katedra
ŠTEVILKA 8	MARIBOR	APRIL	1967
Trenutek za premislek
IV. plenum je bolj kot kateri prejšnji razkril vozle v odnosih med ljudmi, odločno je obračunal s težnjami, ki bi hotele naš razvoj nejše, postavil je trdnejše temelje demokratičnosti, ki so za uspešnost nadaljnje socialistične graditve potrebni.
oddvojiti z začrtane poti, a kar je najpomemb-Pokazalo se je, da človek končno, čeravno nekoliko zadržano, saj ga izkušnje iz preteklosti pogosto spominjajo na kampanjsko politično aktivnost, sedaj vendarle išče in odpira svoj smisel in mesto za svoje delo. Imenujmo to samoupravljanje ali zavestno vključevanje v čas in prostor, ki zahtevata predvsem živo prizadevnost ter delo, ali imenujmo to s kakšnim drugim imenom — dejstvo je, da nimamo samo formalnih možnosti, marveč že tudi resnične in bogate rezultate.
Toda možnosti same seveda še ne prinašajo rezultatov; tega se nemalokrat preslabo zavedamo . Možnosti , ki nam j ih daj e družbeni razvoj , je treba korenito preučevati, predtem in medtem pa vedeti, kaj je še tudi dandanes fraza in kaj resničnost, kaj je življenjska izkušnja in kaj perspektiva. V množici referatov, reso-lucij, priporočil-in sklepov je težavno priti do enostavnih rešitev (a ravno enostavne rešitve so »genialne«). Pogosto se še dogaja, da iz česa izkujemo mnoštvo fraz, ki postanejo gradivo za politične referate, proklamiranje naprednjaštva, človeku pa povedo prav malo. Izvirnost je na tak način potisnjena ob stran, v ospredju pa doni politični verbalizem. Kjer ni izvirnosti, pač tudi kvalitete in vsebine biti ne more.
Zavzemati se za izvirnost bi pomenilo zavzemati se za ustvarjalnost, delo, bogastvo misli in besede. A od nikogar ne moremo tega pričakovati bolj kot od študentov. Zato, ker so študentje ttladi, pa zato, ker bi njihovo duhovno obzorje koralo predstavljati širši, večji svet po obsegu in globini. Kdor pozna večji svet, kdor ga povrh vsega pozna še temelj ite je, ta ne bo slep v sprejemanju načel, ne bo mogel biti odtujen, marveč ga bo že lastna predstava o določenih stvareh silila v sodelovanje. Sodelovanje
pa pogojuje sožitje, kar predstavlja temeljni kamen dobrih družbenih odnosov.
In marsikaj bi iz besede ali tiskarske barve oživelo, dobilo vel j avo in nam pomagalo , da si življenje ustvarjamo še boljše, kulturnejše. Ne bil bi tako prvi maj samo dela prost dan, marveč tudi resničen praznik dela in ustvarjalnosti.
Miloslav Vančo: Narobe svet
V TVOJ SPOMIN, FRANCI!
Pretresla nas je vest, da te je bolezen, ki sl jo že dolgo čutil v sebi, iztrgala iz naših vrst. Bil si priden in vztrajen, kar se kaže v tvoji življenjski poti, ki ti jo je smrt, preden si dosegel svoj življenjski cilj, pretrgala.
Franc 2cle se je rodil 16. decembra 1940 v Draskočah pri Pivki v kmečki družini, v kateri je bilo šest otrok. Izučil sc je za strojnega ključavničarja. Kot ključavničar se je zaposlil v Mariborski livarni, da se je tako lahko vpisal na pripravljalni tečaj za sprejemni izpit na višji tehniški šoli. Do diplome mu je manjkal še samo eden izpit.
Zakaj tako?
V programu športnih tekmovanj letošnjih aprilskih študentskih prireditev je bilo tudi tekmovanje v odbojki Ob napovedanem času so se ob nepripravljenem igrišču v Ljudskem vrtu in ob rahlem dežju zbrale tri ekipe in pol: ekipi študentov višje agronomske šole. višje ekonomske komercialne šole in ekipa študentk VEKS ter še nekaj študentk (baje iz pedagoške akademije). Prišla sta tudi dva od predavateljev telesne vzgoje, ki na nekaterih višjih šolah vodita obvezno telesno vzgojo. Le od organizatorjev tekmovanja ni bilo nikogarl
Ze na jesenskem tekmovanju v odbojki v okviru prireditev Bru-covskega tedna bi lahko organizatorju — športni komisiji odbora Zveze študentov mariborskih višjih šol očitali premajhno zanimanje za uspešno izvedbo tekmovanja v odbojki, saj so bila tekmovanja v ostalih športnih zvrsteh bolje organizirana. bilo je več prijavljenih ekip in tudi med študenti — gledalci je bilo zanje več zanimanja.
Tak odnos do kolegov je vsega obsojanja vreden. Gre nam pa tudi za to, da se v bodoče funkcionarji zavedo ne samo svoje osebne odgovornosti (le-ta jim bo koristila tudi v njihovem zasebnem življenju, v ožjem krogu prijateljev in znancev), ampak tudi tega. da s podobnim vedenjem krnijo ugled študentske organizacije in grobo manjšajo zaupanje v sposobnost predstavnikov, katere so izvolili v vodstva svoje organizacije.	M.	K.
katedra
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV.
IZDAJA ZVEZA ŠTUDENTOV JUGOS1 A VIJE, ODBOR VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V MARIBORU
LIST UREJA UREDNIŠKI ODBOR:
OIC.A CKIttC MARTIN PRA SNICKI, NIKOLA ŠOŠTARIČ. BOJAN KOVAČIČ. VLADIMIR GAJŠEK, VLADIMIR SPJEVAK, MARJAN KOPECKV IN SLAVKO PUKL
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK:
SLAVKO PUKL SEKRETAR UREDNIŠTVA: ERVIN IIAKTMAN URREDNlSTVO IN UPRAVA SLOVENSKA 5 TELEFON 12 004
CENA IZVODA 50 PAR NENAROČENIH ROKOPISOV tN SI.IK NE VRAČAMO TISK: ČASOPISNO PODJETJE MARIBORSKI TISK
St žiro računa 618-678-540
Sedem Kidričevih
t
ga pretoka Drave biološki procesi v nji še niso ogroženi.
ALOJZ HORVAT, diplomant viš-
nagrad
Upravni odbor sklada je dobil sedem del. Ugotovili so, da vseh sedem predloženih del ustreza osnovnim pogojem, določenim v pravilniku sklada.
Nagrade so dobili:
RUDOLF KOKOL, diplomant višje tehniške šole, za obdelano temo Izračun, izdelava in usmerjanje malega Epsteinovega jarma za diferencialne magnetne meritve. Avtor je dobil za predloženo delo Kidčičevo nagrado prve stopnje.
Jarma služita za določanje magnetnih izgub v železu, magnetnih krivulj in za snemanje histereznih zank. Oba jarma sta izdelana tehnično dognano, pri čemer so uporabljene izvirne in moderne tehnološke rešitve. Jarma služita predvsem v pedagoške namene in je s tem omogočeno slušateljem elektro oddelka VTS opravljanje večjega dela praktičnih vaj in magnetnih meritev, ki predstavljajo za prvostopenjskega inženirja važen del osnove za dobro opravljanje poklica. Doslej sta v Sloveniji samo še dve takšni garnituri.
je tehniške šole, je dobil Kidričevo
D
»Zbrali smo sd, da ob 14. obletnici smrti Borisa Kidriča, revolucionarja, narodnega heroja, politika in gospodarstvenika, že petič podelimo nagrade
iz sklada Borisa Kidriča za študente mariborskih visokošolskih zavodov.
Sedanja stopnja razvoja znanosti in tehnologije terjata, da se tudi visokošolski zavodi vseh stopenj prilagodijo novi situaciji. Zato visokošolski sistem kot celota in vsi njegovi sestavni deli ne morejo biti več samo institucije za vzgajanje ter izobraževanje novih strokovnjakov raznih profilov, temveč morajo postati središča, kjer se bodo reševali s pomočjo znanstveno-raziskovalnih metod problemi, za katere je naša družba življenjsko zainteresirana. Visokošolski zavodi in njihovi učni kadri morajo zato biti čim tesneje povezani z dogajanjem, gledati in hoditi morajo pred današnjimi potrebami, pomagati morajo razreševati današnje probleme, odpirati perspektive in za jutrišnji dan pripravljati nov rod strokovnjakov.
