DEMOKRACIJA
j Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-7S \ Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 j Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. I CENA: posamezna številka L, 25, — Naročnina: j mesečno L, 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: j mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni ; računi: Trst štev. 11-7223, Gori. e štev. 9-18127
Leto VIL - Štev. 35
Trst - Gorica 4. septembra 1953
Izhaja vsak petek
Poostriteu spora med fhR3 in Italijo o trstu
P————Ma—BMB——BMRSIIB IIIII1WI»—W II1OPI'I MMIHHII 1 1 lit lilHIBIII—HII 11 IHill i IIIMBiH HMIIIW i I MIHI WBBSM«nniFTPIin
Tržaško vprašanje spet v ospredju svetovnega zanimanja - Edina rešitev je v
Tržačani smo se zadnja leta že premikali proti ogroženim mejam, detimi zavezniškimi vladami.«	Možno	je, da se je Italija zbala, stransko vmešale v zapleteno tr- ke, v katerem prav
navadili, da pride tržaško vpraša- Glasnik italijanskega zunanjega Vsebina tega sporočila ie deian- da bi Jueoslaviia Dred svetom na žašk-n vn™ša-ni»	siri	ministrski	nm
Tržačani smo se zadnja leta že navadili, da pride tržaško vpraša nje vsako leto proti koncu avgusta ali v septembru nekako na površje. Potem nekaj časa polni časopisne stolpce, nato pa zopet- zaspi. Skoro bi dejali, da vpliva na ljudi velika vročina, posebno tam na jugu.
Vendar take komedije kakor letos še zlepa nismo doživeli.
Kdor je te dni hodil med Trstom in Gorico, ta se je 'v duhu lahko vračaj v čase zadnjih predvojnih dni. Povsod vojaštvo, vse v nekakšni strogi pripravljenost1 Posebno obiskovalcem iz vsakdanjega mirnega in ,prav nič razburljivega Trsta se je zdela 'ta slika naravnost neverjetna in marsikdo se je začuden vprašal: Cemu vendar vse to?
Dejstva
Zgodovina teh dogodkov je stara samo par dni.
Novi italijanski ministrski predsednik Pella je v italijanskem parlamentu izjavil, da bo v tržaškem vprašanju vztrajno nadaljeval dosedanjo De Gasperijevo iredentistično in aneksionistično politiko.
Ta izjava je vzbudila v Jugoslaviji precejšnjo nevoljo in beograjska časopisna agencija »Jugopress« je v petek 28. avgusta objavila naslednjo vest:
»Po informacijah ,Jugopressa’ so zadnji govor novega italijanskega ministrskega predsednika Pelle sprejeli v političnih krogih v Beogradu kot dokaz, da pomirjevalno in popuščajoče stališče Jugoslavije glede na nekonstruktivno stališče Rima ne vedi k rešitvi tržaškega vprašanja.... Novi dokaz nespremenjenega negativnega stališča Italije ... je dokončno prepričal mno-~ge osebnosti v Beogradu, da je treba stališče Jugoslavije do tržaškega vprašanja ponovno resno preučiti. Splošno mišljenje je, da bo ta preučitev dala tak rezultat, ki se vsiljuje glede na okolnosti, ustvarjene v tržaškem vprašanju, kakor tudi glede na okolnosti, ki so nastale s procesom hladne aneksije Trsta s strani Italije.«
Zadnji stavek je verjetno bil povod za drugo, senzacionalnejšo novico, ki io je, prav tako iz Beograda, poslala v svet ameriška agencija »United Press«. Po mnenju te agencije naj bi bilo sporočilo a-genciie »Jugopress« zadnje opozorilo Italiji, naj pohiti z neposrednimi pogajanji z Jugoslavijo za .sporazumno rešitev tržaškega vprašanja. Ce Italija tega ne bo napravila, bo Jugoslavija z enostranskim dejanjem, s priključitvijo^ področja B. enostavno postavila ■tuje sile pred izvršeno dejstvo. I-talija si bo sicer potem lahko priključila tržaško pristanišče, a ne bo mogla dobiti nobenega dela področja B. Na ta način bo tržaško vprašanje izbrisano s seznama nerešenih zadev.
To je bilo vse: najprej poročilo poluradne agencije, ki je samo povedala, da bo Jugoslavija nanovo preučila svoje zadržanje do tržaškega vprašanja, na drugi pa .senzacionalna vest navadne zasebne ameriške časopisne poročevalske družbe, ki si pač privošči lahko tudi kakšno netočnost ali ponesrečeno ugibanje.
A glej, italijanski uradni aparat in ves njegov propagandni stroj je vzel tisto, kar je bilo resnejšega, samo za napol resnično, medtem ko je posvetil vso pozornost ‘istemu, kar je bilo, kakor se posebno danes vidi, zgolj senzacionalno.
Rimski preplah
Rimska reakcija je zanimiva in tudi psihološko razumljiva. Krogi, ki so .si sami prikrito dejansko prilastili vse področje A, so pač pa sebi sodili tudi druge. Zato so takoj verjeli vesti agencije »United Press«, kajti po njihovem pač Jugoslavija sploh ne more razmišljati o drugačnem gledanju na tržaško vprašanje, kdkor samo o priključitvi področja B.
Pella je poklical k sebi nič manj kakor samega vojnega ministra in načelnika glavnega vojaškega stana. Vojakom na Goriškem in v Videmskem so takoj ukinili vse dopuste. Zaropotali so tanki, začeli so švigati kamioni in posamezni italijanski oddelki so se začeli
premikali proti ogroženim mejam. Glasnik italijanskega zunanjega ministrstva pa je objavil naslednje dramatično uradno poročilo:
»Doslej palača Chigi še ni prejela nobene vesti, ki bi potrjevala neko agencijsko poročilo iz Beograda o namenih jugoslovanske vlade, da izvede priključitev področja B. Ce bi Jugoslavija dejansko izvedla podobno neodgovorno in nepremišljeno dejanje, bi bila italijanska reakcija nedvomno takšna, kot bi jo zahtevala vest našega ljudstva. Predsednik vlade in zunanji minister, ki osebno sledi razvdou vprašanja, je že navezal stike z najbolj neposredno priza-
detimi zavezniškimi vladami.«
Vsebina tega sporočila je dejansko taka, kakor da bi bila vojna pred durmi. In zakaj? Zaradi neke netočne ali morda celo namerno izmišljene vesti. Ne vemo, kaj bi rekli, ali strah ali slaba vest, toda eden izmed teh dveh ima v tem primeru res velike oči....
Temu sporočilu je bila primerna tudi naglica in želja po senzacionalnosti, s katero so italijanski diplomati stopili v stik z veleposlaniki zahodnih velesil v Rimu in preko svojih zastopnikov z vladami v Washingtonu, Londonu in Parizu. Nekaterim časnikarjem se je zazdelo, da že diši po smodniku.
Jugoslovanska reakcija
Jugoslovani so nedvomno kar debelo gledali ,ko so videli, kaj se dogaja pri -njihovem sosedu.
Glasnik zunanjega ministrstva v Beogradu je 29. avgusta najprej izjavil, da nima nobenih podatkov o novih jugoslovanskih namerah glede Svobodnega tržaškega ozemlja. Dodal pa je, da so vse vesti o tem vprašanju, ki prihajajo iz Italije, tako netočne, da sploh niso vredne, da bi jih preklicali.
Toda ker to ni zadostovalo in je italijanska nervoznost še naraščala, je agencija »Tanjug« 30. avgusta sporočila, da je pooblaščena izjaviti, da vlada maršala Tita nima namena priključiti področja B k Jugoslaviji, in da so vsi koraki italijanskih državnikov v zvezi 3 to vestjo navadna izzivanja.
Končno je 30. avgusta, ob priliki odkritja spomenika padlim borcem, govoril v Idriji jugoslovanski podtajnik za zunanje zadeve, dr. Aleš Bebler, ki. tudi nikjer ni pokazal, da bi Jugoslavija imela namero, priključiti si področje B. Pač pa je pokazal neko popolnoma drugo smer ,v katero bo verjetno šla jugoslovanska akcija glede Trsta. Dejal je:
»Slovenci, ki so ostali na drugi strani meje, ne uživajo svojih manjšinskih pravic, itakor pod Mussolinijem, tako še danes nimajo slovenskih šol v Kanalski dolini, Reziji in Beneški Sloveniji. Celo v Trstu Slovenci niso enakopravni z italijansko govorečim prebivalstvom. To celo v Trstu, ki je pod Zavezniško upravo, katera bi morala biti vsaj nevtralna, če že noče popraviti krivic, ki jih je Slovencem prizadejal Mussolinijev režim, ki je na razne načine, s političnim in gospodarskim pritiskonn izgnal iz Trsta desettisoče Slovencev in na njihova mesta naselil KalaUrijce in druge. Ce že tega niso popravili, bi morali vzpostaviti vsaj režim enakopravnosti zn slovensko in italijansko prebivalstvo, kar se tiče kulturnega življenja in državljanskih pravic. Vendar tudi tega ne store.«
Zatem je dr. Bebler omenil, da nekateri Italijani sedaj, ko so že tako raznarodili slovenski živelj v Trstu-, zahtevajo izvedbo mirovne pogodbe in postavitev guvernerja, ki bi odgovarjal Varnostnemu svetu, v katerem sedi pet velesil. <>d katerih so tri podpisale znano tristransko izjavo, četrta pa je Sovjetska zveza, ki podpira Vidalija in Togliattija, ki zastopata glede tržaškega vprašanja v dnevni politiki prav isto stališče kakor tisti, ki so podpisali tristransko izjavo. Jugoslavija ne more verjeti v nepristranost takšnega guvernerja, ki ji ne nudi jamstva, da bi popravil krivice nekdanje vladavine in današnje britsko-am^riške uprave. Iz tega je nato Bebler izvajal svoj zaključek:
»Razne rešitve, ki smo jih slišali v zadnjih letih, in od katerih smo eno sami predlagali, so po našem mišljenju zaradi vsega tega, kar se je v Trstu zgodilo, danes zastarele in Jugoslavija jih ne more več sprejeti. Mi zahtevamo jamstva, in to drugačna, kot pa je mednarodni guverner. Mi zahtevamo, da se popravi tisto, kar se je v Trstu zgodilo; da se popravijo krivice iz fašističnih časov in tiste, ki se še danes dogajajo. Zahtevamo, da se to vprašanje resnično demokratično reši in ne ponovno Z neko trgovino ali z nekimi pogajanji za našim hrbtom....«
To je govoril Bebler istega dne, ko se le v Benetkah demonstrativno zasidrala križarka »Duca degli
Abruzzi« s poveljujočim admiralom in dvema rušilcema. Kaj te dejansko povedal? Nič drugega, kakor da bo Jugoslavija verjetno vzela v pretres položaj Slovencev v vseh tistih krajih, ki so pod dejansko italijansko upravo in da bo skušala v bodoče bolje zaščitit; naravne pravice svojih sonarodnjakov. Kaj pa priključitev področja B? O njem niti besede, prav tako kakor je ni bilo v vesti »Ju-gopressa«, ki je povzročilo ves vihar.
Namerno podtikanje?
Ob vsej neresnosti, s katero so italijanski iredentistični politiki s pretiravanjem pravzaprav umetno izzvali najnovejšo jugoslovansko -italijansko napetost glede -tržaškega vprašannja, mora za tem nekaj tičati.
'Nemogoče si je namreč misliti, da bi izkušeni starejši možje de-jan:-ko verjeli v to, kar so govorili. Vojske, mornarice, celotne diplomacije in vsega domačega javnega mnenja se običajno ne dviga zaradi ene same neuradne in nepotrjene zasebne časopisne vesti.
Kaj je torej na stvari?
Možno je, da se je Italija zbala, da bi Jugoslavija pred svetom na preveč očiten način pokazala na njeno postopanje s slovensko demokratično manjšino, posebno pa, da bi na viden in dokumentiran način predočila izigravanje onih določil mirovne pogodbe, ki govore o Svobodnem tržaškem ozemlju, in diskriminacijo, ki se na tem področju, vkljub navidezni mednarodni upravi, na vsej črti izvaja proti Slovencem. S tem, da je dvignila v tako bombastični obliki tržaško vprašanje, je Italija hotela odbiti morebitni omenjeni j-ugoslo-t vanski akciji njeno ost.
