naporom pri* speti v Akko, če ne pogineta med pot» jo. Mardocheus je tarnal, jokal, prosil, naj mu puste vsaj eno kamelo in en sam meh vode, toda Arabci so ga okrut» no zavrnili. Njegova prošnja pa je bila samo komedija; v resnici je bil za» dovoljen, da si je rešil življenje in zla» to; ker je dobro poznal teren, je bil uverjen, da mu ne bo težko priti v Akko, ko Arabci zopet izginejo. Razbojniki so že pripravljali kamele in nekateri so krenili na pot. Nenado» ma pa eden izmed njih. ki je poprav» ljal oropano prtljago na kameli, zavpi» prihajaš?« — »Iz Timbukta!« — »Ali imata tvoja gospoda kaj zlata?« — »Ne.« V tistem hipu je občutil ubogi zamorec, da mu tiči na grlu ostro re» žilo meča in je drgetaje šepnil: »Ne vem, ali imata zlato, toda malo prej sta nekaj kopala pod drevesom. Glejte!« — Zaman sta se dala Mardocheus in njegov tovariš raniti in skoraj ubiti: njuna skrivnost je bila izdana. Mar» docheus je bil uničen: po tem izdatnem ropu ga utegnejo še ubiti, da zabrišejo vse sledove. Zaklad je bil kmalu izkopan. Kdo naj opiše veselje, ki se je lotilo Arab» Pogled na je na ves glas: »Ja! Vrnite se! Ja! vr» nite se! Sudanska slama. Žid je lagal. Iz Sudana prihaja!« Dve minuti nato so že vsi obkolili Mardocheusa. »Zlato! Zlato!« so vpili soglasno. — »Prisegam pri svoji duši in na našega preroka Mojzesa, da ga nimam. O, gospoda moja, nimam ga, pa ga nimam!« Položili so mu meč na grlo. »Kje je?« — »Nimam ga!« Mož, ki je držal meč v roki, je malce pritisnil. Pocedila se je kri. »Nimam ga,« je še» petal skoro mrtev od strahu. Vpraše» vanje se je začelo znova; komaj se je zavedal, kaj se godi z njim. — Zatem je prišel na vrsto drugi žid; iz njegove rane je tekla kri curkoma. Ostavili so ga v nezavesti in vprašali slugo, ki je težko ranjen ležal na tleh: »Odkod Timbuktu cev ob pogledu na tolikšno množino zlata! Zdaj so oreložili odhod. Urno so zaklali kamelo in niso mislili na nič drugega nego da s pojedino pro» slave tako izdaten rop. Oba Žida sta prebila ves dan in vso naslednjo noč med Arabci in bila priča njihovega ve» seljačenja; nič nista mogla uganiti, kaj se bo zgodilo z njima. Naslednjega dne zjutraj so Arabci sklenili, da si bodo razdelili zlato. Bilo jih je 60, toda prišli so v zadrego, kako razdeliti to količino na šestdeset enakih delov. Zato so veleli Mardocheju, da jim on pravično razdeli svoje imetje. Dali so mu v roke majhno tehtnico, ki so jo bili iztaknili v njeffovi prtljagi; v teku nadaljnjih dveh dni je moral natanko tehtati svoje zlato pred očmi razboj» nikov in premišljevati, kako bi ga bil razdelil na 60 enakih delov. Nesrečnež je nalašč zavlačeval dokončno razde« litev, misleč, da ga bodo ubili, brž ko konča poverjeno mu nalogo. Sicer pa — ali mu ni nretila smrt od gladu, saj so ga Arabci okrutno izstradali?! Večina razbojnikov je bila iz Regi« bata, a nekateri iz Oklad Deleima. Naslednjega dne je slišal Mardo« cheus, da je neki mož omenil pleme Chquarna, kakor da bil sam njegov član. — Ali je med vami kakšen Chquarna?« je vprašal Mardocheus. »Da, petorica nas je.. ta.. in ta ...