Samo ob takšni zavestni usmerjenosti visokošolskega sistema se nam ne bo dogajalo, da bi se študent učil v šoli tako tehnologijo, ko bo prišel v prakso, pa bo tam našel drugačno, novejšo in popolnejšo, in pri tem ugotovil, da je velik del svojega študijskega časa zapravil, saj mora sedaj novo tehnologijo študirati povsem ali skoraj na novo. Razumljivo, da takšno spremljanje znanstvenih dosežkov terja dovoljno število sposobnih in dela voljnih znanstveno-raziskovalnih kadrov, moderno opremo laboratorijev, in često še bolj potrebno moralno pa tudi materialno stimulacijo, ki tem kadrom omogoča, da se lahko temu zahtevnemu delu povsem predajo. Zavedajoč se dejstva, da je za dosego večje produktivnosti dela in čim večje učinkovitosti izkoriščanja sredstev za delo odločilna kvaliteta delovnih sposobnosti proizvajalcev nasploh in še posebej usmerjevalcev proizvodnje, to je visokošolskih strokovnjakov, je svet ZVZ v Mariboru ustanovil sklad Kidričevih nagrad za študente mariborskih visokošolskih zavodov. Z javnim priznanjem in denarnimi nagradami tega sklada bi naj pri naših študentih vzbujali zanimanje za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo, ki bi ga naj le-ti kasneje nadaljevali na svojih delovnih mestih.
Iz uvodnega govora predsednika upravnega odbora sklada dr. Vla-dimira Bračiča.
nagrado druge stopnje za obdelano temo Študija racionalizacije sejanja korunda. Študija predstavlja pravilno zasnovano in edino realno pot za reševaeje problemov glede učinkovitosti sejanja abrazivnih materialov. Pisana je Razumljivo in pregledno.
ANICA VERTNIK, diplomantka pedagoške akademije, je dobila Kidričevo nagrado druge stopnje za študijo Ante Trstenjak. V nalogi je zbrano dragoceno dokumentarno gradivo, ki je zajeto v celoto in bo služilo umetniškim zgodovinarjem kot vir za prikaz likovnega umetnika Anteja Trstenjaka in za poglobljen študij likovne umetnosti na1 Štajerskem.
ANKA KOS, diplomantka višje tehniške šole, je dobila Kidričevo nagrado druge stopnje za obdelano temo Študija o možnostih racionalizacije tehnološkega procesa repre-j zentativnih izdelkov konfekcijskega oddelka MTT. Avtorica je z analizo celotne proizvodnje in posameznih faz delovnega procesa ter določanjem poti gibanja materiala ugoto-f vila sedanje pomajkljivosti. Nakazala je nekatere možnosti za racionalizacijo procesa in poenostavitev kon-' trole ter obračun osebnih dohodkov-
Večina nakazanih možnosti je prak-
tično uporabnih in so danes osnovni pogoj za sodobno proizvodnjo, ki jo diktira gospodarska reforma.
MAKS DOLINŠEK, diplomant pedagoške akademije, je dobil zadelo Demografsko geografska podo-| ba Mežiške doline Kidričevo nagrado druge stopnje.
Delo je izredno obsežno, saj zaje-: ma 155 strani, priloženih pa mu jej vrsta zemljevidov, grafikonov, fo-tografij in zbirka 86 diapozitivov-! Delo je plod večletnega prizadevanja spoznati prirodo in človeka tel utrip gospodarskega življenja te ko-‘ roške pokrajine.
Potem ko je predstojnik mariborskih visokošolskih zavodov dr. Vladimir Bračič predal nagrajencem diplome in nagrade, so še prebrali razpis sklada Kidričevih nagrad z!1 prihodnje leto. (Razpis bomo objavili v Katedri v 9.-10. številki.)
s. p.
IVAN KRANJC, izredni študent višje pravne šole, je dobil Kidričevo nagrado prve stopnje za delo Kooperacijski odnosi v kmetijskem kombinatu Ptuj.
Delo je v glavnem opisno, večkrat pa se v njem pojavljajo tudi analize ekonomskih in pravnih vprašanj. Gradivo, ki ga je avtor zbral, je aktualno in lahko služi raziskovalcu, ki bi želel globlje obdelati kooperacijske pogodbe.
IVAN VRECL, diplomant višje tehniške šole, je dobil za delo Vpliv odpadnih voda mesta Maribora na dravsko vodo nagrado prve stopnje.
Nagrajenec obravnava pereč problem vpliva odpadnih vod na Dravo in išče z eksperimenti utemeljen odgovor na vprašanje, kakšen jc vpliv odplak, ki se stekajo z mariborskega mestnega področja v Dravo. Na osnovi eksperimentalnih podatkov ocenjuje avtor vpliv odpadnih vod na Dravo in ugotavlja, da ob sedanjem sistemu odvajanja odplak zaradi ugodnega redčenja odplak v dravsko vodo in zaradi hitre-
NOGOMET:
Tekmovanje v malem nogometu je bilo najbolj množično od vseh tekmovanj. Prijavilo se je in tudi nastopilo kar sedem ekip. Na tekmovanju v Ljudskem vrtu so bili doseženi naslednji rezultati: VSŠ — VAS 3:1, VSŠ - VEKS 4:1, Odbor -VTS 0:3, VAS — VEKS 0:3, Odbor — PA 4:5, VTS — PA 7:2, Odbor — VPS 0:7. VTS — VPS 5:1, PA — VPS 2:2, VPS — VEKS 3:2 In VTS — VSS 3:2. Pokal študentskega lista Katedra je sprejela prvo uvrščena ekipa VTS. Ostale ekipe pa so se razvrstile po naslednjem vrstnem redu: druga VSS, tretja VPS, četrta VEKS, peta PA, šesti odbor ZS in sedma VAS.
ROKOMET:
Čeprav je rokomet med nekaterimi študenti precej priljubljena športna panoga, tega nikakor ne bi mogli trditi po rokometnem turnirju za pokal odbora ZS pri MVZ. Na tekmovanju so se za razliko od turnirja v nogometu prijavile samo tri višje šole. Doseženi so bili tile rezultati: VAS — VTS 11:25, VEKS — VTS 13:15 in VEKS - VAS 18:15-Prvo mesto je osvojila VTS, ki je s precejšnjo težavo premagaln VEKS. Na tretje mesto pa so se uvrstili študentje VAS.
Nedokončani
dialogi
Ruprtve o stanju in položaju
mariborskih višjih šol se nadaljujejo. V obdobju od izida zadnje številke smo bili priča dvema pomembnima sejama, in sicer razširjeni seji komiteja ZKS mariborskih višjih šol in seji komisije za proučitev visokega šolstva, ki je bila prav tako v Mariboru. Osrednja točka obeh sej je bila razprava o stališčih o stanju na /področju visokega šolstva v SR Sloveniji, ki jih je pripravila komisija za proučitev visokega šolstva za sejo prosvetno-kultur-nega zbora skupščine SR Slovenije.
Uvodni referat na razširjeni seji komiteja ZKS mariborskih višjih šol je imel sekretar Slavko Soršak. V njem je podrobno analiziral položaj in današnjo vlogo višjih šol. Posebej je obdelal delo komisije za proučitev visokega šolstva ter odmeve na šolah po zadnjih razpravah o nadaljnjem obstoju nekaterih mariborskih višjih Sol. O trenutnem položaju na šolah, ki je bolj kazal na neurejenost kot pa na urejenost, je Slavko Soršak menil:
— razprave, ki so bile do nedavnega samo v pedagoških krogih, so se v zadnjem času prenesle tudi med študente ter ustvarjajo psihozo negotovosti;
— neprestano obravnavanje teh problemov se vse bolj kaže tudi na vzgojno pedagoškem procesu v obeh smereh, tako pri učnem kadru kot tudi pri študentih;
— že dalj časa ni mogoče normalno politično delovanje organizacij, kajti vse razprave se pričnejo in končajo pri problemih obstoja in neobstoja te ali one šole;
— dobršen del predavateljev, predvsem na šolah, ki so bile kakorkoli omenjene v zvezi z ukinitvijo, se potencirano usmerja v iskanje argumentov, ki naj pokažejo utemeljenost nadaljnjega obstoja šole:
— takšno stanje, IU je tu in tam pogojeno tudi z nekaterimi neumestnimi predlogi (npr. takojšnja ukinitev stomatološke šolel, ima za posledico nestrpnost in preplah;
— tudi dejavnost združenja MVZ je v veliki meri usmerjena na to področje;
— med prebivalstvom in potencialnimi študenti višjih šol je
ustvarjena klima, da je ukinitev višjih šol samo vprašanje časa, zato se že sedaj usmerjajo na vpis drugam.