Drugi razlog, ki je zapeljal Italijo v to komedijo, pa je morda potreba po uveljavljanju nove i-talijanske vlade in njenega predsednika Pelle, ki ne stojita v parlamentu na prav nič trdnih nogah.
Zato si je Pella enostavno izmislil nekakšen napad, ki Italiji seveda ni od nikoder grozil; tako je poslal na položaje vojsko; sovražnik, ki se sploh .ni nameraval premakniti, se je ustrašil, in Pella je ostal zmagovalec v bitki, katere sploh ni bilo in je tudi nihče ni mara! sprožiti!
Pa naj si še kdo ura reči, da zd don kihotske borbe z mlini na veter izmišljene ter da se še danes ne najdejo junaki, ki si s takimi zmagami kitijo svoja prsa!...
Dejstvo je, da se je Italija s svojim velikim preplahom, najprej klicanjem na pomoč, nato z zmagoslavnim vpitjem zaradi strahu, ki - ga nikjer ni bilo, pred vsem svetom pošteno osmešila.
■ Žalostno je videti, kam lahko pripelje neresna politika in kakq klavrno izpadejo včasih ljudje, katerih imena stoje tako visoko!
Naj piše iredentistično časopisje, kar hoče, gornjo sodbo o uspehih italijanske zunanjepolitične akcije potrjuje tudi pisanje tujega t-iska, ki je izpregledalo iredentistično zaletavost. T-udi uradni odgovori raznih zunanjih ministrstev so bili veliko treznejši, kakor pa je palača Chigi pričakovala.
Kaj pravi tujina?
Britansko zunanje ministrstvo je izjavilo italijanskemu opravniku poslov, da londonski vladi ni. nič znano o namenu jugoslovanske vlade, da priključi področje B, ker bi ji po britanskem mnenju -ta priključitev nič ne koristila.
»Daily Telegraph«, glasilo vladne konservativne stranke, je zapisal:
»Najbolj nesrečna plat tržaškega vprašanja je, da so Francija, Velika Britanija in ZDA vanj posredno vmešane s svojo izjavo od marca 194S.«
List dodaja, da je bila marčna izjava dana v izrazito volilne namene, da bi se jo pa tudi takrat dalo izsiliti samo z vojno in da se bo morala pač Italija »prej ali slej sprijazniti z izpremenjeno zunanjepolitično stvarnostjo«.
Poleg tega ugotavlja ta list, da gre italijanski vladi predvsem za pridobivanje lastnega javnega mnenja. S tem dejansko pove, da smatra italijansko akcijo za navaden umetno pripravljen manever.
Tudi poluradni »Times« piše zelo trezno in zagovarja ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Zavrača misel razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja, za katero so se nekateri Britanci doslej ogrevali, in pravi, da je treba za »zadovoljivo rešitev tržaškega vprašanja gledali z večjo pozornostjo na zemljepisne in zgodovinske okoliščine tega ozemlja«, čeprav taka rešitev »na žalost ni mogoča v sedanjem razgretem in celo nevarnem ozračju«.
Celo »Manchester Guardian«, ki v zadnjem času zagovarja glede Trsta italiianske želje, je zapisal, da je »nad Trst vnovič udaril veter, toda verjetno gre pri vsem samo zn vihar v skodelici čaja«. Vliudneie kot tako res ni mogel povedati!
V Parizu so prav tako povedali i tali lanskemu opravniku poslov, da smstraio italijanski strah za pretiran. in dopisnik lista »Corriere della Sera« pravi, da v razmeroma maloštevilnih komentarjih pariških listov »ni našel velikih simpatij za • italijansko nastopanje«.
Naravnost humorističen članek o
italijanski akciji pa je napisal panski list »Combat« pod naslovom »Monsieur Pella s’en va-t-en guer-re« ('»Gospod Pella gre na vojsko«). V njem se odkrito • norčuje iz italijanskega poskusa rožljanja s sabljo.
V Washingtonu, kjer so bolj oddaljeni in zaradi tega v slabšem neposrednem stiku z dogodki, so od začetka še najbolj nasedli italijanskemu preplahu. Toda že naslednji dan so tudi Američani spoznali, kako pretiran in neosnovan je italijanski strah. Ameriška vlada je potolažila Italijo ter jo je zagotovila, da se bo skupno s Francijo in Veliko Britanijo zavzela za omiljenje napetosti med Beogradom in -Rimom. Medtem pa se redno in nemoteno nadaljujejo razgovori jugoslovanskega vojaškega ■odposlanstva, ki je trenutno v Združenih državah, z ameriškim > brambnim ministrom.
Marčna izjava je ostala pokopana
Ameriški tisk je obravnaval najnovejši tržaški incident na različne načine, toda noben dnevnik ni pozabil omeniti, da Italija pretirava. Celo »New York Times«, ki je zadnje čase . postal naravnost sumljivo pristranski zagovornik raznih italijanskih teženj, pravi, »da je Italija izkoristila priliko, da bi izsilila razjasnitev glede znane tristranske izjave iz leta 1948«.
Morda je to bil res eden izmed vzrokov, ki so vzpodbudili italijansko vlado k tako teatraličnemu nastopu. Toda kakor so zaman pričakovali, da bo komisija Socialistične internacionale. }ti je bila v Trstu. napravila nov kompliment italijanskemu iredentizmu, prav tako so morali iredentisti ostati razočarani tudi po tem strašnem hrupu, k’ so ga dvignili v zadnjih dneh: niti en sam državnik, niti en sam pomemben list, kje šele kakšna vlada, niso niti neposredno niti posredno potrdili veljavnosti tristranske izjave. Nasprotno: najresnejši med njimi so obžalovali, da so se Francija, Velika Britanija in Združene države sploh tako pri-
stransko vmešale v zapleteno tržaško vprašanje.
Da je tristranska izjava v svetovnem javnem mnenju dokončno in nerešljivo pokopana, nam dokazuje tudi ccla vrsta načrtov, ki so jih te dni iznesli razni .tuji listi. Nobeden teh listov namreč sploh ne predvideva, da bi bilo možno tristransko izjavo uresničiti in zato predlaga nove rešitve.
Tako se »New York Times« o-greva za plebiscit; »Washington Post« je prvo ameriško glasilo, ki zagovarja kondominij; »Daily Mail« priporoča zgraditev še enega pristanišča v neposredni bližini Trsta, ■tako kakor je nekoč Gdansku 2ra-stla Gdynja, itd. Vsi so pa soglasni v tem, da je treba .iskati rešitev samo v takih oblikah, ki bodo v primerni obliki poleg .italijanskih in jugoslovanskih koristi -upoštevale tud ikoristi zaledja in Trsta samega. Vedno pogosteje se tudi čita mnenje, da se je treba ozirati na mnenje prebivalstva, kateremu bi še najbolj ugajal položaj, v kakršnem je živelo pred prvo svetovno vojno!
Naj omenimo še zadnje dogodke.
Predsedstvo italijanske vlade je 31. avgusta izdalo kratek komuni-
ke, v katerem pravi, da je italijanski ministrski predsednik sprejel v zaporednih avdiencah zastopnike 'Združenih dižav, Velike Britanije in Francije, ki so ga obvestili, kaj sc ukrenili v zvezi z razgovori, ki jih je imel Pella z njimi dne 29. avgusta. Komunike zaključuje s kratko izjavo, da je predsednik vzel na znanje »prijateljska sporočita, ki so take narave, da pomir-a o vlado in deželo«. V čem pa obsto.a.o ta zagotovila in kakšna so, o tem ni niti besedice. Velike vsebine verjetno ne morejo ime-ti, saj so dana v zvezi s stvarjo, ki j^ tudi bila brez prave vsebine.
Zanimivejša je jugoslovanska nota, ki je bija dne 1. septembra izročena Italiji in na katero je italijanska vlada še isti dan odgovorila. Jugoslavija protestira v noti proti italijanskemu .rožljanj-u 7. orožjem ob jugoslovanskih mejah, opozarja na posledice, ki jih take oborožene demonstracije lahko rodijo, poziva italijansko vlado, naj opusti tako ravnanje in ugotavlja, da bo Jugoslavija v nasprotnem primeru »nujno prišla v položaj, da zvrne s sebe vsako odgovornost za morebitne posledice, in da do potrebi vprašanje odnosov med o-bema državama načne pred pristojnim mednarodnim forumom.
Odpoved mirovne pogodbe z Italijo ?
Zaključek te note, kakor tudi ton Beblerjevega članka, ki je medtem izšel v revij-i »Mednarodna politika« — v katerem znova '.1-gotavlja, da tržaško vpraiannje ni nerešljivo, samo da se mora Italija omejiti na svoje naravne meje — in pisanje jugoslovanskega tiska je pripravilo nekatere tuje o-pazovalce do sklepa, da se Jugoslavija pripravlja, da bo preklicala svoj podpis na italijanski mirovni pogodbi glede vseh tistih določil, ki govore o Svobodnem tržaškem ozemlju. Isti opazovalci pravijo, da bi se s tem pravzaprav Jugoslavija postavila v isto vrsto kot Italija, ki že nekaj let trdi, da Svobodnega tržaškega ozemlja ne priznava, ga načrtno izpodkopava in si ga hoče vsega priključiti. Po preklicu naj bi se tudi Jugoslavija postavila na podobno stališče. Italija in Jugoslavija bi torej 'obe zahtevali vse. Odpadlo bi sklicevanje na mirovno pogodbo in na dosedanje obljube ter bi bilo treba i-skati nov kompromis, ki bi verjetno ne mogel končati drugje, kakor zopet v nekakšni podobni rešitvi, kakor je Svob. tržaško ozemlje.
Cemu naj bi se torej Jugoslavija izpostavila vsem nevarnostim, ki jih tako dejanje, kakor je preklic podpisa na mirovni pogodbi, prinaša s seboj? Ali ne postavlja s tem v načelno nevarnost tudi vse svoje ostale ozemeljske pridobitve druge svetovne . vojne? Zato se nam zdi ta vest nekam neverjetna, posebno po vseh teh letih, ko vidimo, v kakšne neugodnosti se zapletajo vsi tisti, ki ne marajo spoštovati svečano prevzetih mednarodnih obveznosti. Dokončni odgovor na to vprašanje pa bo najbrž dal prihodnjo nedeljo Titov govorna Okroglici, ki leži —- kakor pravi dobro obveščen dopisnik uglednega milanskega lista »Corriere della Sera« — »nelTIstria, nell? Valle di Vipacco«....
To je točnost, kaj? Iz takih virov morajo res prihajati iz Beograda same stoodstotno pravil nevesti!
Zaključki
Tako je torej v glavnem poteke! najnovejši incident, ki je v svetovni javnosti s tako silo znova vrgel na dan tržaško vprašanje.
V torek 1. septembra so se vode že precej umirile, vsaka stvar je dobila svoje pravo lice. Pella, ki je hotel izpasti junak, je lahko vesel, ker mu je pred večino tajcih, ki ne mislijo s svojo glavo ter ne čitajo drugega kakor to, kar pišeio razni kričači, tudi uspelo. V svetovni javnosti pa je pravilno prevladal vtis, da gre vri vsem za navadno, z italijanske strani napth-nieno zadevo, ki jo je Pella potreboval predvsem iz svojih notranje-nolitičnih vzrokov.
Svet pa je obenem lahko spo-
znal, kako neprijetno je, če kdo daje potuho raznim ekstremističnim stremljenjem. To je igra z o-gnjem, ki lahko vsak čas izzove nesrečo! Vžigalice niso za kolerične ljudi! Gledano s tega stališča, bi napravili Britanci in Američani Evropi in sebi veliko uslugo, če se ne bi sploh nikdar posluževali tako nesrečnih volilnih trikov, kot je bila tristranska izjava, ali pa ce ne bi popuščali tako daleč, kakor se je to zgodilo lani, ko so kot pla-Čtilo za dvodnevne demonstracije importiranih fantalinov, izročili 7-talijanskim uradnikom upravo našega področja Svobodnega tržaškega ozemlja. To so težke napake, za katere kažejo prav zadnji dogodki, kako težko jih je popraviti, ko so enkrat storjene.
