p UREDNIŠKI ODBOR: Stanko Janežič, Aleš Lokar (glavni urednik), Boris Podreka, Mara Poldlnl Debeljuh in Vladimir Vremec (odgovorni urednik). Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Registrirano na sodišču v Trstu s štelviko 6/64 RCC dne 25. maja 1964. Uredništvo In uprava: 34136 Trst, Cedassammare 6 - Italija. Cena izvodu 2.000 lir, letna naročnina vključno poštnina 4.500 lir, plačljiva na poštni tekoči račun 11/7768 A. Lokar, Šalita Cedassammare 6 - Trst; za Inozemstvo 10 dolarjev. Oprema: Studio CLAK - arh. Marino Kokorovec In Ruggero Ruggiero. Tisk: Tiskarna Vlllagglo del Fanclullo, Poštnina plačana v gotovini. II. semester 1980. COMITATO Dl REDAZIONE: Stanko Janežič, Aleš Lokar (direttore), Boris Podreka, Mara Poldini Debeljuh e Vladimir Vremec (direttore responsabile). L'autore risponde degli scritti firmati. Registrazione al tribunale di Trieste con il numero 6/64 RCC del 25 maggio 1964. Redazione ed amministrazione: 34136 Trieste, salita Cedassammare, 6 - Italia. Prezzo al fascicolo: 2.000 lire, abbonamento annuale, compresa la spedizione: 4.500 lire, pagabile su c/c postale 11/7768, A. ¿immare, 6 - Trieste; per l'estero 10 dollari. Copertina ed studio CLAK - architetti Marino Kokorovec e Ruggero Rug-,a Villaggio del Fanciullo. Sped. in abb. postale, Gr. IV. Lokar, Salita impostazioni giero. Stan/pa: Ti Il semestre 1980^? '"i.-*? /yy $ VSEBINA INDICE Gino Brazzoduro Aleš Lokar Marjan Rožanc Marino Vertovec jolka Milič Lev Detela Rajko Ložar Gino Brazzoduro Giulio Ercolessi Jolka Milič Gino Brazzoduro str. 2 - TITO Razmišljanja Italijana teh krajev pag. 3 - TITO Riflessioni di un italiano di queste terre str. 12 - TITO Razmišljanja Slovenca teh krajev pag. 13 - TITO Riflessioni di uno sloveno di queste terre str. 18 - HUDODELCI pag. 19 - I MALFATTORI str. 90 - SODOBNA FURLANSKA KNJIŽEVNOST pag. 91 - LA LETTERATURA FRIULANA CONTEMPORANEA str. 102 - 24626 pag. 103 - 24626 str. 104 - ODMEV NA KERMAUNERJEV ESEJ O POEZIJI FRANCETA BALANTIČA pag. 105 - ECO SUL SAGGIO Dl KERMAUNER SULLA POESIA DI FRANCE BALANTIČ str. 108 - ODMEV NA KERMAUNERJEV ESEJ O POEZIJI FRANCETA BALANTIČA pag. 109 - ECO SUL SAGGIO Dl KERMAUNER SULLA POESIA DI FRANCE BALANTIČ str. 116 - KAJ SE OVIRA ODKRIT DIALOG MED SLOVENCI IN ITALIJANI V TRSTU? pag. 117 - COSA OSTACOLA ANCORA UN DIALOGO FRANCO TRA ITALIANI E SLOVENI A TRIESTE? str. 126 - ODMEV NA TOMIZZOVO «PRIJATELJSTVO» pag. 127 - ECO SULL’«AMICIZIA» DI TOMIZZA str. 142 - ODMEV NA TOMIZZOVO «PRIJATELJSTVO» pag. 143 - ECO SULL’«AMICIZIA» DI TOMIZZA tito razmišljanja italijana iz teh krajev Cino Brazzoduro Umrl je človek, ki je s tolikimi drugimi bil zaprt v cementnem bloku ljubljanske klinike. Tiho je bil svoj zadnji boj, tako kot mnogi drugi. Snemalci televizijskih postaj so po celem svetu oddajali posnetke kliničnega centra, ki se je ob tej priložnosti pojavljal kot ogromno zaklonišče življenja, obkroženo od nevidnega gozda tišine in sence. Milijoni ljudi so sledili tistim slikam, poslušali zdravniška poročila in brali komentarje poročevalcev. Spraševali so se o tistem človeku in tisti deželi. Tudi mi. Zakaj smo se čutili prizadete? Šlo je predvsem za človeka, za samodejno solidarnost z njegovo tako dolgo trajajočo zadnjo bitko, pretresla nas je njegova nenadna samota nemočnega smrtnika ob slovesu od življenja in zgodovine drugih ljudi, od tistega življenja in tiste zgodovine, v katero je vtkal toliko svojega delovanja. Na koncu se je znašel sam, negiben na obali ob toku, ki se je oddaljeval in ki je odnašal tudi nekaj našega, del našega življenja. Človek, da. Tisti človek. Kdaj smo ga spoznali? Za večino od nas je bil brezoblično ime, nič drugega kot abstrakten znak sestavljen iz štirih črk, prepost a obenem prodoren simbol zaradi tistih dveh trdih in udarnih «t»-jev, ki sta učinkovala kot kontrast med dvema samoglasnikoma, med tistim jasnim in zvenečim «i»-jem in temnim ter globokim «o»-jem. Prvič smo srečali tisti znak na zidovih, kjer so ga napisali v očitni naglici, ali pa na letakih v velikih črkah skupno z nekaj jasnimi in ostrimi gesli, pozivi in nepopustljivimi obtožbami. Delovale niso toliko kot besede, kolikor kot siloviti udarci, ki so parali negibne globine zavesti. Slišali smo potem tisto skrivnostno ime, ko smo sklenjeni nad radijskimi sprejemniki, poslušali na skrivaj oddaje v zimskih večerih, ko je veljala policijska ura. Je bil to res človek? Ali mogoče znak neke organizacije, simbol neke kolektivne enote? Bili smo v letu 1941, ki je bilo mogoče najbolj obupno leto tistih štiridesetih let — našega prekrasnega mlade-ništva... Tisto ime se je pojavljalo pred nami vsak dan in je puščalo v nas vtis nesmiselne in neverjetne norosti. V naših rito riflessioni di un italiano di queste terre Gino Brazzoduro E' morto l'uomo che, insieme a tanti altri, era chiuso nel blocco di cemento della clinica di Lubiana. Come tanti altri, egli combattè in silenzio la sua battaglia, l’ultima, sul confine definitivo della vita. In tutto il mondo i cameramen delle TV irradiarono inquadrature di quella clinica, quasi un enorme bunker della vita, assediato nell’invisibile foresta di silenzio e d’ombra. Milioni di uomini seguirono quelle immagini, ascoltarono i bollettini medici, lessero i commenti dei reporter. S’interrogarono su quell'uomo, su quel Paese. Anche noi. Perché ci sentivamo coinvolti? L’uomo, innanzitutto, l’istintiva solidarietà per la sua ultima battaglia così a lungo protratta, quella sua improvvisa solitudine di essere mortale inerme, di fronte al congedo dalla vita e dalla storia degli altri uomini. Quella vita e quella storia cui egli ha così intensamente partecipato con l'azione. Alla fine è rimasto solo, fermo sulla riva e la corrente si allontanava. Una corrente che trascinava anche qualcosa di noi, della nostra vita. L'uomo, sì. Quell'uomo. Quando lo abbiamo conosciuto? Era, per la maggior parte di noi, un nome senza volto, nient'altro che una sigla astratta di quattro lettere, un simbolo elementare reso incisivo da quelle due «t» dure, martellanti, con quel contrasto fra le due vocali, quella «i» chiara e sonante e la «o» scura e profonda. L’abbiamo appresa, quella sigla, per la prima volta tracciata in fretta sui muri, oppure scritta in caratteri maiuscoli nei manifestini, insieme a pochi slogan, dure parole d'ordine, esortazioni, accuse intransigenti. Erano pietre scagliate con furore, più che parole. Pietre che cadevano nell'acqua morta delle coscienze. Abbiamo poi udito quel nome misterioso chini sulla radio ascoltata di nascosto nelle sere invernali di coprifuoco. Ma era poi davvero un uomo? O forse la sigla di un’organizzazione, il simbolo di un'entità collettiva? Era allora il 1941, il più disperato, forse, di quegli anni Quaranta — nostra splendida adolescenza... Quel nome ce lo trovavamo davanti tutti i giorni, assurda, incredibile follia. Sembrava una fragile scialuppa nell’oceano in tempesta, fatalmente destinata a presto soccombere ad un’ondata appena un po' più forte. očeh je bil kot krhek čoln v razbesnelem oceanu, ki ga bo gotovo kmalu potopil nekoliko močnejši val. Toda tista ladjica se ni potopila. Kdor je hotel, je lahko dan za dnem spoznaval, kaj je boj, kaj pomeni odpor in upanje človeka na lastno osvoboditev. Nekega dne je bilo konec vojne. Mir se je pojavil kot močna, zaslepujoča svetloba, kot nekoliko globji dih. Kmalu se je nebo stemnilo; na obzorju so se najavile nove nevihte. Še smo brali tisto ime v ogromnih črkah na časopisnih straneh, v kratkih, dramatičnih poročilih agencij, slišali smo ga izreči v razvnetih radijskih oddajah. Pojavljalo se je kot nezadržen tok novih protislovij in nepomirljivih nasprotstev, eksplozija čustev in trdovratnega sovraštva. Nove nevihte so lomile mlade veje in brez prestanka so dogodki posegali v življenje in zavesti ljudi. Še enkrat je lahko tisto ime pomenilo absurdno in neverjetno stavo, nerazumno in nepremišljeno, zgrešeno potezo. Toda še enkrat je bila to zmagovita stava in poteza, ki se je lahko zdela čezmerno tvegana, vendar je prinesla dobitek. Kdor se je hotel učiti, je imel za to še enkrat krasno priložnost. Zdelo se je, da bodo prišli za svet novi časi. Bilo je premirje. In tisto ime se je pojavljalo vedno bolj pogosto v dopisih iz najrazličnejših celin in dežel, ki smo jih komaj poznali, navidezno brez zgodovine in moči v svetu, ki je bil kot jabolko neizbežno razrezan na dva dela. Bila je to odpoved Veliki diar-hiji, ki je vse pogoltnila in ki ni poznala odklonov, negibna v svoji togi in suhoparni teologiji, ki ni dopuščala mesta za svobodo možnega in za neprevidljivo drugačnost. Še smo brali tisto ime v zgodovinskih, političnih, socioloških, gospodarskih knjigah, razpravah in člankih: rojeval se je nesluten laboratorij «v živem», ki je brez strahu preizkušal nov način skupnega dela, življanja in pridelovanja. Doktorji različnih sodišč so se vznemirili in sklenili, da je na podlagi svetih knjig vse to enostavno smešno. Dokazovanja so bila prepričljiva in sodbe brezprizivne. Bilo je nekaj, kar je bilo v nasprotju z zdravo pametjo (s tisto «zdravo pametjo», ki je medtem rojevala drugod svetle in prepričljive dokaze svoje modrosti in urejene skladnosti, tako na primer na Čehoslovaškem ali pa v Indokini...). Neodpustljiva norost utopije, avanturizem, ošabnost, ki bo klecnila ob stiku s trdno in urejeno resničnostjo, z dodobra preizkušeno «razumnostjo» vladajočih velikih sistemov. Papirnat grad poln utvar, ki se bo zrušil ob prvem pihu neizprosnega vetra «realnega». Nesmiselna utopija pa traja naprej, se razvija in popravlja. Invece quella navicella non affondò. Chi volle imparare, apprese allora, giorno dopo giorno, di che cosa è fatta la lotta, la resistenza, la speranza dell’uomo per la propria liberazione. Venne un giorno la pace. Una breve, intensa luce abbagliante. Un respiro più profondo. Ma subito i cieli si oscurarono; altre tempeste minacciavano. Leggemmo ancora quel nome a caratteri cubitali sui giornali, nei brevi drammatici flash delle agenzie, lo udimmo pronunciato nei concitati servizi alla radio. Segno incalzante di nuove contraddizioni, di contrasti irriducibili. Scontro di passioni, di odi tenaci. Altre bufere troncarono giovani rami e scardinarono le coscienze, senza tregua. Ancora una volta quel nome potè sembrare un’assurda, incredibile scommessa, un irragionevole e sconsiderato errore di calcolo. Ma ancora una volta, invece, la scommessa fu vinta, la puntata che poteva apparire un rischio fuori misura, si dimostrò pagante. Ancora una volta chi voleva imparare aveva di che nutrire il proprio apprendimento. Sembrò iniziare una nuova stagione nel mondo. Una tregua. E quel nome appariva ora sempre più di frequente nei reportage dai più diversi paesi e continenti. Paesi prima quasi sconosciuti, apparentemente senza storia, senza potere, in un mondo spaccato come una mela tagliata in due, senza scampo. Fu il rifiuto della Grande Diarchia onnivora e totalizzante. Arida e immobile nella sua rigida teologia, che pareva precludere ogni libertà del possibile e dell’imprevedibile diverso. Leggemmo ancora quel nome sui testi di libri, saggi, elzeviri che trattavano di storia, di politica, di sociologia, economia: nasceva infatti in un impensabile laboratorio «in vivo», una spregiudicata sperimentazione di un nuovo modo di lavorare, di vivere, di produrre insieme. I dottori dei diversi sinedri se ne allarmarono e decretarono che tutto questo era semplicemente ridicolo. Sacri testi alla mano. Dimostrazioni inoppugnabili e convincenti. Si era al di fuori del buon senso comune (cioè di quel «buon senso» che nel frattempo altrove stava infati dando prove luminose e convincenti della sua saggezza e ordinata armonia in diverse parti del mondo, come in Cecoslovacchia, ad esempio, o in Indocina...). Follia utopistica imperdonabile, avventurismo, presunzione, che non avrebbero retto al confronto della solida realtà costituita, della «razionalità» sperimentata dai massimi Sistemi vigenti. Un castello di carte e d’illusioni che si sarebbe sfasciato al pirmo soffio dell'implacabile vento del «reale». Quest’assurda utopia invece dura, si sviluppa, si corregge. Vive. * * * Questi pensieri ci affollano la mente come un ingorgo. Un rapido «flash-back» della nostra esperienza esistenziale di questi terribili Te misli se gnetejo v naših glavah. Hiter prerez naše bivanjske skušnje v teh hudih letih. Stopamo po sledeh, ki jih je pustil tisti človek, po poti, ki se je tolikokrat srečala z našo. Politična, gospodarska in socialna akcija se je polagoma spreminjala v nekaj več: postala je kulturna vrednota. Zadobila je pomen simbola, ki znatno presega razmere konglomerata «malih narodov», ki se nahajajo na razvodju dveh zaprtih svetov in ustrojev. In to zato, ker je onkraj ustaljenih «filozofij» pomenil novo možnost, ki se jo da resnično izvesti, vztrajno odklanjajoč vključitev v eno izmed logik svetovne dihotomije. Gre za nedvoumno zavračanje postavljenega in odrejenega postulata dveh «največjih sistemov»: tistega, da «tertium non datur». Ni majhna stvar ta ponosna zahteva po samostojnosti in dostojanstvu, ki se je uveljavila v teh dramatičnih desetletjih. Samostojnost in dostojanstvo je bilo treba seveda plačati z velikimi žrtvami, z nenehnim tveganjem, prav gotovo tudi z napakami, do katerih je prišlo, kot vemo, v subjektivno in objektivno težkih in hudih razmerah. Ne bomo tu naštevali vseh zgrešenih odločitev in napak, saj se dobro zavedamo, da je to lastno vsaki človeški pobudi: glejmo tudi na napake — in grozodejstva — drugih, tako uveljavljenih sistemov. Nanje smo se mogoče tako navadili, da jih sploh niti ne opazimo več (mogoče tudi zato, ker se nas ne tičejo osebno...). Temu neudobnemu «tertium datur» je uspelo se uveljaviti v svetu in si priboriti pravico do obstoja, ne da bi se postavil — in upamo, da se ne bo niti v phihodnosti — kot nova toga doktrina, kot «model», ki vse ve, vse predvidi in vse razlaga ter vlada, znotraj in zunaj človeka. Prej se nam kaže kot gradnja brez konca, kot reka, ki išče svojo strugo med raznimi ovirami, ki jih postavlja teren in katero nato kar naprej popravlja in prilagaja. Sistem, ki se ne vsiljuje nobenemu z oklopnimi divizijami in letalonosilkami, z atomskim superorožjem ali z nizkotno nesramnostjo gospodarskega izsiljevanja. Ureditev, ki je nenehno vabila druge zemljepisno, zgodovinsko in kulturno zelo različne in oddaljene narode, da se združijo in da obenem ohranijo svojo različnost enakih v svojih pravicah in dostojanstvu. Mogoče nam prav poseben ustroj jugoslovanske družbe, njena razvejanost in diferenciranost na razne enote, ta «mozaik» narodnosti, kultur in zgodovin ter ver, mogoče pa je prav ta «nerazumljiva» zgodovinska resničnost v stiku s tako različnimi ureditvami in «dušami», pa tudi ta položaj skrajne notranje nesorodnosti in istočasno tako številnih zunanjih stikov daje razumeti, kako je Jugoslavija morala in mogla postati najbolj pripraven prostor za velike nepokorščine v letih 41 in 48. In ne samo to: ta «prostor» svojevrstnih in očarljivih soseščin in anni. Ripercorriamo l’itinerario di quell’uomo. Un itinerario che ha incontrato tanta parte della nostra vita. Forse poco a poco da azione politica, da azione economica e sociale quell'itinerario è diventato qualcosa di più: valore culturale. Ha assunto significati simbolici ben oltre le vicende di un conglomerato di «piccole nazioni» poste sullo spartiacque di due mondi-sistemi chiusi. Perché ha rappresentato in concreto, al di là delle «filosofie» affermate, una nuova alternativa possibile, realmente praticabile, rifiutando strenuamente l'incorporazione in una delle logiche della dicotomia universale. Si tratta di un rifiuto categorico al postulato decretato e sancito dai due «massimi sistemi»: quello del «tertium non datur». Non è poca cosa questa orgogliosa rivendicazione di autonomia e di dignità affermatasi in questi drammatici decenni. Un’autonomia ed una dignità pagate con grossi sacrifici, con rischi continui; certo anche con errori, lo sappiamo, in condizioni soggettive ed oggettive difficilissime ed aspre. Non staremo qui ora a fare l'inventario degli errori e delle imperfezioni, ben sapendo che nessuna intrapresa umana può andarne esente: guardiamo anche agli errori — ed orrori — degli altri affermai issimi sistemi. Ad essi forse siamo già tanto assuefatti, al punto quasi di non notarli più (magari anche perché non ci toccano personalmente...). Questo scomodissimo «tertium datur» ha imposto la sua vitale presenza nel mondo affermando il suo diritto, ma senza porsi a sua volta — e speriamo non si ponga in futuro — come un nuovo corpus dottrinale rigido, come un «modello» che tutto sa, tutto prevede e tutto spiega e governa, dentro e fuori all’uomo. Ci appare piuttosto come una costruzione permanentemente «in progress», come un fiume che cerca la sua strada fra le asperità e gli ostacoli dell’orografia, flessibile, adattabile. Un sistema che non pretende di imporsi a nessuno con le divisioni corazzate, le portaerei, le superarmi atomiche, o con la subdola protervia dei ricatti economici. Un sistema che ha invitato però con fermezza e passione altri popoli — diversissimi e lontanissimi per geografia, storia, cultura, ecc. — ad unirsi, a consociarsi mantenendo questa diversità di uguali in diritto e dignità. * * * Forse, proprio la peculiare struttura della società jugoslava, così ramificata e differenziata nelle sue complessità, questo «mosaico» di nazionalità, di culture, di storie, di religioni; forse solo questa «incomprensibile» realtà storica, situata in una zona di molteplici tangenze con sistemi e «anime» così diverse; forse questa condizione di estrema disomogeneità interna e contemporanea molteplicità di contatti esterni doveva e poteva diventare il luogo privilegiato dove si affermassero le grandi «disobbedienze» del 1941 e del 1948. Non solo: questo «luogo» di singolari e affascinanti tangenze esterne e di originali pluralità interne è uno degli eredi della crisi mitteleuropea sentita e vissuta anche come crisi universale, crollo e smar- originalnih notranjih različnosti je eden izmed dedičev srednj-evropske krize, padca in izgube vrednot, uma in pomenov in, lahko rečemo, tudi dokončne in nepopravljive izgube enotnosti. Kot mogoče nikoli prej je v tistem poslednjem zatonu Srednje Evrope dozorela trpka zavest o grozni dilemi, ki je že od začetkov grške misli zaznamovala ne toliko človekovo spoznanje, kolikor dušo: sprava in sinteza dveh tako občutenih in nujnih potreb, namreč enotnosti in mnogovrstnosti, bivanja in nastajanja, univerzalnosti in posebnosti, ni mogoča. Kako uresničiti neuničljivo željo, ki nam veleva sprejeti vase vsak glas? Kako združiti posameznost z idejo celovitosti biti? In kako ravnati s potrebo po enovitem razumevanju fizične in človeške resničnosti, ne da bi osiromašili poživljajoči prispevek individualne posebnosti? In pa še: kakšno vlogo ima pri tem spoznavnem naporu govorica in kakšne so njene strukture? Filozofija je vendarle manj «abstraktna», kot to navadno priznavamo ali želimo priznati. Vedno je filozofija pomenila človekov napor spraševati se o sebi in o stvareh; od vedno je zgodovina poskusov, da bi obvladali neulovljivo življenje. V resnici je filozofija že od nekdaj zelo konkretna dejavnost, vezana kot je na vse oblike znanja in na vse oblike življenja, razen seveda, če se želimo izogniti trdemu in napornemu soočanju z velikimi problemi, skrivajoč se za eklektičnim oportunizmom in agnosticizmom posameznih, v bistvu raztrganih polznanj. Filozofija mora zato biti — in je vedno bila — tudi politična vizija družbenega in posameznikovega življenja, gospodarstva in vsakršne znanosti o človeku. Sicer, kako naj se ne tiče in se odseva v sedanjih oblikah družbene ureditve? Kako naj se ne sooča z njenimi problemi in iskanji? In tisti «mozaik», znan pod imenom Jugoslavija, ni nič drugega kot živa, utripajoča resničnost, v kateri so živo prisotni tisti problemi in za katere je bilo zaradi življenjske nujnosti treba najti eno rešitev in odgovor, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. Vemo, da se je prvi odgovor po apokalipsi leta 1918 izkazal za nezadostnega in neprimernega; šlo je namreč za star način odgovora in za staro logiko podrejanja posameznega splošnemu, posameznikove resnice dani unitaristični shemi, ki so jo vsilili z nasilno oblastjo od zgoraj, iz središča. Revna — in vendarle tragična — karikatura nemogoče ponovitve zamisli enosrediščnega in abstraktnega cesarstva, toliko bolj groteskna zaradi kulturne in politične majhnosti ljudi, ki so jo hoteli uresničiti. Vemo, kakšen je bil njen konec. Prišlo je do prve velike «nepokorščine» leta 1941 in pozneje do druge, leta 1948, mogoče tokrat z večjo mero ponosa, toda porojene od iste logike, ki se je izoblikovala in zmagala pri prvi. rimerito di valori, di ragioni, di significati: come perdita definitiva e irrimediabile dell'unicità. Come forse mai prima d'allora, in quell’estremo tramonto della Mitteleuropa era dolorosamente maturata la tragica consapevolezza dell'acuto dilemma che fin dalle origini del pensiero greco doveva segnare l’anima — prima che la conoscenza — dell’uomo: l’impossibile conciliazione e sintesi di due bisogni egualmente sentiti necessari: unicità e molteplicità, essere e divenire, universale e particolare. Come realizzare l’aspirazione insopprimibile di accogliere ogni voce nel tutto? Come non rinnegare il particolare senza per questo rinunciare all'intuizione di una concezione organica dell’essere? E come affrontare lo sforzo di un'interpretazione complessiva della realtà — fisica e umana — senza mortificare l’apporto vivificante di ogni particolare individuale? E poi ancora: quale ruolo svolge in questo travaglio della conoscenza il linguaggio, quali le sue strutture? Ma la filosofia è meno «astratta» di quanto comunemente si mostra — o si ostenta — di credere. E' da sempre lo sforzo dell'uomo d’interrogare se stesso e le cose; la storia dei tentativi di afferrare l’inafferrabile vita. Così in realtà la filosofia è da sempre un'attività molto concreta, connessa a tutte le forme di sapere, a tutte le forme della vita — se non si vuole scansare il duro impatto dei grandi problemi nascondendosi nell'opportunismo eclettico e nell’agnosticismo di pseudo-saperi specifici disarticolati. Dunque filosofia deve essere — ed è stato sempre — anche visione politica del vivere sociale e individuale, economia, e ogni altra scienza dell’uomo. Come del resto potrebbe non riguardare e riflettersi nelle forme attuali di organizzazione della vita associata? Come non farsi carico dei suoi problemi, delle sue ricerche? Ebbene, quel «mosaico» chiamato Jugoslavia non è che la vivente, pulsante realtà in cui sono incarnati quei problemi; dei quali l’urgenza della vita chiedeva una soluzione, una risposta che non si poteva eludere. Sappiamo come la prima risposta data dopo l'apocalisse nel 1918 si fosse dimostrata del tutto inadeguata e impraticabile; una risposta data secondo la vecchia maniera, la vecchia logica della sottomissione del particolare al generale, della verità individuale allo schema unitaristico già precostituito e calato con la forza repressiva dell'autorità dall’alto. Dal centro. Misera — e pur tragica — caricatura di un'impossibile ripetizione dello schema di impero monocentrico e assoluto, resa grottesca dal livello culturale e politico degli uomini che pretendevano di attuarla. Sappiamo come finì. Venne la prima grande «disobbedienza» del 1941, e più tardi, nel 1948, quell’altra, forse ancora più orgogliosa, ma dettata e imposta dalla stessa logica che nella prima si era formata ed aveva vinto. Tu je torej upravičenost "mozaika", ki se je izkazal v boju z monolitnostjo. Tak je torej smisel «Kopernikove revolucije» — filozofske revolucije — ki jo je izvedla in tako drago plačala vojska balkanskih «banditov», najprej proti vrhovnemu gospodu smrti in potem proti Velikemu avtokratu iz Vzhoda. Prav zato, da bi si izborili pravico do legitimnosti, se je «mozaik» narodov boril za tem možem. V tej luči se nam človek iz Kumrovca kaže kot človek prihodnosti in to mogoče bolj kot «velik» preteklosti, kar je nedvomno bil. Zaradi tega mu je tudi «mozaik» narodov sledil, ko je bil živ in je sočustvoval s tolikim ponosom in z zadržano bolečino ob njegovem dokončnem slovesu od te zemlje. Vendar ne od zgodovine ljudi. 9.5.1980 Prevod V. V. Ecco, dunque, la legittimità del «mosaico» affermata contro il monolite. Ecco il significato di quella «rivoluzione copernicana» — rivoluzione filosofica — attuata a così duro prezzo da quell’esercito di «banditi» balcanici contro il supremo signore della morte prima, e rivendicata contro il Grande Autocrate d’Oriente, poi. Per l’affermazione di questo principio di legittimità ha combattuto e lottato questo «mosaico» di popoli dietro un uomo. Per questo l’uomo di Kumrovec può esser visto anche come uomo del futuro, forse ancora più che un «grande» del passato — quale pure indubbiamente è stato. Per questo un «mosaico» di popoli l'ha seguito in vita ed ha partecipato con silenzioso orgoglio e trattenuto dolore al suo commiato definitivo dalla terra. Non dalla storia degli uomini. 9.5.1980. razmišljanja slovenca iz teh krajev Ales Lokar Govorili so in pisali v teh dneh, da se s Titom končuje obdobje. Tito je bila zadnja velika osebnost sodobne zgodovine. Bil je tudi naš sodobnik. Kakšen smisel ima zgodba njegovega življenja? Kje je razlog za njegov pomen? Mnenja sem, da življenje tega človeka predstavlja in simbolizira tisto obdobje, ki je vstalo v desetletjih proti koncu prejšnjega stoletja in je postajalo zrelo v prvih desetletjih sedanjega, vrh pa je doseglo v burnih letih napredka, ki so sledila drugi svetovni vojni in za katera je značilno, kakor še nikoli doslej v zgodovini človeštva, perspektiva pronicanja blagostanja v najširše plasti ljudstva. Ko prebiramo Titove dogodivščine, nas presune njihova emblematičnost, ki ne sovpada le s posameznimi ljudmi, z večino naših očetov in dedov, ampak celo s celimi narodi. Rodil se je namreč v zelo revni družini zelo revnega hrvat-sko-slovenskega Zagorja, v zemlji, kjer še zmeraj odmeva renesančna epopeja krvavih kmečkih puntov, naperjenih proti kruti fevdalni oblasti, ki jih je sprožila revščina in izkoriščanje ljudstev, kakor predhodnik tistega dviga zatiranih slovanskih narodov, ki ga je vodil on, in ki je končno bil zmagovit. Rastel in razvijal se je s tem gibanjem, tako v predvojni Jugoslaviji, kakor v habsburški srednji Evropi, pa še v revolucionarni Rusiji, poosebljajoč usodo tistih najrevnejših kmetov, ki so si zaželeli, da bi izšli iz svojega prvotnega rodu, oslepljeni od perspektive, ki se je človeku prikazala prvikrat v zgodovini o dokončnem družbenem in gospodarskem dvigu. V svoji racionalni obliki je ta perspektiva, ta vera, ki nosi v sebi nedvomno tudi iracionalne prvine, zavzela obliko, paradigmo, najprej socializma in potem komunizma. Ne morem se v tem kratkem spominu dotakniti podrobno vseh točk neverjetne kariere tega človeka, ki ji, prav zaradi te svoje neverjetnosti, tudi niso verjeli. Najbrž niso razumeli, da črpa svojo neizčrpno vitalnost in moč prav iz tistega krneč- (*) (*) Govor v tržaškem občinskem svetu. riflessioni di uno sloveno di queste terre Aleš Lokar Si è detto e scritto in questi giorni che con Tito si conclude un’ epoca. Tito era l’ultimo grande personaggio della storia moderna. Egli è stato anche nostro contemporaneo, qual'è il senso della sua storia? Qual'è la ragione della sua importanza.? A mio avviso, la vita di quest'uomo rappresenta e simboleggia quell’epoca che è sorta nei decenni verso la fine del secolo precedente ed è andata maturando nei primi decenni dell'attuale, raggiungendo l’apice nei convulsi anni di progresso che seguirono la seconda guerra mondiale, caratterizzati, come mai finora nella storia dell' uomo, dalla prospettiva della diffusione del benessere ai più vasti strati della popolazione. A questo riguardo, leggendo le vicissitudini di Tito si rimane colpiti dalla loro emblematicità, che non coincide soltanto con singoli uomini, la maggior parte dei nostri padri e nonni, ma addirittura con quella di intere nazioni. Egli nasce infatti in una poverissima famiglia del poverissimo Zagorje croato-sloveno da famiglia croato-slovena, in una terra dove riecheggia ancora l’epopea rinascimentale delle sanguinose rivolte contadine contro il crudele potere feudale, dovute alla miseria ed allo sfruttamento di quelle popolazioni, quasi un prodromo di quella sollevazione di popoli slavi oppressi che egli ha capeggiato, finalmente vittoriosa. Egli crebbe e si sviluppò con tale movimento, sia nella Jugoslavia prebellica, che nella Mitteleuropa absburgica, come pure nella Russia rivoluzionaria, impersonando il fato di quei poverissimi contadini che aspirarono ad uscire dal proprio stato originario, abbagliati dalla prospettiva, presentatasi all’uomo per la prima volta nella storia, dell’emancipazione sociale ed economica definitiva. Nella sua veste razionale, tale prospettiva, tale fede, che contiene indubbiamente risvolti irrazionali, assunse la forma, il paradigma, del socialismo prima e del comuniSmo poi. Non è possibile in questa breve memoria toccare dettagliata-mente tutti i punti dell’incredibile carriera di quest'uomo, che, proprio per questa sua incredibilità, da molti non fu creduta, senza (*) (*) Orazione nel consiglio comunale di Trieste. kega in proletarskega izvora. Zaustavimo za trenutek misel na brezštevilne množice kmetov in proletarcev, ki so živeli v prejšnjih stoletjih in so imeli težka življenja, kakor je bilo njegovo in morda celo bolj od njegovega, ki so jih vojske in vojskovodje premetavali sem in tja po svetu, ranjene v bitkah, mesar-jene po zaporih, žejne, lačne, brez spanja, pobite na tisoče in tisoče, brez imena, brez časti, samo številke. Tito pa je imel srečo, da se je rodil ob svitanju novega obdobja, v katerem se je tudi za človeka nizkega porekla odprla konkretna perspektiva. Ta perspektiva skupaj z vrojeno mu žilavostjo in inteligenco mu je omogočila, da je vzniknil na vrh masovnega in razčlenjenga gibanja družbenega in narodnostnega dviga. Gibanje je nastalo z obljubo novega sveta, popolnoma novega, kakor ga svet še ni videl. Kakor odmev na tisto svetopisemsko obljubo: «nov svet bom ustvaril, svet miru in pravice, kakor ga oko še ni videlo, uho še ni slišalo». Obljubo so okrepili s tistim, kar se je zdela solidna in resnična znanstvena teorija, vzporedno s tem, kar se je tedaj vršilo na področju znanosti. Dejansko, če je bil človek zmožen, potem ko je izdelal očarljivo teorijo in potem ko jo je preizkusil z eksperimentom, da je uresničil nove stvari, kakršnih ni prej ne videl ne slišal, avtomatski motor, ali pa, recimo, prekrasno umetno barvo, kakršne v naravi ni bilo, ali še, čudežen električni ustroj, zakaj ne bi, potem ko je sledil istemu logičnemu postopku mogel zgraditi novo družbo? Nov svet, brez krivice in izkoriščanja? Odpraviti snovno in celo moralno bedo? Ko so potem to hipotezo uveljavljali v resničosti, so opažali razlike med teorijo in prakso, med brezdušnimi predmeti in človekom. Te razlike so bistvene, osnovne. Po mojem mnenju je osnovna razlika sledeča: človek je svobodno bitje z vsemi posledicami, ki jih nosi v sebi ta beseda. Svoboden je, da vrši dobro in slabo, in to neodvisno od nivoja izobrazbe, ali pa nivoja gospodarske in snovne zadovoljitve, ki jo je dosegel. Te starinske resnice, ki so jih za trenutek pozabili, začenjajo danes zopet prosojno sijati, kakor staro srebro iz temnih in pozabljenih spominskih prostorov. Tudi poglavarji držav so svobodni, da vršijo dobro ali slabo. In tudi pri reševanju problema stoletja sta stali dve poti: pot dobrega, ki je bila v tem, da so pregledali in nadzorovali hipotezo na podlagi spreminjajoče, raznolike in slučajnostne vsakodnevne resničnosti in pot slabega, ki je bila v tem, da so skušali posiliti resničnost s povsem človeško hipotezo. Ne sme- capire forse, che essa traeva la propria inesauribile vitalità e forza, proprio da quella origine contadina e proletaria. Soffermiamo per un momento il pensiero soltanto alle innumerevoli schiere di contadini e proletari che sono vissute nei secoli precedenti ed ebbero vite travagliate come la sua, o più della sua, sballottati da eserciti e condottieri per tutto il mondo, feriti nelle battaglie, straziati nelle prigioni, assetati ed affamati, privati del sonno, uccisi a migliaia e migliaia, senza nome, senza onore, soltanto dei numeri. Tito ebbe invece la fortuna di nascere agli albori di un'epoca nuova, un’epoca in cui anche per l’uomo di umili origini si apriva una concreta prospettiva. Questa prospettiva, assieme all'innata tenacia ed intelligenza, gli consentì di emergere in testa ad un movimento massiccio ed articolato di emancipazione sociale e nazionale. Il movimento sorse con la promessa di un mondo nuovo, completamente nuovo, quale il inondo non aveva ancora veduto. Quasi ad echeggiare quella promessa biblica che afferma: «creerò un mondo nuovo di pace e di giustizia, quale occhio non ha veduto, orecchio non ha sentito». La promessa venne suffragata da quella che era sembrata una solida e reale teoria scientifica, parallelamente a ciò che allora si stava verificando nelle scienze. Infatti, se dopo aver elaborato un’affascinante teoria e dopo averla verificata con l’esperimento si riuscivano a realizzare cose nuove, quali l'uomo non aveva mai visto nè sentito, un motore automatico, oppure, che so, un bellissimo colore artificiale inesistente in natura, o ancora, un prodigioso congegno elettrico, per quale ragione, dopo aver seguito lo stesso procedimento logico non poteva sembrare di costruire una nuova società? Un mondo nuovo, privo di ingiustizie e di sfruttamento? Eliminare la miseria materiale e financo quella morale? Man mano che tale ipotesi veniva calata nella realtà, ci si accorse delle diferrenze tra teoria e pratica, tra oggetti inanimati e l'uomo. Differenze essenziali, fondamentali. A me sembra che la differenza fondamentale è la seguente: V uomo è un essere libero, con tutte le conseguenze che tale parola comporta. Esso è libero di fare il bene ed il male e ciò indipendentemente dal suo livello d’istruzione, oppure dal livello di appagamento economico e materiale raggiunto. Queste verità antichissime, per un momento dimenticate, cominciano oggi a traslucere come argento antico da oscure e dimenticate stanze della memoria. Anche i capi delle nazioni sono liberi di fare il bene ed il male. Ed anche nel risolvere il problema del secolo si posero due vie: una del bene, che consisteva nel verificare e rivedere le ipotesi in base alla cangevole, multiforme ed aleatoria realtà di ogni giorno, ed una del male, che consisteva nel voler violentare la realtà con V mo pozabiti, da so tej drugi poti sledile prenekatere znane osebnosti našega stoletja, in da so jo dopolnjevale z masovnimi grozotami, kakršnih človeštvo še ni videlo. Po prvi fazi orientacije, osnovani na drugi alternativi, so Tito in njegovi razumeli napako in spremenili smer, obrnili so se zopet na prvo ter začeli iskati tretjo pot med tistima, ki so jih veliki bloki dogmatsko vsiljevali od desne in leve. Ali so to tretjo pot našli? Mnogo so premišljevali o tem usodnem vprašanju po knjigah, časopisih, esejih. Odgovoru na to vprašanje ostaja zavezana dokončna sodba o človeku in o gibanju, ki ga je predstavljal. Toda, če se ne zaustavimo pri tej sodbi, katera se ne zdi možna v kratkem roku, lahko danes priznamo, da je poosebljal konkretno in vzorno v svojem življenju usodo množic, ki so si želele in si žele osvoboditev, tako tistih iz njegovega kraja, kakor tudi tistih iz obširnih revnih ozemelj celega sveta. Dokaz za to so dnevi žalovanja, ki so jih te dni uvedli v desetinah držav Tretjega sveta. Ostaja dejstvo, da se je njegova država pokazala pred svetom, da je dosegla hiter gospodarski napredek, originalne in učinkovite oblike organizacije dela, avtonomijo in politično neodvisnost, decentralizacijo pri odločanju za narode, ki jo sestavljajo, dvig dohodka, kakor tudi njegovo pravičnejšo porazdelitev. In četudi vsi ti rezultati še niso dokončni, pa predstavljajo že sami na sebi zavidljive dosežke, ki predstavljajo zadostno osnovo za nadaljnji hiter razvoj Jugoslavije. Verjetno je, da bo ta razvoj, razen če ne pride do nepredvidenih in katastrofskih dogodkov, manj veličasten in herojski od tistega, ki smo ga komaj videli. Kot za ljudi, tako tudi za narode, pride herojsko mladeništvo le enkrat. Osebnosti, kakor je Titova in dogodki, kakor so bili njegovi, se ne ponavljajo pogostokrat v zgodovini in predvsem se težko ponavljajo v isti državi. Verjetno bo prihodnji razvoj bolj miren, slonel bo na nakopičenih izkušnjah, na preverjenih hipotezah. Nas v Trstu pa zanima, da bi vse to služilo za razvoj področja miru in sodelovanja, edine možne podlage za mednarodno uveljavitev tega mesta. ipotesi puramente umana. Non dimentichiamo che questa seconda via fu seguita da molti personaggi illustri del nostro secolo e fu corredata da orrori di massa, quali l'umanità non ha mai visto. Dopo una prima fase di orientamento, basata sulla seconda alternativa, Tito ed i suoi compresero l'errore e cambiarono rotta, optando per la prima, cercando una terza via tra quelle che i grandi blocchi imponevano dogmaticamente da destra e da sinistra. Fu trovata questa terza via? Su questa fatidica domanda si è molto speculato in libri, giornali e saggi. Ad essa, così si dice, rimane legato il giudizio definitivo da dare sull’uomo e sul movimento che ha impersonato. Ma al di là di questo giudizio, che non pare né possibile nè imminente, noi possiamo affermare che egli ha concretamente ed esemplarmente impersonato nella sua vita il fato delle moltitudini che aspiravano ed aspirano all’emancipazione, sia quelle del sua Paese, che quelle di vastissime aree povere di tutto il mondo, prova ne siano le giornate di lutto indette in questi giorni in decine di Paesi del terzo mondo. Rimane ancora il fatto che il suo Paese si è imposto all'attenzione del mondo, registrando un rapido sviluppo economico, forme originali ed efficaci di organizzazione del lavoro, autonomia ed indipendenza politica, decentramento decisionale per i popoli che lo compongono, un accrescimento del reddito, come pure una sua più equa distribuzione. Ed anche se tutti questi risultati non sono ancora definitivi, essi rappresentano pur sempre già di per sé dei raggiungimenti invidiabili che rappresentano una base sufficiente per un ulteriore rapido sviluppo della Jugoslavia. E’ probabile che tale sviluppo, a meno di esiti catastrofici ed imprevedibili in futuro sarà meno grandioso ed eroico di quello che abbiamo appena visto. Come per gli uomini, anche per le nazioni l'adolescenza eroica viene una volta sola. Le personalità come Tito e le vicende come la sua non si ripetono spesso nella storia e soprattutto ben difficilmente nello stesso Paese. E’ probabile che lo sviluppo futuro sia più tranquillo, appoggiato sulle esperienze accumulate, su ipotesi verificate. Ed a noi a Trieste interessa che tutto ciò serva alla creazione di un’area di pace e di collaborazione, unica piattaforma possibile per il rilancio internazionale di questa città. hudodelci Marjan Rožanc Ne bi napisal te knjige, če se ne bi še zdaj, po več kot petindvajsetih letih, večkrat prestrašil v spanju komandirja, ki se kar na lepem vzame od nekod in pravi, da moram takoj nazaj, ker da so me spustili pomotoma. Avtor PRVI DEL I Popoldne sem bil že na beograjskem vlaku. In to v novi konfekcijski obleki, ki sem jo bil kupil dopoldne v oropani veleblagovnci na Ilici, tu in tam še pobeljeni od prahu za ugotavljanje prstnih odtisov, od prodajalk, ki še niso utegnile očediti počrnjenih blazinic svojih prstov in so bile temu primemo nasršene. Kljub temu sem najfletnejšo med njimi preprosil, da mi je na hitro zamenjala gumb, tisti črni gumb na sivem suknjiču, ki je tako neokusno bodel v oči. Potem sem bil z obleko še kar zadovoljen. Ce bi se pripravljal na srečanje s Fabienne v Parizu, bi bila to seveda še vedno bolj žalostna reklama, saj bi bilo že na prvi pogled jasno, da ima opraviti z enim izmed zanikrnih in zadrtih balkanskih levičarjev, tam, v Beogradu, pa sem lahko pričakoval, da se bom postavil pred njo kot ugleden jugoslovanski državljan. V kupe sem se zavalil z vsemi razpoložljivimi časopisi, z ljubljanskim Poročevalcem, zagrebškim Vjesnikom in beograjsko Politiko... Ta papir sem imel rad že od nekdaj, ne samo zdaj, ko sem se prav nestrpno nadejal, da bom naletel v njem tudi na kako vest o sebi in Ivanu. Časopisi so bili obsedenost vse naše družine, pa tudi posebnost našega žalostnega lokala v ulici Ghega v Trstu, bara in restavracije «Vicino al Mare». Omamljali in mučili so me že kot gimnazijca, ko sem opoldne pospremil svoje slovenske sošolce do postaje openskega tramvaja na Trgu Oberdank, kjer so bili razstavljeni vsi italijanski časopisi in kjer sem s «sitnišem za oca», ki mi ga je vsako jutro stisnila v roko Hercegovka, se pravi mama, kupil Popolo i malfattori Marjan Rožanc Non avrei scritto questo libro, se dopo più di venticinque anni, non mi spaventasse ancora nei sogni un poliziotto, che arriva all'improvviso dicendo che devo subito ritornare indietro, perché mi hanno rilasciato per errore. L’Autore Parte prima 1. Nel pomeriggio mi trovavo già sul treno per Belgrado. Ero vestito con l'abito nuovo acquistato in mattinata al supermercato che era stato svaligiato in via Ilica; qua e là era ancora marcato dalla polvere per l’indagine sulle impronte digitali. Le commesse non erano ancora riuscite a ripulirsi i polpastrelli anneriti delle dita, ed erano di conseguenza terribilmente irritate. Tuttavia, alla più carina avevo subito chiesto di cambiarmi un bottone, quel bottone nero su giacca grigia, che mi sembrava di cattivo gusto. A quel punto ero abbastanza soddisfatto del vestito. Se mi preparassi ad un incontro con Fabienne a Parigi, sarebbe stata una presentazione piuttosto triste, dato che si sarebbe capito immediatamente di avere a che fare con uno di quegli sciatti e cupi balcanici di sinistra; ma a Belgrado potevo ritenere di comparirle dinnanzi come un distinto cittadino jugoslavo. Mi buttai nello scompartimento con tutti i giornali disponibili, il Vjesnik di Zagabria, il Poročevalec di Lubiana e la Politika di Belgrado... La carta stampata mi piaceva già da tempo, e non soltanto ora che mi ripromettevo con impazienza di trovare qualche notizia su di me e su Ivan. I giornali avevano rappresentato una specie di ossessione per tutta la nostra famiglia, ed erano una caratteristica del nostro triste locale in via Ghega a Trieste, il bar e ristorante «Vicino al Mare». Mi inebbriavano e mi tormentavano già al ginnasio, quando ogni mattina accompagnavo i compagni di scuola sloveni fino alla stazione del tram di Opicina in piazza Oberdan, dove erano esposti tutti i giornali italiani e dove con «gli spiccioli per il papà» che l'Erzegovese, coè mia madre, mi stringeva in mano ogni mattina, mi comperavo il Messaggero Veneto ed il Piccolo. Ma non ero attratto soltanto dai grossi titoli sensazionali e dalle notizie più italiano, Messaggero Veneto in Piccolo. Niso pa me privlačili samo bombastični naslovi in vesti o senzacionalnih dogodkih, o Campbellu in njegovem hitrostnem rekordu z Modro ptico, o Piccardu in njegovem poletu v stratosfero, ampak tudi plahte časopisnega papirja samega, duh po tiskarskem črnilu in črnilo samo, od katerega so mi počrnele dlani in prsti. Vsakokrat, ko sem slednjič časopise izročil očetu, sem se počutil prav pokradenega. Umazane roke so mi dokazovale, da sem imel še pravkar v posesti nekaj tako neulovljivega, kot je življenje samo, zdaj pa sem bil spet praznih rok. K tej moji strasti je veliko prispeval tudi oče, ki me je vsako opoldne pričakal na pločniku pred restavracijo, ves razgret od neučakanosti in silne radovednosti. Časopise mi je vsakič dobesedno iztrgal iz rok, potem pa se je zavlekel z njimi v svoj kot lokala in se vse do večera sploh ni več dvignil od njih; tudi jedel je s časopisi pred sabo. Le če se opoldne nisem zamujal, mi je včasih dovolil, da sem z njegovim drobižem kupil Gazzetto dello sport ali Stadio, ki je potem ostal meni. Tu pa je bila še ljubosumnost na časopise, ki so prihajali v lokal po neznanih poteh z one strani italijanske meje, na Slovenca, Jutro, Vreme in Politiko. Še posebej pa na Ilustriranega