ISSN 0040-7712 9 770040 771208 JjJL 300 J iij' 11 x xxxix 5L\ 330 3I r' TERRV Razpetina 1050 mm. Skoraj dokončan stiroporni model, izdelan v kalupih. Predviden za direktni pogon z motorjem SPEED 400 PLUS. Komplet (Kat. št.: 3235) z izdelanimi sestavnimi deli in priborom za vgradnjo RV-naprave. AZ 140 KAZALO Revija za tehniško ustvarjalnost mladih APRIL 2001, LETNIK XXXIX, CENA 330 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Za založbo: Ladislav Jalševac telefon: 01/479 02 12 e-pošta: jalsevac@tehniska-zalozba.si Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 01/479 02 20, faks: 01/479 02 30, e-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si internet: http://www.tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 01/479 02 24, faks: 01/479 02 30, e-pošta: tzs-lj@siol.net Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 330 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1 650 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-601-280532 Celoletna naročnina za tujino znaša 6600 SIT (65 DEM oziroma 30 USD). Devizni račun pri Novi ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Glavni urednik revije: Jože Čuden Lektoriranje: Ludvik Kaluža Računalniški prelom in izdelava filmov: Luxuria, d. o. o. Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič, Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8 %. Prispevkov, objavljenih v reviji TIM, ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Popolna maketa z vsemi najmanjšimi podrobnostmi iz okolja so sanje vsakega ljubitelja malih železnic. Foto: Nina Čuden T7E7 8 april 2001 KAZALO 1 86671 2 4 5 6 MALE ŽELEZNICE NA NURNBERŠKEM SEJMU. TIMOVO IZLOŽBENO OKNO BACHEM BA 349A NATTER Z IZSTRELIŠČEM. PROJEKT FORMULA F2-75 ... GAGARINOVA RAKETA NOSILNA RAKETA VOSTOK 10 11 12 TIMOVNIK (2. DEL). DODATEK KOLEDARJU MODELARSKIH PRIREDITEV V SLOVENIJI ZA LETO 2001 TANKER SANTA MONICA . .. 14 26 27 28 MODELI SLOVENSKIH JADRALNIH LETAL (6. DEL) - VRABEC. ELEKTRIČNI POGON - BATERIJE (2. DEL) NOVO NA TRGU MEDPOSTAJNI AVTOMAT. 30 32 34 PRENOSNA NAPIHLJIVA JADRNICA (1. DEL). PODSTAVKA ZA PIRHE LADJICA NA ZRAČNI POGON 35 36 36 38 40 GRAVIRANI PIRHI. PRIMEŽ ZA BARVANJE PIRHOV OKRAŠEVANJE PIRHOV S PAPIRNATIMI PRTIČKI. OKRAŠEVANJE PLASTIČNIH IN STEKLENIH IZDELKOV UGANKARSKI KOTIČEK l REPORTAŽA Male železnice na nurnberškem sejmu VLADO ZUPAN, IGOR KURALT Vodilni proizvajalci malih železnic so na letošnjem sejmu v Niirnbergu predsta¬ vili svoje številne novosti. Naše pozorno¬ sti bodo deležni predvsem tisti, katerih iz¬ delke je moč kupiti tudi pri nas. Izolski Mehano, ki je do sedaj izdelo¬ val le modele ameriških lokomotiv in va¬ gonov - saj večino svojih izdelkov izvozi čez »lužo« je tokrat predstavil tudi dve evropski lokomotivi: lepo izdelan model lokomotive blue tiger in model hitrega medmestnega vlaka thalys, ki je začel vo¬ ziti leta 1996. Vrhunski nemški proizvajalec Fleisch¬ mann sodi v višji cenovni razred. Pri nas je njihove izdelke mogoče kupiti v trgovi¬ ni Mo-Ko (Kovač), Litijska cesta 1, Vir pri Domžalah, tel. (01) 721-15-80. Cene so si¬ cer nekoliko višje, kot če bi enak model kupili v Nemčiji, vendar brez carinskih dajatev. Med njihovimi novostmi smo iz¬ brali dve parni, eno motorno in eno elek¬ trično lokomotivo. Mo-Ko prodaja tudi iz¬ delke nekdanje vzhodnonemške tovarne Piko, ki so kakih 30 odstotkov cenejši od Fleischmannovih. Roco je avstrijska firma s sedežem v Salzburgu, ki pa ima obrate tudi v Nemčiji in Švici. Pri nas tovarno Roco zastopa Pri- motehna, d. o. o., iz Maribora, izdelke pa je moč kupiti v njihovi trgovini Hobi in igra na Partizanski 3-5 v Mariboru. Zaslu¬ ga našega zastopnika je, da ima Roco edi¬ ni v svojem programu tudi štiri vagone Slovenskih železnic. Za prikaz smo izbrali štiri modele, dve parni in dve električni lokomotivi. Marklin odslej opremlja vse svoje za¬ četne pakete v sistemu HO z lokomotiva¬ mi, ki imajo vgrajene dekoderje delta. V skoraj vseh kompletih je delta centrala z možnostjo upravljanja petih lokomotiv hkrati. Ponujajo tudi že nekaj novih digi¬ talnih kompletov Premium-start, v katerih poleg dveh digitalnih lokomotiv dobimo tudi digitalno centralo control-unit z mož¬ nostjo upravljanja osemdesetih lokomotiv hkrati ter pri Marklinu najmočnejšim transformatorjem. Na sejmu je Marklin predstavil nove dekoderje, ki jih bo pri sistemu HO vgraje¬ val v serijo 39. Ti dekoderji bodo samo¬ dejno prepoznali analogni, delta in digi¬ talni sistem ter se mu avtomatsko prilago¬ dili. Zanimiv model parne lokomotive DRG seri¬ je 70, ki je vozila do leta 1920, ima pogon na obe osi. Spredaj in zadaj ima po dve luč¬ ki. Prihaja iz tovarne Fleischmann. Verjetno bo večini všeč Fleischmannov model dvonadstropnega švi¬ carskega vlaka serije Bt. Pogonska enota na sliki je dolga 287 mm. Dobijo se seveda tudi vagoni za sestavo celega vlaka. Mehanov model lokomotive blue tiger, ki sta jo leta 1995 začela iz¬ delovati Daimler Benz in General Electric. Električna lokomotiva lahko vleče potniške in tovorne vlake s hitrostjo do 160 km/h. Ljubitelje električnih lokomotiv bo navdušil Fleischmannov mode! sodobne lokomotive serije 145. Model je dolg 217 mm, spredaj in za¬ daj ima po tri lučke, pogon pa je na vseh štirih oseh. Fleischmannov model parne lokomotive nemških železnic serije 50, kije vozila vse do leta 1980. Model ima pet gnanih osi in po tri lučke na vsaki strani. Ob vgraditvi dekoderja 6846je možno digitalno vo¬ denje lokomotive. Model švicarske električne lokomotive Te 31, ki je bila v osnovi namenjena premi¬ kom na postaji. Do leta 1943 je vozila tudi na kratkih progah. Izdeluje ga nemška to¬ varna Braiva. Mehano je predstavil modeI hitrega vlaka thalys, ki je poleg eurostara tudi zelo hitri med¬ mestni vlak v Evropi. Na razpolago je pogonska enota in vmesni vagoni. Pri Arnoldu so se specializirali za modele velikosti N. Na sliki je model nemške parne loko¬ motive BR 18 201 za posebno dolge vožnje, zaradi česar ima dva tenderja. april 2001 8 2 REPORTAŽA Francoski Jouef je predstavil natančno izdelan model parne loko¬ motive serije 141 P60 z dolgim tenderjem. Lokomotiva je vlekla tež¬ ke tovorne vlake na dolge razdalje in dosegla največ 105 km/h. Lima napoveduje model nagibnega vlaka z oznakami Slovenskih železnic. Kot zanimivost predstavljamo model ma¬ džarske tovarne Deak modeli šport. Model električne ranžirne lokomotive V 46je izde¬ lan iz medenine. V sistemu Z ponuja Marklin dva nova začetna paketa. Odslej imajo v tem siste¬ mu vse električne lokomotive menjalne luči bela-rdeča. V sistemu 1 so nove DB78, DB18.4, švicarski krokodil Be6/8 in več vagonov. Trix ima izredno bogat izbor modelov v sistemu N. Vse lokomotive po novem opremlja s šestpolnim vmesnikom (angl. interface ), pri HO pa z osempolnim. Marklinove oziroma Trixove izdelke je pri nas mogoče naročiti pri general¬ nem zastopniku Prometej, d. o. o., po fak¬ su (01) 545-13-75 ali elektronski pošti prometej@prometej.si. Druge informacije dobite po telefonu (041) 672-238. Marklinova mala ranžirna dizelska loko¬ motiva je natančno izdelana iz kovine in ima vgrajen digitalni dekoder. Nasprotje sodobnih električnih lokomotiv je lokomotiva E 16 iz leta 1923, ki je dosegala hitrost 110 km/h (Roco). Rocov model najnovejše nemške električne lokomotive serije 1016, poimenovane taurus. Visokosposobna Siemensova lokomotiva zmo¬ re hitrosti do 230 km/h. Prevzele so jo tudi železnice Švice, Češke in Madžarske. Parna lokomotiva serije S 3/6 Kraljevih bavarskih železnic iz leta 1908je prava lepotica. Rocov model, kije opremljen z dekoderjem za digitalno upravljanje, od sebe po želji daje razne zvoke, kakršni spremljajo vožnjo parne lokomotive. Rocov model parne bavarske lokomotive mallet iz zgodnjega obdobja železnice meri v dolžino 115 mm in ima pogon na vse štiri osi. NAROČILNICA ZA KATALOG HO ROCO 2001 Pošljite mi kom katalogov ROCO 2001 po ceni 1990.- SIT + poštnina. Kupnino bom poravnal ob povzetju. IME IN PRIIMEK NASLOV POŠTNA ŠT. IN POŠTA TELEFON__PODPIS Trgovina: ♦ HoBBY & j©IM Tel.:(02)2519217 Naročilnico pošljite na naslov: PRIMOTEHNA d.o.o Partizanska 3-5 2000 Maribor & 12 ac 4 r ~ busch VOLLMER april 2001 3 REPORTAŽA Big-boy je legendarna ameriška parna lokomotiva družbe Union Pacific. Zaradi osmih različnih funkcij ima za upravljanje vgrajena dva dekoderja. Model poganjata dva motorja prek osmih pogonskih koles. Mdrklin jo ponuja v izvedbi delta in v digitalni izvedbi. t in Marklinov ponos je daljinsko vodena lotiva na živo paro. Švicarski krokodil serije De 6/6je narejen v enkratni seriji v sistemu HO (Mdrklin (digi¬ talna ) / Trix). Takšne lokomotive so v zahodni Evropi v šestdesetih letih uporabljali v tovarnah za premikanje vagonov. Lokomotiva je bila brez kurišča in ni zadimljala prostorov. Na¬ pajala se je od zunaj, od tod tudi velik kotel za shranjevanje pare (Mdrklin (digitalna) / Trix). Hitra parna lokomotiva z vlečnim tender- jem BR 17 v sistemu HO (Mdrklin (digital¬ na) / Trix) Trixov model hitre parne lokomotive S 3/6, ZC1 v sistemu N ima možnost digitalnega upravljanja. Model prve parne lokomotive, kije vozila v Evropi z imenom Adler, je v celoti izdelan iz kovine in opremljen z digitalnim sistemom DCC ali AC. Trix ga ponuja v klubu Profi, Mdrklin pa v klubu Insider, vendar ga lah¬ ko kupijo samo člani teh klubov. Timovo izložbeno okno Bachem Ba 349A natter z izstreli- ščem (Revell, kat. št. 04613, M 1 : 48) MITJA MARUŠKO Upodabljanje zadnjih dosežkov nemške oboroževalne industrije tretjega rajha je bila programska opredelitev hongkonške firme Dragon, ki je sredi devetdesetih let izdelala maketo raketnega prestreznika Ba 349A nat¬ ter. Konstruktor Erich Bachem je s svojo ide¬ jo večkrat obtičal pred vrati nemškega letal¬ skega ministrstva, dokler se ni obrnil na vr¬ hovnega poveljnika SS, Heinricha Himmler- ja. Že naslednji dan je bil deležen sprejema in priprave za proizvodnjo tega nenavadne¬ ga projekta so prevzele enote SS. Natter je bil leseno raketno letalo, ki bi ga nad prele¬ tavajoče zavezniške bombnike vodil pilot. Ta naj bi po izstrelitvi raket s padalom od¬ skočil iz letala, dve polovici natterja pa bi se spustili s padalom. Do operativne uporabe natterjev ni prišlo, izdelali pa so jih nekaj čez 30. Maketa ima 65 kakovostno odlitih pla¬ stičnih delov, poleg teh še tri prozorne. Se¬ stavljanje makete ne povzroča težav. Kon¬ strukcija vzletne ploščadi z izstreliščnim drogom iz smrekovine terja skrbno uporabo tekočega lepila in ustrezno barvanje. Revell ponuja kar tri barvne sheme za natter Ba 349A-1 in kakovostno natisnjene nalepke. Toda, kako verodostojni so ponuje¬ ni načrti barvanja? Najbolj verodostojna je upodobitev na 36. strani Revellovih navodil. Serijska številke izdelave sicer ni znana, leta¬ lo pa je dobro ilustrirano v knjigi Davida Myhre Bachem Ba-349 natter iz zbirke X Pla¬ neš of the Third Reich. Položaj in oblika oz¬ nak sta pravilna. Spodnja stran repnih povr¬ šin in zadnji del trupa nista bila bela, temveč je bilo vse letalo na teh delih prebarvano s svetlo zelenosivo RLM 02. Nos letala brez zaščitne kape in z vidnim satovjem raket je bil rdeče barve RLM 23. Le ta natter je bil do¬ kazano preizkušen na vzletni rampi, ki jo po¬ nuja maketa. Načrta za preostali dve inačici imata ne¬ kaj pomanjkljivosti. Prvi nima fotografske potrditve. Natter s številko 22 na krilih je v literaturi predstavljen kot brezpilotna izve¬ denka z nekoliko drugačnim nosom. Števil¬ ke tudi niso obrobljene, temveč so nanešene na podlago RLM 02, okrog njih pa je z zrač¬ nim čopičem nanešena spiralna kamuflaža v zelenosivi RLM 83. Letalo je imelo spodaj na trupu rdeče površine, medtem ko dokazov za repne površine ni. Rumeni dvojki za spodnje površine nista potrjeni. Fotografsko je dokumentiran tudi natter z oznako 23, ki naj bi imel na spodnji strani kril številki 1 in 4, zato ta navedba vnaša dodatno nejasnost. Številne drobne napisne oznake so dobro vidne na nekamufliranih natterjih, verjetno pa so na letalu s številko 22 prebarvane. Po¬ sebnih dodatkov za natterja ni, prav pa bi prišla upodobitev raketnega motorja HWK 109-509A, ki je gnal tudi Me 163B komet. Maketo toplo priporočamo. 4 april 2001 MODELARSTVO Projekt formula F2-75 BORUT BATTESTIN Modelarstvo ne pozna meja, pa naj gre za ladijsko, letalsko, raketno ali katero koli drugo panogo. Edina meja pri tem je človekova domišljija, spretnost, znanje in želja po nečem novem. Model čolna formula F2-75, ki ga predstavljamo, je trenutno največja delu¬ joča ladijska maketa pri nas in bi ga lahko uvrstili v zvrst ekstremnih modelov. Tako veliki modeli s tako močnimi motorji ne spadajo v nobeno tekmovalno zvrst. Izde¬ lave se lotijo le redki, saj zahteva kar pre¬ cej časa in denarja. Ko sem brskal po spletnih straneh tu¬ jih modelarjev, sem naletel na nekaj zani¬ mivih idej. Prevzeli so me 140 cm dolgi čolni, ki s hitrostjo 80 km/h in več drvijo po vodi. Ker je njihova izdelava dolgotraj¬ na in dokaj zahtevna, se je bilo treba do¬ misliti česa bolj preprostega, saj sem imel le dva meseca časa, da uresničim svoj pro¬ jekt in naredim vsaj trup čolna. Našel sem preproste rešitve ter predvidel nov način gradnje tako velikih modelov. Po nekaj¬ dnevnem razmišljanju in snovanju so na¬ stali prvi načrti. 3D-model (prostorski model) čolna in dokumentacijo sem kon¬ struiral s programsko opremo Visi cad- cam proizvajalca Vero International Soft- ware, ki ga pri nas zastopa BTS Company, d. o. o., s sedežem na Bratislavski 5 v Ljub¬ ljani. Program je uporabniku prijazen in ponuja številne rešitve za izvedbo načrta. Formula F2-75 je narejena popolnoma drugače kot večina podobnih modelov, kar daje temu modelu določene predno¬ sti pred drugimi. Odlikuje ga majhna teža, trdnost in preprosta gradnja. Trup je izde¬ lan iz stiropora, natančneje iz 8 cm debe¬ lih, med seboj lepljenih stiropornih plošč (20 kg/m'). Pri tem načinu se izognemo zamudnemu rezanju reber in lepljenju le¬ tvic ter z nekaj domišljije lahko izdelamo prav nenavadno obliko modela. Ko sem model izrezal in obrusil, sem ga prekril s steklenimi vlakni in premazal z epoksidno smolo Ciba-Vantico, ki sem jo po ugodni ceni dobil pri pooblašče¬ nem prodajalcu Mirnik, d. o. o., v Ljublja¬ ni (tel: 01/428-37-00), kjer so mi tudi pri¬ jazno svetovali, kako jo uporabiti. Model z vso opremo in motorjem teh¬ ta samo 14 kg, kar je v primerjavi s klasič¬ no grajenimi modeli take dolžine (2100 mm) zelo malo. Za pogon sem uporabil motor Solo 40 s 3,5 KM (z možnostjo »fri- ziranja« na 5 KM) pri 12.000 vrt./min in ladijski vijak premera 75 mm, kar modelu omogoča doseganje zelo velike hitrosti. Krmila in stranski stabilizatorji so kon¬ struirani tako, da med plovbo povzročajo čim manj upora in mu zagotavljajo stabil¬ nost, tudi ko model pri polni hitrosti drsi tik nad vodno gladino. Model poganja motor Solo 40 s 3,5 KM. Športni videz dopolnjuje tudi ustrezna okrasitev. Morda se bo kdo ob teh posnetkih navdušil za gradnjo tega ali podobnega modela. Seveda bo moral za to žrtvovati kar nekaj, morda tudi sončnih, koncev tedna in jih preživetih v domači delavnici ali garaži. Za vse tiste bomo v naslednji številki Tima objavili načrt in opis grad¬ nje modela. Verjetno se ga bodo lotili iz¬ kušeni graditelji ali ljubitelji delujočih maket. Vožnja in videz modela formula F2-75 ne bosta pustila ravnodušnih niti najbolj brezbrižnih sprehajalcev ob Ko¬ seškem bajerju ali kaki drugi vodni povr¬ šini. Formula F2-75 je grajena drugače kot večina podobnih modelov. Trup je izdelan iz stiropora. Pogled na krmo modela čolna formula F2-75. TTltrs april 2001 5 PRILOGA Gagarinova raketa Nosilna raketa vostok VLADIMIR MINAKOV Foto: Čuden Jutro 12. aprila 1961. Iz radijskih spre¬ jemnikov se razlega glas napovedovalca Juri¬ ja Levitana: »Sporočajo vse radijske postaje Sovjetske Zveze. Oddajamo sporočilo TASS: Danes ob 9. uri in 7 minut je bila v Sovjetski zvezi izstreljena vesoljska ladja Vostok s člo¬ vekom na krovu. Vesoljsko ladjo - satelit pi¬ lotira državljan Sovjetske zveze, major Jurij Aleksejevič Gagarin! ...