A življenje ne miruje, zahteva prilagoditev novim okoliščinam, povratek na zdrave kompromise in vsi, ki so se od mirovne pogodbe, katera je na še najprimernejši način rešila položaj Trsta, bolj ali manj oddaljili, se bodo morali prej ali slej k njej povrniti.
Tržačani, ki dobro poznamo svojo preteklost in se globoko zavedamo, da more naše mesto u-pati na procvit, samo če bo postalo prosto in vsem enako dostopno pristanišče in tržišče za vse svoje zaledje, smo globoko prepričani, da bodo naše zahteve in potrebe končno priznane. To se ne bo zgodilo samo zaradi tega, ker bi bilo zgolj v našem interesu, temveč se mora zgoditi tudi zaradi miru v tem delu Evrope in zaradi tako potrebne strnitve sil svobodoljubnih evropskih držav.
Čeprav je dobila zadnja jugo-slovansko-italijanska napetost glede Trsta zaradi italijanske prenagljenosti in nepremišljenosti nekakšen operetni značaj,'je vendar jasno pokazala troje: da tržaškega vprašanja ne .smejo še naprej reševati tako, da podžigajo iredentizem ene sosednje države na račun druge; da ga ne morejo rešiti !a-ko, da bi istočasno ugodili zahtevam obeh sosednjih držav; in tretjič, da ga je pa treba čimprej rešiti, ker sef bo sicer ta vozel tako zapletel, da bo postal resnično nevaren.
Odprava nezdravega stanja na tem jpodročju je nujno .potrebna tudi zaradi ugleda Združenih narodov, ki za to ozemlje' odgovarjajo, kakor tudi zaradi ugleda treh sil, ki ga pod nadzorstvom Varnostnega sveta neposredno upravljajo. Saj j'e vendar vsaj nerodno, če že ne sramotno, da se dnevno pojavljajo očitki o narodnostni diskriminaciji. o izigravanju določil mirovne pogodbe, o ohranjevanju fašističnih zakonov, o pomanjkanju politične svobode itd., oijih u-pravičenost ne more zanikati ne uprava področja A in ne uprava področja B, ne da bi pri tem zavestno potvarjala resnico.
VESTI z GO RIŠKEGA
Neizpodbitni živi dokazi
raznarodovanja Sloyencev v Italiji
Nikoli ne bomo nehali vztrajati na zahtevi po zaščiti tudi sloven-ske manjšine v Italiji, ki šteje ka-k,h dobrih sedemdeset tisoč ljudi, kot je viada zaščitila Nemce na Tirolskem in Francoze v Dolini Aosta.
Da se zaradi izgubljene vojne, ki je Slovenci nismo zakrivili, kdo maščuje nad Slovenci v Italiji, je nedopustno in hkrati sramotno v času, ko je tudi rimska vlada podpisala mednarodno listino o človečanskih travicah in o pobijanju zločina rodomora.
Raznarodovanje Slovencev je načrtno in tako nesramno ter brezobzirno, da se italijanski diplomati v svetu drznejo celo trditi, da se Slovencem v Italiji godi kar idilično, ker so »vzorno« zaščiteni.
Tako predrznost laške diplomacije in tudi laškega šovinističnega tiska poznamo Slovenci že od neic-daj. Zato moramo vztrajati na tem, da sproti vse take laži pobijamo in svetovno javnost seznanjamo z resnico, ki je le ena: da Slovenci v Italiji smo nezaščiteni, preganjani in raznarodovani!
Slovencev v Italiji pa ni raznarodoval le fašizem, ampak tudi predfašistični režimi in demokri-stjanski režim po drugi svetovni vojni.
Vnebovpijoče dejstvo je, da nimajo slovenski starši pravice dati .slovenskega imena našim otrokom, ko vendar člen 7 državljanskega zakonika zagotavlja vsakomur pravico, da se njegovo ime spoštuje. To pomeni, da mora tudi vsakdo uživati pravico, da svojemu otroku prosto izbere krstno ime, sicer moramo logično zaključiti, da je za nas Slovence od zakona zaščiteno le .tisto ime, ki nam ga uradno zapisujejo.
Lepa omika in res »vzorna« zaščita Slovencev v Italiji!...
Petdeset tisoč Slovencev v videmski pokrajini nimajo še danes niti enega razreda osnovne šole s slovenskim učnim jezikom! Pač pa z vladnim denarjem odpirajo tam otroške vrtce, iz katerih je slovenska beseda strogo izključena! To pomeni, da se tamkajšnji Slovenci uradno raznarodujejo!
V južnih krajih države so higienski .stanovanjski, kulturni in, socialni pogoji življenja italijanskega ljudstva naravnost nečloveški in obupni ,kot je nedavno od tega prikazala uradno izvedena statistika. Pa vendar ne najdejo denarja, da bi tistemu svojemu u-bogemu ljudstvu priskočili na pomoč!
Za raznarodovanje Slovencev pa imajo denarja v izobilju!
Na Goriškem je položaj Slovencev le za pičico boljši kot na Videmskem, ker imajo nekaj šol s slovenskim učnim jezikom. So pa tudi te šole preganjane in nezaželene. kar dokazuje dejstvo ,da še danes niso uzakonjene. Vendar i-majo polno pravno veljavo, kar.se tiče šolskih spričeval.
Proti tem našim šolam bruhajo laški časopisi bes in strup. Pa nam jih tako .zlepa pri naši odločni volji, da jih branimo tudi s skrajnimi sredstvi, ne bodo mogli uničiti;
Povsod, na Goriškem in v videmski pokrajini, nimajo Slovenci, po številu 70.000, pravice do uporabe svojega jezika v javnih uradih. Niti v občinah, bi so stoodstotno slovenske! Poleg tega pa v videmski pokrajini še cerkvena oblastva nameščajo med Slovence italijanske duhovnike, slovenščine nevešče !n zagrizene demokristjane, sovražnike Slovencev.
Dogaja se tudi, da nalagajo v tamkajšnjih krajih, ki so čisto slovenski, denarno kazen za vsako slovensko izgovorjeno besedo v o-snovnih šolah. Tako tudi na raznih tečajih za strokovno izobrazbo mladine!
Ne vemo, da bi oblastva proti takemu barbarskemu ravnanju s Slovenci nastopila, kljub temu, da večina slovenskega tiska o tem piše in se pritožuje. .
Poudarjamo: gre za načrtno preganjanje in raznarodovanje Slovencev, po načinu, ki se ga od leta 1866 vse italijanske vlade poslužujejo!
Rimska vlada je po drugi svetovni vojni vedela, da so Slovenci od leta 1866 dalje le preveč preganjani, in da se ne bo mogla zaradi tega braniti na mirovni konferenci v Parizu.
Zato je 11. julija 1945 Izdala izjavo sledeče vsebine:
»Demokratična obnova država mora nujno prinesti s seboj skupnost posebnih jamstev državljanom, ki so različnega jezika od i-talijanskega. Imeli bodo pravico in jamstvo do proste uporabe svojega jezika, ne samo v zasebnih in
trgovinskih odnošajih, na javnih zborovanjih, v verskem udejstvovanju in v tisku, ampak tudi v odnosih s političnimi, upravnimi in sodnimi oblastni. V krajih, kjer v znatnem številu prebivajo državljani jezika različnega od italijanskega, bo v javnih šolah zajamčen pouk materinščine. Posebne potrebe v krajih, kjer prebivajo ljudstva različnega jezika in navad, bodo našle svojo zaščito v prostem uveljavljanju nekega posebnega režima krajevnih avtonomij.«
To je rimska viada 11. julija 1945 obljubljala, še danes pa svoje obljube ni izpolnila!
Sklicujoč se na to vladno izjavo od 11. julija 1945, je videmski prefekt Candolini poslal 18. septembra 1945 slovenski duhovščini videmske pokrajine sledeče pismo, ki nosi opravilno številko 4569/Gab.:
»Njegova Ekscelenca minister z<t notranje zadeve me je obvestil o vaši pritožbi glede up>orabe slovenskega jezika.
Moja misel v zadevi izhaja iz pisma, ki vam ga prilagam v prepisu.
Zahtevam, da se v celoti spoštuje pravica do kulta (culto) slovanske narodnosti v okviru italijanske države in v tem smislu bom dal navodila.
Če pa bi se še kaj posebno ne-všečnega dogodilo, vas prosim, da me o tem obvestite z navedbo o-seb, časa in kraja, in jaz bom nastopil.
Drago mi je, da vam medtem zagotovim živo zanimanje narodne vlade za svobodo slovanskega ljudstva, ki živi v naši državi, in vas prosim, da cenite tudi važnost izjave, ki jo je o tem preteklega meseca avgusta dal ministrski svet.«
Ta izjava, ki je prefekt Candolini omenja, je ona od 11. julija 1945, in ne od meseca avgusta. Vsaj tako nam izhaja iz neke knjižice.
Tudi prefekt Candolini je torej z uradnim pismom gori navedeno vladno izjavo potrdil!
Kaj pa so vlada in prefekture do sedaj za zaščito Slovencev storile? Ničesar! Slovence še naprej raznarodujejo, kakor za časa fašizma in pred fašizmom!
Kadar javni organi in funkcionarji laže:o, si lahko mislimo, koliko država, ki jo vodijo in predstavljajo, velja!
Pa nam laški šovinistični tisk o-čita, da žalimo in sramotimo državo in Italijane, ko se zaradi preganjanja in raznarodovanja pritožujemo!
Prosti pas in blatite
Kot poroča krajevno časopisje, so začeli izdajati nakaznice za kavo prostega pasu tudi stalnim prebivalcem tržiške občine.
Tako so razširili prvotno ozemlje prostega pasu menda zaradi prevelike količine nakazane kave, katere Goričani sami ne moren porabiti.
Hkrati so pa znižali nakazilo sladkorja in ga v Gorici sami o-mejili samo. na stalne prebivalce, dočim so bili .te dobrote še pred kratkim deležni tudi nestalni go-rlški Občinarji.
Vse kaže. da z upravo prostega pasu lahko nemoteno gospodarijo, kot se jim zljubi tisti gospodje, ki se za to ustanovo tako »nesebično« potegujejo.
Tako so sedaj pod pritiskom splošne zahteve prebivalcev objavili, da so obrok sladkorja znižali od maja do septembra, ker ga v teh mesecih družine rabijo manj kot v ostalih in ker je sladkor prostega pasu namenjen industriji, ne zasebnikom. Na drugi strani pa trdijo, da ima prebivalstvo že od tega korist, ker mu industrija nudi slaščice, sladoled in tako dalje po ugodnih cenah! Taka trditev je lisičja in lažniva, ker ljudstvo rabi sladkor in ne slaščice odnosno sladoled, in ker so slaščice in sladoled tako dragi v Gorici kot drugod!
SOCIALNA VPRAŠANJA
V zadregi se „Messaggero Veneto“ peni in jezi
»Nesramni trmoglavi« (»spudo-rati cocoiuti«) nas sobotni »Mes-saggero Veneto« imenuje, ker smo mu zasolili pošten in dokumentiran odgovor na njegovo trditev, da ni italijanska vojska skrivila niti enega samega lasu, ko je leta 1915 in 1918 zasedla naše kraje.
Zdaj skuša sobotni »Messaggero« obrniti pozornost na druge argumente in molči o dejstvih, ki smo jih navedli v »Demokraciji« od 29. avgusta. Samo o Devinarju pravi, da so ga obsodili, ker je bil špijon, čeravno špijon ni bil in so ga nedolžnega obsodili. Kar se ustrelitve dvanajstih Slovencev v Ladrah tiče, prosi »Messaggero«, naj mu ta dogodek pojasnimo natančneje. •Zakaj pa, saj je obče znan po vsej Goriški in verjetno tudi višji vojaški komandi.
Da bo gospodom okoli lista »Messaggero Veneto« še bolj dokazano, kako je italijanska vojska ravnala, ko je leta 1915 prišla v te kraje, jim povemo, da so bili v Loč-niku pri Gorici ustreljeni trije civilisti, v Vilešu (Villesse) pod Krminom pa kar deset.