Slovenca, polnega fotografij v sočnem zelenem bakrotisku, iz katerih so gledali debelušni, ponosni duhovniki in gorati svetovi z ajdovimi polji v podnožju, ki naj bi predstavljali mojo resnično domovino. Ljubosumnost pravim, ker so bili to časopisi, do katerih sem lahko prišel šele ponoči, ko je mati spustila rolo na vhodnih vratih restavracije, skratka tedaj, ko sem moral že v posteljo. Vendar časopisi niso bili samo očetova strast, temveč tudi edini izraz njegove samostojnosti in veličine. Odlagal jih je na kup poleg svoje mizice v kotu restavracije kot svoje osebno bogastvo, ki ga ni delil z nikomer, niti z najstalnejšimi gosti in prijatelji. Odlagal vse skupaj, italijanske in slovenske, vendar vedno tako, da so bili slovenski na vrhu kupa. Nad to njegovo predrznostjo je Hercegovka pri blagajni zloslutno zmajevala z glavo in se kdaj pa kdaj znesla nad njim na ves glas, on pa se je tedaj zbudil iz svoje čitalniške letargije in z nekdanjo ostrino avstroogrskega častnika odločno odbil vse njene napade. Lahko da je njej, nepismeni...! Tedaj — samo ob časopisih in zaradi njih — se je oče odkupil v mojih očeh in povzdignil v pravega junaka. Tukajšnji časopisi mi seveda niso pomenili nič podobnega. Celo tiskarsko črnilo je bilo na njih suho in brez vonja, od strani do strani pa so se vlekle brezoblične kolone političnih člankov in govorov, med katere se je redko kdaj vrinila kaka scioccanti, da Campbell ed il suo record di velocità con il Blue bird, a Piccard ed il suo volo nella stratostera; ma ero attratto anche dalle lenzuola di carta di giornale, dall'odore d’inchiostro di stampa e dall’inchiostro stesso di cui avevo poi annerite le mani. Ogni volta poi che avevo consegnato i giornali a papà, mi sembrava di essere stato derubato. Le mani sporche mi stavano a dimostrare che avevo appena avuto in mano qualcosa di tanto impalpabile come la vita stessa, per ritrovarmi poi a mani vuote. A questa mia passione contribuiva molto anche papà, che ogni mattina mi aspettava sul marciapiede davanti al ristorante, accaldato solo di impazienza e di terribile curiosità. Egli mi strappava letteralmente ogni volta i giornali di mano, per ritirarsi nel proprio angolo del locale dove se ne stava immerso fino a sera; persino mangiava con i giornali sotto gli occhi. Soltanto se a mezzogiorno non arrivavo tardi, mi consentiva talvolta di comperare con i suoi spiccioli la «Gazzetta dello sport», oppure «Stadio» che rimanevano per me. E poi c'era quella gelosia dei giornali che arrivavano nel locale per vie ignote da oltre confine, lo Slovenec, lo Jutro, il Vreme e la Politika. E soprattutto c’era la gelosia per l'Ilustrirani Slovenec, pieno di fotografie eseguito con dei sugosi cliché di color rame verde, dai quali ti stavano ad osservare preti grassocci e fieri, nonché paesaggi montani ai cui piedi si aprivano distese di grano saraceno, che avrebbero dovuto rappresentare la mia vera patria. Gelosia, dico, perché erano questi i giornali che potevo avere a disposizione solamente di notte, quando la mamma mollava giù la saracinesca della porta d'ingresso del ristorante; in breve quando dovevo andare a letto. Ma i giornali non erano soltanto la passione di papà; essi erano l'unica espressione della sua autonomia e grandezza. Egli li deponeva in mucchio accanto al suo tavolino nell'angolo del ristorante come un suo bene personale che non voleva spartire con alcuno, nemmeno con gli avventori più abituali e con gli amici. Egli riponeva sia i giornali italiani che quelli sloveni, ma però faceva sempre in modo che quelli sloveni venissero a trovarsi al di sopra del mucchio. Questa sua audacia faceva scuotere la testa all’Erzegovese seduta alla cassa che presagendo poco di buono si sfogava talvolta con lui a voce alta, mentre lui allora se ne usciva dal suo letargo da club di lettura, per parare tutti gli attacchi con la decisione ed il taglio dell’ufficiale austroungarico. Facile per lei che era analfabeta...! Allora — soltanto con i giornali — mio padre appariva valorizzato ai miei occhi assumendo l'immagine del vero eroe. I giornali di questo Paese invece non avevano per me lo stesso significato. Persino l'inchiostro di stampa su di essi era secco e senza odore, e di pagina in pagina si ripetevano le colonne uniformi degli articoli politici e dei discorsi, tra cui solo raramente s’infiltrava qualche notizia proveniente dalla vita; ed anche se questo accadeva, era soltanto perché la gente non comprendesse questo o quel fatto nel modo come si era realmente verificato. In quelle notizie non vi življenska vest; in še ta je bila natisnjena bolj zato, da bi ljudje tega ali onega dogodka ne razumeli tako, kot so se v resnici zgodil. Nič čutnega ni bilo v njih, nič razburljivega, usodnega, nevarnega, nič takega, kar bi človeka odkupilo ali poveličalo. Utrujali so me celo tedaj, kadar so pisali o naši trojki. Končno so spregovorili tudi o «tragediji v Banji Luki». Venadr je bilo v Poročevalcu in Vjesniku natisnjeno skoraj do pike isto besedilo, pač tako, kakršno je za tukajšnje ljudi prežvečila in pripravila uradna agencija. Tudi fotografija je bila v obeh listih enaka: fotografija s pogreba obeh padlih miličnikov, ki sta tudi tokrat izpričala svoj pogum in svojo nesebičnost in darovala svoje življenje za varnost sodržavljanov. In končno — pod posebnim naslovom — identifikacija obeh ubitih mladoletnikom. Imeni in priimka, Ivan Kastelic in Štefka Lapajne, njuni rojstni letnici in njuna rojstna kraja, potem pa skopi podatki o njunem nesrečnem, iztirjenem življenju. Oba da sta otroka iz neurejenih, socialno ogroženih družin, ki sta bila že v rani mladosti čustveno hudo motena, zlasti še dekle, ki je že v osnovni šoli kazalo odločno nagnjenje k nevrotičnim izpadom in h kriminalu. Skratka, dve žrtvi neurejenih razmer in žalostne dediščine nekdanjih časov, ki sta končali v mladinskem popravnem domu v Radečah v Sloveniji, od koder sta pred dobrimi tremi meseci skupaj pobegnili. In tretji mladoletnik iz te zločinske tolpe? Mirno sem bral naprej, kot da sploh ne pišejo o meni. Tretji mladoletnik je trenutno še na begu, čeprav je po vsej verjetnosti hudo ranjen. Varnostnim organom ga doslej še ni uspelo identificirati, vendar vse kaže, da tudi on sodi v skupino mladostnih prestopnikov iz popravnega doma v Radečah. Žal je iz omenjenega doma v minulih treh mesecih pobegnilo kar enajst mladoletnikov, zato je identifikacija tretjega člana zločinske trojke in njegova izsleditev nekoliko otežkočena. Skoraj zanesljivo pa je že zdaj, da gre v tem žalostnem primeru za trojico prestopnikov, ki so delovali na temelju čustvenih vezi in mračnih nagibov, ki so jih spletli in utrdili med seboj v popravnem domu v Radečah. Razveseljivo! Ivan in Štefka — če že nič drugega — nista bila nikdar v Radečah in že zdavnaj nista bila več mladoletna. Vest je bila prikrojena pač tako, da je delovala čimmanj vznemirljivo: pokol v Banji Luki ni bil tragičen razplet spontanega protesta zrelih ljudi, ampak zadeva mladih, zapeljanih, neodgovornih mladoletnikov. To je bila razveseljiva stranpot. Vendar sem se kar takoj vprašal, v kolikšni meri je tej pravljici nasedla policija; to je bila namreč edino, kar me je ta trenutek zanimalo. era sentimento, niente di eccitante, di esaltante, di rischioso, nulla che potesse riscattare e magnificare l’uomo. Quei giornali mi stancavano persino quando scrivevano del nostro terzetto. Vi trovai infine anche la notizia della «tragedia di Banja Luka». Tuttavia sia il Poročevalec che il Vjesnik riportavano quasi lo stesso testo, come era stato preparato e digerito per la gente di qua dall'agenzia ufficiale. Anche la fotografia era uguale nei due fogli: la fotografia del funerale dei due miliziani caduti, che avevano anche in questo caso testimoniato il proprio coraggio ed altruismo dando la vita per la sicurezza dei concittadini. Ed infine — sotto un titolo a parte — l'identificazione dei due minorenni ammazzati. I due nomi e cognomi, Ivan Kastelic e Štefka Lapajne, i loro dati anagrafici seguiti da brevi notizie sulle loro vite deviate. Ambedue figli di famiglie disordinate e socialmente precarie. Già nella prima giovinezza avevano rivelato segni di distorsioni affettive, soprattutto la ragazza, che fin dalle elementari aveva mostrato una precisa inclinazione verso attacchi nevrotici e criminalità. In breve, due vittime del disordine e del triste retaggio dei tempi passati, finite nella casa di correzione giovanile di Radeče, in Slovenia, da dove erano evasi insieme circa tre mesi fa. Ed il terzo minorenne di questa banda criminale? Continuavo a leggere tranquillamente come se non riguardasse la mia persona. Il terzo minorenne era per il momento ancora latitante, sebbene con ogni probabilità gravemente ferito. Gli organi di polizia, non sono riusciti ancora ad identificarlo, ma si presumeva che anch’egli facesse parte del gruppo di trasgressori giovanili della casa di correzione di Radeče. Purtroppo, da quella casa erano fuggiti negli ultimi tre mesi ben undici minorenni, sicché l'identificazione del terzo membro del terzetto di delinquenti e la sua cattura risultavano un po’ disagevoli. Ma appariva quasi certo fin d’ora che in questo triste caso si trattasse di un terzetto di trasgressori che agivano uniti da legami sentimentali e spinti da oscure inclinazioni sorte in loro nella casa di correzione di Radeče. Era una bella notizia! Ivan e Štefka — se non altro — non erano mai stati a Radeče e non erano più minorenni da un bel po'. La notizia era stata formulata in modo da apparire il meno possibile inquietante: l’eccidio di Banja Luka non era lo svolgimento tragico della protesta spontanea di persone mature, ma era un fatto di giovani plagiati, irresponsabili; dei minorenni. Si trattava di una forma di devianza accettabile. Ma mi stavo già chiedendo in che misura la polizia avesse creduto a questa favola: era l’unica cosa che mi interessava al momento. Diversa invece la notizia su Politika, l'organo dell'unica nazione balcanica! Qui sulla «tragedia a Banja Luka» non veniva ripreso il flash d’agenzia, ed in un primo momento sembrava che non ci fosse nessuna notizia. Ma quando mi misi a compitare la scrittura cirillica, tanto per fare, per abituarmici di nuovo e per passare un po' il Drugače seveda Politika, glasilo edinega balkanskega naroda! Tu o «tragediji v Banji Luki» niso povzeli agencijske vesti, na prvi pogled sploh ničesar. In ko sem že začel prebirati cirilico kar tako, da se ji spet priučim in ubijem z njo nekaj časa, sem nenadoma naletel med vrsticami na Ivanov priimek... In to ne med dnevnimi vestmi, v časopisni kroniki ali čem podobnem, temveč na kulturni strani! V razpravi srbskih filmskih delavcev, ki so v beograjski Kolarčevi univerzi razpravljali o tem, zakaj v jugoslovanskem filmu primanjkuje sodobnih tem. Zaradi pomanjkanja poguma, je ugotovil eden izmed dramaturgov, in to je bilo natiskano s črnim na belem! Kaj nedavna banjalu-ška tragedija ni kot nalašč za film! Ne seveda zaradi krvavega spopada, ki spominja bolj na kavbojko kot na kaj drugega, čeprav tudi v akcijskem pogledu nismo filmsko najmočnejši, temveč zaradi vsega drugega. Trem mladim ljudem je bila še tik pred usodnimi streli ponuđena roka sprave — tako vsaj zatrjujejo preživeli miličniki in nobenega vzroka nimamo, da jim ne bi verjeli — ti mladi ljudje pa sprave niso sprejeli. Rajši so se odločili za smrt, kot za življenje med nami. Pretresljivo, tovariši umetniki! In vredno našega najglobljega razmisleka, pa tudi filma. Priznati moram, da me je to pisanje ganilo in pretreslo. Postal sem filmski junak. Pograbil sem časopise in jih zmetal skozi okno, enega za drugim, tudi Politiko. Zunaj se je zganjeni papir napolnil z zrakom in razgrnil z drobno eksplozijo: posamezni listi so zafrfo-tali po zraku, nekateri med njimi pa so se plosko zalepili za stranico vagona ali oddaljeno okensko šipo. Tako prilepljene jih je veter, ki se je dvigal spod koles, čez čas spet odtrgal, sunkovito pograbil v svoj vrtinec in odložil na gramoz in grmičevje ob progi. Potrl sem si roke in spet sedel. Zdaj je bilo vse to za mano. Ali je imelo kak smisel ali učinek? Ali sem si dal vsaj duška svojemu razočaranju? Pozabimo, sem si rekel. Zdaj sem bil na vlaku in sem se peljal v Beograd, kjer naj bi pričakal Fabienne in kjer me je čakala nova preizkušnja, če ne kar trenutek resnice. Upal sem, da se bova pobotala. Upal sem tudi, da je njena baletna skupina dovolj številna in da je v njej vsaj toliko travestitov, kot je v takih umetniških skupinah navada, tako da se bom zlahka pomešal mednje in spravil iz Jugoslavije. In zunaj naj bi s Fabienne začel novo življenje. Tretje ali četrto? Če je bila mladost v Trstu prvo, je bila Ljubljana drugo, Pariz tretje in vrnitev v Jugoslavijo četrto. Torej peto. Pogledal sem po ženski, ki je na prejšnji postaji vstopila v kupe in sedla nasproti meni. Bila je srednjih let, že na prvi tempo, improvvisamente incontrai tra le righe il cognome di Ivan... E non tra le notizie del giorno, nella cronaca o in qualcosa del genere, ma addirittura sulla pagina culturale! Nella discussione — che si era svolta tra operatori del cinema della Serbia riunitisi all’università Kolaróeva di Belgrado — sul tema del perché nel film jugoslavo non venivano trattati argomenti di attualità. Ciò era dovuto alla mancanza di coraggio, aveva detto uno dei cineasti: proprio così stava scritto nero su bianco! Forse che la recente tragedia di Banja Luka non era, per l'appunto, adatta per un film? Certamente la ragione non stava nel conflitto cruento che ricordava più che altro un western — per quanto anche dal punto di vista del film d’azione non siamo molto forti — ma per tutto il resto che essa rappresentava. Ai tre giovani era stata offerta la mano della riconciliazione prima dei colpi fatali — così almeno hanno riferito i miliziani sopravvissuti — e non c’era ragione di non credergli, ma essi non l'avevano accettata. Preferirono scegliere la morte, piuttosto che la vita con noi. Inquietante, compagni artisti! Un fatto che conviene considerare nel modo più approfondito, e che può rappresentare il soggetto per un film. Debbo convenire che lo scritto mi commosse e mi colpì. Ero diventato un eroe del cinema. Afferrai i giornali e li gettai dal finestrino uno dopo l’altro, anche Politika. Fuori, la carta piegata si riempì d'aria con una piccola esplosione: le singole pagine volarono nell'aria, alcune s'incollarono sulla parete della carrozza, o sui vetri dei finestrini più lontani, da dove vennero dopo un po’ staccate di nuovo dal vento che soffiava dalla ruote, per essere trascinate di colpo nel vortice e deposte sulla massicciata e sugli arbusti lungo i binari. Mi stropicciai le mani e sedetti di nuovo. Ora tutto ciò era alle mie spalle. C'era in questo un senso o un risultato? Avevo dato sfogo alla mia delusione? Dimentichiamo, mi dissi. Ora me ne stavo seduto in treno e viaggiavo verso Belgrado, dove avrei atteso Fabienne e dove mi aspettava una nuova prova, forse addirittura il momento della verità. Speravo che ci saremmo rappacificati. Speravo anche, che il suo gruppo di danza fosse abbastanza numeroso e che in esso vi fossero tanti travestiti, come accade in questi gruppi artistici per potermi più facilmente intrufolare tra essi ed uscire dalla Jugoslavia. Poi una volta fuori, avrei potuto cominciare una nuova vita con Fabienne. La terza o la quarta? Se la giovinezza a Trieste era stata la prima, Lubiana la seconda, Parigi la terza ed il ritorno in Jugoslavia la quarta, sarebbe stata, dunque, la quinta. Guardai la donna che era entrata nello scompartimento alla stazione precedente e si era seduta di fronte a me. Era una donna di mezza età; sembrava una maestra di villaggio o un’attivista: appariva leggermente affaticata, probabilmente si era stancata a camminare lungo le strade di campagna sghembe che attraversano le sterminate distese dei campi di granoturco, aveva camminato sui tacchi di mezza misura; mostrava una faccia dura, quasi brusca. Ora pogled vaška učiteljica ali aktivistka: nekoliko izmučena, najbrž od vegastih kolovozov v neskončnem koruznem polju, ki jih je premagala v polvisokih petah, in ostrega, skoraj zadirčnega obraza. Zdaj si je obrisala tisto malo rdečila, ki si ga je najbrž nanesla na ustne zaradi slovesa, in postala je nekako izprana. Medtem se je v kupeju naglo zmračilo in že sem pozabil nanjo, ne samo na njen neprikupen videz, temveč celo na njeno prisotnost. Polotila se me je utrujenost in želja po udobju, ki me je v smrdljivem prostoru za zadimljenim oknom že vseskozi priganjala, naj že pozabim na svoj novi gvant in se razkomotim okolju primerno. Sezul sem torej čevlje in se stegnil od sebe, tako da sem noge zavihtel na nasprotno klop. Tedaj se mi je ženska vrnila. Pričakoval sem, da se bo umaknila mojim nogam in potegnila svojo rit v kot, a zgodilo se je ravno narobe: primaknila se mi je, tako da sem jo v ritmu poskakujočega vagona s stopali že tri po stegnu. Še malo in že je vse skupaj spominjalo na tisto sprenevedavo žensko spolnost, ki se najrajši razdivja v nevednosti, v varnem okrilju teme, kjer ni ne lovca ne divjačine, ne zapelivca ne zapeljane. Pa tudi ne zmagovalca in ne poraženca, in je zato užitek še toliko večji. Jaz se v takem še nikoli nisem pošteno razživel, saj se od slepega podkožnega spajanja ne morem niti napeti, in tako je bila to zame le nesramna igra, ki me je burila radovednost. Babnica pa je bila — tako se mi je zdelo — že v svojem elementu. In res, ko sem ji preložil nogo v naročje, je hitro zavihnila krilo navzgor, da mi je stopalo zdrsnilo naravnost med njena razgreta stegna. Potem je stegna samo še stisnila, in že sem lahko migal samo še s palcem, ki je bil v poskakujočem vagonu dovolj živahen in prodoren; konec nogavice se mi je pri priči ovlažil od sokov, ki so ji prepojili hlačke, seveda, če jih je sploh imela na sebi. Tako se je to začelo in zdaj bi lahko trajalo dneve in noči, dneve in noči, pa tudi tedne in mesece. Zadovoljnejša kot je bila ta trenutek, ta babnica kratko in malo ni mogla biti; samo ko bi to res še trajalo in ko bi bila še naprej tako nepredirna tema, v kateri ni bilo mogoče nič videti, nič vedeti. Pod temi pogoji — tako sem čutil — se je bila pripravljena packati z vsakim in zmerom, ne da bi naredila en sam odločnejši gib ali se izdala z enim samim glasom. Samo to so bili pogoji, ki jih nisem mogel sprejeti; sčasoma so postali ponižujoči in neznosni. Vsaj toliko sem ji ga moral položiti v roke, da bi bilo končno jasno, kaj pravzaprav delava in kaj ji pravzaprav tako hudičevo godi. In da je vse to pravzaprav le sprenevedava uvertira, ker so tu še jajca, vse polnejša semenčic, ki hočejo na pot, a veljajo veliko bolj njej kot meni. Še preden pa sem vstal, si odpel bavtaro in začel strašiti s svojim razjarjenim klincem, so me že aretirali. sì era ripulita di quel po’ di rossetto che aveva sulle labbra, probabilmente per il commiato, e appariva completamente scialba. Intanto, lo scompartimento era diventato rapidamente buio e me la scordai; non solo il suo aspetto scostante, ma addirittura la sua presenza. Venni preso dalla stanchezza e del desiderio di comodità che mi spinse a distendermi nell'ambiente maleodorante dietro alla finestra sporca di fumo, scordando il vestito nuovo. Mi tolsi le scarpe, mi allungai e appoggiai i piedi sul banco di fronte. Ed allora la donna mi tornò alla coscienza. Pensai che si sarebbe ritirata davanti ai miei piedi ritraendosi nell’angolo. Ma avvenne proprio il contrario: si avvicinò in modo che al ritmo della carrozza saltellante la pianta dei miei piedi la massaggiasse sulla coscia. Ancora un poco ed il tutto avrebbe ricordato quella sessualità da finta tonta, che preferisce sfogarsi nell’anonimato, nell'ambito sicuro della oscurità, dove non c’è né cacciatore né selvaggina, né seduttore né sedotta. Ma nemmeno il vincitore ed il vinto, per cui il godimento è tanto maggiore. Io in una situazione così non riuscivo mai ad eccitarmi ben bene, in quanto la cieca unione epidermica non mi favorisce nemmeno l’erezione, e per me ciò era solamente un gioco svergognato, che mi agitava e mi incuriosiva. La donna invece si trovava — così almeno mi pareva — nel suo elemento. E guarda un po’, quando le posi il piede in grembo, lei rapidamente sollevò la gonna in modo che il piede scivolasse direttamente tra le sue cosce accaldate. Poi lei strinse le cosce ed io potei agitare il solo alluce che, anche grazie alla carrozza saltellante, era abbastanza vivace e penetrante; la punta della calza s’inumidì immediatamente degli umori che avevano impregnato le sue mutandine, quel poco che ancora ne aveva a disposizione. La cosa era cominciata in questo modo, ed ora essa sarebbe potuta continuare per dei giorni e delle notti, giorni e notti, ed anche settimane e mesi. Più contenta di così, la donna non sarebbe potuta essere; semprecché la cosa continuasse e che continuasse l’oscurità impenetrabile, in cui non si poteva vedere nulla, conoscere nulla. A queste condizioni — così sentivo — era disposta ad insozzarsi con chiunque e sempre, senza fare un gesto più deciso o tradirsi con un sol suono. Ma si trattava di condizioni che non potevo accettare, per me stavano diventando umilianti ed insopportabili. Dovevo metterglielo in mano almeno per quel tanto da rendere chiaro ciò che stavamo facendo e l’oggetto di cui godeva così diabolicamente. In modo che risultasse evidente che il far finta di nulla non poteva esser altro che una fase introduttiva, mentre c'erano ancora i lombi sempre più colmi di spermatozoi che volevano iniziare il loro viaggio, e importavano molto di più a lei che a me. Ma prima che potessi alzarmi e sbottonarmi e cominciare a seminare terrore con il mio organo infunato, ero già in stato di arresto. Qualcuno accese la luce che nonostante fosse piuttosto debole, mi acceccò per un breve istante, dopodiché in piedi accanto a me stava un personaggio in uniforme con la pistola puntata, un’arma Nekdo je prižgal luč, ki me je kljub medlosti za kratek hip zaslepila, potem pa je že stal pred mano uniformiran človek z naperjeno pištolo, s spoštljivim morilskim orožjem, s Saurer Suhlom. «Isprave!»(*) je potresel s cevjo pištole. Izročil sem mu osebno izkaznico in študentski indeks. «Šta ti je to?» je nezaupljivo zarenčal nad indeksom, polistal po njem in mi ga vrnil, potem pa se poglobil v osebno izkaznico, kot da preverja podatke, ki jih zna že na pamet. Kolikor bolj so se ti podatki ujemali, toliko zadovoljnejši je postajal. Nazadnje je osebno izkaznico zatlačil v stranski žep oficirskega suknjiča in me s pištolo na prsih vprašal: «Kuda si pošao?». «U Beograd, da se upišem na fakultet». «I to se slaže», si je prikimal. «Samo što ti fakulteta nećeš videti. Uhapšen si». Bil sem torej aretiran. In vsa sreča, da nisem popustil skušnjavi in skušal pobegniti. Že sem namreč meril razdaljo med njim in seboj in se pripravljal na nenaden skok v desno in udarec z levico, najprej po saurerici in potem v podbradek, upercut a la Tiberio Mitri, ko je možakar suho pokašljal in sta vdrla v kupe še dva uniformiranca. Upercut bi lahko izvedel še tako uspešno, v hodniku bi me potuhnjenca presešetala kar mimogrede. Zdaj pa sta me skoraj prijateljsko obstopila in že so škljocnile lisice, tiste male in pripravne lisice, ki uklenejo samo oba palca, a ti docela nevtralizirajo roke. «Pa ljudi», je tedaj vzkliknila ženska, ki si od presenečenja še ni poravnala krila, «šta vi to zapravo radite?! Pa to je još dete! ». «Ti da čutiš, kurvetino jedna», sem se zadrl nad njo prav živalsko. Niti sam ne vem, kaj mi je pravzaprav bilo, ampak svoj bes sem kratko malo moral ¡zdivjati. Francozi bi najbrž rekli temu l’acte manqué, moralo pa je biti še marsikaj drugega. Saj nisem vedel, ali sem tako neusmiljeno besen nanjo, ki me je zapeljala, ali nase, ki sem ji tako lahkoverno nasedel. Ne moreš biti tolovaj, ne Arsen Lupin ne John Dillinger, če se zalepiš za vsako pičko — samo to mi je bilo jasno. V tistem me je eden izmed trojice že mahnil. Zamahnil je (*) V izvirnem besedilu srbskohrvatsko. omicida rispettabile, una Saurer Suhl. «Documenti!» (*\ e fece oscillare la canna della pistola. Gli diedi la carta d’identità ed il libretto studentesco. «E questo cos’è?» ringhiò diffidando del libretto, sfogliandolo e rendendomelo; poi si concentrò nella carta d'identità; quasi che valutasse i dati che conosceva già a memoria. Quanto più i dati concordavano, tanto più era contento. Alla fine infilò la carta d’identità nella tasca laterale della giacca da ufficiale e mi chiese con la pistola puntata sul petto: «Dove vai?» «A Belgrado, per iscrivermi alla facoltà». «Anche questo concorda», fece un assenso col capo. «Però tu la facoltà non la vedrai, Ti abbiamo preso». Dunque ero stato arrestato. Fortuna che non avevo ceduto alla tentazione, tentando di fuggire. Stavo già misurando la distanza tra lui e me, preparandomi ad un improvviso balzo a destra e ad un colpo con la sinistra, prima alla Saurer e poi al mento, un gancio alla Tiberio Mitri, quando l’omaccione tossì seccamente e nello scompartimento entrarono altri due uomini in uniforme. Anche se il gancio mi fosse riuscito, nel corridoio i due che attendevano acquattati mi avrebbero bucato senza tante storie. Ora i due mi circondarono quasi amichevolmente, e già erano scattate le manette, quelle piccole manette praticissime, che chiudono soltanto i due pollici, ma neutralizzano completamente le mani. «Ma gente», esclamò allora la donna che dalla sorpresa non si era ancora rassettata la gonna, «che cosa state facendo?! Si tratta di un ragazzo». «Sentirai, puttanaccia», le sgridai bestialmente. Non so che cosa avevo, ma dovevo sfogare la mia rabbia. I francesi potrebbero definirlo come l’acte manqué, ma sarà stato anche dell'altro. Non sapevo se ero così impietosamente furioso contro di lei che mi aveva sedotto, o verso me stesso che c'ero cascato con tanta ingenuità. Non puoi essere un brigante, né Arsenio Lupin, né John Dillinger, se ti attacchi ad ogni vagina — questo mi era ben chiaro. In quell'istante fui colpito da uno del terzetto. Il colpo era stato breve, ma così violento che ci trovammo subito seduti sulla panca. Il colpo ricevuto m’aveva fatto mancare la terra sotto i piedi e a lui cadde il berretto dal capo. «Come parli ad una donna che potrebbe essere tua madre, stronzo! » La donna continuava a torcersi le mani dalla sorpresa e dall'orrore, adesso anche nei miei confronti. «Andiamo, compagna», la cacciò con una certa dose di cortesia (*) I dialoghi nel testo originale sono scritti in serbo croato oppure in italiano. sicer na kratko, a vendar tako silovito, da sva se hipoma oba znašla na klopi: jaz zaradi udarca, ki mi je spodnesel noge, on zaradi kape, ki mu je sfrčala z glave. «Kako ti to razgovaraš sa ženom koja bi mogla da ti bude majka, balavce!». Ženska je še vedno vila roke od presenečenja in zgroženosti, zdaj seveda tudi nad mano. «Ajde, drugarice», jo je kolikor toliko vljudno pregnal oficir, «budite toliko ljubazni i potražite neko drugo mesto u vozu. Ima još puno slobodnih mesta». Ženska si tega seveda ni dala reči dvakrat: pograbila je ročno torbico in se zgubila v hodnik. «Da li da mu pročitam nalog o hapšenju», je vprašal oni s kapo, zdaj že spet oblečen po vseh predpisih. «Ma kakav nalog», ga je zavrnil pištolaš. «Meni je dovoljno da znam da samo uhapsili pravog čoveka. Zašto je uhapšen, zna on sam bolje od nas». S tem je bila aretacija opravljena. V levem ušesu mi je še vedno zvonilo. In vlak je še zmerom poskakoval in divjal skozi noč, kot da se ni sploh nič zgodilo, kar me je na vsem lepem nemalo začudilo. Tudi nerazložljiva jeza me je še vedno privzdigovala in sem jo le stežka krotil, vendar sem že vedel, kaj mi je storiti: ohraniti čim bolj mirno kri. Celo začudenje in ogorčenje, ki pograbi ob aretaciji vsakega poštenega človeka, naj bi prišlo na vrst malo pozneje. Počakal sem torej, da smo posedli, oficir s pištolo nasproti meni, vojačka pa tesno ob meni, skoraj kot topla bratca, in vprašal: «Pa dobro, da li bi mogao konačno da saznam, što sam zapravo počinio tako strašno?». «Čutite», je utišal oficir vojačka, še preden sta odprla usta. «Zna to on bolje od nas, majku mu barabsku». «Pojma nemam, časna mi reć. Putujem u Beograd, da se upišem na fakultet». «Završio si ti fakultet već odavno», me je zavrnil oficir. Temu je sledil molk, zadovoljno grizenje ustnic po uspešno opravljenem poslu, ki je še daleč od pravega notranjega miru, a vendarle molk. Meni je bilo to molčanje navsezadnje še po-trebnejše kot njim. Končno sem imel lepo priložnost, da se tudi sam izkažem s prisotnostjo duha in molčečnostjo, ki sem l’ufficiale, «sia così gentile e si cerchi un altro posto nella vettura. Ci sono molti posti liberi». La donna non se lo fece ripetere due volte: afferrò la borsetta e sparì nel corridoio. «Gli devo leggere il mandato d’arresto?», chiese quello con il berretto, ora rivestito secondo tutti i regolamenti. «Ma che mandato», gli rispose il pistolero. «Per me basta sapere che abbiamo preso la persona giusta. Perché l’abbiam preso lo sa meglio lui di noi». Con ciò l'arresto era completato. Nell’orecchio sinistro sentivo ancora un notevole ronzio. Ed il treno continuava a sobbalzare e ad agitarsi attraverso la notte, come se nulla fosse avvenuto, il che mi meravigliava non poco. Mi stupivo anche per l’ira incomprensibile che continuava a ribollirmi dentro e riuscivo a dominare a mala pena. Ma sapevo già quel che dovevo fare: mantenere per quanto possibile il sangue freddo. Persino la sorpresa e l'indignazione, che coglie al momento dell'arresto ogni persona onesta, sarebbero dovuti apparire un po' più tardi. Attesi dunque che ci sedessimo, l'ufficiale con la pistola di fronte, i due soldatini stretti a me, come due caldi fratellini, e chiesi: «Va bene, potrei finalmente sapere che cosa ho fatto di così terribile?» «State zitti», redarguì l'ufficiale i due soldatini, prima che aprissero bocca. «Egli lo sa meglio di noi, sua madre barabba». «Non ne ho la minima idea, parola d’onore. Sto viaggiando a Belgrado per iscrivermi alla facoltà». «Tu hai smesso con la facoltà per un po’ di tempo», mi rispose l'ufficiate. Seguì il silenzio, ed un soddisfatto mordicchiarsi delle labbra, dopo l'incarico concluso in modo soddisfacente. Ciò è ancora lontano dalla vera pace interiore, ma è pur sempre silenzio. Ed io ne avevo più bisogno di loro, in fondo. Infine, avevo una bella occasione per mettermi in evidenza con la presenza di spirito del silenzio, che finora avevo preteso così impietosamente alla Štefka. Con i poliziotti uno non può mica chiaccherare a vanvera palesando loro i propri sentimenti! Me ne stavo zitto e pensavo. A dire il vero, non si trattava di un vero pensare, ma bensì di un vibrare di idee lampeggianti, con cui l’istinto di sopravvivenza bombardava il mio cervello. Dapprima si affacciavano pensieri aleatori di fuga, lampi sulla porta e la finestra, calcoli approssimativi del peso dei corpi appoggiati su di me, caldi e pesanti, poi una sequenza di pensieri più sobri... Ma non riuscivo ad arrivare alla ragione del mio arresto: mi avevano preso per l’uccisione dei miliziani, oppure per il passaggio illegale del confine di stato, o soltanto per la vita amorale ed il vagabondaggio che jo doslej tako neusmiljeno terjal od Štefke. Pred policaji vendar ni čustvovati in besedičiti tjavdan. Molčal sem torej in tuhtal. Pravzaprav ne tuhtal, temveč le trzal ob prebliskih, s katerimi mi je bombardiral možgane nagone po samo ohranitvi. To so bile najprej raztresene misli na beg, pobliski po vratih in oknu, površni izračuni o teži teles, ki sta sloneli na meni, topli in težki, potem pa tudi zapovrstje treznejših misli... Vendar nikakor nisem prišel do tega, da bi pomislil, zakaj so me pravzaprav prijeli: zaradi uboja miličnikov, zaradi ilegalnega prehoda državne meje ali zgolj zaradi potepuškega, nemoralnega življenja? Zaradi ropov in tatvin? Že prej sem se prestrašil odgovornosti in se skušal narediti nedolžnega. Spregovoril sem spet, četudi sem tvegal, da mi zaradi tega izbijejo kak zob. «Da nije možda to zbog toga, što se u Zagrebu nisem pravovremeno prijavio vlastima?». Vprašujoče sem pogledal po vseh treh. «Nisam stigao, ljudi, verujte mi! Svakog sam dana očekivao vesti iz Beograda, da su me konačno primili na ekonomski fakultet i dodelili sobu u studentskom domu». Žal se je ta poplava besed zgubila v prazno. Zdaj so se vsi trije vedli tako, kot da me sploh ni več zraven. Oficir je z vzdihom pripalil cigareto in ponudil zavojček še vojačkoma: Stvarno, Stepane, nikako ne mogu da shvatim, kako možeš da navijaš za Crvenu zvezdu?». «A zašto? Kud narod, tamo i ja», mu je odvrnil Stepan. «Više od pola naroda je već odavno na Zvezdinoj strani». «E, pa baš to hoću da ti kažem. To nije više fudbal. Okupila se oko te tvoje Zvezde beogradska čaršija, svi naši nekadašnji i sadašnji neprijatelji, i izživljava na fudbalskom igralištu svoj nacionalizam. A ti si, Stepane, ipak partizan». «Nema to s tim nikakve veze. Ako je to tako, onda bi i ti trebao da promeniš boju i da navijaš za Hajduk umesto za Partizan». In tako dalje, brez konca in kraja. Šele na železniški postaji v Beogradu, ko je vlak že stal, sta prenehala s svojimi navijaškimi strastmi. Potem smo vsi štirje še nekaj dolgih minut molčali in čakali, da so se porazgubili s perona skoraj vsi potniki. Tedaj se je Stepan končno dvignil in oprijel pištole: «Podjimo!». «Cipele», sem pripomnil in pokazal na čevlje pri svojih nogah. avevo condotto? Per le rapine ed i furti? Mi spaventai subito della responsabilità, cercando di apparire innocente. Parlai di nuovo, anche se rischiavo che mi facessero saltare qualche dente. «Non sarà forse perché a Zagabria non m’ero presentato in tempo all’autorità?» Li interrogai tutti e tre con lo sguardo. «Mi è mancato il tempo, gente, credetemi! Ogni giorno attendevo notizie da Belgrado, per sapere se mi avevano accolto alla facoltà di economia e se mi avevano assegnato una stanza alla casa dello studente». Purtroppo, tutto questo diluvio di parole si perdeva nel vuoto. Ora tutti e tre si comportavano come se non fossi presente. L’ufficiale con un sospiro si accese la sigaretta offrendone anche ai soldatini: «In effetti, Stepane, non posso capirti, come puoi fare il tifo per la Stella rossa?» «E perché mai? Dove è il popolo là ci sono anch’io,» gli rispose Stepan. «Più di metà della nazione è da sempre dalla parte della Stella». «Ma è proprio ciò che vorrei dirti. Questo non è più calcio. Intorno a questa tua Stella si è riunita la carsija <*> di Belgrado, tutti i nostri nemici di una volta e di oggi, la quale dà sfogo sul campo del calcio al proprio nazionalismo. Ma tu, Stepane, sei un partigiano, nevvero?». «Ciò non ha alcun legame. Se le cose stanno come dici tu, allora tu dovresti fare il tifo per lo Hajduk, piuttosto che per il Partizan <**>.» E così via. Sempre su questo tono. Solamente quando il treno era già fermo alla stazione di Belgrado, i due tifosi cessarono di bisticciare; tutti e quattro, quindi, rimanemmo per lunghi minuti in silenzio in attesa che tutti i passeggeri scendessero, e si disperdessero all'uscita. Soltanto allora Stepan si alzò, e afferrando la pistola: «Andiamo». «Le scarpe», osservai indicando le mie scarpe vicino ai piedi; avevo infatti soltanto i calzini. «Su, prendi queste scarpe, Jovice», ordinò Stepan al suo interlocutore e rivolto verso di me esclamò rudemente: «Puoi venire in calzini. Per questi pochi passi non prenderai freddo; tra poco è primavera». Fuori la notte era chiara; spirava un'aria fredda, quasi invernale, per quanto ciò sia possibile a Belgrado, in particolare nell’ambiente soffocante della stazione ferroviaria. Facemmo davvero soltanto pochi passi, dalla banchina fino ad una vicina uscita secondaria riservata solamente al personale di servizio; di fronte, sul marciapiede, ci aspettava un furgone della polizia. Anche l’autista in divisa era vicino al (*) Parola serba di origine turca che non ha l’esatto corrispondente in italiano: borghesia, i signori, l’elite al comando, ma anche una specie di mafia. (**) Partizan significa per l’appunto partigiano. «Ajde, pokupi te cipele, Joviče», je velel Stepan svojemu tovarišu in se obregnil še obme: «A ti možeš da podješ u čarapama. Za tih nekoliko koraka nećeš da nazebeš; skoro će proleće». Zunaj je bila jasna in mrzla, skoraj zimska noč. Šli pa smo res samo nekoliko korakov: s perona do bližnjega stranskega izhoda, namenjenega samo službenemu vojaškemu osebju, kjer nas je ob pločniku čakala marica. Tudi uniformirani voznik je bil tu, nekoliko razgret, ker je doslej najbrž vneto tekal od marice do bifeja onstran trga in spet nazaj. Tako je bil zdaj pripravljen za vsako delo in hudičevo uren: odsunil je dvokrilna vrata na zadnjem delu voza in me že pahnil v smrdljivo notranjost, potem pa jih je prav tako neglo zaloputnil in zapahnil. Trenutek pozneje je pod vozniško kabino tam spredaj, kamor so zbasali vsi štirje, najbrž z mojimi čevlji vred, že zakašljal motor in začel potresati z vso pločevino. Potem je marica zdrsnila s pločnika na cestišče. V neprodirni temi, v kateri sem obtičal, sem kar takoj prislonil obraz k poševni reži v kovinski steni, potem pa še k drugi in tretji. A reže so bile namenjene samo skromnemu dovodu zraka in so dejansko služile le temu, da se nisem znotraj zadušil. Poleg tega je bila tudi zunaj tema, ulice so nas vodile navkreber in navzdol, pa še iz ovinka v ovinek, zdaj v levo in zdaj spet v desno, tako da sem kaj kmalu izgubil orientacijo. Nazadnje sem se rajši oprijel klopi, da me ne bi še naprej premetavalo po vozu in da se ne bi potolkel. Ustavili smo se samo dvakrat. Prvič nabrž pred jetniškimi vrati, ker je voznik tam spredaj pohupal, potem pa takoj na to še drugič, morda samo dvajset, trideset metrov dalje, kolikor nam je bilo pač potrebno, da smo se potegnili čez vzpetino pred vhodom in se zapeljali v notranjost aresta. In res: ko sem se spustil z voza, sem bil že sredi betonskega dvorišča, ki je bilo s treh strani ograjeno z visokim zidom. Stepan je bil tedaj že pri meni in me je takoj pahnil naprej, proti četrti stranici tega dvoriščnega štirikotnika, proti poslopju, h kateremu je bilo prislonjeno kamnito stopnišče, ki je vodilo z dvorišča v visoko pritličje kot v kaki spoštljivi meščanski hiši. Tudi vrata v hodnik tam zgoraj so bila taka: barvno steklo na obeh vratnicah je ščitilo umetelno zveriženo železje v secesijski maniri. V kamnitem hodniku, okrašenem po tleh s podobnimi ornamenti, smo se najprej vsi štirje spet zbrali — ne pred prvimi, ampak šele pred drugimi, nekoliko višjimi vrati. Tudi vstopili smo v sobo vsi štirje obenem; jaz le toliko pred ostalimi tremi, da mi je lahko Stepan zapičil v hrbet cev svoje saurerice. mezzo, piuttosto eccitato perché, evidentemente, durante l'attesa era andato più volte dal furgone al buffet all'altro capo della piazza. Così, adesso era pronto per qualsiasi lavoro, e maledettamente svelto: aprì la porta posteriore a due battenti e mi spinse all'interno puzzolente, rinchiuse la porta con la stessa rapidità e mise il chiavistello. Un attimo più tardi, sotto la cabina di guida dove si erano sistemati tutti e quattro, insieme con le mie scarpe, il motore cominciò a tossire e a far vibrare ogni pezzo di lamiera. Allora il furgone si mosse e scivolò sulla carreggiata. Nel buio impenetrabile nel quale ero caduto, accostai subito il viso alla prima fessura obliqua nella parete metallica, quindi alla seconda e alla terza. Ma le fessure erano fatte per convogliare all’interno solmente una modesta quantità d'aria e servivano, in pratica, soltanto a non farmi soffocare. Inoltre, anche all'esterno c’era buio, le vie erano ora in salita, ora in discesa e una curva seguiva l'altra, ora a sinistra ora a destra, così che molto presto persi l’orientamento. Alla fine preferii aggrapparmi alla panca per non essere sbattuto continuamente di qua e di là e non ferirmi. Ci fermammo soltanto due volte. La prima, probabilmente davanti al portone del carcere, poiché il guidatore lì davanti suonò il clacson; quindi, subito dopo, forse soltanto venti, trenta metri, quanto era necessario per affrontare la salita davanti all'ingresso ed entrare all'interno del carcere. Quando scesi dal furgone, mi trovai subito in mezzo ad un cortile di cemento, circondato da tre lati da un alto muro. Stepan era già accanto a me e mi spinse immediatamente avanti, verso il quarto lato di questo cortile quadrato, verso un edificio al quale si appoggiava una scalinata di pietra che portava dal cortile al piano rialzato come in una rispettabile casa borghese. Anche la porta d’ingresso, lassù, aveva lo stesso carattere: guarnizioni in ferro battuto abilmente aggrovigliate in stile Secessione Viennese, proteggevano una finestratura colorata su entrambi i battenti. Ci riunimmo tutti quattro nel corridoio in pietra, decorato con ornamenti dello stesso tipo, non davanti alla prima porta, ma davanti alla seconda, un po' più alta. Anche nella stanza entrammo tutti e quattro contemporaneamente; io quel tanto avanti agli altri tre, in modo che Stepan poteva premere la canna della sua Saurer contro la mia schiena. Sembrava una sala d’attesa, sorprendentemente calda, qua e là addirittura imbottita, del tutto simile ad una sala d'attesa di un qualsiasi ufficio. Soltanto l’uomo che mi fissò con sguardo penetrante da sotto le sopracciglia ispide, dall'alto della scrivania, mi fece ricordare subito che mi trovavo in un carcere. Indossava una divisa impeccabile, senza alcuna decorazione, con un caratteristico, raccapricciante volto di cera, eternamente pallido d'odio e di collera immotivata. Il suo pallore e la sua collera, inoltre, erano tanto più inquietanti e convincenti perché, a dire il vero, era giovane e bello. Appena entrati, To je bila nekakšna sprejemna pisarna, presenetljivo topla, tu in tam celo oblazinjena, prav nič drugačna od sprejemnih prostorov v kakem uradu. Le človek, ki se je zapičil vame čez pisalno mizo z nasršenimi obrvmi, mi je dal kar takoj vedeti, da sem v zaporu. To je bil človek v brezhibni uniformi brez kakršnih koli znamenj časti, s tistim grozljivim voščenim obrazom, ki kar naprej bledijo od brezrazložne jeze in sovraštva; njegova bledica in jeza pa sta bili še toliko bolj osupljivi in prepričljivi, ker je bil pravzaprav mlad in lep. Kakor hitro smo vstopili, je Stepan vrgel k mojim nogam čevlje, s čimer so bile vse zadeve iz zunanjeva sveta — tako je bilo vsaj videti — dokončno urejene. In nadaljni posli so prešli nanj, na lepotca: odvil je nalivno pero in zalistal po knjigi pred sabo, dokler ni prišel do nepopisane strani: «Ime, očevo ime in prezime. Dan, mesec, godina i mesto rodjenja. Glasno i razgovetno!». «Peter Petra Berdon». Več nisem utegnil povedati: že je namreč razjarjeno planil izza mize, še veliko bolj bled kot doslej: «Kako ti to razgovaraš sa mnom, jeli! Kako se ti usudjuješ da me gledaš u oči, lopove jedan!». Pahnil me je proti zidu in bojevito stekel za mano: «Ej, u zatvoru si, brajko! Nismo mi više jedno! I kadgod me ugledaš, mene ili bilo koga drugog od zatvorskih vlasti, imaš da sagneš glavu. Evo, ovako!». Zgrabil me je za lase in mi sunkovito potegnil glavo k tlom, da mi je v tilniku kar zahreščalo. «Ovako, vidiš, i još dublje! A pre toga imaš da prekrstiš ruke na ledjima i da se okreneš prema zidu. I da stojiš ovako, potegnute glave, prekrštenih ruku na ledjima i okrenut zidu, sve dok razgovaramo, makar i satima. Zapamti dobro, kadgod me ugledaš, mene ili bilo koga drugoga od poštenih ljudi. I da nas sve oslovljavaš gospodinom! Mi nismo više drugovi! Jasno?!». «Jasno». «Jasno, gospodine!». «Jasno, gospodine!». Bil je zadovoljen, ne pa pomirjen; tako sem vsaj presodil po njegovih sunkovitih kretnjah za moim hrbtom. Stepan je rekel: «Ne treba da proveravaš. Evo ti njegova lična karta». Vzel je osebno izkaznico in se vrnil z njo za pisalno mizo, kjer je začel prepisovati podatke v knjigo. Ko je končal, je rekel: Stepan gettò le scarpe ai miei piedi e con questo gesto — così almeno sembrava — tutte le faccende del mondo esterno erano definitiva-mate sistemate e ogni altra questione passava ora a quell'altro, al bello: prese la penna stilografica e cominciò a sfogliare il libro che aveva davanti, finché non arrivò ad una pagina bianca: «Nome, nome del padre e cognome. Giorno, mese, anno e luogo di nascita. A voce alta e chiara». «Petar di Petar Berdon». Non