« Čez nekaj trenutkov so se Arafcsi raz« šli k nekemu posvetovanju. Mardo« cheus je stopil z\ Chquarnom, s kate« rim je bil malo prej govoril, se mu vr» gel k nogam in prijel z roko rob nje« govega oblačila, rekoč: »Zaklinjam vas pri Bogu in vaši časti. Bog mi je poslal zaščitnika v vaši osebi; ne zavrzite me. Sem varovanec Chquarne, Mardocheus Abi Serur mi je ime in eden izmed vas je moj gospod. Obvarujte me, doka« žite, da Chquarna res ščiti svoje kli* jente in da njena moč kaj zaleže.« Njegova prošnja je nt nagala in Chquarna je tako postal nrotektor Mardochejev. Dejal je, da mu sicer ne more vrniti zlata, ker so mu ga vzeli prej nego je izvedel, da je on varova« nec plemena Chquarna, vendar pa je vsaj zajamčil življenje obeh Židov. Več ne more storiti, je dejal, ker je pri tolpi premalo Chquarnov. Tega dne zv čer se je delitev zlat končala in Arabci so se sestali k posvetovanju o tem, kaj storiti. Sklenili so. da pojdejo naprej po puščavi, o Mardocheju pa so nekateri mislili, da bi ga kazalo usrar« titi, toda petorica Chquarnov se je ta« koj odločno up la. Nastalo je hudo prerekanje. Vodja tolpe, po rodu Regibi, se je odločil za smrt obeh židov; njegovi obsodbi so se pridružili tudi člani njegovega ple« mena. Chquarni so trdovratno branili svoja varovanca in* niso hoteli popu« stiti. Ko so se ostali nreverili, da je ta petorica voljna braniti židovska ujet« nika na življenje in smrt, so se omeh« čali. Mardocheiu so napočili še trši dnevi. S tovarišem sta morala na pot z razboj« niško karavano. Bežala sta naga poleg Chquarnakov, ki iih nista smela zapu« stiti niti za hip. Oba je že neznansko mučil glad, toda zaščitniki še sami niso imeli kdo ve kaj, zato varovancema ni ostal niti grižljaj boljše hrane. Ze» lišča, nesnažne kosti, ki jih je sem in tja zalučal kak mohamedanec in malce čaja, to je bilo vse, s čimer sta^ se Mardocheus in tovariš nekako držala pokonci. Kako dolgo bo le trajal tak položaj? Devetega dne so počivali pri studen» cu in Mardocheus je obupno prosil Chquarne, da ga spremijo v Akko. Odgovorili so mu, da bi prekršili po* godbo, če bi zapustili to četo; brez dvoma bi jih na begu napadli in nekatere ubili. Mardocheus ni mogel ugovarjati — taka je bila resničnost. Kdaj bo pač rešen iz ujetništva? Ali bo sploh kdaj? Nenadoma so se dvignili nad doli« no oblaki prahu in se bližali kakor uragan. Nekateri Arabci so prestraše« no vstali, drugi niso imeli niti toliko časa, da bi si bili pripravili puške. Oblaki so bili že v neposredni bližini Iz njih so vstajali obrisi jezdecev; ko se je tolpa ustavila in prah polegel, je bilo videti, da je prijezdilo na kamelah kakih 200 mož. Eden izmed njih je stopil k Regibatom; njegova bela ka» mela je pokleknila na zemljo, nakar je jezdec položil svojo nogo na glavo ži« vali in nameril puško v glavo vodje Regibatov: — »Naj Bog uniči pleme Regibatov in Sidija Hameda al Regi» bija, njih gospodarja! Tlačili ste naše brate in hoteli ubiti naše varovanca, toda zdaj ste v naši moči. Vi nimate sočutja, toda mi vas bomo že naučili spoštovati človeško besedo!