•Pa se »Messaggero Veneto« drzne zmerjati nas z »nesramnimi, trmoglavci«, ko mu odkrivamo te žalostne dogodke!
Potem se »Messaggero Veneto« pere z izgovorom, da je bil »Narodni dom« v Trstu zažgan, kot represalija za napad proti nekemu italijanskemu častniku v Splitu. Predvsem taka trditev ne odgovarja dejstvu, ker so »Narodni dom« Italijani zažgali v Trstu, kjer so Slovenci doma na svojih tleh. Zažgali pa so ga Italijani kot načrtno preganjanje Slovencev, saj ga še danes nočejo obnoviti v povračilo gmotne in kulturne škode, ki so jo Slovencem napravili. In so pritisnili tudi na zaveznike, da niso obnovili kulturnega doma, kot je bilo v njihovem načrtu!
Taka je pač omika, ki jo »Messaggero« hvali in trosi....
Split pa je bil in je v Dalmaciji, to je v Jugoslaviji, kjer italijanski častnik ni imel kaj iskati, in ni bilo treba, da hodi izzivati mirno ljudstvo, ki si Italije na vsak način ni želelo in ne želi.
In »Messaggero Veneto« prihaja zopet na pet tisoč Italijanov, ki naj bi jih bili Slovani vrgli v »fojbe« (kraške jame).
Odgovor nam je tu še lažji, ker ie druga svetovna vojna časovno bližja od prve.
Vsemu svetu je znano, da Italija od leta 1866 prezira in raznaroduje naše brate v videmski pokrajini. Znano je tudi, da je Italija že leta 1918 jela raznarodovati tudi Slovence in Hrvate na Primorskem in V Istri. Ukinila te vsie slovenske <in hrvaitske šole (bilo nas je 600 tisoč najmanj!), vse slovenske in hrvatske kulturne ustanove in ves slovanski tisk. Uničila nam je .tudi vse gospodarske in finančne zavode ter-iz javnih uradov izgnala naš jezik in naše uradnike.
Tisoči Slovencev in Hrvatov so prejeli policijski opomin odnosno
kjonfinaoijski odlok ali obsodbo na zapor ali smrtno obsodbo!
Končno je Italija z ognjem in mečem navalila na Jugoslavijo! I-talijanska vojska je požigala slovenske vasi in pobijala naše brate in sestre ne samo v Sloveniji in ostali Jugoslaviji, ampak tudi na Primorskem in v Istri. Italijanska vojska je preganjala naše brate in sestre po taboriščih smrti na Rabu, v Gonarsu, Renicciju in drugod po Italiji. Samo na Rabu jih je pomrlo devet tisoč od lakote in stradanja ter zaradi nehigienskih pogojev.
Na .Rabu se je rodila Rezika Mihele, ki je potem umrla v taborišču v Gonarsu, stara komaj šest mesecev! Niti njej, revici, i-talijanska vojska ni prizanesla!!! Tu se zrcali tritisočletna omika, ki jo »Messaggero Veneto« zagovarja!
Grozote italijanske vojske v tej vojni ne zakrijejo zlahka »Mes-saggerova« zavijanja.
In v teh grozotah ter pri njihovih krivcih naj »Messaggero« išče odgovornost za tiste, ki so šli v kraške jame, in ki jih prav gotovo ni pet tisoč!
Kdor drugim jamo koplje, sam notri pade! To je večna resnica, ki je tudi nihče na svetu ni in ne bo mogel izbrisati in ustaviti!
Sicer pa predlagamo »Messagge-ru Venetu«, da skuša doseči natančno uradno objavo vseh dokumentov glede njegovih »infojbira-nih« Italijanov, tudi sodnih dokumentov. Pa bo videl, da so v velikem številu imeli zraven prste I-taliiani sami.
Na Videmskem, na Goriškem in na Tržaškem, kjer živijo Slovenci in Itali’ani skupaj na istih tleh. mora vladati samo ljubezen, da bo življenje možno in veselo! Ne kratimo pravic Habjanov: borimo na se proti vsakemu tlačenju naših pravic.
hod vojske s tanki gledalo z začudenjem in nasmehom, mirno in ravnodušno. Toliko bolj, ker so se nekateri tanki pokvarili in jih je bilo treba vleči z verigami nazaj!
Pojav kot tak je kvečjemu preplašil nekatere šovinistične plasti italijanskega ljudstva, ki radi vidijo povsod nevarnost in so se se-< daj še bolj prepričali, da je ta del meje še vedno na mizi, kar se pripadnosti tiče.
Drugi italijanski krogi pa menijo, da si je Pella hotel na ta način utrditi svoj položaj in prestiž. Utegne pa doseči nasprotni učinek, če bi njegovi ukrepi v zahodnih diplomatskih krogih izpadli '■ preveč slabi luči.
Nenntpebno rožljanje z božjem
Zdrava pamet pove, da je napoved jugoslovanske neuradne »Jugo-press«, da namreč misli Tito zavzeti novo stališče glede tržaškega vprašanja, imela le toliko resnice, da bo pač Tito zahteval priključitev celotnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji, ker so neposredna pogajanja z Italijo nemogoča.
Nihče ni niti od daleč razumel, da si hoče Tito priključiti cono B, ko jo pravzaprav že ima v rokah.
Iz poročila, ki ga je dala agen-cjia »Jugopress«, se je dalo razumeti tudi, da bo. Tito zavzel ostrejše protestne korake zaradi slabega ravnanja s Slovenci na Tržaškem in v Italiji.
O kakem oboroženem nastopu z vojsko, bodisi na Tržaškem bodisi na Goriškem in Videmskem ni bilo moči misliti!
Zato je nenadni pojav italijanske vojske na meji z Jugoslavijo, bil, po sodbi večine slovenskega in italijanskega ljudstva, popolnoma neumesten in neupravičen.
Zlasti slovensko ljudstvo je pri-
UpoStevajmo kmeta!
Naš kmet je se vedno premalo zavarovan pred raznimi nezgodami, ki ga tako pogostoma obisKu-jejo v vseh letniti časih.
(Zaslužil bi vsekakor več skrbi in pozornosti od strani države in krajevnih oblasti, saj dejansko hrani kmet vse, in če bi on začel stavkati ali pa pridelovati le to, kar potrebuje za svoje osebne in družinske potrebe, bi nastala spio; sna revščina in pomanjkanje, o-hromljena bi bila sleherna industrija in polom bi bil neizbežen.
Ko se bo kmet zavedal svoje ri.moii in sc. o: ga:	m v razne
sma.Kaine in -aru*. organizacije, šeie tedaj bo lahko izvojeval tiste pravice in tisti socialni položaj, ki mu dejansko pritiče.
Kmet je sicer po naravi krotak, navezan na svoje polje in svoje delo ter mu je zoprno vsako nasilje. Toda krivice tudi on ne more trpeti!
Kot se je delavec povzpel iz brezpomembnega, brezpravnega o-rodja delodajalca, ki ga je izkoriščal neusmiljeno in proti vsem božjim in cerkvenim postavam, tako mora tudi kmet postati odločnejši činitelj v človeški družbi. Ta družba mora končno pravično upoštevati in ocenjevati njegovo delo, ki nima urnika, in mu omogočiti dostojnejše življenje ter dejansko priznati pomen in važnost kmečkega dela.
Nekatere prednosti nekdanjih »višjih« gospodov so še vedno sramotni ostanki srednjeveškega fevdalizma. N. pr. dejstvo, da se kmet ■ne sme poslužiti orožja v boju proti divjim prašičem, ki mu opusto-šajo koruzne nasade, samo zaradi tega, ker bi s streljanjem lahko prepodil ostalo divjačino iz grofovskega lovišča, to je viden dokaz nepravilnega ocenjevanja kmečkega prizadevanja po ljudeh, ki poznajo polja, travnike in gozdove samo za zabavo in razvedrilo. Ti ljudje pa ne pomislijo, koliko škode naredijo vsako noč divji prašiči, ki se ne zmenijo za razna strašila in se boje samo lovčeve svinčenke.
Kmet iz pristave nad Rubijami ie te dni tožil, da ta divjačina :i-niči samo na njegovem polju vsako noč do 50 kg koruze. Ko je šel v mesto na razne urade in prosi! za pomoč, so mu obljubili, da bodo že poskrbeli, a do danes ni še
nobene pomoči in divji prašiči nemoteno uničujejo koruzo!
Posledica tega nerazumevanja bo ogromna škoda, ki jo bo naš kmet utrpel na pridelku. Pomanjkanje pridelka bodo pa prej ali slej občutili tudi gospodje, ki jim je danes, ko so trgovine dobro založene in imajo polne denarnice, bolj pri srcu kak divji zajec kot pa pridelek koruze....
Nov proces v Tolminu?
Kot poroča »Slovenski poročevalec« od 29. avgusta 1953, je bil bivši tolminski dekan, 70-letni mons. Vodopivec, v nedeljo 27. avgusta popoldne izgnan iz Tolmina.
»Množica, preko dva tisoč ljudi — tako piše »Poročevalec« — je z zborovanja na glavnem trgu krenila pred dekanijo in zahtevala od Vodopivca, da v teku pol ure zMptisti Tolmin. Pred ogorčenjem tolminskega ljudstva so morali miličniki in politični aktivisti zaščititi Vodopivca, da se je tokrat lahko še nekaznovan in nedotaknjen umaknil iz Tolmina....«
'Na zadnjem velikem procesu proti skupini duhovnikov Tolminske je bil lani imenovan tudi tolminski dekan Vodopivec, proti kateremu pa niso nastopili menda iz zdravstvenih razlogov. Bil jq re shudo bolan in bi verjetno ne vzdržal v zaporu in na neprestanih zaslišanjih.
Zadnje čase pa se je mons. Vodopivec telesno nekoliko opomogel. Zdi se, da je sedaj prišel njegov obračun. Vse Rankovičeve amnestije ne pomenijo nič. Po desetih letih bodo verjetno uprizorili proces, na katerem bodo obnovili vse mogoče in nemogoče obtožbe proti človeku, katerega so sklenili uničiti.
Obtožujejo ga:
1) »da je kot vnet sluga vatikansko - rimskega imperializma organiziral s pomočjo raznih kaplanov in kobariškega dekana .belo gardo’«:	g,
2) »da je po polomu: fašizma pričel vneto delovati kot špijon«;
3) »da ie motil navdušenje, ko je nastopila kulturna skupina IX. Korpusa, in končno, »dg je pred 14. dnevi, ko so odkrili v Tolminu spominsko ploščo žrtvam fašizma, med čitanjem imen dal nalog, da zvonijo z vsemi zvonovi, da ljudje ne bi slišali imen teh žrtev, zn katere smrt je neposredno odgovoren belogardistični major - dekan Vodopivec«.
Ce pomislimo, kakšne kazni so prejeli »njegovi kaplani«, ki so z njim »sodelovali pri omenjenih
zločinih«, potem ne bo težko uganiti, kaj čaka tolminskega dekana mons. Vodopivca!
Kje se trenutno nahaja mons. Vodopivec, »Slov. poročevalec« ne omenja, vendar se da sklepati, da je v zaporu, kjer čaka, da pride pred ljudsko sodišče, kamor ga kliče »tolminsko ljudstvo«, katerega je tovariš komunist Ivan Mavser, tajnik okrajnega odbora SZDL nahujskal v nedeljo 27. avgusta popoldne.
Ti, zadnje čase tako pogosti procesi proti političnim nasprotnikom ki se dejansko s politiko v današnji Jugoslaviji sploh ne morejo bavitl, kažejo, da le ni vse v redu v notranjem življenju Jugoslavije in da so politični procesi dobro sredstvo za vsaj navidezno utrjevanje oblasti.
V resnici pa vsak krivičen proces rodi nasproten učinek, pa četudi se pokaže šele čez dvajset ali trideset let!
(Značilno je dejstvo, da »-Poročevalec« napada tudi samega apostolskega administratorja, mons. dr. Toroša, kateremu so doslej peli slavo zaradi njegovega javnega poveličevanja režima in so mu tudi dali na razpolago avto.. »Poročevalec« mu očita, da je napovedal birmo po raznih župnijah z načrtnim namenom, da ovira udeležbo na Okroglici!