potei aggiungere altro: già era balzato da dietro la scrivania, infuriato, ancora più pallido di prima: «Come ti permetti di parlare in questo modo con me! Come osi guardarmi negli occhi, mascalzone!» Mi spinse contro il muro e mi si avventò contro furente: «Ehi, sei in carcere fratellino! Non siamo più la stessa cosa! E quando vedi me o qualsiasi altro qui dentro, devi abbassare il capo. Ecco, così!» Mi afferrò per i capelli e mi spinse più volte il capo all'ingiù, fino a farmi scricchiolare la nuca. «Così, vedi, ed anche di più! Ma prima ancora devi incrociare le mani dietro la schiena e voltarti verso il muro. E devi stare così, con la testa immobile, le mani incrociate dietro la schiena e girato verso il muro, finché parliamo, magari per ore. Ricordatelo bene, ogni volta che vedi me o qualsiasi altra persona onesta. E noi tutti devi chiamarci signore! Noi non siamo più compagni! Chiaro?». «Chiaro». «Chiaro, signore!» «Chiaro, signore!» Era soddisfatto, ma non rilassato; così almeno potei dedurre dai suoi movimenti nervosi dietro la mia schiena. Stepan disse: «Non occorre controllare, ecco la sua carta d’identità». Prese la carta d'identità e ritornò alla macchina da scrivere, dove incominciò a trascrivere i dati nel libro. Quando ebbe terminato, esclamò: «Ora non sei più né Petar né Berdon. Il tuo numero è due-quattro-otto-due. Duemilaquattrocentottantadue. Ripeti, per vedere come stiamo a memoria»!. «Duemilaquattrocentottantadue. Due-quattro-otto-due». «Dai, Stepan, dagli tu uno schiaffone per non farmi alzare di nuovo dalla scrivania». Quindi urlò: «Signore! Dove hai lasciato la parola signore!». «Due-quattro-otto-due, signore», ripetei il più presto possibile. Lo schiaffo di Stepan non mi aveva fatto paura; mi rendevo conto, piuttosto, che qualsiasi resistenza, in ogni caso, mi avrebbe solo danneggiato. «Ed ora tira fuori dalle tasche quanto hai di valore. Tiralo fuori «Sad nisi više ni Petar ni Berdon. Tvoj broj je dva, četiri, osam, dva. Dve hiljade četiri sto osamdesetidva. Ponovi, da vidim, kakvo ti je pamćenje!». «Dve hiljade četiri sto osamdesetidva. Dva, četiri, osam, dva». «Daj, Stepane, opali mu jednu šamarčinu, da se ne dižem ponovo iza stola». Potem je zavpil: «Gospodine! Gde ti je opet gospodine!». «Dva, četiri, osam, dva, gospodine», sem ponovil kar se da hitro. Nisem se prestrašil Stepanove klofute; bolj sem se zavedal, da mi lahko kljubovanje v vsakem primeru samo škoduje. «A sad izvadi sve što imaš vrednog po djepovima. Izvadi i baci na pod. I znaj da nema smisla da bilo šta zadržiš kod sebe. Na kraju češ morati da se rastaneš i od odela, ma kako ti bilo lepo». Začel sem prazniti žepe kar po vrsti. «Maramica», je ugotovil od daleč, pripravljen, da zapiše vse, kar bo padlo od mene. «I to prljava! Kakva ti je to vrednost, budalo jedna! Pokupi tu prljavštinu smesta i izvadi samo vrednije stvari. Novčanik. Dokumente». Začel sem brskati po žepih in izbirati. «Što ti je ovo što si sad bacio?». «Študentski indeks, gospodine». «Dakle indeks. Dalje. Novac. Još nešto?». «Ništa više, gospodine». «A ovo na ruci, što se ti svetluca ispod rukava?». «I ručni sat, gospodine». Odpel sem si zapestno uro in jo položil k denarju na tleh. «Daj, Stepane, molim te, prebroji taj novac i donesi sve skupa ovamo». Stepan je počenil k mojim nogam, pobral, kar je imel pobrati, in vse skupaj zanesel na pisalno mizo, kjer sta začela skupaj preštevati denar. Ko sta končala, je lepotec rekel: «Imamo dakle indeks, ličnu kartu, ručni sat i devetdeset hiljada pet stotine i dva dinara. Dodji ovamo i potpiši!». Še preden sem podpisal, je že zaklical v hodnik: «Vodnice!». e lascialo cadere a terra. E sappi che non ha senso nascondere nulla addosso. Alla fine dovrai dire addio anche al tuo vestito, anche se fosse bellissimo». Cominciai a vuotare le tasche, una dopo l’altra. «Fazzoletto», accertò da lontano, pronto ad annotare qualsiasi cosa avessi lasciato cadere. «Ed anche sporco! Che oggetto di valore è mai questo, cretino! Raccogli immediatamente questa porcheria e lascia cadere soltanto le cose di un certo valore. Portafoglio. Documenti». Cominciai a rovistare per le tasche facendo una certa scelta. «Che cos’è quello che hai lasciato cadere adesso?» «Il libretto universitario, signore». «Quindi un libretto universitario. Poi? Danaro. Ancora qualcosa?» «Nient’altro, signore.» «E quella cosa sul braccio, che luccica sotto la manica?» «Un orologio da polso, signore.» Mi tolsi l'orologio da polso lentamente e lo posi vicino al denaro sul pavimento. «Dai, Stepan, per favore, conta questo denaro e porta qui tutto quanto». Stepan si accovacciò ai miei piedi, raccolse quanto doveva raccogliere e portò il tutto sulla scrivania, dove insieme incominciarono a contare il denaro. Quando ebbero terminato, il bello disse: «Dunque, abbiamo il libretto universitario, la carta d’identità e novantamilacinquecentodue dinari. Una firma». Prima ancora che avessi firmato, gridò nel corridoio: «Guardia» E con questo, si concludeva evidentemente la prima fase della accoglienza. Me ne resi conto già dal fatto che i miei due altri accompagnatori, Jovica e quell'altro, il pedantissimo, che erano rimasti fino allora immobili presso la porta, finalmente si mossero. Tutti e quattro incominciarono a spostare e ad ammucchiare le sedie forse per bersi un meritato bicchierino di slivovitz, una tazza di caffè e scambiare quattro chiacchiere dopo il lavoro felicemente portato a termine. Tutto ciò dava l'idea di un vero benessere e di una vera soddisfazione, da uomini. Due stati d'animo dei quali ero più che geloso: attimi simili ce li eravamo concessi alle volte, con la più grande soddisfazione, anche con Ivan, appena il rischio e l’eccitazione erano passati. Ed ora avevo appena raccolto le scarpe e già il capo, la guardia, scrutava nella stanza, con il pollice tenuto con importanza sul cinturone con la pistola. «Portalo avanti», ordinò seccamente il bello dalle pallide guance. E incominciò così la seconda parte dell’accoglienza. La guardia mi condusse dapprima fino all’inferriata che sbarrava S tem je bilo prvega sprejema očitno konec. To sem ugotovil že po tem, ker sta se končno zganila še druga dva moja spremljevalca, Joviča in oni drugi, redoljubnež, ki sta doslej nepomično stala pri vratih. Vsi štirje so se začeli premikati in si nameščati stole, nemara zato, da po uspešno opravljanem delu zvrnejo zasluženi kozarček slivovke, popijejo kavico in malo pokramljajo. Vse to je napovedovalo pravo moško udobje in zadovoljstvo, ki sem jim ga bil več kot nevoščljiv: podobne trenutke sva si včasih z naj večjo slastjo privoščila tudi z Ivanom, brž ko sta bila tveganje in razburjenost za nama. A zdaj sem komaj pobral čevlje, že je pokukal v pisarno vodnik, s palcem, važno zataknjenim za opasač s pištolo. «Vodi ga dalje», mu je kratko velel bledolični lepotec. In stekel je drugi del sprejema. Vodnik me je popeljal najprej po hodniku, do železnih rešetk, ki so pregrajevale ves hodnik, od zida do zida in od tal do stropa. Brž ko sva se pretaknila skozi vrata in se znašla onkraj rešetk, je bilo idiličnega meščanskega poslopja na mah konec: bil sem že v njegovem prizidku in v arestu. Secesijske ornamentike ni bilo nikjer več, ne na betonskih tleh ne na stropu: obdajala me je samo še sivina golega betona in sivo obarvanega železa. «Znaš li ti», je važno dejal vodnik, prepričan, da me je vstop v te prostore pretresel do kosti, «šta imaš da uradiš, kad ti kažem: Stani! Imaš smesta da staneš licem uza zid, pognute glave i prekrštenih ruku na stražnjici. I tako imaš da stojiš sve dok ti ne kažem: Dalje!». Ne da bi počakal na moj odgovor, me je spustil nekaj korakov predse in zavpil: «Stani!». To je bila vaja in preizkus. Obstal sem, kot mi je bil velel, in bil je več kot zadovoljen. «Dalje!» je ukazal. Tedaj se mi je že posvetilo, kakšna je pravzaprav tu metoda ustrahovanja in vladanja. Vsakemu izmed arestantskih ljudi je bil dodeljen le košček oblasti, enemu v sprejemni pisarni, drugemu v hodniku in tako dalje... In ker je vsakemu izmed njih pripadal prostorsko tako majhen in časovno tako kratko omejen čas, je moral vsakdo svoj trenutek temeljito izkoristiti. Pazniki so bili tako hudičevo osredotočeni na svoje delo, zaporniki pa na vsakem mestu in ves čas intenzivno šikaniram. tutto il corridoio, da muro a muro e dal pavimento al soffitto. Appena attraversata la cancellata, dall’altra parte, l’idillico edificio borghese era scomparso: mi trovavo già in un edificio annesso ed in carcere. Decorazioni in stile Liberty non ce n'erano più, né sul pavimento di cemento, né sul soffitto: mi circondava, ormai, soltanto il grigiore del cemento grezzo e del ferro dipinto di grigio. «Ehi tu,» disse la guardia con aria importante, convinto che l’ingresso in questo edificio mi avesse spaventato a morte, «sai che cosa devi fare, quando ti dico: fermo! Devi fermarti immediatamente con la faccia contro il muro, con la testa diritta e le mani incrociate sul sedere. E così devi rimanere finché non ti dico: avanti!» Senza neppure attendere la mia risposta, mi lasciò andare qualche passo avanti a sé e gridò: «Fermo». Era una prova ed un controllo al tempo stesso. Mi fermai come aveva ordinato e ne rimase più che soddisfatto. «Avanti»! ordinò. A questo punto avevo già compreso come funzionava in realtà il meccanismo della sopraffazione e del comando. Ad ogni membro del personale del carcere era concessa una piccola parte di autorità, ad uno nella sala d’attesa, ad un altro nel corridoio e cosi via... E poiché ad ognuno era concessa una porzione tanto limitata nel tempo e nello spazio, ognuno doveva sfruttare il proprio momento il più a fondo possibile. Le guardie perciò erano maledettamente concentrate nel proprio lavoro, e i detenuti, d’altro canto, venivano duramente vessati ad ogni momento. Ne ebbi quasi subito conferma alla porta successiva, nel guardaroba e col guardarobiere. Prima di tutto, l’omone mi ordinò di spogliarmi nudo, per lasciarmi quindi in tale stato per lunghi minuti vicino al muro. Frugò accuratamente tutto il vestito e s'impossessò con particolare soddisfazione di un pacchetto di sigarette; mi fece capire subito che non aveva la minima intenzione di restituirmelo ed accese immediatamente una sigaretta con evidente piacere. Fece quindi tutte le operazioni che potevano passargli per la testa prima di sistemare il mio abito, tutto schiacciato, in un sacco, numerarlo ed issarlo con una carrucola fino a poco sotto il soffitto, come in un guardaroba da miniera. Fece passare lo stesso tempo o anche di più, prima di gettarmi ai piedi gli indumenti da carcerato: biancheria militare usata, cenci militari pure usati e scarpe, anch'esse militari usate, senza lacci, con le quali mi avviai finalmente, a passi pesanti, verso le tappe che ancora mi attendevano. Accadde lo stesso anche dopo, quando, ovviamente accompagnato, dopo essermi trascinato per tutte le scale possibili ed immaginabili, arrivai finalmente in un sotterraneo profondo, davanti ad una porta che dava su di un corridoio pieno di celle. To se mi je kaj hitro potrdilo že pri naslednjih vratih, v garderobi in pri garderoberju. Najprej mi je možakar ukazal, naj se slečem do golega, potem pa me je minute in minute pustil stati nagega ob zidu. Pretipal je obleko in si s posebnim veseljem prisvojil zavojček cigaret; pri priči mi je dal vedeti, da mi ga ne misli vrniti, in si je kar takoj eno od cigaret z užitkom pripalil. Dajal pa si je še vse mogoče druge opravke, preden je končno moja civilna oblačila stlačil v vrečo, vrečo označil s številko in jo s škripcem potegnil pod strop kot v kaki rudniški garderobi. Prav toliko ali še dlje pa je potem trajalo, preden mi je nametal k nogam arestantska oblačila: odsluženo vojaško perilo, odslužene vojaške cape in odslužene vojaške čevlje brez vezalk, v katerih sem lahko končno le odštorkljal naprej. Podobno je bilo tudi potem, ko sem končno — seveda s spremstvom — po vseh mogočih stopnicah prikrevsal globoko v klet, pred vrata hodnika s celicami. Tu me je sprejel oficir v popolni vojaški uniformi, celo v kapi s ščitnikom, našitki na ramenih in v jahalnih hlačah, le brez škornjev: namesto njih je imel potegnjene čez meča volnene nogavice in na nogah športne copate. Smešna, a obenem tudi grozljiva prikazen, že zaradi njegovega neslišnega gibanja in pendreka, s katerim je kot s podaljšano roko nenehoma sekal po zraku. Nekaj časa me je napeto motril spod ščitnika, potem pa mi je pokazal vzdolž hodnika in zamahnil: «Trk!». Pognal sem se v tek mimo številnih železnih vrat s težkimi zapahi, pognal in tekel, kolikor sem v težkih in razvezanih vojaških čevljih sploh mogel. Medtem jo je on ubiral za menoj lahkotno in neslišno; bolj sem slišal švistenje njegovega pendreka kot njega. Ko sem pridirjal do konca hodnika, sem se skiraj samogibno stisnil k zidu, počenil in si pokril z dlanmi uhlje, on pa je spet zamahnil — ne po meni, ampak samo v smer, od koder sva bila pritekla: «Trk, majku ti tvoju...!». In spet sem tekel, tokrat v nasprotni smeri. Tako sem predirjal hodnik kar trikrat gor in spet dol, ko me je nenadoma zgrabil za ovratnik vojaške bluze in me kar mimogrede pahnil v eno izmed celic. Samo zaječalo je v tečajih, enkrat in še enkrat, potem pa je zagrmel za menoj zapah — in že sem bil onstran vrat. Qui mi accolse un ufficiale in una impeccabile uniforme, perfino con un berretto con la visiera, le spalline e calzoni da cavallerizzo, ma senza stivali: al loro posto, aveva delle calze di lana che gli coprivano i polpacci e scarpe sportive ai piedi. Apparizione ridicola e terribile al tempo stesso, se non altro per quel suo muoversi senza far rumore e per lo sfollagente, con il quale fendeva continuamente l’aria, quasi un prolungamento della mano. Mi osservò, per un po' attentamente, da sotto la visiera; quindi mi indicò il corridoio in tutta la sua lunghezza ed alzando il braccio ordinò: «Di corsa!». Mi misi a correre davanti alle numerose porte in ferro dai pesanti chiavistelli, correvo come potevo con quelle scarpe militari pesanti e senza lacci, mentre l'ufficiale mi seguiva agilmente e senza farsi sentire; si percepiva di più il movimento del suo sfollagente. Quando arrivai di corsa alla fine del corridoio, quasi automaticamente mi strinsi al muro, mi accovacciai coprendomi le orecchie con il palmo delle mani; ma egli alzò nuovamente il braccio, non su di me, ma nella direzione dalla quale eravamo arrivati: «Di corsa, figlio di...». E correvo di nuovo, questa volta nella direzione opposta. Feci così di corsa il corridoio in tutta la sua lunghezza per ben tre volte su e già; poi all'improvviso mi afferrò per il bavero della blusa militare e mi spinse, di punto in bianco, in una cella. Si sentì solo il cigolio dei cardini una volta e poi un'altra ancora; poi dietro a me tuonò il chiavistello — e già mi trovavo dall’altra parte della porta. Mi ritrovai in una oscurità completa. Anche dopo un certo tempo, quando già mi sarei dovuto abituare al cambiamento e avrei dovuto vedere almeno ad un palmo davanti a me, ero ancora immerso in una oscurità profonda, impenetrabile. Volente o nolente, cominciai a tastare intorno a me come un cieco. Ma mi resi conto quasi subito che non avevo neppure lo spazio sufficiente per allargare bene le braccia; dovunque arrivassi con le mani, andavo a sbattere in un muro di mattoni grezzi senza intonaco. Inoltre, ad ogni contatto col muro, mi rimaneva sulle palme e sulle dita qualcosa di attaccaticcio, schifosamente viscido sicché non avevo quasi piu il coraggio di muovermi; quando infine mi decisi ad annusare le mani, sentii nelle narici l’odore quasi gradevole di carne affumicata. Annusavo dunque la punta delle dita e delle palme, meravigliandomi. Nel frattempo — mi sembrava fossero passate ormai molte ore — mi scendeva sulla testa e sulle spalle una specie di freddo umido e insidioso; scendeva ininterrottamente da qualche parte dall'alto. Quando finalmente guardai incuriosito verso l’alto, vidi da qualche parte, molto in alto, un quadratino di luce, che era — anche se lo fissavo con estrema incredulità — un pezzettino di chiaro cielo notturno, nel quale appa- Znašel sem se v popolni temi. Še čez dalj časa, ko bi se že moral privaditi na spremembo in bi moral videti vsaj ped pred nosom, me je obdajala gosta, povsem nepredirna tema. Hočeš nočeš sem začel tipati okrog sebe kot slepec. A kaj kmalu sem ugotovil, da nimam niti toliko prostora, da bi lahko pošteno razširil roke; kamorkoli sem segel, sem takoj trčil na grobo, neometano opeko. Poleg tega mi je po vsakem dotiku ostalo na dlaneh in prstih nekaj lepljivega, gnusno spolzkega, tako da se skoraj nisem več upal ganiti, ko pa sem roke končno podu-hal, sem v nosnicah začutil skoraj prijeten vonj po prekajenem mesu. Duhal sem torej konice prstov in dlani in se čudil. Medtem pa se mi je ves čas zlival na teme in pleča nekakšen vlažen, zavraten hlad, zlival brez prestanka in od nekod zviška. Ko sem se končno radovedno ozrl navzgor, sem nekje visoko, visoko zgoraj zagledal kvadratek svetlobe, ki je bil — naj sem buljil vanj še tako nejeverno — košček svetlega nočnega neba, na katerem so mežikale zvezde. Zaprt sem bil v opuščenem, predelanem dimniku. Klub vsemu sem nenadoma začutil nepopisno olajšanje. Skoraj nisem mogel verjeti, da sem končno za zaprtimi vrati, sam in cel. Tega olajšanja si nisem mogel razložiti drugače kot s tem, da me je končno minil strah, ki me je bil doslej držal v skrajni živčni napetosti. Še več kot to: nekaj časa sem bil skoraj srečen. Predvsem pa osupel, presenečen nad tem, da sem sprejem tako lepo zvozil, na tako kulturen in prizanesljiv način, tako rekoč po običajnem postopku. Razen klofute v vlaku, ki sem jo bil s svojo zadirčnostjo dobesedno izzval, nikakršnega maltretiranja, nikakršne surovosti... Tudi ne maščevanja za ubita miličnika, ko je bilo vendar pričakovati, da me bodo — če že ne postavili za zid in kar takoj počili — vsaj obstopili in me zbrano, pošteno premikastili. Skoraj preveč obzirno za tako težkega kriminalca! Prav zato mi je najbrž postalo sčasoma vse to prekleto sumljivo. Tako sumljivo, da se me je na vsem lepem polotila tesnoba, ki me je hotela kar zadušiti. Vse to bi namreč lahko pomenilo tudi hladno, po vseh zakonskih predpisih izpeljano preiskavo in sodno obravnavo, obenem pa tudi povsem hladno, s kazenskim zakonikom usklajeno obsodo na smrt. 2 Prve dni sem doživljal zapor kot nekaj telesno tako nenaravnega, da sem v tisti mračni čumnati ves čas podzavestno slonel na vratih in čakal, kdaj se bo razjasnila ta neljuba pomota in kdaj bo konec tega nerazumnega nasilja. Ne jedel nisem ne pil, ne sral ne scal. Organizem mi je v nekem oziru rivano ammiccanti stelle. Ero rinchiuso in una ciminiera abbandonata e risistemata. Nonostante tutto, provai immediatamente un indescrivibile sollievo. Quasi non potevo credere di essere finalmente dietro ad una porta, solo e vivo. Non sapevo spiegarmi questo sollievo in altro modo che considerando che era finalmente cessata quella paura che mi aveva tenuto fino ad allora in uno stato di estrema tensione nervosa. Di più, per un po’ di tempo mi sentii quasi felice. Ma soprattutto sbalordito, sorpreso di essermela cavata così bene durante la fase dell’accoglimento nel carcere, in modo così civile e indulgente, per così dire d’ordinaria amministrazione. Tranne lo schiaffo in treno, che avevo letteralmente provocato con la mia durezza, non c’era stato il minimo maltrattamento, la minima crudezza... Neppure nessuna vendetta per i due poliziotti uccisi, quando ci si poteva ben aspettare che mi avrebbero — se non messo al muro ed ammazzato immediatamente — almeno circondato e pestato di santa ragione, così da rimanere senza denti già la prima sera. Quasi troppa indulgenza per un criminale di tale fatta! Forse per questo, col passare del tempo, cominciava ad apparirmi maledettamente sospetto. Così sospetto, che all'improvviso mi assalì una angoscia soffocante. Tutto questo, infatti, poteva stare a significare che ci sarebbe stata un’istruttoria fredda, condotta scrupolosamente a norma di legge ed un dibattito giudiziario; ma anche una condanna a morte, eseguita freddamente, a norma di codice penale. 2. I primi giorni vivevo l’esperienza del carcere in quella buia cella, come un qualcosa di così materialmente inconsueto, da starmene continuamente appoggiato alla porta in attesa del momento in cui questo spiacevole errore si sarebbe chiarito e questa violenza insensata sarebbe terminata. Non mangiavo e non bevevo, né andavo di corpo. L'organismo, in un certo senso, aveva smesso di funzionare e si era sintonizzato su di un bisogno solo, il bisogno di libertà. Non mi avvicinavo neppure alla porta socchiusa, dalla quale la guardia accennava alla gavetta in terra nel corridoio, a mezzogiorno e a sera. Aspettavo il momento in cui la porta si sarebbe spalancata diretta-mente su di un viale belgradese. Di tanto in tanto, incominciavo a cantare e continuavo a cantare, cantare, senza sentimento, soltanto con il confuso proposito di sottolineare la mia situazione innaturale. Le guardie, tuttavia, sembravano abituate a simili reazioni animalesche e non badavano assolutamente al chiasso che facevo. In seguito, quando compresi fino in fondo la spietatezza dell’ordine carcerario, inorridii ogni volta al pensiero di quegli schiamazzi. Mi meravigliai anche che non mi avessero rotto le ossa. Alla fine, volente o nolente, accettai l’idea di essere rinchiuso, e solo allora divenni un vero detenuto. Solo allora ricominciai a mangiare e a bere, solo allora ricominciai ad avere paura della pena e kratko malo prenehal delovati in je bil uglašen na eno samo potrebo, potrebo po prostosti. Na drobno odškrnjena vrata, s katerimi me je paznik opoldne in zvečer povabil k menažki na tleh v hodniku, se sploh nisem odzival. Čakal sem, kdaj se mi bodo vrata odprla nastežaj, in to naravnost na enega od beograjskih bulvarjev. Kdaj pa kdaj sem v dimniku zapel na ves glas in potem prepeval in prepeval, brez kakršnegakoli čustva, zgolj z nejasnim namenom, da poudarim svoj nenaravni položaj. Pazniki pa so bili podobnih živalskih reakcij očitno že vajeni in se za moje razgrajanje sploh niso zmenili. Pozneje, ko sem dodobra spoznal neusmiljenost zaporniškega reda, sem se ob spominu na to razgrajanje vsakič zgrozil. Čudil sem se, kako da mi niso polomili kosti. Nazadnje sem se hočeš nočeš sprijaznil z mislijo, da sem zaprt, in šele tedaj sem postal pravi arestant. Šele tedaj sem začel spet jesti in piti, šele tedaj me je začel spet preganjati strah pred kaznijo in šele tedaj so me začele obsedati misli, ki obsedao vsakega pravega arestanta, misli na beg. Ta obsedenost je mejila na blaznost, a je prav taka, kakršna je bila, še najbolj razpihovala moj namen; brez blaznosti, ki je včasih tako rada jasnovidna in srečna, v tem zaporu tako in tako nisem imel kaj početi in na kaj upati. Že to, da po štirinajstih dneh še nisem imel nikakršne predstave o zgradbi in razporeditvi prostorov, da še nisem videl nobenega svojih sotrpinov in da me še živ krst ni nič vprašal, da so se pazniki plazili po hodnikih kot mačke s podvitimi repi, tako rekoč kot mutci, po katerih ni bilo mogoče sklepati ne na njihove dolžnosti ne na njihove človeške lastnosti — že to je spominjalo na azijatsko uganko, ki jo lahko normalen človek razreši samo slučajno. Poleg tega so bili vsi neoboroženi. To je po eni strani pomenilo, da kratko malo ni mogoče priti do pametnega orožja, s katerim bi si lahko kaj pomagal, po drugi strani pa je dajalo tem potuhnjenim kretenom videz spoštljivega zaupanja v lastne telesne moči in dognanost celotnega arestantskega sistema, ki ti je kar podzavestno naganjal strah v kosti. Misel na beg je prvi trenutek spominjala na fatalistično odločitev, ko naj bi se golorok spoprijel z golorokimi ljudmi in se prebijal iz prostora v prostor, dokler ne bi v enem izmed njih naletel na prvega oboroženega človeka, ki bi me pihnil kot zajca na nedeljskem lovu. A kakor hitro me je misel na beg obsedla, je nisem več opustil. Kot potuhnjena žival sem prežal na vsako najmanjšo priložnost, na vsako najmanjšo pomanjkljivost ali vrzel v jet-niški varnostni službi — in vendar sem v štirinajstih dneh odkril eno samo možno in riskantno kombinacijo. Eno samo solo allora cominciò ad assillarmi il pensiero che ossessiona qualsiasi vero detenuto, il pensiero della fuga. Questa ossessione era al limite del delirio; e proprio questo eccitava più di tutto la mia mente, ma senza quel pizzico di vaneggiamento, di follia, che alle volte è così chiaroveggente e fortunata; in questo carcere non avrei saputo cosa fare ed in che cosa sperare. Già il fatto stesso che dopo quattordici giorni non avessi ancora la più pallida idea della costruzione che mi ospitava e della dislocazione dei locali, che non avessi visto nessun altro recluso e che anima viva non mi avesse chiesto ancora nulla, e che le guardie stesse scivolassero per i corridoi come gatti con la coda bassa, come dei muti, senza che riuscissi a capire né i loro compiti né le loro qualità umane, già tutto questo ricordava un enigma asiatico, risolvibile soltanto per puro caso da una persona normale. Inoltre, erano tutti disarmati. Ciò significava da una parte che era assolutamente impossibile impossessarsi di un'arma e dall’altro dava a questi cretini sornioni la sensazione di una rispettabile fiducia nella propria forza fisica e nell’efficienza globale del sistema carcerario, che ti iniettava, del tutto inconsciamente il terrore nelle ossa. L’idea della fuga poteva apparire, sul momento, una decisione fatalistica secondo la quale avrei affrontato, disarmato, gente disarmata, aprendomi un varco lungo il carcere finché non avrei dovuto affrontare il primo uomo armato che mi avrebbe ammazzato come una lepre durante una battuta di caccia domenicale. Ma appena l’idea della fuga si fu impossessata di me, non l’abbandonai più. Come un animale sornione, stavo in agguato per cogliere la più piccola occasione, la più piccola imperfezione o lacuna nel servizio di sicurezza del carcere — e tuttavia in quindici giorni riuscii a scoprire una sola possibilità, unica e rischiosa. Unica e rischiosa, ma alla quale, proprio per questo, mi aggrappai con tutte le forze, con la maggior concentrazione e passione possibili. Due volte al giorno mi lasciavano uscire dalla ciminiera nel corridoio, dopo il pranzo e dopo la cena. Allora il guardiano apriva non completamente la porta e, senza parlare, mi lasciava uscire davanti a lui per poter andare con le mani e la gavetta sporta dietro la schiena, fino al gabinetto, dove potevo fare comodamente i miei bisogni e lavare la gavetta. La guardia, che mi seguiva senza far rumore con le scarpe sportive e che sciabolava di tanto in tanto l'aria con lo sfollagente, non entrava mai con me nel gabinetto. Aspettava fuori, nel corridoio. Questi tre, quattro minuti, mi appartenevano completamente; ai miei bisogni intimi ed ai miei capricci e questi tre, quattro minuti incontrollati erano anche la mia unica prospettiva di fuga o almeno per la preparazione della fuga. Naturalmente era necessaria una ponderata riflessione. Dovetti abbandonare subito una delle possibili varianti: i finestrini sotto il tetto del gabinetto, che mi avevano colpito prima di ogni altra cosa e che avevano messo in moto per primi la mia fan- in hudičevo riskantno, ki pa sem se je prav zaradi tega oprijel s še toliko večjo zbranostjo in strastjo. Dvakrat dnevno so me spustili iz dimnika v hodnik, po kosilu in po večerji, ko je paznik brez besede odškrnil vrata in me spustil predse, da sem z rokami in umazano menažko na zadnjici odkrevsal vzdolž hodnika do stranišča, kjer sem se lahko potem nemoteno iztrebil in opral menažno skodelo. Paznik, ki je med potjo v športnih copatah neslišno stopal za mojim hrbtom in le kdaj pa kdaj švistnil s pendrekom po zraku, v sekret nikdar ni stopil za mano. Počakal me je zunaj v hodniku. Te tri, štiri minute so torej v celoti pripadale meni, mojim intimnim potrebam in mojim muham, in te tri, štiri nekontrolirane minute so bile tudi moja edina šansa za beg ali vsaj za pripravo nanj. Potreben pa je bil seveda tehten premislek. Eno od variant sem moral opustiti takoj: line pod straniščnim stropom, ki so mi najprej padle v oči in najprej zaposlile mojo domišljio. Line so sicer bile, a z zunanje strani zamrežene z debelimi kovinskimi rešetkami, vodile pa so na zaporniško dvorišče, orgajeno z visokim zidom, ki je bil z ulične strani prav gotovo dobro zastražen. Tu, pod stropom, bi torej lahko mesece in mesece sistematično razmajeval rešetke in se nazadnje prebil celo na dvorišče in čez zid, tam pa bi končal pred puškami. Načrtovanje in naprezanje v tej smeri ni vodilo nikamor. Ponujala se mi je drugačna, veliko bolj prekanjena, a tudi veliko bolj zapletena možnost. Potuhniti se v stranišču za vrata in se na paznikove pozive kratko malo ne odzvati; čakati tam deset minut, magari pol ure, dokler bi se paznik končno ne zganil in prišel pogledat za mano. Zvabil bi ga lahko morda za sabo tudi s stokanjem, ki bi spominjalo na rezanje žil, na samomor, s kratkim, presunljivim krikom, ki bi spominjal na omedlevico ali podobno nesrečo... Tedaj bi mu planil za vrat in ga zadavil; moči za kaj takega sem imel še dovolj. Z njegovimi ključi bi lahko potem odprl vse celice ali pa se kar sam izvil iz hodnika, v upravni del poslopja in najprej... Kako daleč? Hudič vedi. Sodeč po vseh zapletenih poteh, po katerih so me bili pripeljali v klet, tega nisem mogel predvideti. Jasno pa mi je bilo, da paznikovi ključi odpirajo veliko vrat in da bi prej ko slej prišel do oboroženega človeka, se pravi vsaj do pištole. Jasno pa mi je bilo tudi to, da je ta poizkus po kosilu že vnaprej obsojen na neuspeh in da se ga moram lotiti po večerji, ko je bilo delo v upravnem poslopju končano in so bili tam samo še dežurni ljudje in preiskovalci. To je bil skratka načrt, ki sem ga osvojil in ki sem ga nameraval izpeljati za vsako ceno. Paznika si nisem izbral, ker niso službovali po določenem tasia. I finestrini erano lì, ma presentavano all’esterno un'inferriata con grosse sbarre di ferro; inoltre davano sul cortile del carcere, circondato da un alto muro che sul lato della strada era senz’altro fortemente sorvegliato. Qui, sotto il soffitto, avrei potuto, per mesi, smuovere le grate sistematicamente e penetrare addirittura nel cortile e oltrepassare il muro, ma lì sarei finito sotto il fuoco dei fucili. Darsi da fare ed organizzarsi in questa direzione non portava a nulla. Mi si offriva un’altra possibilità, molto più ardita, e molto più complessa. Mi sarei nascosto dietro la porta del gabinetto e, semplicemente, non avrei risposto alla chiamata del guardiano: avrei aspettato lì dieci minuti, magari mezz’ora, finché il guardiano non si fosse mosso e fosse venuto a vedere cosa mi era accaduto. Forse avrei potuto ingannarlo anche con dei gemiti, come di uno che si taglia le vene, che si suicida, con un urlo breve, penetrante, come di uno che sviene o qualcosa di simile... A questo punto gli sarei balzato al collo e l'avrei colpito; avevo ancora la forza necessaria per un gesto simile. Con le sue chiavi, quindi, avrei aperto tutte le celle oppure me la sarei svignata da solo attraverso il corridoio, la parte del carcere in cui aveva sede l’amministrazione e avanti ancora... Per quanto? Soltanto il diavolo lo sa. Tenendo presente tutto il tortuoso tragitto che avevo fatto per arrivare ai sotterranei, non potevo prevederlo in alcun modo. Mi era assolutamente chiaro, ad ogni modo, che le chiavi delle guardie aprivano molte porte e che prima o poi sarei incappato in un uomo armato, ossia almeno in una pistola. Riuscivo a capire inoltre, molto lucidamente, che il tentativo dopo il pranzo era già in anticipo condannato all'insuccesso e che avrei dovuto tentare dopo la cena, quando gli impiegati amministrativi avevano già terminato il lavoro e restava nell'edificio soltanto il personale di turno e gli investigatori. Questo, in breve, il piano che avevo preparato e che intendevo portare fino in fondo, a qualsiasi prezzo. Non mi ero scelto una guardia, dal momento che non prestavano servizio secondo un ordine predeterminato e mi sembravano tutti egualmente pericolosi; nei loro confronti facevo affidamento soltanto sulla mia destrezza e sulla forza fisica. Decisi tuttavia, che avrei agito completamente da solo: prima di tutto perché non conoscevo i singoli reclusi e quindi non potevo fidarmi di loro, ma anche perché, agendo da solo, avevo dalla mia parte molti vantaggi, primo fra tutti il fattore sorpresa, forse l’elemento più importante dell’intera operazione. Si poneva ancora un solo interrogativo: quando? Stanotte assolutamente no, dissi tra me, perché mi sentivo piuttosto agitato dal progetto appena definito e volevo esaminarne ancora una volta ogni possibile particolare. La sera stessa, forse soltanto un’ora e mezzo più tardi, dal gabinetto echeggiarono spaventose grida di aiuto. A dire il vero erano piuttosto invocazioni lancinanti di pietà. Tre, quattro guardie — distinguevo molto chiaramente lo scalpiccio di numerose persone — picchiavano brutalmente con gli sfollagente un recluso, senza mai redu in ker so se mi zdeli vsi enako nevarni; v zvezi z njim sem se pač zanašal na svojo spretnost in telesno moč. Sklenil pa sem, da se podjetja lotim bos in sam: sam predvsem zato, ker arestantov po celicah nisem poznal in jim nisem mogel zaupati, pa tudi zato, ker sem imel sam v rokah veliko več adutov, predvsem adut presenečenja, ki je bil v celotnem načrtu morda najpomembnejši. Vprašanje je bilo same še: kdaj? Nocoj prav gotovo še ne, sem si rekel, ker sem bil od pravkar skovanega naklepa nekoliko razburjen in sem hotel še enkrat pretresti vse podrobnosti. Še isti večer, morda samo poldrugo uro pozneje, pa se je od stranišča sem razleglo strahovito vpitje na pomoč. Pravzaprav so bile to bolj presunljive prošnje za milost. Trojica, četvorica paznikov — cepetanje številnih nog sem ujel na ušesa povsem razločno — je besno obdelovala s pendreki enega izmed arestantov, in to brez konca in kraja. V hipu mi je bilo jasno, da je ta nesrečnik lahko samo eden izmed blaznežev, ki na lastni koži preizkuša moj naklep. Paznik se očitno ni dal zvabiti na stranišče. Po dveh, treh klicih je šel in zbobnal skupaj še druge oficirje, s katerimi je potem skupaj vlomil v stranišče in potuhnjenega arestanta zvlekel v hodnik. Tu se je potem začel tepež, pravzaprav neusmiljeno znašanje nad njim, čeprav je bilo po pretirano zagrizenem udrihanju sklepati, da se oficirji veliko bolj znašajo nad nesramno in predrzno nakano kot nad človekom. Nesramnost in predrznost sta jih pač bolj ogrožala in jezila kot posamezen arestant. To me ni samo pretreslo, ampak tudi pobilo. S pobegom zdaj nisem več mogel računati; vsaj s tem načinom pobega ne. Hočeš nočeš sem moral še isti večer vsa svoja dosedanja snovanja preusmeriti: pripravljati sem se začel na zaslišanje in priložnosti, ki naj bi se mi ponudile ob tej priliki. Preveč sem bil dal duška svojemu apetitu po prostosti, da bi lahko zdaj kar miroval. V resnici pa je šlo pri tem za veliko globlje in korenitejše spremembre, kot sem bil mislil prvi hip. Počutil sem se dokončno ujetega in sem nepotrpežljivo čakal samo še na poziv zasliševalca: še vedno sem hotel rešiti svojo glavo za vsako ceno, vendar zdaj na povsem drugačen način. Z vlomi in ilegalnimi prehodi državne meje se sploh nisem ukvarjal; vse to sem bil pripravljen pod težo neizpodbitnih dokazov priznati, seveda le vsak podvig zase... Iz vsega tega bi se namreč na kraju izcimil le kriminalec, ki bi se moral za svoje lopovščine spokoriti z letom ali dvemi leti zapora, na kar sem bil že skoraj pripravljen: ne seveda na dve leti garanja v kaki kaznilnici, ampak le na tak razplet dogodkov. V tem primeru bi ostal živ in bi tudi kaj kmalu pobegnil. Vse to so bile malen- smettere. Immediatamente mi resi conto che il disgraziato poteva essere solamente un pazzo che sperimentava sulla propria pelle il mio progetto. La guardia, evidentemente, non si era lasciata attrarre nel gabinetto. Dopo due, tre invocazioni d'aiuto del recluso, il sorvegliante era corso a chiamare gli altri colleghi, insieme con i quali aveva fatto irruzione nel gabinetto trascinando quindi il malcapitato nel corridoio. Qui era iniziato poi il pestaggio, a dire il vero un assalto spietato contro di lui, anche se si poteva arguire, dalla reazione assolutamente esagerata, che le guardie se Verano presa molto più per l’arditezza e l'impudenza del tentativo che non per la persona. L’arditezza e l'impudenza li avevano colpiti e adirati più dello stesso recluso. Questo fatto non solo mi scosse, ma mi demoralizzò. Non potevo pesame più alla fuga, ormai, almeno non a questo tipo di fuga. Volente o nolente, già la sera stessa dovetti indirizzare altrove tutti i progetti che avevo fatto sino allora: incominciai a prepararmi all’interrogatorio e alle opportunità che mi si sarebbero forse offerte in quella occasione. Avevo dato troppo libero corso alla mia fame di libertà, per potermene, ora, stare in pace. In verità, si trattava di cambiamenti molto più profondi e radicali di quanto avessi potuto immaginare in un primo momento. Mi sentivo definitivamente catturato, prigioniero e attendevo ormai con impazienza soltanto l'appello dell’inquisitore: volevo comunque salvare la pelle, ad ogni costo; ora però in tutt'altro modo. I furti con scasso e gli attraversamenti clandestini della frontiera non mi preoccupavano eccessivamente; ero pronto a riconoscere tutto, sotto il peso di prove schiaccianti, naturalmente considerando ogni impresa a sé stante... Da tutto questo ne sarebbe venuto fuori, alla fine, soltanto l'immagine di un delinquente che avrebbe dovuto espiare le proprie colpe con un anno o due di carcere, una prospettiva alla quale mi ero già quasi preparato: certo non a due anni di carcere duro in qualche penitenziario. In questo caso sarei sopravvissuto e sarei evaso anche abbastanza presto. Queste erano sciocchezze. Ma c’era il doppio omicidio a Banja Luka, l’assassinio dei due poliziotti... Pensando a questa accusa mi si rizzavano i capelli in testa ogni volta. Štefka e Ivan erano morti e non potevano più parlare — è vero; ma questo escludeva soltanto il loro tradimento, non garantiva la mia innocenza. Anche i fatti di Banja Luka, in fin dei conti, erano andati in modo tale che avrei potuto dormire sonni trinquilli, e tuttavia non ero tranquillo.. Quando infatti il guardiano della fabbrica si era accorto che negli uffici stava succedendo qualcosa di strano e aveva suonato il campanello d'allarme, eravamo tutti tre con Štefka già nel cortile. La notte era piuttosto buia ed i nostri inseguitori più vicini erano ad almeno cento metri di distanza da noi, cosicché al massimo potevano contarci, ma non riconoscerci o addirittura ricordare il kosti. Samo tu je bil še dvakratni uboj v Banji Luki, uboj dveh miličnikov...! Ob pomisli na to obtožbo sem se vsakič kar naježil. Štefka in Ivan sta bila mrtva in nista mogla več govoriti — to je držalo, ampak to je izključevalo le njuno izdajo, ni pa zagotovljalo moje nedolžnosti. Tudi dogodki v Banji Luki so navsezadnje potekali tako, da bi lahko spal povsem mirno, pa vendarle nisem... Ko je namreč tovarniški čuvaj zaslutil, da je v pisarnah nekaj narobe in pritisnil na alarmni zvonec, smo bili vsi trije s Štefko že na dvorišču. Bila je dokaj temna noč in najbližji preganjalci so bili oddaljeni od nas najmanj sto metrov, tako da so nas lahko kvečjemu prešteli, nihče pa nas ni mogel prepoznati ali si celo koga od nas zapomniti. In prav nič drugače ni bilo proti večeru prihodnjega dne, ko smo prebredli Vrbas in se zabarikadirali v skednju v hribu nad njim. Nobeden izmed nas ni pokazal svoje glave miličnikom niti za hipec; kričali smo sicer drug na drugega, oni spodaj od reke in izza drevja, mi izza barikade hlodov na skednju, in nekajkrat sem prav divje zavpil proti njim tudi jaz sam, ampak po glasu še niso identificirali nobenega morilca. Naboljši dokaz je že to, da cajkani iz naših glasov niso razbrali niti tega, da smo Slovenci; to so ugotovili šele potem, ko so se polastili Ivanove denarnice in Štefkine torbice, v katerih ni bilo — o tem sem tuhtal ure in ure — k sreči nič mojega. Streljala sva z Ivanom oba, resda bolj na slepo, a streljala kot obsedena, in kdo je pravzaprav podrl oba cajkana, on ali jaz — tega v tistem vsesplošnem streljanju najbrž sploh ni mogoče ugotoviti. Eden je bil mogoče res moj, tisti mali, debeloglavi, ki se nam je proti večeru nevarno približal in ki je bil edini, v katerega sem sploh pomeril, a veliko verjetneje je, da je oba spravil s poti Ivan: prvič zato, ker je bil veliko boljši strelec od mene, drugič pa zato, ker je uporabljal nemško kolenko, precej močnejšo in točnejšo pištolo od mojega brovvninga. Vsekakor bi lahko zdaj o tem, kdo je pravzaprav koga počil, zanesljivo odločali samo še balisti, seveda, samo na sodni obravnati in samo v primeru, če bi se tovarišu sodniku to sploh zdelo vredno ugotavljati z izvedenci. In če bi izvedenci po pokopu obeh miličnikov sploh še lahko ugotovili kaj zanesljivega. V vsakem primeru sta bila zdaj oba ubita miličnika na moji vesti, že zato, ker sem edini od obeh možnih morilcev ostal pri življenju in ker sem lahko pričakoval samo obravnavo po skrajšanem postopku. Kljub vsemu je bilo pri tem še najboljše, da sta sploh padla, naj ju je podrl kdorkoli. Samo temu sem se imel zahvaliti, da sem se jim izmuznil. Njuna smrt je namreč povzročila med ostalimi miličniki pravcati preplah, še hujši preplah pa je takoj nato povzročil rešilni avto s svojo sireno, za katerim so pridrveli okoličani in spremenili bojišče v vsesplošni nered. nostro volto. E la stessissima cosa si ripetè verso sera il giorno seguente, quando attraversammo il fiume Vrbas e ci barricammo in un fienile su un monte che guardava il fiume. Nessuno di noi aveva mostrato la propria faccia ai poliziotti neanche per un minuto; gridavamo, a dire il vero, gli uni e gli altri, essi da sotto, dal fiume e da dietro gli alberi, noi da dietro la barricata di tronchi che avevamo innalzata; qualche volta avevo gridato contro di loro, davvero inferocito anch’io, ma non mi risulta che nessun assassino sia stato mai identificato dalla voce. La miglior dimostrazione è questa: i poliziotti, dalle nostre voci, non avevano neanche capito che eravamo sloveni; 10 avevano constatato soltanto più tardi, dopo aver sequestrato il portafoglio di Ivan e la borsetta di Stefka, nei quali, per fortuna, non c'era niente di mio. Sparavo insieme con Ivan, a dire il vero piuttosto alla cieca, ma sparavamo come ossessi e chi in realtà uccise i due poliziotti, se lui o io, con ogni probabilità, non è assolutamente possibile stabilirlo. Forse uno l’avevo ucciso proprio io, quello piccolo, con un testone enorme: si era avvicinato pericolosamente a noi verso sera ed era l'unico al quale avevo mirato; ma era molto più probabile che li avesse fatti fuori tutti e due Ivan: prima di tutto perché era un tiratore molto più preciso di me; secondo, perché sparava con un'arma tedesca parecchio più potente e precisa della mia Browning. Probabilmente, l’ultima parola in merito l’avrebbero potuta dire, a questo punto, soltanto degli esperti in balistica, ma evidentemente, soltanto in sede di dibattimento giudiziario e soltanto nel caso in cui il compagno giudice avesse considerato che ne valesse la pena. E se gli esperti fossero stati ancora in grado di dare risposte soddisfacenti dopo la sepoltura dei due poliziotti? In ogni caso, ora avevo i due poliziotti uccisi sulla coscienza, se non altro per il fatto che dei due possibili assassini ero vivo soltanto io e quindi non dovevo attendermi altro che un processo per direttissima. In tutta questa faccenda, comunque, la cosa più positiva restava 11 fatto che fossero morti, chiunque li avesse uccisi. Dovevo ringraziare soltanto questa circostanza se ero poi riuscito a filarmela. La loro morte, infatti, provocò un vero e proprio panico tra gli altri poliziotti, un trambusto anche maggiore lo fece l’autoambulanza con la sirena spiegata, dietro alla quale si erano precipitati gli abitanti dei dintorni, trasformando il luogo dello scontro in una confusione generale. Soltanto allora, infatti, riuscimmo ad abbandonare il fienile e a raggiungere la montagna, il bosco... Ivan e Stefka avevano trovato la morte in questo tentativo, io