« Tako ie govoril pogumni mož. Bil je vodja Chquarnov, znan po vsej Sahari zaradi svojega junaštva. Spoznali so ga po beli kameli, izvežbani boljše od naj« boljšega konja, ki je razumela in izvr« šila vsak gospodarjev ukaz. Mož. ki p sprejel Mardochea pod svojo zaščito, je bil pos'al slugo na skrivaj domov, da bi tako obvaroval Chouarne_ in njuna varovanca pred maščevanjem zahrbtnih Regibatov. Zdaj sta bila jetnika osvobojena. Chquarni niso zlorabili svoje premoči in so samo osvobodili svoje tovariše ter njih varovanca. Mardocheusa so bili poslali v Akko v spremstvu ob« oroženih jezdecev, da bi ga varovali. Naposled je ugledal svoi dom. Vendar je malo manjkalo, pa bi nedaleč od zaželjenega domačega kraia prišel ob življenje. Napadli so jih Berberi: vod« ja in večina jezdecev so v tem boju poginili Sahara še zdaj pomni to ne« srečno bitko. Mardocheus se je tedaj vrnil v Ak=> ko, toda tu so ga čakale nove tegobe. Umrla sta mu oče in mati in zapustila precejšnje imetje, toda medtem so zanj ostale le še drobtine. Bratje so ga sprejeli sila hladno, saj so si bili naj» večji del dedščine že razdelili, o njem pa so mislili, da se ne vrne več. Zdaj je Mardocheus sklenil, da zapusti kraj, kjer je doživel toliko bridkosti. Pro» dal je vse, kar je ostalo — naposled je stopil na grob svojih staršev, si nagrebel malo prsti, da jo ponese kot dragoceno relikvijo v svet in je odpo» toval v Magador, da začne ondi novo življenje. Za nameček tej zgodbi še nekaj be» sed o njenem avtorju, čigar življenje je bilo še zanimivejše od usode Mar» docheusa Abi Serurja, ki nam jo je opisal. Charles de Foucald je bil poto» mec starega francoskega plemstva in je postal častnik. Znan je bil kot mož, ki sila rad uživa življenske slasti, dasi je sicer^slovel kot prizanesljiv in mil oficir. Ko je bil njegov polk preme» ščen v Afriko, je mladega Francoza silno zamikal tajinstveni Orient in je na moč želel, da se seznani z njim te» meljitejše in globočje. Vojaška uprava pa mu ni dala zaprošenega dovoljenja za ekspedicijo na afriški jug, zato je izstopil iz vojske in se naselil v Alži» ru pripravljajoč se za potovanje v Ma» roko. Kot 24 letni mož je krenil na pot z židom Mardochejem, sam oblečen v židovsko oblačilo.» V Maroku se je moral boriti z neštetimi težkočami; tu» di Mardocheusa se je bil počasi nave» ličal. Izsledke svojih" raziskavam) je strnil v spisu »Raziskavanja o Maro» ku«. Nenadoma pa je nastala v njego» vem življenju korenita izprememba. Vrnil se je v domovino in stopil k opatu trapistovskega samostana v No» tre»Dame de Neiges. Tu je živel nekaj časa neznan in skromen kot brat Al» berik»Maria. Svoje tovariše menihe je presenečal po trdem spokorniškem življenju in izredni gorečnosti. A tudi tu ni bil zadovoljen: odšel je v maj» hen sirski samostan Staqueli. Nestano» vitna natura ga je vrgla iz Sirije v Rim, kjer se je hotel posvetiti bogoslovskim študijam. Iz večnega mesta je odpoto» val v Nazaret in potem v Jeruzalem. iV vsakem teh mest je živel nekaj časa v popolni revščini ter pomagal bliž» njim z dobrimi deli. Naveličan vsega se je vrnil v Pariz, kjer je bil posve» čen v duhovnika. Še je živel nekaj ča» sa pri trapistih in se vadil v samoza» tajevanju, nato pa se je stalno prese« lil v ljubi j eno Afriko. Naselil se je kot puščavnik pri Beni»Abbes in je živel pravo svetniško življenje, znan in či» slan daleč naokrog kot oče Charles. Vsi so ga imeli radi: domačini, vojaki, popotniki. Dnevi so minevali v trdem delu in spokornem premišljevanju. V, dnevniku (pač mo 'erni novotariji pu» ščavnika in svetnika"* in v pismih je izražal hrepenenje po mučeništvu. Ta želja se mu je izpolnila. V času sve» tovne vojne je padel kot žrtev vojnega