Mons. dr. Toroš je osebno prisostvoval na lanskem tolminskem procesu proti njeSov!m duhovnikom in izjavil, da ? ' res krivi!...
UpišilB seeje oM ti siosonske urice, osnovne sn srednje šole
Kmalu se bodo zopet odprla vrata vseh vrst šol in tudi otroških vrtcev!
Dolžnost vsakega Slovenca je, da svojega otroka vpiše v slovenski otroški vrtec, v slovensko osnovno šolo in v slovensko srednjo šolo! Le tu se bodo naši otroci počutili doma in vzgajali v pravem duhu mirnega sožitja, brez strahu potujčevanja. Le na slovenskih osnovnih in srednjih šolah se naši otroci naučijo hkrati slovenščine in italijanščine, medtem ko se na italijanskih slovenščina niti ne poučuje!
Spričevala slovenskih šol pa so popolnoma veljavna in služijo tudi za vstop v državno službo!
Izpiti za občinske tajnike
Pismeni usposobljenostmi izpiti za občinske tajnike bodo po vsej Italiji 10., 11. in 12. decembra.
K izpitom se lahko prijavi vsakdo, ki ima potrebno šolsko izobrazbo in je italijanski državljan. To pravico imajo tudi ženske kakor moški vsake starosti.
V Gorici teh izpitov ne bo, pač pa bodo v Vidmu v omenjenih dneh.
ilojaki železničarji
Vojaška oblast je sklenila odpreti poseben tečaj za usposobitev pomožnih strojnikov in strojevodij. Tečaja se lahko udeleže mladeniči v starosti od 17. do 26. leta.
Pojasnila in navodila daje vojaško poveljstvo.
Prijava občinskih davkov
Goriški župan poziva vse davkoplačevalce, da do 20. septembra prijavijo vse dohodke in morebitne spremembe, ki prihajajo v poštev pri odmeri občinskega •davka (družinski, najemninski davek, davek na vozove, napise, pse, živino itd.).
Prijavo je treba napraviti na posebne tiskovine, ki so na razpolago v davčnem občinskem uradu v ulici Crispi.
Kdor prijave ne napravi ali pa da netočne izjave; zapade denarni kazni, ki jo zakon predvideva, to je do 50 tisoč lir.
Romanje na Barbana
■Običajno romanje na Barbano, ki se vrši 15. avgusta je tudi letos privedlo semkaj lepo število Slovencev iz vseh krajev Goriške in Tržaške. Letos so bili Slovenci posebno močno številčno zastopani, lahko rečemo, da skoraj za polovico vseh romarjev.
Upravičeno imamo torej Slovenci pravico zahtevati vsaj eno slovensko mašo na Barbani ob času romanja in ne samo slovenskega spovednika!
Trgovinske izmenjave med Gorico in Slovenijo
V preteklem juliju so izdali 25 uvoznih dovoljenj v skupni vrednosti 40 milijonov 275 tisoč 252 lir ter 26 izvoznih dovoljenj v vrednosti 45 milijonov 110 tisoč 140 lir.
Uvoz predstavljata še vedno v glavnem les in meso. Zadnje čase uvažajo tudi precej opeke.
Izvozili pa so predvsem mehanično gradivo in razne nadomestne dele za motorje in traktorje.
DRVA BUKOVA SUHA Banana po 1150 lir - Mana po 1200 lir
Pripeljem na dom v Gorico in okolico
Severin Comelli«Komel
Pevma pri Gorici. Začasni telefon 3478
Jesensko slavje SDZ na Opčinah
V nedeljo 30. avgusta se je sonce uastnejaio m zvao..o ooinaciae, zvaouo meščane ter ljudi nz vse oZjc ni sirse trzasKe okolice na Opčine na jesensko siavje SDZ.
S tiamvajem, z avtobusi in z drugimi prevoznimi sredstvi so vesel ji obrazov prihajali od povsod .m se ze dobro uro pred napovedanim pričetkom začeli zbirati na lepem prireditvenem prostoru, pod košatim drevjem nekdanjega Oo-rjupovega vrta, ki nam ga je v ta namen iz prijaznosti stavil na razpolago lastnik gospod Podobnik. Na drogih plesišča, po naše brjar-ja, in na drevju so vihrale naše trobojnice.
V tem prijaznem okolju se je naraščajoča množica pomikala mimo paviljonov s pijačo in jedačo ter posedala za mizami, ki so imele le to napako, da jih je bilo veliko, veliko premalo. Vedno več in vee je bilo gostov, ki niso našli več prostora pri mizah in so zato napolnjevali prostor okrog odra, na katerem so nastopali najprej zbori in balet, nato pa rajali mladi in stari, ki jim je še do plesa.
Ob napovedanem •'su je nabre-žinska godba na pihala in godala zaigrala »Triglavsko koračnico«, nakar je za to priliko zbrani množici spregovoril neutrudljivi in neustrašni borec za Svobodno tržaško ozemlje, predsednik SDZ, g. dr. .T. Agneletto. Dejal je med splošno pozornostjo:
Pozdravni govor dr. Josipa Agneletta
» Pozdravljeni, Openke in Openci ter vse rojakinje in rojaki s Svobodnega tržaškega ozemlja; se posebej pozdravljeni naši somišljeniki z Goriškega. Dobrodošli vsi na šestem letnem jesenskem slavju SDZ na Opčinah.
Sest dolgih, trpljenja polnih let je za nami. Sest let bojev za vzore in pravice. Sest let upanja in vere, da se končno uresniči v Mirovni pogodbi zajamčena enakopravnost Slovencev 'in Hrvatov, da poneha zapostavljenje in diskriminacija naših ljudi v uradih, pri iskanju dela. služb, stanovanj. Sest let pričakovanja, da postane Slovenec in Hrvat na Svobodnem tržaškem o-zemlju končno vendar enakopraven državljan.
Naše nade se še niso uresničile. Ali prav v tem letu je bil storjen velik korak naprej. Svetovna javnost je pričela pod vplivom našega vztrajnega informacijskega dela v inozemstvu priznavati, da je •naša borba za Svobodno tržaško o-zemlje utemeljena in pravična. Število zagovornikov Svobodnega tržaškega ozemlja raste v svetu od dneva v dan. Zato borci Svobodnega tržaškega ozemlja nismo več osamljeni.
Toda v tej borbi mora biti vsem Slovencem in Hrvatom od Stivana na Timavi do Nov.igrada na Mirni sveto naslednje geslo: NE OBUPAVAJTE. Proč z malodušjem, ne izdajajte našiti narodnih koristi s pošiljanjem slovenskih in hrvatskih otrok v laške šole. Vztrajajte naprej, ker se dan zmage naše misli, naše ideje, naše pravice bliža!«
Bliža se uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki nam prinese ne samo enakopravnost na vseh po-priščih javnega življenja, ki napravi konec sistematičnemu koloniizi-ranju slovenske zemlje z laškimi begunci in priseljenci, ampak, ki nam prinese itudi zaposlitev, boljše življenje in s tem blaginjo.
Svobodno tržaško ozemlje mora
postati carine prosto svobodno o-zemlje — vse ozemlje skupaj ena sama velika »prosta luka«, odprta
inozemskemu kapitalu in inozemski podjetnosti.
Svobodno tržaško ozemlje kot, svobodna neodv.sna država je od narave rn zemljepisnih nujnosti poklicana, da postane v dogledni dobi sestavni del federacije srednjeevropskih podonavskih držav. Države, ki s podonavsko federacijo računajo, naj vedo, da si ni mogoče zamišljati take federacije breg Svobodnega tržaškega ozemlja z neodvisnim tržaškim pristaniščem.
Da se uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja pospeši, se Slovenci in Hrvati obračamo na vlado matične države Jugoslavije. Ce v šestih letih niso mogli sporazumno rešiti med Italijo dn Jugoslavijo sporno Svobodno tržaško ozemlje, ko sedaj nasprotniki Svobodnega tržaškega ozemlja alarmirajo svet z vestmi o namišljenih aneksijah delov Svobodnega tržaškega ozemlja s strani Jugoslavije, ape-lriamo na jugoslovansko vlado, da se v interesu vsega prebivalstva na Svobodnem tržaškem ozemlju, v interesu spoštovanja mednarodnih pogodb, v interesu zbližarija in sprave med italijanskim in jugoslovanskimi narodi ter v iteres4 miru na Jadranu, povrne z vso odločnostjo nazaj k Mirovni pogodbi. Pozivamo jo, naj s tem pripomore, da se Svobodno tržaško ozemlje izgradi v duhu Mirovne pogodbe in tržaških statutov, ter s pozivom na Varnostni svet, naj poskrbi za učinkovita jamstva, da se bodo določbe o Svobodnem tržaškem o-zemlju zares izvajale v duhu demokracije, svobode in enakopravnosti obeh tu živečih narodnosti in ljudi.
Želeč vam iskrene slovenske zabave in Židane volje, otvarjam na tem lepem vrtu sredi Opčin VI. letno jesensko slavje SDZ. «
Občinstvo je napeto in z velikim zanimanjem poslušalo njegove besede in mu je po končanem govoru navdušeno ploskalo.
Nato je začel kulturni del prireditve.
Najprej je .nastopil Mešani pevski zbor iz Boršta, ki je pod vodstvom g. Peterosa zapel: Fosterje-vo »Pevec sem«, narodno »Kam«. Juvančevo »Na goro«, Simonitijevo »Plovi, plovi« in narodno »Tam na vrtni gredi«. Zbor je zelo discipliniran, poje sigurno in skladno; njegova intonacija je čista. Hvalevredno je in bodi vsem pevskim zborom vzgled: pevci so peli vse pesmi brez not — na pamet.
'Nato je nastopila baletna skupina ob zvokih godbe iz Nabrežine. Izvajala je tri točke: »Zidano ma-relo«, »Grotesko« in »Kmečko polko«. Gledalci so z veselim zanimanjem sledili lepemu izvajanju posameznih točk. Najbolj jim je bila všeč »Zidana marela«.
Tej točki je sledil nastop »Pevskega'zbora A. Tanče« iz Nabrežine pod vodstvom izkušenega pevovodje g. Fabrisa. Mešani zbor ie zapel Rašanovo »Kvišku rojaki«, Vodopivčevo »Boter polž«, Ocvirkovo »Eno samo tiho rožo«, narodno »Ob Adriji«, Volaričevo »Kdo tu je, ki vstaja na dan« in spet Vodopivčevo »Naročilo«.
»Pevski zbor A. Tanče« se lepo razvija in kaže viden napredek. Na tem nastopu je odpel vse pesfai brezhibno, z odgovarjajočo interpretacijo in jasno dikcijo. Ima izredno lepe ženske glasove. Naša želja je, da bi se .nam ta zbor čam-prej predstavil na samostojnem koncertu.
Izven sporeda je kot gost nastopil nedavno ustanovljeni »Moški oktet« iz Trsta pod vodstvom dr. Franja Delaka. Zapel je Aljaževo »Triglav«, Devovo »Soči«, Prelov-čevo »Doberdob« ter dve narodni:
»Moja kosa« in »Kak se kokcu streže«. Pevci so vse pesmi lepo in u-brano zapeli. Le »Doberdob« je zaradi napačne intonacije izgubil na svoji vrednosti. Drugače ima oktet dobre gjasove. Z neutrudnim delom, rednimi vajami in disciplino nam utegne ta oktet zapeti še marsikatero lepo pesem.
Pred koncem kulturnega dela je »Pevski zbor A. Tanče« zapel še Tomčevo »Zdravico«.
Za zaključek je godba intonirala. himno »Hej Slovani«, katero je občinstvo stoje zapelo. S tem je bil kulturni del jesenskega slavja SDZ zaključen.
Bilo je naravno?! ganljivo motriti, kako zbrano je čez tisoogla-va množica poslušala pesem za pesmijo in naravnost prisluškovala, da bi ne preslišala kakega glasu v napevu; kako pozorno je sledila izvajanjem baletne skupine, da bi ji ne ušel kak gib ali kretnja plesalcev, ki so nastopali, ter svojemu čustvu po vsaki točki dajala izraza z radostnimi vzkliki in ploskanjem.