« Prvi človek, ki je poletel v vesolje, je bil sovjetski kozmonavt. To je bil velik dosežek znanstvenikov, konstruktorjev in delavcev ter resnični praznik tako v Sovjetski zvezi kot tudi drugod po svetu. Zdaj ta aprilski dan povsod po svetu praznujejo kot medna¬ rodni dan letalstva in kozmonavtike. Za polet človeka v vesolje pa ni bila kon¬ struirana samo vesoljska ladja Vostok, tem¬ več tudi transportno sredstvo, ki jo je po¬ neslo v vesolje - večstopenjska nosilna ra¬ keta, ki je kasneje tudi privzela ime vesoljske ladje. Leta 1956 so v konstrukcijskem uradu OKB-1, ki ga je vodil Sergej Koroljov, začeli s preučevanjem transportnih sredstev za ve¬ soljske polete. Leta 1957 so ustanovili pose- Pristajalni odsek Gagarinove vesoljske lad¬ je Vostok hranijo v muzeju RKK Energija v Koroljovu. ben oddelek, na čelo katerega so imenovali Mihaila Tihonravova. Njegovi sodelavci so začeli razvijati projekte za izdelavo avtomat¬ skih vesoljskih postaj in vesoljskih ladij s člo¬ veško posadko, ki bi jih izstreljevali s po¬ močjo nosilnih raket, izdelanih na temelju medcelinske balistične rakete R-7. Preučevanja, ki so se končala maja 1958, so pokazala, da so energetske sposobnosti nosilnih raket sputnik (8K71PS in 8A91), ki so jih razvili iz rakete R-7 izčrpane. Izračuni, opravljeni v oddelku Tihonravova, so poka¬ zali, da je za doseganje druge kozmične hi¬ trosti (11,2 km/s), ki je potrebna za polete proti Luni in planetom Sončevega sistema, nujno izdelati novo tristopenjsko nosilno ra¬ keto. Poleg tega bi raketa morala biti spo¬ sobna utiriti v krožnico okoli Zemlje tudi sa¬ telit z maso več kot 4,5 ton. 3. marca 1958 je vodstvo Raketno-vesolj- skega kompleksa vladi ZSSR poslalo predloge za razvoj take nosilne rakete in vesoljskih po¬ staj za raziskovanje Lune. Ta je 20. marca sprejela ustfezen odlok, že 1. julija pa je OKB- I predstavil osnutek projekta, ki je predvide¬ val dve različici raket. Za izvedbo projekta je bilo treba izdelati novo tretjo stopnjo - raket¬ ni blok »E«, opremljeno z motorjem z bistve¬ no višjim specifičnim impulzom kot pri ob¬ stoječi izvedenki in prilagojeno za delovanje v vesolju, kot tudi sistem vodenja, sposoben zagotoviti meritve hitrosti poleta do 11 km/s z natančnostjo 0,3-0,5 m/s. Obe različici sta temeljili na posodoblje¬ ni izvedbi »semjorke« - rakete R-7A (8K74), razlikovali sta se le v tretji stopnji. Prva, predstavljena kot osnovna (8K73), naj bi imela v tretji stopnji motor OKB-486 (glavni konstruktor Valentin Gluško) s potisno silo 100 kN in gorivnimi komponentami tekoči kisik ter UDMH (nesimetrični dimetilhidra- zin). Druga, rezervna različica (8K72) bi imela tretjo stopnjo opremljeno z motorjem, ki je nastal v sodelovanju med OKB Kosber- ga in OKB-1. Motor s potisno silo 50 kN bi uporabljal za gorivo komponenti tekoči ki¬ sik in kerozin. Ker jim v OKB-486 motorja ni uspelo razviti do predvidenega roka, je re¬ zervna različica postala osnovna. Dvostopenjska raketa R-7A je bila izdela¬ na po konstrukcijski shemi »snop« - z vzdolžno delitvijo stopenj. Prva stopnja je bila sestavljena iz štirih enakih bočnih raket¬ nih blokov (B, V (C), G (D) in D (E)), pritrje¬ nih po vzajemno pravokotnih si stabilizacij¬ skih ravninah I-IV okoli druge stopnje - centralnega bloka A. Izbiro take sheme so narekovali različni dejavniki: - zaradi prevoza raketnih blokov po že¬ leznici so bile njihove geometrijske raz¬ sežnosti usklajene z dimenzijami vago¬ nov; - ker preizkus delovanja motorjev na te¬ koče gorivo v okoliščinah vakuuma ni bil mogoč, so jih pod nadzorom preizku¬ šali na Zemlji in lahko v nujnem primeru prekinili štart; - zaradi večje zanesljivost so se odpove¬ dali izdelavi pnevmatskih in hidravlič¬ nih zvez med raketnimi bloki in jih prak¬ tično pretvorili v samostojne rakete. Vzletna rampa na kozmodromu Bajkonur, s katere je poletel Gagarin. Izstrelitev rakete 8K72 z vesoljsko ladjo Vostok 12. aprila 1961. Na krovu je bil prvi kozmonavt Jurij Gagarin (spodaj). Tehnološki duplikat nosilne rakete vostok 6 april 2001 ril" PRILOGA Zaradi omenjenih razlogov je bilo treba zagotoviti dvakrat daljši čas delovanja mo¬ torja centralnega bloka kot pri bočnih blo¬ kih in temu ustrezno dvakrat povečati pro¬ stornino rezervoarjev za gorivne kompo¬ nente. Da med delovanjem pogonskih mo¬ torjev ne bi prišlo do neenakomerne razpo¬ reditve mas v snopu, so izdelali poseben si¬ stem usklajenega praznjenja rezervoarjev in sinhronizacije (SOBIS), katerega naloga je bila zagotoviti enakomerno porabo gorivnih komponent tako iz rezervoarjev posamezne¬ ga raketnega bloka kot iz samih blokov. To so dosegli z manjšim spreminjanjem razmer¬ ja dovajanja gorivnih komponent v motorje. Zapletena oblika raketnih blokov je za¬ gotovila ustrezne aerodinamične karakteri¬ stike in stanovitnost poleta v celotnem raz¬ ponu hitrosti. Bočni bloki s svojimi prednjimi krogla¬ stimi oporniki so nalegali v posebne konzo¬ le, pritrjene na okrepljenem obroču rezer¬ voarja za oksidant centralnega bloka. Kon¬ strukcija konzol je zagotavljala prenos samo vzdolžnih obremenitev z bočnih blokov in ni dopuščala prostega odklopa prednjih opornikov v trenutku, ko so prenehale delo¬ vati vzdolžne sile po izklopu motorjev prve stopnje. Bočni bloki so bili na spodnjem delu pritrjeni na centralni blok prek giblji¬ vih vezi vrste lastovičji rep in v parih spojeni med seboj s cevastimi ročicami, ki so prev¬ zemale in posredovale bočne obremenitve. Ročice so bile pritrjene v pnevmatske zakle¬ pe centralnega bloka. Taka shema pritrditve snopa je zagotovila, da se je del centralnega bloka nahajal v območju razteznih sil med poletom prve stopnje, kar je omogočilo znatno zmanjšanje teže njegove kon¬ strukcije. Na vseh raketnih blokih so bili namešče¬ ni štirlkomorni tekočinski raketni motorji na tekoči kisik in kerozin. Motorje RO-107 v prvi stopnji in RD-108 v centralnem bloku so konstruirali v OKB-456 pod vodstvom V. Gluška. Motorja sta se razlikovala le po števi¬ lu krmilnih motorjev (dva na RD-107 in štir¬ je na RD-108), ki so delovali na osnovnih komponentah goriva. Krmilne motorje so razvili v OKB-1 pod vodstvom V. Melnikova. Konstrukcijsko-sestavno shemo bočnega bloka, ki je zagotavljala usklajeno delovanje rakete, so sestavljali pritrjevalni konus s kro¬ glastim opornikom na vrhu, nosilna konična rezervoarja za oksidant in gorivo, združena z vmesnim odsekom, odsek obročastih rezer¬ voarjev za vodikov peroksid in tekoči dušik ter repni del z vgrajenim tekočinskim raket¬ nim motorjem in aerodinamičnim krmilom na zunanji strani. Na strani, obrnjeni proti centralnemu bloku, je bil del plašča in spod¬ nji del repnega odseka prekrit s toplotno zaš¬ čitno oplato, ki so jo sestavljale plošče iz poli¬ rane jeklene pločevine, podložene s plastjo azbesta. Zaščitno oplato so začeli uporabljati po neuspeli izstrelitvi 15. 4. 1957. Bočni blok brez izstopajočih šob raketnih motorjev je bil dolg 19,2 m, imel je največji premer 2,68 m in je brez goriva tehtal 3,75 t. Centralni blok so tvorili servisni odsek, rezervoar za oksidant, sestavljen iz dveh ko.- nusov, spojenih z močnim ojačitvenim obro¬ čem, vmesni odsek, rezervoar za gorivo, od¬ sek obročastih rezervoarjev za vodikov pe¬ roksid in tekoči dušik ter repni odsek, v ka¬ terem se je nahajal tekočinski raketni motor. Na spodnjem delu repnega odseka, ki je bil prav tako prekrit s toplotno zaščito, so bili nameščeni štirje aerodinamični okrovi za kr¬ milne motorje. Centralni blok je meril v dol¬ žino 26,8 m, imel je največji premer 2,95 m in »suho« maso 6 t. Štirikomorni motor RD-107 je poganjal bočne bloke 1. stopnje. RD-107 je imel dva krmilna motorja (spredaj). V centralnem bloku je bil vgrajen motor s štirimi krmilnimi motorji. Postopek ločevanja stopenj je potekal na naslednji način: Pogonski motorji prve stopnje so prešli na režim manjše potisne sile, krmilni motor¬ ji pa so se izključili. Pnevmatski zaklepi so sprostili spojnice in snop se je na spodnji strani razprl pod vplivom momenta potisne sil motorjev (risba la). Kroglasti oporniki so se pomaknili nazaj in iztaknili iz spoja s kon¬ zolami na centralnem bloku, ki se je pomak¬ nil naprej. V tem trenutku so se sklenila končna stikala. Na njihovo povelje so se uga¬ snili motorji bočnih blokov, odprle so se šo¬ be, razporejene na notranji strani pogonske¬ ga konusa, skozi katere se je sprostil nadtlak v rezervoarju oksidanta (risba lb). Reakcij¬ ska sila izpuha je ločila zgornje dele bočnih blokov in jih oddaljila od centralnega bloka na varno razdaljo (risba lc). Spremembe v konstrukciji rakete R-7 ob dograditvi 3. stopnje s premerom 2,58 m so bile zanemarljive. Za zmanjšanje teže 1. in 2. stopnje so omejili obseg telemetrijskih meri¬ tev. Radiotehnični odsek so premestili v 3. stopnjo. Ker so prvič uporabili shemo »gore¬ če razdelitve« z vžigom motorja 3. stopnje pred izklopom motorja 2. stopnje, je bilo treba nad pokrov rezervoarja za kisik cen¬ tralnega bloka namestiti rešetko dolžine 1,26 m, ki je služila kot prehodni del in od¬ bojnih plinov, ki je zagotavljal odvajanje pli¬ nov v zahtevani smeri. Da bi zmanjšali težo konstrukcije, skraj¬ šali dimenzije stopnje in njene povezave s centralnim blokom, so uvedli sestavo bloka »E« z obročastima rezervoarjema, med seboj spojenima z valjastim vstavkom. Motor RO-7 je bil vgrajen znotraj takega rezervoarja. Upravljanje in stabilizacijo stopnje po smeri in vzdolžnem nagibu so zagotovili z dvema paroma šob, čvrsto pritrjenih na zunanji strani stopnje, po naklonu pa s štirimi vrtlji¬ vimi šobami. Za njihovo delovanje so služile uporabljene pare turbine. Med utirjanjem je bil koristni tovor pred obtekanjem zraka zaščiten z aerodinamičnim okrovom, ki je odpadel med letom 2. stopnje. Kot osnovno gradivo za izdelavo nosil¬ nih raket so uporabili aluminijeve zlitine: za rezervoarje varljive vrste AlMg, za »suhe« od¬ seke pa duraluminij. Skupna masa 3. stopnje je znašala 7984 kg, po zgoretju goriva pa 1472 kg. Celotna dolžina rakete 8K72 z avtomat¬ sko medplanetno postajo (v nadaljevanju AMP) je bila 33,5 m, največja razpetina čez aerodinamična krmila pa 10,3 m. Štartna masa rakete je znašala 279 t. Prva izstrelitev nove nosilne rakete, 23- septembra 1958, s 361 kg težko AMP E-l proti Luni je bila neuspešna. Po 87 sekun¬ dah poleta je prišlo do nesreče, ko je zaradi pojava vzdolžnih nihanj prišlo do spreminja¬ nja tlaka v zgorevalnih komorah raketnih motorjev, kar je na koncu povzročilo eksplo¬ zijo. Pri drugi izstrelitvi se je zaradi istih vzrokov napaka ponovila. Konstruktorji so se prvič srečali s takim pojavom. Da bi od¬ pravili t. i. resonančni efekt, so odtlej začeli uporabljati posebne amortizerje v sistemu TIET 8 april 2001 7 PRILOGA napajanja tekočinskih motorjev. Kljub izpo¬ polnitvam tudi tretja izstrelitev ni uspela. Po 245 sekundah poleta je prišlo do okvare na dovodu vodikovega peroksida na motorju centralnega bloka, čeprav so aparature po¬ kazale, da so nihanja v vodih za napajanje udušena. Končno je uspela izstrelitev 2. januarja 1959. Start in polet rakete 8K72 z AMP Luna- 1 (E1A) sta potekala normalno. Prvič je bila po 731,8 s dosežena druga kozmična hitrost. Zaradi manjše nenatančnosti v sistemu radij¬ skega upravljanja izklopa motorja druge stopnje je sonda poletela mimo Lune in po¬ stala prvi umetni satelit Sonca. Kot dokaz o poletu vesoljske rakete so na oddaljenosti 113.000 km od Zemlje aktivirali »natrijev ko¬ met«, ki so ga lahko videli in fotografirali opazovalci na Zemlji. Naslednji polet, 18. julija, se je končal z nesrečo nosilne rakete zaradi okvare žirosko- pa, toda 12. septembra so izvedli izstrelitev, ki je končno izpolnila nalogo, doseči Luno. AMP Luna-2 je ponesla na površje stalne Zemljine spremljevalke emblem z grbi ZSSR. 4. oktobra je proti Luni poletela AMP Luna-3 (E2A), ki je prvič fotografirala človeš¬ tvu skriti obraz druge strani Lune. Pri tem so prvič izbrali zahtevno trajektorijo, ki je za manevriranje izkoristila gravitacijski polji Lune in Zemlje. Poleti proti Luni so se nadaljevali: na¬ slednja dva (15. in 19. aprila 1960) sta bila neuspešna zara¬ di okvare nosilne ra¬ kete pri poskusu iz¬ strelitve AMP E3, katere naloga je bila opra¬ viti fotografiranje nasprotne strani Lune z natančnim navezovanjem na vidno stran. V tem času so projektanti oddelka M. Ti- honravova, katerega neposredni vodja je bil K. Feoktistov, dokazali neperspektivnost pi- lotiranih poletov po balistični trajektoriji in se osredotočili na razvoj orbitalnih poletov. Rezultat njihovega dela je bil projekt težke enosedežne vesoljske ladje tipa Vostok (1K in 3KB) z maso 4,5-4,8 t. Vesoljska ladja je bila v končni fazi sestavljena iz dveh odse¬ kov: servisnega s pogonsko enoto in prista¬ jalne kapsule okrogle oblike. Vostok je bil sposoben za največ desetdnevni polet. Glav¬ ni konstruktor vesoljske ladje je bil O. Iva¬ novski. Za nosilno raketo vesoljske ladje vostok so izbrali različico 8K72, ki je lahko utirila v orbito okoli Zemlje satelit z maso do 5 t in je bila že v veliki meri preizkušena pri jtoletih AMP. Na tretji stopnji so prehodni odsek po¬ daljšali na 2,98 m. Nanj je nalegal obroč ser¬ visnega odseka vesoljske ladje, ki je bil med aktivnim delom leta prekrit s 6,2 m dolgim zaščitnim aerodinamičnim okrovom preme¬ ra 2,7 m. Okrov se je ločil med delovanjem druge stopnje. V plašču okrova je bila velika okrogla odprtina za dostop do lopute prista¬ jalnega odseka, ki je služila za vstop kozmo¬ navta v vesoljsko ladjo, za izstrelitev kata¬ pultnega sedeža ob vrnitvi na Zemljo in v primeru katastrofe med aktivnim delom po¬ leta pred odmetavanjem okrova. Nosilna raketa vesoljske ladje vostok je bila dolga 38,36 m in imela štartno maso 287 t. Prvo izstrelitev vesoljske ladje Vostok- 1 (1KP) so uspešno izvedli 15. maja 1960. Katapultni sedež, s katerim so se prvi kozmonavti na višini 7000 m izstrelili iz vesoljske ladje vostok (zgoraj). Maketa nosilne rakete vostok (levo) Tehnične karakteristike nosilne rakete 8K72 z vesoljsko ladjo Vostok: dolžina: 38,36 m, največja razpetina čez aerodinamična krmila: 10,3 m, štartna masa: 287 t, masa brez goriva: 29 t. Prva stopnja: dolžina (brez izstopajočih delov šob raketnih motorjev): 19,2 m, največji premer: 2,68 m, masa brez goriva: 4 x 3,75 t, štartna masa: 170 t, potisna sila tekočinskih motorjev RD-107 na Zemlji: 4 x 820 kN, čas delovanja: 118 s. Droga stopnja: dolžina s prehodno rešetko: 28,75 m, največji premer: 2,95 m, masa brez goriva: 8 t, štartna masa: 102 t, potisna sila tekočinskih motorjev RD-108 na Zemlji: 812 kN, čas delovanja: 290 s. Tretja stopnja: dolžina z aerodinamičnim okrovom glave: 9,61 m, premer bloka E: 2,58 m, premer aerodinamičnega okrova glave: 2,7 m, masa brez goriva: 9,5 t, štartna masa: 15 t, potisna sila tekočinskega motorja ROT: 55 kN, čas delovanja: 440 s. Aerodinamični okrov glave Pri naslednji izstrelitvi. 