divjanja. Toda njegovo ime v franco» ski Afriki ni in ne bo pozabljeno. Živ» Ijenje avtorja zgornje črtice je eden najzanimivejših romanov, kar jih Je kdaj doživel kak človek. (Iz *širym svëtem«) življenje na planetu Marsu v luči najnovejših raziskavanj Naziranja astronomov o planetu Marsu si še vedno v marsičem naspro» tujejo. O njem je težko reči kaj do» končnega; vse teorije se opirajo samo na opazovanja in merjenja, ki pa so na tako ogromno daljavo zelo nezane» sij iva. Zaradi tega gredo tudi sklepi, ki se delajo na tej osnovi, precej raz» lična pota. Zlasti je sporno vprašanje Marsovih kanalov, potem temnih lis na planetu, ki izpreminjajo barvo in vprašanje temperature ter ozračja na» šega soseda. Da izpopolnimo razpravo o umira» nju Marsa v zadnji številki »Življenja in sveta«, naj v naslednjem navedemo nekaj najnovejših dognanj in naziranj astronomov: Menzela, Adamsa, Johna in Antoniadija. Vsako leto nam prinese kako novo odkritje o Marsu. V zadnjih letih so se zvezdoznanci dokončno prepričali, da tistih velikanskih kanalov na Mar» su v resnici ni in jih nikoli ni bilo, da so bili žal samo iluzija naših nepopol» nih optičnih in drugih merilnih instru» mentov. Letos objavljajo astronomi: Menzel, Adams in John nekatere zelo zanimive podatke o podnebju na Marsu. Gre v prvi vrsti za pritisk in gostoto ozračja nad ogromnimi planjavami, ki se v te» leskopih vidijo kot velikanske svetle lise na planetu. Zračni pritisk je na Marsu silno nizek. Zrak je tako redek, kakor nikjer na naši zemlji. Šele če bi se dvignili 18.000 m nad zemljo, torej skoro dvakrat tako visoko, kakor se vzpenja najvišja gora na svetu, bi pri» šli v tako redek zrak, kakor je na Mar» su pri tleh. Na drugi strani pa so astro» nomi, uporabljajoč najnovejše spektro» skopične metode, ki temelje na različ» ni hitrosti, s katero se vrtita naša Zem» lja in Mars, nesporno ugotovili, da se v Marsovi atmosferi nahajata kisik in vodna para. To odkritje je zelo dragoceno, zakaj šele sedaj lahko utemeljeno trdimo, da je življenje na Marsu vobče mogoče, da utegne biti gori rastlinstvo in nema» ra celo živalstvo — vsaj na nekaterih delih planeta. V atmosferi nad visoki» mi planotami je na Marsu komaj dve tretjini one množine kisika, ki se na» haja v ozračju nad najvišjimi gorami na Zemlji. Vodne pare je v Marsovi atmosferi še manj, zlasti nad visokimi planotami, ki jih pokrivajo puščave. Izračunali so, da je tam v ozračju ko» maj 3 stotinke tiste količine vodne pa» re, ki je navadna v ozračju naših gora. Astronom Antoniadi je opazoval in trdi, da senčnate pege na planetu ne» nehoma in točno po letnih časih izpre» minjajo barvo, menjaje jo od rdečka» sto rjave v zelenkasto modro. Silno za» nimivo bi bilo dognati, kako je sestav» ljen zrak nad temi senčnatimi, bržkone nižinskimi pok:ajinami, kjer se je — kakor sodijo — ohranilo rastlinstvo. Raziskovalne metode, ki jih je moči uporabljati v ta namen, pa so danes žal še premalo zanesljive. S teleskopi lahko razločimo na planetu zelo razsež» ne pasove, ki so temnejše barve, kakor se vidijo visoke planote; sredi njih so sem pa tja okrogle lijakaste vdrtine, ki so prav temne barve. Ti pasovi so zelo prostrani, tako kakor vsa Evropa in baš na njih se opaža tisto sezonsko iz» preminjanje barv, ki (po mnenju