Takšen nemir je že do danes napravil znatno škodo in se kaže predvsem na področju višjega šolstva. Na univerzi sc razprave o tistih problemih ne kažejo v taki luči. Med ljudmi, ki delajo na višjih šolah, vlada vse večji nemir in latentno nezaupanje v delo komisije za preučitev visokega šolstva. Nezaupanje do dela te komisije izhaja, iz naslednjih dejstev:
— sestava omenjene komisije je takšna, da je v njej samo en predstavnik višjih šol, njegovi še tako argumentiranimi predlogi so Vfedho v manjšini in le redko kdaj upoštevani. Tudi predlogi, ki jili dajejo t išje šole na posamezne sklepe komisije, v glavnem niso upoštevani;
— komisija je bila pri proučevanju vprašanj visokega šolstva vse preveč zaprta v svoj krog ter ni konzultirala uporabnikov kadrov:
— večina predlogov za racionalizacijo visokega šolstva se nanaša na višje šole, kajti v predlogih se zmanjšuje pomembnost višjih šol.
Vse to seveda ustvarja atmosfero podrejenosti in nebogljenosti ter iskanja vseh načinov, ki nas tu in tam zavaja v hitre in skonstruirane izjave in mnenja. Prav takšna situacija pa nas postavlja v dileme, katere princi-pialna in vsaj na videz realna izhodišča naj bodo osnova v argumentaciji takšnih ali drugačnih zahtev. Doslej smo namreč izhajali iz treh izhodišč, in sicer:
— iz resolucije n strokovnem izobraževanju iz leta 1960, ki uveljavlja izobraževanje za delovno mesto, stopnjevanost študija. diverzifikacijo in prostorno razpršenost;
— iz današnjega položaja višjih šol, ki so v večini primerov dosegle primerno raven na 'področju pedagoškega pa tudi že znanstvenega dela in seveda tudi kadrov, ki jih praksa izredno dobro sprejema;
— iz ekonomsko kulturnih potreb mesta Maribora kot središča severnovzhodne Slovenije, ki omogoča določenemu delu mladih študentov študij, pa tudi kot protiutež univerzi v sosednjem Gradcu.
VLOGA MARIBORSKIH VIŠJIH SOL
Kakršni koli argumenti (ali želje) so narekovali vrsto predlogov, ki so v zadnjem času do temeljev pretresli predvsem mariborske višje šole, vendar ne moremo mimo nekaterih bistvenih ugotovitev, ki so bile prav tako izrečene na seji komiteja ZKS mariborskih višjih šol.
Prav gotovo je nekajletno obdobje delovanja mariborskih višjih šol prekratko za ocenjevanje in trdnejše uveljavljanje kateregakoli profila, je bilo vendar doseženo priznavanje prvostopenjskega profila v praksi, dosežena je bila kvaliteta vzgojno pedagoškega procesa, prav tako pa se je na šolah pričelo razvijati znanstveno delo.
nekajkrat smo navajali različne Podatke, mimo katerih tudi sedaj ne moremo, saj so resničen in najmočnejši argument, ki govori v prid prizadevanjem mariborskih visokošolskih zavodov.
konca leta 1966 je bilo na vseh višjih šolah v Mariboru vpisanih skupno 18.932 rednih in izrednih študentov, u, x ?m obdobju so dale mariborsko viš-Vh 2194 diplomantov. Nadalje govo-J° etatistični podatki, da se 80 odstotkov študentov po diplomi zaposli, 20 od-
81орпј[ Pa nadal^uJe 5ludlJ na drugi
Med pomembnimi argumenti je prav gotovo decentralizacija visokošolskega sistema v Sloveniji. Nasprotniki te ugovarjajo, da bi decentralizacijo lahko prav tako zahtevali v Kopru, Novem mestu, na Jesenicah itn. Na osnovi iste trditve bi lahko v Slovenski Bistrici zahtevah svojo tekstilno, kemično in celo avtomobilsko industrijo. Ne, prav gotovo je zahteva po popolni decentralizaciji na eni strani in po koncentraciji zavodov na drugi strani neobjektivna. Ob tem nekaj misli iz uvodnega referata na seji komiteja ZKS višjih šol:
Na nedavnem posvetu o položaju višjih šol je bilo o decentralizaciji rečeno, da je moč govoriti o tem šele tedaj, kadar je na enem mestu obseg takšen, da ogroža nadaljnji razvoj. Slovenska univerza pa je majhna, tudi prostor, na katerem živimo, je relativno majhen Zato se dajo prednosti decentralizacije, kot npr. cenejši študij, socialna struktura, izraba umskega potenciala nacije, reševati smotrneje kako drugače. Nasprotniki z izrazom decentralizacije ne negirajo obstoja visokošolskih institucij zunaj centra, da zato tudi niso za prostorsko integracijo; to pomeni, da zahteva izraz decentralizacija po njihovem mnenju ustanovitev novih univerzitetnih središč in zahtevo po širjenju mreže visokošolskih institucij, ne glede na racionalnost tn smotrnost ter zato dvojenje visokošolskega študija.
VPRAŠANJA STOPNJEVANJA ŠTUDIJA
V uvodu »stališč« je zapisano:
Enotnost visokošolskega sistema predstavlja enotnost splošnih izobraževalnih
in vzgojnih smotrov. Tako pojmovana enotnost vsebuje tri različne in dokončne izobraževalne ravni: višje izobraževanje, visoko izobraževanje in podiplomsko izobraževanje. Te ravni se po svoji vsebinski in deloma tudi organizacijski ureditvi med seboj razlikujejo. Vsaka mora zagotavljati zaokroženo in celovito znanje. Le tako postavljen odnos med posameznimi ravnmi izobraževanja lahko zagotovi smotrno izobraževanje strokovnjakov, ki jih družba potrebuje.
Nadalje stoji pod drugo točko v stališčih zapisano:
Z reformo visokega šolstva so dobile posebno mesto v visokošolskem sistemu višje šole. Ustanovljene so bile zaradi tega, ker je potrebno izobraževati strokovnjake z višjo izobrazbo za posebne potrebe prakse. Ker so bile ocene, da so potrebe po takšnih strokovnjakih Izredno velike, je slovenski zakon o visokem šolstvu zahteval tako imenovano prvo stopnjo visokošolskega študija na vseh fakultetah, visokih šolah in umetniških akademijah. Ti zavodi naj bi tako izobraževali zaporedoma dva dovršena lika strokovnjakov Ker niso bile poprej preučene možnosti izvajanja takšnega študija s stališča specifičnosti posameznih strok, znanstvenih disciplin in pedagoških načel ter stvarne potrebe po takšnih strokovnjakih, je povzročila ta zahteva le formalno ustanavljanje stopenj, v posameznih primerih pa tudi ekstenzivni notranji razvoj zavodov ln znižanje kakovosti izobraževanja.
V tretjem delu stališč pa zasledimo:
Izkušnje stopenjskega študija na teh
zavodih so pokazale, da so določbe zakona o visokem šolstvu v SR Sloveniji, ki zahtevajo, da mora biti študij praviloma stopnjevan, pretoge. Glode na specifične potrebe posameznih področij naj bo študij organiziran ali v dveh stopnjah ali kot nedeljena oziroma nestop-njevana celota ... Od značaja stroke, kadrovskih potreb, materialnih mož-
nosti in vsebine diplomskega študija je odvisno, ali bodo in kako bodo fakultete. visoke šole in akademije organizirale izobraževanje na višji ravni. Na podlagi Izkušenj prideta v poštev predvsem dve obliki: prva, višješolski študij kot dosedanja prva stopnja, in druga, višja šola pri fakulteti.