Vmes je pa igrala nabrežinska godba in s svojim izvajanjem prepričala vse navzoče o svoji visoki ravni.
Legal je skoro mrak, ko je spored končal in je odstopila godba
na pihala, da bi dala mesta godcem. Pričela sta ples in prosta zabava.
Zbrana množica se je tedaj raz-gioaia po vsem prostoru in okrog paviljonov, da se je okrepčala, Mlad.na je pa zasedla »orjar« in zaplesala ob zvokih neumorni!^ godcev.
V veselem razpoloženju so se še-taii, kramijali in posedali ljudje; pri omizjih se je oglašala naša lepa pesem ter se razlegla pod zvezdnato nebo do pozno v noč. Opai zovali smo pravo pravcato pevsko tekmo med omizji.
Dolgo je izgledalo, kakor da nikomur ni do odhoda. Odhajali so najprej tisti iz oddaljenejših krajev in taki, ki so bili vezani na prevozna sredstva, na mesto njih so se pa pojavljali še novi gostje.
Skratka, lahko rečemo, da je na-; še letošnje jesensko slavje uspelo nad vse pričakovanje, in da je tako številen .poset pokazal, kako potrebne in kako priljubljene so pri našem ljudstvu take družabne prireditve, povezane s kulturnim programom. Dokazal je pa tudi, kakq privlačile so za naše ljudstvo prireditve Slovenske demokratske zveze, in sicer prav zato, ker so slovenske, v pravem pomenu besede narodne.
ŠESTLET
»Kaj v vas živi, o rane prekrvave, da kri je slajša, če za druge teče? V svobodi zdaj nam je skrivnost
očitna:
naroda zarje se rode le v noči, njegova rast in moč so žrtvujoči — bolj od življenja smrt je rodovitna.«
Ti verzi, ki jih je veliki slovenski pesnik Alojzij Gradnik posvetil Septembrskim žrtvam, so mi prišli na misel, ko sem se 31. av-
ANDREJ URSIC
BAZOVIŠKI JUNAKI
Benito Mussolini je leta 1911 napisal v svojem delu »Lotta di clas-se« naslednje besede:
»Priznavam, da bombe v rednih prilikah niso sredstvo socialistične akcije. Ko pa vas republikanska ali monarhistična vlada preganja ali vas izobči iz zakonitosti in človeške skupnosti, tedaj ne smemo obsojati nasilja, ki odgovarja nasilju, čeprav padejo pri tem nedolžne žrtve.
Mi tako dejanje moramo razumeti in ga moramo drugim pojasniti. Krivdo za to je treba pripisati vladi, ki je sejala veter in žela vihar.«
Te značilne Mussolinijeve besede je ponatisnilo glasilo italijanskih protifašističnih borcev »Giu-stizia e Liberta«, ki so ga tiskali v Rimu novembra 1. 1949 in posvetili italijanskemu političnemu e-migrantu Fernandu De Rosa, ki je 24. oktobra istega leta v Bruxelle-su streljal proti italijanskemu prestolonasledniku Umbertu Savojskemu.
Ta izvod glasila »Giustizia e Liberta« je policija našla na sedežu tržaškega fašističnega glasila »Po-polo di Trieste« po atentatu 10. februarja 1. 1930.
6. septembra 1. 1930, ob zori, je ploton črnosrajčnikov izvršil na Bazoviškem polju smrtno obsodbo nad štirimi slovenskimi mladeniči, ki jih je Posebno sodišče za zaščito države spoznalo krive za ta a-tentat.
Atenta proti tržaškemu fašističnemu dnevinku je bil eden od izrazov slovenskega ljudskega odpora na zasužnjeni Primorski proti raznarodovalni politiki italijanskega fašističnega režima. Italijanska vlada je na Slovenskem' Primorju sejala veter in žela vihar!
Ker se bomo vsi Slovenci čez dve leti, ob priliki 25-letnice Bazoviške žaloigre, oddolžili svojim ju-nakom-muče.nikom Bidovcu, Valentiču, Milošu in Marušiču, ne bo, odveč, če že zdaj objavimo nekaj dejstev, ki bodo osvetlila njihova mučeniško pot na poti vstajenja primorskih Slovencev.
Tržaški kvestor je še isto noč a-tentata dal zapreti 26 oseb, ki bi bile po njegovem »sposobne kaj takega storiti«. Naslednjega dne zahteva notranje ministrstvo v Rimu cdločne korake za izsleditev atentatorjev. Tržaški prefekt razpiše nagrade za policijske agente, ki bi se pri iskanju krivcev po-
tl	—---------
	
•■tr4t&y<
•hžSS
SPOMENIK BAZOVIŠKIM JUNAKOM
sebno izkazali.
V Trstu in Rimu so začele krožiti novice, po katerih naj bi bil atentat delo fašističnih disidentov. Zato je 21. februarja 1. 1930 Arpi-nati pozval na zaslišanje v Rim glavnega urednika »Popola di Trie-ste« in predhodnika tedanjega tržaškega fašističnega federala. Tudi predsednik Zveze prostovoljcev je poslal v Trst pooblaščenca, da se informira pri prefektu, če so vesti o atentatu, povzročenem po fašističnih disidentih, točne. Prefekt je to najodločneje zanikal.
Ker je še dalje prišlo do atentatov po Tržaškem in Krasu, je tržaški prefekt zahteval ojačenja o-rožnikov.
Policija je šele sredi aprila leta 1930 dobila sled za atentatorji, prijela nekaj članov slovenske tajne organizacije in začela pripravljati znani septembrski proces.
Varnastni ukrepi pred procesom
V Rimu so z zaskrbljenostjo zasledovali vse priprave za tržaški proces proti Bidovcu n tovarišem. 20. avgusta 1. 1930 je vojni minister predsedoval v Gorici posvetu generalov. Sklenili so, da pustijo še dalje v obmejnem pasu vse čete, ki so se udeležile vojaških vaj. Vojni minister je namreč prijel zaupno poročilo, da bodo skušali jugoslovanski četniki vdreti v Italijo za časa pripravljajočega se procesa. Takoj naslednjega dne je šef policije mobiliziral 800 črnosrajčnikov in 40 častnikov za varnostno službo ob meji z Jugoslavijo.
Teden pred začetkom procesa ie tržaški prefekt poklical na posvet vodilne organe kvesture, visoke častnike vojaške posadke v Trstu, orožnikov in fašistične milice, da bi se »načelno sporazumeli« o potrebnih ukrepih. Sklenili so povečati stražno službo na meji in pri vojaških objektih, zastražiti javna poslopja in imeti stalno na razpolago potrebne vojaške oddelke.
(Konec prihodnjič)	J.	J.
gusta, na dan Uršičeve ugrabitve,
v duhu vračal za šest let nazaj.
Sest let.
Plavijo, da čas zaceli mnoge rane rn aa se t udi prijatelji pozabijo. Zato se prav nič ne čudim, da se tu m tam oglašajo nekateri, ki s farizejskim izrazom sožalja svetujejo: »Pozabite vendar la dogodek. Pomagati se itak ne more več. To, kar se je zgodilo v neurejenih razmerah, ne sme tako dolgo icaliti razmerja med političnimi skupinami primorskih Slovencev.«
Kdor ni prizadet, lahko tako govori, posebno še, če si obeta, da se bodo s lem pozabili grehi, pri katerih se vsaj moralno tudi sam čuti krivega. A mi, ki smo z Andrejem Uršičem izgubili mladega, mnogo obetajočega moža, enega prvih pobudnikov demokratičnega pokreta zamejskih Slovencev, prvega urednika našega glasila, mi tega ne moremo storiti. Bolj kot se odmika čas, bolj kot se oddaljuje slika našega ugrabljenega prijatelja, čistejši in svetlejši je pogled nanjo. Njegova usoda in žrtev pretvarja njegov tik v plamenico, ki nam je nezgrešljiv kažipot.
Na Andrejevem primeru se je jasno pokazalo, kaj lahko rodi plemenita žrtev. Mnogi, ki so omahovali, so prav zaradi tega nasilnega dejanja postali odločni in vrste pogumnih so zrastle. Zato se prav nič ne čudimo, če nam prav krivci Uršičeve ugrabitve in mnogi njihovi tedanji zavezniki prišepe-tavajo:	»Pozabite vendar ta pri-
mer....«
Toda danes, na šestletnico Uršičeve ugrabitve, potem ko je vkljub našemu ponovnemu izpraševanju njegova usoda še vedno zavita v temo, ponovno in ponovno izjavljamo: »Mi tega primera ne bomo pozabili! Nismo fanatiki, kakor ni bil to niti Andrej Uršič. Zato nas spomin in misel na Uršičevo usodo nista nikdar zapeljala do korakov, ki bi škodili koristim našega,
V prihodnji številki objavimo pojasnilo k izpolnitvi pol družinskega davka
naroda na Tržaškem in Goriškem. O tem so se lahko vsi prepričali. A obenem je dobro, da vedo, da to najhvjše nasilno dejanje, ki so ga dve leti po zaključku vojne zagrešili nad nami nosilci rdeče komunistične zaslepljenosti, še ni poravnano. Krivci še vedno dolgujejo račun in plačiloJ«
Tebi, dragi Andrej, kakršna koli tj e Tvoja usoda, pa veljaj o stihi velikega Petra Petroviča Njegoša:
»Brez težave pesmi ne izpoješ, brez težave sablje ne izkuješ.
Ce poljubil sabljo si krvavo in zaplaval si v temin valove, slava spremstvo Tvojemu bo prahu. Blagor njemu, ki živi na veke, cilj imelo je njegovo rojstvo, večna bakla je v temini večni, ne ugasne, ne zgubi svetlobe.«
VODSTVO SDZ ZA STO vabi člane in somišljenike
POLITIČNI SESTANEK
ki bo v Zvezinih prostorih v Machiavellijevi ulici 22-11 v nedeljo, 13. sept. ob 10.30. Na sporedu je razpravljanje o sedanjem mednarodnem položaju in o sporu med Jugoslavijo in Italijo glede Trsta.
Moj naslednji sestanek s častnikom obveščevalne službe je bil določen za 6. julij 1952 ob 11. uri dopoldne. Sestati bi se bila morala v Saškem parku v Varšavi. Bila je nedelj^. Ko sem šel skozi park. sem zagledal častnika, ki je že čakal name. Bil je v civilni objeki, kakor je bilo dogovorjeno. A jaz sem bil ie sklenil, da ne bom vo-t hunil za svojimi tovariši in serrs se delal, kakor • da ga ne prepo-* znam. Tako sem šel naprej in si brezbrižno kupil sladoled. Opoldne sem ga opazoval od daleč in videl, da je še vedno sedel in čakal name in da je začel postajati prav nervozen. Tedaj sem odšel iz parka. Vnovič sva se sestala šele 14. septembra. Takoj me je vprašal, zakaj nisem prišel na prejšnji sestanek. Odvrnil sem mu, da sem bil tam, in mu dejal: »Brali ste list ,Trybuna Ludu’, ne pa ,Kurier Codzienny\ kakor bilo dogovorjeno. Takoj je menjal pogovor in mi dejal, da mi bodo v kratkem izkazali veliko čast. Dodelili me bodp namreč letalskemu oporišču na obrežju Baltskega morja, kamor pošiljajo samo elitne letalce. Zares so me prestavili .ob koncu septembra k desetemu lovskemu eskadronu v Slubsk.
To je bila velika ugodnost zame
FRANČISZEK JARECKI
spričo mojih načrtov za beg. Danske ni bilo na operacijskih zemljevidih, ki so nam jih dali, a povedali so nam, da je na danskem o-toku Bornholmu veliko ameriško letalsko oporišče. Pomislil sem, da bi lahko odletel proti Bornholmu in ameriška reakcijska letala bi me morda zaščitila in pripeljala na letališče.