invece, ero riuscito, per fortuna, a raggiungere la montagna senza che nessuno mi avesse potuto riconoscere nella penombra, poiché anche questa volta i tiratori più vicini erano almeno a cento metri da me. Il fienile alle nostre spalle prese fuoco quasi subito e bruciò completamente, la mia Browning, invece, già da lungo tempo si sta coprendo di ruggine da qualche parte lungo la linea ferroviaria Sisak-Zagabria. Ma quanta poca importanza avevano avuto tutti questi fatti, tutte Šele tedaj smo se namreč lahko pognali iz skednja in v hrib, v hosto... Ivan in Štefka sta pri tem res kaj žalostno končala, jaz pa sem k sreči le pobegnil v hrib, ne da bi me mogel v mraku kdorkoli prepoznati, ker so bili tudi tokrat naj bližji strelci oddaljeni od mene najmanj sto metrov. Skedenj se je za našimi petami kaj kmalu vnel in pogorel najbrž do tal, moj browning pa zdaj že lep čas rjavi nekje ob železniški progi med Siskom in Zagrebom. A kako malo je bilo pravzaprav vse to važno, vsi ti banja-luški dogodki...! Vse jasneje sem se namreč zavedal, da me lahko pokopljejo vsi tisti dolgi meseci, odkar sem se pajdašil z Ivanom in Štefko in odkar smo delovali kot trojka. To pa je bil nepregleden splet dogodkov, vlomov, potovanj, znanstev, medsebojnega prijateljstva in medsebojnih nesporazumov, ki jih niti pri najboljši volji nisem mogel priklicati v spomin do želene razvidnosti. Pri vsem tem bogastvu dogodkov, krajev in ljudi, pa je zadostoval en sam človek, ki nas je v teh treh mesecih srečal in ki se nas je zapomnil — in že bi bila morilska trojka kompletna. Ves ta čas smo se sicer nenehoma selili iz kraja v kraj, ves ta čas smo imeli nenehoma opraviti zgolj z neznanimi ljudmi... Nikjer se nismo zadržali več kot tri dni, nikjer se nismo prijavili in prenočili kot spodobni ljudje. Vse noči smo delovali, vedno dobro pripravljeni in orokavičeni, dopoldne dremali kje na prostem, popoldne pa se razgledovali po svojih nočnih ciljih... A kdo bi vedel, kje in kdaj smo vendarle pustili za seboj kako sled! Zlasti še pri Štefki, ki ji nemirna žilica nikdar ni dala miru in je hotela biti zmerom v središču pozornosti, zmerom sredi najbujšega direndaja. Bolj kot sem tuhtal o teh zadevah, vse bolj sem bil prepričan, da je prav ta avšasta ženska tista, ki me bo pokopala. In bolj sem preklinjal samega sebe in svojo popustljivost, ker nisem prepričal Ivana, da bi se je še pravočasno znebila. Tisto njuno bolestno ljubezensko razmerje vendar že takrat ni obetalo nič dobrega, ne njemu ne njej ne meni. Nekaj časa sem mislil, da Štefka vse te svoje neumnosti počenja samo iz ljubosumnosti na Ivana, da je njeno površno sklepanje znanstev s sumljivimi moškimi samo način, s katerim drži Ivana v nenehni erotični napetosti. Potem, ko je začela na vsem lepem koketirati še z mano, sem pomislil, da je nimfomanka. In morda je tudi res bila, saj je navsezadnje te nenasitne požrešnosti skoraj toliko vrst, kolikor je žensk. Ob prvi priložnosti, ko sva ponoči ostala sama, v vulkanizerski delavnici v Karlovcu, sem jo prijel za besedo in jo nategoval tako rekoč ure in ure. Postlala sva si več kot udobno, v ogromni kamionski gumi, in potem sem jo tam noter prevračal na hrbet in na bok, queste vicende di Banja Luka! Cominciavo infatti a comprendere, che mi avrebbero potuto compromettere tutti quei lunghi mesi durante ì quali mi ero messo con Ivan e Štefka e durante i quali avevamo lavorato in tre. Era un intrecciarsi confuso, enorme, di fatti, furti, viaggi, conoscenze, amicizia reciproca ed incomprensioni reciproche, che non riuscivo a richiamare chiaramente alla memoria, neanche con il massimo sforzo. In tutta questa abbondanza di fatti, luoghi e persone, sarebbe stato sufficiente che anche un solo uomo che in quei tre mesi ci aveva incontrato si fosse ricordato di noi e la trojka, cioè i tre assassini, sarebbe stata liquidata. A dire il vero, in tutti quei mesi ci eravamo spostati continuamente da un luogo all'altro; per tutto quel tempo avevamo avuto a che fare soltanto con sconosciuti... non c’eravamo trattenuti mai più di tre giorni nello stesso posto, non avevamo mai dormito in un albergo come persone civili. Ogni notte eravamo impegnati, sempre ben preparati e inguantati, il mattino riposavamo da qualche parte all'aperto, il pomeriggio esaminavamo gli obiettivi che ci avrebbero atteso la notte seguente... Ma, chissà dove e quando, forse avevamo lasciato dietro a noi qualche traccia. Specialmente mi preoccupava Štefka, la cui natura inquieta non le dava mai pace: voleva essere sempre al centro dell'attenzione, sempre in mezzo alla massima confusione. Più riflettevo su queste cose, più ero convinto che proprio questa pazza mi avrebbe fregato. E più me la prendevo con me stesso e con la mia condiscendenza e per non aver convinto Ivan a sganciarsi da lei quando eravamo ancora in tempo. Quel nostro rapporto sentimentale e morboso già allora non prometteva nulla di buono, né per lui, né per lei, né per me. Per un po’ avevo pensato che Štefka facesse tutte quelle schioc-chezze soltanto per gelosia di Ivan, che quel suo fare amicizia con uomini sospetti fosse solo un modo per tenere Ivan in una continua tensione erotica. Poi, quando all’improvviso cominciò a civettare anche con me, ebbi l’impressione che fosse una ninfomane. E forse lo era davvero, perché di questa malattia ce n’è di tanti tipi quante sono le donne. Alla prima occasione, una notte in cui eravamo rimasti soli, in un’officina di vulcanizzatore a Karlovac, la presi in parola e la tenni in tensione, per così dire, ore ed ore. Ci eravamo sistemati in modo più che confortevole in un'enorme copertone d’autocarro; la facevo giacere sulla schiena e sul fianco, me la mettevo sopra in tutti i modi e le palpavo tutte le zone erogene; ma lei non rabbrividì neppure una volta con quel sollievo vero con cui la donna ti guarda all’improvviso come una gallina bagnata. In una sola posizione, quando si era messa a cavalcioni sopra di me e si era quindi messa orizzontale in modo che l’avevo penetrata fin quasi all’ombelico, ansimò un pochino e riconobbe che le faceva un po’ male: fu l’unica cosa che in tutto il gioco le provocò piacere. Verso mezzanotte, un po’ stanco, mi ero addormentato; dopo due ore abbondanti, quando arrivò Ivan e mi svegliò, Štefka era scom- jo nasajal nase na vse načine in ji mimogrede pretipal še vse erogene cone, ona pa ni niti enkrat samkrat zadrhtela v tistem pravem olajšanju, ko te ženska na vsem lepem pogleda kot mokra kura. V enem samem položaju, ko me je zajahala in se zravnala, da me je pogoltnila skoraj do popka, je nekoliko zavzdihnila in priznala, da jo to malce boli in da je to tudi edino, kar ji je pri tem všeč. Proti polnoči sem nekoliko omagal in zadremal, ko pa je čez dobri dve uri prišel Ivan in me stresel, Štefke ni bilo nikjer. Fanta je to seveda spravilo iz tira kot zmerom ob takih primerih, malo zaradi ljubosumnosti, malo zaradi strahu za našo skupno usodo. Šla sva jo iskat in našla sva jo za šankom v baru, obkroženo s sumljivimi, razdraženimi dedci, ki so si vsi skupaj in vsak posebej nadejali dobrega kavsa, Štefka pa je med njimi žarela v nekakšnem polblaznem zanosu. Hihitala se je in vreščala, se otepala vsiljivih rok in jih hkrati izzivala, in če je ne bi to isto noč spoznal do obisti, do belih jeter, kot se temu pravi, bi dal roko v ogenj, da ji kar tam tam za šankom prihaja, drobno in pogosto, kot bi stresala grah. In morda ji je v nekem smislu celo res prihajalo. Skratka: nevrotična babnica. Lakomna pozornosti in svojevrstne ljubezni. Z bolestno potrebo po tem, da se je nenehoma vrtelo okrog nje čim večje število ljudi, pri čemer pa je bila toliko zadovoljnejša, kolikor so bili stiki s temi ljudmi površnej-ši in manj obvezni. V resnici sploh ni potrebovala moškega, ampak samo naročje. Prav zaradi tega, ker je bila prikrajšana za resnično ljubezensko doživetje, pa so ji bili tako hudičevo potrebni še diverzija, maščevanje, pištola, tatvina, nevarnost... Na Ivana je bila v resnici navezana samo toliko, kolikor ji je fant zagotavljal zločin. Sama je bila kljub vsemu pač ženska in ji je za te njene potrebe primanjkovalo domišljije. Toda s kom vse se je v teh treh mesecih spajdašila, kaj vse je počve-kala, koga je vse opozorila nase...! O tem skoraj ni bilo vredno razmišljati. Nekaj časa sem sicer s pravo samoohranitveno strastjo še brskal po dogodkih, v njihovem časovnem zapovrstju in kakor so mi padali na pamet, jih premleval in tehtal, potem pa sem kar nekako otopel. Kljub vsemu naprezanju le nisem dognal, od kod mi preti nevarnost in na kaj naj se pripravim. Nasprotno: vse globlje sem se pogrezal v zahrbtno igro gole slučajnosti, v kateri ni bilo nič otipljivega in nikakršne gotovosti. Tako sem se nazadnje hočeš nočeš predal tej slučajnosti na milost in nemilost in čakal na njen presenetljiv razplet. V resnici pa sem s tem padel v začarani krog ponižujočih arestantskih iger, životarjenja v dimniku, sentimentalnega čust- parsa. Il ragazzo se la prese moltissimo, come accade sempre in queste circostanze, un po’ per gelosia, un po’ per timore del nostro comune futuro. Ci mettemmo a cercarla e la trovammo in un bar, al banco, circondata da clienti eccitati, molto poco raccomandabili, che tutti insieme ed ognuno per proprio conto speravano in una bella lite generale, mentre Stefka splendeva tra di loro in una specie di estasi o eccitazione fortissima. Sghignazzava e strillava, tentava di liberarsi dalle mani che volevano toccarla e nel tempo stesso le provocava e se quella stessa notte non l’avessi conosciuta fino in fondo, avrei messo la mano sul fuoco che andava in orgasmo proprio lì, al banco del bar, frequentemente e un po' per volta, come se avesse seminato piselli. E forse in un certo senso anche ci godeva. In breve: una nevrotica. Smaniosa di essere al centro dell’attenzione e di amori particolari. Con un bisogno acutissimo di avere intorno a sé il maggior numero possibile di persone; al tempo stesso, tuttavia, più tali rapporti erano superficiali e poco impegnativi, più era contenta. A dire il vero, non aveva bisogno del maschio, ma soltanto dell’abbraccio. Proprio per questo, perché non poteva godere di un rapporto normale, aveva quel bisogno così maledettamente disperato di diversivi, di vendette, di pistole, di furti, di pericoli. Ad Ivan era legata, in effetti, soltanto in quanto il ragazzo le poteva assicurare sempre il delitto, il fatto criminoso. Perché, alla fin fine, era una donna e le mancava la fantasia necessaria per queste sue esigenze. Tuttavia, con quanti mai si sarà accompagnata in quei tre mesi, cosa mai avrà raccontato e spifferato, di chissà quanti avrà attirato l’attenzione!... Non valeva quasi la pena pensarci. Per qualche tempo, con una vera eccitazione dettata dall'istinto di autoconservazione, avevo ancora passato in rassegna i fatti, gli episodi, nella loro successione cronologica o così, come mi si presentavano alla mente; vi avevo riflettuto sopra a lungo, li avevo soppesati, poi, quasi all’improvviso, mi sentii demoralizzato. Nonostante i miei sforzi, non riuscivo a stabilire esattamente da dove poteva venire il pericolo e a che cosa dovevo prepararmi. Al contrario: mi sentivo sprofondare sempre di più nel gioco insidioso della pura casualità, nella quale non c’era nulla di tangibile, nulla di certo. Così, alla fine, volente o nolente mi abbandonai rassegnato a questa casualità, attendendo i suoi imperscrutabili sviluppi. A dire il vero, in questo modo finii col cadere nel circolo vizioso dei giochi umilianti del carcerato, del vivacchiare nella ciminiera, delle sensazioni sentimentali, dell’insaziabile ingordigia, della lotta caparbia per la pura sopravvivenza... Se non sognavo di Fabienne, volevo soltanto mangiare, mangiare... La gavetta da carcerato nel corridoio davanti alla porta della mia cella occupava ora più della metà della mia giornata; la gavetta e la guardia. Se fino allora non mi ero reso neanche lontanamente conto delle metodiche vessazioni al mo- vovanja, nenasitne požrešnosti, trdovratnega boja za golo pre-žitevje... Če nisem sanjaril o Fabienni, sem hotel le žreti, žreti... Menažka na hodniku pred mojimi vrati me je odslej zaposlovala več kot polovico dneva, menažka in paznik. Če se doslej sploh nisem zavedal metodičnega šikaniranja pri delitvi hrane, sem odslej skoraj vse svoje moči porabil za to, da ukanim zvitega in hudobnega paznika. Že od enajste sem čakal, kdaj bom zaslišal odpiranje in zapiranje zapahov na vratih, ki se je od zgornjega konca hodnika približevalo proti meni. To je bil čas, ko je bila menažna skodela pred vrati, kamor sem jo bil postavil zjutraj, že polna, in ko jo je bilo potrebno samo še potegniti k sebi. Za to pa je bila potrebna posebna izurjenost. Paznik je namreč odškrnil vrata samo za hipec in jih že spet zaloputnil, pri čemer se je nemalokrat zgodilo, da sem v naglici pol čorbe razlil. Ali pa celo to, da sem samo zaječal, ker mi je priščipnil prste, menažka pa je ostala zunaj. Pol ukane je bilo treba torej opraviti že zjutraj, ko sem se vračal s stranišča: tedaj je bilo treba pomito me-nažko postaviti tik zida in tik vratnice, tako in v takšni razdalji, da je bilo pazniku še mogoče zapreti vrata. Potem je bilo opoldne dovolj, da sem stegnil skozi režo v vratih le kazalec in menažko kot s kavljem potegnil k sebi. Zadovoljstvo je bilo potem dvojno: skodela je bila polna, paznik pa se je kljub vsej naglici in hudobiji nasmodil. Da o žrtju samem sploh ne govorim! Težje je bilo po kosilu, ko sem se vrnil s stranišča in sem imel menažko že spet na njenem točno odmerjenem mestu, a do večerje nisem imel kaj početi. Tedaj se me je včasih polotila prav neokusna sentimentalnost in potreba po ljudeh. Lakotno sem prebiral časopisni papir, s katerim sem si v stranišču napolnil žepe, seveda, kadar sem bil na vrsti med prvimi in narezani koščki časopisnega papirja še niso bili razgrabljeni. V poltemi — dokler je bil še dan — sem potem napenjal oči in trgal z njega črko za črko, tako da sem včasih porabil ves popoldan, da sem se dokopal do enega samega, okrnjenega stavka, o katerega pravi vsebini sem potem ugibal še pozno v noč. Predvsem pa sem hotel k zaslišanju, gor, v preiskovalne prostore in k preiskovalcu, in kadar me je zgrabila ta želja, sem bil najbolj živčen. Hotel sem kratko malo gor, čimprej, takoj zdajle...! Malo že zaradi tega, da bi bilo že enkrat konec te negotovosti in da bi se lahko osredotočil na določeno, smiselno obrambo, še bolj pa zaradi tega, da bi bil do Fabienninega prihoda v Beograd že zunaj. Da bi jo zamudil, si namreč nisem mogel niti predstavljati. In tako sem se istočasno trapil še s povsem norim, neutemeljenim upanjem, ki je bilo docela sprto z zdravim razumom in mojim dejanskim položajem. Saj so bili navsezadnje mento della distribuzione del cibo, ora impegnavo quasi tutte le mie forze per ingannare la guardia, un tipo furbo e cattivo. Aspettavo già dalle undici il momento in cui avrei sentito aprire e chiudere i chiavistelli alle porte, un rumore che dalla zona iniziale più alta del corridoio si andava man mano avvicinando a me. Era il momento in cui la scodella, che avevo messo davanti alla porta, era già piena e bastava soltanto tirarla a sé. Per far questo però era necessaria una particolare abilità. La guardia, infatti, socchiudeva la porta appena per un attimo per ricchiuderla immediatamente dopo; così accadeva molte volte che per la fretta rovesciassi metà della minestra oppure addirittura che mandassi soltanto un gemito perché mi aveva preso le dita nella porta e la gavetta era rimasta fuori. Perciò, metà del lavoro per non restare fregati andava fatto già al mattino, quando ritornavo dal gabinetto: allora dovevo porre la ciotola pulita accanto al muro e accanto alla porta, in modo tale ed ad una distanza tale per cui la guardia potesse ancora chiudere la porta. In questo modo, a mezzogiorno era sufficiente che allungassi attraverso la fessura della porta il dito indice e tirassi a me la ciotola come con un gancio. In questo modo la soddisfazione era doppia: la ciotola era piena, mentre la guardia, nonostante la sua precipitazione e la sua malvagità, rimaneva fregata. Del mangiare poi, non ne parliamo! Ero più triste dopo la colazione quando, ritornato dal gabinetto, rimettevo di bel nuovo la scodella nel punto stabilito con tanta esattezza e fino alla cena non sapevo cosa fare. Allora, talvolta, mi assaliva una sentimentalità insipida ed un bisogno acuto di stare con la gente. Leggevo avidamente la carta di giornale di cui mi ero riempito le tasche al gabinetto, naturalmente soltanto quando mi trovavo tra i primi in fila ed i pezzi di carta da giornale ritagliati non erano ancora andati a ruba. Quindi, nella penombra, finché faceva ancora chiaro, aguzzavo gli occhi per decifrare da quel pezzo di carta una lettera dopo l’altra: alle volte impiegavo un giorno intero per arrivare a leggere una riga sola, mutilata, sul cui contenuto completo congetturavo in seguito fino a notte alta. Più di ogni altra cosa, però, desideravo andare all’interrogatorio, di sopra, nei locali dove svolgevano le indagini, dal giudice istruttore e quando mi assaliva questo desiderio, diventavo nervosissimo. Volevo semplicemente andare di sopra, appena possibile, subito...! Un po’ perché finisse una buona volta quella situazione di incertezza e potessi concentrarmi su di una determinata e logica linea di difesa ed un po’, anzi molto di più, perché volevo essere fuori prima dell'arrivo di Fabienne a Belgrado. Infatti, non potevo neanche prendere in considerazione la possibilità di non vederla, e così mi tormentavo con quella speranza folle, infondata che faceva a pugni con la ragione, col buon senso e con la mia effettiva situazione. C’erano infatti dei momenti in cui ero preparato a riconoscere con gioia il mio duplice delitto, posto che mi avessero finalmente chiamato al colloquio. A quei momenti, seguiva nuovamente tudi trenutki, ko sem bil pripravljen z veseljem priznati dvakratni uboj, samo da bi me končno poklicali na razgovor. Tem trenutkom pa je sledilo spet zbrano, zadrto iskanje dokazov, s katerimi naj bi ovrgel vse možne obtožbe. Pri tem me je navdajal s posebnim zaupanjem samo Ivan. Bil sem mu vse bolj hvaležen in sem vse več razmišljal o njem. Ta fant se je najbrž že rodil brez upanja in tudi njegov temačen občutek sveta, ki ga je sčasoma razvil v samouničevalno strast, mu je bil najbrž že prirojen. Nikdar se ni namreč nad ničemer pritožil, nikdar nikomur nič očital. Redkoboseden in sam je hodil po svojih nedoumljivih opravkih po Poljanah in Kodeljevem, kot nekoč eden izmed slovitih slovenskih pesnikov, in pri tem vzbujal pri ljudeh neko posebno zanimanje in spoštovanje; morda je bila to le tista svojstvena oblika strahu, ki jo vzbujajo pri preprostih ljudeh vase zaprti, demonični posebneži. Tudi oblačil se je namreč temu primerno, brez najmanjšega posluha za čas in okolje, v katerem je živel: zmerom je bil v kompletni enobarvni obleki, rajši v temni kot svetli, zmerom zapet z vsemi gumbi in zmerom v kravati. Suknjiča si ni razpel nikoli, niti v najhujši vročini, a snežnobele srajce, ki so bile tisti čas že same po sebi več kot spotakljive, je menjaval vsak dan. Njegovi edini redni in nekoliko globlji odnosi z ljudmi so bili odnosi s pericami, likaricami, krojači, čevljarji in podobnimi. Pri vseh njegovih nedoumljivih poslih pa je bilo skoraj samoumevno, da tatvine in vlomi niso po njegovem okusu. Vse to je sicer opravljal načrtno in vztrajno, a z očitnim odporom: bolj kot plen in dobiček je zasledoval pri tem rekordno število, še najbolj pa sta ga pri tem poslu veselila težavnostna stopnja in brezhibnost izvedbe. Ko mi je že nekoliko bolj zaupal, me je nekoč popeljal v svojo podstrešno sobico na Petkovškovem nabrečju, asketsko opremljeno z železnim pohištvom, in mi brez besede pokazal zbirko pištol, ki jo je hranil kar v kovčku pod posteljo. Tu je bilo na enem samem kupu zbrano skoraj vse strelno orožje kratkih cevi, kar ga je bilo to stoletje še v rabi, seveda skrbno naoljeno in očuvano pred rjo. Od starih Coltov na bobnič do lahkih damskih pištol in repetirk, ki so nam tik pred vojno burile otroško domišljijo v detektivskih filmih, do resničnega ubijalskega orožja, kakršnega je industrija izpopolnila šele v zadnji svetovni vojni in ga zaradi uspešnejše prodaje uravnala na en sam kaliber: Steier, Walter, Saurer suhi, Beretta... Ne da bi se kaj posebno navduševal, je potežkal na dlani samo ameriško polavtomatsko pištolo Tommy gun, kalibra 11,9 milimetra, ki bi utegnila biti nekoč last kakega chicaškega gangsterja, in nemško vojaško pištolo 08, imenovano, kolenka, katera medvojna cena je bila — tako sem vsaj slišal — življenje la ricerca attenta, precisa delle prove con le quali avrei respinto ogni possibile accusa. Durante queste mie meditazioni, solo Ivan mi ispirava una fiducia particolare. Gli ero grato ogni giorno di più e pensavo sempre più a lui. Questo ragazzo era forse già nato senza speranza ed anche quella sua visione così pessimistica del mondo, che sviluppava alle volte fino al limite di una passione autodistruttiva, era probabilmente innata in lui. Infatti, non si lamentava mai di nulla, non rinfacciava mai nulla a nessuno. Sempre solo e di poche parole, se ne andava impegnato nelle sue incomprensibili faccende per i quartieri di Poljane e Kodeljevo, a Lubiana come, un tempo, un famoso poeta sloveno, destando una specie di interesse e di rispetto particolari tra la gente; forse si trattava di quella forma particolare di timore che i tipi originali, chiusi in sé, e con un che di diabolico sulla persona, suscitano tra la gente semplice. Vestiva pure in modo adeguato a questa immagine, senza tenere nel minimo conto il tempo e l’ambiente nel quale viveva: portava sempre un completo di un colore solo, piuttosto scuro che chiaro, la giacca sempre abbotonata dal primo bottone all’ultimo, sempre incravattato. Non teneva mai aperta la giacca, neanche nei giorni più caldi e cambiava ogni giorno le camicie bianche, che erano già allora più che scandalose. Gli unici rapporti regolari e un po’ approfonditi con la gente erano quelli con lavandaie, stiratrici, sarti, calzolai e simili. In tutte queste sue incomprensibili faccende era quasi evidente che i furti e gli scassi non trovavano posto, non erano di suo gusto. Li faceva infatti con metodo e tenacia, ma con evidente repulsione: più del bottino e del guadagno, lo interessava il numero e più di tutto la difficoltà e la perfezione del colpo. Un giorno quando già si fidava abbastanza di me, mi portò nella sua soffitta dove abitava, lungo il Petkovško nabrežje, arredata ascetticamente con mobili in ferro e, senza proferire parola, mi mostrò la raccolta di pistole, che teneva semplicemente in una valigia sotto il letto. Qui, in un posto solo, erano raccolte quasi tutte le armi a canna corta ancora in uso in questo secolo, naturalmente scrupolosamente ingrassate e protette dalla ruggine. Dalle vecchie Colt a tamburo fino alle pistole leggere da signora e le pistole a ripetizione che, poco prima dell’inizio della guerra avevano acceso la nostra fantasia nei film polizieschi, fino alle vere armi fatte soltanto per uccidere, che l'industria bellica aveva perfezionato soltanto nell'ultima guerra e che per piazzare meglio sul mercato aveva unificato ad un calibro solo: Steier, Walter, Saurer Subì, Beretta... Senza entusiasmarsi in modo particolare, soppesò tra le mani soltanto la pistola semiautomatica di produzione americana Tommy gun, calibro 11,9, che forse, nel passato, era appartenuta a qualche gangster di Chicago, e la pistola militare tedesca 08, chiamata «kolenovka» il cui prezzo durante la guerra era — almeno così ho sentito dire — la vita di una SS. Sempre in silenzio, come per tutto il tempo in cui mi aveva mostrato esesovca. Prav tako molče, kot mi je pokazal ta svoj zaklad, mi je nazadnje potisnil v roko ploščati browning, izvirne belgijske izdelave, in me povabil na poskusno streljanje v klet opuščene salezijanske cerkve na Kodeljevem. Tu je s kredo, ki se mu je očitno gabila, ker se je drobila in spravljala v nevarnost njegovo brezmadežno temno obleko, zarisal na zid eno samo tarčo, potem pa sva začela... V zaprtem prostoru seveda ni samo pokalo, ampak dobesedno grmelo, in to še dolgo potem, ko sva že prenehala. Kakor hitro pa sva bila napol omotična in skoraj oglušela spet zunaj, na nogometnem igrišču športnega društva Slovan, Ivan ni več mogel prikrivati svojega nezadovoljstva. Ne zaradi slabega streljanja, saj je kljub gostemu prahu, ki se je dvigoval od zidu, zadeval nenehoma v sredo, ampak zaradi pištol in njihovega slabotnega učinka. To ni bilo zanj kratko malo nič, te pištole! Ne samo, da je za večino od njih — in to prav za tiste močnejšega kalibra, kakršna je njegova kolenka — težko nabaviti strelivo ali pa ga sploh ni mogoče dobiti, ampak njihov učinek nasploh je prepiškav. To mi je povedal v svojih polstavkih, kakor je samo on znal. Treba bi se bilo lotiti lastnoročne izdelave bomb. Gradivo in razstrelivo zanje je veliko lažje dosegljivo, njihova razdiralna moč pa je vsaj vredna truda in namena. Tega nisem komentiral. Motivov za tako odločitev je bilo že v zraku, ki sva ga dihala, več kot dovolj, tako da se mi ni zdelo vredno o njih še posebej razpravljati. Vprašanje je bilo tudi zame natančno tako, kakor ga je zastavil Ivan, čeprav ga ni izgovoril naglas: ali vse skupaj opustiti, ali pa se lotiti stvari temeljito. Njegova edina slabost je bila pravzaprav Štefka. Kot ženska ga prav gotovo ni obvladovala do te mere, da bi ji moral hlapčevati, ampak so morali biti tu še drugi, meni nerazumljivi vzroki. Morda ni prenesel njene površnosti, klepetavosti, nezvestobe, sebičnosti in lažnjivosti in jo je hotel pripraviti vsaj k zvestobi, zvestobi njemu ali njej sami. Ali pa so ga — nasprotno — privlačila pri njej prav njena površnost, klepetavost, sebičnost in lažnjivost, ki so bile v svetu, ki ga je hotel pognati v zrak, pravo eksplozivo. Dejstvo je, da je punca v resnici delovala razdiralno, povsod, kjerkoli se je pojavila, včasih žal celo med nama. V svojih strasteh se skratka za življenja nista ujela, morda se jima je to posrečilo edino v smrti, čeprav sta tudi umrla različno. Ko je namreč streljanje in vreščanje potihnilo, sem se splazil po hosti navzdol skoraj do zadnjih dreves, pogledat, če lahko komu od njiju kaj pomagam. Štefka je ležala kar tam, kjer je obležala, takoj za sked- questi suoi tesori, mi mise infine in mano una Browning piatta, originale belga, e mi invitò a fare alcuni tiri di prova nella cantina abbandonata della chiesa dei Salesiani, a Kodoljevo. Con un pezzo di gesso, per il quale nutriva un'evidente avversione perché si sbriciolava e metteva in pericolo il suo vestito scuro immacolato, disegnò un solo bersaglio sul muro e quindi cominciammo a sparare. Nel locale chiuso non si sentivano solo degli spari, ma letteralmente dei tuoni, anche parecchio tempo dopo aver finito di tirare. Appena fummo nuovamente fuori, mezzi storditi e quasi sordi, in mezzo al campo sportivo della società sportiva «Slovan», Ivan non potè più nascondere la propria insoddisfazione. Non che fosse insoddisfatto del tiro, perché, nonostante la fitta polvere che si levava dal muro, centrava sempre il bersaglio, ma delle pistole e della loro mediocre qualità. Queste pistole per lui non valevano assolutamente nulla. Non solo per la maggior parte di esse — e questo valeva in modo particolare per quelle di maggior calibro, come la sua «kolenka» — era difficile trovare le munizioni oppure non era possibile trovarle affatto, ma la loro efficacia in senso lato era insufficiente. Me lo disse a mezze parole, come sapeva fare soltanto lui. Si sarebbero dovute fabbricare delle bombe con le nostre mani. Il materiale e le munizioni necessarie per la fabbricazione sarebbero stati molto più facilmente reperibili, e la forza distruttiva sarebbe risultata almeno degna dell’impegno e dello scopo. Non feci commenti. C'erano già nell'aria motivazioni sufficienti per una decisione in tal senso, per cui non mi sembrò il caso di discuterne in dettaglio. Il problema si poneva anche per me negli stessi termini in cui se l'era posto Ivan, anche se non lo aveva detto esplicitamente: o lasciar cadere la cosa, oppure affrontarla in maniera seria ed approfondita. L'unica sua debolezza era rappresentata da Štefka. Come donna, non lo dominava certamente fino al punto da averlo reso suo docile servo, ma c’erano tuttavia degli altri aspetti, che non riuscivo a comprendere. Forse non riusciva a sopportare la sua superficialità, la sua loquacità, la sua infedeltà, il suo egoismo e la sua falsità e cercava di portarla alla fedeltà, alla fedeltà verso di lui o verso sé stessa, o — all'opposto — lo attiravano proprio la sua superficialità, la sua loquacità, il suo egoismo e la sua falsità, che erano il vero esplosivo del mondo che voleva distruggere. Il fatto è che la ragazza, dovunque andassero, portava con sé un’atmosfera disgregante, alle volte, purtroppo, anche tra noi due. In vita non trovarono un punto d’incontro per le loro passioni, forse vi riuscirono solamente nella morte, anche se pure la loro morte fu differente. Quando infatti la sparatoria e le grida cessarono, strisciai nella macchia giù fino quasi agli ultimi alberi per vedere se avessi potuto aiutare lui o lei. Štefka giaceva là, dove era rimasta colpita, subito dietro il fienile, nelle mani di una folla di donne del paese, affidata a delle don- njem: prepustili so jo trumi vaščank, skratka babnicam in njihovi radovednosti. Ivana, ki je obležal precej višje v hribu, skoraj pred drevjem, izza katerega sem kukal, so obstopili trije miličniki in nikogar niso pustili blizu. Nekaj časa so molče stali nad njim in se nekako čudili, vsak v sebi razdvojen na nepo-tešeno sovraštvo in nezavedno spoštovanje. Ivan je bil vsekakor že mrtev, a najbrž je umrl od notranje krvavitve, tako da ni bilo niti najmanjšega krvavega madeža ne na njem ne okrog njega in je še kar naprej ležal med njimi veličastno črn in bel. Potem ga je eden izmed njih zgrabil za kravato, ki jih je najbolj bodla v oči, in ga začel kot na zanki vleči navzdol. Dričal se je za njim v glavnem po petah, pri čemer se mu je izmuznil z nog najprej eden, potem pa še drugi čevelj, potem ena in še druga nogavica... Tako so imeli nazadnje v dolini mrliča, kakršnega so najbrž hoteli imeti: v kravati in bosega. O vsem tem sem lahko razmišljal in čustvoval tako na dolgo in na široko samo zaradi negotovosti. Pa tudi zaradi nevednosti. Če bi se mi vsaj sanjalo, kaj me pravzaprav čaka, če bi imel obtožnico že v rokah in bi vedel, da mi je pisano najmanj dvajset let kaznilnice ali da mi je usojeno samo še nekaj dni življenja, bi najbrž vse te dni preživel v smrtnem strahu in v načrtih za beg. Dokler pa sem še živel v nevednosti in je bilo tisto najhujše še odloženo, sem lahko pozabil na kaznilnico in na smrt in si privoščil vsakršno razkošje. Prav zato sem se zasliševalca tudi bal. In ko je paznik končno odpahnil vrata, sredi popoldneva in z vodnikom ob svoji strani, kar ni moglo pomeniti drugega kot poziv k preiskovalcu, sem se najprej nagonsko umaknil še globlje v dimnik. V hodnik me je spravila šele pomisel, da me morda kličejo zaradi kake neurejene formalnosti, ker pač nimam te sreče, da bi se kdaj odrešil te mučne negotovosti. Tako sem štorkljal pred vodnikom po stopnicah navzgor kar malce zagrenjen, če ne celo žalosten. V svetlem prostoru pa mi je bilo takoj jasno, da sem končno res pred zasliševalcem, pred človekom, na katerega sem bil tako hudičevo radoveden in od katerega je bila odvisna moja usoda. Svetloba me ni zaščemela samo v očeh, ampak po vsem životu. V hipu mi je razburjenje prekrvavelo prav vse telo, in dotlej tako na smrt bledikav, sem postal najbrž kar rožičast. Zasliševalec seveda ni bil vojaček, ki je sedel za nizko mizico s pisalnim strojem, zgrbljen vase in nezainteresiran za okolico kot slepec, ampak človek pri oknu. Visok in zajeten človek, ki se je pozibaval tam z rokami na zadnjici in požvižgaval predse, obenem pa bolščal v prazno, skozi okno ali kar tako nekam tjavdan. To njegovo zamišljenost in odsotnost sem si razložil nette e alla loro curiosità. Ivan, che era caduto più in alto, sul costone della montagna, quasi davanti al primo albero da dietro il quale ero rimasto ad osservare, era circondato da tre poliziotti che non lasciavano avvicinare nessuno. Per un po’ erano rimasti a guardarlo in silenzio, piuttosto sorpresi, ognuno di loro combattuto nel proprio io tra l’odio profondo e il rispetto inconscio. Ad ogni modo, Ivan era già morto, probabilmente ucciso da un’emorragia interna, cosicché non c’era la più piccola traccia di sangue né su di lui, né attorno a lui; giaceva in mezzo a loro, maestosamente bianco e nero. Poi uno dei due poliziotti lo afferrò per la cravatta, che era la cosa che dava loro probabilmente più fastidio, è cominciò a trascinarlo verso il fondovalle come con un laccio. Scivolava dietro a loro quasi sempre in posizione supina per cui gli si sfilò dai piedi prima una scarpa, poi l’altra, quindi un calzino, poi l’altro... Così, alla fine, ebbero nel fondovalle il cadavere che probabilmente volevano avere: in cravatta e a piedi nudi. Avevo potuto pensare a tutto questo e riflettere così a lungo solo a causa della mia posizione di assoluta insicurezza. Ed anche perché non sapevo quale sorte mi attendeva. Se almeno avessi potuto immaginare che cosa mi stava aspettando, se avessi già avuto l'atto d'accusa tra le mani e avessi saputo che mi erano stati dati almeno vent’anni di galera o che mi venivano concessi soltanto ancora pochi giorni di vita, avrei probabilmente trascorso tutti questi giorni mortalmente spaurito e meditando continui piani di fuga. Ma finché vivevo ancora ignorando la sorte che mi attendeva e la soluzione più grave veniva ancora rimandata, potevo dimenticare la prigione e la morte e concedermi qualsiasi fantasticheria. Proprio per questo avevo molta paura dell’interrogatorio. E quando la guardia, a metà pomeriggio e con un superiore al fianco — il che non poteva significare altro che c’era in vista un interrogatorio — aprì alla fine, lentamente, la porta della cella, mi ritirai istintivamente, ancora di più nel camino. Uscii nel corridoio soltanto col pensiero che forse mi chiamavano per regolare qualche formalità amministrativa, dato che non avevo la fortuna di sapermi togliere di dosso quella terribile insicurezza. Così mi trascinavo su per le scale davanti alle guardie un po' amareggiato, per non dire triste. Nel locale chiaro, nel quale fui quasi spinto dalla guardia, mi resi conto immediatamente che ,finalmente, mi trovavo davanti alla persona che avrebbe condotto l’interrogatorio, davanti all'uomo che ero così maledettamente curioso di conoscere e dal quale dipendeva la mia sorte. Quella luce non mi colpiva soltanto gli occhi, ma tutto il corpo. In un attimo l’eccitazione mi fece impazzire il sangue nelle vene e, da mortalmente pallido com’ero fino allora, divenni probabilmente paonazzo. L’inquirente non era naturalmente il soldatino seduto ad un tavolino dietro ad una macchina da scrivere, rannicchiato e disinteressato all’ambiente come un cieco, ma un uomo sicuro di sé. Alto e mas- kot eno izmed pretvez, s katerimi so si zaporniški voditelji ohranjali avtoriteto, ki jim je bila za opravljanje njihovega posla več kot potrebna; tega je bila pač treba milostno čakati. A kakor hitro se je obrnil proti meni, sem hitro spremenil mišljenje: njegovo zadrževanje in požvižgavanje pri oknu ni bilo nikakršen trik, zakaj temu človeku podobne pretveze že na prvi pogled niso bile potrebne. Tudi on je bil sicer v vojaškem oblačilu, vendar kar v srajci,, poleg tega pa je imel prav nevojaško kuštrave lase in svetal, nekoliko melanholičen pogled, zazrt bolj vase kot vame. Tudi on je bil neobrit. 2e na prvi pogled bolj bohem kot vojak. Pesnik v uniformi. Nevaren človek. «Jesi li ti Petar?» je vprašal, še preden je sedel k papirjem na mizi, vprašal z globokim in zvonkim glasom zgodaj dozorelih mladeničev, s katerim je najbrž presenečal ljudi že vse življenje, zlasti ženske. «To pitam zboga toga, da se ne zamaramo s formalnostima». « Jesam». «Onda sedi, Petre», je rekel in mi pokazal na stol pred mizo. Šele ko sem sedel, je naslonil glavo v dlani in se me dodobra ogledal. Zaenkrat še docela nepodjetno in celo malce žalostno, kot se pač rado dogaja ljudem, ki imajo zmerom natančno izdelane predstave o svetu in ljudeh, a ki le malokrat ustrezajo resnici. Preveč spodoben sem bil najbrž videti v njegovih očeh za tako banalnega kriminalca. «Pre nego počnemo da razgovaramo», se je končno zganil, «da malo pripalimo». In res je odprl cigaretnico, izvlekel iz nje eno samo cigareto in jo z vajeno natančnostjo prepolovil. «Evo, tebi pola, meni pola Uprkos svemu drugarski. Socijalistički». Njegova ljubeznivost me je presenetila, a obenem tudi prestrašila. Prav nič začuden ne bi bil, če bi mi z vžigalico, ki jo je vkresal, opalil trepalnice in obrvi; tako čudaško spremenljivost je bilo od njega pričakovati. A cigareto mi je prižgal le z vršičkom plamenčka in celo spodobneje kot sem pričakoval: najprej meni in šele potem sebi. Tako mi je bil zoprn samo še njegov moralistični prizkov, s katerim se me je loteval, ki je bil obarvan politično in ki so se ga posluževali kar vsi ljudje v tej deželi. Vsaj s kriminalcem bi se lahko pogovarjal kot s kriminalcem. «Dobro, ajde, kucaj, Janezu», se je nenadoma zdramil in povzdignil glas proti vojaku, ki je medtem že skoraj otrpnil v svoji sključeni in nezainteresirani drži nad pisalnim strojem. «Samo nemoj da pišeš i moja pitanja. Kucaj samo negove odgovore». siedo, si dondolava camminando con le mani sul sedere fischiettando e, al tempo stesso, guardando nel vuoto o fuori dalla finestra o così, tanto per guardare. Interpretai quel suo atteggiamento di assenza e di pensosità come un modo di atteggiarsi per mezzo del quale i dirigenti del carcere mantenevano la propria autorità, più. che necessaria nel loro mestiere; costui si faceva graziosamente aspettare. Ma appena si voltò verso di me cambiai opinione: quel suo trattenersi presso la finestra e quel suo fischiettare non erano proprio nessun trucco, nessuno stratagemma, poiché mezzucci simili ad un uomo di tale fatta non erano davvero necessari. Anche lui indossava un'uniforme, ma era in maniche di camicia, inoltre portava capelli spettinati dall'aspetto molto poco militaresco e lo sguardo chiaro e un po' malinconico sembrava rivolto più verso di sé che a me. Anche lui aveva la barba lunga. Già al primo sguardo appariva più bohémien che soldato. TJn poeta in divisa. Un uomo pericoloso. «Sei tu Petar?» chiese prima ancora di sedersi alla scrivania piena dei miei documenti; pose la domanda con la voce profonda e sonora dei giovani fattisi presto adulti, una voce con la quale aveva certamente colpito gli interlocutori durante la sua vita, le donne in particolare. «Te lo chiedo per non perdere tempo con le formalità». «Sono io». «Allora siediti, Petar», disse e indicò la sedia davanti alla scrivania. Solo quando mi fui seduto, appoggiò il capo tra le mani e mi guardò a lungo, da cima a fondo, ma ancora un po’ indifferente e perfino un po’ triste, come spesso accade alla gente che ha sempre davanti agli occhi una propria visione del mondo e degli uomini, che, però, corrispondono poche volte alla realtà. Evidentemente, apparivo troppo per bene ai suoi occhi per essere un criminale di quella specie. «Prima di iniziare a parlare», disse alla fine, «facciamoci una fumatina». Aprì il portasigarette, ne tolse una sola sigaretta e la divise in due parti con consumata esattezza. «Ecco, metà a te, metà a me. Nonostante tutto, da compagni. Da socialisti». La sua cortesia mi sorprese, ma, al tempo stesso, mi spaventò. Non mi sarei affatto meravigliato se mi avesse bruciato, col fiammifero acceso, le palpebre e le sopracciglia; c’era da attendersi da lui un’estemporaneità di questo tipo. E invece mi accese la sigaretta soltanto con la parte superiore della fiammella e addirittura in modo più elegante di quanto mi aspettassi: prima a me e quindi a sé stesso. Così, quel suo tono moralistico con il quale si rivolgeva a me, di sapore politico e del quale si servivano quasi tutti in questo paese, mi risultava insopportabile. Almeno ad un criminale avrebbe potuto rivolgersi come ad un criminale. «Bene, scrivi, Janez», si riprese improvvisamente e alzando il tono della voce rivolto al soldato che nel frattempo si era quasi irrigidito nella sua posizione ricurva e distratto davanti alla macchina Potem se je zazrl vame in nekoliko razširil oči, kot da me je pravzaprav šele zdaj zagledal. «Znaš li ti», je spregovoril nenadoma, kot je imel navado, «Paskvalea Kacanigu, Marija Delponta i Savra Kudičinija?». Mislil je Pasquala Cazzanigo, Maria Del Ponta in Saura Cudicinija. Samo kako se je spomnil ravno njih in zakaj — to mi seveda ni bilo jasno. «Znam ja njih», sem prikimal. «I ne samo njih. Znam ja i Giaccinta Bellardinija i Ginu Gismondi i još neke druge članove italijanskog kulturno-umetničkog društva Antonio Gramsci u Ljubljani». «Pitam te samo za njih trojicu. Gde ste se upoznali?». «Hranili smo se zajedno u ljubljanskom restoranu Ferlež». «I šta ste još radili?». «Drugovali smo, pričali, izlazili zajedno... Ponekad sam subotom uveče odlazio tamo u njihove prostorije na igranku. Bilo je tamo uvek veselo društvo i pre godinu dana, prije nego što sam otišao u Pariz, zalazilo je tamo mnogo ljudi». «I šta još? Šta ste još radili?». Niti pri najbolji volji nisem vedel, kaj pravzaprav hoče s temi Italijani. Moral sem dobro pobrskati po spominu, da bi se spomnil še česa, a njegovo spraševanje se mi je zdelo tako bedasto, da sem se kar nehote posmejal. Ali je res mislil, da sem tako prekleto naiven in neumen? Ali pa si je domišljal, da je tako prekleto zvit in da me bo z vsem tem uspaval, potem pa mi na vsem lepem postavil eno samo vprašanje, eno samo neusmiljeno vprašanje, ki bo zadelo naravnost v jedro problema in spričo katerega bom takoj kapituliral. Odgovarjal sem mu torej, zraven pa sem si mislil, da je njegovo okolišanje le malo prepoceni. «Ponekad mi je neko od njih doneo ponešto iz Italije», sem rekel. «Kakvu knjigu, komad odela i tako...». Kolikor bolj se je zasliševanje sprevračalo v igro, toliko bolj sem se počutil hrabrega. «Ko to? Paskvale, Marijo ili Sauro?». «Niko od te trojice, nego drugi Italijani iz tog društva. Ova trojica nisu smeli u Italiju». «A zašto nisu smeli u Italiju?». «Pa to valjda i sami dobro znate». da scrivere. «Però, per piacere, non scrivere anche le mie domande. Trascrivi soltanto le sue risposte». Quindi mi fissò e dilatò leggermente gli occhi, come se mi avesse visto veramente soltanto ora per la prima volta. «Conosci», esclamò all’improvviso com’era sua abitudine, «Paskva-le Kazzaniga, Marijo Delponte e Savro Kudičini?». Intendeva dire Pasquale Cazzaniga, Mario Del Ponte e Sauro Cudicini. Soltanto non mi era chiaro come si fosse ricordato proprio di loro e perché. «Li conosco» annuii. «E non soltanto loro. Conosco anche un certo Giacinto Bellardini e Gina Gismondi ed alcuni altri membri del circolo artistico-culturale Antonio Gramsci di Lubiana». «Voglio informazioni soltanto su quei tre. Dove vi siete conosciuti?» «Pranzavamo insieme al ristorante lubianese Ferlež». «E che cosa facevate ancora?» «Stavamo insieme, parlavamo, uscivamo insieme... Alle volte, al sabato sera, andavo a qualche festa da ballo al loro circolo. C’era sempre un’allegra compagnia e, un anno fa, prima che andassi a Parigi, vi andava molta gente». «E che altro? Che facevate ancora?». Neanche con la più buona volontà non riuscivo a capire dove volesse arrivare con questi italiani. Dovetti scavare a fondo nei ricordi per riportare qualche cosa alla memoria, ma l’interrogatorio mi sembrava così sciocco che, quasi senza volerlo, sorrisi. Pensava davvero che fossi così maledettamente ingenuo e stupido? Oppure pensava di essere così terribilmente furbo e che mi avrebbe addormentato lentamente, per pormi quindi improvvisamente una sola domanda, una sola spietata domanda, che avrebbe colto nel segno il problema e che mi avrebbe fatto crollare? Rispondevo alle sue domande ma, al tempo stesso, pensavo che quei suoi continui giri di parole fossero un po’ gratuiti. «Alle volte, qualcuno di loro mi portò qualche cosa dall'Italia» dissi. «Qualche libro, qualche vestito o