Višja izobrazba, dosežena na samostojni višji šoli ali pri fakulteti naj bo glede izobrazbene ravni enakovredna in naj bi dajala diplomantom iste pravice. Diplomanti z višjo izobrazbo lahko pridobe visoko izobrazbo ob pogojih, ki jih določijo fakultete, visoke šole in umetniške akademije s svojimi statuti.
S temi stališči, ki jih bo skupščina skoraj prav gotovo sprejela, je zadan smrtni udarec stopnjevanju. Študente pri tem seveda najbolj zanima, kako bo s prehodom na sedanjo drugo stopnjo. To bo odslej popolnoma odvisno (že doslej je več ali manj bilo) od dogovorov vodstev šol s posameznimi ustreznimi fakultetami. Sole in fakultete bodo morale uskladiti statute ln se verjetno podrobno dogovoriti za pogoje, diferencialne Izpite itd. Ob sedanjem spreminjanju pogojev prestopa na višjo stopnjo so nedvomno največjo škodo imeli študentje. Na eni izmed ljubljanskih fakultet so se prestopni pogoji v lanskem letu spreminjali iz meseca v mesec. Število diferencialnih izpitov pa je variiralo med 3 In 7.
Prav ob tem vprašanju bo morala biti komisija, ki bo pregledovala statute, posebna pozorna. 2e doslej niso bili redki primeri, ko so fakultete povsem samovoljno in brez prave osnove otežkočale vpis diplomantov višjih šol na fakultete, in to bodo verjetno tudi poskušali s statuti »uzakoniti«. Novi statuti bodo morali vsebovati točne pogoje in možnosti prehoda na višjo stopnjo.
ASISTENTI NA VIŠJIH ŠOLAH — NEPOTREBNI?
Pred sejo komisije za preučitev visokega šolstva smo slišali vrsto očitkov na račun dela te komisije. Po seji smo imeli občutek, da do bistvenih sprememb (vsaj v tekstu stališč) ni prišlo. Vsekakor je bil razgovor, koristen, vendar je, kot je že rečeno, vse ostalo v istih vodah. Med obravnavanimi vprašanji je bilo pomembno vprašanje obremenitve pedagoških delavcev na fakultetah in višjih šolah.
Učna obveznost (predavanje in vaje) rednih učiteljev, ki so dolžni delati znanstveno, znaša 5 ur in največ devet ur tedensko, za profesorje in predavatelje višjih šol pa najmanj 7 ur in največ 12 ur tedensko. S takšnim predlogom postane znanstveno delo profesorjev in predavateljev na višjih šolah neobvezno.
Kot zanimivost navajamo nekaj podatkov:	•
Na šolah poučuje 101 redni učitelj, 101 honorarni učitelj, pri pouku pomaga 28 rednih in 44 hon. pedagoških sode-
lavcev (asistenti, lektorji itd.). V zadnjih treh letih si je pridobilo naziv doktorja znanosti 12 učiteljev. 5 jih dela na doktorski tezi, 31 redno študira tretjo stopnjo, več se jih neposredno pripravlja na habilitacijo. Učitelji so v času obstoja šol izdali 57 knjig; publicirali 112 razprav (od tega 22 v inozemskih znanstvenih in strokovnih publikacijah), na kongresih in simpozijih so imeli 127 referatov (od tega 24 v inozemstvu), napisali so 173 skript ter izdelali oziroma napisali 775 tehničnih elaboratov, ekspertiz, recenzij in strokovnih člankov.
»Stališča« podrobno določajo pogoje ta vse učitelje in znanstvene Selavce na visokošolskih zavodih. V delu, kjer govorijo o pedagoškem kadru na višjih šolah, niso nikjer omenjeni asistenti. Člani komisije so pojasnili, da višje šole lahko imajo asistente, ki pa so zajeti pod »druga delovna -nesta«. Menimo, da bi za asistente višjih šol prav tako morali določiti pogoje in jih zajeti v besedilu stališč.
Študent in telesna vzgoja
PREVENTIVNEMU ZDRAVNIŠKEMU PREGLEDU ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VIŠJIH ŠOL SE JE V ŠOLSKEM LETU 1965/66 ODZVALO 43 ODSTOTKOV REDNO VPISANIH ŠTUDENTOV (PREGLEDI SO BILI V PRVEM LETNIKU). STAROST PREGLEDANIH ŠTUDENTOV JE NAJPOGOSTEJŠA MED 17. IN 26. LETOM, .PRI ŠTUDENTKAH JE PA NEKOLIKO NIŽJA, MED 17. IN 21. LETOM.
UGOTOVLJENA BOLEZENSKA STANJA SO BILA RAZDELJENA V TRI SKUPINE: L.AZJA, TEŽJA IN NEPOMEMBNA. UGOTOVITEV: LAŽJE BOLEZENSKO STANJE PRI 38,2 ODSTOTKA, TEžjE PRI 6,3 ODSTOTKA IN NEPOMEMBNO BOLEZENSKO STANJE PRI 55,5 ODSTOTKA PREGLEDANIH KANDIDATIH.
Zaokrožen podatek pove, da skoraj polovica študentov boleha ali pa nosi prikrito bolezen. To pa je zelo zaskrbljujoče.
Poleg drugih vzrokov, predvsem socialno ekonomskih, bi bilo brez pretiravanja treba prišteti tudi neodpornost organizma, naklonjenost k hitrim obolenjem zaradi nezadostne telesne kondicije. To je posledica zelo neurejenega stanja telesne vzgoje na šolah sploh, zlasti pa še na višjih ali visokih šolah. Posebni poudarek pa velja temu vprašanju posvetiti ravno zato, ker gre tu za mladino med 18. in 25. letom starosti, ki je v končnem obdobju biološkega razvoja in ki ji je telesna vzgoja neobhodno potrebna. Sele na visoki šoli se od posameznikov zahteva maksimum, troši sc energija, intelektualne in čustvene obremenitve so tako obsežne, da bi jim na drugi strani morali najti kompenzacijo. [Za analogijo tudi teze Zveze organizacij za telesno vzgojo: »Torej je neobhodno, da se poveže (telesna vzgoja) z borbo posameznika in skupnosti za zdravje in podaljšanje aktivne življenjske dobe delovnih ljudi, za povečanje njihove delovne sposobnosti, reprodukcijo delovne sile in obrambne moči skupnosti. Istočasno negovanje telesne vzgoje mora prispevati k vsestranskemu in harmoničnemu razvoju osebnosti, popolnejši afirmaciji njenih ustvarjalnih sposobnosti in da omogoči človeku zdravo zabavo in razvedrilo.«]
Resen študij na visoki šoli je trdo delo, da ne rečem garanje, in vsak, ki je šel, ali bo moral skozi obdobja kriz, izčrpanosti in vztrajanja, bi moral zavestno težiti k spoznavi, da je za takšna obdobja potrebna moč, pogum in vztrajnost. Samo volja ne bo pomagala, ampak šele potem, ko jo bomo mogli podpreti, pognati k zaželenemu cilju in mimo ali preko preprek.
Zatorej je problem telesne vzgoje nemara veliko bolj pomemben tudi za šole in fakultete (ali bi vsaj moral biti), kot se na prvi pogled zdi. Sistematična vadba se konča po srednji šoli, toda prav tedaj, ko mlad človek šele pride pred maksimalne zahteve. Kako potrebna je krepitev telesa in pridobivanje kondicije v času študija, so v drugih deželah spoznali že dolgo pred nami. Opažamo celo, da smo v Jugoslaviji na repu za tistimi, ki so program telesne vzgoje uspeli zelo intenzivirati na visokošolskih ustanovah, in celo za tistimi, ki sedaj to poskušajo. Preglednica uvršča tiste dežele, kjer je to že v zares popolni obliki izvedeno.