28. julija, je prišlo do okvare 1. stopnje. 19. avgusta in 1. decem¬ bra so uspešno utirili v orbito težki vesoljski ladji 1K št. 2 in št. 5. 22. januarja je pri izstre¬ litvi 1K št. 6 prišlo do okvare 3. stopnje rake¬ te, 9. in 25. marca 1960 sta uspešno poleteli vesoljski ladji 3KA št. 1 in št. 2, od katerih je zadnja v celoti izpolnila program poleta. In končno se je 12. aprila 1961 ob 9. uri, 6 minut in 59 sekund ob izstrelitvi v etru za¬ slišal znameniti Gagarinov vzklik: »Pojeha- lil«. Z vzletne ploščadi na kozmodromu Baj¬ konur je poletela raketa 8K72 z oznako E10316. To je bila že šestnajsta izstrelitev. Prvemu so sledili novi pilotirani poleti. 6. avgusta je poletel v vesolje kozmonavt št. 2, German Titov. Izvedel je že celodnevni polet. Po enoletnem premoru sta bili 11. in 12. avgusta 1962 v vesolju hkrati dve vesolj¬ ski ladji Vostok 3 in 4, ki sta ju pilotirala An- drijan Nikolajev in Pavel Popovič. Sklepno Gagarin in njegov namestnik Titov med prevozom na vzletno ploščad Spodnji del bočnih blokov prve stopnje 8 april 2001 ''""L” 8 PRILOGA Blok E tretje stopnje Rešetka služi kot povezava med drugo in tretjo stopnjo Mesto pritrditve bočnih blokov na centralni blok Aerodinamična krmila na repnem delu bočnih blokov V plašču okrova je okrogla odprtina za dostop do lopute pristajal¬ nega odseka Odbojnikplinov nad rezervoarjem za tekoči kisik centralnega bloka Pogled na nosilno raketo s spodnje strani dejanje programa Vostok je bil leta 1963 junijski polet Vostoka 5 in 6 s kozmonavtoma Valerijem Bikovskim in Valentino Terješkovo. Kasneje so na temelju vesoljske ladje vostok razvili vohunska sate¬ lita Zenit-2 in Zenit-4. Poleg teh pa so razvili še vrsto satelitov za raz¬ lične namene, med njimi znanstvene oziroma biološke (Foton, Bion). Izstreljevali so jih s pomočjo sodobnejših izpeljank iz rakete 8K72. Nosilne rakete z oznako 8A92 in pozneje 8A92M so vse nosile naziv vostok. Zadnja modifikacija nosilne rakete vostok (8A92M) je bila v uporabi vse do sredine osemdesetih let, ko se je končal skupni sovjet- sko-indijski program izstrelitev satelitov Bhaskara. mr 8 april 2001 0 MODELARSTVO Timovnik - model motornega čolna (2. del) Najprej opravičilo vsem tistim, ki ste se lotili gradnje motornega čolna Timov¬ nik. V 6. številki Tima (str. 30-32 in prilo¬ ga) smo namreč na koncu navodil o izde¬ lavi tega modela obljubili, da bomo v na¬ slednjem nadaljevanju opisali še vgradnjo motorja in krmila. Ker se je pokazalo, da nekatere v načrtu napisane kataloške oz¬ nake ne veljajo, smo skušali poiskati us¬ trezno rešitev. Žal pa nam tega ni uspelo narediti dovolj hitro, da bi bilo nadaljeva¬ nje še lahko objavljeno v 7. številki Tima. Ugotovili boste, da se je splačalo poča¬ kati en mesec, kajti predstavljena rešitev je precej boljša, učinkovitejša in tudi ce¬ nejša. Graupnerjev komplet multispeed 380 (kat. št. 1139) namreč vsebuje elek¬ tromotor z nosilcem, zobniškim preno¬ som 2 : 1 in pokrovom ter gred s cevko in eliso (slika 2), tako da morate dokupiti le še krmilo (kat. št. 2332.1) in baterije oziroma Ni-Cd akumulatorski komplet 4,8 V/1,5 Ah eco-power (kat. št. 2494). Ves našteti material dobite v trgovini slo¬ venskega zastopnika firme Graupner (MIBO modeli, Stara cesta 10, Logatec, tel. 01/750-90-60) oziroma v bolje založe¬ nih modelarskih trgovinah po Sloveniji. Če ste na podlagi objavljenega načrta skozi dno čolna že izvrtali luknjo za cev motorne gredi, jo boste morali - tako kot mi - zakrpati in narediti novo (slika 1). V dno tik za šestim rebrom z 2 mm debelim svedrom pod pravim kotom izvrtajte pli¬ tvo luknjo, nato pa vrtalnik postavite po¬ ševno in previdno prevrtajte kobilico. Luknjo povečajte najprej s 3-mm in nato še s 4-mm svedrom (slika 1), do konca pa jo obdelajte z okroglo iglasto pilico. Pod¬ stavek za nosilec motorja (glej risbo!) iz- žagajte iz 5 mm debele vezane plošče. Nanj z dvema vijakoma M 3 x 10 mm pri- vijte plastični nosilec. Matici na spodnji strani utrdite s kapljico lepila (npr. UHU hart), da bo vijaka kdaj kasneje po potrebi mogoče odviti. Podstavek skupaj z nosil¬ cem, motorjem in cevko z dvokompo- nentnim lepilom prilepite na četrto in pred peto rebro (slika 4). Z enakim lepi¬ lom zalijte tudi režo med cevko in dnom modela. Da lepilo na spodnji strani ne bi teklo skozi režo, jo prelepite z nekaj košč¬ ki ličarskega lepilnega traku (slika 3). Ko se lepilo popolnoma posuši, potisnite gred z eliso v cevko in montirajte zobnika (slika 5) - najprej spodnjega in nato še zgornjega. Lista elise naj bosta od dna mo¬ dela oddaljena približno 5 mm, od zadnje¬ ga roba trupa pa okrog 20 mm (slika 6). Kupljeno krmilo je treba nekoliko predelati, sicer zaradi poševnega zadnje¬ ga rebra preveč štrli nazaj. Izvlecite pla¬ stični zatič ter odstranite vijak in matico. Zgornji levi (notranji) rob premične¬ ga dela krmila odrežite, kot je prikazano na desni strani slike 7. Odžagajte tudi obe ročici krmila (če v model seveda ne na¬ meravate vgraditi RV-naprave), navpično os iz plastike pa nadomestite s tankim vi¬ jakom in matico (zaradi utrditve krmila v želenem položaju). Celo krmilo s štirimi vijaki M 3 x 10 mm pritrdite na zadnjo steno modela, tako da bo nosilec krmila od dna modela oddaljen vsaj 8 mm. Le v tem primeru bo z notranje strani še mo¬ goče priviti matice (slika 8). V sprednjem delu trupa pripravite še ležišče za baterije oziroma akumulatorje, do katerih boste lahko brez težav prišli tudi potem, ko bo na trup prilepljen še krov (sliki 11 in 12 v Timu št. 61). Ne po¬ zabite na stikalo! Da bi vodnim kapljicam preprečili dostop do motorja, je pripo¬ ročljivo celotno odprtino v trupu modela zapreti s pokrovom iz tanke vezane ploš¬ če ali akrilnega stekla. Ves material dobite v trgovini slovenskega zastopnika firme Graup¬ ner (MIBO modeli, Stara cesta 10, Logatec, tel: 01/750-90-60) ozi¬ roma v bolje založenih modelarskih trgovinah po Sloveniji. 10 april 2001 TIR!! MODELARSTVO DODATEK KOLEDARJU MODELARSKIH PRIREDITEV V SLOVENIJI ZA LETO 2001 TIK. 8 april 2001 11 u PRILOGA Tanker Santa Monica SAŠO AVSEC Santa Monica je ameriški tanker, ki vozi med Aljasko in Kalifornijo. Dolg je 235 metrov, širok 32 m in ima 12 m ugre¬ za. Sam tehta skoraj 14.000 ton, prevaža pa lahko do 58.000 ton nafte. Vozi s hi¬ trostjo 17 vozlov. Na krov lahko poleg po¬ sadke vzame še 32 potnikov. Tankerji Nafta je kakor kri sodobne civilizacije in tankerji so kakor žile, ki jo dovajajo od črpališč do porabnikov. Tankerji so ladje za prevoz tekočih snovi, navadno nafte, včasih pa z njimi prevažajo tudi utekoči¬ njen zemeljski ali naftni plin. Njihova zgodba se je začela kmalu po II. svetovni vojni. Takrat so se avtomobili že tako raz¬ širili, da prevažanje goriva v sodih ni več zadoščalo za njihove nenasitne rezervar- je. Začeli so graditi ladje, ki so bile same nekakšni orjaški plavajoči sodi oz. rezer- varji. Tank v angleščini pomeni rezervar in po tem je ta vrsta ladje tudi dobila ime. Čisto na koncu ladje so postavili maj¬ ceno kabino za kapitana in posadko, sicer pa je bila ladijska paluba od premca do krme skoraj povsem ravna. Dvigal tanker skoraj ne potrebuje, saj ves tovor prečrpa¬ vajo orjaške črpalke. Nafto so natočili kar v ladijski trup - od morske vode jo je tako ločila le jeklena ladijska stena. V sedemdesetih letih je nastopila naft¬ na kriza. Zaradi sporov med državami OPEC-a (Organization of Petroleum Ex- porting Čountries oz. Organizacija držav izvoznic nafte) in preostalim svetom je nenadoma na bencinskih črpalkah zmanj¬ kalo goriva. Da bi ublažili nihanja cen in dobave, so začeli graditi velike podzemne rezervarje, za prevoz nafte pa vse večje tankerje. Ko so zaradi vojne med Egiptom in Izraelom zaprli še Sueški prekop, so se na svetovnih morjih pojavili supertankerji. Namesto krajše poti skozi prekop so mo¬ rali tankerji obpluti Afriko. Ker je prevoz bolj ekonomičen, če je nafte veliko, so se ti supertankerji razvili do orjaških, skoraj neverjetnih dimenzij. Tipični supertankerji so danes dolgi okrog 350 metrov, široki 60 metrov in globoki 30 metrov, tehtajo pa 280.000 ton (za primerjavo: Eifflov stolp v Parizu je visok »komaj« 304 m). Prostornina re- zervarjev v takem tankerju ustreza približ¬ no 40 velikim katedralam. Trenutno je največji tanker na svetu Jahre Viking, ki pluje pod zastavo Norveš¬ ke. Širok je 69 metrov, dolg pa 458 me¬ trov, kar je za 77 m več, kot je visok nebo¬ tičnik Empire State Building v New Yor- ku. Ta gigant, ki je obenem tudi največja ladja na svetu, lahko natoči 564.763 ton nafte. Zgradili so ga leta 1979 na Japon¬ skem, nekaj let kasneje pa so ga dopolnili in mu povečali nosilnost. Tankerji, ki vozijo okrog 300.000 ton nafte, imajo motor z močjo 35.000 konj¬ skih moči in dosežejo hitrosti od 13 do 16 vozlov. Tankerji za utekočinjen zemeljski plin so manjši in vozijo 120.000 ton plina, plujejo pa s hitrostjo 18 do 20 vozlov. Ladje za prevoz rude lahko naložijo kakih 100.000 ton tovora, so pa najpočasnejše - komaj 12 do 14 vozlov. Tankerji predstavljajo približno 40 % svetovnega ladijskega prometa. Prepelje¬ jo okrog 60 % vse nafte, ki jo porabi svet - 1800 milijonov ton. Čeprav so si podob¬ ni, pa vsi tankerji ne opravljajo enakih na¬ log. Nekateri vozijo nafto od naftnih ploš¬ čadi do kopnega. Veliki tankerji vozijo na dolgih razdaljah, največkrat iz Perzijskega zaliva v Evropo ali Ameriko. Pogosto se obali sploh ne morejo približati, zato naf¬ to prečrpajo na manjše tankerčke, ki lah¬ ko zaplujejo tudi v pristanišče. Nekateri prevažajo surovo nafto, drugi pa rafinira¬ ne izdelke, bencin, kerozin, lahko olje ali mazut. Tanker izdelujejo dve do tri leta. Su¬ pertankerje izdelajo iz dveh delov. V su¬ hih dokih naredijo sprednji in zadnji del ladje, ki ju nato splovijo in v vodi zvarijo skupaj. Ko so v japonskih ladjedelnicah sestavljali oba dela, so se pri širini zmotili komaj za dva milimetra. Življenje na taki ladji se zdi razmero¬ ma dolgočasno. Slika se tedne ne spremi¬ nja in tudi kadar se, so spremembe poča¬ sne. Največja hitrost je komaj kakih 25 km/h, razdalje med lukami pa so več tisoč kilometrov. Ladjo mornarji vidijo kot rav¬ no ploščo, po kateri se sem ter tja peljejo s kolesom in preverijo, ali vse deluje, kot je treba. Ob lepem vremenu se komaj zib¬ lje. Včasih pa se tudi na ladji zgodi kaka filmska zgodba. Januarja 2001 je 15 obo¬ roženih piratov napadlo avstralski tanker v Papui Novi Gvineji in mornarjem so po¬ šteno pognali strah v kosti. Nafta je drago¬ cena tekočina in verjetno se bolj splača oropati tanker kot banko. Žal pa je teže odnesti plen. Na srečo imajo vse današnje ladje sisteme za telekomunikacije prek sa¬ telitov in posadka je hitro poklicala na po¬ moč policijo. Boji z oboroženimi pirati pa so na ladji nekoliko nenavadni: če pride do streljanja, je najbolje, da nobena kro¬ gla ne zadene goriva. Če bi se namreč pod nogami vžgala nafta, bi prav gotovo prišlo do največjega ognjemeta na morju. To ve vsa posadka, pa tudi pirati, ki jih je polici¬ ja kmalu polovila in postavila na hladno. Tudi na drugih področjih so tankerji prvaki. Na njih so na primer poskusili iz¬ vesti največjo tihotapsko akcijo na svetu: kitajska policija je odkrila največji tiho¬ tapski tovor - 1800 ton rafiniranega olja. Prevoz nafte po morju je mnogo ce¬ nejši in bolj prijazen do okolja kot cestni. Če bi isto količino nafte prepeljali tovor¬ njaki ali vlaki, bi v zrak izpuhali mnogo več škodljivih plinov, kot jih izpuhajo tan¬ kerji. Morski promet razmeroma malo moti živali in razmeroma malo vpliva na okolje - če le ne pride do nesreče. Nesreče tankerjev Te orjaške ladje so na daleč videti kot neprebojne in neuničljive trdnjave iz je¬ kla. Toda večina tankerjev ima trup iz je¬ klenih plošč, ki so debele komaj za palec in pol. Na eni strani te stene je nafta, na drugi pa morje. Glede na velikost teh ladij je to prib¬ ližno tako, kot bi gorivo nesli v plastični vrečki. Če tako ladjo po dnu ali s strani popraska skala, se ta oklep takoj predre in nafta z veliko hitrostjo začne iztekati v morje. Isto se zgodi, če se dva tankerja srečata na premajhni razdalji: ob trku jima plošče na površini popokajo kot za šalo. In v najslabšem primeru gre lahko v morje ogromna količina nafte, ki lahko onesnaži in uniči stotine kilometrov oba¬ le in stotine kvadratnih kilometrov morja. Takšne nesreče so se včasih kar pogosto dogajale. Ko pa je iz ameriškega tankerja Exxon Valdez pred 10 leti čisto pred ame¬ riško obalo v morje izteklo 34.000 ton nafte, so se razmere nekoliko spremenile. Sprejeli so strožje predpise in pripo¬ ročila, po katerih naj bi imeli novi tanker¬ ji dvojno dno. Med zunanjim in notranjim oklepom naj bi pustili za 2,7 m prostora, ki bi preprečil, da bi se ob vsakem trku iz ladje začela izlivati nafta. Okoljevarstveni¬ ki zahtevajo, da morajo stare ladje z enoj¬ nim trupom (kakršen je bil tudi Exxon Valdez) v pokoj. Danes po svetu vozi ka¬ kih 3400 tankerjev (samo četrtina ima dvojne stene), 450 pa jih še gradijo ali so naročeni. Prednosti tankerjev z dvojno steno so se večkrat pokazale. Leta 1997 se je v na¬ ložen tanker Conoco v Louisiani zaletela manjša ladja in v njem naredila orjaško 12 april 2001 TOL PRILOGA luknjo. Ker je imel tanker dvojno steno, se iz njega ni razlila niti kapljica nafte. Nesreča ladje Exxon Valdez je lastnike stala ogromno denarja. Družba Exxon, ki je povzročila razlitje ob Aljaski, je za čiš¬ čenje obale porabila 3 milijarde dolarjev. Zatem so izgubili še civilno tožbo na ame¬ riškem sodišču, s katero so jih olajšali še za 5 milijard dolarjev. Ob teh številkah postanejo celo milijarderji rahlo živčni. »Če prevoz uspe, si kralj, če ne, si pa največji pujs na svetu.