cose del genere...». A mano a mano che l’interrogatorio si trasformava in un gioco, mi sentivo sempre più sicuro. «Chi? Pasquale, Mario o Sauro?» «Nessuno di questi tre, ma altri italiani membri di questo circolo. Questi tre non potevano andare in Italia». «Perché non potevano andare in Italia?» «Lo sapete certamente anche voi». «Io lo so, ma voglio sentirtelo dire». «Per gli stessi motivi per cui non ci potevo andare neanch’io», continuai con maggior prudenza. «Ho avuto scontri, là, con fascisti e nazionalisti italiani e finché c’era ancora la speranza che gli jugo- «Ja znam, ali hoću da saznam od tebe». «Iz sličnih razloga zbog kojih nisam smeo ni ja», sem nadaljeval nekoliko previdneje. «Imao sam tamo suboka sa fašistima i italijanskim nacionalistima i dok je bilo nade, da se u Trstu zadrže Jugosloveni ili da u Italiji preuzmu vlast komunisti, još sam mogao tamo nekako da živim. Posle sam morao da kidnem. Otišao sam u Ljubljanu i preuzeo jugoslovensko gradjanstvo». «Ali oni, koliko je meni poznato, nisu preuzeli jugosloven-skog gradjanstva. A bilo je i nekih drugih razlika izmedju njih i tebe». «Pa dabome, njihov je položaj bio mnogo teži». «Teži, kažeš. Kakav?». Spet si je prižgal cigareto, samo da je tokrat ni razpolovil in polovičke ponudil meni: te zadeve so ga res zanimale v tolikšni meri, da je pozabil celo na svojo socialistično dobrotljivost. «Pa oni su bili likvidatori komunističke partije Italije», sem skoraj vzkliknil. Dokler se od vsega tega nisem počutil niti malo ogroženega, sem mu stregel z želenimi podatki skoraj z veseljem, najmanj tako, kot da si z njimi nabiram kapital za pozneje, ko se bo začelo zares. « Imali su puno toga iza sebe, samo da se ja o tome nisam raspitivao. Znam samo to da ih je partija posle takozvanog demokratskog konstituisanja vlasti u Italiji povukla u ilegalu i da su bili kasnije na procesu u Padovi, koji je bio podignut protiv njih tobože zboga ubistava, osudjeni u otsustvu. Jedni na dve sto godina, a Pasquale Cazzaniga čak na dve sto trideset godina zatvora, kao što to italijanski zakoni dozvoljavaju. Živeli su dakle tamo ilegalno, ustvari krišom, a posle nekakvog dogovora izmedju jugoslovenskih vlasti i komunističke partije Italije prebačeni su ilegalno preko granice u Jugoslaviju. I živeli su posle tu slobodnim životom, jedni u Ljubljani, drugi na Rijeci...». «Likvidatori komunističke partije Italije, kažeš. Dakle, ipak značajne zverke. Sa priličnim revolucionarnim i organizacionim iskustvom, a ujedno i ljudi koji ne prezaju mnogo od bilo čega. Pokažeš im prstom na nekog nezaželjenog čoveka i oni ga ucme-kanju, ovako, uzgred, takoreći za šalu». «Ja to nisam primećivao. U Ljubljani su mi izgledali prilično izgubljeno i beznadežno. I svi su ih pre svega tretirali kao naše ljude kojima bi trebalo da se pomogne». «Pa naši su možda i bili, dok nije izbio sukob na Sovjetskim savezom». slavi sarebbero rimasti a Trieste o che i comunisti avrebbero preso il potere in Italia, potevo ancora viverci. Poi dovetti andarmene. Mi rifugiai a Lubiana e presi la cittadinanza jugoslava». «Ma quelli, per quanto mi consta, non hanno preso la cittadinanza jugoslava. E c’erano delle altre differenze ancora tra loro e te?» «Ma certamente, la loro posizione era molto più difficile». «Più difficile, dici. Com’era?» Si accese di nuovo una sigaretta, soltanto che questa volta non la ruppe in due, offrendomene la metà: queste cose lo interessavano a tal punto da dimenticare addirittura la sua affabilità socialista. «Ma erano i "liquidatori" del partito comunista italiano!» esclamai quasi gridando. Finché non mi ero sentito neanche un po’ minacciato da tutto questo, gli avevo passato le informazioni richieste quasi con gioia, o almeno nel senso che stavo accumulando elementi in mio favore per il momento in cui le cose si fossero fatte serie. «Avevano una lunga storia alle spalle, ma di questo non mi ero interessato a fondo. Sapevo soltanto che il partito, dopo la cosiddetta costituzione democratica del potere in Italia, li aveva consigliati alla clandestinità e che in seguito al processo di Padova, celebrato contro di loro, con l’imputazione, per così dire, di assassinio, erano stati condannati in contumacia. Gli uni a duecento anni e Pasquale Cazza-niga addirittura a duecentotrenta anni di carcere, cosa del resto consentita dalle leggi italiane. Vivevano dunque nella clandestinità, in pratica nascondendosi, ma poi, a seguito di un accordo tra le autorità jugoslave e il partito comunista italiano, furono fatti entrare illegalmente in Jugoslavia. E qui vivevano da uomini liberi, alcuni a Lubiana, altri a Fiume...». «"Liquidatori” del partito comunista italiano», dici. «Dunque, nonostante tutto, dei personaggi abbastanza importanti. Con una notevole esperienza rivoluzionaria e organizzativa e, al tempo stesso, gente che non teme nulla da nessuno. Indichi loro con il dito la persona indesiderata ed essi la fanno fuori, così, en passant, per così dire, per scherzo». «Non me ne ero accorto. A Lubiana mi sembravano piuttosto smarriti e sfiduciati. E tutti li trattavano come dei nostri, come gente bisognosa di aiuto». «E forse erano veramente dei nostri, finché non scoppiò il conflitto con l’Unione Sovietica». «Non lo so. Negli ultimi tempi non li vedevo più». «Tu non lo sai», disse incredulo e con tono quasi derisorio. «Ma non sai che da lungo tempo, fino a questi ultimi giorni, la posta proveniente dall’Italia e destinata a loro, veniva recapitata al tuo indirizzo? E che Mario Del Ponte prendeva regolarmente la posta dalla tua padrona di casa? E che ora è in prigione, insieme a loro e a te, anche lei?». «To ja neznam. U poslednje vreme nisam ih više vidjao». «To ti ne znaš», je rekel nejeverno in celo posmehljivo. «A da li ti znaš da je već duže vremena, sve do ovih poslednjih dana, pošta, koja je dolažila za njih iz Italije, dolazila na tvoj naslov. I da je tu poštu redovno primao od tvoje gazdarice Marijo Delpont? I da je sada zajedno s njima i s tobom u zatvoru i tvoja gazdarica?». «To nisam znao». «Ako nisi znao, sad znaš. I imaćeš još dosta vremena da o tome porazmisliš». Polegel je na naslonjalo stola in prekrižal roke na prsih, kot da mi velikodušno dopušča, da zdrsnem v prepad, ki ga je bil odprl pred menoj, prav do dna. Potem je postal spet prijaznejši: «Vidim, postalo ti je vruće. I baš zbog toga ćemo sada najprije da razgledamo tvoje olakšavajuće okolnosti». Res mi je postalo vroče, ne da bi si znal to do kraja pojasniti. Najprej sem skušal v vsakem njegovem vprašanju odkriti spretno nastavljeno past in ves čas čakal na tisti pravi, zadnji in zahrbtni udarec — in že to me je veljalo tolikšnega napora, da mi je začel pot kar curkoma mezeti spod pazduhe. Zdaj pa so se tudi vse te politične homatije, ki jih doslej sploh nisem jemal resno, na vsem lepem nevarno zapletle. Nisem se jih sicer še bal, ampak vsega tega je bilo že kar nekoliko preveč... In moral sem napraviti ne samo izmučen, ampak tudi prav neumen obraz, zakaj preiskovalec se mi je na lepem zasmejal, in to prav od srca. «Opet nešto ljudsko, je li», je povzel čez čas nekoliko zbadljivo, «i to te iznenadjuje. Ali zanj da mi socialisti ljude ne uništavamo, već spašavamo, ponekad i protiv njihove volje». In ker sem ga še vedno gledal zabodeno in nezaupno, niti malo hvaležno, se je sklonil naprej in se zasopel: «Pa šta ti misliš, budalo jedno, da češ izaći na proces sa plaćenim braniocem, nekom čuvenom advokatskom markom! Imaćeš ti branioca po službenoj dužnosti i ništa drugo. Još gore od toga, branit će te jedan student prava, naš stipendista, kojeg ćeš po prvi put videti svega pola sata pre početka rasprave i kojeg mi stipendiramo da nam bude jednom tužioc. I pred sucem će kazati tačno ono što ćemo nas dvoje sada da se dogovorimo odnosno što ću ja da mu kažem. Jasno?». Prikimal sem. «I kad kažem da ćemo najprije razmotriti tvoje olakšavajuće okolnosti, nemoj da razmišljaš o tome, kako su Italijani «Non lo sapevo». «Se non lo sapevi, ora lo sai. E avrai molto tempo per pensarci». Si appoggiò allo schienale della sedia incrociando le braccia sul petto come se avesse voluto magnanimamente concedermi di precipitare fino in fondo al baratro che aveva aperto davanti a me. Subito dopo ridivenne più cordiale: «Vedo che senti caldo. Perciò ora prenderemo in esame prima di tutta le tue attenuanti». Sentivo veramente caldo, senza saperne il perché. Dapprima avevo cercato di cogliere in ogni domanda che mi rivolgeva un tranello ben congeniato; per tutto il tempo avevo atteso quell’ultimo colpo, insidioso e risolutore e già quest’attesa mi aveva richiesto uno sforzo tale che il sudore cominciava a scorrermi sotto le ascelle. Inoltre, tutte le implicazioni politiche, che fino ad allora non avevo preso assolutamente in seria considerazione, cominciarono ad intrecciarsi pericolosamente. Non che avessi paura, però la cosa stava diventando un pochino troppo seria... E dovetti fare una faccia non solo affaticata, ma anche da stupido, perché l’inquirente, così, all'improvviso, si mise a ridere, proprio di cuore. «Nuovamente qualcosa di umano, eh» riprese dopo un po’ di tempo in tono alquanto pungente, «e ciò mi sorprende. Ma sappi che noi socialisti non eliminiamo la gente, ma piuttosto la salviamo, alle volte anche contro la loro stessa volontà». E poiché continuavo a guardarlo con diffidenza e risentimento, senza neanche un minimo di gratitudine, si piegò verso di me gridando in modo risentito: «Ma cosa credi, cretino, di andare al processo con un avvocato di tua scelta, con un avvocato di grido! Avrai un difensore d’ufficio e niente di più. Ancora peggio, ti difenderà uno studente in legge, un nostro borsista, che incontrerai la prima volta soltanto mezz’ora prima dell'inizio del dibattimento e che ha una nostra borsa di studio per divenire un giorno pubblico accusatore. E davanti al giudice dirà esattamente quanto decideremo noi due adesso ossia quanto gli dirò io. Chiaro?» Feci cenno di sì. «E quando dico che prenderemo in esame dapprima le tue attenuanti, non credere che indagheremo sul come gli italiani e la tua padrona di casa siano riusciti a servirsi del tuo indirizzo poiché negli ultimi tempi eri molto assente da casa e che quindi non ti possono addebitare queste responsabilità. Lasciamo da parte queste piccolezze, perché questa è la cosa meno rilevante della quale ti accusiamo e che hai fatto concretamente. La vera inchiesta deve ancora incominciare. E proprio per questo dovresti aprirti un ■po’ di più e parlare, raccontare; prima di tutto devi esporre dettagliatamente le tue attenuanti generali». «Ma come posso farlo. Non so ancora in che modo ho violato la legge». i gazdarica iskoristili tvoj naslov, kako si u poslednje vreme mnogo otsustvovao od kuće i kako ne možeš prihvatiti te odgovornosti. Batali te sitnice, jer je to najmanje od onoga, čega te u stvari optužujemo i što si stvarno počinio. Ona prava istraga će tek da počne. I baš zbog toga da bi mogao iskrenije da se otvoriš i progovoriš, treba najprije da mi ispričaš tvoje općenite olakšavajuće okolnosti». «A kako da vam ih ispričam. Još uvek ne znam šta sam uopšte zakrivio». «Vidi ti njega!» je zinil. «Ne zna šta je zakrivio! Pa da li ti uopšte znaš da te samo za ono što si ispričao svojoj gazdarici, kači paragraf kaznenog prava o neprijateljskoj propagandi, po kojem ti sleduje kazna od dve do petnaest godina strogog zatvora. Pa momče, sve mi izgleda, da ti još uvek spavaš dubokim snom. Ima jedan oficir, nosioc partizanske spomenice, koji je pre samo nedelju dana sedeo na ovom istom mestu i koji je za jednu samu rečenicu dobio osamnaest godina zatvora. Rekao je samo da bi posle svega što je prošao teško pucao u bilo kojeg vojnika sa petokrakom na šapki i — gotovo! Prelom vojničke zakletve! Osamnaest godina!». «A šta imam da kažem u svoju odbranu?». Še vedno nisem jemal vsega čisto zares. «Imaš ti da kažeš svašta. Evo, i ja sam znam da si se posle rata uključio u našu posleratnu izgradnju, da si učestvovao u nekim omladinskim akcijama i da si još uvek kandidat za članstvo u partiji. Nismo mi tebe slali u inostranstvo tek tako». Gledal sem ga najbrž čedalje bolj neumno in zmedeno. «Evo», je rekel, «ja sam ću da ti pomognem. Iz kakve si porodice? Šta ti je bio otac? Buržuj? Radnik?». «Šta ja znam šta je zapravo bio!». Zdaj mi ni bilo dosti le njegove sprenevedavosti, ampak tudi njegove preproščine. Zazdelo se mi je celo, da sem ga končno le spregledal: bil je pač primitivec kot skoraj vsi bohe-mi. In brž ko je dregnil vame z žaljivo poenostavljenim vprašanjem o socialnem poreklu in družini, me je zgrabilo, da bi mu postregel s svojimi resničnimi življenskimi podatki, z nekoliko bolj zapletenimi stvarmi, kot so živele v njegovi patriarhalni glavi, z dejanskimi meščanskimi protislovji, s Trstom in podobnimi sranji. To bi ga morda vsaj osupnilo in zmedlo, da bi ne bil tako prekleto samozadovoljen, a morda bi ga celo iztrgalo iz njegovih poenostavljenih predstav o svetu. Zadostovalo bi mi že nekaj besed: kako se lahko na primer ta njegov železni «Ma guarda questo» esclamò. «Non sa come ha violato la legge! Ma sai almeno che solo quanto hai detto alla tua padrona di casa, paragrafo terzo del diritto penale sulla propaganda nemica, comporta una pena da due a quindici anni di carcere duro? Mi pare, caro mio, che tu stia ancora dormendo profondamente. C’è un ufficiale, decorato con medaglia partigiana, che soltanto una settimana fa era seduto al tuo stesso posto e che per una sola frase si è preso diciotto anni di carcere. Disse soltanto che dopo tutto quello che aveva passato avrebbe difficilmente potuto sparare ad un qualsiasi soldato con la stella a cinque punte sul berretto e — basta! Mancato rispetto del giuramento militare! Diciotto anni!». «Ma che cosa devo dire a mia difesa?» Non riuscivo ancora a prendere completamente sul serio tutta la faccenda. «Devi dire moltissime cose. Ecco, ad esempio, io stesso so che, dopo la guerra, hai partecipato alla ricostruzione del Paese, ad alcune azioni di lavoro volontario e che sei ancora sempre candidato a membro del partito. Non ti abbiamo mica mandato all’estero così, senza una motivazione». Penso che lo guardassi in un modo ancor più confuso e poco intelligente. «Ecco», disse, «ti aiuterò io stesso. Da che famiglia provieni? Che cosa faceva tuo padre? Borghese? Operaio?». «E io, che ne so!» A quel punto non ne avevo soltanto abbastanza di quel suo fingere di non saper mai nulla, ma anche della sua semplicità. Ebbi perfino la sensazione che cominciavo a capirlo, finalmente: era un ingenuo come quasi tutti i bohémien. Appena mi attaccò con quella domanda offensivamente semplificatrice sulla mia origine sociale e sulla mia ■famiglia, mi prese immediatamente la voglia di fornirgli i miei veri dati anagrafici, pieni di cose un pochino più complesse di quelle che riempivano la sua testa patriarcale, le reali contrapposizioni cittadine, Trieste ed altre cagate del genere. La cosa, forse, l'avrebbe almeno sorpreso e confuso, l'avrebbe scosso da quel suo maledetto autocompiacimento e, chissà, l’avrebbe liberato addirittura da quella sua visione semplificatrice del mondo. Mi sarebbero state sufficienti soltanto poche parole; ad esempio: quel suo ferreo patriarcato, a qualche centinaio di chilometri da qui può trasformarsi in un prepotente matriarcato; oppure: alle volte, è molto meglio interrogare t figli sulla madre che sut padre. Volevo raccontargli della giovane erzegovese, e cioè serba, donna del suo stesso sangue, una donnetta intraprendente che, spinta dall’entusiasmo come da una forza cieca, abbandona il carso erzegovi-nese per il mare, dapprima Spalato, quindi Trieste. E di come questa donna, di giorno in giorno sempre più pratica, che non si vergognava mai di ripetere in ogni ambiente sociale il detto erzegovinese «bolje se dobro usrat’ nego tri kile grozdja», (meglio andar di corpo che do- patriarhat že nekaj sto kilometrov od tu sprevrže v nasilen matriarhat. Povedati sem mu hotel o mladi Hercegovki, torej Srbkinji, ženski njegove krvi, podjetni babnici, ki jo nadušnost kot slepa sla popelje s hercegovskega krasa k morju, najprej v Split in potem v Trst. In kako je ta ženska, vse bolj in bolj praktična, ki je v nobeni družbi ni sram izreči hercegovskega rekla «bolje se dobro usrat’ nego tri kile groždja», že v Trst prišla v lepim svitkom papirnatega denarja v svoji bogati kiti las, ker se je zlahka odrekla zlatim dukatom za umazani, posvaljkani papir. In kako se je v Trstu ta Hercegovka, torej Srbkinja, leta 1917, ko vojne med avstroogrsko in zavezniki še ni bilo konec in tudi ne vojne med avstrogrsko in Srbijo, brez kakršnihkoli predsod-ov omožila z avstroogrskim poročnikom Petrom Berdonom, Kraševcem, enem izmed redkih slovenskih oficirjev v vojski dvoglavega orla. In potem seveda še o tem poročniku, ki so ga lipicanci in španska jahalna šola v Lipici že v rani mladosti navdušili za cesarski Dunaj in vojaški poklic. Kako je ta mladi poročnik po končani vojni veliko bolj verjel kongresu evropske socialne demokracije v Štokholmu, ki naj bi ohranil neminljivo vzhodno cesarstvo, kot novi Jugoslaviji in podobnim muham enodnevnicam, še vedno predvsem vojak in šele potem narodnjak. Kako je potem še dolga leta trpel zaradi meja, ki so jih neodgovorni zanesenjaki potegnili med narodi, in pri tem še vedno neutolažljivo sanjal o nekdanji avstroogrski monarhiji. Tako zelo neutolažljivo sanjal, da je oglušel za stvarnost. Še na misel mu ni prišlo, da bi z ostalimi slovenskimi begunci zbežal v Jugoslavijo, ampak je ostal s svojo ženico v Trstu, z ženico, ki je iz svojih prihrankov odprla v ulici Ghega Ristorante «Vicino al Mare», čeprav je bil njegov položaj v Trstu kljub temu iz dneva v dan vse bolj žaljiv. Kako na bi se tudi godilo bivšemu avstro-ogrskemu oficirju v Italiji! Dokler še ni bilo fašizma, je še nekako šlo: služboval je pri nekem lesnem veletrgovcu in na železniških postajah od Postojne do Opčin ocenjeval in meril les, ki je prihajal iz Jugoslavije, potem, po fašističnem pohodu na Rim, pa se je samo še dve leti potikal od Postumie do Poggio-reala sul Carso, ko so ga kar na lepem odslovili iz službe. Potem je bil polnih šestnajst let brezposeln, toliko kot delomržnež. A bolj kot njegov ponižujoči položaj ga je mučila ustaljenost razmer, predvsem ta nagnusna italijanska kraljevina z okraskom liktorskih sekir, sovražnica avstroogrske monarhije in slovenskega naroda, ki kar ni hotela in ni hotela propasti. To ga je končno do kraja pobilo. Sedel je v kot ženinega lokala, zagrenjeno prebiral časopise in se skoraj dvajset let sploh ni več zganil. ver mangiare tre chili d'uva), fosse arrivata a Trieste già con un bel rotolo di carta moneta, dato che aveva rinunciato ai ducati d’oro in favore della carta sporca, sgualcita, che, passando di mano in mano, si moltiplica. E di come questa erzegovese, e cioè serba, nell'anno 1917, a Trieste, quando non era ancora terminata la guerra tra l’Austria-Ungheria e gli alleati e neppure quella tra l’Austria-Ungheria e la Serbia, si fosse sposata, senza il minimo pregiudizio, con il tenente austroungarico Peter Berdon, sloveno del Carso, uno dei rari ufficiali sloveni nell’esercito dell'aquila bicipite. E quindi, naturalmente, anche di questo tenente, entusiasta già dalla prima giovinezza per la scuola d’equitazione di Lipica ed i lipizzani, e di conseguenza anche per la Vienna imperiale e la carriera militare austriaca. E di come questo giovane tenente, dopo la fine della prima guerra mondiale, credesse molto di più nel congresso della socialdemocrazia europea di Stoccolma, che caldeggiava la conservazione dell'immortale impero orientale, che non nella nuova Jugoslavia, ed in altre amenità del genere, ancor sempre e prima di tutto militare e soltanto dopo patriota sloveno. E come soffrisse ancora per lunghi anni a causa dei confini, che irresponsabili fanatici avevano tracciato sulla pelle dei popoli, sognando sconsolatamente la passata monarchia. Sognando cosi sconsolatamente il passato, da perdere il senso della realtà. Neppure gli era venuto in mente di rifugiarsi in Jugoslavia, come avevano fatto gli altri profughi sloveni di Trieste, ma rimase con la sua mogliettina a Trieste, con la mogliet-tina che, con i propri risparmi, aveva aperto in Via Ghega il ristorante «Vicino al mare» nonostante la sua posizione a Trieste divenisse di giorno in giorno più difficile. Come poteva essere altrimenti per un ex-ufficiale austroungarico in Italia! Prima dell’avvento del fascismo se l’era cavata abbastanza bene: si era impiegato presso un grande commerciante in legnami e controllava e misurava il legname proveniente dalla Jugoslavia, alle varie stazioni ferroviarie da Postojna ad Opčine. Poi, dopo la marcia su Roma, andò su e giù per due anni soltanto da Postumia a Poggioreale del Carso <*> e poi, venne licenziato senza motivo. In seguito, fu disoccupato per sedici lunghi anni, come un fanullone. Ma più della sua posizione umiliante, lo faceva soffrire la stabilità della situazione ed in modo particolare quello schifoso Regno d’Italia che si era ornato per giunta con i fasci littori, nemico della monarchia austroungarica e della nazione slovena; regno e fasci, che non si decidevano mai a crollare. •Questo lo distrusse completamente. Sedeva nel locale della moglie, leggeva disperatamente i giornali e per quasi vent’anni non si mosse più. Per tutto questo tempo, vegliava sul suo onore e la sua dignità di ufficiale la brava mogliettina che se ne stava superba alla cassa del suo ristorante, come può stare soltanto una donna asmatica, e da lì controllava l’umore dei clienti, la prontezza nel servizio dei came- (*) Nomi italiani per Postojna e Opéine, imposti dal fascismo (n.d.r.). Za njegovo oficirsko čast in dostojanstvo je skrbela poslej njegova vrla ženica, ki se je našopirila za blagajno svoje restavracije, kakor se lahko našopiri samo nadušna ženska, in od tam nadzorovala počutje gostov, ustrežljivost natakarjev, pridnost poslov in nedotakljivost svojega moža. Našopirila se je tam in tudi sama leta in leta sedela nad temi svojimi ljudmi kot koklja nad piščanci. Lokal seveda ni šel dobro; za preproste mornarje in luške delavce je bil nekoliko prefin, za boljše meščane po politično sumljiv in slabo prezračen. Ampak za materinim hrbtom je stal kapital srbske pravoslavne občine v Trstu. Ne toliko denar, kot črno oblečeni možje s črnimi, poltrdimi klobuki, ki so se vsako nedeljo zbrali ob grški pravoslavni cerkvi, ne da bi kdajkoli prekoračili njen prag, ker je bila cerkev njihova samo po zunanjem videzu, mašo pa so tam noter brali v grščini. Samo zbrali so se tam kot nekakšna pollegalna loža prostozidarjev, izmenjali med seboj misli, ki so se vrtele predvem okrog njihovega brezimnega kapitala, naloženega v stanovanjska poslopja, torej misli o stanarinah, vzdrževanju hiš in podobnem. In se potem do prihodnje nedelje spet razšli, ne da bi jim lahko kdorkoli prisodil, da so ti mračnjaki in pusteži pravzaprav najbogatejši ljudje v Trstu. V zaščiti ženice in teh ljudi, ki jih sam nikdar ni videl, je torej sedel oče v kotu lokala in prebiral časopise, zvečer pa s posebno ljubeznijo pripravljal mineštro zase in za svoje redke, maloštevilne goste, vse bolj pobit in vse bolj odvisen od svoje Hercegovke. Bili so sicer trenutki, ko se je končno odločil za kakšno samostojno dejanje, vendar še to šele na njeno prigovarjanje: šel je na primer na Corso Italia in si kupil blago za poletensko obleko, zakaj oblečen je le moral biti reprezentativno. Ko pa je prinesel blago domov in ga pokazal svoji ženi, je bilo njegove samostojnosti že konec. Blago je bilo pretemno, pretemno za poletje in za njegova leta, saj navsezadnje še ni bil tako star, da bi se moral zavijati skoraj v črno. In čimprej ga je bilo treba spraviti nazaj do trgovca in zamenjati za kaj svetlejšega, vedrejšega. Potem je zavitek z blagom še ničkolikokrat odvezal in zavezal in ga najmanj tri dni prizadeto pestoval v naročju, jezen na ženo, na trgovca in nase, nazadnje pa se je le odločil in odnesel blago nazaj. Potem je vse poletje sedel v kotu lokala v svetli obleki in vzbujal ženi njemu nerazložljiv, nadležen ponos. Pri tem pa je bilo najbolj presenteljivo to, kako je ta ubiti, nesamostojni človek vzbujal v svoji okolici vse več spoštovanja, kako se je vse bolj stopnjeval njegov ugled, in to kar pri vseh ljudeh, tako pri Italijanih kot Slovencih, tako pri Srbih kot Hrvatih. Veljal je za poštenjaka in lojalnega državljana, obenem pa tudi pri vseh hkrati za velikega, neomajnega rodoljuba, pred katerim so se odkrivali že zdaleč. In ko se je proti koncu vojne razmahnilo odporniško gibanje, ko so po okolici Trsta začeli rieri, la bontà degli affari e l'intangibilità del marito. Se ne stava là, superba e sicura di sé; anch'ella era rimasta, per lunghi anni, come a vegliare sulla sua gente, come la chioccia sui pulcini. Il locale, naturalmente, non andava bene; infatti per i marinai semplici e i lavoratori portuali era un po’ troppo raffinato, per i borghesi invece politicamente sospetto e mal arieggiato; ma alle spalle materne stava il capitale della chiesa ortodossa serba di Trieste. Non tanto il denaro, quanto uomini vestiti di nero, con il cappello nero, semifloscio, che si raccoglievano ogni domenica presso la chiesa ortodossa greca senza però mai oltrepassarne la soglia, perché la chiesa era loro solamente per l’aspetto esterno, mentre la messa vi veniva celebrata in greco. Si raccoglievano soltanto davanti alla cihesa, come una specie di loggia massonica semiclandestina, scambiavano tra di loro idee che vertevano soprattutto sul loro capitale anonimo, investito in case d'affitto, quindi discorsi su affitti, manutenzione di case e cose del genere, per lasciarsi, poi, fino alla domenica seguente, senza che nessuno potesse cogliere in questi uomini vestiti noiosamente di scuro, in realtà la gente più ricca di Trieste. Al riparo della moglie e di questa gente, che non vedeva mai, il papà sedeva dunque in un angolo del locale leggendo da cima a fondo i giornali, mentre alla sera, con amore particolare, preparava la minestra per sé e per i suoi rari clienti, sempre più demoralizzato e sempre più dipendente dalla sua erzegovese. C’erano tuttavia dei momenti in cui si decideva finalmente a prendere qualche iniziativa, ma anche in questo caso, tuttavia, soltanto se persuaso da lei: andava, ad esempio, in Corso Italia a comperarsi la stoffa per un vestito estivo, perché doveva essere sempre vestito in maniera rappresentativa. Ma appena portava la stoffa a casa e la mostrava alla moglie, la su indipendenza era già finita. La stoffa era troppo scura, troppo scura per l'estate e per la sua età: in fin dei conti non era poi tanto vecchio da doversene andare in giro quasi in nero; e cosi quanto prima bisognava rispedirlo in negozio per cambiare la stoffa con una più chiara, più allegra. Poi disfava e rifaceva infinite volte il pacco con la stoffa e se lo teneva per almeno tre giorni sulle ginocchia, in collera con la moglie, col negoziante e con se stesso, finché alla fine si decideva a riportare la stoffa al negozio. Poi, per tutta l'estate se ne stava seduto in un angolo del locale con quel vestito chiaro destando nella moglie un orgoglio a lui incomprensibile e fastidioso. In tutto questo la cosa più sorprendente era come quest’uomo dipendente, distrutto, godesse di un rispetto sempre maggiore tra la gente che conosceva, e come il suo prestigio aumentasse sempre di più, proprio fra tutti, presso gli italiani e presso gli sloveni, presso i serbi e presso i croati. Era considerato un cittadino onesto e leale, e, da tutti, al tempo stesso, anche un grande e fermo patriota, davanti al quale tutti si levavano il cappello già da lontano. E quando, verso la fine della guerra, cominciò a prendere sempre più piede il movimento di resistenza e cominciarono a farsi vedere i primi gruppi ar- krožiti prvi oboroženi odredi, so se oglašali pri njem tako Slovenci kot Italijani, tako komunisti kot katoličani, in ga snubili kar vsi po vrsti. Še več kot to: kot nekdanjem oficirju, torej človeku, ki je bil šolan za vodenje vojaških zadev, so mu ponujali komandantska mesta. On pa se je pri tem odločal in cincal, ne da bi se mogel iztrgati iz svoje mrtvoudnosti, in preden se je odločil za karkoli, so že prišli ponj Nemci. In Hercegovka? To ni prizadelo njene ženskosti in njenega ponosa, temveč predvsem njen materinski čut: aretacijo svojega moža je doživela domala tako, kot da so ji odtrgali od prsi dojenčka. Pri priči je zaprla lokal in si sploh ni več barvala las, ki so ji bili že zdavnaj posiveli. Vse svoje prihranke in ves svoj prosti čas je porabila samo še za obletavanje in podkupovanje nemških in italijanskih oficirjev, za brezkončne pogovore z nemočnimi advokati, za pripravljanje in prenašanje ogromnih paketov, za vztrajno trkanje na vrata tržaške rižarne, ki pa se ji kot zakleto niso hotela odpreti. Sredi tega nenehnega tekanja in zasopljenosti pa jo je nekega dne zgrabil silovit krč bronhialnih mičic in ji vzel sapo, jo neusmiljeno vrgel po tleh in jo kar sredi ceste zadušil — da, še preden so njenega moža spalili in prav vsega, kar ga je še ostalo, spustili skoz dimnik. Po vsem tem me je res imelo, da bi ga vprašal: Kaj sem torej jaz? Proletarec? Buržuj? Malomeščan? Slovenec, Srb, Italijan? In kaj je bil moj oče? Kaj moja mati? Vendar ga nisem vprašal ne enega ne drugega, čeprav sem besnel in me je preganjala hudobna želja, da bi ga vsaj malo pretresel in mu dal misliti. «Kažeš bio», je dodobra premlel moj jezljiv stavek. «Znači: nemaš ga više?». «Nemam», sem mu odvrnil bolj nerad. «Poginuo je za vreme rata. Spaljen je u krematoriju trščanske rižare». «Kao komunista i partizan?». «Ne», sem odkimal. «Možda kao antifašista i patriot». «Evo, vidiš», je vzkliknil vzpodbudno, «to je već nešto. Ti si dakle sin revolucionarne proleterske porodice». Spet sem se vgriznil v jezik. Zdaj mi je bilo za malo. Ta srbski kmet se je prizanesljivo in povsem neupravičeno istovetil z mano. Še huje: ta patriarhalni nezadovoljnež, ki bi mu najbrž vsa moja familija zavidala njegov trden, s tisočletji utrjen socialni položaj, je zviška razsojal o mojem proletarskem poreklu. «Da», sem rekel nazadnje izzivalno, «ja sam revolucionarno proletersko dete. I to jedno izmedju redkih u Jugoslaviji». mati alla periferia di Trieste, cominciarono a fargli visita sia gli sloveni che gli italiani, sia i comunisti che i cattolici, cercando, gli uni e gli altri, di accattivarsi le sue simpatie. E c’era di più: come ex ufficiale, quindi persona addentro nelle questioni militari, si vedeva offrire posti di comando. Ma la cosa lo faceva decidere e tentennare insieme, senza potersi liberare da quella paralisi che lo attanagliava, e prima che si fosse deciso in un senso o nell'altro, vennero a prenderlo i tedeschi. E l’erzegovinese? La deportazione non colpì tanto la sua femminilità ed il suo orgoglio, quanto il suo istinto materno: subì l’arresto del marito quasi come se le avessero strappato un bambino dal seno. Chiuse il locale, non si tinse più i capelli, grigi ormai da tempo; impiegava tutti i suoi risparmi e tutto il tempo che aveva a disposizione soltanto per correre attorno agli ufficiali tedeschi e italiani e corromperli, per interminabili colloqui con avvocati che nulla potevano fare per lei, e per preparare e portare enormi pacchi, e bussare insistentemente alle porte della Risiera, che però, come stregate, non volevano aprirsi. In mezzo a questo continuo correre e sfiatarsi, un giorno Tassali una convulsione togliendole il respiro: morì soffocata proprio in mezzo alla strada — sì, prima ancora che le bruciassero il marito, e tutto quello che restava ancora di lui, uscisse dal camino. Dopo tutto questo, avevo veramente voglia di chiedergli: che cosa sono dunque io? Proletario? Borghese, Piccoloborghese? Sloveno? Serbo? Italiano? E che cos’era mio padre? E mia madre? Tuttavia non chiesi né una cosa, né l’altra. Sebbene fossi veramente furente e mi perseguitasse il cattivo desiderio di scuoterlo almeno un po' e farlo pensare, sentivo nonostante tutto che avevo bisogno di qualcosa di più: una parola, grazie alla quale l’avrei completamente confuso, uno sguardo ipnotico, che l’avrebbe distolto per sempre da quella fatale domanda, che temevo più di ogni cosa. «Dici, era» rimacinò a lungo la mia frase rabbiosa. «Significa: non ce l'hai più?» «Non ce l’ho» gli risposi piuttosto malvolentieri. «E’ morto durante la guerra. Bruciato nel crematorio della Risiera di Trieste». «Come comunista e partigiano?» «No», feci cenno di no con il capo. «Forse come antifascista e patriota». «Ecco, vedi», esclamò in modo incoraggiante, «è già qualcosa. Dunque sei figlio di una famiglia proletario-rivoluzionaria». Mi morsi di nuovo la lingua. Cominciava ad essere un po’ troppo. Questo contadino serbo, condiscendentemente e senza il minimo motivo, si era autoindentificato con me. Ancor peggio: questo individuo sempre insoddisfatto della mentalità patriarcale, la cui posizione sociale consolidata nei millenni avrebbe fatto l’invidia di tutta la mia famiglia, si permetteva dei giudizi altezzosi sulle mie origini proletarie. «Čekaj, čekaj!». To je veljalo Janezu, ki je tolkel po pisalnem stroju, mene pa je vprašal z vso resnobo: «Kako to misliš?». Spet sem se vgriznil v jezik, molčati pa vseeno nisem mogel: «To ne mogu da vam objasnim, pošto ne bi mogli da me razumete. Ako ste kao revolucionar čitali i marksističku literaturu, onda znate, da postoji klasna svest i da postoji i prag te svesti, koju klasno odredjen čovek ne može da prekorači». «Čekaj, Janezu», se je spet zadrl na vojaka, «kucat ćeš kad ću da ti kažem». Potem pa se je nič manj zariplo zabodel še vame: «Sta ti to znači?». «Hoću da kažem», sem rekel, «da ne možete vi da presudju-jete i odlučujete o tome, ko je proleter i ko nije, pošto ste vi sami seljak. I to čak seljak u zemlji u kojoj još nie izvršena prvobitna akumulacija kapitala i proletarizacija seljaka. Vi ste u stvari seljački buntovnik!». Vstal je. Pravzaprav: kar dvignilo ga je. «Mogao bi da budem uvredjen», je rekal šele čez čas, «ali znaj da nisam. Ima nešto u tome što kažeš. Ali ima i nešto što je meni, patriarhalnom seljaku, kao što kažeš, i tebi, proleteru, zajedničko, a to je baš buntovnost». Počakal je, da je ocenil, kako sem sprejel njegove besede, in ko je ugotovil, da sem jih sprejel z razumevanjem in primernim spoštovanjem, je nadaljeval: «Samo pazi, ja znam svoju buntovnost vrlo dobro, i odakle mi dolazi i zašto, dok o tvojoj nemam ni pojma. A baš to hoću da znam. Sa mog stanovišta si ti ipak gradjanin, znači gospotski čovek, koji nema uzroka za bilo kakvu buntovnost. Ja tebe — tačno kao što si kazao — posmatram sa svog seljačkog stanovišta i zavidim ti tvoju gospotsku mladost, a ti meni pričaš o nekakvom proletarskom revoltu. Odakle ti on?». Razpoloženje je postalo pogovorno, zapeljivo; v tem je bil vsekakor mojster. Kar nehote sem se dvignil, da bi se malce sprehodil in zbral svoje misli, tedaj pa je že planil k miznici in pokazal povsem drug obraz: «Sedi, majku ti tvoju...!» se je zadrl, z obema rokama v predalu, v katerem je zaropotal s pištolo. «Ko ti je dozvolio, da se digneš! Dovoljan ti je još samo jedan nesmotreni gest pa da ti sručim u trbuh svih tih šest metaka koje držim u ladici. Nisam ja još prestao sa borbom. Još uvek reagiram instinktivno». Šele ko sem sedel, se je nekoliko pomiril. Še vedno je bil sicer na nogah, ker mu nenadni naval krvi, ki mu je zapljusnil možgane, ni dovolil, da bi se kar takoj posadil nazaj na zadnjico. Zaprl je miznico in s pomirjevalnim gibom zavrnil pisarja, ki je bil prav tako skočil kvišku, ne da bi jaz to sploh začutil: «Sì» dissi alla fine in modo provocatorio, «sono figlio di rivolu-zionar-proletari. E tra i non molti che ci sono in Jugoslavia». «Aspetta, aspetta» disse a Janez, che stava scrivendo a macchina, mentre mi si rivolgeva in maniera molto seria: «Che cosa intendi dire?» Mi morsi di nuovo la lingua, ma non potevo tacere lo stesso: «Non posso chiarirvelo, perché non potreste comprendere. Se, come rivoluzionario, avete letto anche la letteratura marxista, saprete che esiste una coscienza di classe e che esiste anche un limite a questa coscienza, che un uomo impegnato in senso classista non può superare». «Aspetta, Janez», apostrofò bruscamente il soldato, «scriverai quando te lo dirò io». Poi, non meno acceso in volto, si scagliò ancora contro di me: «Che cosa intendi dire?» «Voglio dire», risposi, «che non potete giudicare e decidere chi è e chi non è proletario, dal momento che siete voi stesso un contadino. Ed inoltre contadino in un paese in cui non è ancora avvenuta la accumulazione primaria del capitale e la proletarizzazione del contadino. Voi siete in realtà un ribelle contadino!». Si alzò. Per la verità fu quasi sollevato in alto dalla sedia sulla quale era seduto. «Potrei sentirmi offeso», disse dopo un silenzio piuttosto lungo «ma sappi che non lo sono». «C’è qualche cosa da considerare in quanto dici. Ma c'è qualcosa in comune tra me, contadino patriarcale come tu dici e te, proletario: il nostro atteggiamento di resistenza». Attese un attimo per vedere come avevo accolto le sue parole e quando si fu accertato che le avevo considerate con comprensione e adeguato rispetto, continuò: «Però stai attento, io conosco molto bene il mio atteggiamento di resistenza, so da che cosa trae origine e perché, mentre del tuo non ho la minima idea. E voglio sapere proprio questo. Dal mio punto di vista tu sei, nonostante tutto, un borghese, cioè a dire un signore, che non ha proprio nessun motivo per atteggiarsi a ribelle, a resistente. Esattamente come dici tu, io ti giudico dal mio punto di vista di contadino e sento invidia per la tua gioventù vissuta da signore, e tu mi vieni a parlare di rivolta proletaria. Che motivazioni ha questa tua rivolta?» L’atmosfera stava divenendo colloquiale, seduttrice; era veramente un maestro in materia. Quasi senza rendermene conto, mi alzai per fare qualche passo e raccogliere le idee; ma già era balzato verso il cassetto della scrivania con un volto del tutto diverso: «Siediti, figlio di...» urlò, le mani nel cassetto nel quale aveva già afferrato la pistola. «Chi ti ha dato il permesso di alzarti! Basta che tu faccia ancora un solo gesto inopportuno e ti scarico nella pancia tutti i sei colpi che ho nel caricatore. Io non ho cessato ancora di combattere. Reagisco ancora sempre d’istinto». Si calmò un po’ soltanto quando mi fui seduto. Tuttavia era ancora in piedi, perché l’improvviso afflusso di sangue al cervello non gli permetteva di rimettersi così, lì per lì, sul suo sedere. Chiuse il Potem se je spustil na stol še sam. «Slušaj dobro, budalo jedno», je rekel mirneje proti meni, «kadgod udješ ovamo, imaš da sedneš na tu stolicu ispred mene i da sediš tu ispravno, s rukama na kolenima ili na grudima, i da se uopće ne mičeš». Potem se je posmejal, skoraj bi rekel dobrodušno, a bolj sebi in svoji pretirani vojaški prenapetosti. Mene s tem vsekakor ni pomiril. Imel me je za nevarno, zahrbtno zver — o tem zdaj skoraj ni bilo več dvoma, ali pa so bile njegove skušnje z ljudmi, s katermi je imel opraviti, kar nasploh samo krvave. Naj je veljalo eno ali drugo, oboje me je na mah streznilo in prestavilo spet v resničen svet, svet preiskovalne sobe. On pa se je medtem že prizadeval, da bi me spravil v prejšnje, pogovorno razpoloženje: «Sve što ti dozvoljavam je to, da ponekad zaviriš kroz prozor i da za momenat ili dva uživaš u tom prekrasnom pejsažu. Tu dole — znam ja dobro što tebe muči — je Hilendarska ulica koja vodi do Auto-komande i do novog štadiona Partizana. Interesuješ le se za fudbal?». Raztreseno sem pokimal. Skozi okno sem bil pogledal že zdavnaj in odtlej se ni prav nič spremenilo, ne okno ne razgled: še vedno je bilo to okno v prvem nadstropju, ki je gledalo na dvorišče, na ograjeno dvorišče, ki sem se ga bil naužil že skozi line na stranišču. «Dobro, nastavimo», je plosknil z dlanjo ob dlan. «Reci več jednom odakle ti tvoj revolt?». Stežka sem se spet zbral. «Pa možda to i nije revolt», sem rekel. «Prosto neću da budem idiot». «Interesantno», se je našobil, «a ko te drži idiotom, da bi trebao zbog toga da se uzrujavaš?». «Niko», sem rekel. «Ja sam sam bio idiot». «I revoltiraš se zbog toga?». «Tačno. Ljutim se pre svega na sebe. Revoltiram se — ako baš hočete da znate — zbog dve kavane. Jedne u Trstu na kraju Corso Italia, u pasažu poslednje od večih zgrada prije nego što dodjete na Piazza Unità i koja se zove Caffè Trieste... Dok sam ja kao srednješkolac godinama polazio školu i danonoćno strepio od toga da ne uhvatim kakav kec, tamo u toj kavani neki su moji vršnjaci godinama samo čavrljali, pomalo pijucali i saletali devojke. I kad sam ja odlazio iz Trsta, prebijen i takoreći bos, oni su već sedeli u prekrasnim uredima svojih očeva i stričeva ili još luksuznijim uredima američkih firmi... I jedne druge u Ljubljani, koja u stvari i nije kavana, već nekakva cassetto e con gesto rassicurante respinse il dattilografo, balzato in piedi pure lui, senza che me ne fossi minimamente accorto: «Siediti, Janez!» Quindi si rimise a sedere pure lui. «Ascoltami bene, pezzo di cretino», disse in tono più calmo rivolto a me, «quando vieni qui, devi rimanere seduto su questa sedia davanti a me e devi startene seduto in modo corretto, con le mani sulle ginocchia o conserte, senza muoverti nel modo più assoluto». Quindi sorrise, direi in maniera quasi bonaria, forse pensando a sé ed alla sua esagerata sovraeccitazione di stampo militare. Così facendo, non mi rassicurò minimamente. Mi considerava una belva pericolosa, insidiosa — non c’erano quasi più dubbi in merito, oppure le esperienze che aveva maturate con la gente con la quale aveva avuto a che fare, erano state complessivamente del tutto negative. Fosse in un modo o nell’altro, le due ipotesi mi fecero riaprire immediatamente gli occhi calandomi nuovamente nel mondo reale, nel mondo di una stanza in cui era in corso un interrogatorio. Lui, d’altro canto, si sforzava di riportarmi nel clima colloquiale precedente: «Tutto quello che ti permetto è, alle volte, dare un’occhiata fuori dalla finestra per godere, un momento o due di questo panorama meraviglioso. Qui giù — so bene che cosa ti fa star male — c’è la via Hilendarska che porta all’Autokomanda e al nuovo stadio Partizan. Ti interessi di calcio?» Annuii distrattamente. Avevo guardato dalla finestra già molto prima e, purtroppo, nel frattempo non era cambiato proprio nulla, né la finestra, né il panorama: la finestra era ancor sempre al primo piano e dava su di un cortile, su quello stesso cortile circondato da un muro che avevo osservato tante volte dal finestrino del gabinetto. «Bene, procediamo», disse stropicciandosi le mani. «Vuoi espormi ancora una volta le motivazioni della tua rivolta?» Mi era difficile concentrarmi di nuovo. «Ma forse questa non è rivolta» dissi. «Semplicemente non voglio essere un idiota». «Interessante», torse la bocca «ma chi ti considera un idiota e perché ti devi agitare?» «Nessuno», risposi. «Io sono stato solo un idiota». «E senti un senso di rivolta per questo?» «Esattamente. Ce l’ho prima di tutto con me stesso. E ce l’ho, se proprio lo volete sapere, a causa di due caffè. Uno situato a Trieste, in Corso Italia, nella galleria dell’ultimo grande palazzo prima di arrivare a piazza Unità e che si chiama Caffè Trieste... Mentre io da studente di scuola media superiore frequentavo per lunghi anni la scuola e mi sforzavo, giorno e notte, di non prendere qualche insufficienza, là, in quel caffè, alcuni miei coetanei, per anni, non facevano altro che chiacchierare, bevacchiare e stuzzicare le ragazze. E quando lasciai Trieste, demoralizzato e per così dire nudo e crudo, quelli se ne poslastičarnica. Dok sam ja radio na omladinskim akcijama i izlazio na ljubljanske ulice nekakvim transparentima, iza prozora te poslastičamice tiskali su se mladići mojih godina, smijali se, jeli kremšnite i bavili se isključivo nekim mutnim švercerskim poslovima. I kad sam ja odlazio iz Ljubljane da nadjem mesto na fakultetu u Zagrebu, oni su već jašili prve skutere u Jugoslaviji». Poslušal me je z zanimanjem in zdaj je čakal, da bom nadaljeval. Jaz pa mu nisem imel več kaj povedati; nasprotno: samemu sebi sem se čudil, zakaj sem mu sploh vse to pripovedoval, ko vendar ni imalo ne repa ne glave. «Vidiš», je zinil končno, «kako