	I. in II. letnik	Ostali letniki	materialna skrb
Sovjetska zveza	obvezno	po volji	ministrstva za izobraževanje
Češkoslovaška	obvezno	po volji	fakultete
Poljska	obvezno	—	univerze
DR Nemčija	obvezno	po volji	univerze
Romunija	obvezno	po volji	države
LR Kitajska	obvezno	obvezno	—
Albanija	obvezno	obvezno	—
ZDA	obvezno	po volji	fakultetnih organov
Velika Britanija	obvezno za večino fakultet	po volji	univerze
Japonska	obvezen teoretični in praktični pouk iz telesne vzgoje		fakultete
V večini primerov gre za princip, da sta tedensko obvezni vsaj po dve uri telesne vzgoje v prvem in drugem letniku, v višjih letnikih pa je telesna vzgoja fakultativna. Za pouk v višjih letnikih tudi štejejo navadno udejstvovanje v športnih klubih, ki se formirajo v okviru univerze ali posameznih šol Izrazito pozornost posvečata telesni kulturi obe državi velikanki; v Sovjetski zvezi je predpisano v prvem in drugem letniku po dve uri obvezne tedenske vadbe, razen tega pa še dve uri prostovoljne, medtem ko jc v višjih letnikih prostovoljnega obiskovanja štiri ure tedensko. ZDA so šle še dalje: prvi in drugi letnik imata trikrat po dve uri tedensko, v višjih letnikih pa posvečajo izrazito skrb tudi vrhunskemu športu in je članstvo v klubih na univerzi za študente celo obvezno Zatorej se ne smemo čuditi dejstvu, da je med odličnimi ame-
riškimi športniki prav toliko študentov. Omembe vredni so tudi podatki za azijski velikanki (L.R Kitajsko in Japonsko) in pa seveda našo malo sosedo Albanijo. Verjetno je, da na Kitajskem in v Albaniji skrbe za telesno kondicijo tudi iz vojaških razlogov.
Tudi materialno vprašanje ne povzroča nekih posebnih težav na tujih univerzah. Obilica vadbenega kadra in rekvizitov, kakor tudi pokritih Športnih objektov je omogočila popoln sistematični pouk in je le ta tudi obvezen za testiranje študentovih dokumentov in napredovanje na šoli. Poleg fizkulturnih fakultet navadno skrbe za redno telesno vzgojo vseh študentov posebni inštituti in pa akademski športni klubi.
Stanje na jugoslovanskih univerzah in visokošolskih institucijah jc seveda drugačno. Bilo je že nekaj poskusov, da bi obvezno telesno vzgojo uzakonili, vendar jc bilo to precej neuspešno. Naš večni spremljevalec, a tudi večni krivec (vsaj navidezni) za neuspehe — denar —, igra tu precej odločilno vlogo. Kako tudi ne, saj si je res težko omisliti količkaj pri- . merni pouk telesne vzgoje brez ustreznih telovadnic, brez opreme in rekvizitov. Vendar pa smo na najslabšem s telovadnicami, vse drugo bi se dalo laže urediti. Dandanašnji ni redek primer (lahko bi celo govorili o pojavu), da gradijo osnovne in srednje šole brez telovadnic. Za višje in visoke šole so pa telovadnice bile tako in tako tabu. Ne bilo bi pa neumestno, če bi zahtevali, da se z ustanavljanjem in gradnjo novih fakultet in šol predvidijo tudi prostori za telovadbene dejavnosti in da se pri obstoječih šolah v ta namen adaptirajo neki prostori (ne kakršnikoli). Tesno v povezavi s tem jc potrebno', da uvedemo telesno vzgojo kot obvezni predmet za vse Študente.
	I. letnik	II. letnik	III. in IV. letnik	Materialna skrb
Beograd	obvezno samo na veterini za vse letnike			fakultete
Zagreb	obvezno na Štirih fakult.	obvezno na treh fakult.	—	fakultete
Ljubljana	obvezno za tri fakult., ostale fakult. po volji	. ,	—	fakultete
Skopje	—	—	—	—
Sarajevo	obv. na 16 fakultetah	obv. na eni fakulteti	—	fakultete
Novi Sad	obvezno	—	—	sklada za šolstvo AP Vojvodine
Maribor	obvezno na dveh šolah	—	—	šol
Torej je velika naloga še pred nami in čaka na rešitev. Na večini jugoslovanskih univerz se namreč s težavo prebija prepričanje, da jc skrb za telesno vzdržljivost študentov in bodočih strokovnjakov izrednega pomena, nič manjšega, kot je preventivna zdravniška služba. (Ko se učimo iz modrosti antike, pozabljamo, da so predvsem stari Grki oboževali, a tudi podpirali, poleg duhovnih kvalitet še telesno moč in zdravje.) Kljub temu, da je uvajanje obvezne telesne vzgoje na visokošolskih ustanovah še-v povojih, jc pa vendarle značilno, kako hitro ah v kakšnem obsegu naj bi akcija biia realizirana. Poleg prenekaterih izjav, češ da bi tovrstni pouk še dodatno bremenil študente (ta trditev je v temeljih zgrešena, saj so proučevanja in podatki pokazali, da jc zanimanje za telesno vzgojo najmočnejše ravno med tistimi študenti, ki so s strokovnim predmetnikom in urami predavanj najbolj obremenjeni), jc zelo značilen tudi odnos šolskih oblasti do tega vprašanja, v Ljubljani na primer oddvojijo letno petsto starih dinarjev po študentu za razvijanje telesne kulture, v Beogradu petdeset, v Skopju pa samo trideset starih dinarjev. Mar jc s tem res mogoče karkoli resnega ustvariti? Za primerjavo naj pa služi ustrezni podatek iz Sovjetske zveze, kjer znaša letni delež po študentu dva in pol rublja.
Iz nič ni nič; to je lahko reči, si oprati roke in se' udobno zlekniti v naslanjač. Tudi denar, čeprav bi se nenadoma pojavil v zadostnih količinah, ne bi mogel sam od sebe ustvariti idealnih pobojev. Tisti, kj zagovarjajo profesionalizacijo vrhunskega športa, pozabljajo, da to n* profesionalni šport, ki bi se vzdrževal sam, marveč ga vzdržujemo z raznimi dotacijami. Da pa ne gre to na račun drugih dejavnosti, že tako vemo. Manj se zavedamo, da gre to tudi na račun zdravja mladih generacij, ki zaradi pomanjkanja pametne telesnovzgojne potitike (in za rad* tega tudi denarja) krni v šolskih klopeh, po temnih podnajemniških sobah in po neustreznih ali sumljivih lokalih.
Najbrž ne moremo pripisati rezultatom zdravniškega pregleda mariborskih študentov zgolj slučajnega pomena. Ali morda celo takšnega pomena, ki ne bi bil vreden, da smo ob njem zaskrbljeni?
M. PRAŠNICKI
Študentski
giobus
BELGIJA
Glavni urednik Loewenškega študentskega časopisa »Ons levem, Ludo Martens, je moral odstopiti. časopis je poročal, da je administracija univerze Marten-su sporočila, da ne bo smel več polagati izpitov, če bo »Ons levem še kdaj objavil članek, ki bo napadal »krščansko moralo«. Obenem je časnik objavil članek novega glavnega urednika, Paula Goossensa, ki je napadal »inkvi-zitorstvo in cenzorstvo« in zahteval svobodo tiska in svobodo vesti.
ANGLIJA
Zveza študentov univerze v Leedsu bo izbrala svojega predstavnika, ki jo bo zastopal pred vsemi ostalimi institucijami. Predstavnik bo redno zaposlen, in tako bo prevzel velik del dela izvršnega , komiteja. Prevzel bo vse dolžnosti, kot so štipendije, socialno zavarovanje, posojila,, legalna pomoč itn.
FRANCIJA
Ljudska zveza študentov Francije (UNEF) je izbrala novi izvršni komite konec januarja, potem ko je stari odstopil. Kriza UNEF se je pričela v času, ko je bil položaj UNEF naj kritične j ši. Število članov je močno upadalo; od 100.000 članov med alžirsko vojno do samo 50.000 sedaj. V letu 1960 je bilo 240.000 študentov, toda sedaj jih je 460.000. Novi komite je povedal, da je trenuten finančni položaj naravnost katastrofalen, saj vsi dolgovi znašajo okoli 470.000 novih frankov.
JAPONSKA
Gneča na japonskih univerzah se nadaljuje. 'Го je pokazal položaj v aprilu ob pričetku novega semestra. 74 obstoječih državnih univerz lahko sprejme samo dva izmed vsakih trinajst prosilcev za vpis. Poročajo, da se je prijavilo za sprejemne izpite 391.961 kandidatov, medtem ko lahko univerze sprejmejo samo 60.016 študentov. Skupaj s privatnimi univerzami želi letos začeti s svojim študijem 729.000 mladih, skupaj z onimi, ki niso uspeli že lani.