« Nesreča Valdeza je povzročila pravo ogorčenje, postavila vrsto novih zakonov in sprožila številne nove postopke v zvezi s preverjanjem ladij. Okoljevarstveniki za¬ htevajo dvojne stene in različne ukrepe. Za razlitje so uvedli visoke kazni. Posadka mora biti bolje izučena, ladje natančneje pregledane in ladijske družbe bolje pri¬ pravljene na morebitno razlitje. Lastnike ladij preverja vrsta agencij. Ameriška obalna straža in nekatere evropske ladij¬ ske inšpekcije so najbolj stroge, hude pa so tudi nevladne organizacije, npr. Green¬ peace. V zadnjih letih se je količina razlite nafte zares močno zmanjšala. K temu pris¬ pevajo tudi ladijski kontrolni računalniki, radarji, satelitske komunikacije, reševalni helikopterji, pa tudi vrsta naprav za čišče¬ nje morja in zajemanje razlite nafte. Stati¬ stike nesreč v zadnjih 20 letih so spod¬ budne: 99,98 % vse nafte, ki jo natočijo v tankerje, uspešno prispe na cilj. Pa tudi si¬ cer tankerji niso največji onesnaževalci morij: samo 7 % vse razlite nafte je posle¬ dica nesreč tankerjev, 4,7 % pa njihovega normalnega delovanja. Glavni vir onesna¬ ževanja je industrija na kopnem. Seveda čisto brez razlitij nikoli ne bo šlo. Saj se tudi v gospodinjstvu razlitjem ni mogoče čisto izogniti. Že če cvremo jaj¬ ca, se nekaj olja iz čisto neznanih razlogov kar naenkrat znajde na steni okrog kuhal¬ nika. Maketa tankerja Santa Monica Maketa ladjice je izdelana v merilu 1 : 500 in je dolga 470 mm. Kljub temu da jo bomo izdelali iz poceni gradiva - papir¬ ja, bo lep okras na vsaki polici. Papir ima poleg nizke cene še eno prednost: če ga pri izdelavi malce polomimo, npr. če kak sestavni del nepravilno odrežemo ali za¬ pognemo, skočimo do najbližjega sošolca, si sposodimo Tim in si del skopiramo. Iz¬ delava makete ni pretirano težavna in se je lahko loti vsakdo. Kdor nima preveč okornih prstov, ne bo imel težav. Če boste ladjico uspešno izdelali, jo fotografirajte in fotografijo pošljite na uredništvo Tima. Izbrali bomo slike, ki najlepše prikazujejo maketo, in jih tudi objavili. Svetujemo, da si za fotografijo iz¬ delate primerno ozadje: npr. v ozadju ris¬ bo pristanišča, pod maketo pa postavite modro frotirasto brisačo, ki ponazarja vzvalovano morje. Za varnost mo¬ rajo tankerje red¬ no pregledovati in¬ špektorji, ki ob vsa¬ kem pregledu ugo¬ tovijo, ali je ladja še varna za plovbo in ali se še sklada z vsemi tehničnimi zahtevami in dolo¬ čili. Med pregledo¬ vanjem velikega su¬ pertankerja morajo inšpektorji pregle¬ dati za 300.000 m 2 jeklenih plošč (kar ustreza 1500 igri¬ ščem za tenis), pre¬ veriti 1200 km zva¬ rov (približno raz¬ dalja od Ljublja¬ ne do Hamburga) in preplezati za 10.000 m stopnic in lestev (Mont Everest je visok samo 8848 m). Nesreča supertankerja je prava mora za lastnike ladje in zavarovalnice, predvsem pa za prebivalce ob obali in živali. Najhuje je v primeru, da se nafta še vname. Orodje, pribor in delo Za izdelavo makete potrebujemo le zelo preprosto orodje, ki ga najdemo v predalniku vsake pisalne mize: škarje, modelarski nož (olfa), univerzalno lepilo (UHU alleskleber), nekaj bucik, dve ravni¬ li in vodene barvice. Tankerji pogosto prevažajo nafto od vrtalnih ploščadi do rafinerij. Če je vreme lejto, s prečrpavanjem ni težav. Ob viharjih je lahko mnogo huje. Ce tanker pravočasno ne odpluje na odprto morje, ga valovi lahko potisnejo ob ploščad in zdrobijo. Surova nafta je temnorjava lepljiva brozga, ki plava na vodi. Vodno gladino hermetič¬ no zapre. Pticam prepreči dostop do morske hrane in uniči ribe. Tudi za turiste taka obala ni več prav posebno zanimiva. Večino delov razrežemo s škarjami, le pri manjših in za notranje izreze uporabi¬ mo nožek. Pri upogibanju dolgih ravnih ploskev si pomagamo z dvema ravniloma, druge robove pa upognemo kar s prsti. Upognjene robove utrdimo tako, da po njih povlečemo z nohti. Papir Timove priloge je pretanek, da bi lahko kar iz njega izdelali maketo. Pred iz¬ delavo ga moramo prilepiti ali prekopirati na nekoliko trši papir, najbolje list šelesha- merja. Ta papir ne sme biti predebel, saj ga bomo v tem primeru le stežka upogibali. Če si originalno prilogo želimo ohraniti v zbirki, za delo raje uporabimo kopijo. Pomen črt na načrtu je naslednji: - Črtkana črta pomeni upogibanje navzdol. To bo najlaže, če črto najprej zelo narahlo zarežemo z nožkom. - Črtkana črta s križci označuje pre¬ gib navzgor. - Polna črta označuje zunanje robove predmeta. Po tej črti predmet iz¬ režemo. S to črto so poleg zunanjih označeni tudi notranji izrezi ali črte, po katerih zarežemo med dvema ploskvama. - Središčnica (črta-pika) označuje po¬ vršine, na katere nalepimo druge se¬ stavne dele ali zapognjen konec istega dela. S to črto so označena mesta, ka¬ mor nalepimo npr. dimnik, kabine. Z velikimi številkami so označeni posa¬ mezni sestavni deli, male številke pa označujejo del, ki ga prilepimo na oz¬ načeno mesto. Nekatere dele je treba zviti v cevko. To naredimo z okroglim svinčnikom. Ojačitve napravimo tako, da zlepimo dve plasti skupaj. Izdelava Sestavljamo po vrstnem redu, ki ga kažejo številke na posameznih delih. Ce¬ loten postopek je narisan tudi na sestavni risbi. Najprej izrežemo sprednji in zadnji del ladijskega trupa (1 in 2), ki ju zlepimo in utrdimo z rebri (la, lb, lc ter 2a, 2b, 2c). Kot večina papirnih maket je tudi TIK!! 8 april 2001 13 MODELARSTVO Santa Monica narejena le do vodne linije, ki označuje globino ugreza ladje. Nato prilepimo glavno palubo (3). Ta ima ob straneh ograjico, ki jo upognemo navzgor. Palubo najprej prilepimo na sprednjem delu ladje. Pazimo, da se ogra¬ jice na zunanji in notranji strani dobro prilegajo, saj ravno ograjice določajo pra¬ vilno obliko ladje. Palubo prilepimo tudi na zgornje robove reber. Tako postane la¬ dijski trup močan in tog. Na označeno mesto v sredini palube prilepimo po¬ možni del (3a), na zadnji del palube pa pomožno podlogo (3b). Na sprednji del ladje prilepimo prem- čno palubo (4), obnjo pa premčno steno (5), ki jo utrjuje rebro (5a). Za premcem stoji drugi del palube (6), ki ga prilepimo ob ograjice. Nato se lotimo krme. Na krmni palubi (7) upognemo ograjice navzgor in jih pri¬ lepimo na boke ladje. Nanjo prilepimo še podlogo (7a). Steno (8) upognemo po črticah tako, da se prilega delu 3b. Na pa¬ lubo prilepimo pokrov tovornega prosto¬ ra (9). Cevovodi (9a, 10, 11 in 12) zahte¬ vajo posebno natančnost, saj je treba upogibati zelo ozke trakove papirja. Tudi kabina (13) je nekoliko bolj za¬ pletena. Pred rezanjem natančno poglej¬ mo, kje moramo odrezati in kam moramo upogniti posamezne dele. Nalepimo še podlogo (13a) in nanjo drugo nadstropje kabine (14). Komandni most (15) bomo nalepili brez težav, če smo druge dele izdelali dovolj natančno. Na njem stoji podloga (15a), ne smemo pa pozabiti tudi stopničk (b, c, d in e). Sprednjo steno kabine (16) prilepimo, ko se je lepilo dobro posušilo. Previdno jo upognemo, da se po obliki ujema z preo¬ stalimi deli kabine. Čisto na vrhu je sončna paluba (17), ki ima na sprednji strani prilepljeno ograjo (17a). Glavni deli ladje so tako sestavljeni, manjkajo samo še detajli. Dimnik (18) je iz enega kosa, ki ga ob¬ likujemo tako, da ga pritiskamo in valja¬ mo ob okroglem svinčniku. Obliko dimni¬ ka določata zgornja plošča (18a) in tloris na vrhu kabine (14). Rešilnih čolnov (19, 20, 22 in 23) je na tankerjih malo, saj imajo ti glede na svojo velikost zelo majhno posadko. Čoln oblikujemo tako, da belo stranico priti¬ snemo s prstom. Čolne prilepimo na dvi¬ gala (21 in 24). Ta izdelamo tako, da papir prepognemo po črti in oba dela zlepimo. Krmni jambor (25) je tudi iz dveh zlepljenih plasti papirja. Nanj je pritrjena opazovalna košara (25a). Tankerji imajo navadno malo dvigal. Uporabljajo se pred¬ vsem za menjavo črpalk, delov na motor¬ ju in cevi. Naš tanker ima dve dvigali (26 in 27). Če smo dovolj spretni, nanju poševno prilepimo še prečki (26a in 27a), ki ju z vrhovoma jamborov povežemo s sukancem. Na koncu ostane samo še premčni jambor (28). Tudi tega naredimo iz dveh plasti upognjenega papirja. Barvanje Videz makete je zelo odvisen od na¬ tančnosti barvanja. Če jo bomo pobarvali površno, ne bo nihče opazil truda, ki smo ga vložili vanjo. Večino delov najlaže po¬ barvamo, še preden papir razrežemo. Uporabimo lahko vodene barvice, za manjše dele pa uporabimo suhe barvice ali flomastre. Paziti moramo le na to, da čopič ne bo preveč moker, saj se v tem primeru papir naguba. Takšna maketa pa gotovo ne bo pretirano lepa. Ob dnu ladijskih bokov po vsej dolžini tankerja teče rdeča vodna linija, ki oz¬ načuje, do kod se ladja sme pogrezniti. La¬ dijska boka sta sivomodra. Vsa okenca na ladji naj bodo sivkasta, saj ta barva najbo¬ lje nakazuje steklo. S tankim čopičem in nekaj potrpljenja lahko okenca poudari¬ mo z modro, ki ponazarja odsev morja. Pa¬ luba je po vse dolžini oker ali umazano rumena. Na dimniku so tri črte, ki predstavljajo zastavo ladijske družbe. Zgornja ploskev dimnika, skozi katero se vali črn dim iz la¬ dijskega motorja, je seveda črna. Dvigala so bela, prav tako komandni stolp s kabi¬ nami za posadko. Ob straneh komandne palube sta barvni luči: luč na levi je rdeča, na desni pa zelena. Zgornje ploskve rešil¬ nih čolnov so sive, boki čolnov pa beli. Modeli slovenskih adralnih etal (6. del) Vrabec MARJAN KLENOVŠEK Naša serija o letalih slovenskih kon¬ struktorjev bi se najbrž morala začeti s člankom o jadralnem letalu Vrabec. Zara¬ di nekoliko zahtevnejše gradnje modela pa ga objavljamo šele v tej številki Tima. Tako bodo modelu kos tudi manj izkušeni modelarji, ki so že zgradili katerega od objavljenih modelov letal. Danes se piloti jadralnih letal šolajo na varnejših dvosedih, takrat pa so začet¬ nika posadili na enosedo začetniško leta¬ lo, ga z gumo potegnili v zrak, tam pa se je moral znajti, kakor je pač vedel in znal (slika 1). Marsikateri pristanek je bil zato prav neprijetno trd, poškodbe letal in pi¬ lotov pa nekaj, kar je pač spadalo k uče¬ nju. Kaj več o letenju v tistih časih lahko preberete v knjigi Ludvika Stariča Kragu¬ lje gnezdo. Začetniška letala so bila seve¬ da lesena in preproste gradnje, zato so jih bodoči piloti pogosto zgradili kar sami in jih tudi sami popravljali. Da so se bodoči piloti lažje privadili upravljanju letala, so v letalskih šolskih centrih uporabljali po¬ sebne trenažne naprave. To so bili leseni dvokraki vzvodi, ki so bili na enem koncu obteženi, na drugi konec pa je bilo vrtlji¬ vo pritrjeno šolsko letalo. Ob močnejšem nasprotnem vetru so letalo z učencem dvignili v zrak in ta je lahko brez nevarno¬ sti vadil upravljanje letala (slika 2). Začetniško šolsko jadralno letalo vra¬ bec je bilo prvo v dolgi vrsti letal, ki so na¬ stala na risalni deski inž. Iva Šoštariča. To letalo je zasnoval še kot študent leta 1936. Pri tem se je zgledoval po nekaterih tujih uspešnih začetniških šolskih jadralnih le¬ talih, kot so bila grunau 9, hol’s der teufel, zogling in SG-38. Vendar pa je bila njego¬ va konstrukcija tako uspešna, da so letalo še po II. svetovni vojni uspešno uporab¬ ljali za osnovno šolanje jadralnih pilotov. Prototip vrabca je izdelala zemunska za¬ druga za gradnjo letal in zaradi preproste gradnje in velikega povpraševanja po leta¬ lih je zadruga prodajala kar sestavne dele letala in licenco za samogradnjo. Prvo se¬ rijo 20 letal so leta 1938 izdelali v tovarni Utva v Pančevu in jih razprodali takrat¬ nim letalskim društvom in aeroklubom. Za šolanje začetnikov so jih po vojni izde¬ lovali še naprej v Utvi, nekaj pa so jih iz¬ delali tudi v ljubljanski tovarni Letov. Vrabec je bil lesen začetniški šolski enosed s popolnoma odprtim rešetkastim trupom. Krilo je imelo majhen kot V-loma in je bilo na obeh straneh podprto z dve¬ ma opornicama, ki sta povečali upogibno in vzvojno trdnost krila. Z dvema oporni¬ cama je bil podprt tudi vodoravni rep. Za- Združenje graditeljev plastičnih maket Slovenije in Vojašnica Ivan Cankar, Vrhnika, vabita na 6. pokal v plastičnem maketarstvu »Tanketa 2001« pod pokroviteljstvom 54. okmb v naslednjih tekmovalnih disciplinah: KI/KIJ - figure (člani in mladinci), K2 - vojaška vozila in sredstva (člani), K2J - vojaška vozila in sredstva (mladinci), K3-K4 - diorame in vinjete (člani), K3J/K4J - diorame in vinjete (mladinci), K-5 - makete v merilu 1 : 72, 1 : 76 in 1 : 87 (tanki, diorame ...), K-6 - posebna disciplina na temo: »Vse iz vojaštva in oklepne tehnike na področju nekdanje Jugoslavije v letih 1991-2001.« (Vključene so vse novonasta¬ le države in nekdanja Jugoslavija (1991) ter države udeleženke mirovnih operacij IFOR, SFOR, KFOR, ...) Podeljena bodo še naslednja priznanja in pokali: priznanja »NAJDEBITANT«, pokal »BEST-OF-SHOW« za mladince in člane ter priznanja »Za spodbudo«. Tekmovanje bo v soboto, 5. maja 2001, v sklopu dneva odprtih vrat vojašnice Ivan Cankar nad Vrhniko z začetkom ob 10. uri. Prijavljanje tekmovalcev bo potekalo v raz¬ stavnem prostoru do 10. ure. Prijavnina znaša 1.000 SIT. Tekmovanje bosta spremljala maketarski bolšji sejem ter razstava figur, maket in dioram. V okviru dneva odprtih vrat voja¬ šnice Ivan Cankar si boste lahko ogledali oborožitev in tehniko ter se s tankom pope¬ ljali po poligonu. Dodatne informacije: e-pošta: akogi@yahoo.com - http:/ /www.myfreehost.com/zgpms/ 14 april 2001 dlZ 8 MODELARSTVO Slika 2. Vrabec na trenažni napravi Slika 1. Pilot vrabca še ni odpel vlečne vrvi. radi večje trdnosti letala sta bila nos in zadnji del trupa z jeklenimi žicami pove¬ zana s krilom. Krilo letala je imelo razpeti- no le 10 m, površino 15 m 2 in vitkost 7. Letalo je bilo dolgo 6,03 m, visoko 2,15 m in je tehtalo približno 90 kg. Imelo je dr¬ sno število 15,7, pri tem pa je letelo s hi¬ trostjo 54 km/h. Najmanjšo hitrost pada¬ nja 1,1 m/s je imel vrabec pri hitrosti 47 km/h, najmanjša hitrost letenja pa je bila 43 km/h. Obnovljenega vrabca si lahko ogledate v avli Letališča Brnik. Izdelava modela Model je izdelan predvsem iz balze, za bolj obremenjene dele trupa pa sem upo¬ rabil smrekov les in vezano ploščo. Krilo je izdelano iz 1,5 mm debele balzove deš¬ čice, široke 60 in dolge 400 mm. Profil uvite plošče krilu zagotavljajo štiri rebra. Izdelamo jih iz 75 mm dolgih in 5 mm ši¬ rokih letvic. Dve letvici sta iz 2 mm debe¬ le balze, dve pa iz balze 2,5 mm. Letvice spnemo z bucikami in jih obrusimo, kot je narisano na načrtu. Na kos papirja nari¬ šemo krilo s pravilnimi oznakami položa¬ ja reber. Risbo prilepimo na šablonsko desko, jo prekrijemo s peki papirjem in z bucikami na desko pritrdimo rebra tako, da ostane med njimi dovolj prostora za ploščo krila. Na rebra nanesemo tanek sloj belega lepila in nanje prilepimo ploš¬ čo iz balze. Odvečne dele reber odbrusi¬ mo, nato pa krilo prerežemo na sredini in srednji rebri prilagodimo V-lomu krila. Eno od polovic