Ko sem se javil v Slubsku, so me peljali pred sovjetskega častnika. 'ki je bil namestnik poveljnika moje jate in ta me je odpeljal k tamkajšnjemu častniku obveščevalne službe. Ta častnik mi je ukazal, da moram nadaljevati s svojim delom kot tajni zaupnik varnostne službe v svoji enoti. Zahteval je, naj redno poročam. Posvaril me je, da se mi bodo morda skušali približati izven lužbe britanski- in ameriški agenti, da bi izvedeli kaj o podrobnostih novih reakcijskih lovcev MIG.
Nadaljeval sem s pripravami na beg. a častniku obveščevalne službe nisem hotel povedati nič takega o svojih tovariših, kar bi jim
POLET V SVOBODO
bilo lahko povzročilo neprijetnosti To je bila precej nevarna igra m po nekaj mesecih sem bil že prepričan, da so začeli izgubljati zaupanje vame. Szimanski, ki je še vedno stanoval z menoj v sobi me je začel zasledovati.
Druga stvar, ki mi je še bolj zagabila življenje na Poljskem, so bile nesvobodne volitve v jeseni tistega leta, in sicer 26. oktobra. Takrat sem bil že v Slubsku. Dolge tedne smo morali hoditi k političnim predavanjem, na katerih so nam poudarjali »svobodoljubni« in »demokratični« značaj poljskega volilnega zakona. Primerjali so ga z volilnim postopkom v zahodnih državah. Politični častnik nam je dejal, da v zahodnih državah ne poznajo splošne volilne pravice, 'kakor jo imamo mi na Poljskem. V večini kapitalističnih držav — je rekel — vojaki nimajo volilne pravice. V Švici je tudi ženskam prepovedano voliti. Vsi ti touržuj-ski volilni zakoni imajo izrazit razredni značaj in so le orodje, s katerim skušajo preprečiti raznim
plastem ljudstva, da bi si moglo izbrati svoje politične voditelje, nam je dejal.
Štirinajst dni pred volitvami je izdal centralni komite Narodne fronte navodila, kako moramo voliti. Po volilnem zakonu ima volivec pravico prečrtati imena tistih kandidatov na glasovnici, ki mu niso všeč. Zakon določa tudi tajno glasovanje — to se pravi, volivec lahko sam zase preštudira glasovnico in vpiše izpremembe, kakor jih želi, za špansko steno na volišču. Toda navodila Narodne fronte so jasno povedala, da bi bil vsak poskus za izpreminjanje tiskane glasovnice »nepat-riotičen« in so pozivala volivce, naj ne izvajajo svoje volilne pravice tajno.
Tri dni pred volitvami sem prejel od višjega političnega častnika v Slubsku zapečateno pismo, v katerem je zahteval, naj bom v nedeljo, 26. oktobra — to je na dan volitev — ot) 5. uri zjutraj na sedežu štaba. Določili so me namreč za člana okrajne volilne komisije, ki bo nadzorovala volitve. Dan'
pred volitvami so prebrali vsem vojakom in častnikom ukaz poveljnika letalskega oporišča, da morajo vsi voliti.
V nedeljo zjutraj, uro preden :o odprli volišče, sem se javil, kakor mi je .bilo zapovedano. Volilno komisijo nas je sestavljalo 9 častnikov in en podčastnik. Sedeli smo za dolgo mizo in vsak častnik je imel seznam vsega moštva svoje enote. Kadar je prišel kak vojak ali častnik .glasovat, je stopil k tistemu častniku volilne komisije, ki je spadal k njegovi enoti. Častnik mu je izročil glasovnico in, prečrtal njegovo ime na seznamu volivcev. Glasovnica je vsebovala seznam kandidatov Narodne fronte. Volivec jo je lahko Zložil ’ in spustil v volilno skrinjico. To je pomenilo, da je glasoval za vladne kandidate. Toda če ie želel, je lahko odšel z glasovnico za špansko steno na koncu volilnega prostorij ter prečrtal ime kakšnega kandidata ali celo vpisal kako drugo i-me. Toda to je bila seveda tvegana stvar.
Ze samo dejstvo, da je odšel za špansko steno, je pomenilo, da ni‘ zadovoljen s seznamom kandidatov samo ene stranke in zapisali so si njegovo ime. To pomeni, da so izvajali pritisk za vojake, naj glasujejo tako, kakor so zahtevala navodila, ki so jih prejeli med volilnimi pripravami od svojih političnih častnikov.
V mislih sem se -še vedno bavil z begom. Vsak dan sem posluša’, britanski radio, postajo »Svobodna Evropa«, »Glas Amerike« in Radio Ankara. Toda tudi mnogi drugi častniki moje enote so poslušali tuje postaje. Včasih sem jih pri tem ujel, a sem se vedno napravil, kakor da nisem nič opazil, čeprav je bila moja dolžnost, da bi to poročal častniku' obveščevalne službe.
Prišel je božič 1952 in potem še novo leto. Nekega dne sem stopil v neko trgovino v Slubsku in si ikupil nov dnevnik — precej drag. Vsakokrat, ko sem ga odprl, sem zagledal isti datum — 5. marec. Temu je bila seveda kriva vezava. Jaz pa sem bil že tako zaposlen z mislimi na beg, da se mi je ta datum potem, ko se mi je že petkrat prikazal, kar zapičil v možgane, Seveda ni bilo pri tem nič razumskega.
(4. - Še nadaljuje)
VESTI s TRŽAŠKEGA
Ali je to vzfloja in kultura?
■Spoštovani urednik!
Poleg 'slovenskih berem tudi italijansko časopisje in zaupati Vam moram, da me zelo bole razne laži in obrekovanja o Slovencih, ki jih v njih čitam.
Posebne pa se mi zdi krivično in naravnost lažnivo, ko nam tolikokrat očitajo narodnostno ‘nestrpnost. Za njih je pač nestrpen vsakdo, ki ne mara pozabiti na svoj materni jezik in lasten narod ter se za peščico srebrnikov prodati njihovim zahtevam.
Razen te narodne zavednosti pa Slovenci ne čutimo prav nobene zagrizenosti, posebno pa ne sovraštva, ki je pri naših italijanskih sonarodnjakih tako pogosto. Mi spoštujemo sebe in zato pač spoštujemo tudi druge. Prepričan sem.t da bi zaman iskali Slovenca, ki bi bil prežet s tako besnim in zaslepljenim sovraštvom, kakršnega vcepljajo italijanski iredentisti celo v najnežnejša otroška srčeca.
Opisal Vam bom dogodek, ki se je v kopališču pripetil mojemu lastnemu sinku, in kateremu sem sam bil priča. V družbi z dvema prijateljema se je moj dečko igral v kopališču »Ausonia«, in prijazen, starejši gospod jim je za nekaj časa prepustil gumijasto blazino, na katero je prisedla tudi majhna o-semletna deklica. Ko je slišala dečke, kako govorijo v nekem, njej neznanem jeziku, jih je vprašala kakšna govorica je to. Ko so ji pojasnili, da govorijo slovensko, jim je odločno zabrusila: »/o odto qli Slavi!« (»Jaz sovražim Slovence«) Na začudeno vprašanje mojega e-najstletnega fantka, kateremu re je pač zdelo, da je kaj narobe ra-, zumel, je še enkrat jasno ponovila: »Io odio gli Slavi!«
Moj sinko in njegova dva prijatelja so se kar spogledali. Ker sem stal blizu njih na stopnicah, sem se sklonil k punčki ter sem ji rekel, da je to, kar je rekla, zelo grdo, da nas Bog ni tako učil, da se morajo ljudje ljubiti, ne pa sovražiti. Vprašal sem jo, kaj bi neki sam a dejala, ko bi ji nekdo povedat, da jo sovraži samo zato, . ker je Italijanka. Njen odgovor je bil prav tako enostaven:	»Non m’importa.
Cosi mi ha insegmto la mia mae-stra. Pure mia mamma lo dice co-si. lo li odio!« ()iNi vdžrlo. Tako me je učila moja učiteljica. Tildi moja mati pravi tako. Jaz jih so-vražim!«)
Ali sem hotel ie kaj reči, tisti majhni kodrolasi glavici, ki je govorila, ne dd bi se pravzaprav zavedala, kaj dela? Proti strupu, ki
sta ga v njeno srce vcepili dve njeni največji avtoriteti, bi pač bila vsaka moja beseda zaiman. Žalostno je samo to, da nista učiteljica in mati tiste punčke edina vzgojitelja, ki zastrupljata mladino našega Svobodnega ozemlja s tako slepoto.	F.	S.
Tahiii izlGfniliov ni treba
Predzadnja nedelja je bila prav lepa ter me je zvabila v naravo.
Jesen je v deželi in kakor koli prideš, povsod vidiš, kako narava hiti, da čimprej dokonča svoje delo. V vinogradih je grozdje že lepo porumenelo, figova drevesa so polna zrelih plodov, češplje se naravnost .šibe pod težo modrikastih sadov.
Vsakdo, ki ima kaj vesti, hodi po v.seh teh nasadih, po poljih in
travnikih, gleda in občuduje, a se obenem tudi zaveda, da je to nagrada za dolg in' naporen kmetovalcev trud. Zato se vsega tega ne dotika, ne deia škode, saj bi to bil naravnost zločin.
Mnogi izletniki pa mislijo drugače. Cim vidijo, da jih nihče ne opazuje, že 3 prešernim smehom otresajo drevje, lomijo veje in so presrečni, če se zvečer vrnejo domov s polnimi torbami pokradenih sliv, fig in drugega sadja.
lakih izletnikov kmetje ne morejo biti veseli in prav bi bilo, ris jim poljske straže posvetijo s ščetinami ali soljo, kakor je to bilo v navadi v nekaterih deželah. Presneto hitro bi zavladal red in vaščani bi potem z večjim veseljem in spoštovanjem pozdravljali nedeljske izletnike.
F. J.
j ŠOLSKE VEST I
IZ NABREŽINE
Izredna občinska seja
25. p. m. je bila izredna seja občinskega sveta v Nabrežini.
Po otvoritvi je župan takoj pojasnil namen seje, ki so jo sklicali v prvi vrsti zato, da zavz&fne obŽi-na novo stališče v zadevi prepustitve zemljišča za dve šesl.Uanovanj-ski hiši v Nabrežini. Prejšnji predlog obe. sveta, po katerem bi moral le obč. svet razdeliti stanovanja v teh novih hišah, je ZVU odklonila. Zupan je poročal, da je občinski odbor razpravljal o tej zadevi in sklenil staviti obč. svetu sledeči predlog:
»Občinski svet zahteva, naj v komisijo, ki bo pregledala stanovanja prosilcev za nove hiše, vključijo najmanj dva zastopnika občine, ki bos.ta imela enake pravice kakor zastopnika Zavoda za ljudske hiše. S tem bi bilo onemogočeno, da bi kdo »po prijateljstvu« imel prednost pri dodeljevanju novih stanovanj. Istočasno bi se ta dva naša zastopnika udeležila tudi seje, na kateri bi vsem prosilcem določili točke za njihove pravice do novih stanovanj. Edino na ta način bo mogoče doseči, da se bodo stanovanja pravično razdelila in da bodo pri tem u-pravičeno upoštevani tudi naši domačini.«
O tem se je vnela daljša debata, katere so se udeležili svetovalci dr. Skerk, Colja, Milič, Gratton ter odbornika Floridan in Visin-tin. Po daljši razpravi so sklenili izvoliti posebno, odposlanstvo Šti-
Pri Sv. flni spe spanje praplčnega
Mnogo naših someščanov iz vzhotkiih predmestij uporablja ob nedeljah prijetno železniško zvezo, da se z njo popelje do Ricmanj, Boršta ali Drage.
P.fed kj-atkim pa je bil menda izpremenjen vozni red in vlak, ki ^e doslej odhajal s postaje kmalu £o 13. url, odhaja zdaj šele po 14. Kakor se vidi, pa so vsi ljudje izvedeli za to dzpremembo samo slučajno. Tako je bilo predzadnjo soboto in nedeljo, nato pa tudi zadnjo hedeijo ob 13. uri na kolo* dvoru polno ljudi, ki so nato mo* rali vdano čakati celo uro.
Zanimali smo se, kako to, da ljudje ne vedo za izpremembo. Pregledali smo vse postajne prostore in razen starega urnika, ki za nedelje ne drži več, nismo nikjer našli nobenega oglasa, ki bi številne izletnike opozarjal, da je od tega in tega uvedeno v voznem redu ta in ta izprememba.