ŠKOTSKA
Drugo evropsko konferenco za višje izobrazbe je organizirala škotska zveza študentov i(SUS) skupaj z mednarodno zvezo študentov (1SC). Ta konferenca je bila v Edinburghu od 19. do 26. marca, njen pokrovitelj pa je bil vojvoda edinburški. Geslo konference je bilo: Večja izobrazba ~ večja proizvodnja! Sodelovali so vodeči strokovnjaki s področja izobraževanja iz. večine evropskih ljudskih študentskih zvez.
£ '4 konference je bil. da bi podal Zainteresiranim zvezam štu dentov predstavo o problemih ev ropske univerzitetne izobrazbe in vlogo študentov v nji.
% JnM
V Vietnamu brez sprememb
AI.I BO ELI.SVVORTII BUNKER IMEL PROSTE KOKE?
Pred nedavnim je ameriški predsednik L. B. Johnson imenoval za novega ambasadorja v Južnem Vietnamu Ells-portha Bunkerja, in kot pravi najboljši ameriški komentator Wallcr Lipmann. je Johnson izbral najboljšega diplomata, ki ga Z DA trenutno imajo in da je trenutno še najsposobnejši mož, ki bo lahko pripeljal vietnamsko vprašanje do dobre politične rešitve.
Sedaj je E. Bunker že precej časa v predstavništvu ZI)A v Saigonu, vendar doslej še nismo zasledili kakšne posebne diplomatske aktivnosti, ki bi jo naj vodil Bunker in ki bi peljala h konkretnim akcijam za prekinitev vojne in rešila politično vprašanje v Južnem Vietnamu. Zdi se, da je ameriška diplomacija v Saigonu in (udi v samih ZDA vse preveč pod pritiskom Pentagona, da imajo pri kreiranju politike v južni Aziji čedalje močnejšo besedo samo še vojaški strategi. Zrlo zanimiv je v reviji Rcader’s Digest članek Edvvina O. Keisehauerja, bivšega ameriškega ambasadorja v' Japonski, sedanjega profesorja na Harvardski univerzi. V članku »V Aziji je čas na naši strani« kreira politiko, ki smo jo pri nas dobro poznali pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Obravnava položaj v južni Aziji, poslavlja ljudsko republiko Kitajsko v nič. (samo zaradi tega. ker je bila v njej revolucija uspešna) in zagovarja politiko najmočnejšega.
•.Optimistično gledam na bodočnost v Aziji, optimistično zaradi tega. ker sem optimist zaradi naše lastne vloge tamkaj,« pravi E. O. Reisehauer in nadaljuje: ..Združene države so najmočnejša dežela na svelu in verujem, in smo dovolj pametni, da bomo uporabljali našo moč efektivno pri podeljevanju naše pomoči deželam v Aziji, tako da se bodo razvijale čim hitreje v zdrave in bogate skupnosti v mirnem in naprednem svetu.«
Sedaj že poznamo, kakšna je ameriška pomoč deželam v južni Aziji. Spomnimo sc samo Indije na primer. Ameriški senat je odklonil vsakršno pomoč
vse dotlej, dokler je ni Indiji podelila ZSSR in v glavnem samo zaradi političnega prestiža so potem tudi ZDA poslale gladujočcmu ljudstvu pomoč. Misli E. O. Iteischauerja so nevarne, saj zagovarjajo politiko močnejšega, ki pa je v današnjem političnem in gospodarskem razvoju v svetu nevzdržna. Na srečo je v ZDA vedno manj ljudi, ki bi z njim delili svoje mišljenje, celo nasprotno. vsak dan slišimo o demonstracijah ameriških državljanov iz vseh slojev proti vojni v Vietnamu.
tValter Lipmann pa je treznejši, in čeprav je mogoče malo sentimentalno, pravi: »V prsih L. B, Johnsona sta dve vojni; ena, ki išče mir, druga, ki je odločena, da bo pripravila Ho Ši Minha vsaj do simbolične predaje.« Prav ti dve besedi »simbolična predaja« na neki način pojasnjujeta težnjo za »časten« izhod iz vietnamske krize. Ze kar dejstvo je, da sc L. B. Johnson vrli in muči v začaranem krogu tega »častnega« izhoda, toda pri tem je vse preveč tog in nepopustljiv in tudi na najsprc-jcinljivcjše predloge, kot jih je na primer podal generalni sekretar Združenih narodov U Tant, ne daje odgovora.
Kolikor Johnson tega »notranjega« spora ne bo rešil, ne moremo biti gotovi, kaj pravzaprav pomeni imenovanje E. Bunkerja za ambasadorja v Saigonu. In če pogledamo taktiko ameri-' ške diplomacije od leta 1965 naprej, lahko ugotovimo, da se je za vsakršnimi diplomatskimi spremembami v glavnem skrivala samo eskalacija vojne v Vietnamu. In vse kar sedaj dela predsednik Johnson, ne dela po najkrajši poti k miru. Dogodki preteklih nekaj tednov tudi vse bolj kažejo na to, da se je Johnson odločil končati vietnamsko vojno samo z vojaško silo. In prav imenovanje E. Bunkerja je pri vsem razvoju dogodkov največje nasprotje. Zdi se, da predsednik Johnson in njegovi svetovalci verujejo v to, da lahko to vojno končajo z vojaško zmago, toda že tolikokrat so se zmotili v svojih vojaških prerokovanjih, da jim noheden ne more več verjeti. In W. Lipmann nadaljuje: »V , nasprotju z Johnsonovimi vojaškimi svetovalci je mnogo drugih. ki poznajo južno Azijo zelo dobro in ki si razlagajo položaj Hanoja po svoje. Njihovo stališče ni na primer igra. ki bo trajala tako dolgo, dokler se Američani ne bodo utrudili, ampak je dejstvo, da se imajo severni Vietnamci za voditelje kmečkega gibanja za zemljo in neodvisnost. In zdi se tudi, da je Hanoi prepričan, češ da takšni kmečki borci ne morejo biti premagani.«
Kot vidimo je Lipmann precejšen realist in v svojem komentarju zelo spoštuje Hanoi. In kar je najzanimivejše. to ni stališče, ki je zrastlo na moralni ali na humanistični osnovi tistih. ki pravijo, da je to prekoračitev ameriškega udejstvovanja v ameriški svetovni politiki, ampak so to stališče zavzeli reporterji, uradni predstavniki in vojaki, ki imajo največ izkušenj v vietnamski vojni.
V nadaljevanju pa Lipmann upa, da se bo lahko vojaška eskalacija ustavila
v primeru, če bi končali eii I no vojno v Južnem Vietnamu, to je med Viet-kongora in saigonskimi silami. Seveda pa do tega ne bodo mogli priti pod marionetno vlado maršala Kyja in njegove skupine generalov. Vsi ti so prišli s severa in niso doma z juga. Zraven tega sc niso nikoli borili na strani borcev za nacionalno neodvisnost Vietnama, ampak na strani imperialističnih sil. Ce bo lahko ustavna skupščina kreirala, ali ji bo dopuščeno kreirati zmerno civilno vlado, potem ne bo nemogoče sožitje z Victkongom. Na drugi strani pa. če bo ustavna skupščina legalizirala delovanje maršala Kyja in vojaške junte, se bodo vse možnosti za mirno rešitev vietnamskega problema izgubile.
Lipmann je precejšen optimist, vsaj kar se tiče možnosti pomiritve nove »civilne« južnovielnamske vlade z Victkongom. Vsa znamenja kažejo na to, posebno oh vsakodnevni eskalaciji vojne, da je vse manj in manj možnosti za »koalicijsko« vlado, skupaj z Vtetkon-gom. in zdi se, da problem še daleč ni tako lahko rešljiv kot na primer v Koreji, čeprav še tudi tam ni položaj dokončno rešen.