položimo na šablonsko desko in prilepimo drugo polovico tako, da je na koncu dvignjena za 24 do 25 mm. Da je model stabilnejši, je kot V-loma krila nekoliko večji, kot ga je imelo pravo leta¬ lo. Izdelano krilo prelakiramo z razredče¬ nim nitrolakom in zgladimo. Trup modela je rešetkaste gradnje in ga sestavlja manjša množica letvic in okre¬ pitev. Tako kot krilo tudi trup sestavljamo na šablonski deski (slika 3). Osnovni del trupa izžagamo iz vezane plošče 3 mm in ga z bucikami pritrdimo na desko. Nato pritrdimo obe vzdolžni smrekovi letvici 2 x 3 mm in spodnjo prilepimo v utor v os¬ novnem delu trupa. Ker so letvice razme¬ roma tanke, jih pritrdimo s križnim zabi¬ janjem bucik in ne s prebadanjem. Med Slika 3■ Sestavljanje trupa na šablonski de¬ ski Slika 4. Preprostejša izvedba trupa in vodo¬ ravni rep obe letvici vstavimo smerni stabilizator iz 2 mm debele balze. Da je prilepljen na¬ tančno v sredini letvic, ga podložimo s koščkom 0,5 mm debelega kartona. Med osnovni del trupa in zgornjo vzdolžno le¬ tev prilepimo natančno obrušeni smreko¬ vi diagonali in navpični nosilec. V zad¬ njem delu trupa obe vzdolžnici poveže¬ mo z diagonalami iz 2 mm debele balze. Ko je lepilo suho, snamemo trup z deske in z brušenjem stanjšamo obe vzdolžni le¬ tvici zadnjega dela trupa na širino 2 mm in zaokrožimo zadnji rob smernega stabi¬ lizatorja. V luknjo v sprednjem delu trupa vstavimo obtežitev iz svinčene pločevine in osnovni del trupa na obeh straneh za¬ premo z bočnima oplatama iz vezane plošče debele 1 mm. Opiati, ki ju prilepi¬ mo z belim lepilom, sta oblikovani tako, da prekrivata in krepita stike letvic z os¬ novnim delom trupa. Tudi vsi drugi stiki letvic so okrepljeni. Okrepitve stikov le¬ tvic pod krilom so iz koščkov 1 mm debe¬ le vezane plošče, stiki letvic na zadnjem delu trupa pa so okrepljeni s tršo balzo, debelo 0,8 do 1 mm. Iz 2 mm debele balze izdelamo smer¬ no krmilo in vodoravni rep. Da lahko kr¬ mila pri regliranju modela premikamo, so na nepremične dele repov pritrjena s kratkimi koščki bakrene žice 0 0,4 mm. Z brušenjem vodoravni rep nekoliko stanj¬ šamo, robove zaokrožimo, nato pa ga pre¬ lakiramo in znova obrusimo. Na spodnjo letev zadnjega dela trupa prilepimo še košček balze in ga oblikuje¬ mo v zadnji drsnik. Če smo zadovoljni z nekoliko poenostavljenim trupom (slika 4), ga polakiramo in obrusimo. Model pa mr 8 april 2001 15 MODELARSTVO MODELARSTVO bo bolj podoben pravemu letalu, če trup še nekoliko dopolnimo. Na spodnji strani osnovnega dela trupa z rezljačo previdno odžagamo odvečno gradivo in prilepimo drsno smučko iz 1 mm debele vezane plošče. Na oba boka prilepimo po dva 1,5 mm široka trakova iz vezane plošče, med okrepitve na stiku letvic pod krilom pa vstavimo polnila iz 1 mm debele balze (slika 5). Končno dodamo še sedež, »vagi- co« smernih pedalk in krmilno palico, nato pa trup prelakiramo in obrusimo. Sestavljanje modela pričnemo z leplje¬ njem krila na trup. Rebri v sredini krila obrusimo tako, da ima krilo vpadni kot 2 do 3°, nato krilo natančno prilepimo na zgornjo letev trupa. Opornice krila izreže¬ mo iz 1 mm debele vezane plošče. Izreže¬ mo štiri letvice, široke 2,5 mm in dolge približno 105 mm. Njihovo dolžino na¬ tančno prilagodimo z brušenjem in jih prilepimo. Na zgornjo letev trupa prilepi¬ mo še vodoravni rep in ga podpremo z obema opornicama. Model spet prelakira¬ mo z razredčenim brezbarvnim nitrola- kom in ga obrusimo. Z dodajanjem svinca pod sedež ali pod vodoravni rep bomo morda morali nekoliko popraviti položaj težišča, ki naj bo 21 mm za sprednjim robom krila, in model bo pripravljen za prvi poskusni let (slika 6). S skrbno izbiro gradiv, natanč¬ nim lepljenjem in lakiranjem lahko dose¬ žemo maso modela pod 17 g, to pa zago¬ tavlja dokaj dobre letalne lastnosti. Ing. Boris Cijan: Vazduhoplovno jedrili- čarstvo. Gustav Ajdič, Zoran Jerin: Letalstvo in Slovenci Ing. Aleš Strojnik: Človek je dobil krila. Ludvik Starič: Kragulje gnezdo. Revija Krila. Arhiv AK Celje. / Polmaketa jadralnega letala VRABEC M 1 : 1 (M 1 : 25) odbrušeno po sestavljanju krila srrreka 2x3- b. 1 x 1,5 V -v.pl.1- b.0,8 b.1- v. pl.1- y v A A v 16 april 2001 fTElLI 8 'TTEI 8 april 2001 25 Električni pogon Baterije (1. del) BOŠTJAN PERDAN Počasno polnjenje Tok počasnega polnjenja praviloma ustreza 1/10 kapacitete v mAh (C/10). S tem tokom polnimo baterijo najmanj 14 ur. Če polnilnik nima možnosti nastavitve točne vrednosti toka, izberemo tok, ki najbolj ustreza vrednosti 1/10 kapacitete, in izračunamo čas polnjenja tako, da ka¬ paciteto C delimo z izbranim tokom pol¬ njenja in dobljeno vrednost množimo z 1,4. t = --l,4[h] I Pri polnjenju s tem tokom ni nevarno¬ sti, da bi se odprl varnostni ventil celic in oddal pline, ki se tvorijo v primeru čez¬ mernega polnjenja. Sicer pa tudi ta tok lahko skrajša življenjsko dobo celic, če pustimo baterijo predolgo priključeno. Počasi, na primer čez noč, lahko polnimo katere koli celice. Takšno polnjenje pri¬ pomore tudi k temu, da so celice v bateri¬ ji bolje usklajene. Formiranje celic Nove celice moramo formirati, da bo¬ lje prenašajo hitro polnjenje. Baterijo pol¬ nimo počasi in jo izpraznimo s pomočjo polnilnika, oziroma si pomagamo z avto¬ mobilsko žarnico. Tok praznjenja naj ne bo prevelik, ustreza naj vrednosti C/4 do C. Opravimo vsaj en cikel, še bolje pa je, da postopek nekajkrat ponovimo, preden baterijo uporabimo za pogon modela oziroma jo hitro polnimo. Hitro polnjenje Pri hitrem polnjenju so tokovi precej večji in lahko baterijo napolnimo v zelo kratkem času. Pri tem pa nekoliko tvega¬ mo, da jo poškodujemo, če jo polnimo brez nadzora. Vedeti moramo, kolikšen je največji sprejemljivi tok polnjenja za do¬ ločeno baterijo. Polnilni tok je odvisen od kapacitete baterije in vrste oziroma njene notranje upornosti. Sanyo predlaga tok 1,5 C za celice, ki so namenjene hitremu polnjenju, za druge vrste pa tega ne nava¬ ja. Za modelarje sta ti dve priporočili do¬ kaj nepraktični in ju zavestno kršimo predvsem na račun nekoliko krajše živ¬ ljenjske dobe. Celice »R«, namenjene hi¬ tremu polnjenju, lahko polnimo s tokom 3 C (trikratna vrednost imenske kapacite¬ te) ali celo 4 C, a le pod pogojem, da po¬ vsem zaupamo polnilniku, ki ga uporab¬ ljamo. Celice »E« z visoko kapaciteto ima¬ jo raje nižji tok polnjenja, ki ustreza vred¬ nostim do 2 C.' Standardne celice prav tako niso primerne za hitro polnjenje, kljub temu jih lahko dokaj uspešno polni¬ mo s tokom 2 C. Seveda pa ne smemo pre¬ tiravati, saj v tem primeru lahko pride Kakšen tok bi izbrali za polnjenje celic Sanyo N 500 AR? celo do eksplozije celic. Če se celice pre¬ več segrejejo, polnjenje takoj prekinimo! V primeru prevelikega toka rekombinaci¬ ja plinov v celicah ne pokrije tvorbe pli¬ nov, zato pride do povečanja tlaka in akti¬ viranja varnostnega ventila, kar pomeni izgubo kapacitete. Temperatura celice vpliva na učinkovitost polnjenja. Optimal¬ na je 5 °C do 30 °C, pri višjih temperatu¬ rah (nad 45 °C) celice sprejmejo manj energije, lahko pa se tudi poškodujejo. Prekinitev polnjenja Med polnjenjem v bateriji potekajo kemijske reakcije. Na začetku temperatu¬ ra celic celo nekoliko pade, med polnje¬ njem napetost narašča, naraščati pa začne tudi temperatura, sprva počasi, proti kon¬ cu polnjenja pa vedno bolj. Ko so celice polne, doseže napetost vrh in nato nekoli¬ ko pade. Spremljanje poteka napetosti je postalo uveljavljen način ugotavljanja sta¬ nja napolnjenosti. Polnilniki, ki temeljijo na t. i. metodi »delta peak«, zaznajo nape¬ tostni vrh (ang.: peak) in tedaj prekinejo polnjenje oziroma preklopijo na dopol¬ njevanje. Proti koncu polnjenja se začne baterija močneje segrevati. Povsem polna mora biti nekoliko topla na dotik; tedaj je temperatura 6 do 7 °C nad začetno, če smo začeli polniti pri temperaturi okoli¬ ce. Meritev porasta temperature je eden izmed možnih načinov določanja konca polnjenja. Njegova pomanjkljivost je, da potrebujemo dodatno temperaturno zaz¬ navalo, ki mora _ biti med polnje¬ nem v stalnem sti¬ ku z baterijskim paketom. Čezmerno polnjenje Če bi s hitrim polnjenjem nada¬ ljevali, bi se bate¬ rija začela segreva¬ ti. Polne celice na¬ mreč ne morejo porabljati toka za kemijske reakcije, ki so potekale med polnjenjem. Ener¬ gija se zdaj pretvar¬ ja v toploto in se¬ greva celice, ki se po daljšem času lahko celo pregrejejo. Če bi prekinitev odpovedala in bi se hitro polnjenje nadaljevalo, bi se celica močno segrela, zaradi čezmerne tvorbe plinov v njej bi prišlo do povečanja tlaka in aktivi¬ ranja varnostnega ventila. Ta izpusti pli¬ ne v okolico in tako prepreči možnost eksplozije celice. Posledica je nekoliko zmanjšana kapaciteta. Za celico je najslab¬ še močno čezmerno polnjenje. Zaradi pregrevanja se lahko zvijejo tanke plošče v celicah, še posebej pri tistih, ki niso na¬ menjene hitremu polnjenju. Pri večjih to¬ kovih se lahko zaradi segrevanja poškodu¬ je tudi funkcija varnostnega ventila. Izguba naboja po polnjenju Polnjenje baterij pred odhodom na te¬ ren je sicer praktično, vendar celice ne bodo dale toliko od sebe, kot če jih napol¬ nimo neposredno pred poletom. Če zara¬ di določenega vzroka pustimo polno bate¬ rijo ležati nekaj dni ali celo tednov, se ta kljub dopolnjevanju tik pred poletom ne more kosati s sveže napolnjeno baterijo. Pri veliki tokovni obremenitvi je razlika še posebej očitna. Manjše zmogljivosti so posledica nekoliko nižje napetosti in po¬ večane notranje upornosti, ki dodatno zniža napetost, ko skozi baterijo teče tok. Rešitev problema je polnjenje tik pred poletom. Če je polna baterija pred upora¬ bo nekaj dni počivala, jo raje izpraznimo in znova napolnimo. Priporočljivo je, da baterije vedno hranimo prazne in jih pol¬ nimo tik pred uporabo v modelu. V tabeli 1 so navedene izgube kapaci¬ tete in povprečna napetost baterije med praznjenjem v odvisnosti od dolžine ča¬ sovnega intervala med polnjenjem in praznjenjem za baterijski paket sedmih celic Sanyo N 1000 SCR. Tok praznjenja je v vseh primerih znašal 15 A. S pomočjo Tabela 1 Diagram 8,00 7,95 7,90 7,85 §_ 7,80 april 2001 TIIT 8 26 podatkov iz tabele lahko konstruiramo diagram, ki nam zelo nazorno prikaže medsebojno odvisnost omenjenih spre¬ menljivk. Samostojno praznjenje Celice se sčasoma izpraznijo same od sebe. Celice z majhno notranjo upornost¬ jo, namenjene hitremu polnjenju, se pri sobni temperaturi izpraznijo v nekaj ted¬ nih. Standardne celice za počasno polnje¬ nje pa zaradi dokaj visoke notranje upor¬ nosti vzdržujejo naboj precej bolje, tudi do nekaj mesecev. Če baterijo redno pol¬ nimo in praznimo, posamezne celice vzdržujejo približno enak naboj. Kadar ista baterija počiva dalj časa, recimo me¬ sec ali dva, se bodo njene celice same od sebe dokaj neenakomerno izpraznile. Ne¬ katere bodo še vedno polne, medtem ko bodo druge skoraj povsem prazne. Kaj storiti? Če baterijo hitro polnimo, bodo celice, v katerih je še precej naboja, dokaj hitro polne, zato se bodo prenapolnile in se močno segrele, še preden bodo polne tudi preostale celice. Ce ugotovimo, da so nekatere celice dokaj vroče v primerjavi z drugimi, moramo hitro polnjenje takoj prekiniti! Baterijo obnovimo v prvotno stanje tako, da jo polnimo počasi. Po kon¬ čanem polnjenju bodo vse celice povsem polne. Pri najbolj polnih celicah sicer pri¬ de do čezmernega polnjenja, vendar je tok počasnega polnjenja (C/10) tako maj¬ hen, da ne poškoduje celic, saj se te lahko sproti ohlajajo. Obstaja pa še ena mož¬ nost, in sicer občasno praznjenje posa¬ meznih celic prek upora. V tem primeru na baterijski paket namestimo poseben priključek in ga povežemo z vsemi spoji celic. Vsako celico praznimo s svojim uporom. Te metode se poslužujejo pred¬ vsem modelarji, ki tekmujejo s čolni ali avtomobili, med letalskimi modelarji pa se ni prijela. Obrat polaritete V bateriji običajno niso vse celice ena¬ ke, lahko se celo zgodi, da je kakšna še po¬ sebej slaba. Pri globokem praznjenju ba¬ terije se bo slednja prva izpraznila. Med nadaljnjim praznjenjem tok, ki teče skozi »mrtvo« celico, to polni v obratni smeri in pride do obrata polaritete. Pri tem pride do poškodb notranje strukture celice, njena kapaciteta nekoliko pade, skrajša pa se ji tudi življenjska doba. Baterije ne smemo izprazniti pod 1 V na celico, razen če celice niso selektirane. V nasprotju z baterijami pa lahko posamezno celico brez skrbi globoko izpraznimo do 0 V, saj v tem primeru ne more priti do obrata polaritete. Tovrstno praznjenje ni škodlji¬ vo, prej koristno, in je dober način za ugotavljanje kapacitete posameznih celic. Priporočljivo je, da pogonski paket po določenem številu ciklov formiramo, tako da ga izpraznimo s pomočjo polnilnika ali avtomobilske žarnice na 1 V na celico, ga počasi napolnimo in postopek še enkrat ponovimo. Po formiranju bodo celice v paketu medsebojno usklajene, možnost obrata polaritete pa minimalna. Prav tako je priporočljivo, da vodimo dnevnik o uporabi baterij ter da po določenem šte¬ vilu ciklov redno merimo kapaciteto, na primer med formiranjem, in tako sprem¬ ljamo »zdravje« svojih baterij. Primer take¬ ga dnevnika prikazuje tabela 2. Tabela 2 Spominski efekt Celica si »zapomni« zadnja polnjenja. Spominski efekt razlagamo kot izgubo ka¬ pacitete po nekajkratnem polnjenju in praznjenju do vedno istega nivoja. V celi¬ ci pride do padca napetosti, zaradi katere¬ ga imamo občutek, da je prazna. Pri red¬ nem delnem praznjenju in polnjenju se prazni oziroma polni le material blizu po¬ lov, material v notranjosti pa sčasoma »za¬ krni« in celica se začne vesti, kot da ga ni. Pojavu se izognemo tako, da baterijo red¬ no ali vsaj občasno globoko izpraznimo z majhnim bremenom na 1 V na celico. Neke vrste spominski efekt nastopi tudi pri počasnemu polnjenju, saj so celice po polnjenju »zaspane«. To se pozna pri pr¬ vem poletu dneva, ki ni nikoli tako dober kot naslednji po hitrem polnjenju baterije na terenu. Običajno traja en cikel, da si baterija povsem opomore. Novo na trgu SPREJEMNIK R 600 R 600 sodi v novo generacijo malih FM- sprejemnikov. Uporabite ga lahko v mo¬ delih vrste slow-fly, HLG in podobnih. Ve¬ likost: 36 x 21 x 14 mm, masa 13 g. Stane 11.341 SIT. SPREJEMNIK R 700 R 700 je visokovosten 7-kanalni sprejem¬ nik z veliko ločljivostjo. Izdelan je v so¬ dobni tehnologiji SMD. Velikost: 47 x 25 x 16 mm, masa 16 g. Zanj boste odšteli 13.176,00 SIT. TIL" 8 april 2001 DIGITALNI SERVOMEHANIZEM DS 8041 Digitalni standardni servomehanizem z optimalnim rezmerjem med zmogljivost¬ jo in ceno. Servomehanizem ima krog¬ lični ležaj in je primeren za vse modele. Velikost: 39 x 19 x 40 mm, masa 42 g, na¬ vor 4,0 kg/cm, hitrost 0,12 s/40°. Cena je 10.990 SIT. Trgovina MIBO modeli, d. o. o., Stara c. 10, 1370 Logatec, tel: (01) 750-90-60, mibo.export@siol.net TC4 INTERNATIONAL PRO 2 To je že izgotovljen model električnega avtomobila