Cerkvene zadeve. Ljubezen sv. Očeta Leona XIII. do Slovanov. (V proslavo 5Oletnice škofovanja priobčil Fr. Muršič.) nTi razganjaš krivoveratev zmote, Ti rešuješ sužnjike okov, Vsemu svetu Ti deliš dobrote, Z neba ljudstvom kličpš blagoslov". 3. Štiristo let zdibovali so naši ločeni bratje na jugu, v Bosni in Hercegovini pod težkim turškim jarmom, a sedaj so rešeni barbarskib okov. Kakor nam je dobro znano, pomogli so k njih osvobojenju največ naši hrabri, štajerski in kranjski, slovenski junaki. Že 15 let je preteklo, vendar še so vsakemu živo v spominu dogodki, ki so se vršili leta 1878 v Bosni in Hercegovini. Vsakateri, ki se je takrat tamkaj bojeval, še se s ponosom spominja vročega boja, truda in težav, ki jih je prenašal; in »dika naša, naš ponos«, prevzviSeni knez in škof Mibael, naš drugi Slomšek, bili so boj »za krst častni in slobodu zlatno« istega leta. Akoravno pa je bila osvobojena Bosna in Hercegovina pod slavnima vojskovodjema Filipovičem in Jovanovičem, vendar žalostno je bilo stanje naših slovanskih bratov v duševnein in gmotnem oziru. Tu zopet poseže vmes blaga roka Leonova. Vidi krvaveče rane zapuščenih Slovanov, rane, koje jim je vsekala Turška grozovitost. Da bi jih zacelil, vlije va-nje prav po samaritanski olja krščanske ljubezni in usmiljenja, vlije va-nje vina krščanske vere, da bi jih utrdil in ukrepil v boljše življenje. Iskreno želi, da bi se vrnili ti ljudje v zaščitno, varno naročje sv. katoliške cerkve. Radi tega ustanovi že 1. 1881. vrbbosansko nadškofijo, s sedežem v Sarajevu in dve drugi škofiji, namreč v Mostaru in Banjaluki. Prvim nadškofom postavil je mnogo zasluženega dr. Stadlerja, ki blagonosno deluje v prospeh katoličanstva. S tem važnim činom postavil je ljubeči Oče temelj katoliškemu življenju v Bosni in Hercegovini. Od tega časa je pričelo katoličanstvo bujno rasti in procvitati in že 1. 1885. šteli ste obe deželi nad 200.000 rimskih katoličanov. Ponosno se sme ozirati sv. Oče na obilni plod svojega truda na Balkanu. Še več slovanskih ovčic je videl dobri pastir, ki niso bile iz njegovega hleva, tudi te bi si rad pridobil za svoje: naBolgare je mislil! In te bi rad nerazdružno zvezal z Rimom. Zato jim ustanovi 1. 1883. nadškofijo v Garigradu in dve škoflji na deželi. V Galiciji žive zjedinjeni Kusi. Pravoslavni so jih hoteli odvrniti od prave cerkve ter za-se pridobiti. Sv. Oče pa je poslal tjekaj očete jezuvite, ki odgojujejo mlado duhovščino v katoliškem duhu. Leta 1884 ustanovi Čehom verski kolegij v Rimu. Leta 1887. pa je dobila Črna gora po papeževem dogovoru s knezom Nikito katoliškega škofa s sedežem v Haru ter je ob jednem dovolil v tej škofiji slovansko službo božjo. Pa tudi v najnovejšem času deli sv. Oče Slo^anom obilno dobrot ter izraža svojo iskreno ljubezen. Lani je umrl kardinal Simeoni, vodnik v Propagandi, katera ima nalogo razširjati sv. vero in voditi katoliške misijone. Na njegovo mesto, ki je za sv. Očetoni najodličnejše, posadil je Slovana-Poljaka, po imenu Miečislav, kardinal Ledohowski. To je prvi Slovan, ki je dosegel tako visoko cerkveno čast, imenuje se tudi mali ali rudeči papež. Ni-li s tem počastil vse Slovane ? Lani je tudi ustanovil v Rimu stolico staroslovenskega jezika, lani je razveselil slovenski narod o priliki 1. slov. katoliškega shoda s premilim pismicem. V tem pismu izraža Leon svoje veselje, da se je osnoval slov&nski katoliški shod ter prosijo vsem zborovalcem božje pomoči in jim milostno podelijo prošeni apostolski blagoslov. Posebno iskreno pa želi sv. Oče v naSih dneh, da bi združil vse pravoslavno Slovane pod jedino zveličavnim praporom sv. katoliške cerkve. Zato namerava s posebno okrožnico jih povabiti k spravi in zvezi. — Nedavno se je tudi Djakovski vladika .1. .1. Strossmavr kaj laskavo izjavil o Leonovi veliki Ijubezni do Slovanov, oziroma Hrvatov trdeč, da je papež najboljši zaščitnik katoliških Hrvatov. Radi tega noče potrditi za škofa Zagrebškega takega moža, katerega bi izbrali oholi Madjari iz svoje sredine, dobro vedoč, da tako Hrvati ne bi uživali v marsičem svojih pravic. Preskromne so mi moči, da bi mogel blagovoljnemu čitatelju podati dostojno sliko vroče ljubavi sv. Očeta do nas tako preziranih in zaničevanih Slovanov. Zato pa sklenem z dičnim pesnikotn: ,,Kako nam torej ne bi za-nj plamtela Slovanska srca iskrene ljubaviV Kako nam ne bi duša koprnela Po njega srečni zmagi, njega slavi? Kako gojili ne bi želje vroče: Bog živi Te, naš mili sveti Oče!" Kaznovan božji rop. Nekaj groznega se je na Veliko nedeljo zgodilo v mestu Zadru v Dalmaciji. Bil je neki vojak, ki je malo maral za svojo dušo in je k sv. obhajilu pristopil brez spovedi; in kakor da bi mu to ne bilo dosti, ni povžil svete hostije, ampak jo je vzel iz ust in jo vtaknil v mošnjo ter šel domov. Hudič pa strašno sovraži Hoga in Ijudi; ker nima drugega dela, kakor človeka pogrezniti v nesrečo, namreč iz ene pregrehe v drugo, zapeljal je tega malovrednega vojaka v novo, strašno hudobifo. Ko so bili namreč o poldne pri kosilu za mizo, vzame vojak sveto hostijo iz mošnje in kakor bi se šalil, reče tovarišem: »Vi jejte svoje, jaz bom pa to«. Ali z Bogom se ne norčuje, pravi sveto pismo; strašna kazen Božja je zadela nesrečnega vojaka: toliko, da je izgovoril one besede, občuti h krati že tudi hude bolečine, da se je zgrudil na tla, kakor bi bila strela va-nj vdarila; malo pozneje je bil že mrtev in je postal koj črn. Tako pripoveduje Zagrebški »Katolički list« z dne 13. aprila t. 1. po Zaderski »Katolički Dalmaciji«. Ta grozni dogodek je s strahom pretresel vsako krščansko dušo v raestu, pa tudi mlačneže in brezverce, kajti kazen Božja je tukaj očitna. Ona naj bo v svarilo vsakemu, ki misli, da je raogoče norce vganjati z Bogom, ki je v najsvetejšem zakramentu pričujoč. A vi starši, skrbite, da bodo vaši otroci bogaboječi; to bo največja sreča za vas in za vaše otroke: »strah Božji je začetek modrosti«, govori sveto pismo.