Toda Lipmann gradi na svojih predpostavkah še naprej: »Ce bo prišlo do miru, potem bodo lahko tudi na lahek način rešili problem infiltracije iz Severnega Vietnama. Vojaška moč Severnega Vietnama ne predstavlja velike sile, in le-ta ne bi mogla okupirati Južnega Vietnama, če bi Saigon in Viet-kong živela v miru. Za to vrsto rešitve pa je E. Bunker, kot ameriški ambast-. dor, najboljša izbira. Upajmo, da ga v njegovem delu ne bo preprečila želja po vojaški zmagi.«
Kot vidimo, ostaja Lipmann kljub vsem poskusom, da bi bil čimbolj nepristranski opazovalec, še vedno Ame-rikanec, vendar upa tudi on, kot večina Američanov, na častno pot iz tega gordijskega vozla, v katerega so se zapletle ZDA. in ki ga same vedno bolj komplicirajo.
Nikola ŠOŠTARIČ
• POCENI POČITNICE • POCENI POČITNICE •
ODBOR 7VEZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH
ZAVODOV
RAZPISUJE
PROSTA MESTA ZA LETOVANJE V PUL.1 V MESECIH JUNIJU IN SEPTEMBRU 1967. CENA PENZIONA JE 16 N DIN PO OSEBI, VSI PRI J AVL.I F.NCl PA BODO LAHKO KORISTILI UDOBNE WEEK-
END HIŠICE.
PRIJAVE. SPREJEMA ODBOR ZS MVZ, TOMŠIČEVA 45, NAJKASNEJE DO 15. MAJA TEGA LETA.
• POCENI POČITNICE • POCENI POČITNICE *
Johnson; Cassius C lav prvi rundi
— t. k. o. v
France BORI
DEKLA
RACIJA
JE
PADLA
(KULTURA BREZ NARODA ALI NAROD S KULTURO?)
V družbeni praksi nastopajo resnični spori, ki jih je treba smiselno rešiti lakč, da razrešimo temeljna nasprotja, ki so se porodila najprej v slavah nekaterih pametnjakovičev, in so le-ti bodisi poklicno bodisi nepoklicno, odgovorno, ali brez odgovornosti za svoje akcije stopili nasproti ustvarjanju narodne enotnosti, kulturne skupne manifestacije. Določena stališča so prav kuliurnikl zavzemali z brezobzirno malomarnostjo In z neodgovornim odnosom do svojega naroda so skušali delovati raz-krojevalno: skušali so politično rušiti humanistične sile socializma, hkrati pa so se sklicevali na kulturo, ki bi jim na{ postala nekakšno opravičilo za neodgovornost. nevzgojenost, stihijo. Kdo je kriv?
Iskanje krivca ni naša naloga, kajti samo resnični problem je treba smiselno rešiti; oblaki naj ostanejo kjer so, v daljavi, na nebu. Treba je najprej rešiti naše temeljne človečanske odnose, smisel za združevanje narodnostnih jezikovnim etničnih skupnosti, šele kasneje lahko zganjamo purizem jezika. Naj zgleda ta trditev sam6 obrisna, je vendarle res, da družbena nadstavba ne more bivati, če nima svojega temelja v narodu, v narodnih vrednotah, izmed katerih je narodni jezik temeljna narodna vrednota. Kajti lahko se pripeti, da proklamirajo nekateri v imenu kulture JEZIK kot politično akcijo, ne pa kot narodno vrednoto. V tem je bistvena zgrešenost. mimohodnost tega vprašanja. Pozabiti na razmere, interpretirati dektarativnost svobodoljubnih izjav v okvirih politično zgrešene akcije, je zelo lahko. Delovanje takšnih akcij me spominja na aktivizem diamata, na slabo teoretično izkušenost, na slabo praktična usmčrjeno, programirano delo! Kaj sploh izjasnjujejo vse češče in češče pisma, deklaracije, zahteve; kaj hočejo, za kaj se zavzemajo, kakšen smisel, pomen, cilj imajo?
Predvsem je njihov cilj. da bi ignorirali samoupravljanje, da bi nekako vsiljeno in od zadaj zadušili ustvarjalna vzdušja naših delovnih ljudi, da bi prikazali našo družbeno stvarnost kot velik bav bav, da bi našli vzrok svojih učinkov v politični akciji, namesto v kulturi; točneje povedano, v kulturnem osebnem, družinskem, narodnem in splošnem, družbenem prostoru. Jasno je, da kulturna akeija, ki ni kulturna akcija, temveč predvsem, ali celo samo politično neizkušena manifestacija, ni mogla zrasti in ne more zrasti na tleh naroda, samostojno, samoraslo; obratno; botrovati ji morajo tuje sile, pomoči iščejo v osovraženem zaledju, v neljubi tendencioznosti izgovarjanj, hujskanj, posmehljivosti. Po eni strani je zategadelj pisanje pisem, deklaracij, izjav, le mistifikaeija medsebojnih odnosov, po drugi strani pa se izkazuje kot posmeh narodu in njegovi kulturi. Z drugimi besedami: nasilno iskanje napak je prav tako nekoristno kakor napake, ki iz tčga nasilja izhajajo. Nasilnost deklaracij ni REVOLUCIONARNA. ne teži k resničnemu spreminjanju družbe, ali naroda, kadar ostaja v mejah neutemeljenosti, v rušenju človekove svobode, v jemanju samozadovoljujočih pravic, v ukrepanju brez gibanj-skib možnosti. Povzdigovanje neenotnosti v imenu jezika je neuspešno in oslepljuje telo in duha. Deklaracije, pisma in Izjave v bistvu tudi ne zaostrujejo temeljnih nasprotij naše družbe; ne, eelo uspavati želijo napredek samoupravljanja. politično reorganizarijo. da bi se pojavile tam. kjer bi lahko povzročale navideznosi neenotnosti, slepomišenje s čistunskimi problemi, ki so daleč od nas kakor bog od Abrahama; ki so nad nami: ki bi nas s prepovedmi radi prestrašili, zbegali. Zategadelj o teh izjavah, pismih, deklaracijah lahko rečemo, da so navidezne akcije nekaterih faktorjev, ki skušajo uspavati družbo, kajti ne spregovorijo v imenu kulture, v imenu naroda, v imenu napredka novih socialističnih tendenc, ampak skušajo spodbujati ljudi k neenotnosti. vulgarizirajo naše življenje. Interpretirajo naše ustvarjavne napore kakor da bi bili storilni, brezuspešni.
Ce razumemo deklaracijo kot deklaracijo, ki je izhajala In ki prihaja iz naroda, če Je deklaracija smiselno podprta z besedo In dejanjem, šele tedaj bo lahko nekaj DEKLARIRALA, pojasnjevala. razjasnjevala, zahtevala v imenu naroda kot etnične, jezikovne in državotvorne, kulturno specifične skupnosti Institucije bi morale imeti odprta ušesa prav za takšen glas. In ne za glas, ki prihaja izza zamejstva; ne smele bi se kičitl zgolj s tujim perjem in pozabljati na lastno kožo. Institucije uresničujejo in uzakonjujejo narodno zavest in Jo afirmirajo v obdobjih zgodovine, sprejemajo njene oblike in jih pomagajo modelirati. Kajti narod brez institucije — posebno kulturne institucije — Je kakor človek brez glavč. Zatorej bi lahko rekli, da so institucije glavč narodov, kjer najdejo odsev In odmev vsi problemi narodne zavesti. Zategadelj pa morajo Institucije biti tudi znanstvene, sprejemati morajo vrednote narodnega dela, ustvarjanja; gojiti morajo jezik, ohranjati morajo
etnične prvine naroda, boriti sc morajo za enotnost narodov v državi na smiselni, pomenski bivanjski način.
A prav v instituciji, v glavi naroda se znajdejo često in včasih brezglavi pametnjakoviči, ki nepazljivo, neizobraženo, pa nezadoslujoče izzivajo, kličejo k jeziku in ga poslavljajo nad ljudi kakor usodcpolno usodo, povzdigujejo narodnostne (etnične) prvine v imenu tujih vrednosti, ali pa se sklicujejo na narodno samostojnost, a hkrati pozabljajo, da žive v narodni skupnosti, da bivajo in delajo v državi. S tem nezadostno razlagajo svoje početje. Pozabljajo na prave, kulturne narodne vrednote; izhod iz brezuspešnosti iščejo v tarnanjih, v pismih, v izjavah, v deklaracijah. ki so nemara namen samim sebi.