s karbonskim podvozjem. Namenjen je vrhunskim tekmovalcem. Model stane 67.460 SIT, cena modela z regulatorjem VI2 pa je 85.200 SIT. «a- DIGITALNI SERVOMEHANIZEM DS 368 Digitalni servomehanizem s kovinskimi zobniki. Zaradi izredne natančnosti in za¬ nesljivosti je primeren za tekmovalne mo¬ dele. Velikost: 28 x 13 x 30 mm, masa 22 g, navor 3,1 kg/cm, hitrost 0,11 s/40°. Cena je 15.726 SIT. 27 ELEKTRONIKA Medpostajni avtomat JERNEJ BOHM komotivo za 180°). Ko ga lokomotiva prevozi, se vlak avtomatično ustavi. Tu moram opozoriti na diodo Da, ki je pri dani polariteti napetosti med tračnica¬ ma polarizirana v zaporni smeri (kar elektromotorček ustavi). Po preteku periode t se izhod Ul/3 prevrže v sta- Risba 1. Elektronska shema Levji delež težav, na katere naletimo pri vodenih modelih letal, avtomobilov ali ladij, rešuje industrijsko izdelana ra¬ dijska naprava za vodenje modelov. Celo o določeni standardizaciji lahko govorimo. O podobni celoviti rešitvi pa pri modelih malih železnic skoraj ne moremo govoriti, če se seveda ne zado¬ voljimo z usmernikom in nekaj prepro¬ stimi stikalci, s katerimi upravljamo lo¬ komotive na progi, premikamo kretni¬ ce in zapornice ali prižigamo in ugaša¬ mo luči v malih semaforjih ob progi. Drugačna tehnologija, kajpak. Tako si morajo »strojevodje« za izvedbo malo manj običajnih manevrov pomagati s posebnimi elektronskimi vezji. Takšno je tudi tukaj opisano vezje, ki omogoča samodejno vožnjo vlaka med dvema po¬ stajama na nekrožni progi. Ko lokomo¬ tiva pripelje vagone na eno izmed končnih postaj, se ustavi, počaka nekaj »minut« (na maketi seveda nekaj se¬ kund), nato pa se z vzvratno vožnjo po isti progi vrne na začetno postajo, kjer se zgodba ponovi. Pomanjšana vlakov¬ na kompozicija tako brez posebnega nadzora ure in ure vozi po pokrajini, se¬ stavljeni iz številnih miniaturnih po¬ snetkov pravega sveta. Elektronska shema V literaturi so rešitve, ki zadevajo omenjeno problematiko, že dobro zna¬ ne, skupno vsem pa je, da si avtorji pri¬ zadevajo sestaviti vezje s čim manj ele¬ menti. To je seveda tudi moto opisane¬ ga predloga. Vezje si bomo poenostavili s posebnim trikom, opira pa se na pred¬ postavko, da vlakovna kompozicija vozi po isti progi med dvema istima postaja¬ ma (1.) in da zahtevamo postanek (2.). Tedaj je čas vožnje dobro znan in tako ni treba otipavati, kdaj je vlak dospel na cilj (kar je precej nezanesljivo). Pri tem hkrati izničimo dogodke, ki podaljšuje¬ jo čas vožnje, podobno kot to rešujemo v vsakdanjem življenju - skrajšamo čas postanka. Žal, poenostavitev prinaša tudi pomanjkljivosti, saj bomo morali vezje vsakokrat prilagoditi progi in sposobnosti pogonske lokomotive. Toda o tem pozneje. Kot vidimo na shemi (risba 1), us¬ tvarimo osnovno časovno bazo kar s pomočjo vsem dobro znanega vezja 555 (U 1). To je lahko za marsikoga hudo dolgočasno, hkrati pa tudi spod¬ budno za tiste, ki svet elektronike šele spoznavajo. Hočem reči, da se astabilni multivibrator (tako je vezje 555 upo¬ rabljeno) lahko uporabi v zares veliko primerih, kar ste gotovo opazili v mno¬ gih Timovih prispevkih. Razlike so le v podrobnostih. Izhod Ul/3 bo v nekate¬ rih primerih poganjal LED-diodo, dru¬ gič manjši elektromotor, piezosireno, celo čip. V našem primeru krmili rele, in to neposredno. Izkoristili smo pač podatek, da LM 555 zmore tok do 200 mA. Običajna digitalna vezja, ki jih lah¬ ko prav tako uporabimo v astabilnih sti¬ kih, niso tako »močna« in zahtevajo naj¬ manj prigraditev tranzistorskega ojače¬ valnika. Pri izbiri U 1 smo se ves čas za¬ vedali, da moramo njegovim zmožno¬ stim primerno najti ustrezen rele, torej takega z 12-voltnim navitjem in s pritez- nim tokom, ki ga zmore U 1. Tu je po¬ membno še, da z relejskimi kontakti preklapljamo tokove tja do 1 ali 2 A. Iz¬ kušen konstruktor ve, da s takim rele¬ jem ne bo težav, in pozna celo več od¬ govorov, ne da bi pogledal v kataloge. (Mimogrede, kako ste založeni z elek¬ tronskimi katalogi? Res, da je skoraj vsak podatek tako rekoč brezplačno do¬ segljiv na internetu, pa vendar je mno¬ go udobneje, da se za reševanje nalog omejimo na tiskano dokumentacijo ne¬ kaj znanih proizvajalcev. Njihove kata¬ loge imajo tudi naši zastopniki. Če jih boste obiskali, npr. na jesenskem sejmu Sodobna elektronika v Ljubljani, vam skoraj zagotovo ne morejo odreči pomoči.) Časovno konstanto, ki določa čas ene periode, določa upornost, ki jo do¬ ločajo P 1, R 1, R 3 in kapacitivnost kon¬ denzatorja C 4 (+C 3), Pri pogoju Pl + R3 » R1 velja t = 0,7.(P1 + R3)-C4. Vrednost t moramo prilagoditi dolžini proge in hitrosti vlakca. Ko velja Ul/3 = 0 V (rele ni priteg¬ njen), je tračnica D pozitivna, C pa ne¬ gativna, elektromotorček v lokomotivi se vrti v smer proti izoliranemu odseku A (v nasprotnem primeru obrnemo lo- nje +12 V, rele pa pritegne. Istočasno se zamenja polariteta tirnic tako, da skozi Da steče tok, ki požene vlak proti drugi postaji. Ko prispe do odseka B, ki je lo¬ čen od tračnice C, se seveda spet ustavi. Tudi ločitev na tej strani je premoščena z diodo (Db). Ko se vezje U 1 po do¬ ločenem času spet prevrže, se vlak avto¬ matično odpelje proti odseku A. Za lažje prepoznavanje obnašanja vezja U 1 in smeri vožnje, služita LED- diodi D 2 in D 7. Usmernik (klasično polnovalno usmerjanje) smo dodali zgolj zaradi predpostavke, da bomo vezje uporabili prav za določene prilož¬ nosti (npr. za razstavo), ko je treba zelo hitro in preprosto izpeljati nalogo (po računalniškem principu »plug and play«), V drugačnih primerih bomo us- merniški del izpustili, preostanek vezja pa priključili kar na izhod usmernika, ki ga imamo na voljo. Izdelava in uporaba elektronike Tiskano vezje lahko izdelamo po predlogu na risbi 2. V pomoč je pri- Popravek: V prejšnji številki Tima je v besedilu članka Elektronski časovnik za raketne modele na strani 34 pomotoma pisalo: ... jumper, kakršnega najdemo na matičnih ploščah osebnih izkaznic. Pravilno je seveda: ... osebnih raču¬ nalnikov. Za napako se opravičujemo. april 2001 - 8 28 ELEKTRONIKA Risba 3. Razporeditev elementov na predlagani tiskanim Pogled na izgotovljeno tiskano vezje pravljena še risba 3. Vezje je tako eno¬ stavno, da o izdelavi ne kaže izgubljati dosti besed. Transformator izberemo kar iz kataloga ene od trgovin z elek¬ tronskim materialom. Skupaj s tiskani- no oz. elektroniko ju vgradimo v pri¬ merno PVC-ohišje. V izvedbenem pro¬ totipnem primeru je nanj pritrjena evrovtičnica za priključitev standardne priključne vrvice za 230-voltno omrežje in dvopolni izhodni konektor, ki ga sre¬ čamo pri močnostnih ojačevalnikih za priključitev zunanjih zvočnikov. Ker se potenciometer za časovno nastavitev postanka nahaja kar na tiskanem vezju, pomeni, da smo s tem, ko smo v ohišje izvrtali odprtino za njegovo pritrditev, hkrati rešili tudi problem s pritrditvijo elektronike. Potrebne medsebojne po¬ vezave izvedemo po risbi 1. Pri tem uporabimo običajno izolirano žico (d = 1 mm). Diodi Da in Db moramo priključiti neposredno med odseka A-D in B-C. Pri tem pazimo na njuno orientacijo, kar bomo še najlaže preverili kar v živo (vlak se mora zaustaviti, ko prevozi pre¬ kinitev). Seveda ni vseeno, kakšna je pri tem polariteta napetosti med tračnica¬ ma C in D. Če želimo zamenjati smer vožnje naprej/vzvratno, a ohraniti lego lokomotive na progi, potem obrnemo obe diodi in tudi priključitev na izhod¬ nih sponkah C/D. Za pravilno (končno) nastavitev po¬ tenciometra naredimo nekaj poskusov. Če lokomotivi ni uspelo pripeljati do končne postaje in se je kar na odprti progi začela vračati, nekoliko zavrtimo os potenciometra proti maksimumu. To počenjamo toliko časa, da dosežemo želeno dolžino postanka na obeh konč¬ nih postajah. Ker ima vezje svojo konč¬ no vrednost za t okoli 80 s, je možno, da nam pri malo daljši progi ali počasni lo¬ komotivi nikakor ne uspe doseči konč¬ ne postaje, še manj pa dovolj dolgega postanka. Rešitev moramo poiskati predvsem v spremembi kondenzatorja C 4. V ta namen si pomagamo tudi s prevezo J 1. TIR' 8 april 2001 29 IZDELEK ZA DOM Prenosna napihljiva jadrnica (l.dei) TOMAŽ PETAUER Foto: Peter Skoberne Tokrat bo govor o plovilu, ki ga je mo¬ goče prenašati naokoli kot popotno prt¬ ljago v nahrbtniku ali na njem, in to ne le na kratko razdaljo kot na primer jadralno desko. Tako lahko in zložljivo plovilo je lahko le napihljivo - blazina ali gumenjak. Poleg čolna imajo jadrnice še jadro z jam¬ borom in drugimi dodatki (= snast), gre¬ delj in krmilo (slednje, tako kot pri jadral¬ ni deski, ni potrebno). Po poskusu z blazi¬ no sem se odločil za čolnič splash - holi- day 200 x 117 cm, ki so ga v začetku juni¬ ja lani ponujali pri Intersparu za borih 2690 SIT, sicer brez vesel, ki stanejo okro¬ glo tisočaka. Seveda me je zanimalo, čemu tak popust. Ko sem doma čolnič prvič na¬ pihnil, sem mu namesto obljubljenih di¬ menzij izmeril 185 x 95 cm, pa še sredina bokov je bila nekoliko stisnjena. Pomem¬ bno pa je bilo, da ni puščal, da je bil plo¬ ven in da je sicer cena tudi manjših mode¬ lov (175 x 100 cm) v raznih trgovinah od 5000 do 10.000 SIT. Toliko kot ta pa sta¬ nejo že gumirane blazine (polivinilne so cenejše). Jadro je deskarsko, ker bi bilo na tak čoln težko pritrditi fiksni jam¬ bor, ali pa bi bilo tako pritrdišče vsaj težko prenašati. Ker omogoča kr¬ marjenje z nagiba¬ njem, zato ne po¬ trebujemo krmila. Jadro tako skrom¬ ne velikosti in obremenitve lahko izdelamo iz cenene plastične folije, ki jo po robovih in šivih okrepimo z lepilnim trakom, lahko kar s tistim rjavim za karton, ki tudi v mokrem presenetljivo do¬ bro drži, in z letvi¬ cami. Zaradi krat¬ kosti in razmero¬ ma velike širine običajni viseči gre¬ delj in smernik ne zadoščata. Da ni prevelikega bočne¬ ga zanašanja in da drži smer, mora imeti gredelj po vsej dolžini dovolj veliko površino, ki je največja zadaj, si¬ cer jadrnico obrača v veter. Za izdelavo plovila potrebujemo na¬ slednje: - čoln 175 x 100 cm, 200 x 117 cm ali podoben, (v najslabšem primeru je lahko tudi blazina); - zračno tlačilko; - močno torbo ali cekar; - vrečke, etui; - prozorno PE folijo 2800 x 1500 mm (odvisno od širine zvitka); - lesene palice premera 22-25 mm dolge vsaj 1175, 1025 in 750 mm ali ustrezne skupne dolžine; - 2 leseni palici premera 18-20 mm (npr. za karniso) ali kaneli, dolgi vsaj po 700 mm; - aluminijasto cev 0 28 x 600 mm (0 notr. 24 mm); - togo plastično cev (alkaten) 0 25 x 2000 mm (0 notr. 20 mm); - PVC cev za zalivanje 0 20 mm; - 15-20 cm letvice za plakate (proi¬ zvajalec Trček), 3 x 1 m in 1 x 2 m; - mali plastični pladenj (art. 907153); - 2 plastični čaši; - smrekovo opažno desko 1850-2000 x 100 mm (lahko v dveh delih); - trdi kotni profil iz belega PVC dolži¬ ne 2 m; - aluminijasto pločevino 1 mm (450 x 300 mm); - aluminijasto pločevino 0,5 mm (250 x 250 mm); - plastično peno moltopren debeline 50 mm (1000 x 450 mm) ali tanjšo za več plasti enake površine; - lahko oglato odpadno plastenko; -8 m najlonske vrvice debeline 4 mm; -2 m najlonske vrvice debeline 2 mm; - 80 cm dolg sintetični tkani trak oz. jermen širine 2 cm; - 50 cm elastične vrvice debeline 5 mm; - 50 cm elastične vrvice debeline 3 mm; - 30 cm dolg elastični trak širine 10-20 mm; -togo izolirano žico 0 1,5 x 1000 mm; - togo izolirano žico 0 3 x 1000 mm; - zavitek vrečk za smeti 66 x 110 cm; - najlonski sukanec; - grobi in fini brusilni papir; - rjav PVC lepilni trak (Aero selotejp); - elastični proti vodi odporni lepilni trak na tkaninski osnovi Tessa; - vijake in žebljičke; - 0,2 1 laka za zaščito lesenih in alumi¬ nijastih delov; - čopič. 30 april 2001 TTET 8 spojna cev SESTAVLJANJE JAMBORA Jadro izrežemo iz folije, kot kaže ris¬ ba. Sestavljeno je iz dveh delov, osnovne¬ ga zgornjega (1,5 m 2 ) in spodnjega po¬ daljška (1 m 2 ), ki ju spnemo skupaj z letvi¬ co, tako da se robova prekrivata za kakih 5 cm. Samo osnovno uporabljamo v močnej¬ šem vetru, pri učenju jadranja, za otroke in kadar namesto čolna uporabljamo bla¬ zino. Prednji in zadnji rob upognemo in zašijemo, da dobimo žepa za jambor in zadnji vertikalni letvici. Na vpenjališčih loka na osnovnem jadru in podaljšku izre¬ žemo žepa skoraj do šiva. Zadnji letvici služita za boljšo utrditev zadnjega roba ja¬ dra. (Ker česa podobnega pri drugih ja¬ drih ne zasledimo, lahko ta žep tudi opu¬ stimo.) Sicer pa ga spodaj zatesnimo, da letvici ne moreta zdrsniti ven, letvici pa spojimo z ozko ploščico, ki jo vtaknemo med obe polovici. Žepa za zgornji po¬ ševno vodoravni letvici napravimo tako, da iz folije izrežemo 5 cm ši¬ roka trakova, ki ju za okrepitev prele¬ pimo z lepilnim trakom (ali izreže¬ mo trakova iz sin¬ tetične tkanine) in prišijemo. Žepa z ozko režo morata biti zadaj zašita oz. tako zatesnjena, da se letvica ne more izmuzniti. Letvice izreže¬ mo iz plastičnih, vzdolžno upognje¬ nih letvic za plaka¬ te dolžine 1 ali 2 m (proizvajalec Tr¬ ček). Ker so za na¬ šo potrebo nekoli¬ ko pretoge, jih s škarjami prerežemo po pregibu, in ker je zdaj vsaka od obeh polovic premehka, ju na nekaj mestih zlepimo z lepilnim tra¬ kom. V zadnji oglišči obeh delov jadra, okrepljeni z več plastmi lepilnega traku, prebodemo s segretim šilom ali žebljem luknjici in vanju zavežemo zanki iz ela¬ stične vrvice za pritrjanje na zadnji konec loka. Luknjice ali reže napravimo tudi v okrepljeni spodnji rob osnovnega jadra in zgornji rob podaljška jadra ter v letvico za spenjanje. Kako bomo spenjali oba dela skupaj z letvico, je prepuščeno posamez¬ niku. Lahko to napravimo s togo izolirano žico, ki jo potegnemo skozi luknjice, ali kako drugače. Tudi sicer je priporočljivo luknjati plastične materiale z vročim, nad plinskim plamenom segretim šilom, da zdržijo večje obremenitve. Krhka plastika pri navadnem vrtanju ali luknjanju celo poči. Opisani kroj jadra je seveda le eden od možnih. Izdelamo lahko tudi najso¬ dobnejše profilno jadro z večjim številom vodoravnih letvic, kakršno imajo fun ja¬ dralne deske in tudi regatne jadrnice. Jambor, 230-250 cm dolga palica, je sestavljiv iz treh delov, da ga lažje prena¬ šamo; pri uporabi osnovnega jadra rabi¬ mo le zgornjega in srednjega. Sestavi¬ mo ga tako, da vtaknemo konec enega v aluminijast cevni nastavek (0 28 mm (0 notr. 24 mm) x 300 mm) drugega dela. Če je konec jamborne palice predebel, ga postružimo, če je pretanek, da bi se do¬ volj tesno prilegal cevi, pa ga ovijemo z le¬ pilnim trakom. Spodnji konec (peto) jam¬ bora pripnemo s tanko vrvico na obroč za veslo, da nam posebno pri postankih ne odnese jadra. Naslednjič bomo opisali izdelavo loka, gredlja in vpenjanje jambora. zep za jambor TIMOVI OGLASI PRODAM malo železnico s tiri, dvema kretnicama, petimi va¬ goni in eno lokomotivo. Po želji priložim še daljinsko uprav¬ ljanje z novimi baterijami. Vse skupaj prodam za ugodnih 15.000 SIT. Matic Laneger, Turje 74, 1431 Dol pri Hrastniku Tel.: (03) 564-82-22, (041) 