si ipak ispričao baš ono što me interesuje, mada nisi bio sasvim iskren. Samo ne valja ti posao, momče», je odkimal s prizvokom žalosti v glasu, ki bi mu nasedel še večji prefriganec od mene, «ne valja ti posao! Sve to što si ispričao, tačna je slika netrpeljivosti i radikalizma, kojeg te u stvari optužujemo i iz kojeg se rekrutišete svi vi, stalinisti. Nama taj radikalizam nije više potreban. Revanširali smo se mi već svima, pobedili smo i osvojili vlast i sada je, boga mi, čvrsto držimo u svojim rukama. Nama su sada potrebni samo lojalni gradjani, dobri radnici i rodoljubi. Dakle, sve to što si ispričao, nije ti nikakva olakšavajuća okolnost. Pre obrnuto. Tipčina si ti, stvorena za diverziju». Njegov sklep je bil zanosen in logičen, tako da sem skoraj oledenel. Pričakoval sem namreč, da mi bo zdaj z istim ognjem in prodornostjo postavil še nekaj odločnih, nezavitih vprašanj, pred katerimi naj bi kapituliral. Proti vsakemu pričakovanju pa je sklenil čisto drugače: «Tvoja olakšavajuća okolnost je da si u neku ruku vojno siroče i da si se uključio u posleratnu izgradnju zemlje, da si učestvovao u dve, tri dobrovoljne omladinske akcije. To i ništa drugo. Tačka. Razumeo?». «Razumeo». «Ali doslovce tako», mi je zabičal z dvignjenim prstom. «Ni reći o tvojim političkim vezama u vrhovima, o tvojim poslovima u jugoslovenskoj ambasadi u Parizu i slično... Mi ne izvodimo pred sud nikoga od tih ljudi, nego samo tebe. I tvoja je odbrana svedena na jednu samu rečenicu». «Ali zašto? Imao bi ja ipak još mnogo toga da kažem». «Iz čiste ljubavi, sinko», je rekel kratko. In da bi podkrepil besede, je spet izvlekel iz žepa tobačnico, prepolovil cigareto in jo vtaknil med ustnice pol meni pol sebi. Tudi prižgal je najprej meni, potem pa se je obrnil k pisarju: stavano già negli splendidi uffici del padre o dello zio o negli uffici ancor più lussuosi delle ditte americane... L’altro caffè, invece, si trova a Lubiana, ed è in realtà non un caffè, ma una specie di pasticceria. Mentre lavoravo nelle brigate giovanili del lavoro e marciavo per le strade di Lubiana con certi striscioni, all’interno di quella pasticceria si riunivano giovani della mia età, ridevano, mangiavano creme, interessandosi solamente di traffici poco puliti, di contrabbando. E quando lasciai Lubiana per trovare un posto alla facoltà di Zagabria, essi erano già i primi, in Jugoslavia, ad avere lo scooter». Mi ascoltava con interesse e aspettava che continuassi. Io però, non avevo più niente da dirgli; al contrario: chiedevo a me stesso perché gli avessi raccontato tutte queste cose, dal momento che non avevano né capo né coda. «Vedi», disse finalmente «che mi hai raccontato proprio quello che mi interessava, anche se non sei stato del tutto sincero. Così non va, ragazzo mio», disse scuotendo il capo e con un tono così triste nella voce, a che ci avrebbe creduto un volpone anche più astuto di me «così non va. Tutto quello che hai raccontato dà un'immagine esatta d’intolleranza e radicalismo, del quale in realtà sei accusato e dal quale provenite tutti voi, stalinisti. Questo radicalismo non ci serve più. Ci siamo già sdebitati con tutti, abbiamo vinto e conquistato il potere: ora, per Dio, lo teniamo saldamente nelle nostre mani. Ora ci servono soltanto cittadini leali, buoni lavoratori e patrioti. Dunque, tutto quello che mi hai raccontato, non rappresenta alcuna attenuante. Semmai il contrario. Sei fatto apposta tu, per le diversioni». Le sue conclusioni erano convincenti e logiche, per cui mi sentii gelare il sangue nelle vene. Mi aspettavo infatti, che con lo stesso modo penentrante e infuocato mi avrebbe posto ancora alcune domande decisive, scoperte, che mi avrebbero fatto capitolare. Invece, contro ogni aspettativa, concluse in modo del tutto differente: «Le tue attenuanti consistono nel fatto che, in qualche modo, sei orfano di guerra e hai preso parte alla ricostruzione postbellica del Paese partecipando a due, tre, azioni di lavoro volontario giovanile. Questo e nient’ altro. Punto. Capito?» «Capito». «Proprio così, alla lettera», mi impresse bene nella mente queste parole, con il dito alzato. «Neanche una parola dei tuoi legami politici nelle alte sfere, delle tue attività all’ambasciata jugoslava di Parigi e cose del genere... Noi non mettiamo davanti al tribunale nessuna di queste persone, ma solo e soltanto te. E anche la tua difesa si riduce ad una sola frase». «Ma perché? Avrei ancora molto da dire». «Per puro amore figliolo», disse brevemente. E per dare più peso alle sue parole, trasse di nuovo di tasca la tabacchiera, spezzò in due una sigaretta infilandomela tra le labbra, mezza a me, mezza a sé. Accese prima a me, quindi si volse al dattilografo: In medtem ko je šel Janez klicat vodnika, je pobral s pisalne mizice popisani papir z vloženim kopirnim papirjem vred, zanesel vse skupaj do svoje mize in skrbno poravnal, potem pa zalistal do zadnje strani zapisnika: «Podpiši!». «Da li je to sve», sem vprašal nejeverno. «Zasad sve», je odgovoril. In res: vodnik me je že čakal, da me popelje nazaj v klet. (se nadaljuje) «Janez, concludi e chiama la guardia!» E mentre Janez andava a chiamare la guardia, prese dal tavolino su cui poggiava, la macchina da scrivere con la carta dattiloscritta e la carta carbone, tutto insieme; portò il tutto sulla propria scrivania, riordinando accuratamente i fogli e sfogliandoli quindi fino all’ultima pagina del verbale: «Firma!» «E’ tutto?» chiesi incredulo. «Tutto per ora», rispose. Era vero: la guardia mi stava già aspettando per ricondurmi nei sotterranei. Traduzione di Marino Vertovec (continua) sodobna furlanska književnost Marino Vertovec Furlanija je dežela, ki se ločuje od sosednjih po posebnosti njenega kelto-latinskega jezika (ki ga je Pier Paolo Pasolini označil za «najskromnejše ogledalo duše naroda»), ki so ga obogatili slovanski, longobardski, nemški, benečanski, italijanski prispevki in se lahko pohvali s krasnim ljudskim pesništvom in dolgo literarno tradicijo, ki je pokazala znake velike vitalnosti v tem stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni. Prav je torej, da naša revija postavi most do te književnosti, ki jo lahko spoznamo tudi v Italiji samo preko prevodov in predstavimo svojim bralcem sliko pesništva v furlanščini, seveda nujno skrčen izbor avtorskih lirik, ki so bile napisane v obdobju med 1942 in 1978. Naš izbor je omejen na imena dvojezičnih književnikov, ki so se uveljavili tudi v italijanski književnosti (Pasolini, Barto-lini, Morandini, Giacomini), na imena avtorjev, ki so z italijanskim prevodom vključeni v vsedržavne publikacije (De Giron-coli, Zanier, Cantarutti) ali pa izbrani in prevedeni v različne jezike (Ellero), kakor tudi na nove glasove, ki so se nam zdeli (vsaj na področju pesništva) posebno prepričljivi. Za tistega, ki ne pozna dobro jezikovnega in literarnega stanja v Furlaniji, bomo dodali, da v tej deželi govore kakih petnajst variacij in dialektov istega debla, ki pa ne onemogočajo medsebojnega sporazumevanja. Je tu še poenoten literarni jezik, ki ga je predlagala družba Filologica Friulana in Giuseppe Marchetti, ki pa ga ne sprejema z navdušenjem vrsta avtorjev. Posebno pesniki se raje izražajo v svojih domačih govorih, uporabljajoč pri tem osebno pisavo. Zaradi vsega tega je mala antologija, ki jo objavljamo na teh straneh, tudi mikaven jezi- la letteratura friulana contemporanea Marino Vertovec II Friuli, una regione che si distingue dalle vicine per l’originalità della sua lingua celto-latina (definita da Pier Paolo Pasolini «specchio discretissimo dell'anima di un popolo»), arricchitasi con apporti slavi, longobardi, tedeschi, veneti, italiani, e per una splendida poesia popolare, può vantare anche una lunga tradizione letteraria, che ha dato segni di grande vitalità in questo secolo e, in particolare, dopo la seconda guerra mondiale. Era giusto, quindi, che la nostra rivista gettasse un ponte verso questa letteratura, che può essere conosciuta, anche in Italia, solo attraverso le traduzioni, e presentasse ai suoi lettori un panorama della poesia in friulano pubblicando una scelta necessariamente ristretta di liriche d’autore, scritte in un arco temporale compreso fra il 1942 e il 1978. La nostra scelta è caduta su nomi di letterati bilingui, cioè affermati anche nella letteratura in italiano (Pasolini, Bartolini, Mo-randini, Giacomini), su quelli di autori inseriti con traduzione italiana in pubblicazioni d'importanza nazionale (De Gironcoli, Zanier, Cantarutti) oppure già antologizzati e tradotti in più lingue (Ellero) e su voci nuove (almeno in poesia) che ci sono apparse particolarmente convincenti. Per chi poco conosce la situazione linguistica e letteraria del Friuli, diremo che nella regione si parlano una quindicina di varietà o dialetti dello stesso ceppo, che non impediscono la reciproca comprensione fra i parlanti. Esiste anche una lingua letteraria unificata, proposta dalla Società Filologica Friulana e da Giuseppe Marchetti, che però non incontra una entusiastica adesione da parte di tutti gli autori. I poeti, in particolare, preferiscono esprimersi nelle loro parlate native, e adoperano spesso una grafia personale. Per tutti questi motivi, la piccola antologia pubblicata in queste pagine diventa anche un suggestivo panorama linguistico. Pasolini, kovni pejsaž. Pasolini, recimo, piše v furlanščini iz Casarse, De Gironcoli v goriščini, Cantaruttijeva je iz Navaronsa (Spilim-bergo), Appi iz Cordenonsa, Tracanelli je iz S. Michele al Taglia-mento (področje, ki se nahaja v deželi Veneto). Zanierov jezik je karnijščina iz Comegliansa, Valentinis uporablja furlanščino iz Artegne, Costantini tisto iz Trasaghisa. Posebnosti nižine zvenijo v verzih Bartolinija (Codroipo), Giacominija (Varmo), Ellera (Fraforeano), Morandinija (San Giorgio di Nogaro). Ob imenu posameznega avtorja je v oklepaju označeno leto, v katerem je bila pesem prvič objavljena. PESEM ZVONOV Ko se večer poslavlja v vodnjakih, je moja vas izgubljene barve. Jaz sem daleč, spomin na žabe, na luno, na žalostno drhtenje murnov. Večernic zvonenje izgublja se po tratah: mrtev sem, ko pojejo zvonovi. Tujec, ob mojem milem spreletanju čez plan, ne vstraši se: duh ljubezni sem, ki se od daleč vrača v svojo vas. PIER PAOLO PASOLINI (1942) IZGUBITI SE... Izgubiti se v morju sanj kakor odjuga v oblakih, ko se raztopi v dež, in zemlja uživa ob tolikšnem joku. FRANCO DE GIRONCOLI (1944) infatti, scrive nel friulano di Casarsa, De Gironcoli in goriziano, la Cantarutti è di Navarons (Spilimbergo), Appi di Cordenòns, Traca-nelli di San Michele al Tagliamento (una zona compresa nella Regione del Veneto). La lingua di Zanier è il carnico di Comeglians, Valentinis adopera il friulano di Artegna, Costantini quella di Tra-saghis. Le varietà della Bassa pianura risuonano nei versi di Bario-lini (Codroipo), Giacomini (Varmo), Ellero (Fraforeano), Morandi-ni (San Giorgio di Nogaro). Accanto alla firma dei singoli autori è indicato fra parentesi l’anno nel quale la poesia è stata pubblicata per la prima volta. CIANT DA LI CIAMPANIS Co la sera a si piert ta li fontanis il me pais al e coldur smarit. Jo i soj Ionian, recuardi li so ranis, la tuna, il trist tintinula dai gris. A bat Rosari, pai pras al si scunis: jo i soj muart al ciant da li ciampanis. Forest, al me dots svuala par il plan, no ciapa pour a: jo i soj un spirt di amour che al so pais al torna di Ionian. PIER PAOLO PASOLINI (1942) CANTO DELLE CAMPANE Quando la sera si perde nelle fontane, il mio paese è di colore smarrito. Io sono lontano, ricordo le sue rane, la luna, il triste tremolare dei grilli. Suona Rosario, e si sfiata per i prati: io sono morto al canto delle campane. Straniero, al mio dolce volo per il piano, non aver paura: io sono uno spirito d'amore, che al suo paese torna di lontano. PI ARDISI... Piàrdisi tal màr dai siùns come il scirocal tai nui ca si disgrope in ploe, e la tiare si giòlt di tant vajùm. FRANCO DE GIRONCOLI (1944) PERDERSI... Perdersi nel mare dei sogni come nei nuvoli lo sciroccale che si scioglie in pioggia, e la terra si gode di tanto pianto. ZIBELKA MEGLE Ko se gosti dno doline, kot zibelka megle cvete j o breskve v pajčolanastih penah: sveža postelj novorojenca ki pričakuje razjasnitev vetra, da se prikaže ustvarjen. NOVELLA CANTARUTTI (1964) VSAK VEČER Dan, ki zahaja, vleče svoje rdeče barve po gorah Kanala in spodaj noč golta doline in prižiga strah v ljudeh. LEONARDO ZANIER (1964) Z OBRAZOM V RAZJASNJENO NEBO Z obrazom v razjasnjeno nebo se vraščajo vrbove vejice. Ozračje je tako prazno, da se prikažejo oddaljene meje gora: duh počiva otožno, a v tišini se drobi klic pogorelčka, tujca. UMBERTO VALENTINIS (1967) Bel ch’a s'incòlma la vai dafònz come una cuna di caliga, a’ flurìssin drenti spiami' di vel i spiersalàrs: un jét risìnt di creatura nova ch’a speti, par compari screada, la sclaridura dal vini. CUNA DI NEBBIA NOVELLA CANTARUTTI (1964) Mentre s’addensa il fondo della valle come una cuna di nebbia, fioriscono i peschi dentro spume di velo: un letto fresco di creatura appena nata che attenda, per apparire, la schiaritura del vento. OGNI SERA il dì ch’a dopa al strascina i siei ros supas monz di Cjanàl e sot la not 'a gioì las vals e impia la poura dai oms. LEONARDO ZANIER (1964) OGNI SERA Il giorno che declina strascica i suoi rossi su pei monti di Canale e sotto la notte inghiotte le valli e accende la paura degli uomini. CUINTRI DAL CIL SMONDEAT Cuintri dal cil smondeàt s’insèdin las bachetes dai vencs. Al è l’àjar tant vuéit che s'impàrin lontanes cunfines di monz: il spiri al polse saturno biel che tal sito si sclese il cìul dal scodoròs, foresi. UMBERTO VALENTINIS (1961) IN FACCIA AL CIELO SCHIARITO In faccia al cielo schiarito s’innestano i ramoscelli dei vimini. L'aria è così vuota che appaiono lontani confini di montagne: lo spirito riposa malinconico mentre nel silenzio si scheggia il grido del codirosso, straniero. OBJOKOVANJE Lasje, ovenčani z rožami vedno orumenelih pomladi preteklega časa, povejte mi sijaj! — Balkon na stežaj odprt nad trto; preletavanje hudournic ven iz gnezda. Roka na srcu, vedno hrepenečem za najmanjšo hudoumico, ki je ni več. — RENATO APPI (1969) NA KRASU Visoko leti sokol na svetlem nebu Krasa: kot zaskrbljena misel ne ve, kam bi se spustil. GIANFRANCO ELLERO (1974) Ciàvei inghirlandàs dai flòurs de primaveris sempri inzalidis, del tìmp passàt di sèmi al lusòur! — Un barcòn spalancàt su la vigna; un sguolà de rondòns fòur del nit. Una man sul gno còur sempri in tema pai rondòn codaròul che no ven pi. — RENATO APPI (1969) RIMPIANTO Capelli inghirlandati dai fiori di primavere sempre ingiallite, del tempo passato ditemi lo splendore. — Un balcone spalancato sulla vigna; uno svolazzare di rondóni fuori dal nido. Una mano sul mio cuore sempre in ansia per il rondone più piccolo che non abbiamo più. SUL CI ARS Al svuole un falc ad alt tal sèi lusint dal Ciars come un brut pensér noi sa 'ndolà pojàsi. GIANFRANCO ELLERO (1974) SUL CARSO Vola un falco in alto, nel cielo lucente del Carso, come un brutto pensiero non sa dove posarsi. NAJLEPŠA URA Najlepša ura: jutro, ko smo v postelji v petih: trije piščančki in dve koklji. NELSO TRACANELLI (1974) KONEC POLETJA Konec poletja pride vsako leto vsako leto nebo brez sonca vse tiho po vasi francozi (*) se poslavljajo spominjam se deklet, ki sem jih imel deklet, ki bi jih lahko imel in vsako leto sem sam. ENOS COSTANTINI (1974) TISTI VEČER Mlačno nežen večer se je rodil nad hišami, revnimi vaškimi hišami sredi zelenja nad vodo. Tišina svile in barve nad mojo revno zemljo storžev in murv. Večer moje vasi je umrl kot nebo v pogledu dekleta. LUCIANO MORANDINI (1976) (*) izseljenci L'ora pi bièla: la matina quànt chi tal ièt sin in sinc: tre pitìns e do clocis. NELSO TRAC ANELLI (1974) L'ORA PIU' BELLA L'ora più bella: la mattina quando nel letto siamo in cinque: tre pulcini e due chiocce. FIN DA STAT La fin da stài 'a ven ogn’an ogn'an il cil senza sor èli dui cidìn tal pais i francès 'a partissin mi visi das frutas ch’j ài vùt das frutas ch’j varès podùt ve e ogn’an j’ sei bessól. ENOS COSTANTINI (1974) LA FINE DELL'ESTATE La fine dell’estate viene ogni anno / ogni anno il cielo senza sole / e grande silenzio nel paese t partono i francesi (gli emigrati in Francia) / mi ricordo delle ragazze che ho avuto / delle ragazze che avrei potuto avere / e ogni anno sono solo. PAR CHE SERE line clipe tènare sere ’e ere nassude su li’ ciasis pùaris ciasis dal pais tal miez dal veri parsore Vaghe. Un tasé di sede e di colór su le mé pùare tiare di panòle e moràrs. Le sere dal mé pais ’e ié muarte come il zìi tai vui di une frute. LUCIANO MORANDINI (1976) PER QUELLA SERA Una tiepida tènera sera / era nata sulle case / povere case del paese / tra il verde sull’acqua. // Un silenzio di seta e colore / sulla mia povera terra / di gelsi e pannocchie. Il La sera del mio paese / morì come il cielo / negli occhi a una donna. Gospod, bole me ta večer moje vasi... Kje si Humin, smejoča deklica svilenih oči, črnih las, ovenčanih z akacijo, pomladnega diha?... Danes zvečer, Gospod, me boli Humin, bole me ta večer, moje vasi... AMEDEO GIACOMINI (1976) PESMIČICE Tu smo, Furlanija, v letih, ko ni preveč veselo. Tu smo, tovariši iz nabora, ne iz ideologije. * * * Po britofih polnih lučk si ljudje pripovedujejo zgodbe iz življenja, kot če bi vihteli trobojnico. V tistih okroglih slikah iz porcelana reveži moločijo, o naše ugasle rože. "k ie * Dekle dekletce, ki pritečeš v trgovino kupit sladkor, ki ti ga je naročila mati ali žveplenke ali dve cigareti za tvojega očeta, ti in tvoje srce, ki se je odprlo kot geranijin cvet, ne verjemite življenju. ELIO BARTOLINI (1978) Signor mi dòlin stessere i miei pois... Indolà seta demone frate ridint dai voi di sede mèris ciavei inghirlandàs d'arcassie, suspì di primevere?... Stessere, Signor, mi duol demone, mi dolin, stessere, i miei paìs... AMEDEO GIACOMI NI (1976) IN MEMORIA Signore / mi dolgono stasera i miei paesi... / Dove sei Gemona / fanciulla ridente, occhi di seta, / neri capelli inghirlandati d'acacia, / sospiro di primavera?... / Stasera, Signore, mi duole Gemona, / mi dolgono, stasera, i miei paesi... CANSONETUTIS Sin chi, Friul, cun ains no masse di ligrie. Sin chi compains di jeve, no di ideologie. •k * * Tai simiteris plens di lumins la ini si conte storis di vite come svintulant un tricolore. Ta chei tondei di porcelane i beadei a tasin o nostro spento fiore. * * * Frate fruiate che in buteghe tu entris sbaride a ciòj '1 sucar che tio mari ti a dite o i furminanz o doi sigarez par tio pari tu e '1 tio cour come un flour di geranio sbrocàt no steit erodi a la vite. ELIO BARTOLINI (1978) CANZONETTINE Siamo qui, Friuli, / con anni / non troppo allegri. Il Siamo qui / compagni / di leva, non di ideologia. — Nei cimiteri / pieni di lumini / la gente si racconta storie di vita /come sventolando un tricolore. // In quei tondini / di porcellana / i poveretti tacciono / o nostro spento fiore. — Bambina bambinetta / che nella bottega entri di corsa / a comperare lo zucchero che tua madre ti ha detto / o gli zolfanelli o due / sigarette per tuo padre / tu e il tuo cuore / sbocciato come un fiore di geranio / non dovete credere alla vita. 24626 Jolka Milič Jaz sem tvoj sever, tvoj jug, tvoj vzhod in tvoj zapad. Tvoj delovni teden. Tvoj nedeljski počitek. Tvoj poldan, tvoja polnoč, tvoja beseda, tvoja pesem. Skratka tvoj Auden, moj Eliot in tvoja posoda, pardon, usoda. Vse drugo je brez pomena. Na nebu potujejo črni oblaki. Nemara bo deževalo. Zajel me je velik nemir. Da bi s prsti prijela svet, ga olupila kot pomarančo in ga použila krhelj za krhljem s pečkami vred. Bilo bi krasno. In malce tudi nenavadno. Kaj pa lupine? Frcnila bi jih v zrak in strmela za njimi, blodečimi asteroidi. Toda kakšen dolgčas, da si vselej želimo le to, česar ne dobimo nikoli. Kje so stvari, ki jih kličemo in ne pridejo? Kdo zna povedati? Medtem pa na nebu plove mesec, sredi morja oblakov se zdi kot gusarska ladja. Svetal je in nabrekel kakor oklofutano lice. Čez nekaj dni bo okrogel kot kovanec. Spustil ga boš v telefonsko režo. zavrtel številčnico in poklical: Halo, si ti? Tukaj tvoj sever, tvoj iug in tako dalje... Pa saj veš, da se šalim. Auden tako lepo zveni. Kakor kraguljček ali prava pesem. Kaj počenjaš? Kako živiš? 24626 Jolka Milič 10 sono il tuo nord, il tuo sud, il tuo est e il tuo ovest. La tua settimana di lavoro. Il tuo riposo della domenica. 11 tuo meriggio, la tua mezzanotte, la tua parola, il tuo canto. Insamma, il tuo Auden, il mio Eliot e il tuo cestino, pardon, destino. Il resto non conta. Nel cielo veleggiano nuvole nere. Forse pioverà. Mi sento addosso una grande inquietitudine. La voglia di prendere il mondo tra le dita, sbucciarlo come un’arancia e divorarlo a spicchi, con tutti i semi. Sarebbe stupendo. E anche un po' insolito. Ma le bucce? Le lascerei andare nello spazio come asteroidi vagabondi, inseguendole con lo sguardo. Però che noia non poter avere mai quello che si desidera. Dove sono le cose chiamate e non venute? Chi me lo sa dire? Intanto la luna in alto, in un mare denso di nubi, sembra una nave corsara. E’ gonfia e lucente come una guancia presa a schiaffi. Fra giorni sarà rotonda come un gettone telefonico. Potrai metterlo nell'apposito spiraglio, girare i numeri e chiamare: Pronto, sei tu? Qui il tuo nord, il tuo sud eccetera... Ma sì, è ovvio che scherzo. Auden è così squillante e melodioso. Come un sonaglio o una poesia vera. Cosa fai? Come stai? odmev na kermaunerjev esej o poeziji franceta balantiča pisma uredništvu Dragi prijatelji! «...Hvala za zanimivo novo številko Mosta. Nova oblika je privlačna, vsebina pa zelo zanimiva. Posebno Kermaunerjeva literarna razprava, ki bo doživela še svojo zgodovinsko afirmacijo — zaradi določenih jasnih in pravilnih spoznanj, ki jih večina drugih v našem času ni znala ali pa hotela videti». Dunaj, 22.7.1980 Lev Detela Dragi urednik! Danes je zadnji dan tako zvanega 4th of July — Weekenda, ki traja že od petka. Ceste so bile že v četrtek zvečer zatrpane s «karami» in skozi naše mesto so drveli desettisoči avtomobilov, truckov, camperjev, club-wagonov etc. proti severu, v Dow County (največji turistični okraj v Wisconsinu), ki se imenuje tudi Peninsula, in v Kanado, lovit ribe, predvsem postrvi in Northern Pike (slov. imena ne vem). Ob takih praznikih je za človeka, kot sem jaz, samo en zakon: ostati doma. Airporti so zatrpani, busi natrpani. V uradih (prometnih) že dva tedna pred tem ni bilo mogoče nič doseči, ker je bil vsakdo busy, da ujame kolikor mogoče veliko tako zvanih «the fast bučk», hitri dolar. Zato se agentom ni niti ljubilo poslušati mojih litanij in načrtov. V soboto sem prejel «Most 55-56» v novi obliki. K tej spremembi vam iskreno čestitam, oblika je praktična in ekonomična in vam bo prihranila mnogo denarja. Tudi g. Rot mi je pisal, da bodo obliko «Druge vrste» zmanjšali, seveda pa tiskarsko-gra- eco sul saggio di kermauner sulla poesia di france balantic lettere alla redazione Cari amici! Vienna, 22.7.1980 «...Grazie per l’interessante nuovo numero di Most, la cui nuova veste è attraente e il contenuto molto interessante. Particolarmente il saggio letterario di Kermauner che troverà ancora la sua affermazione storica — per determinate lucide e giuste riflessioni fino alle quali la maggioranza degli altri nel nostro tempo non ha saputo o voluto spingersi». Lev Detela Caro Direttore! Oggi è l’ultimo giorno del cosiddetto fine settimana del 4 luglio (4th of July Weekend), che dura già da venerdì. Le strade erano affollate di «cars» già il giovedì sera ed attraverso la nostra città filavano decine di migliaia di automobili, camion, campers, club-wa-gons ecc. verso il nord, verso la contea di Down (la maggiore area turistica del Wisconsin), che si chiama anche Peninsula e verso il Canadà; a pescare trote e Northern Pike (di cui non so il nome sloveno). In occasione di tali festività per una persona come me, vi è una sola legge: rimanere a casa. Gli aeroporti sono zeppi, i bus zeppi. Negli uffici (turistici) già da due settimane non era possibile ricavare nulla, perchè tutti erano «busy» a caccia del maggior numero possibile dei cosiddetti «thè fast buck», dollari veloci. Perciò gli agenti non avevano alcuna voglia di ascoltare le mie litanie e programmi. Sabato ho ricevuto «Most 55-56» nella nuova forma. Mi congratulo vivamente, la forma è pratica ed economica e consentirà di risparmiare molti soldi. Anche il signor Rot mi ha scritto che ridur- fično ne bo dosegla vaše revije, ki je naravnost brezhibno tiskana. Iz Argentine sem dobil spročilo, da je v Javornikovi avtobiografiji «Pero in čas», ki jo je tudi tiskal Del Bianco v Vidmu, toliko tiskovnih napak, da je neverjetno. V vaši reviji nisem našel nobene. V novem «Mostu» imate bogato vsebino. Interesanten je esej Gina Brazzodura o Kocbeku, ta mož torej obvlada slovenščino. Da zmorete vi zraven vsega drugega dela še prevajati in sicer dobro prevajati, me na vsak način čudi. Višek vsebinskega aspekta «Mosta» je seveda Kermaunerjev esej o Balantiču. Iz tega moža bo nastal najbolj prodorni literarni kritik — tudi najbolj modemi. Njegova korelacija Balantiča in Gradnika je izredno posrečena, glede Župančiča in Ketteja (v bodočnosti) sem njegovega mnenja, še bolj pa seveda glede tega, da prihodnost za Gradnika, Murna in Cankarja šele prihaja. Rebula se je o Cankarju hudo motil. Moje mišljenje je, da o Balantiču lahko pišejo samo tisti ljudje, ki so šli skozi inferno porevolucijske dobe v domovini, to je: v Sloveniji. Eden takih je Kermauner. Emigrant j e ga gledajo v črno-beli maniri: bel -to je - domobranec, pesnik domobranstva, kar je zgrešeno. Zastran Balantiča sem se zameril «Meddobju». Zorko Simčič me je kmalu po mojem prihodu v USA naprosil, da bi o Balantiču pisal. Ta prošnja je prišla v času, ko sem bil jaz sam se v razvalinah, povzročenih od ameriških razmer in borbe za obstanek. Duševno je bil to čisto drug svet kot pa Balantičevo Grahovo in tisti ogenj. Zato sem Simčiču odgovoril, da ne morem pisati, «ker mi Balantič ne poje!» Kmalu zatem me je v «Meddobju» imenoval «mežnarja s polomljenim kajfežom». Balantič ni komunistična domobranska epizoda, to je kozmična, globalna, človeška drama in tragedija, apokaliptičnih dimenzij. Nekaj me zdaj, ko sem se skoraj 20 let seznanjal s filozofijo eksistencializma, sili misliti, da gre — ako govorimo striktno filozofsko, ne pa literarno in časovno kritično! — pri Balantiču za to, kar je predmet nekih dram Francoza J. P. Sartre-a, namreč za izničenje jaza. J. P. Sartre je napisal globok esej: «The Transcendence of Ego» (angl. prevod.) «Jaz» transcendira samega sebe lahko samo s smrtjo in v smrti. Leta 1917 je Stanko Majcen napisal kratko povest: «Trenutek življenja» («Zapiski zasutega rudarja»). Končni stavek v tej veleumetnini je transcendenca jaza — rudar preneha eksistirati. Mogoče bi vi sporočili Kermaunerju to mojo misel in mu priporočili, naj obdela Balantiča pod tem eksistencialno — transcedentalno — filozofskim vidikom — ker bi jaz zelo rad videl, ali se motim ali pa imam prav. Ko bo Kermauner zašel oz. šel v te filozofske sfere, bo videl, če Balantič končno ne spada v tisti krog eksistencialno usmerjenih umetnikov, kot je bil J.P.S., ranno la forma della «Druga vrsta», seppure dal punto di vista della stampa e della grafica non potrà raggiungere la Vostra rivista che è stampata in modo addirittura irreprensibile. Dall’Argentina ho ricevuto comunicazione che nell’autobiografia di Javornik «Però in čas» (La penna ed il tempo), pure stampata da Del Bianco ad Udine, vi sono tanti errori di stampa che è addirittura incredibile. Nella vostra rivista non ne ho trovato alcuno. Il nuovo «Most» ha un ricco contenuto. Interessante è il saggio di Gino Brazzoduro su Kocbek, costui dunque conosce lo sloveno. Che riusciate accanto a tutto il resto a tradurre ed a tradur bene, è una cosa che mi meraviglia. L’apice dell’aspetto contenutistico di «Most» è però il saggio di Kermauner su Balantič. Quest’uomo si svilupperà nel nostro critico letterario più penetrante — ed anche più moderno. La sua correlazione tra Balantič e Gradnik è eccezionalmente riuscita, su Župančič e Kette (in futuro) sono del suo stesso parere, e soprattutto credo che il futuro di Gradnik, Murn e Cankar è appena in arrivo. Rebula si è sbagliato molto su Cankar. Credo che di Balantič potrebbero scrivere soltanto quelle persone che sono passate attraverso l’inferno del periodo postrivoluzionario in patria, e cioè: in Slovenia. Uno di questi è Kermauner. Gli emigranti lo considerano in bianco e nero: e cioè egli è bianco — una guardia bianca, il poeta delle guardie bianche, ciò che è errato. A causa di Balantič si sono risentiti sul mio conto quelli di «Meddobje». Poco dopo il mio arrivo in USA Zorko Simčič mi ha pregato di scrivere su Balantič. Questa richiesta mi venne fatta in un tempo nel quale io stesso ero ancora in pezzi, causa le condizioni americane: in lotta di sopravvivenza. Spiritualmente si trattava di un mondo diverso rispetto alla Grahovo di Balantič e di quel fuoco. Perciò risposi a Simčič che non avrei potuto scrivere, «perché Balantič in me non trova risonanza!» Poco dopo nel «Meddobje» egli mi chiamò «sacrestano dallo spegnitoio spaccato». Balantič non rappresenta un episodio tra bianchi e comunisti, si tratta invece di un dramma cosmico, globale, umano e di una tragedia di dimensioni apocalittiche. Qualcosa mi spinge a pensare ora, dopo che mi sono occupato per quasi vent'anni della filosofia esistenzialista, che si tratta — parlando in modo strettamente filosofico e non letterario e temporalmente critico! — nel caso di Balantič di ciò che è l’oggetto di alcuni drammi di J. P. Sartre, e cioè dell'annullamento dell'io. J. P. Sartre scrisse un saggio profondo: «The Trascendence of Ego» (traduzione inglese). «L'IO» può trascendere se stesso solamente con la morte e nella morte. Nel 1917 Stanko Majcen scrisse un breve racconto: «Trenutek življenja» («Un attimo della vita») (Note di un minatore sepolto vivo). La frase finale di questa grandissima opera d'arte è il trascendere dell’io — il minatore cessa di esistere. ki so reševali nadčasovna, nadsocialna, nadkazualna vprašanja, kot so ravno «jaz», «zavest», «smrt», «groza», «strah (argot, Furcht)», «anxiety» in podobno. Njegova slovenska predhodnika bi bila potem Ivan Cankar in Stanko Majcen. Oprostite dolgo pismo, vzrok tega pa je novi «Most». Pozdravljam Vas. Manitowoc, 6. julija 1980. Rajko Ložar Dragi urednik, bral sem Kermaunerjev esej o Balantiču; zelo lep je in zanimiv. Dobra domislica je to, da si ga postavil ob mojega Kocbeka. Bilo bi treba poskusiti neko «diferencialno analizo» med obema; to se pravi med dvema dušama sodobne slovenske poezije in duha. Na podlagi maloštevilnih citiranih verzov razumem, da je bil Balantič velik pesnik, takorekoč, «eksistencialen», tragičen, obupan, izgubljen do samouničenja. Patologija življenja in duše, ki se je spremenila v poezijo. Samo umetnost ga lahko reši in odkupi iz njegove ognjene in krvave slike, teh emblemov in pričevanja človeške raztrganosti, ki jo premagujejo sredobežne sile in nihilizem. A Kocbek je bil v tistih dneh na drugi strani, ne da bi mu lahko priskočil na pomoč, če se takšnim osebnostim sploh lahko (in ti to dovolijo) priskoči na pomoč: morda se umikajo pred možnostjo in celo hipotezo pomoči in rešitve, pritegnjene in začarane od vrtinca izgubljenja, v katerem se zaneseno uničijo. Si se kdaj vprašal, kakšno mesto imajo te vnaprej označene duše v ekonomiji življenja? Balantič živi naprej v poeziji, a drugi? Kakšna je cena negativnosti življenja, ki je bila «nam» prihranjena! «Oni» stoje na drugem bregu reke, lahko jih vidimo, ni pa mostu, na katerem bi se lahko z njimi srečali. Toda moči nas ista voda in zrcalimo se v njej. Kermauner ima resnično veliko intuicij: toda škoda, po mojem — nepomembnem — mnenju, da jih redči s preveč vode, pogostokrat spogledujoč se s hermetizmom (po krivdi prevoda?). V nekaterih točkah se mu skoraj posreči bravca ujeziti. Takšen pesnik in njegova tragična človeška usoda — zasluži, da ga predstavimo s ponižno pieteto. Mislim, da ne bi bilo treba govoriti o hermafroditizmu, kanibalizmu ipd. To so besede, ki «napravijo vtis», a morda ne pomagajo razložiti usodo tiste duše. Zdijo se mi nezadostne za njeno neskončno svetost, ki jo Forse lei potrebbe comunicare a Kermauner questo mio pensiero raccomandandogli di considerare Balantič sotto questo punto di vista esistenziale — trascendentale — filosofico — perchè vorrei sapere se mi sbaglio oppure ho ragione. Quando Kermauner si perderà, ovvero entrerà in queste sfere filosofiche, egli vedrà se Balantič in definitiva non fa parte di quel gruppo di artisti orientati esistenzialmente come era stato J. P. S., i quali risolvevano i problemi super-temporali, super-sociali e super-casuali come proprio V«io», la «coscienza», la «morte», V«orrore», la «paura» (argot, Furcht), an-xietv e simili. 1 suoi predecessori sloveni sono stati pertanto Ivan Cankar e Stanko Majcen. Mi scusi della lunga lettera, ma la causa di ciò è il nuovo «Most». Saluti. Manitowoc, 6 luglio 1980. Rajko Ložar Caro Direttore, ho letto il saggio di Kermauner su Balantic; è molto bello e interessante. Indovinato l'averlo accostato al mio Kocbek. Sarebbe da tentare una specie di «analisi differenziale» fra i due; cioè fra due anime della poesia e dello spirito sloveni moderni. Dai pochi versi citati capisco che Balantic sia stato un grande poeta, come dire, «esistenziale», tragico, disperato, smarrito fino all’autodistruzione. La patologia della vita e dell’anima fatta poesia. Solo l'arte può salvarlo e riscattarlo, le sue immagini di fouco e di sangue, emblema e testimonianza della lacerazione umana vinta dalla forza centrifuga e dal nichilismo. E Kocbek era in quei giorni dall’altra parte senza poter aiutarlo, ammesso che individaulità così possano (e vogliano) essere aiutate: forse rifuggono la possibilità o anche l’ipotesi dell'aiuto e della salvezza, attratte incantate dal gorgo della perdizione in cui si esaltano per distruggersi. Ma ti sei mai chiesto che posto hanno queste anime predestinate a perdersi nell’economia della vita? Balantic sopravvive nella poesia, ma gli altri? Quale è il costo della negatività della vita che a «noi» è stato risparmiato! «Loro» stanno dall’altra parte del fiume, possiamo vederli, ma non c’è un ponte per incontrarli. Eppure ci bagna e ci specchia una stessa acqua. Trovo che Kermauner ha veramente delle grandi intuizioni: peccato però — a mio modesto, anzi insignificante parere — che le diluisca in troppa acqua, spesso civettando con l’ermetismo (ma sarà colpa della traduzione?). In certi passi riesce ad essere quasi irritante. Un simile poeta — e il suo tragico destino di uomo — krepi avtentična tragičnost, ki jo je živela, ne da bi zagledala špranjo rešitve in odrešitve «tostran», to se pravi v kronotopu zgodovine, ki jo je aprioristično zavračala. Iz tega izhaja bolj okrvavljena kakor krvava slika: ni igra besed. Toda to je le moj osebni vtis. Balantiča je sežgala, uničila potreba po absolutnem v primerjavi s katerim, se mu je vsaka človeška mera zdela nezadostna. Vanj je udaril kratek stik. Ne moremo brez kazni zanemarjati Ohmovega zakona: to ni šala. Brez odpora, ki bi absorbiral napetost, potencialna razlika med idealom in resničnostjo ne ustvarja toka, čeprav visoko intenzivnega, ampak slepilni blisk, ki upepeli: to je kratki stik. Ne moremo zahtevati, da bi Uveli utopijo. Človeška resničnost ne more biti drugega kakor približnost, ki ji nekaj primanjkuje, nepopolnost, napaka, ipd. — s «katoliško» besedo: greh! — na koncu pa, kljub temu, da smo se borili in polemizirali, ne moremo zavreči pietete in moramo skušati razumeti in sprejeti razloge tega «greha». Z bolj laičnimi besadami bi rekli, da nas zgodovina, njen globok smisel — razen religiozne pietete (ki ni «usmiljenje»!) — mora voditi, da razumemo, razložimo, razjasnimo z najvišjo in najbolj živo človeško prisotnostjo. Vtis imam, da se Kermauner posmiha zgodovini, inštitucijam, ki jih ne toliko zaničuje, kolikor se jim, ironično norčuje, mrzi razum in se naslaja ob nihilističnem narcisizmu (gl. recimo na strani 57! it. teksta). Zdi se mi malo odgovorno norčevati se iz zemeljskega angažmaja, iz družbe, ki nas vseh združuje, spričo dejstva, da ne živimo v samotni koči ali jami, ampak sredi naših bližnjih: morda so to bratje, ki nevede teptajo naš dragoceni lan (str. 81). Ne le v Sloveniji, ampak povsod je ta nesmiselni kratki stik uničil toliko mladih življenj, takrat in danes (n. pr. v Italiji s terorizmom: glej, kje se konča žeja po absolutnem, popolnost, ki jo ne kvarijo človeške «slabosti» in «revščina» ter «povprečnost»!!). Prav gotovo tudi Kocbek ni občutil v manjši meri te potrebe po absolutnem: označil bi ga kot človeka z «dvojnim državljanstvom»: državljanstvom vidnega in «nevidnega» Mesta: toda ponižno, vdano je izbral hojo v vrsti z drugimi ljudmi (str. 31). S potrpljenjem in ljubeznijo, brez iluzije, da bi se dalo svet spremeniti že kar drugega dne. Živel je tesnobo razdalje med idealom in resničnostjo, ne da bi zaradi tega obrnil ramena drugim ljudem in jih zaničeval, češ da niso angeli in razsvetljeni ter popolni duhovi, na nivojn absolutnega ideala. Za Balantiča ne moremo drugega kakor občutiti neskončno merita un'umile pietà. Non credo ci fosse bisogno di parlare di ermafroditismo, cannibalismo, ecc. Termini che colpiscono, ma forse non aiutano a spiegare il destino di quell’anima. Mi paiono inadeguati all'immensa sacralità, rafforzata dall'autentica tragicità, vissuta senza mai intravedere uno spiraglio di salvezza e di redenzione nell'«al di qua», cioè nel cronotopo della storia, rifiutata a priori. Ne esce un’immagine più sanguinolenta che sanguinante: non è un gioco di parole. Ma questo è solo una mia personale impressione. Balantič è stato bruciato, distrutto dal bisogno di assoluto al cui confronto, certo non poteva che apparirgli impari qualsiasi misura umana. Fulminato da un cortocircuito. Non si può impunemente ignorare la legge di Ohm: non è una battuta. Senza una resistenza che assorba il carico, la differenza di potenziale fra ideale e reale non genera una corrente, sia pure di alta intensità, ma un lampo accecante che incenerisce: è il cortocirciufo. Non si può pretendere di vivere l’utopia. La realtà umana non può che essere approssimazione per difetto, imperfezione, errore. Ma di fronte a questa approssimazione, errore, ecc. — in una parola «cattolica»: peccato! — alla fine, pur dopo aver combattuto e polemizzato, non possiamo rinunciare alla pietas, a cercar di capire e di accogliere le ragioni di questo «peccato». In termini più laici diremo che la storia, il senso profondo della storia — oltre alla religiosa pietas (che non è «pietà»!) — deve guidarci a capire, a interpretare, a chiarire con la più alta e la più viva partecipazione umana. Già, ma ho l'impressione che K. irrida alla storia, alle istituzioni, che anzi più che disprezzare sbeffeggia ironicamente; aborre la ragione e si compiace del narcisismo nichilista (vedi p. es. a pag. 57 del testo italiano). Credo sia poco responsabile irridere la militanza terrena, la società che ci accomuna tutti, dal momento che non viviamo solitari in qualche baita o in qualche spelonca ma in mezzo ai nostri simili: magari fratelli che inconsapevoli calpestano il nostro prezioso lino (p. 81). Non solo in Slovenia, ma dovunque questo insensato cortocircuito ha rovinato tante giovani vite allora ed oggi (p. es. in Italia col terrorismo: ecco dove approda la sete di assoluto, di perfezione non incrinata dalle «debolezze» e dalle «miserie» umane; dalla «mediocrità»! ! ). Kocbek non sentiva certo di meno, questo bisogno di assoluto: lo definirei l’uomo della «doppia cittadinanza»: della Città visibile e di quella «invisibile»: ma umilmente, religiosamente aveva scelto la marcia in fila con altri uomini (p. 31). Con pazienza e amore, senza illusioni di cambiare il mondo il giorno dopo. Vivendo l’angoscia del distacco fra ideale e reale, senza per questo voltare le spalle agli uomini, disprezzandoli magari per non essere angeli e spiriti illuminati e perfetti, all'altezza dell’ideale assoluto. usmiljenje; zaradi njegovega vnaprej določenega poraza. Ne toliko, ker je umrl mlad v vojni, kolikor zato, ker se je njegova temna žrtev izvršila na tisti strani. V roko so mu dali bratomorno orožje, niso pa dali orožja njegovemu razumu. Plemenitost njegovega duha, ostra občutljivost njegove duhovne spoznave nista zaslužili tistega konca. Zato bi ga bilo treba danes rešiti. A — po mojem — ne s Kermauner j evimi razlogi, z lažnim in dvoumnim motivom, da povzdigujemo protidružbo in asocialnost v imenu «svetega ognja». Balantič je čezmerno plačal svojo zablodo, past, ki so mu jo postavili v imenu absolutnega. Vidimo ga, kako se izgubljeno premika, kolovrati med grozotami tistih požarov in tiste krvi, kako sluti, ali vendar ne pride do spoznanja. Ujet od svojega solipsizma, a vendar v vrstah bele tolpe, katere heroična dejanja si lahko predstavljamo. Samo roteni Bog, ki se mu prikaže sredi tistih neviht — samo prava, globoka Zgodovina ljudi — lahko sprejmejo vrednost njegove eksistence. Prišel je do razpotja in tam padel, ne da bi videl pot. Toda mi danes ne moremo neodgovorno teorizirati obstanka na križpotju, čeprav dvigamo s tal trupla tistih, ki so tam padli, slepi od svoje krvi, ki so podlegli temoti zemeljskega obupa, razsvetljenega od tragičnega požara. Poberimo z ljubeznijo to truplo, v katerem še živi neuničljiva poezija. Z ljubeznijo, ki mu je tedaj gotovo niso dali. Mislim, da če bi čez tisoč let našli med možnimi izkopaninami, kot edino najdbo, ta zvezek Mosta s citiranimi stopet-indvajsetimi Balantičevimi verzi, bi to bilo dovolj, da bi ga spoznali kot pesnika: pričevalca te naše «železne dobe», kraja pekočih protislovij. Bistvena meja v človeški zavesti, ki stalno išče sebe in (nenajdljivo) resnico. Poberimo te fragmente med požgano travo in zoglenelimi preostanki; fragmenti uničenega svetišča, ki pa je še spoznavno, izsledno, bravno: žrtvenik je nepoškodovan. Človeško zgodovino sestavljajo tudi te individualne zgodbe. Stopetindvajset raztresenih verzov, je končno, lahko dovolj, da ponovno sestavimo in razumemo življenje, z ljubeznijo, s spoštovanjem. Brez neznosne retorike o krvi in absolutnem, breznu mesa, razredčenih in ne-zgodovinskih nebes duha, kar je ustvarilo že preveč zmešnjave, zmot in dvoumnosti. Lažnjiva retorika o človeku, ki se samoizločuje «iz črede» v ošabno samoto, nedosegljivo za inteligenco «mase». Samo on izbran. Spominjajmo se le, da se sam nihče ne reši, da smo vsi bolj ali manj dragocene niti, ki se vpletamo v isto blago. Pa še zadnja misel, ki se mi zdi pomembna: opazil sem in zadela me je precejšnja analogija s Traklom. Odprem popolnoma slučajno: «Schwarze Himmel von Metall. / Kreuz in roten Stürmen wehen...» — «Das Laub fällt rot vom alten Baum / ...Ein Feuerschein glüht auf im Raum...» — «Abends schweben Per B. non possiamo non provare una sconfinata pietà; per la sua sconfitta predestinata. Non tanto perché sia morto giovane in guerra, ma piuttosto perché il suo sacrificio oscuro è avvenuto da quella parte. Gli hanno dato un’arma fratricida in mano, ma non hanno dato un'arma alla sua ragione. La nobiltà del suo animo, la sensibilità acuta della sua percezione spirituale non meritavano quella fine. E per questo oggi andrebbe recuperato. Ma — secondo me — non con le ragioni di Kermauner, col falso e ambiguo motivo di esaltare l'antisocietà o l’asocialità in nome del «sacro fuoco». B. ha pagato smisuratamente il suo smarrimento, l’inganno che gli è stato teso in nome dell’assoluto. Lo vediamo errare, vagare fra l'orrore di quegli incendi e quel sangue, presago e pure inconsapevole. Prigioniero del suo solipsismo, e pure nei ranghi di un plotone bianco di cui possiamo facilmente immaginare le gesta eroiche. Solo l’invocato Dio che gli appare in mezzo a quelle bufere — solo la vera, profonda Storia degli uomini — possono accogliere il valore della sua esistenza. E’ arrivato fino al crocevia e lì è caduto senza vedere la strada. Ma noi oggi non possiamo irresponsabilmente teorizzare la stasi al crocevia, pur raccogliendo le spoglie di chi lì è caduto, cieco nel proprio sangue, soccombendo nel buio della disperazione terrena squarciato dal tragico rogo. Raccogliamo con amore quelle spoglie in cui vive ancora la sua poesia indistruttibile. Con l’amore che allora certo gli è mancato. Penso che se fra mille anni durante ipotetici scavi si trovasse, solo reperto, questo fascicolo di Most con citati i centoventicinque versi di B., basterebbe a farlo riconoscere come un poeta: testimone di questa nostra «età del ferro», luogo di cocenti contraddizioni. Confine cruciale nella coscienza dell’uomo alla perenne ricerca di sé e della (irreperibile) verità. Raccogliamo questi frammenti fra l’erba bruciacchiata e resti carbonizzati; frammenti di un tempio distrutto ma riconoscibile, rintracciabile, leggibile: l'ara è intatta. La storia dell’uomo è fatta anche di queste storie individuali. 