An» toniadia) brez dvoma izvira od pre» cej bujnega rastlinstva na njih. Go» rati svet, ki obdaja te pokrajine, pre» haja v strmo odsekanih skalnatih po> bočjih v visoke planote, ki niso tako izrazite barvenosti. Skozi teleskope s. medlo razloči samo meja med piano» tami in nižinami, ker tekom dneva po» bočja izpreminjajo svetlost, kakor jih pač obsevajo solnčni žarki. Bele lise na obeh polih planeta, ki se tudi izpreminjajo z letnimi časi, niso nič drugega, kakor tajanje in zopetno nastajanje slane, snega in ledu. O tem danes ne more biti več nobenega dvo» ma, ko z gotovostjo vemo, da se na Marsu nahaja voda. Bele megle, ki se Z različnimi brzinami premikajo po planetu, so oblaki, ki plavajo v ozračf ju. Rumenkaste megle, ki včasi pokri> vajo velike dele planeta in ki se skoz^ nje vidi vse zabrisano, kakor skozi gosti pajčolan, izvirajo najbrže od drob* nega peska oranžno rumene barve, ki se dviga v višave pod pišem silnih ne» viht, ki pometajo po neizmernih pu/ ščavah visokih planot. Presenetljive sorodnosti in podobnosti med Marsom in našo Zemljo, nas mikajo k zelo zanimivemu ugiba» nju: kako utegne izgledati življenje na Marsu: Temnobarvne nižinske pokrajine s<* najbrže kontinenti, poraščeni z go.zdo» vi in vsakovrstnim drugim rastlin* stvom, ki za nastanek, kakor tudi za nadaljnji razvoj in uspevanje nujno po> trebuje v prvi vrsti vode, ki ne sme biti pregloboko pod talmi, potem p» vlage v atmosferi, kisika in ogljikove kisline v zraku ter zmerne tempera.' ture. Po dosedanjih dognanjih utegne biti zračni pritisk v nižinskih pokrajinah, ki leže morda več tisoč metrov niže od visokih planot, morda vendarle precel večji, kakor na planotah in tudi od» stotek kisika in vodne pare utegne biti znatno večji. Najnovejša bolometrična merjenja, ki so iih napravili na pove» čanih fotografijah planeta Marsa, sc pokazala, da doseže toplina v teh po< krajinah temnejše barve podnevi 15 stopinj C in da tudi ponoči nikoli ne pade prenizko. Seveda pa se topling izdatno izpreminja z letnimi časi. Na visokih planotah je menjavanje tempe» rature neprimerno bolj izrazito. Tatr utegne doseči temperatura podnevi ir na solncu 7 ali 8 stopinj C, a ponoči pade lahko na 60 stopinj pod ničlo, ab pa še nižje. Na visokih planotah, ki so pa popolnoma kamenite in peščene, in ki v ozračju nad njimi sploh ni nobene vlage, je vsakršno organsko življenje eeveda popolnoma nemogoče. Ča vzamemo za podlago ta najnovej« £a dognanja, tedaj o življenju na Mar» 5u lahko domnevamo naslednje: Rast« linstvo se omejuje na nižinske pokra« jine, ki so značilne po svoji temni in izpreminjajoči se barvi. Tam je naj« brže zadosti vode, vodne pare, pravil« no sestavljenega zraka in vlada zmer« na temperatura. Po različnih podobno« «tih med Marsom in Zemljo se nam vsi« ljuje domneva, da utegne biti s precej visoko razvitim rastlinstvom, ki se zdi, da skoro mora biti na omenjenih Mar« sovih pokrajinah, združeno tudi koli« kor toliko razvito živalstvo. Končno sodbo o tem moramo seveda prepusti« ti bodočnosti, ki bo razpolagala s pre« ciznejšimi raziskovalnimi metodami. Tako kakor stoje stvari danes, — to kar danes vemo o Marsu ni še zado« sti, da bi naše dedukcije tirali še na« prej, recimo tako daleč, da bi začeli z gotovostjo trditi, da bivajo na Mar« su