254-350 PRODAM 4-kanalno RV-napravo Graupner/JR C4-X SSM (rab¬ ljena 3 ure) za 10.000 SIT. Prodam še motor Magnum 25-pro s prostornino 4,07 cm', rezervoar, akumulator, kable za vži- ganje motorja in propeler (rabljeno 2 uri) - vse za 19.000 SIT ali po dogovoru. Blaž Miklavčič, tel.: (031) 759-319 (od 16,00 do 20,00 ure) PRODAM kompleta maket jadralnega letala DG 500 in DG 1000 v merilu 1 : 48. Kompleta vsebujeta vse sestavne dele in nalepke z oznakami in okrasnimi črtami. Vital Pretnar, Bratovševa pl. 35, 1000 Ljubljana Tel.: (031) 314-611, e-pošta: vital.pretnar@telemach.net TIK: 8 april 2001 31 [ ZA SPRETNE ROKE Podstavka za pirhe OLGA VERČKOVNIK Od 6. razreda dalje Čas izdelave: 2 dvojni uri V dneh pred veliko nočjo razmišljamo, kako bomo pobarva¬ li pirhe in kako bomo z njimi obdarovali svoje najbližje. Nema¬ lokrat smo v zadregi, kam odložiti tiste, ki nam bodo podarjeni, da bodo postavljeni na vidno in varno mesto ter bodo tako pri¬ pomogli k prazničnemu vzdušju. V ta namen lahko izdelamo preprosto stojalo, ki bo že samo po sebi delovalo dekorativno, s pirhi pa še toliko bolj. Naloga in motivacija: Izdelek lahko naredimo doma oziroma v šoli pri tehnični ali likovni vzgoji, kjer se bodo otroci seznanili s koristno izrabo od¬ padnih in naravnih gradiv, hkrati pa razvijali svojo ustvarjalnost, natančnost, ročne spretnosti in občutek za estetiko. Predlagamo izdelavo dveh različnih podstavkov. Težišče učenja: - skiciranje izdelka, - merjenje, načrtovanje, - striženje, izrezovanje, - sestavljanje, - lepljenje, - površinska obdelava. Prvi podstavek Gradiva, orodje, pripomočki: - vezana plošča za podlago (4 mm), - vezana plošča za zajčka (8 mm), - vbodna žaga, električni brusilnik, brusilni papir, - valovita lepenka raznih barv, - škarje (ravne in cikcak), - univerzalno lepilo (UHU alleskleber), - lepilo za les (UHU coli express). Izdelava Najprej pripravimo vsa potrebna gradiva in orodje. Na veza¬ no ploščo debeline 4 mm narišemo pravokotno osnovo (podla¬ go) v velikosti 30 x 20 cm, na vezano ploščo 8 mm pa obliko zajčka (lahko tudi kokoške, jajca ali česa podobnega). Oboje na¬ tančno izrežemo z vbodno žago ter robove strojno in ročno obrusimo z brusilnim papirjem. Izrezana dela položimo na hrbt¬ no stran valovite lepenke poljubne barve in ju obrišemo. Obli¬ ko zajčka prenesemo na lepenko dvakrat, da ga uporabimo na obeh straneh osnove. Dele izstrižemo iz lepenke s cikcak škarja¬ mi in jih prilepimo z univerzalnim lepilom UHU alleskleber na leseno osnovo. Motiv zajčka z belim lepilom UHU coli express prilepimo na sredino ali po želji ob rob osnovne plošče. Zajčko¬ ve brčice, oči smrček z zobkoma, trebušček, notranjost ušesa in repek izrežemo iz valovite lepenke druge barve in jih prilepimo na ustrezna mesta, da bo podoba popolnejša. Nato na koščke lepenke raznih barv na hrbtno stran načrta- mo 14 cm dolge pravokotnike poljubnih širin ter jim spodnji rob cikcakasto obrežemo v širini 1 cm. Ta del upognemo navz¬ noter in pravokotnike zlepimo v valjčke, ki nam bodo služili za posodice, v katere bomo odložili pirhe. Valjčke prilepimo na podlago okoli zajčka ali predenj in stojalo je nared za odlaganje pisanih pirhov. 32 april 2001 TTET 8 ZA SPRETNE ROKE Drugi podstavek Gradiva, orodje, pripomočki - vezana plošča 4 mm, - vezana plošča 8 mm, - embalaža za jajca, - lepilo za les (UHU coli express), - žagovina, - tempera barve, čopič, - škarje, - brezbarvni akrilni premaz na vodni osnovi (Belinkin Ambient). Izdelava Da bo izdelek pisan, kot se za ta čas spodobi, bomo žagovino že dan prej obarvali po postopku, ki je bil opisan v Timu št. 3/2000 (na strani 25). Plastični jogurtni lonček do polovice napolnimo z vodo, vanjo izti¬ snemo tempera barvo v želenem odtenku in v raztopino vsujemo us¬ trezno količino žagovine. Maso premešamo, da žagovina vpije vso bar¬ vo, in jo stresemo na časopisni papir, da se dobro presuši. Po enakem postopku pripravimo žagovino v toliko barvnih odtenkih, kolikor jih želimo uporabiti. Na vezano ploščo 4 mm narišemo obliko jajca, na vezano ploščo 8 mm pa zajčka v poljubni velikosti in ju izžagamo z vbodno žago. Robo¬ ve obrusimo in že imamo pripravljeno osnovo stojala. Oba dela izdatno premažemo z belim lepilom UHU coli express, nanju potresemo žago¬ vino v želeni barvi, počakamo nekaj minut in odvečno žagovino strese¬ mo nazaj v lonček. Zajčkove brčice, oči in smrček z zobkoma oblikuje¬ mo iz semen ter volne ali slame. Zajčka prilepimo pokončno na sredi¬ no podlage. Iz jajčne embalaže izrežemo skodelice in jih z zunanje in notranje strani obdelamo z žagovino različnih barv po prej opisanem postopku. Skodelice z belim lepilom prilepimo na osnovno ploščo okoli zajčka. Ves izdelek dobro premažemo z akrilnim lakom Ambient, da utrdi¬ mo žagovino. a^SDUSB^ ©P1RMFL . Trgovsko podjetje GASILSKA OPREMA d. o. o. Trgovina »MLADI TEHNIK« Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana Tel.: (01) 421-87-80, faks: (01) 426-22-43 Odprto: od 8.00 do 19.00 ure, ob sobotah do 13.00 ure Prodajamo izdelke proizvajalcev: MULTIPLEX: RV-naprave in pribor, modeli letal in pribor; IKARUS: modeli helikopterjev na električni pogon, modeli slow-fly in pribor; KONTRONIK: elektronski krmilniki in brezkrtačni motorji; JAMARA: modeli letal in pribor; ROBOTRONIK: RV-modeli avtomobilov in pribor; LRP: elektromotorji, krmilniki hitrosti, polnilniki in akumula¬ torji; ACADEMY: RV-modeli avtomobilov in pribor; VALACHIA: makete lesenih hiš; WEICO: modeli letal, avtomobilov, pohištva in živali iz lesa; REVELL, ITALERI, HELLER, ACADEMY, DRAGON: plastične makete. Jamara - park flyer poppy z elektromotorjem 400 G in propelerjem (20.500 SIT) A 'V Ikarus - model helikopterja eco 8 (49.500 SIT) Neo - RV-model cestnega avtomobila 1:10 (33.000 SIT) Model čolna ECO (9.000 SIT) Multiplex - servomehanizem cockpit BB (5.600 SIT) OBČASNO POSEBNI POPUSTI NA DOLOČENE IZDELKE! POMAGAMO S STROKOVNIMI NASVETI PRI GRADNJI! iim 8 april 2001 33 ZA SPRETNE ROKE Ladjica na zračni pogon DARJA ZOREC približno 3,5 cm in previdno izvrtamo luknjo v vpeto palico. Na koncu odžaga¬ mo 3 cm dolg kos nastale cevke. Cevke ne poskušajte izdelati brez primeža, če tega nimate. V tem primeru namesto lesene cevke uporabite rajši plastično telo stare¬ ga flomastra, ki ga primerno skrajšate. Baloni so resnično vsestransko upo¬ rabni. Niso samo poceni igrače za majhne otroke, temveč tudi izredno zanimivi di¬ daktični pripomočki. Z njimi lahko prika¬ žemo delovanje električnih sil, spremem¬ bo prostornine plina zaradi spreminjanja temperature in celo pojasnimo princip delovanja raketnega motorja. Zanimivo je, da s pomočjo balonov že od malih nog z velikim navdušenjem spoznavamo najraz¬ ličnejše bolj ali manj zapletene fizikalne pojave in zakone, ko pa se z njimi sreča¬ mo v šoli, vse te izkušnje v trenutku poza¬ bimo in fizika postane strah in trepet os¬ novnošolcev, srednješolcev ... Tokrat si bomo ogledali znameniti za¬ kon o akciji in reakciji (3- Newtonov za¬ kon), ki pravi: sili, s katerima dve telesi delujeta drugo na drugo, sta nasprotno enaki. Pa brez panike prosim. Čeprav se zakon sliši sila učeno, vse skupaj ni nič posebnega. Pojav, ki ga zakon opisuje, poznamo že dolgo. Ko nam je prvi neza- vezan balon pobegnil iz rok in odfrfotal prek sobe, smo bili priče temu izredno pomembnemu naravnemu pojavu. Zrak, ki je z veliko hitrostjo uhajal iz balona (ak¬ cija), ga je potiskal (reakcija) v nasprotno smer. Pogonska moč zraka, ki zapušča ba¬ lon, je razmeroma velika in lahko spravi v gibanje tudi veliko težje predmete, kot je balon. Mala lesena ladjica, ki jo prikazuje slika 1. s pridom izkorišča tak zračni po¬ gon. Poganja jo zrak iz napihnjenega balo¬ na, ki skozi nastavek in cevko izhaja v vodo (sliki 2 in 3). Izdelava Načrt za izdelavo ladjice na zračni po¬ gon prikazuje slika 4. Čeprav so mere za posamezne sestavne dele podane, jih lah¬ ko po potrebi tudi spremenite. Oblika trupa, nastavka za balon in cevke za od¬ vod zraka v vodo niti ni tako pomembna. Ladjica je namreč preprost model za pri¬ kaz uporabe zračnega pogona; je pa tudi zelo zanimiva igrača za manjše otroke. Trup ladjice izdelamo iz smrekove deščice debeline vsaj 18 mm. Kot smo že rekli, oblika ni pomembna. Biti mora predvsem dovolj širok, da se zaradi raz¬ meroma velikega balona ne prevrne. Bolj pomembni sta luknji za pretok zraka. Pri vrtanju obeh moramo biti zelo previdni. Ko vrtamo zgornjo luknjo, pazimo, da ne prevrtamo dna ladijskega trupa (pripo¬ ročljiva je uporaba vrtalnega stroja na sto¬ jalu). Pri vrtanju zadnje luknje pa mora¬ mo paziti predvsem na lastno varnost, saj je poševna proti zgornji luknji. Zato mora¬ mo ladijski trup obvezno vpeti v primež. Pri tem njegovo površino zavarujemo z dvema deščicama, ki ju vstavimo med trup in čeljusti primeža. Preden se lotimo vrtanja te luknje, preverimo debeli¬ no okrogle palice, iz katere bomo na¬ redili cevko za od¬ vod zraka v vodo. Cevko naredi¬ mo iz okrogle pali¬ ce premera 8 mm. Potrebujemo vsaj 5 cm dolg kos, ki ga vpnemo v pri¬ mež tako, da iz če¬ ljusti gleda le 3 cm palice, kolikor je pač potrebujemo. Na lesnem svedru 0 3,2 mm si z izolirnim trakom označimo dolžino april 2001 TIKI 8 34 ZA SPRETNE ROKE Ko je cevka za odvod zraka narejena, jo na enem koncu na tanko namažemo z lesnim lepilom in jo za kak centimeter po¬ tisnemo v luknjo na trupu ladjice. Pri tem mora njen drugi konec segati pod dno trupa (glej sliko 2). Najzahtevnejši del ladjice je prav goto¬ vo nastavek za balon. V okroglo palico premera 20-25 mm moramo namreč ure¬ zati utorček, ki bo preprečil snemanje na¬ pihnjenega balona. Najprimernejše orod¬ je za izdelavo nastavka je seveda lesna stružnica, ki pa je najbrž nima vsakdo pri roki. Vendar nikar ne vrzite puške v koru¬ zo. S potrpežljivostjo in nekaj spretnosti lahko tudi z uporabo modelarskega noža in brusilnega papirja izdelamo prav tako ličen izdelek. Izdelave nastavka za balon se lotimo podobno, kot smo se izdelave odvodne cevke. Vzamemo nekaj centimetrov daljši kos okrogle palice, kot je potrebujemo, in jo na mestu, ki ga bomo kasneje odrezali, dobro vpnemo v primež. Na vrhu izrezlja¬ mo obroček in utorček, 3 cm nižje pa stožčasti del nastavka. Vrh nastavka in utorček z brusilnim papirjem gladko obrusimo. Na koncu ga še z lesnim sve¬ drom premera okoli 5 mm prevrtamo in nastavek odžagamo. Preden nastavek za balon prilepimo na trup ladjice, preverimo še pretok zra¬ ka. Nastavek postavimo v luknjo in režo med njim in trupom zatesnimo s plasteli¬ nom. Nato pa s pihanjem skozi luknjo v nastavku preizkusimo pretok zraka. Če zrak izhaja skozi odvodno cevko, plastelin odstranimo in nastavek z lesnim lepilom prilepimo na trup ladjice. Na krmo trupa namestimo še paličico za zastavico in celotno ladjico prelakiramo z lakom, odpornim proti vodi (akrilni lak za les ali nitrolak). Ko se lak dobro posuši, ladjico s finim brusilnim papirjem narahlo obrusimo in znova prelakiramo. Počaka¬ mo, da se premaz dobro posuši, nato pa hi¬ tro v kopalnico na slavnostno splavitev! Medtem ko v kad teče voda, na nastavek nataknemo balon in ga napihnemo skozi cevko za odvod zraka. S prstom zatisnemo cevko in počakamo, da voda v kadi doseže globino okoli 10 cm. Potem zapremo pipo in ladjico položimo v vodo. Ladjica prese¬ netljivo hitro odpluje čez »ocean«. Gravirani pirhi MATEJA KOZJEK V reviji TIM je bilo že veliko napisa¬ nega o graviranju v različne materiale (steklo, ogledalo, keramiko, kovino ...) in o različnih tehnikah izdelovanja pir¬ hov. Če bi letos želeli imeti malo dru¬ gačne pirhe, lahko združite obe tehniki in dobite gravirane pirhe. Za to potre¬ bujete jajca, ki ste jih skuhali v vodi sku¬ paj s čebulnimi listi ali obarvali v kakšni drugi barvi. Če pa želite imeti dolgo ob¬ stojne pirhe, morate jajca najprej izpi¬ hati in nato pobarvati. Ko je jajce oz. jajčna lupina obarvana in posušena, lah¬ ko začnete z delom. Za graviranje pirhov sem uporabila Minicraftov natančni vrtalnik 100 W z gibljivo gredjo in diamantne rezkarje, ki so bili že izrabljeni na trših materia¬ lih. Na jajčno lupino si lahko s svinčni¬ kom skicirate želene motive, ki vam bodo v pomoč pri graviranju. Različne barvne odtenke dobite z različno globi¬ no graviranja, vendar je treba imeti ne¬ kaj občutka, da ne preluknjate jajčne lu¬ pine, ki je zelo krhka. Na koncu z modelarskim obličem napravite nekaj balzovih oblancev in z njimi napolnite košarico. Pirhe prema¬ žite s slanino, da bodo dobili lepši si¬ jaj, in jih zložite v tako pripravljeno košarico. Graviranje pirhov s pomočjo Minicraftovega kompleta MB 6001, v katerem je poleg vodo¬ ravnega stojala in transformatorja tudi 100 W natančni vrtalnik in gibljiva gred. Cena kompleta je 33-915 SIT. ITIEI 8 april 2001 35 ZA SPRETNE ROKE JM Primež za barvanje pirhov OLGA VERČKOVNIK Kako pobarvati pirhe, da bodo čim lepši, pisani in privlačni na oko? Marsikdo bi se rad pozabaval z ročno poslikavo zah¬ tevnejših vzorcev. Pri tem opravilu bo v veliko pomoč poseben primež, v katerega vpnemo jajce in se lotimo poslikave. Tako vpeto jajce lahko brez težav obračamo, ne da bi še moker vzorec pri tem umazali ali uničili. Primež je preprost in ga lahko izdela¬ mo pri pouku tehnične vzgoje na višji stopnji (2-4 ure). Izdelek nato uporabi¬ mo pri likovni vzgoji in z njegovo pomoč¬ jo izdelamo unikatne pirhe. Težišče učenja: - merjenje, načrtovanje, - žaganje, - brušenje, - sestavljanje, - vrtanje, - lepljenje, - površinska obdelava. Gradivo: - vezana plošča 120 x 70 x 10 mm, - deščica za osnovna ploščo 140 x 70 x 10 mm, - vijak M 5 ali M 6 x 50 mm z matico, - lesen zatič 0 8 x 20 mm, Izdelava Na leseno deščico debeline 10 mm na¬ rišemo podstavek in stranici primeža po merah na načrtu. Dele izrežemo z vbodno žago in jih natančno obrusimo z brusilni¬ kom. Na stranicah v primerni višini (20 mm od zgornjega roba) izvrtamo luknji in vanju na eni strani vsidramo matico z vija¬ kom, na drugi pa lesen zatič. Na oba dela pritrdimo leseni ploščici, oblazinjeni z gobico iz penaste gume, prilepljeno s kontaktnim lepilom. Uporabimo lahko tudi okrogli gumijasti tesnili primerne ve¬ likosti. Primež prelakiramo z brezbarvnim akrilnim premazom, ki ga lahko izberemo tudi v želeni barvi. Barvanje pirhov s tem pripomočkom bo zagotovo preprostejše in zabavnejše. - 2 leseni ploščici 0 20 mm, - 2 okrogli gobici 0 20 mm. Pripomočki: - vbodna žaga, - brusilnik, - vrtalni stroj, - sveder, - lepilo za les (UHU coli express), - kontaktno lepilo (UHU greenit), - brezbarvni akrilni premaz na vodni os¬ novi (Belinkin Am- bient). 