125 versi sparsi, in fondo, possono anche bastare per ricostruire e capire una vita, con amore, con rispetto. Senza l’insopportabile retorica del sangue e dell’assoluto, degli abissi della carne e dei cieli rarefatti ed astorici dello spirito, che già troppe confusioni, smarrimenti ed equivoci ha generato. La falsa retorica dell’uomo che si autoemargina «dal branco» in altera solitudine, inaccessibile all'intelligenza della «massa». Lui solo l’eletto. Ricordiamo invece che da solo nessuno si salva, che siamo tutti fili più o meno preziosi intrecciati nello stesso tessuto. Infine un’ultima riflessione che mi pare significativa: ho notato e mi ha colpito una notevole analogia con Trakl. Apro perfettamente a caso: «Schwarze Himmel von Metall. / Kreuz in roten Stürmen wehen...» — «Das Laub fällt rot vom alten Baum / ...Ein Feuerschein glüht auf im Raum...» — «Abends schweben blutige Linnen, / Wolken über stummen Wäldern,...» — «Der schwarze Schnee, der blutige Linnen, / Wolken über stumme Wäldern...» — «Der schwarze Schnee, der von den Dächern rinnt; / Ein roter Finger taucht in deine Stirne / ...» — «An schaurigen Riffen / Zerschellt der purpurne Leib.» — «Von blutenden Stufen jagt der Mond» — «Golden lodern die Feuer / Der Völker rings.» — «O, das Blut, das aus der Kehle des Tönenden rinnt, / Blaue Blume;...» — «In roter Flamme verbrannte ein Baum; Aufflatern mit dunklen Gesichtern die Fledermäuse». — Analogija, ki jo vidim, seveda ni «formalna». Ali bolje, formalna analogija slik in semantik zrcali analogijo objektivnih razmer in subjektivnih okoliščin pred historično resničnostjo. Dve bitji zunaj zgodovine družbe, katere člana sta, družba, ki preživlja svoje zadnje tragične ure. Oba se potopita v smrtni vrtinec brez haska, med požari, krvjo in viharji bitk. Traki umrje v Grodku novembra 1914. med umikom, verjetno samomorilsko, ne še osemindvajset let star. Bil je pravi pesnik razpada. Lahko bi nadaljevali. Dve bitji, ki nista «na mestu». Lahko bi še omenili, da je razpad, kateremu je prisostvoval Traki, bil nepopravljiv in epohalen, ki ni puščal kančka upanja, tisti, kateremu je prisostvoval Balantič, pa je bil sodoben in vzporeden z uporniškim gibanjem in preporodom, ki je nudil upanje v borbi. A ni znal ali mogel ali hotel izbirati in je tragično utonil. V bistvu, dve priči poraza. Dve duši, ki ju je premagala tesnoba tistega pričevanja, občutenega in podoživi j enega — na totalen in absoluten način. Nevzdržna preizkušnja. Breme tistega poraza je težilo tragično njihovi zavesti, kot izključno breme njihovih zavesti. Dve obupani zavesti, brez luči v tistem viharju, ki ju je uničeval s težo svoje neizogibnosti. Dve duši, ki ju je morda na kak način očaral tisti temni vrtinec, ki jih je obdajal, tisto grozeče vrtinčenje razpada, ki ju je neizprosno požiralo. Bleski tistih požarov so bili istočasno znak apokalipse in sakralni simbol očiščenja, odkupnine od vsakega sprijenja. Kri je bila cena nemogočega odrešenja in istočasno simbol poravnave za krivdo, ki je ni mogoče odstraniti od sebe. Na koncu pa še analogija: v obeh motno in dvoumno dno spolnosti, trden vozel, ki jasno zrcali iznakaženo sliko zunanjega sveta, ponotranjeno in doživeto z razkritimi živci. Traki je tragično doživljal krivdo in kesanje krvoskrunske ljubezni do sestre Grete, ki si je vzela življenje, štirindvajsetletna, tri leta po koncu v Grodku. Poezija, velika poezija, preživlja tiste poraze, nam sporoča še zmeraj tragično lepoto in grozo tistih svetov. Na bojiščih pri Grodku in v požaru v Grahovem se še razcveta grm vrtnic tiste poezije. Livorno, 2.5.1980. Gino Brazzoduro von den Dächern rinnt; / Ein roter Finger taucht in deine Stirne / ...» — «An schaurigen Riffen / Zerschellt der purpurne Leib.» — «Von blutenden Stufen jagt der Mond» — «Golden lodern die Feuer / Der Völker rings.» — «O, das Blut, das aus der Kehle des Tönenden rinnt, / Blaue Blume;...» — «In roter Flamme verbrannte ein Baum; / Aufflattern mit dunkeln Gesichtern die Fledermäuse». L’analogia che vedo non è ovivamente «formale». O meglio l’analogia formale delle immagini e delle semantiche riflette un’analogia di condizioni oggettive e di situazioni soggettive di fronte alla realtà storica. Due esseri avulsi dalla storia della società cui appartengono, società che vive le sue ultime ore di tragedia. Entrambi si inabissano nel gorgo mortale senza esito, fra incendi e sangue e tempeste di battaglie. Trakl muore a Grodek nel novembre del '14 durante la ritirata, probabilmente suicida a meno di 28 anni. E' stato il vero poeta dello sfacelo (Verwesung rende di più il concetto). Si potrebbe continuare. Due esseri «fuori posto». Si potrebbe ancora osservare che mentre lo sfacelo cui assisteva Trakl era irreparabile ed epocale, senza speranza, quello cui partecipava B. era contemporaneo e parallelo ad un moto di rivolta e di rinascita che dava adito a speranza nella lotta. Ma non seppe o non potè o non volle scegliere e si inabissò tragicamente. In definitiva, due testimoni della disfatta. Due anime sopraffatte dall’angoscia di quella testimonianza, sentita — e vissuta — in maniera totale e assoluta. Una prova insostenibile. Il peso di quella disfatta gravava tragicamente come un peso esclusivo della loro coscienza. Due coscienze disperate, senza luce in quella tempesta che li annichiliva col peso della sua ineluttabilità. Due anime forse in qualche modo anche affascinate da quel turbine oscuro che le avvolgeva, da quel gorgo sinistro di disfacimento che inesorabile li risucchiava. I bagliori di quegli incendi erano insieme il segno dell’apocalisse e il simbolo sacrale della purificazione, del riscatto da ogni corrompimento. Il sangue era il prezzo di un’impossibile redenzione e nello stesso tempo simbolo di espiazione di una colpa impossibile da allontanare da sé. Infine, ancora un'analogia: in entrambi un fondo torbido e ambiguo della sessualità, un nodo inestricabile che evidentemente riflette l'immagine sfigurata del mondo esterno, interiorizzata e vissuta a nervi scoperti. Trakl visse anche tragicamente la colpa e il rimorso dell’amore incestuoso per la sorella Grete che si tolse poi la vita, ventiquattrenne, tre anni dopo la fine a Grodek. La poesia, una grande poesia, sopravvive a quelle disfatte, ci comunica ancora la tragica bellezza e l’orrore di quei mondi. Sui campi di battaglia di Grodek e sull’incendio di Grahovo fiorisce ancora il roseto di quella poesia. Livorno, 2.5.1980 Gino Brazzoduro kaj še ovira odkrit dialog med slovenci in italijani v trstu ? pismo uredništvu Ciulio Ercolessi Dragi urednik! Večkrat sem si v zadnjih časih postavil vprašanje, ki mislim, da zanima revijo, kot je Most, ki tako angažirano in brez umskih pridržkov krepi dialog med Slovenci in Italijani. Radikalna stranka, kateri pripadam, je verjetno prejela pri vseh volilnih tekmah, pri katerih je sodelovala, tudi mnogo slovenskih glasov, če naj sodimo vsaj po kratkem pregledu porazdelitve glasov med sekcijami. Toda ne le, da je zelo malo Slovencev, ki bi se angažiralo v Rs, malo je tudi Slovencev, ki bi si izbrali stranko civilnih pravic in zaščite manjšin kot naravnega sogovornika v boju za pripoznanje ustavnih in državljanskih pravic slovenske skupnosti, ki prebiva v Italiji. Takoj hočem razpršiti morebitne dvome, da bi bil egocentričen interes, ki me sili, da pišem ta poseg, ali pa, da mi to veleva korist strankarskega patriota, kar, mislim, da vsi priznavajo, le nisem. Problem, ki bi ga rad postavil, je ves drugačen: treba bi bilo razumeti, kaj ovira, ne le in ne toliko, razmerje med Slovenci živečimi v Italiji in določeno tržaško politično silo, kolikor, katere naravne nezaupljivosti se postavljajo v dialog med Slovenci in tistimi silami in tistimi naprednimi in protinacionalističnimi državljani, ki se prepoznavajo v tradicionalnih levičarskih političnih silah. Nezaupljivost je pogostokrat obojestranska: več kot enemu radikalnemu voliću se je izjava radikalnega občinskega svetovalca v Trstu, ki je izjavil, da se hoče imeti — on, ki je doma z Abru-cev — za Slovenca zdela preveč skrajnostna: bil je kot Robert Kennedy, ki se je nekoč izjavil za črnca, ali demonstrantje francoskega maja, ki so se izjavili vsi za «nemške Jude», v odgovor cosa ostacola ancora un dialogo franco tra italiani e sloveni a trieste ? lettera alla redazione Giulio Ercolessi Caro Direttore! Più volte negli ultimi tempi mi sono posto una domanda, che credo possa interessare una rivista come Most, così impegnata in un dialogo senza riserve mentali fra sloveni e italiani. Il mio partito, quello radicale, ha probabilmente ricevuto a tutte le competizioni elettorali cui ha partecipato anche molti voti sloveni, a giudicare almeno da un esame sommario della distribuzione del voto fra le diverse sezioni. Eppure non solo sono molto pochi gli sloveni impegnati nel Pr, ma sono pochi anche gli sloveni che individuano nel partito dei diritti civili e della tutela delle minoranze un naturale interlocutore nella lotta per la affermazione dei diritti costituzionali e civili della comunità slovena residente in Italia. Voglio subito sgombrare il campo dal sospetto che sia un interesse egocentrico a spingermi a scrivere questo intervento, un interesse da patriota di partito, quale credo tutti riconoscano che non sono affatto. Il problema che vorrei porre è invece un altro: si tratta di capire che cosa osti non solo e non tanto al rapporto fra gli sloveni residenti in Italia e una particolare forza politica triestina, quanto di capire quali naturali diffidenze si frappongano al dialogo fra gli sloveni e quelle forze politiche e quei cittadini progressisti e antinazionalisti che non si identificano nelle forze poltiche tradizionali della sinistra. Diffidenza, talora, reciproca: più di un elettore radicale ha trovato eccessiva l'affermazione di un consigliere radicale comunale di Trieste, che ha affermato di volersi considerare — lui abruzzese — uno sloveno: come Robert Kennedy si era una volta dichiarato negro, e come i dimostranti del maggio francese si dichiaravano tutti «ebrei De Gaullovemu notranjemu ministru, ki je tako označil zaničevalno vodjo študentovskega upora. Nočem, seveda, poudarjati teh osamljenih dvomov, ki jih je pokazal kak naš volivec, lahko jih razložimo s heterogenostjo ideoloških in družbenih porekel radikalnih volivcev, toda dejstvo je, da v Trstu ni malo meščanov, ki niso desničarsko usmerjeni, ki pa v zvezi z vprašanjem zaščite ustavnih pravic slovenske skupnosti zavzemajo veliko manj odprta stališča, kakor glede drugih vprašanj, ki se zdijo po teoretični in logični plati podobna. Da bi poiskali odgovore na ta vprašanja, se mi ne zdi odveč postaviti druga. Ali gosta mreža slovenskih političnih, kulturnih, gospodarskih, rekreativnih in športnih društev, ki imajo vsemu navkljub, bistveno funkcijo v obrambi slovenske skupnosti v Italiji pred asimilacijo, ne tvega morda tu pa tam, da zaduši politični pluralizem med Slovenci in da daje tržačanom italijanskega jezika vtis, da imajo pred sabo pogostokrat preveč plitvega sogovornika glede važnih vprašanj v zvezi z režimom, ki obvladuje vašo matično državo? Dobro razumem, kako bistveni so odnosi med manjšino in matičnim narodom, a kljub temu se vprašujem, ali ne škodi še danes, in v kolikšni meri to škodi razumevanju in dialogu med Italijani in Slovenci v Trstu solidarnost, politična prej kot kulturna v bistvenih zadevah za Trst, med slovensko skupnostjo, ki živi v Italiji, ne s slovenskim ali jugoslovanskimi narodi, pač pa z jugoslovansko vlado. Nima pomena, da ta pluralizem vendarle je, če pa ga ljudje ne opazijo, ali če kritični Slovenci v razmerju do «realnega» jugoslovanskega socializma izražajo le prisotnost «zmerne» ideološke komponente, ki jo Tržačani komajda občutijo, omejena, kot je, na samo slovensko narodnostno skupnost, namesto da bi se postavila kot sogovornik tudi za ne-birokratsko in ne-leninistično levico v Trstu in v Italiji, in kot aktiven, čeravno hetereogen kulturni dejavnik za sam matični narod. Tržačani italijanskega jezika in v Trstu tako številni istrski begunci, po desetletjih kulturnega imperializma, ki ga nad svojimi sosedi, Slovenci in Hrvati, zavestno ali nezavestno, izvaja večina, so tudi potem, ko so vsaj sprejeli dvajsetletno eksplicitno raznarodovalno prisilo proti svojim tujejezičnim sodržavljanom, spoznali pred petintrideset leti namesto dialog s temi narodi, ki bi ga bilo sicer vsled predpostavk zelo težko uresničiti, pač pa nasilno grožnjo novega kulturnega imperializma, podobnega raznarodovanju, in s to grožnjo združeno ter intimno povezano, še drugo grožnjo in sicer tisto, da bi v Trstu in Istri ustvarili stalinističen režim, kakršen je bil tisti, ki je vladal v Jugoslaviji leta 1948, in ki je trajal v ideološkem oziru tudi v letih, ki so neposredno sledila letu 48. Da je jugoslovanski režim danes drugačen, da se je veliko spremenil, to vsi vedo tedeschi», per rispondere al ministro dell’interno di De Gaulle, che così aveva sprezzantemente definito un leader della rivolta studentesca. Non voglio certo enfatizzare queste perplessità isolate manifestate da qualche nostro elettore, spiegabili con l'eterogeneità delle provenienze ideologiche e sociali degli elettori radicali, ma è un fatto che a Trieste non sono pochi i cittadini tutt’altro che orientati a destra, che pure nei confronti del problema della tutela dei diritti costituzionali della comunità slovena assumono posizioni molto meno aperte che su altri problemi che in via teorica e logica sembrerebbero analoghi. Per cercare una risposta a questa domanda non mi sembra inutile porne un'altra. La fitta rete di associazioni politiche, culturali, economiche, ricreative e sportive slovene, che pure ha avuto ed ha una funzione essenziale nel difendere la comunità slovena in Italia dall'assimilazione, non rischia forse talora di soffocare il pluralismo politico fra gli sloveni, e di dare quindi ai triestini di lingua italiana Impressione di avere un interlocutore troppo spesso appiattito, su importanti questioni, sulle posizioni del regime che governa la vostra nazione d'origine? Capisco bene quanto essenziale sia per la vita di una minoranza il rapporto con la propria nazione d’origine, e tuttavia mi chiedo se non nuoccia ancor oggi, e quanto, alla comprensione e al dialogo fra italiani e sloveni a Trieste la solidarietà, politica prima che culturale, e su questioni essenziali per Trieste, fra la comunità slovena residente in Italia e, non la nazione slovena o i popoli jugoslavi, ma il governo jugoslavo. Non ha molto rilievo il fatto che questo pluralismo ci sia, se poi la gente non ha modo di accorgasene, o se gli sloveni critici rispetto al «socialismo reale» jugoslavo esprimono solo la presenza, vagamente avvertita dai triestini, di una componente ideologica «moderata» tutta interna alla minoranza nazionale, anziché proporsi come interlocutori anche per la sinistra non burocratica e non leninista triestina e italiana, e come un attivo e magari eterogeneo punto di riferimento culturale per la stessa propria nazione d’origine. I triestini di lingua italiana, e i profughi istriani così numerosi a Trieste, dopo decenni di imperialismo culturale esercitato dai più, consapevolmente e inconsapevolmente, sugli sloveni e sui croati loro vicini, e dopo avere almeno accettato vent’anni di esplicita violenza snazionalizzatrice contro i propri concittadini alloglotti, hanno conosciuto trentacinque anni fa non il dialogo con questi popoli che, viste le premesse, sarebbe stato comunque molto difficile realizzare, ma la minaccia violenta di un altro imperialismo culturale, di una simile snazionalizzazione, e, abbinata e intimamente legata a questa minaccia, anche quella dalla instaurazione a Trieste e in Istria di un regime stalinista, quale era quello che vigeva in Jugoslavia allora, e, dal punto di vista ideologico, anche negli anni immediatamente successivi al 1948. Che il regime jugoslavo sia oggi cambiato, e di molto, in nihče ne zanikuje velikega, družbenega in gospodarskega napredka, ki ga je napravila Jugoslavija, ali pa prestižno in važno vlogo, ki jo je vršila jugoslovanska zunanja politika s tem, da je ustvarila in sprejela vodstvo v gibanju neuvrščenih držav. In redkokdo bo lahko zanikal jugoslovanskim komunistom zaslugo, da so ustvarili verjetno «najmanj slab» izmed takozvanih socializmov, ki so jih doslej uresničili v svetu: vsi vedo, da je jugoslovanski državljan veliko bolj svoboden in zaščiten od državljanov katerekoli druge komunistične države. Ostaja dejstvo, da je v masovni psihologiji mnogih tržača-nov, celo tistih, ki so najbolj napredni, in mislim, da tudi pri mnogih volivcih, ki so prišli v KPI po in prav zaradi evrokomu-nističnega obrata, ostaja bolj ali manj zavedna miselna asociacija, med «slovanskim svetom» in «realnim socializmom» in torej tudi med slovensko skupnostjo in političnim sistemom, kakor je jugoslovanski, v katerem vsekakor ni svobode političnega organiziranja, tiska, izražanja misli, združevanja, ipd. ki jih v večji ali manjši meri zagotavljajo dežele liberalne demokracije, tudi naša, čeprav, po našem mnenju, v premajhni meri. Bremeni to miselno asociacijo pomanjkanje izrecne samokritike KPI glede dogodkov leta 1945 v Trstu in Istri, kar povezujejo s širšim nerešenim vprašanjem odnošajev med tisto stranko in «resničnim socializmom». Bremeni pa tudi to miselno asociacijo hinavščina, s katero so demokratične politične sile Italije in Zapada na splošno, zaradi razumljivih in morda tudi razsodnih razlogov t.i. realpolitike in zunanje politike, raje ignorirale pojave tlačenja državljanskih svoboščin znotraj Jugoslavije (kakor tudi znotraj Romunije). Ko pa je pri politiki prijateljstva z Jugoslavijo v ospredju politični razred, ki je tako nedelaven in na slabem glasu kakor italijanski, in ljudje vidijo, da so prvi sadovi te najsvetejše politike stvari, ki so tako grozotne in ekološko ter ekonomsko tako katastrofalne — in ki so jih odločili popolnoma jasno nepristojneži — kot je projekt industrializacije Krasa, se miselna asociacija Slovenci — realni socializem — nezmožni italijanski oblastniki okrepi, namesto da bi izginila. Koliko bi koristilo stvari razumevanja med Italijani in Slovenci v Trstu nediplomatsko stališče vsaj dela slovenske skupnosti v Italiji proti kraški lokaciji industrijske proste cone in koliko je škodilo tej stvari, na primer dejstvo, da so slovenska združenja in slovenski politični predstavniki v Italiji največ, kar so storili, javno kritizirali le razlaščanja, ki naj bi bila potrebna za uresničitev tega projekta? Kakor je italijanski šovinizem izpred dvajsetih ali tridesetih let bil osnovan razen na dediščini fašizma tudi na ekspan-zionistični volji nove jugoslovanske države, pa tudi na stalinističnem značaju, ki ga je prav takrat imel tisti režim, tako se v teh zadnjih časih nedvomna oživitev tudi med mnogimi mla- lo sanno tutti, e nessuno nega i grandi progressi sociali ed economici compiuti dalla Jugoslavia, o il ruolo prestigioso e importantissimo svolto dalla politica estera Jugoslava con la creazione e la leadership assunta nel movimento dei paesi non allineati. E pochi possono negare ai comunisti jugoslavi il merito di avere realizzato probabilmente il «meno peggiore» dei cosiddetti socialismi fin qui realizzati nel mondo: tutti sanno che il cittadino jugoslavo è ben più libero e garantito di quanto non lo siano i cittadini di qualunque altro paese comunista. Resta però il fatto che, nella psicologia di massa di molti triestini, anche di quelli progressisti, credo anche in quella di molti elettori giunti al Pei dopo e a causa della svolta eurocomunista, permane un’associazione mentale, più o meno conscia, fra «mondo slavo» e «socialismo reale», e quindi fra comunità slovena e un sistema politico come quello jugoslavo dal quale sono comunque assenti quelle libertà di organizzazione politica, di stampa, di manifestazione del pensiero, di riunione, ecc., che sono in misura maggiore o minore garantite nei paesi di democrazia liberale, e anche nel nostro, sia pure in maniera a nostro avviso insufficiente. Pesa su questa associazione di idee la mancata esplicita autocritica del Pei sui fatti del 1945 a Trieste e in Istria, che si salda con il più vasto problema irrisolto dei rapporti fra quel partito e il «socialismo reale». E pesa su questa associazione di idee l’ipocrisia con cui la forze democratiche italiane e occidentali in genere, per considerazioni comprensibili e forse anche apprezzabili di realpolitik e di politica estera, preferiscono ignorare i fenomeni di repressione delle libertà civili all' interno della Jugoslavia (come quelli interni alla Romania). Quando poi è una classe politica inetta e screditata come quella italiana a farsi paladina di una politica di amicizia con la Jugoslavia, e la gente vede che i primi frutti di questa politica sacrosanta sono còse mostruose è catastrofche ecologicamente ed economicamente — e decise da evidenti incompetenti sulla testa dei triestini — come il progetto di industrializzazione del Carso, l’associazione di idee sloveni-socialismo reale-governanti italiani inetti si rafforza anziché sciogliersi. Quanto avrebbe giovato alla causa della comprensione fra italiani e sloveni a Trieste una presa di posizione non diplomatica di una parte almeno della comunità slovena in Italia contro l'ubicazione carsica della Zfic, e quanto ha nuociuto a quella causa, per esempio, il fatto che le organizzazioni slovene e i rappresentanti politici degli sloveni in Italia abbiano al più presto trovato da ridire pubblicamente sul solo problema degli espropri che sarebbero necessari per la realizzazione di quel progetto? Credo che, come lo sciovinismo italiano di venti o trent'anni fa si basava, oltre che sull’eredità del fascismo, e sulla volontà espansionista del nuovo stato jugoslavo, anche sul carattere stalinista proprio allora di quel regime, così in questi ultimi tempi l’innegabile rinascita, anche fra molti giovani, di un nuovo nazionalismo italiano dimi, novega italijanskega nacionalizna v Trstu, in nezaupljivost, ki jo ima celo del levičarskih volivcev v razmerju do ustavnih pravic Slovencev, hrani z uradnim stališčem slovenske skupnosti ali njenih političnih predstavnikov do grozot, kakor je načrt industrij na Krasu, in razlage, ki jo dejejo neizogibno v smislu bistvene podrejenosti političnim izbiram beograjske vlade. Se hranijo pa tudi iz dejstva, da italijanska levica, ki vendarle izraža končno v celoti svoje ogorčenje nad potlačitvijo češkoslovaškega oporečništva, ne najde, podobno kot nekomunistična zapadna levica in same zapadne vlade, prav tako trdne besede, da bi obsodila preganjanje Milovana Djilasa. Toliko pomembnejše bi se mi zdelo v razmerju do teh vprašanj ovrednotenje pluralizma znotraj slovenske skupnosti, če upoštevamo, da nacionalizem gre vedno z roko v roki s pritiskom na državljanske in politične svobodiščine. In če upoštevamo še, da svoboda v izražanju svojega jezika za italijansko manjšino v Jugoslaviji ni omejena, vsaj v Istri, kakor se to dogaja z drugimi političnimi svoboščinami za vse državljane iste države, in ni povsem izčrpana, kljub petintridesetim letom, ki so potekla od tedaj ter zamudnemu reševanju obmejnih sporov in spremenjenemu mednarodnemu položaju, jugoslovanska nacionalistična reakcija, ki jo je povzročil italijanski nacionalizem in fašistična agresija: vsaj ne na kulturnem področju. Saj vsak turist, ki kupi zgodovinsko-umetniški priročnik večjih krajev na dalmatinski obali, ali, ki obišče tamkajšne muzeje, ne more ostati neprizadet spričo smešnega manihejskega nacionalizma, ki ga tam stalno širijo: stalno se zdi, da ideja nacije, ki se je pojavila, kakor je vsem znano, pred dvema stoletjema v Evropi, v resnici sega, v rabo in izrabo uradne propagande od dobe rimske osvojitve Dalmacije, ali vsaj od VI-VII stol. po Kristusu: zdi se skoraj, kakor če bi brali zgodovino Trsta, ki jo je napisal italijanski nacionalist. Ce pa ta turist, bodisi zato, ker se je hranil z umetnostno zgodovino v Italiji, ali pa ker ima s sabo navtične karte, ki so jih tiskali v Italiji, vpraša v italijanščini turističnega uradnika urnik trajekta za Hvar ali Korčulo, bo tvegal, da sliši marsikak očitek, kakor če bi govoreč o Londri ali Parigi-ju namesto London-u ali Paris-u, hotel s tem izraziti nacionalistična čustva ali pa zahtevati za «italijanstvo» angleško in francosko prestolnico: in isto se dogaja tistim slabo nalete-lim nemškim turistom, ki sprašujejo mimoidočega Tržačana po najkrajši poti za Koper ali Rijeko, tvegajoč pri tem, da se znajdejo pred nekom, ki se dela, kakor da ne razume. Jasno je, da zelo šibka italijanska manjšina v Jugoslaviji ne more v tistem političnem režimu imeti moči, da bi spremenila to težnjo in verjetno je, da ima veliko hujše probleme pred sabo, vendar pa je prav tako jasno, kako nevaren vpliv ima takšno vedenje na ostro občutljivost mnogih Tržačanov. In ni a Trieste, e la diffidenza presente perfino in parte dell’elettorato della sinistra rispetto al problema dei diritti costituzionali degli sloveni si nutrano anche dell'atteggiamento ufficiale della comunità slovena o dei suoi rappresentanti politici verso enormità come il progetto delle industrie sul Carso, e dell’interpretazione che ne viene inevitabilmente data, nel senso di una sostanziale subalternanza alle scelte politiche del governo di Belgrado. E si nutrono anche del fatto che la sinistra italiana, che pure esprime finalmente tutto il proprio sdegno per la repressione del dissenso cecoslovacco, non trova, allo stesso modo della sinistra non comunista occidentale e degli stessi governi occidentali, parole altrettanto ferme per condannare la persecuzione di un Milovan Gilas. Tanto più importante mi sembrerebbe di fronte a questi problemi la valorizzazione del pluralismo all’interno della comunità slovena, se si considera che sempre nazionalismo e compressione delle libertà politiche civili vanno a braccetto. E se si considera quindi che, per quanto la libertà di esprimersi nella propria lingua per la minoranza italiana in Jugoslavia non sia ristretta, almeno in Istria, come lo sono le altre libertà politiche per tutti i cittadini di quel paese, non appare sempre esaurita, nonostante i trentacinque anni trascorsi, la pur tardiva risoluzione delle controversie confinarie, e il mutamento della situazione internazionale, la reazione nazionalista jugoslava determinata dal nazionalismo italiano e dall’ aggressione fascista: almeno non lo appare sul piano culturale. Infatti, qualunque turista che acquisti una guida storico- artistica delle maggiori località della costa dalmata, o che ne visiti i musei, non può non rimanere colpito dal ridicolo nazionalismo manicheo che continua ad essere propagandato: sembra che l’idea di nazione, sorta, come tutti sanno, due secoli or sono in Europa, dati, ad uso e consumo della propaganda ufficiale, dall'epoca della conquista romana della Dalmazia, o almeno del VI - VII secolo dopo Cristo: sembra di leggere una storia di Trieste scritta da un nazionalista italiano. E se poi il turista in questione, o perché nutrito di studi di storia dell' arte compiuti in Italia, o perché munito di carte nautiche stampate in Italia, chiede, parlando in italiano, a un ufficiale turistico, l'orario di un traghetto per Lesina o per Curzola, rischia di sentirsi rimproverare, quasi che, parlando di Londra e di Parigi anziché di London e di Paris, intendesse con ciò manifestare sentimenti nazionalisti, o rivendicare la «italianità» delle capitali inglese e francese: è proprio quello che accade a quei malcapitati turisti tedeschi che chiedono a un passante triestino la via più breve per Koper o per Rijeka, rischiando di trovarsi di fronte a una persona che finge di non capire. E' evidente che la debolissima minoranza italiana in Jugoslavia non può, in quel regime politico, avere la forza di modificare questa tendenza, ed è probabile che abbia ben più gravi problemi da porsi, ma è altrettanto evidente quanto pericolosa sia l'influenza di questi atteggiamenti sull’acuta sensibilità di molti triestini per questi temi. dosti mesecev od tega, če naj opišemo še drug primer, od kadar so v najživahnejšem obdobju ljudskega protesta Tržačanov onemogočali vhod v Jugoslavijo avtomobilom tistih meščanov, ki so imeli na vetrobranu zalimanega medvedka Svetovnega sklada za divjo naravo (WWF). Ali naj prepuščamo fašistom in šovinistom izražanje teh dejstev? Odrivanje problemov ni koristno dialogu in medsebojnemu razumevanju, in uradne ceremonije in izjave so še manj koristne: ljudje, vsaj pri nas, jim ne verjamejo več. Vendar pa je določeno zamolčevanje v tržaškem političnem razredu, italijanskem in slovenskem, z ozirom na neke teme iz naše preteklosti in sedanjosti, več škodilo — in to ni malo — priznanju ustavnih pravic Slovencev v Italiji in prijateljstvu med skupnostima z različnima jezikoma in kulturama, kakor pa slaba ali ničeva politična volja našega vodilnega razreda. Ljudje občutijo to zamolčevanje in izražajo nezaupljivost do določenega uradnega soglasja. Zavedam se, da s tem posegom tvegam, da ponovno rotim duhove in nočem zanikati, da je enotnost manjšinske skupnosti ki podpira svoje pravice, nujna za njihovo uresničitev. Še bolj jasno pa je, da se odločno branim očitka, da prisojam Slovencem, ki žive v Italiji, kakor to delajo neofašisti, da so nekakšna dolga roka «tuje vlade»: toda vprašujem se, ali ne bi večja politična in kulturna razčlenjenost znotraj slovenske skupnosti, in večja svoboda in pomanjkanje predsodkov pri analizi in političnem obnašanju, osvobojena retorike in zadušljive obrednosti tržaške politične debate na ta vprašanja, ne pomagala dialogu in razumevanju med Italijani in Slovenci in ne le teoretičnemu priznanju ustavnih pravic slovenske narodnostne skupnosti, ki živi v Italiji. Giulio Ercolessi E non sono passati molti mesi, se serve un altro esempio, da quando, nel periodo più vivace della protesta popolare triestina, veniva addirittura impedito l’ingresso in Jugoslavia alle autovetture di quei cittadini che avevano attaccato al parabrezza l’orsacchiotto del World Wildlife Fund. Dobbiamo lasciare ai fascisti e agli sciovinisti la denuncia di tutti questi fatti? Rimuovere i problemi non serve al dialogo e alla comprensione reciproca, e le cerimonie e le dichiarazioni ufficiali servono ancor meno: la gente, almeno da noi, ha imparato a non crederci. Eppure c’è una reticenza nella classe politica triestina, italiana e slovena, verso certi temi del nostro passato e del nostro presente, che ha fatto più male — e non è dir poco — al riconoscimento dei diritti costituzionali degli sloveni in Italia e all'amicizia fra comunità di lingua e cultura diverse di quanto non ne abbia fatto la cattiva o nulla volontà politica della nostra classe dirigente. La gente avverte questa reticenza, e non può che diffidare di un certo unanimismo ufficiale. Mi rendo conto che con questo intervento rischio di evocare fantasmi, e non voglio negare affatto che l'unità di una comunità minoritaria a sostegno dei propri diritti sia indispensabile per la loro realizzazione, E’ ancor più ovvio che mi guardo bene dall’imputare agli sloveni residenti in Italia, come fanno i neofascisti, di essere qualcosa come la longa manus di un «governo straniero»: ma mi chiedo se una maggiore articolazione politica e culturale all'interno della comunità slovena, e una maggiore libertà e spregiudicatezza di analisi e di comportamenti politici, che rifugga la retorica e la ceri-monialità soffocanti del dibattito politico triestino su questi temi non possa essere di aiuto al dialogo e alla comprensione fra italiani e sloveni, e alla affermazione non solo teorica dei diritti costituzionali della comunità nazionale slovena residente in Italia. Giulio Ercolessi odmev na tomizzovo «pri j atelj s tvo» S svojim zadnjim delom, avtobiografskim romanom «Prijateljstvo», je Fulvio Tomizza posegel skoraj izključno na razmere na Tržaškem. Razumljivo je, da je delo naletelo na močan odmev, zlasti velja to za njegove neliterarne razsežnosti. Prav zato, ker zelo cenimo pisateljev doprinos k zbliževanju tu živečih narodnosti, objavljamo dva prispevka, ki različno obravnavata upodobitev Slovencev, kot se pojavlja v romanu, v prepričanju, da je prav soočati se z vsemi vprašanji, ki jih sproža Tomizzovo delo. Bolj poglobljena analiza te Tomizzove literarne ustvaritve bo izšla v naslednji številki. odprto pismo fulviu tomizzi Sežana, 29. aprila 1980 Z velikim zanimanjem sem prebrala vaš zadnji roman z naslovom «Prijateljstvo», ki mi je pri priči obudil spomin na Hesseja, in tudi to pot me je prijelo, da bi kaj rekla, če se ne bi bala, da bi me narobe tolmačili oz. da bi nehote ranila vaše samoljubje. Sprva sem vam nameravala pisati domov, to se pravi: hotela sem se držati nadvse modrega nasveta vašega prevajalca, da se izognem možnim nevšečnostim in nesporazumom, potem pa ste me prav vi odvrnili od te namere. V vaši knjigi kar dvakrat in brez posebne naklonjenosti govorite o tako imenovanih in dobroznanih... slovenskih mevžah, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ugajale in uslišale pričakovanja cenjenih in uglednih oseb, kar pa jim gre bolj slabo od rok, saj se izkažejo le na moč nadležne in antipatične. Iz strahu, da bi me videli ali me razlagali na tako zoprn način, sem se odrekla slinastemu zasebnemu posegu in se odločila, da se javno oglasim, čeprav je takšen nastop bolj izpostavljen najrazličnejšim dvoumnostim. Deloma ste potemtakem krivi sami ni druge pomoči, ko da si eco sulla «amicizia» di tomizza Le vicende che tratta Fulvio Tomizza nel suo ultimo libro, il romanzo auto-biografico «L'amicizia», riguardano quasi esclusivamente Trieste e la sua gente. E' comprensibile pertanto l'eco suscitata, soprattutto nei suoi aspetti di natura non letteraria. Proprio perché coscienti dell'Importanza dell'apporto di Tomizza all’avvicinamento tra le popolazioni di queste terre, pubblichiamo due testi che valutano differentemente l’immagine degli Sloveni di Trieste quale appare in questo romanzo, persuasi dell'opportunità di dibattere tutte le questioni aperte dai testo. Un'analisi più approfondita di questa ultima creazione letteraria di Tomizza verrà pubblicata nel prossimo numero. lettera aperta a fulvio tomizza Sezana, 29 aprile 1980. Ho letto con vivo interesse il suo ultimo romanzo dal titolo di hesseiana memoria «L’Amicizia.» e anche questa volta avrei qualcosa da dire, se non temessi di essere stracapita o di pungere involontariamente il suo amor proprio. In un primo momento ho pensato di scriverle a casa, cioè di seguire il più che saggio consiglio del suo traduttore, a scanso di possibili guai e malintesi, ma poi è stato proprio lei a farmi cambiare rotta. Nel suo libro per ben due volte, e con scarsa simpatia, parla delle cosiddette e arcinote ... gnagnere slovene che si fanno in quattro pur di piacere e di assecondare le aspettative di persone stimate o di riguardo, riuscendo però solo a rendersi oltremodo appiccicose e antipatiche e, per tema di apparire o di essere interpretata in questo modo odioso, ho rinunciato al bavoso intervento privato, votando per quello pubblico, anche se più esposto a equivoci di ogni sorta. Un po’ di colpa quindi ce l'ha lei e se la accolli. Io mi sono adattata solo alle circostanze. Un'altra volta non sparli troppo i gnagnagna servizievoli, ma se li tenga stretti stretti nelle vicinanze del cuore e li applauda di tanto in tanto, che non gli passi la voglia della compiacenza e la smania di riuscire graditi. Oggigiorno, coi tempacci che corrono, tempi dai bruschi cambiamenti e dalle krivdo naprtite na ramena. Jaz sem se le prilagodila okoliščinam. Drugič ne obrekujte preveč uslužnih šlev, pač pa jih stisnite kar se da tesno k srcu in tu pa tam jim zaploskajte, da jih ne bi minilo veselje do ustrežljivosti pa koprnenje, da bi ugajali. Dandanes, v teh hudih časih, ki se tako sunkoma obračajo in čudno sučejo, te kreposti (ne samo katoliške in apostolske, da preciziram) postajajo vsepovsod, in celo na Krasu, vedno bolj redke in «scvasi» nedosegljive. Skratka, na tem so, da popolnoma izumrejo. Kot dinozavri iz pradavnine. Ker nimajo več razloga, da bi obstajale. Dobro. Po tej pojasnitvi se le lotiva «Prijateljstva». Po mojem mnenju v vaši lepi knjigi (lepi kot celota) je vseeno preveč... oguljenih fraz, ki motijo, in kakšna ponovna netočnost. Navedla vam bom le kakšen primer. Na strani 133 vašemu junaku Marcu je ušla trditev, da «v nasprotju z nami ni Slovana, pa čeprav najnižjega stanu, ki bi ne poznal zgodovine svojega naroda». Napačno. Naša zgodovina (kakor vse zgodovine konec koncev) je preveč dolga in zapletena, da bi jo lahko znal scela vsakdo. Poznamo je le deloma (kdo več, kdo manj, kdo nič) in najčešče bolj malo, kakor se pač dogaja drugod. Žalibog nismo drugačni od ostalih in od pretežne večine «ignorantov», ki kar mrgolijo po vsem svetu, ne glede na legendo, ki kroži o nas. Povprašajte malce naokrog, če mi ne verjamete, in boste spravili v zadrego kup ljudi, z menoj vred. Kar zadeva zgodovino in tudi zemljepisje (vi morebiti veste za glavno mesto Michigana ali Wyominga? Niti jaz!) smo vsi enaki, in sicer bolj tešči kot siti znanja. Čas je, da odčaramo nekatere slovenske mite in jih postavimo na laž. Ker nas ni veliko, se pač bolj živo zavedamo svoje narodne pripadnosti, vežejo nas, malodane neločljivo skupno trpljenje in ponos; če hočete, tudi kljubovalnost, kot Jude, če se smem sklicevati nanje, kot vsi preganjani in zatirani ali samo obrzdani, omejeni, ovirani, napadeni, «nerazumljeni». Zategadelj budno pazimo, da ne zgubimo drug drugega izpred oči, in tičimo skupaj, držeč se za roko ali pod pazduho. Saj po vseh tepežkah, ki smo jih skupaj prestali in navkljub naši že prislovični umski trdoti, ki se kot trmasta mula otepa dojemanja — druga legenda in oguljena fraza — smo se na pamet naučili, da v skupnosti je moč in da nas izoliranost neizogibno privede do izgube prave identitete, do osiromašenja in izkrivljenosti osebnosti in tako dalje. Vendar je vse to že splošno znano in resnično ne kaže zgubljati časa s ponavljanjem. Na strani 131 napačno tolmačite slovenski termin osmica (vi ga pišete fonetično osmizza). Priložnostne gostilnice v kmečkih domačijah z dobro znano vejo kot izvesek niso dobile imena od osminske mere (ki ji v slovenščini pravimo osmina ne pa svolte strambe, queste doti (non solo cattoliche e apostoliche, per puntualizzare!) stanno diventando un po’ dappertutto, e perfino sul Carso, sempre più rare e sevasi introvabili. Insomma, sono in via di totale spegnimento. Come i dinosauri dei primordi, non avendo più ragione di essere. Bene. Precisato questo, passiamo all’Amicizia. A mio giudizio, nel suo bel libro (bello nel suo insieme) ci sono troppi ... luoghi comuni che disturbano e qualche ripetuta inesattezza. Le citerò solo qualche esempio. A pagina 133 al suo protagonista Marco scappa detto che «a differenza di noi, non c'è slavo magari di condizione infima che non conosca la storia del suo popolo». Errato. La nostra storia (come tutte le storie, del testo) è troppo lunga e complessa per essere saputa nella sua interezza da ognuno. Ne sappiamo qualcosa (chi più, chi meno, chi niente) e spesso ben poco, come d'altra parte succede altrove. Purtroppo non siamo diversi dagli altri e dalla stragrande maggioranza di «ignoranti» che imperversano in tutto il mondo, checché ne dica la leggenda. Provi un po’ a domandare in giro, se non mi crede, e finirà per mettere un sacco di gente in serio imbarazzo, me inclusa. In fatto di storia e anche di geografia (lei sa per caso qual'è la capitale del Michigan o del Wyoming? Neanch’io! ) siamo tutti compagni, vale a dire più digiuni che sazi di cognizioni. E’ ora di sfatare certi miti sloveni. Abbiamo soltanto — essendo un po’ pochi — più coscienza di gruppo, di appartenenza, legami, quasi indissolubili, di dolore e di orgoglio collettivo, se vuole, anche di ripicca, come gli ebrei, se posso richiamarmi a loro, come tutti i perseguitati e oppressi o solamente tenuti al freno, limitati, ostacolati, osteggiati, «incompresi». Perciò ci sforziamo di non perderci di vista, di tenerci uniti, per mano o sotto braccio, perché dopo tutte le batoste passate assieme e nonostante la nostra già proverbiale durezza di comprendonio, restìa come un mulo ad apprendere — altra leggenda e luogo comune — abbiamo imparato a memoria che l’unione fa la forza e che l’isolamento porta inevitabilmente alla perdita di vera identità, all'impoverimento o a storture della persona(lità) e giù di lì. Ma queste cose sono sapute e risapute, non occorre neanche perder tempo a ripeterle. A pag. 132 spiega erroneamente il termine sloveno osmica (lei lo scrive foneticamente osmizza). Le osteriole improvvisate nelle case dei contadini con la frasca per insegna, nota a tutti, non prendevano nome dalla misura dell'ottavo (che in sloveno si dice osmina e non osmica o osmizza a dir si voglia), bensì perché si trattava di mescite provvisorie della durata di otto giorni si suol dire eufemisticamente o burocraticamente oggidì) potevano vendere per otto giorni «drio man» il loro vino ai consumatori... diretti (per non dire bevitori e beoni). Trascorsi gli otto giorni, i vignaioli toglievano la frasca ormai secca e chiudevano bottega, ritornando, volenti o nolenti alle loro sudate zolle. Il suo Marco dovrebbe notiziarsi prima e pronunciarsi poi, invece di sbevucchiare oziosamente all’ombra dei tigli e flirtare (in osmica ali osmizza, kakor pač želite), marveč ker je šlo za občasne točilnice, ki so trajale osem dni. Neposredni proizvajalci (kot jih evfemistično ali birokratsko radi imenujemo) so smeli z dovoljenjem pristojnih oblasti prodajati osem dni drio man svoje vino... neposrednim potrošnikom (da ne rečem pivcem in vinskim bratcem). Po preteku osmih dni so vinogradniki odstranili že davno posušeno vejo in zaprli štacuno ter se vrnili, hočeš nočeš, k svojim prepotenim grudam. Vaš Marco bi se bil moral prej informirati, šele nato razlagati, namesto da je brezdelno pivkal v senci lip in ljubimkal (v odsotnosti krotke in prizanesljive ženkice) s prav tako očarljivo kot nepredvidljivo hčerko nadvse bujne krčmarice, katero niso krasile — govorim o mladi Ireni, ne o njeni materi — le neštete vznemirljive čednosti, marveč tudi ljubkost, da se je rada postavljala in se delala važno oziroma kakor bi rekli Tržačani (prevedla bom dobesedno, da ohranim vsaj delno domala neprevedljivo besedno igro) da je bila «zelo velika v zgodovini» (str. 188), in ne samo v slovenski, ki jo je znala, samo po sebi umevno, na izust, kajne? Na strani 23 (in tudi drugje) sem se neizmerno zabavala, ko je vaš simpatični, nerodni, naivni, domišljavi in kristalno prozorni Alessandro (bančni uslužbenec z zlato plačo!) zabavljal čez našo izgovorjavo in še bolj pačil tržaško narečje pa italijansko govorico, kot jo mi sami, ter nas hote prikazoval, ko da gre za uboge in grozljivo neotesane bedake. Škoda, da Italijani ne poznajo naše «lingve»! Tudi oni bi se blazno zabavali. Ker vrli mladenič, bolj literarno kot bančno dovzeten, kar sredi posmeha strelja prave kozle v slovenščini, in najtežjega kalibra za nameček, ne da bi jih sploh opazil, poverinček, ki pa zvenijo slovenskemu ušesu enako abotno in neprijetno. Joj, kako mi je žal, da se bomo ob tem edinstveno smešnem pasusu, ki je tudi... «zelo velik v zgodovini», morali in smeli zabavati samo mi in se mu do solz nasmejati. Le zakaj niste z opombo na koncu strani pojasnili bralcem, ki niso podkovani v slovenščini, komičnost situacije? Ali, še bolje, zakaj ni vaš Marco, ki se je živo zavedal svojega slovanskega izvora in je bil vedno tako