tudi inteligentna in razumna bitja, podobna nam Zemljanom. Nemara bomo morali še zelo dolgo čakati nespornih dokazov, ki bodo de« finitivno potrdili ali pa ovrgli to deli« katno znanstveno domnevo. Joe Ralt Newyorski vodovod Newyork — sedeirranilijonski New-york, delo gigantskih rok? Ne' — Delo človeškega duha, inženjerske smelosti in ameriške podjetnosti. Newyork je ogromen, ogromno in velikopotezno je vse, kar je v njem, za malenkostno v njem ni prostora. Manhattan, srce Newyorka, s svojimi železobetonskkni kanjoni: Broadwayem in drugimi, in s hrumečim prometom, ki drvi v njih dnu. vzbuja nehote začudenje in občudovanje. Imipozanitni mostovi se drzno vzpenjajo na eni strani Manhattana čez liudson River, na drugi strani čez East River. Ogromna pristanišča, v katerih mrgoli nebrojna množica ladij in ladjic, sprejemajo in odpošiljajo vsak dan največ;e . parnike sveta. Silni in razkošni vlaki brze na vse strani in prihajajo od vseh strani. V Newyorku so nakupičena tehnična čudesa, ki po svoji kolosalnosti in velikopoteznosti zadivijo ne-'e strokovnjaka, temveč tudi lajika. Na vsak korak jih človek srečuje in — občuduje. Pred nedavnim časom je Newyork' zopet dovršil eno svojih kolo>salnih del, ki nima primere drugje na svetu, namreč svoj novi vodovod. Jasno je, da Je naloga, preskrbeti sedem milijonov z dobro vodo zelo težka Toda Newyork jo je rešil z ameriško grandioz-nostjo in ustvaril delo, ki je seveda tudi — »največje na svetu«. In to v resnici, saj se po novem vodovodu more dnevno dovesti mestu nič manj kot 2000 milijonov litrov vode. Spričo brzega naraščanja Newyorka so se v pričetku tekočega stoletja dotedanje vodovodne naprave pokazale nezadostne in treba se je bilo ozreti za novimi viri vode, ki bi se mogla dovesti mestu. Našli so jih v okoli 200 kilometrov oddaljenem pogorju Cat-skill, kjer so se nahajale velike množine izvrstne vode in ugoden teren za zgradbo velikih dolinskih zapor v svr-ho akumulacije. V splošnem obstojata dva načina pridobivanja vode za vodovodne naprave ali črpanje taline vode, kot na primer v Ljubljani; aM odvajanje nadtalne vode iiz rek, naravnih ali umetnih jezer, ki nastanejo po zgraditvi velikih dolinskih zapor. Slednji način, ki je v ekonomskem pogledu vsekakor boljši, je uporabljen pri newyorškem vodovodu. Zajemalne naprave v pogorju Cat-skill se dele v tri dele: glavni rezervoar pri Olive Bridge v dolini Esopus tvori dolinska zapora Ashokan z 66 m visokim jezom, ki zadržuje celih 500 milijonov kubičnih metrov vode. Drugi rezervoar je Preston-Holow v kotlini Ahoharie, ki je zgrajen s pomočjo dolinske zaioore Oilboa in vsebuje 90 milijonov kubičnih metrov vode. Ta rezervoar je bil zgrajen že po svetovni vojni. Obe jezeri sta zvezani po 30 km dolgem rovu Shandaken. ki gre skozi greben, ki se vleče med obema kotlinama. Tretji del pa tvorita rezervoarja Lackawock in Napanock, z odvodnim kanalom Rondout. ki pa momenta- no še ni priključen na glavni aque-dukt, ker normalno zadostujeta oba prva rezervoarja za .napajanje mesta. Največje Ashokansko jezero je še s prečnim jezom razdeljeno v dva dela, da bi v primeru, ako se glavni jez poruši, ne odtekla vsa vodna množina iin bi bilo mesto m a h ona brez vode. poškodbe. Neposredno pred Newyor-kom pa leži še rezervoar ffill-V