1 Okraševanje pirhov s papirnatimi prtički ALENKA PAVKO - ČUDEN S papirnatimi prtički lahko okrasite tudi pirhe. Lakirate lahko prava jajca, ven¬ dar ta zaradi uporabe akrilnega laka po¬ tem niso užitna! Primernejša so jajca iz umetnih materialov: v hobijskih trgovi¬ nah prodajajo plastična, papirna in stiro- porna. Za delo potrebujete umetna jajčka, le¬ sene paličice (npr. za ražnjiče), vzorčaste papirnate prtičke, prosojni proti vodi od¬ porni akrilni lak, škarje, čopič z mehko dlako, penasto gobico za glajenje in daril¬ ne trakove (slika 1). Prtički morajo biti trislojni. Pri izbiri motiva upoštevajte, da se vzorec na krivi ploskvi jajca močno spremeni. Večje površine papirja je treba nagubati, zato je primernejša uporaba pr¬ tičev z drobnimi vzorci. Prav pridejo tudi ostanki prtičev, uporabljenih za okraševa¬ nje drugih izdelkov. Najenostavnejše je okraševanje pirhov z majhnimi koščki pa¬ pirja, bodisi s papirnatimi trakovi, bodisi s trganci. Izberite papirnat prtiček ter ga nare¬ žite na trakove. Odstranite oba vpojna slo¬ ja in ohranite le najtanjši, potiskani sloj prtička. Plastično jajce nabodite na lese¬ no paličico. Na jajce kanite malo laka in nanj pritisnite papirni trak, ki ga prilepite z nanašanjem laka od središča vzorca pro¬ ti robovom (slika 2). Gube in mehurje od¬ stranite z glajenjem s prsti ali gobico. Pa¬ pirne trakove polagajte enega poleg dru¬ gega. Na obeh polih se papirni trakovi prekrivajo. Gube, ki nastanejo zaradi ukrivljenosti površine jajca, enakomerno porazdelite. Slika 3- Oblepljanje jajca iz stisnjenega pa¬ pirja z ostanki prtičev april 2001 TIK' 8 36 ZA SPRETNE ROKE Slika 1. Za delo potrebujete umetna jajčka, lesene paličice, vzorčaste slika 2. Okraševanje plastičnega jajca s papirnimi trakovi papirnate prtičke, prosojni proti vodi odporni akrilni lak, škarje, čo¬ pič z mehko dlako in darilne trakove. Podobno lahko okra¬ site jajce iz stisnjenega papirja. Uporabite trako¬ ve iz ostankov prtičev, s katerimi ste okraševali druge izdelke (slika 3). Zaradi vpojnosti je laki¬ ranje enostav- nejše. Tudi striroporna jaj¬ ca so vpojna in se lepo okrašujejo s prtiči. Vid¬ nim robovom, ki nasta¬ nejo pri uporabi papir¬ natih trakov, se lahko izognete, če motive iz prtiča iztrgate (slika 4 a in b). Robovi so tako malce scefrani in tanjši, meje posameznih kosov papirja pa so po lakira¬ nju bolj zabrisane. Iz papirnega darilne¬ ga krep traku napravite pentljo, jo utrdite z močnim sukancem (slika 5) in pritrdite na leseno paličico tik pod jajce. Pirhe na paličicah razporedite v vazo, lahko pa jih okrasite z oljčnimi vejicami ali drugim zelenjem (slika 6). * S Slika 4 a in b. Primer okraševanja stripornega jajca s papirnimi trganci Slika 5. Iz okrasnega krep traku izdelajte pentljo. Slika 6. Pirhi, okrašeni s papirnatimi trakovi in trganci THaT 8 april 2001 37 ZA SPRETNE ROKE JM _ Okraševanje plastičnih in steklenih izdelkov ALENKA PAVKO - ČUDEN V prejšnji številki revije TIM smo po¬ drobno opisali postopek okraševanja ke¬ ramike z lepljenjem papirnatih prtičkov oziroma s t. i. servietno tehniko. Omenili smo tudi možnost izdelave čestitk s ser- vietnimi motivi. Glina in papir pa še zda¬ leč nista edina materiala, ki ju je mogoče okraševati z nanašanjem potiskane vrhnje plasti trislojnih papirnatih prtičkov. Z nji¬ mi je mogoče okrasiti tudi plastične in steklene izdelke. Način okraševanja je po¬ doben kot pri keramiki in papirju, zahte¬ va pa še malce več natančnosti in časa, saj steklo in plastika nista porozna materia¬ la, ki bi lak vpijala tako kot keramika in papir. Za delo potrebujete plastične okraske, npr. jajca, srčke ali krogle, ki jih lahko ku¬ pite v hobijskih trgovinah. Za okraševanje so primerne tudi plastične posode, v kate¬ rih prodajajo bombone, vatirane paličice ali podobne. Poleg plastičnih izdelkov po¬ trebujete še papirnate prtičke z različni¬ mi motivi, škarje, čopič, prosojni akrilni lak (slika 1) ter modelarski nož in malo brusilnega papirja. Hobijske prosojne akrilne lake različnih proizvajalcev, name¬ njene okraševanju s prtički, prodajajo v hobijskih trgovinah. Primerni pa so tudi akrilni laki za zaščito lesa, npr. Ambient proizvajalca Belinka iz Ljubljane. Lak Am¬ bient je redkejši kot večina hobijskih la¬ kov, zato je treba z njim lakirati pazljivo, saj se razmočeni prtički zlahka strgajo. Za¬ radi manjše viskoznosti ga tudi bolj vpije¬ jo; okrašena površina je bolj gladka in na¬ nos tanjši ter lepšega videza. Izberite papirnat prtiček z vzorci pravšnjih velikosti in oblik ter izrežite del motiva, ki ustreza velikosti površine okra¬ ska. Upoštevajte velikost krive ploskve in morebitne robove ter dodajte približno večni del prtička z ostrimi škarjami na¬ tančno odrežite in pri tem pazite, da ne zatrgate serviete v notranjosti okraska (slika 5). Podobno kot okrasek, npr. jajce, srce ali kroglo, lahko okrasite tudi škatlo. Iz prtiča izrežite kos, nekoliko širši od stra¬ nic in dovolj dolg, da prekrije dno in širši stranici. Najprej prelakirajte dno in nanj položite prtiček. Znova prelakirajte prtič na dnu in utrdite njegov položaj, nato prelakirajte še prtič na obeh stranicah. Iz prtiča odrežite še dva kosa, s katerima prekrijete neokrašeno površino ožjih stranic. Pazite na ujemanje vzorca. Na enak način okrasite tudi pokrov škatle. Notranjo površino zgladite s pr- sti ali mehko gobico iz penaste gume (sli¬ ka 6). Ko se prelakirana površina posuši, obrusite robove škatle ter z modelarskim nožem odstranite odvečno plast papirja na robu, kjer se škatla zapira. Plastični izdelki, okrašeni s servieta¬ mi, imajo gladko, bleščečo površino, ker so okrasne serviete nanešene na notranjo stran izdelka (slika 7). Natančno glajenje in pritiskanje papirja k površini okraska helinK* Slika l. Za delo potrebujete plastične okraske in škatle, papirnate pr¬ tičke z različnimi motivi, škarje, čopič in prosojni akrilni lak. Slika 3■ Na sredino notranje strani okraska s čopičem kanite kaplji¬ co laka in nanjo položite prtiček. Slika 2. Odstranite oba vpojna sloja in ohranite le najtanjši, potiskani sloj prtička. 1 cm rezervnega roba. Odstranite oba vpojna sloja in ohranite le najtanjši, poti¬ skani sloj prtička (slika 2). Na sredino no¬ tranje strani okraska s čopičem kanite kapljico laka in nanjo položite prtiček s potiska no stranjo navzdol (slika 3). Po¬ ravnajte ga tako, da bodo gube enakomer¬ no porazdeljene po obodu okraska. Lak nanašajte od središča proti robovom okraska. Pri tem bodite previdni, da s pre¬ grobimi potegi čopiča ne boste preluk¬ njali tanke plasti prtička. Pazite tudi, da se bo prtiček enakomerno gubal in prilaga¬ jal notranji površini okraska. Motiv, ki za¬ radi prilagajanja krivi ploski okraska lah¬ ko spremeni obliko, naravnajte s prsti; tako odstranite tudi zračne mehurje (slika 4). Pomagate si lahko tudi z gobico iz pe¬ naste gume. Pri tem pazite, da zaradi raz¬ močenosti z lakom ne pretrgate papirja. Ko je vsa notranja površina okraska prela¬ kirana in zračni mehurji odstranjeni, od- Slika 4. Motiv, ki zaradi prilagajanja krivi ploskvi okraska lahko spremeni obliko, na¬ ravnajte s prsti; tako odstranite tudi zračne mehurje. . mT"w r D april 2001 -- 38 Slika 5. Ko je vsa notranja površina okraska prelakirana in zračni mehurji odstranjeni, odvečni delprtička odrežite. Slika 6. Notranjo površino posode zgladite s prsti ali mehko gobico iz penaste gume. Slika 7. Plastični izdelki, okrašeni s papirnatimi prtiči Slika 8. Za okraševanje stekla potrebujete steklene posode s pokro¬ vom ali brez njega, papirne prtičke, škarje, čopič in lak. Slika 9. Papir lakirajte od sredine proti robu in pazite, da ne sežete čez površino papirnega motiva. Slika 10. S papirnatimi prtiči okrašeni stekleni izdelki je izjemno pomembno, saj so zračni me¬ hurji dobro vidni in kvarijo videz okraska. S papirnatimi prtički je mogoče okra¬ ševati tudi steklene izdelke. Glede na uporabo jih lahko okrašujete na notranji ali zunanji površini. Potrebujete steklene posode s pokrovom ali brez njega, papir¬ ne prtičke, škarje, čopič in lak (slika 8). Steklovino najprej očistite s čistilom za steklo. Z njim tudi najlaže odstranite na¬ lepke s ceno ali podatki proizvajalca. Iz prtička izrežite želene okraske in odstranite odvečne plasti ter motive pri¬ trdite na površino stekla s kapljico laka. Papir lakirajte od sredine proti robu in pazite, da ne sežete čez površino papirne¬ ga motiva (slika 9). Motni lak sicer posta¬ ne prosojen, ko se posuši, vendar je nje¬ gov nanos viden na površini stekla. Ko se prva plast laka posuši, papirne motive še enkrat prelakirajte. S papirnatimi prtički okrašene stekle¬ ne izdelke lahko uporabite za vaze in sveč¬ nike ali za shranjevanje sladkarij (slika 10). Posebnost okraševanja plastičnih iz¬ delkov je polaganje prtičkov na notranjo površino izdelkov z lično stranjo navzdol ter previdno glajenje. Pri okraševanju kri¬ vih ploskev vedno nastanejo gube, kar ve¬ lja upoštevati pri izbiri vzorca. Pri okraševanju steklenih izdelkov la¬ kirate le čez površino okrasnega papirja in ne vse površine kot pri keramiki. Za okraševanje steklenih izdelkov je potreb¬ na večja natančnost; priporočljivo je več¬ kratno nanašanje tankih plasti laka. TIK" 8 april 2001 39 o UGANKARSKI KOTIČEK Zlogovna izpolnjevanka V lik vpišite 10 besed, ki jih sestavite iz podanih zlogov, kakor zahtevajo opisi. Ob pravilni rešitvi boste v oz¬ načenem stolpcu na sredini dobili modelarsko panogo, za ukvarjanje s katero je vetrovni mesec april kot na¬ lašč. BRA - DA - JEK - KO - KRA - KRO - LO - MA - MET - PA - PE - REK - SEK -TA - TER - TO - VA - VE - VOR - ZAČ 1. padar, kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje, 2. plinasto nebesno telo s svetlim je¬ drom in navadno repu podobnim po¬ daljškom, repatica, 3. spodnji del obraza, 4. žival s štirimi pari dolgih, tankih nog in bradavicami, ki izločajo lepljivo snov za mrežo, v katero lovi muhe, 5. domača molzna žival, 6. dan v tednu, 7. drobni, nesprijeti delci kamnin, zlasti kremena, 8. zaradi razlik v zračnem tlaku in tem¬ peraturi gibajoči se, premikajoči se zrak, 9. sredozemski grm ali drevo, katerega dišeči usnjati listi se uporabljajo kot začimba (v preteklosti pa tudi kot znak slave in časti), 10. krastača. Izpolnjevanka To uganko rešujete tako, da najprej v vsako vrsto vpišete po dve besedi, ki jih zahtevajo pari opisov. Prvo, ki ima štiri črke, vpišete v polja od za¬ četka lika do označenega stolpca, drugo, ki ima tri črke, pa od označe¬ nega stolpca do konca lika. Druga skupina opisov velja za besede, ki te¬ čejo skoz ves lik - od začetka do kon¬ ca. Navpično prebrane dodane črke v označenem stolpcu vam dajo rešitev, ki je spet povezana z modelarstvom. Od začetka lika do stolpca in od stolp¬ ca do konca lika: 1. stara prestolnica severne Babilonije (iz enakih črk kot DAKA) - privlačnost, mi¬ kavnost, 2. zliv (npr. dveh rek, vode v ka¬ nal) - ime nemške pisateljice Seidel, 3. pripadnik Ilirov - boter, 4. goveji mladič - kopanje, 5. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karo¬ serije in menjalnika (za tekmovanje v kar- tingu) - priimek slovenskega smučarja Roberta. 1 2 3 4 5 Skoz ves lik: 1. član najvišje znans¬ tvene in umetniške us¬ tanove (pri nas je to akademija znanosti in umetnosti), 2. nalezlji¬ va virusna bolezen ži¬ vali (največkrat psov in lisic) ter tudi ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev, 3. eno iz¬ med imen za antično pokrajino ob Jadranske morju, 4. daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko, 5- prebivalec Kartagine. Rešitvi ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revije!) in najkasneje do 22. aprila pošljite na naslov: Tehniška založba Slove¬ nije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana (s pripi¬ som »Timove uganke«). Trije izžrebani re¬ ševalci bodo prejeli lepo knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitvi ugank iz marčne številke revije TIM: Zlogovna izpolnjevanka I: Benjamin Franklin, strelovod Zlogovna izpolnjevanka II: Louis Pa¬ steur, steklina Nagrade za pravilno rešeni uganki prej¬ mejo: 1. Jure Tratnik,, Veliko Mlačevo 45 b, 1290 Grosuplje 2. Primož Hauptman, Šentvid 25, 1296 Šentvid pri Stični 3. David Lednik, Podvrh 20, 3330 Mozirje UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespre¬ menjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. marca 2001 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Nataša Žnidaršič, Šercer- jeva 26, 1000 Ljubljana; Sanda Gradišnik, Železikova 16, 2000 Maribor; Janez Kozar, Gančani 2/A, 9231 Beltinci. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Datum: Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. T TTtfj g 40 april 2001 v rojsmvu 1- Mantuina maketa baliste je izdelek Branka Perenčeviča iz Miklavža na Dravskem polju. 2. Vinjeta z naslovom »Prijatelj ali sovražnik - Normandija 1944« je delo Bojana Korelca iz Ljubljane. Z vinjeto je avtor do¬ kazal, da je mogoče tudi z malo sestavnimi elementi zanimivo Prikazati neki dogodek - Kiibelvvagen na popravilu poleg vod¬ njaka. 3. Ožbej Kladnik iz Mežice s svojimi modeli fun-fly v treh veli¬ kostih. Manjši ima razpetino kril 800 mm, tehta 750 g, poganja Pa ga motor TT 1,7 cm' s propelerjem APC 7x4. Srednji z raz¬ petino kril 1.500 mm tehta 2.400 in ima motor Magnum 11 cm' s propelerjem APC 12,25 x 3,75. Večji z maso 6.500 g meri čez krila 2,235 mm. Uporablja motor Minardi 35 cm' s prope¬ lerjem Maro 20 x 6. Modeli so v celoti izdelani iz balze in pre¬ kriti s folijo oracover. Manjša sta krmiljena s petimi servo- mehanizmi Giga line mini in standardne velikosti, večji pa z osmimi servomehanizmi standardne velikosti. 4. Feliks Ferran iz Kopra za vzletanje svojih modelov v aeroza- pregi s pridom uporablja pomožni voziček. Načrt zanj je bil objavljen v 4. številki letošnjega letnika Tima. 5. Uroš Zupan iz Domžal z motociklom honda NSR 500 (Ro¬ silo) in park-fly modelom rumpler taube (Ikarus). Maketo mo¬ tocikla v merilu 1 : 8 poganja motor LeMans 200, ki se napaja iz šestih celic 500 mAh. Motorju krmili smer in plin. Vgrajen ima MuItiplexov sprejemnik pico 4/5 in krmilnik vrtljajev jeti 10. Prenos na zadnje kolo je izveden s pomočjo prave verige, voznik pa se med vožnjo nagiba in obrača glavo. Model rum¬ pler taube ima razpetino kril 1200 mm in tehta 310 g. Poganja ga pogonski paket Ikarus 280, ki se napaja iz 7-celične baterije Ni-Cd 270 mAh. Model je opremljen s krmilnikom vrtljajev jeti JES 05 in sprejemnikom yellow 5. Foto: E. Kladnik, A. Kogovšek, A. Pavlovčič in B. Perdan - jra&S i- 'v&atZ&A M O O M T"< *c a rt M K < fr* O O M u CU c« *-4 9^4 ► 4 H o M JfiJSO i. | M =* uiacoio i i i i ' S ^ ^ -O -O W (D 3 CD =5. CD ZJ 3 ffl T S o a 5 1 | g- a. 8. ?> £0 D3 ° ffl z CD< D P O" ° ~ 05 g-g !l 0 o cd < (Q w' oT ?r < o 0 0 cr o 7T 0 m CJl^COhO-^O^CO 3 2- o o 3' i i i CD 0 0 N N 0 0 =2-2 2 o o O 0 0 0 0 JZ*. 3 ® o g? o co o o ; cr cr ■ — 1 Q3 1 ^ > : o 9 o < a <. i. _ CD N CD ■O < "O o 03 o 3 3 o o o o 33 33 O O O (Q .75750 (Raketni blok A-2. stopnja) 2325 2375 6630 (Aerodinamični okrov glave) 4^ M n v t3 rt lw O o » 4 M n v a rt a K) O O 18 ♦ TI KI 8 • april 2001_ _ _ _ _ TI1I 8 • april 2001 • 23