pravičen in poln razumevanja do nas in do revnih ljudi tout court, opozoril zafrkljivega prijatelja, da tudi on, namesto slovenskega jezika, govori spakedranščino? In če si io sam lahko privošči, zakaj ne pusti, da bi jo mirne duše govorili tudi drugi? Zakaj mu dopusti, ne da bi trenil z očesom, da uporablja dvojno merilo? Zakaj mu dovoli verjeti (že spet oguljena fraza), da je njegov jezik lepši od našega ali od katerega si bodi jezika, ko bi moral že od nekdaj vedeti in si biti na jasnem — če je s kulturo le površno seznanjen — da so vsi (rekla sem vsi) sami na sebi lepi in da imamo potemtakem le možnost (iz različnih vzrokov, čustvenih, osebnih ali kaj jaz vem), da nam je ta ali oni bolj všeč kot kateri drugi, vendar, da ta povsem samovoljna assenza della mogliettina mansueta e condiscendente) con la tanto avvenente quanto imprevedibile figliola della prosperosa ostessa, che oltre ad altre sconcertanti virtù — parlo della giovane Irena, non di sua madre — aveva anche la grazia di essere «assai grande nella storia» (pag. 188), e non solo in quella slovena che la conosceva naturalmente a menadito! No? A pag. 23 (ed anche altrove) mi sono divertita un mondo, quando il suo simpatico, maldestro, ingenuo, presuntuoso e chiaro come 1' ambra Alessandro (l’impiegato di banca dalla paga d’oro!) se la prendeva con la nostra pronuncia, strampalando il dialetto triestino e la parlata italiana ancora più di quanto lo facciamo noi stessi, facendoci passare volutamente per dei poveri cretini d’una rozzezza atroce. Peccato che gli italiani non sappiano la nostra lingva! Si divertirebbero da matti anche loro. Perché nel bel mezzo della derisione il gagliardo giovanotto dalle velleità letterarie, più che bancarie, commette in sloveno dei veri e propri strafalcioni, di grosso calibro per giunta, senza neanche avvedersene, poverincek, altrettanto ingrati e ridicoli all'orecchio di uno sloveno. Dio, quanto mi dispiace che questo passo, anch’esso «assai grande nella storia» e addirittura esilarante, potremo e dovremo godercelo da soli e riderci sopra fino alle lacrime. Ma perché non ha messo a pié pagina un piccolo richiamo che spiegasse ai lettori, privi di conoscenze linguistiche slovene, la ridicolaggine della situazione? O meglio, perché il suo Marco di sentita estrazione slava è sempre così giusto e comprensivo nei nostri riguardi e nei confronti della povera gente tout court, non ha fatto notare all’amico canzonatore che anche lui, invece dello sloveno, parla ostrogoto? E se si permette di parlarlo, perché non lo lascia dire in santa pace anche agli altri? Perché concedergli la licenza, senza battere ciglio, di usare due pesi e due misure? Perché lasciargli credere (altro luogo comune) che la sua lingua è più bella della nostra o di una lingua qualsiasi, quando già da un pezzo dovrebbe sapere e rendersi conto — se di cultura ne è soltanto infarinato — che tutte le lingue (dico tutte) sono belle per se stesse e che quindi abbiamo solo la facoltà (per ragioni varie, emotive, personali o che so io) di preferire questa o quella più di un'altra, ma che questa scelta o preferenza, totalmente arbitraria, non significa un bel niente, perché non ha la capacità né di togliere né di aggiungere niente a ciò che amiamo o detestiamo? Perché non dirgli schietto e netto, senza ambiguità e zone d’ombra, in maniera lampante che né lui né nessuno possono permettersi il lusso della denigrazione gratuita, specialmente quando della lingua o delle lingue diffamate non ne sanno un’acca? Perché non consigliarli bonariamente di impararle prima a fondo e poi magari di criticarle, ma con delle buone e approfondite dimostrazioni, con argomenti veri e propri che non campino in aria, perché i vaniloqui, le scritte sul muro e le parole a vanvera non bastano? Cantargli in faccia: E’ mai possibile, Alessandro mio bello, in un dopoguerra e quasi alle soglie del 2000 — non in piena era fascista che amava in chiave di autarchia izbira ali prednost ne pomeni popolnoma ničesar, saj ji ni dano, da bi kaj odvzela ali dodala temu, kar ljubimo ali mrzimo? Zakaj mu ni povedal kratko in jedrnato, brez vsake dvoumnosti in meglenosti, jasno kot beli dan, da si ne more nihče, ne on ne kdorkoli, privoščiti luksusa cenenega obrekovanja, zlasti ko o očrnjenem jeziku ali jezikih prav nič ne vedo? Zakaj mu ni dobrodušno svetoval, naj se jezikov najprej temeljito nauči in šele nato, naj jih kritizira, vendar s tehtnimi in poglobljenimi dokazi, s pravimi in stvarnimi argumenti, ki naj ne lebdijo v zraku, kajti prazno čenčanje, napisi po zidovih in tjavdan go-bezdanje ne zadostujejo? Zakaj mu ni zabrusil v obraz: Kako je mogoče, moj lepi Alessandro, da se v povojnem času in na pragu drugega tisočletja — ne sredi fašistične ere, kateri je ugajalo opevati v avtarhičnem ključu le vrline in pridelke domače zemlje — ne obnašaš nič drugače in videvaš v vsem ostalem le nevarnosti in barbarstvo, nekakšen svet, ki ne zasluži drugega kot posmeh in pomilovanje in bi ga zatorej kazalo ignorirati ali celo izbrisati? To bi moral vaš Marco povedati prijatelju, čigar miselnost je bila še prežeta z iracionalnimi in podzavestnimi rasističnimi odmevi. In da znanje jezikov (delle «lin-gve»!) in najslajših idiomov je edino zdravilo, ki nas bo rešilo vsakovrstnih predsodkov in... utvar. In, kot pravi pregovor, nam bo odprlo vrata sveta, namesto da nas zapre v tesne prostore, kjer je zrak domala zadušljiv. Tudi potem bo prišlo do sporov in nasprotij, prišlo bo vedno, vendar veliko manj. Otresimo se vsaj odvečnih, ki so brez vsakega smisla in osnove, in se prepirajmo za resnične zadeve, ne za oslovsko senco in za prazen nič. Se strinjate z mano? Na strani 136 takole govorite o Kraševkah na poti v mesto: «...prve kmetice so se spuščale po rebri s košarami zelenjave in posodami mleka, pogosto so našle koteč na vozovih in celo na cesarskih kočijah, da bi upočasnile spust, ker bi sicer neobte-ženi vozovi pritiskali na konjske ritnice, vsega tega pa niso bile deležne ob povratku, ko bi se jim še kako prileglo objeti z rokami ožuljena stopala, pa so jih vozniki s pokanjem bičev odganjali stran». Utešite mojo radovednost: te ljube podobe iz mojega ranega detinstva in rožnate mladosti, z gručami pešaških mlekaric in z ropotajočimi vozički (vendar brez cesarskih kočij, ki sodijo v čas pred mojim rojstvom, moja generacija jih je videla le na razglednicah!) so «prosto romansirano videnje» kot pravite na četrti strani, še preden se lotite romana, ali se je dejansko tako dogajalo leta 1955-58? V naših krajih, manj razvitih od vasic, o katerih pišete, ker so dlje od mesta, so kmetice nehale capljati peš v Trst še pred vojno, bilo jim je ljubše iti s kolesom, z vlakom ali s posebnimi avtobusi, ki so dnevno in nalašč zanje decantare soltanto i pregi e i prodotti del patrio suolo — comportarsi in maniera analoga e vedere in tutto il resto pericoli e barbarie, un mondo da schernire, da ignorare, da compatire o cancellare? Questo doveva dire il suo Marco all'amico dalla mente non ancora sgombra d’irrazionali e subconsci echi razzisti. E che la conoscenza delle «lingve» e dei dolcissimi idiomi è l'unica medicina che ci libera da preconcetti, pregiudizi e ... illusioni. E, come dice l'adagio: ci apre le porte del mondo, invece di rinserrarci in strettissimi spazi dall’ aria quasi irrespirabile. Anche dopo ci saranno contrasti e controversie, ci saranno sempre, ma tanti di meno! Sbarazziamoci almeno di quelli inutili che non stanno né in cielo né in terra e litighiamo per delle cose vere, reali, senza correre dietro le ombre. E’ del mio parere? A pag. 136 parla delle carsoline che scendono in città in questi termini: «... calavano le prime contadine con le ceste di verdura e i vasi del latte, spesso trovando un cantuccio sui carri e fin sulle diligenze imperiali per frenare la discesa, che altrimenti gravava tutta sulle chiappe dei cavalli - non così al ritorno quando avevano maggior bisogno di congiungere le mani sotto i piedi ulcerati e i vetturali le tenevano lontano col sibilo della frusta». Mi tolga una curiosità: queste care immagini della mia verde infanzia e della rosea giovinezza, con frotte di lattaie appiedate e i carretti rumorosi (però senza le diligenze imperiali che sono anteriori alla mia nascita, la mia generazione le ha viste solo in cartolina!) sono una «libera visione romanzesca», come dice a pagina 4, prima ancora d’iniziare il romanzo, o accadeva realmente così nel 1955-58? Nei nostri paraggi, meno progrediti dei paesini in questione, perché più lontani dalla città, le contadine hanno smesso di sgambettare a piedi a Trieste ancora prima della guerra, preferendo di andarci in bici, col treno o con le apposite corriere che facevano spola quotidiana, essendo il prezzo del biglietto ormai alla portata di ogni borsa, per quanto misera. Figurarsi le lattaie e gli abitanti dei paesi sul ciglione carsico, a un tiro di schioppo da Trieste, molto più legati alla città per ragioni di lavoro. Guardi che in questo suo scorcio idilliaco di rara e suggestiva beltà, anche se anacronistico, ci mancano solo le juzze, tanto care alle rimembranze triestine. I carretti a mano, i carri trainati da cavalli, le diligenze imperiali senza le juzze (non basta chiamarle contadine) non possono proprio starci. E a questa lacuna della memoria e imperdonabile dimenticanza bisogna porre riparo. In una ristampa del libro — libera visione su, libera visione giù — o toglie le diligenze imperiali o ci mette le juzze, elemento indispensabile e conditio sine qua non del folklore locale. Mi creda, ogni triestino ragguardevole che ha avuto ilio tempore l’occasione di conoscerle o perlomeno ne ha sentito parlare, ha una struggente nostalgia delle iuzze. Perché erano così ossequiose e riverenti, non è vero, per niente importune, docili e pulitine (non troppo, non troppo, il troppo stroppia!) d'una umiltà che «sevasi» rasentava e persino sorpassava il servilismo, fragranti di latte, di frutta, di vozili gor pa dol, saj je bila cena voznega listka dostopna vsakemu, še tako revnemu žepu. To še zlasti velja za mlekarice in prebivalce na kraškem bregu za streljaj daleč od Trsta, ko pa so bili z delom še bolj vezani na mesto. Glejte, da v tem vašem idiličnem in enkratno lepem pa sugestivnem opisu, čeprav je anahronističen, manjkajo samo juce, tako drage tržaškemu spominu. Ročni vozički, vozovi s konjsko vprego in cesarske kočije brez juc (ni dovolj, da jim rekate kmetice) prav ne morejo biti in to vrzel in neodpustljivo luknjo v spominu je pač treba zapolniti. V kakšnem zopetnem natisu knjige — prosto videnje gor, prosto videnje dol — ali odstranite cesarske kočije, ali jim pridružite juce, ko pa gre za nepogrešljivo prvino in conditio sine qua non lokalne folklore. Verjemite mi, vsakemu uglednemu Tržačanu, ki je imel ilio tempore priliko, da se je z njimi spoznal, ali je o njih kaj malega čul, se neznansko toži po njih. Ko pa so bile tako čezmerno priljudne in spoštljive, kajneda, in niti malo vsiljive; pohlevne in še kar snažne (ne preveč, ne preveč, pretiravanje ni nič prida!), njihova ponižnost je «scvasi» mejila na hlapčevstvo, ali ga celo prekoračila; vse dišeče po mleku, po sadju, po zelenjavi, po zemlji, po naravno vzrejenih piščancih «(se magna, se magna» - str. 91 in 151) in no stoodstotno pristnih živilih (tako zaželenih dandanes), redkobesedne in oglatih gibov pa nekoliko neprisebnega, topoumnega in šutastega videza (naredite pač cocktail iz vseh teh nujno potrebnih sestavin) in, da se izrazim z besedami skupinice šolanih in vseznalih mestnih gospa iz srednjega sloja: trde in trše od diamanta ali vsaj kot drenovi količi, kar je konec koncev eno in isto. Povejva po pravici, tudi zavoljo njih, ki so znale ostati na svojem mestu v senci, ne da bi sploh pisnile, ker jim je bilo nerodno, je danes toliko nespametnega in nesorazmernega udrihanja po hrupnih, objestnih, malomarnih, nespoštljivih, pa črnih in gomazečih (kot ščurki!) ...državljanih z našega juga (kot sicer pred leti po ubogih čifih!). Si lahko predstavlja pravi Tržačan — in, med nama rečeno, le ta redka vrsta zares šteje-juco s svojimi neštetimi košarami, s culami, z mericami za mleko, s kanglami in z vrči, recimo, v Caffè dei speci ali v kavarni «Alla torinese»? Bodiva iskrena, ne more, ker je nepojmljivo! Zdaj pa mora prenašati, o sveta nebesa, ne da bi jim mogel kakorkoli zabraniti, s krvavečim srcem in z želodčnimi krči, muslimanke v narodni noši in Makedonce v copatah, ki blaženo posedajo na pomladanskem soncu, nenehno čebljaje kot vrabci in sesaje sladolede in aperitive. Nezaslišana predrznost in sramota, ki spravi ta v krizo tudi bolj imenitne slovenske meščane! V Parizu in drugod še za mar jim ne bi bilo, nasprotno, ker so pač vajeni jemati turizem v poštev in na tihem računati: čim več ljudi bo prišlo, tem večji bodo blagajniški iztržki in kakopak zaslužki. Saj tujci pridejo in se vrnejo, ne ostanejo. erbe, dì terra, di pollastri ruspanti («se magna, se magna» pagg. 91 e 151) e di cibi genuini al cento per cento (tanto bramati oggigiorno), di poche parole e dalle movenze angolose, dall’aria un po’ svanita, un po’ tonta, un po’ ottusa (faccia un cocktail di tutti questi necessari ingredienti) e — per dirla con le parole di un gruppetto di signore istruite e saccenti del ceto medio triestino: dure, ma dure più del diamente o almeno come i paletti di corniolo, che alla fin fine è la stessa cosa. Diciamo la verità, anche a causa loro che sapevano starsene mogie mogie e impacciate al loro posticino all’ombra, c’è oggi tanto irragionevole e sproporzionato accanimento contri i chiassosi, sguaiati, noncuranti, irrispettosi, neri e invadenti (come bacoli)... cittadini del nostro meridione (come, del resto, anni addietro contro i poveri ciffil). Può immaginarsi un triestino patocco e, sotto sotto, solo questa rara specie veramente conta — una iuzza coi suoi tanti cesti, i fardelli, le misurine del latte, i vasi e i bricchi, per esempio, al Caffè dei Speci o al bar «Alla torinese?» Siamo sinceri, non può, perché è impensabile! Adesso invece deve subire, o numi santissimi, senza poter impedirlo in alcun modo, con una fitta al cuore e un crampo allo stomaco, musulmane in costume e macedoni in ciabatte a godersi il sole primaverile, ciarlando di continuo come passeri e succhiando gelati e aperitivi. Incredibile e vergognosa insolenza che mette in crisi anche gli sloveni chic del loco! A Parigi e altrove non gliene importerebbe niente, anzi, essendo abituati a tener di conto il turismo e a fare i calcoli sottovoce: più gente viene, più incassi si fanno e più guadagni si traggono. Tanto i forestieri vengono e se ne vanno, non restano. Ma Trieste non è Parigi, non è Amsterdam e non è nemmeno Roma o Venezia. Trieste è Trieste. Una città fuori del tempo, dello spazio e da ogni umana norma. Una città incomparabile, unica nella storia, non solo «assai grande». Lo vada a chiedere a quelli della Lista che la sanno lunga in proposito, se non ne è al corrente. Ho reso bene l’idea o dovrei aggiungere ancora qualche pezzetta? A pag. 150, press’a poco come nel suo libro precedente (La miglior vita), al suo personaggio principale scappa detto (e si tratta realmente di una fuga di parole o di un volo pindarico che la storia smentisce, e glielo ho dimostrato già nella prima lettera)... «che metà dei triestini ha i cognomi in ich, acca, cappa» e che... «buona parte dell’altra metà se li è tolti. Affari loro...». Il passo fa presumere che i cognomi di radice slava se li fossero tolti i «detentori» stessi, di propria e spontanea volontà, senza pressioni di nessun genere, per torna conto, a quanto sembra, e perché c’era ben poco da fare con quelle voci sgradevoli e sospette in pieno fascismo. La verità è che a quasi nessuno (per dire a nessuno) dava noia il proprio cognome, né a quelli che si ritenevano sloveni (o serbi, o croati o austriaci) né a quelli che per ragioni varie si sentivano animati solo da fervore e sentimenti italiani, a dispetto del loro sangue misto, puro (dove diavolo si trova? Vattelapesca!) o totalmente straniero. Le ricordo il caso clamoroso di Oberdank dal cognome tedesco che fu castrato della kappa non per rinuncia propria, ma per Toda Trst ni Pariz, ni Amsterdam in ni niti Rim in Benetke. Trst je Trst. Mesto izven časa, prostora in vsakega človeškega pravila. Mesto brez primere, edino v zgodovini, ne samo «zelo veliko». Pojdite povprašat one od Liste, ki so tozadevno najbolj poučeni, če niste na tekočem. Sem bila dovolj nazorna, ali bi morala še kaj pristaviti? Na strani 150, približno tako kot v vaši prejšnji knjigi (Boljše življenje), vaš glavni junak zaletavo trdi (in gre resnično za besedno zaletavost ali pindarsko vznesenost, ki jo zgodovina demantira)... «da polovica Tržačanov ima priimke s končnicami ič, h in k «in da» dobršen del druge polovice jih je odstranil. Njihova stvar...». Odlomek vzbuja domnevo, da so si priimke slovanskega porekla odvzeli «imetniki» sami, na lastno željo in prostovoljno, ne da bi jih kdorkoli in kakorkoli prisilil, iz koristoljubja, se zdi, in ker ni bilo kaj početi s tistimi neprijetnimi in sumljivimi zvoki sredi fašizma. Resnica pa je, da ni skoraj nikogar (da ne rečem nikogar) motil lastni priimek, ne ljudi, ki so se šteli za Slovence (ali Srbe ali Hrvate ali Avstrijce), ne tiste, ki so se zaradi različnih vzrokov čutili prežete samo z italijansko gorečnostjo in zanosom, kljub svoji mešani, čisti (kje za vraga se nahaja? Bogsigavedi!) ali popolnoma tuji krvi. Spomnila vas bom na razvpiti Oberdankov slučaj: njegov nemški priimek so namreč prikrajšali za črko k ne zato, ker se ji je sam odpovedal, marveč na zahtevo režima, saj se je skopljenje izvršilo po njegovi junaški smrti. Da bi zgledal bolj Italijan, kot je bil v resnici in da bi imel vse listine v redu. Fašizmu niso zadostovala čustva in lojalnost, morali sta biti tudi sanacija in regeneracija krvi, vsaj navidezno, simbolično. Vsi tisti, ki so imeli priimke, ki niso ugajali fašističnemu sluhu, se torej niso, kot ponovno pišete v svojem novem romanu, prilagodili okoliščinam, marveč so se morali prilagoditi, zlepa ali zgrda, drugače bi prekršili zakone, ki jih je režim svoj čas izdal. Opozarjam vas, da je z odlokom štev. 494 z dne 7.4.1927 začelo potekati raznarodovanje slovenskih priimkov, ki so jih povsem nesmiselno poitalijančevali, ali do kraja spremenili njihov prvotni pomen. 72. člen kraljevega odloka (regio decreto) z dne 9.7.1939 štev. 1238 je vrh tega prepovedal, da dobijo slovenski otroci slovenska imena, ko gre za potomce italijanskih državljanov. Torej? Vaš Marco je prebral v svojo vsestransko korist (tudi jaz) «Nacizem in iztrebitev Judov» Poljakova (domnevam, da se je seznanil tudi, z razsvetljenim in razsvetljujočim «Arijskim mitom» in z drugimi eseji o judovskem vprašanju). Zakaj mu ne svetujete, če ga slučajno srečate na cesti, naj vsaj prelista «Predloge za pravno ureditev spornih vprašanj Slovencev v Italiji» Karla Šiško-viča (ZTT, Trst 1974, v izdanju Slovenskega raziskovalnega inštituta)? volere del regime, perché la castrazione avvenne dopo la sua eroica morte. Per farlo sembrare più italiano di quello che lo era in realtà e munirlo di tutte le carte in regola. Al fascismo non bastavano i sentimenti e la lealtà, doveva esserci anche la bonifica e la rigenerazione del sangue, almeno in apparenza, simbolicamente. Tutti coloro che possedevano cognomi sgraditi all'udito fascista non si sono pertanto, come ritorna a scrivere nel suo nuovo romanzo, adeguati alle circostanze, ma dovevano adeguarvisi per forza, altrimenti trasgredivano alle leggi che il regime aveva a suo tempo emanato. Le faccio noto che con la legge n. 494 del 7.4.1927 cominciò a procedere la snazionalizzazione dei cognomi sloveni, che furono ridotti in forma italiana, spesso senza senso o cambiando totalmente il loro significato originario. L'art. 72 del RD 9.7.1939 n. 1238 inoltre vietava di dare nomi sloveni a bimbi sloveni, figli di cittadini italiani. Dunque? Il suo Marco ha letto, e con profitto (anch’io), «Il nazismo e lo sterminio degli ebrei» di Poljakov (suppongo anche l’illuminato e illuminante «Mito ariano» e altri saggi sulla questione ebraica). Perché non gli consiglia, se per caso lo incontra per strada, di sfogliare almeno le «Proposte di soluzione legislativa dei problemi degli sloveni in Italia» di Karel Siskovic (Editoriale Stampa Triestina, Trieste 1974, a cura dell’Istituto sloveno di ricerche?). A pag. 230 c’è la sua nota: «Dare il chez: licenziare uno senza tanti riguardi. Sarebbe locuzione ebraica usata nei ghetti». Forse sarà anche locuzione ebraica, ma è sicuramente esclamazione e locuzione slovena. Noi diciamo KEC (si pronuncia chez) al gatto, quando vogliamo, senza troppo garbo, scacciarlo via. (Kec z mize - giù dal tavolo!). Nel gergo carsolino inoltre lo usiamo anche nel senso del suo libro (Dal mu je kec - Gli diede il chez). E per finire in bellezza, a pag. 136 Marco si chiede chissà per quale motivo i profughi balcanici siano venuti da così lontano per battere la fiacca in un campo di raccolta, rispondendosi, a torto, che sarà stato certamente per indossare «quelle camicie con tante tasche e quei pantaloni a tubo», dimenticandosi, temo, che i giovani d’allora, più che di vestiti, avevano smania di una vespa o di una lambretta, essendo una 600 già un pio desiderio da adulti. Ma le spiegherò io cos'era ad attirare a Trieste tanto i suoi compatrioti quanto quegli sventurati del campo. Se a quell’epoca quasi remota (1955-58 e forse 60) un giovane impiegato bancario di 25-30 anni aveva lo stipendio di 400.000 lire e un docente universitario (naturalmente meno privilegiato - la cultura è sempre pagata male!) sulle 220-250.000 (pag. 94), quando qui da noi per gli stessi uffici intascavi si e no 20-50 mila dinari (dinari vecchi s'intende), mi stupisco che non siamo scesi a valle di corsa (legga: a spron battuto) tutti qvanti: dal rettore magnifico e direttore generale della Narodna banka all' ultimo bidello e usciere, capeggiati per di più (e non si formalizzino!) dai nostri leaders. Perché stando così le cose laggiù c’era proprio il paese di Bengodi, stillante latte e miele, ovvero c’era la Spagna dove se bevi e se magna e quassù si tirava la cinghia e si campio- Na strani 230 je vaša opomba: «Dati kec: odsloviti koga brez posebnih obzirov. Zdi se, da je židovska rečenica, ki so jo rabili v getih». Morda bo tudi judovska rečenica, vendar je prav gotovo slovenski medmet in rečenica. Mi rekamo kec mačku, ko ga hočemo, ne preveč vljudno spoditi proč. (Kec z mize! — dol z mize!). V kraškem narečju ga za povrh rabimo nekako takole kot piše v vaši knjigi (Dal mu je kec — Gli diede il chez). In da končam bleščeče, na strani 136 se Marco sprašuje, kdove zakaj so balkanski begunci prišli od tako daleč, da bi potem pasli lenobo v zbirnem taborišču, in si kajpak napačno odgovori, da je bilo najbrž zato, da bi nosili «tiste srajce z neštetimi žepi in tiste cevaste hlače» in pri tem pozablja, se bojim, da je tedajšnja mladina, bolj kot po lepih oblekah, hrepenela po vespi in lambretti, saj je bil fičko nič manj kot pobožna želja odraslih. Povedala vam bom jaz, kaj je privleklo v Trst, tako vaše sorojake kakor one nesrečnike iz taborišča. Če je v tistem skoraj oddaljenem razdobju (leta 1955-58 in morda 60) petindvajset ali tridesetleten bančni uradnik imel okoli 400.000 lir plače in univerzitetni docent (kajpada manj privilegiran - kultura je vedno slabo plačana!) okrog 220-250.000 (str. 94), kadar si tu pri nas prejemal za ista opravila ja in ne 20-50 tisoč dinarjev (starih, jasno), se čudim, da nismo navalili v Trst in kar se da jadrno (berite: dirjajoč) tutti kvanti: od vseučili-škega rektorja (alias magnifikusa) in generalnega direktorja Narodne banke tja do poslednjega šolskega in bančnega sluge, pod načelstvom celo (in naj mi ne zamerijo!) naših voditeljev. Ker — če je bilo res tako — je bila tam dol prav Indija Koromandija, kjer sta se cedila mleko in med, oz. bila je Španija dove se bevi e se magna, tu gor pa smo si zategovali pas in prav tanko piskali. Človek žalibog ne živi le od Leninovih in Marxovih citatov, marveč tudi od jela! Pa saj se šalim, ne vznemirjajte se brez potrebe. Rajši mi zaupno povejte: Pri tistih 400.000 lirah mesečnih prejemkov vam jo je zagodel tiskarski škrat, ali ste ga sami pokronali (dodali pač ničlo ali kakšno številko povečali)? Ali je bil vaš Alessandro resnično fant z zlatim mošnjičkom? Če zve Irena, kaj si je zapravila s tem, da se je na vrat na nos omožila z odvetnikom mevžetom, to je z vdovcem z dvema nedoraslima otrokoma na grbi, obremenjenim z leti in s slovenskim kompleksom, si tega ne odpusti nikoli več. Znori od togote in bolečine. Za božjo voljo, ne povejte ji, saj bi ji še živci popustili in magari bi se fentala. Slovenska manjšina pa, uboščka, bi zgubila mnogo prezgodaj dragoceno in nezamenljivo članico. Prizanesite nam to gorest, saj bi bilo premalo, če bi rekla bridkost! Hvala. Preden končam in vas pozdravim, se sprašujem — ne da chiava a stento. Non si vive purtroppo solo di citazioni di Lenin e di Marx, ma anche di boba! Ma sto scherzando, non s’impressioni inutilmente. Mi dica in confidenza piuttosto: quelle quattrocentomila lire di mensile sono un refuso o un granchio bello e buono (una cifra con uno zero o qualche numero di troppo?) O il suo Alessandro era proprio un ragazzo dal gruzzolo d’oro? Se lo viene a sapere la Irena che cosa ha perso convolando a tempestive nozze con l’avvocato gnagnà, vedovo con due figli minorenni a carico, oberato dagli anni e dal complesso sloveno, non se lo perdona mai più. Impazzisce di stizza e di dolore! Non glielo vada a dire, per carità, che magari perde il controllo dei nervi e si suicida. E la minoranza slovena, poveraccia, perde innanzi tempo un preziosissimo e insostituibile membro. Ci risparmi questa ambascia, che dire afflizione è troppo poco. Grazie. Prima di concludere e salutarla mi sto chiedendo — senza sapermi rispondere — che effetto le farà questa mia lettera, decisamente anticonformista e indocile. Con quale spirito la leggerà? La riterrà come l’altra un ingiusto attacco e ne rimarrà solamente seccato o leggermente offeso, rivelando così il suo lato slavo, essendo gli slavi palesemente inclini alla gravità, alla pesantezza, insomma poco elastici e non amanti della botta e risposta e di animati scambi di idee? Da noi ben pochi sanno apprezzare la satira, quando è a due o più voci contrastanti che dovrebbe svolgersi come una bella partita a ping pong, e vinca il migliore e evviva anche il perdente! Insom-ma, non sanno stare al gioco letterario con la spigliatezza d’un francese o di un italiano, quando c'è di mezzo la loro persona e il loro prestigio. Preferiscono scherzare sul prossimo che burlare anche se stessi. E guai se provano gli altri a farlo. Non sopportano di sentirsi contraddetti o contestati neanche minimamente, s’adombrano subito, invocando: aiuto, aiuto, marna, corri che i me copa, 'sti bruti! Permalosi da non dire e sensibili più della mimosa. Mi chiedo se lei saprà riderci sopra e trovare, passato il primo disappunto, qualcosa di valido o interessante, un punto di vista nuovo, ignorato, degno in parte di essere riflettuto e preso in considerazione. Saprà leggere nelle righe e fra le righe che la mia stima, la simpatia, l’amicizia che le porto e, nonostante tutto, anche provare piacere di essere qua e là contrastato, provare con me il gusto della polemica vivace e maliziosa, priva però di animosità e di vera cattiveria? Se il suo Alessandro Verga d’oro, che aveva sempre da ridire e sogghignare sul conto dell’amico e di tutti, in fondo piaceva al suo alter ego Marco (piaceva anche a me, malgrado i suoi tanti difetti, tipicamente triestini, e il comportamento arrogante nei nostri confronti!), perché dovrei io dispiacere a Fulvio Tomizza? C’è proprio da chiederselo. Il Tomizza privato è forse diverso dallo scrittore? Meno tollerante, autocritico e spiritoso e più suscettibile e vulnerabile? La saluto cordialmente. sua Jolka Milic bi si znala odgovoriti — kakšen vtis bo naredilo na vas to moje, izrazito nekomformistično in nič preveč krotko pismo. S kakšnim duhom ga boste brali? Ga boste šteli kot prejšnje za krivičen napad in vas bo spravilo samo v slabo voljo ali celo rahlo užalilo, kar bi pa le razkrilo vašo slovansko plat? Saj se Slovani očitno nagibajo k resnobnosti in okornosti, skratka niso kdove kako prožni in ne ljubijo posebno živahnih zamenjav mišljenj in soočenj v stilu milo za drago. (Pri nas redkokdo zna ceniti satiro, ko je na dvoje ali več nasprotnih glasov, ki bi morala potekati oz. se odigrati kot lepa partija pingponga, in naj zmaga najboljši! in naj živi tudi premaganec! Skratka, ne znajo se igrivo vživeti v literarno pričkanje z naravnostjo Francoza ali Italijana, ko gre za njihovo osebo in ugled. Raje se šalijo na račun svojega bližnjega, ko da bi se ponorčevali s samimi seboj. In gorje, če si jih drugi privoščijo. Ne trpijo najmanjših ugovorov in izpodbijanj. Takoj se splašijo in zakličejo: na pomoč, na pomoč, mama pohiti, ko pa me s kože devljejo, ti prostaki! Zamerljivi da je kaj in občutljivi bolj kot mimoze). Sprašujem se, če se boste znali nasmejati mojim besedam, če boste našli v njih, potem ko bo prva nevolja mimo, kaj veljavnega in zanimivega, neko novo, drugačno, neznano stališče pač, ki je deloma vredno premisleka in upoštevanja. Boste znali brati v vrsticah in med vrsticami tudi moje spoštovanje, simpatijo, prijateljstvo, ki jih čutim do vas in, kljub vsemu, uživati, da se vam tu in tam postavljam po robu? Se boste nalezli od mene veselja do živahne in nagajive polemike, ki pa ni zlohotna, kaj še hudobna? Če vaš Alessandro Zlata šiba, ki je kar naprej tečnaril in se rogal prijatelju in vsem, je navsezadnje le ugajal svojemu alter egu Marcu (tudi meni je bil všeč, navkljub svojim številnim in značilno tržaškim napakam, in ne glede na arogantno ravnanje z nami!), zakaj bi jaz ne smela ugajati Fulviu To-mizzi? To vprašanje si zares kaže postaviti! Zasebni Fulvio To-mizza je nemara drugačen od pisatelja? Manj toleranten, avto-kritičen in duhovit in bolj zamerljiv in ranljiv? Prisrčno vas pozdravljam vaša Jolka Milič BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRST - UUCA FABIO FILZI 10 • TELEFON 61446 - TELEX 46264 UPRAVLJANA SREDSTVA: NAD 15 MILIJARD LIR Sprejemamo vsakovrstne hranilne vloge Nudimo raznovrstne kredite, kakor; DOPISNIKI PO VSEJ ITALIJI O Kontokorentni in eskomptni krediti, menična in obrtniška posojila (ESA) in hipotekama petletna posojila # Raznovrstne bančne storitve, krožni čeki — neprekinjena blagajna — varnostne skrinjice — plačila davkov, ACEGAT, SIP itd. 0 Kupoprodaja tujih valut po dnevnem tečaju # Zavod je z januarjem usposobljen za blagovno in devizno poslovanje s tujino z nazivom "BANCA AGENTE” BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRIESTE - VIA FABIO FILZI 10 - TELEFONO 61446 - TELEX 46264 MEZZI AMMINISTRATI: PIÙ DI 15 MILIARDI DI LIRE Accettiamo depositi a risparmio di ogni tipo Offriamo crediti vari, quali: ® Crediti di contocorrente e di sconto, prestiti cambiari ed artigianali (ESA), prestiti ipotecari quinquennali 0 Servizi bancari vari, assegni circolari - cassa continua -cassette di sicurezza - pagamento delle tasse, ACEGAT, SIP, ecc. % Vendita ed acquisto di valute estere al cambio giornaliero £ Con gennaio l’Istituto è in grado di svolgere servizi valutari e merceologici con l'estero con l'appellativo "BANCA AGENTE" CORRISPONDENTI IN TUTTA ITALIA Dragi urednik, pošiljam vam nekaj vtisov o Tomizzovem «Prijateljstvu». Po mojem mnenju je bil Tomizza dovolj pogumen, da se je spopadel z dokaj svojevrstno tematiko, ki je težko razumljiva zunaj krajevnega prostora; gre tudi za nekaj zelo osebnega, ki je obtičalo v njegovi zavesti kot čvrsto in ne še oluščeno jedro. Ne mislim le na razmerje mesta s podeželjem — to je navsezadnje univerzalno — marveč na skrajno svojsko in neponovljivo ubeseditev prav tega odnosa na področju med Istro in Krasom, kjer je zagozden Trst. Vrh tega je to razmerje oteženo z dvoumnostjo in s kompleksi, ki izvirajo iz narodnih in političnih teženj po premoči. Vsa ta zmeda tesni značaj in psihologijo vseh junakov, ki so upodobljeni malodane vzorno v spletu dogodkov in obnašanj. Tako ali drugače vsi so zapleteni in seveda prisiljeni, da se odzivajo po svoji naravi. Ne, če dobro premislim, to ni knjiga, ki bi jo kazalo zavreči. Menim celo, da bi morala ugajati Slovencem. «Meščan» Alessandro je na koncu poražen, kljub rodovnim in stanovskim prednostim, ki jih je užival na začetku. Še več, zdi se, da ga prav «mestna kultura» pogubi, saj doživi kar dvoje ljubezenskih polomov, prvič ga pusti na cedilu izumetničena Michela in drugič Irenka (pa še Cinzia bi bržčas sodila zraven, kdove). Zemeljski Marco, ki nosi v notranjosti svojo dvojno naravo kmeta in intelektualca, s svojo dvojno italijansko (pravzaprav istrsko-beneško) in slovansko dušo, se najbrž po zaslugi prav te nejasne in hibridne rodovne in prirodne zmešnjave na koncu prebije do življenjske stvarnosti. Alessandro izgine in se razblini kot senca med drugimi sencami, potem ko se je izkazal nesposobnega, da se vživi v vlogi, ki mu jo je življenje namenilo, poosebljali pa sta ju ženski, s katerima se je srečal. V bistvu je potrdil, da ni zmožen življenja. Tistega utripajočega in jedrega življenja, prepletenega s prilikami, z dogodljaji, s srečanji in z razvoji. Alessandro se umakne do kraja potolčen po prvih poskusih, da bi se približal slovenskemu svetu na Krasu, prav zaradi «izvirnega greha» svoje meščansko-tržaške omike, in ravno v trenutku, ko je že dosegel uspeh. Zavoljo svojega bedastega in puhlega ponosa in zaradi ohole predstave o «vzvišenosti» svojega položaja. Vse to se dobri Irenki na koncu zazdi ničevo, čeprav jo je sprva premamilo. Marsikdo bo morda prizadet od «gnegnegne» (*) in nekakšnega, kako naj rečem, «podrejenega» prikazovanja kraških Slovencev. Tu bi lahko ponovil, kar sem že dejal v oceni knjige Nina di Giacoma v Mostu 51-2 (glej posebno zaključek na stra- (*) Op. prevajalke: Izgovarjaj njenjenjč - mevžasto govorjenje. Caro Direttore, Le invio alcune impressioni sull'«Amicizia» di Tomizza. A mio avviso Tomizza ha avuto il coraggio di affrontare un tema molto particolare e difficilmente comprensibile al di fuori dell'ambito locale; qualcosa anche di molto personale, come un nocciolo duro rimasto ancora indisciolto nella sua coscienza. Non solo il rapporto fra città e campagna — che dopotutto è «universale» — ma la connotazione tutta particolare e irripetibile che tale rapporto acquista in quell’area fra Istria e Carso fra cui è incuenata Trieste; per di più tale rapporto si carica delle ambiguità e dei complessi derivanti dalle sovrapposizioni nazionali e politiche. Un ingorgo che stringe il carattere e la psicologia di tutti i personaggi, ritratti in maniera tutt'altro che disprezzabile nel groviglio delle vicende e dei comportamenti, tutti in qualche modo coinvolti e portati a reagire secondo la propria indole personale. No, a ripensarci, non è proprio un libro da buttar via. E penso che non dovrebbe dispiacere agli sloveni; dopotutto il «cittadino» Alessandro ne esce battuto nonostante il vantaggio iniziale accordatogli dalla sua origine e dal suo status. Anzi, forse proprio quella sua «cultura cittadina» lo perde nel doppio smacco sentimentale con la sofisticata Michela prima e con Irenka dopo (e magari mettiamoci nel conto anche Cinzia, forse). Il terragno Marco, che si porta dentro la sua doppia natura di contadino e di intellettuale, con la sua doppia anima italiana (anzi istroveneta) e slava, forse per merito di questa confusione incerta e ibrida di origini e di nature, alla fine emerge nella concretezza della vita; l’altro scompare e si dilegua come un’ombra fra altre ombre, dopo essersi dimostrato ìmpari a sostenere le parti che la vita gli aveva proposto, impersonate nelle donne incontrate. Ha confermato, in sostanza, la propria inettitudine alla vita, alla pulsante, soda vita, intreccio di occasioni, di vicende, di incontri, di sviluppi. Alessandro esce sconfitto — e anche male — dal suo approccio col mondo sloveno del Carso, proprio per il «peccato originale» della sua cultura cittadina-triestina, quando aveva già in mano il successo. Per il suo stupido e banale orgoglio, per la presunzione della «superiorità» della sua condizione che alla fine si rivela inconsistente alla buona Irenka che pure ne era rimasta abbagliata. Forse qualcuno se la prende per il «gnegnegné», e per certa rappresentazione, come dire, «subalterna» degli sloveni del Carso. Potrei qui ripetere quanto ebbi a dire nella recensione del libro di Nino di Giacomo su Most 51-2 (vedi in particolare la chiusa p. 274-275). A me personalmente, sì, ha dato un certo fastidio quel linguag- neh 274-275). Mene osebno je takšen način govorjenja zelo motil. Morebiti pa, oziroma nedvomno le obstaja. Kakor bodo tudi obstajali takšni Slovenci, kakršne je upodobil Tomizza. Vsepovsod na podeželju je ničkoliko takih dobrodušnih preprostežev, ki jim je pri priči nerodno brž ko imajo opraviti z mestnimi «gospodi» (to je z g’spudi alias s šinjori par excellence!), in se do njih vedejo pretirano spoštljivo. Dejstvo je pač, da živijo tudi taki ljudje, vendar ne samo oni. Zakaj bi se potemtakem spotikali, če jih kdo upodobi? Navsezadnje, ponovim, ta nekoliko «okorni» svet, z vsemi svojimi napakami in človeškimi slabostmi, se na splošno odreže še kar dostojanstveno in zavedno, in sčasoma prebrodi vse ovire. Irena zna izbirati in na koncu «da kec» Alessandru ter se poroči z odvetnikom Vilharjem: gre za zavestno izbiro, porojeno iz spoznanja, ki jo odkupi od prvotne zagledanosti v «meščana», kolikor ni šlo prej celo za preračunljivost. Ne verjamem, da bi knjigi kaj koristilo, če bi bilo slovenstvo v njej prikazano vzorno in enovito, kot kakšna osladna podobica, zaprto v stolp svoje narodne zavesti in v nedotakljivem oklepu dostojanstva. Znano je... Človečnost je mešanica plemenitosti in kompromisov, slabosti in idealov, vesti ter manjšega ali večjega koristolovstva. Vendar, če sem odkrit, se mi ne zdi, da Tomizza prikazuje Slovence v slabi luči, samo zato ker ne dela iz njih skupnosti vitezov brez madeža in brez graje. Njihovo vztrajno bitje in žitje pa zakoreninjenost na strmem kraškem bregu živo pričajo o njihovem dostojanstvu in pokončnosti, s katerima pa se mesto spodaj ni še naučilo računati, nasprotno, ni niti začelo. In ta knjiga, mislim, lahko pripomore, da se kakšen predsodek, kakšno bedasto in naduto stališče vsaj malce omajata, če ju že ne more odstraniti. Opozorimo ga seveda na etimologijo izrazov «osmica» in «chez-kec»; a še zlasti ga nekoliko bolje spomnimo na zadevo z uradno spremenjenimi priimki ,čeprav se je svoj čas marsikdo radevoljno stopil z večino, da bi se višje povzpel ter preskočil jarek in menjal kožo, da bi bil sprejet med šinjore in postal še bolj Italijan od Italijanov: to pa nikakor ne zmanjša zabitosti bolj kot priskutnosti «kolonialnega» ukrepa!). Knjiga morebiti ni mojstrovina, vendar so take knjige v Trstu krvavo potrebne. Ne pozabimo tega. Tako Trst kot Tržačani so v njej lepo uokvirjeni (primer: str. 51-55-62-102-169/70-184-195). Prisrčne pozdrave Gino Brazzodu.ro gio. Ma forse — e credo senza forse — quel linguaggio esiste, esisteranno anche degli sloveni come quelli ritratti da Tomizza, un po’ bonaccioni come molta gente di campagna dappertutto, del resto, che si sente in soggezione, o almeno trattano con rispetto, diciamo eccessivo, i «signori» di città (i signori per antonomasia!). La questione è che esiste ANCHE gente così, ma non SOLO gente così; e allora perché scandalizzarsi se qualcuno li ritrae? Dopotutto, ripeto, quel mondo — come si suol dire oggi — un po' «imbranato», con i suoi difetti e debolezze umane, fornisce complessivamente una prova di dignità e di coscienza («cossienza»!) che alla lunga la spunta. Irena sa scegliere e alla fine «dà il chez» ad Alessandro e sposa l’avvocato Vilhar: una scelta consapevole, diremmo di apprendimento, che la riscatta dall’iniziale infatuazione — o forse calcolo — per il «cittadino». Non credo che il libro ci avrebbe guadagnato rappresentando un mondo sloveno oleografico e monolitico chiuso nella torre della sua coscienza nazionale, nell’usbergo inviolabile della propria dignità... Si sa... L'umanità è commistione di altezze e di compromessi, di debolezze e di ideali, di coscienza e di opportunismi grandi e piccoli. Ma francamente non mi pare che qui Tomizza metta in cattiva luce gli sloveni solo perché non ne fa una comunità di cavalieri senza mecchia e irreprensibili! La loro esistenza-resistenza stessa, aggrappati su quel ciglione scosceso è di per sé un’affermazione di dignità e di coscienza con cui la sottostante città non ha ancora imparato a fare i conti; anzi, neanche incominciato. E questo libro credo che invece possa contribuire se non a smuovere, almeno a scalfire qualche pregiudizio, qualche certezza stolta e sussiegosa. Segnaliamo pure l’etimologia di «osmica» e di «chez.»/kec; e soprattutto ricordiamogli meglio la faccenda dei cognomi cambiati d'ufficio (benché più d’uno si sarà integrato volentieri per aumentare di grado e saltare il fosso cambiando pelle per essere accettato fra i signori, più italiano degli italiani: ma questo certo nulla toglie alla stupidità, prima che all’odiosità del provvedimento «colonialista»). Il libro non sarà un capolavoro, ma a Trieste ce ne vogliono di questi libri, non scordiamocelo. E Trieste e i triestini sono ben inquadrati (ad es. pag. 51 - 55 - 62 - 102 - 169-110 - 184 - 195). Cordiali saluti. Gino Brazzoduro cassa di risparmio di trieste USTANOVLJENA LETA 1842 GLAVNI SEDEŽ IN RAVNATELJSTVO V TRSTU Ulica Cassa di Risparmio 10, tel. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENCIJE V MESTU IN OKOLICI PODRUŽNICE V GRADEŽU, TRŽIČU, MILJAH IN SESLJANU • DEVINU NABREŽINI Tržaška Hranilnica izvršuje na področju, kjer je pristojna, osnovno in nenadomestljivo funkcijo in sicer tako glede zbiranja krajevnih sredstev kot glede kreditne podpore, ki jo nudi gospodarskim operaterjem, javnim ustanovam ter privatnim državljanom. S "Kreditom na delo" nudi uslužbencem in profesionistom posebne kreditne ugodnosti v razmerju z dohodkom in po možnosti tudi s prihranki pri naši ustanovi S "Specialno karto" deluje v prid odjemalcem, širi bančni ček in razvija podjetništvo. Hranilcem in podjetnikom daje nasvete ter jih usmerja z učinkovitim posvetovalnim servisom na finančnem in gospodarskem področju. Periodično tiska in širi med gospodarstveniki poseben list s podatki o gospodarski konjunkturi v deželi. cassa di risparmio di trieste FONDATA NEL 1842 SEDE CENTRALE E DIREZIONE GENERALE IN TRIESTE Via della Cassa di Risparmio 10, tei. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENZIE IN CITTÀ E NEL CIRCONDARIO FILIALI A GRADO, MONFALCONE, MUGGIA E SISTIANA DUINO-AURISINA La Cassa di Risparmio di Trieste svolge, nella zona di sua competenza, una funzione primaria insostituibile per quanto riguarda sia la raccolta delle risorse locali sia il sostegno creditizio offerto agli operatori economici, agli enti pubblici ed ai privati cittadini. Con il "Credito al lavoro" offre a lavoratori dipendenti ed a professionisti particolari facilitazioni creditizie in proporzione al reddito ed eventualmente al risparmio effettuato presso l'Istituto. Con la "Specialcarta” opera in favore della clientela per la diffusione dell’assegno bancario e per lo sviluppo degli affari. È a disposizione di risparmiatori ed imprenditori per suggerimenti e consigli con un efficiente servizio di consulenza economico-finanziaria. Stampa periodicamente e diffonde tra gli operatori economici un bollettino con i dati sulla congiuntura economica della Regione. '-------------------------- ENTE ITALIANO PER LA CONOSCENZA DELLA LINGUA E DELLA CULTURA SLOVENA corsi di sloveno Per adulti e bambini in orari pomeridiani e serali VIA VALDIRIVO 30 II p. TRIESTE TEL 64459 PERCHE’ IMPARARE LO SLOVENO? Imparare lo sloveno a Trieste costituisce un fatto che va al di là del semplice apprendimento linguistico per diventare un’importante occasione nella vita di ogni giorno: per il proprio lavoro, per lo studio, per allargare i propri orizzonti di pari passo con la nuova realtà, culturale ed economica, che è venuta a determinarsi storicamente nella fascia confinaria della nostra regione.