Ali misli morda tudi železniška direkcija, da je tak postopek pravilen? Se morajo ljudje i lastnimi izkušnjami privaditi na nov vozni red, ali pa velja načelo, da jih le treba o vsaki izpremembi na viden način obvestili? Medi izletniki je bilo zaradi postopka železniške u-prave veliko nezadovoljstvo in prav bi bilo, če železniška direkcija stvar nekoliko preišče. Občinstvu je treba pač ugoditi, ne pa se iz njega norčevati!
Zdravnici konzorcij
Pretekli torek, 25. p. m., je bila seja novoizvoljenega odbora za u-pravo konzorcija zdravniške, žtvi-nnzdravnfške in tehnične službe združenih občin Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor.
Najprej so člani konzorcija, v katerem je šest zastopnikov devin-sko-tiabrežinske občine, dva zastopnika zgoniike in en zastopnik repentaborske občine, izvolili ožji
upravni svet; v tem je vsaka občina zastopana po enem zastopniku; vanj so izvolili sledeče člane; Floridana za Nabrežino, Žigona za Zgonik in Škabarja za Repentabor. Nato so nabrežinskega odbornika Floridana izvolili za predsednika konzorcija.
Takoj nato so prešli na vprašanje imenovanja novega začasnega konzorcijskfega zdravnika, ker je po smr.ti dr. Zannija ostalo to mesto prazno. Za to mesto so se potegovali štirje zdravniki, od katerih so po tajnem glasovanju izvolili' za konzorcijskega zdravnika dr. Milana Starca s Kontovela.
Glasbeno Sola SPRI
Vpisovanje gojencev lanskih in novih bo od 1. do 15. septembra t. 1. dnevno od 9. do 12. dopoldne na sedežu v ul. Machiavelli 22-11.
Dne 15. sept. prične reden pouk. Poučuje se vse instrumente in predmete kot lansko leto. Vsa tozadevna pojasnila daje šolsko vodstvo.
rih obč. svetovalcev, ki bodo šli osebno do ravnateljstva Zavoda za ljudske hiše, s katerim bi skušali doseči sporazum, ki bo zadovoljil in jamSt! rraše težnje v tej zadevi: V to odposlanstvo so izvolili odbornika Floridana in Slavca ter obč. svetovalca dr. Skerka in Coljo Srečka.
Nato je svet prešel na oddajo občinskih zemljišč:
Hermenegildu Lcigiši iz Stivana je odobril prodajo 331 kv. metrov zemljišča, prodanega in plačanega Že leta, 1338. Enako Alojziju Pernarčiču iz Stivana za .507 kv. m zemljišča, prodanega že leta 1931. Antoiiu Gabrovcu iz Mavhinj so odstopili 650 kv. m zemljišča za vrtcem v Mavhinjah po ceni 300 lir za kv. m. Davorinu Radoviču iz Nabrežine - Karhho'otai 142 kv. m po 320 lir za kv. m. Dalje 30 Salvatortt Morgeriju iz Nabrežine-Bivio prepustili prvotno zemljišče, katero so mu odvzeli in nadomestili z drugim, ker so mislili na prvim zgraditi trg pred postajo Bi-vio. Ker to ne pride več v poštev, je obč. svet odobril odstop prvotnega zemljišča. Odobrili so še nadaljnje tri odstope zemljišč, katere je oddal jusarskS komisar z;-, Medjo vas.
Na koncu seje je nastal mali incident, ko je svetovalec Jože Kralj iz Slivnega izjavil, da se ne more udeleževati več sej obč. sveta iz razloga, ker sedi v njem svet. Srečko Colja, ki je po sporočilu, Janeza Pe.rtota iz Nabrežine obtožil njegovo pok. hčerko, da je bila nemška vohunka, zaradi česar jo je ljudsko sodišče obsodilo na smrt. Colja je sicer to zanikal, r Kralj je dalje trdil, da mu je to Pertot še pozneje potrdil. Ker se bo Pertot najbrž kmalu vrni! v Nabre.ino, bo mogoče takrat to zadevo razčistiti. Zupan 'je nato sejo zaključil.
VIŠJA REALNA GIMNAZIJA V TRSTU
Ravnateljstvo Državne slovenske višje realne gimnazije v Trstu sporoča:
1. Na Državni slovenski višji realni gimnaziji v Tistu, ki ima poleg razredov z realnim učnim načrtom tudi popoine razrede s klasičnim učnim načrtom, je vpisovanje za šolsko leto 1953-54 vsak dan od 10. do 12. ure v tajništvu zavoda v ulici Lazzaretto vecchio št. 9, II. nadstropje.
2. Začetek pismenih popravnih in drugih izpitov, razen zrelostnih, bo v ponedeljek V. septembra 1953 točno ob 8. uri in 30 minut.
3. Začetek pismenih zrelostnih izpitov bo v ponedeljek 21. septembra 1953 ob 8. uri in 30 minut.
Vsa nadaljnja navodila, in pojasnila čaje tajništvo vsak dan od 10. do 12. ure.
DRŽAVNA TRGOVSKA AKADEMIJA V TRSTU
Na trgovski akademiji traja vpisovanje od 1. do 25. septembra vsak delavnik od 10. do 12. ure, Popravni izpiti se začnejo 7. septembra, usposobljenostni pa 21. septembra. Podrobnosti na oglasni deski v ulici Lazzaretto Vecchio št. 9-II.
NIŽJA INDUSTRIJSKA STROKOVNA SOLA V ROJANU
Ravnateljstvo Državne slovenske nižje industrijske strokovne šole v Trstu (Rojan, ul. Montorsino 8) obvešča vse prizadete učence in, njih starše, da se prične:
1) Vpisovanja za vse razrede za šolsko leto 1953-54 v torek, dne 1. septembra, in traja do dne 25. septembra 1953.
Nižji tečajni izpit v ponedeljek, dne 7. septembra, ob 8. uri in 30 minut.
Popravni izpiti čez I. in II. razred v ponedeljek, dne 14. septembra 1953, ob 8. uri.
Vpisni pogoji in razporedi so razvidni iz objav na razglasni deski v III. nadstropju šolskega poslopja v ulici Montorsino 8. Morebitna potrebna nadaljnja pojasnila dnje tajništvo vsak dan od 10. do 12. ure.
2)
3)
Izlet na Dunaj
Slovenska prosvetna matica v Trstu pripravlja za september štiridnevni izlet na Dunaj z avtobusom. Stroški prevoza in popolne oskrbe bodo predvidoma 12.000 lir.
Izlet bo zanimiv, ker bomo že med potjo imeli več postankov. Ogledali si bomo Dunaj in šli še na Kahlenberg. Leopoldsberg in v Grinzing. V zgornji ceni so zapopadeni vsi ti izleti in vstopnine, tako da udeleženci ne bodo imeli drugih izdatkov.
Kdor se namerava udeležiti tega izleta, naj se prijavi v upravi lista v ulici S. Anasta-sio 1-c, tel. 2-30-39, od 9. do 14. ure vsak dan ali pa na sedežu SDZ v ulici Machiavelli 22-11., tel. 62-75, od 9. do 12. ter od 16. do 18. ure.
Pohitite z vpisovanjem!
Posojilnica in hranilnica na Opčinah sporoča, da je njen zaslužni dolgoletni predsednik in tajnik
Franc Sosič
daneiS, v starosti 67 let, nenadoma preminul.
Dragega pokojnika pospremimo na zadnjo pot dne 2. septembra ob 17. uri.
Nepozabnega pokojnika ohranimo v trajnem spominu, njegovim tako hudo prizadetim svojcem pa izrekamo naše iskreno sožalje.
Hranilnica in posojilnica na Opčinah
Opčine, dne 1. sept. 1953.
STROKOVNI INDUSTRIJSKI TEČAJ V DOLINI
Ravnateljstvo strokovnega industrijskega tečaja v Dolini javlja, da je v tajništvu šole, dnevno od 9. do 12. ure, vpisovanje učencev za vse razrede.
Vpisovanje bo trajalo od 1. do 25. septembra.
Učenci, ki se prvič vpišejo v I. razred, morajo predložiti naslednje dokumente: krstni list, potrdilo za precepljenje, potrdilo o zdravih očeh, spričevalo dovršenega V. razreda osnovne šole.
Popravni izpiti v jesenskem roku šolskega leta 1952-53 se začnejo v ponedeljek 7. septembra 1953 ob 8.30.
VIŠJA SOLSKA UPRAVA
Višja šolska uprava v Trstu sporoča, da v dnevih od 3. do 12. septembra 1953 vključno, od 10. do 13. ure, bodo na Slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ulica della Scuola Nuova št. 14-11., objavljene dokončne prednostne lestvice prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na slovenskih srednjih šolah za šolsko leto 1953-54.
INDUSTRIJSKI STROKOVNI TEČAJ NA OPČINAH
Ravnateljstvo strokovnega industrijskega tečaja na Opčinah s priključenim III. razredom javlja, da traja vpisovanje od 1. do 25. septembra, od 8. do 12. ure.
Učenci, ki se prvikrat vpišejo v I. razred, morajo predložiti dokn-mente, ki so že navedeni za strokovni industrijski tečaj v Dolini.
Popravni izpiti za nižji tečajni izpit pričnejo v ponedeljek 7. septembra 1953.
Popravni izpiti če.z I. in II. razred pričnejo v četrtek 10. septembra 1953.
KMETIJSKI STROKOVNI TEČAJ NA <$>LAV J AH
Ravnateljstvo Slovenskega kme-tijsko-strokovnega tečaja na P 1 a -v j a h obvešča starše in dijake, da je vpisovanje v I. ter II. razred od 1. do 25. septembra.
Popravni izpiti se pričnejo 7. septembra ob 8-ih s pismenim izpitom iz slovenščine.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU
sprejema od 15.-17, ure v ulici Commerciale št. 10-11
Pokličite tel. št. 31813
Stanovanje: Strada di Fiume 20/111
Mizarji kmetovalci
podjefnifel «
t
Deske smrekove, macesnove in trdih lesov, trame in par-kete nudi najugodneje
tel CALEft
90441 TRST
Viale Sonnino, 2 4
Potne liste in vizuihe
ter uradne listine, anagrafske izolečke, preoode o in iz tujih te/.ikon, ooerooljenje uradnih aktoo, IzpoU njeoanje prnSenj za potovanje v FLRJ in izročanje Delegaciji v rešitev.
Vse n najkrajšem času in za nizek honorar
Agencija Celeritas
TRST, iti. Machiavelli 13, tel. 31-404
Damske letne obleke
za vse okuse po nizkih cenah
Urila 1900-2800
elegantna zadnja moda 3000 lir
Obleke 2900-5000
Iz „Eu2Pylaze“ blaga lir
Maqa%zlni m Corso
ainrw  m i	»riiiMUffiiBaa——
TRST - CORSO 1, GALLERIA PROTTI
DARILNE PAKETE
ZA JUGOSLAVIJO
živila, tehnične predmete (šivalne stroje, radijske aparate, kolesa, štedilnike itd.; harmonike, tekstilno blago itd.), razpošilja najhitreje in najbolj zanesljivo
INTEftEXPORT-TRST
BREOft RUS-StUJlULETiČ & ttSILAM BJELICA-ŽIVKOVIČ
Obrnite se osebno ali pismeno na naš naslov in zahtevajte neobvezne ponudbe:
URAD • Riva Grumola 6.1., tel. 29»302 - P. O. Box 1219 Skladišče: Punto Franco Vecchio mag. 2.lll.,te!.7232
Pošiljamo samo kakovostnoprooorstno blago po nizkih cenah in jamčimo za osako pošiljko
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOL ER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva Tel. 32
Cormens ■
K R M i N prov. Gorizia
Dai line pal sft m osti Baroni
dostoilji TSiORil ^	££	y
I M P O R T & E X P O R T
Lastnik: Aleksander Gotjeošček
Najhitrejša in najso-lidnejša postrežba J
Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke
TRST - Ul. Torrehianca 27 - Telefon 24-467 - P.O.B. 522