Pravilo, ki velja za vse institucije, se glasi: ne zanemarjaj in ne pozabljaj lastnih narodnih vrednot, a tudi ne poveličuj jib, kakor da bi bile samostojne narodne vrednote edine vrednote na svetu. V zgodovini so nekateti narodi zelo radi pozabljali na to pravilo in so ustvarjali nacional-socializem, izživljali so se In se še izživljajo v rasizmu, v teptanju osnovnih človečanskih pravic delovnega človeka. Odtod izvirajo naj-češče spori med narodi, ne zaradi kulture. ki je n<>st in povezava več narodov, temveč v spačenosti medsebojnih človeških odnosov. V rušenju osnovnih človečanskih pravir pa narodi celo pozabljajo na svoje vrednote, na svobodo; institucije krepijo razkroj uma in poveličujejo narod prav v nekakšno božanstvo, mu določajo nadna-rodnostni značaj in prostor, pa zaslepljene tavajo v diletantizmu, v oslcplje-nosti, v histeriji. Od tod torej sežiganje knjig, od tod sodobna inkvizicija, od tod ideje o vele-narodib! In kakšna opravičila iščejo in najdejo pred svetom? Se mar borijo za kulturo, za pravo enotnost med ljudmi?
Odgovor na ta vprašanja je negativen; manifestacija bolečih problemov ni v njihovi deklarativnosti, ker bi morala biti in ker je v njihovem razreševanju, v njihovem učlovečenju. Narodne vrednote tako ostajajo resnične vrednote, ki izhajajo iz tradicije in ki vendar spreminjajo naš svet. Vendžr je sdmo razreševanje bolečih (narodnostnih) problemov za institucijo vselej njen lastni preizkusni kamen. Institucija sc pač more odločiti na dva načina: razreševanja problematike v narodnih vrednotah: ali jo razume, spreminja in vzgaja kulturno, nacionalno, se vključuje z napredno mislijo in dejavnostjo v narodno življenje in v državo, ali pa samo pojasnjuje z nacionalističnimi, politikantskimi težnjami zmedo, v kateri se je znašla oziroma v kateri se je oddaljila od naroda. Tretje poti ni. Zatč nastajajo v prehodih od nacionalne kulturne vrtdnote do nacionalistične propagande silne težave, ki Jih institucije skušajo rešiti s pismi, izjavami, deklaracijami lakd, da zbegajo javnost. Jasno je, da na tak način ničesar ne rešijo in ostajajo v speči, brezbarvni sredini In se ne potegujejo za ustvarjanje; ne gojijo svojega Jezikji po načelu enakopravnosti, ne kažejo posebnega smisla za etične vrednote, ne skrbijo za enakopravnost med narodi z zveličavnim povzdigovanjem nad drugimi narodi. Kajti enakopravnost med narodi pomeni, da le-ti nosijo v sebi lastno specifiko, a se hkratno kljub tej specifiki ne oddaljujejo, odtujujejo drugim narodom. Neenotnost ni samo pogoj za spore, temveč Ima hude posledice za nova družbena gibanja, za socialne razmere, za jezik in za sleherno narodno zavest.	.
To pojasnilo velja posebno za ustvarjalce v kulturnih Institucijah, kajti v kulturi naroda sc Izraža njegova za-
vest najbolj jasno, najbolj razvidno. Deklaracija o položaju hrvatskega jezika, ki so jo podpisale hrvatske kulturne institucije in kulturniške osebnosti Hrvatske nam pojasnjuje krizo teženj, ki propagirajo neenotnost narodnih vrednot. In ne samd to: sklicujejo sc na samostojnost hrvatskega jezika, čeprav ta samostojnost hrvatskega jezika obstaja med hrvatskimi kulturniki, v zgodovini oziroma v tradiciji hrvatskega jezika in narodnih, etničnih prvin. Vzrok te krize bi nemara morali poiskati drugje in ga pojasniti razločno, saj že pojasnjuje nelep odnos kulturnih hrvatskih Institucij do Srbov, ki živC na Hrvatskem, se izmika v imenu samostojnosti jezika pred resničnim problemom narodne kulture Hrvatske. Poleg tega zahteva in predlaga politično zgrešeno neenotnost v odnosu do drugih narodov, dasiravno se sklicuj^ prav na večstoletni boj za pravice državljana SFRJ. Gotovo je takšnim tendencam botrovalo tujstvo, neresnost, neodgovornost, maščevalnost, ki nikamor ne vodijo, ali pa vodijo v razkroj uma. Institucije pač ne morejo ustvarjati v imenu hrvatskega naroda kulturo brez naroda, ne morejo z Deklaracijo spremeniti hrvatsko-srbskega ali srb-sko-hrvatskega jezika s političnim zakulisnim programom, ne morejo se na način Izmikanja In neodgovornosti, ali ncznanstvenosli boriti za enotnost med vsemi jugoslovanskimi narodi. S takšnim početjem celo slabijo narodno zavest, zapirajo kulturni prostor in se V našem času ne borijo za samoupravljanje; marveč vse bolj in bolj stremijo za napadi na institucije drugih narodnih skupnosti. Takšni napadi so don-kihotovska borba z mlini na veter, so nekritični, ne pojasnjujejo resnične sl-; tuaeijc, a je hkratno tudi ne skušajo razrešiti. V tem lahko vidimo temeljno slabost Deklaracije o položaju hrvatske-ga jezika; situacija te Deklaracije P* se suče v odločitvi, ali se institucijo borijo in zavzemajo za kulturo brez naroda, za brezbarvno pozicijo kulture nad narodom, ali pa znajo prisluhniti pravim kulturnim problemom naroda.
GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR
z gozdnimi obrati:
Ruše, Lovrenc na Pohorju, Podvelka, Ožbalt ob Dravi. Maribor, Reka na Pohorju, Ptuj, Ormož, Slovenska Bistrica in Oplotnica,
obratom za gradnje, obratom za urejanje gozdov in obratom za lov in ribolov
ureja, neguje, vzgaja in gospodari z gozdovi SLP ter gozdovi v državljanski lastnini, samostojno gradil gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, goji divjad in Izvaja lovski in re-bolovni turizem.
MARIBORSKA LIVARNA MARIBOR,
Maribor, Kejžarjeva 19, Telex: 033144, Telefon: 22-963 Proizvajamo.' vlečene in prešane medeninaste paiice lin profile, kontinuirane tete palice in cevi bakrovih zlitim; ulitke: pod pritiskom, v pesek in kokile vseh neželeznih kovin; odkovke bakrovih zlitin, armature: sanitarne, vodovodne in parne
Pre-delujcmo vse vrste odpadkov kn ostankov neželeznih kovin v polizdelke in blok metal
Predelujemo vse vrste odpadkov in ostankov neželeznih kovin v polizdelke in blok metal
i -i—...	      a
VLADIMIR GAJŠEK
O od
nor nosti
ANTON DODLEK
KDO SE VRTI V KROGU?
Nekaj misli ob članku — Fcr-janstvo in kačurstvo v nas
Vloga Študentskega tiska temelji vsekakor na izhodiščih teženj, ki so v zadnjem času vse bolj in bolj zaostrene po svojih interesnih, predvsem ideoloških sferah. Kajti v zadnjem času so se v dcviantah reforme izkazali nekateri ljudje ne samo kot reakcija na ZK, temveč so skušali ln morda šc poskušajo spraviti z zaničljivim, predrzno napihnjenim, pa subjektivističnim odnosom vse slabč v en koš, in ta koš razkošno prikazujejo ljudstvu. Jasno je, da so koši takšnih potenciranih, košatih prepričanj vselej odsev in smisel teženj, ki nasprotujejo naši ustavi, družbenemu redu in navsezadnje državi. Posebno prihajajo takšna prepričanja na dan s posebno zahrbtno zagrizenostjo, s pomanjkanjem odgovornosti in soodgovornosti, z zasebniškiml osornostmi, pa nesramnostmi. Takšna prepričanja propagirajo samo in samč slabine, ne verjamejo v človekovo pravico do svobode misli, govora in tiska — in se zapirajo v ozek krog hotenj, se sklicujejo na relativnost poštenosti, obarvajo ljudi samč črno-belo. Kdo jih naj zagovarja? Kdo je lahko privrženec prepričanj, ki nasprotujejo s svojo statičnostjo, brezobzirno slepoto do vseh rešitev bolečih problemov; kdo rešuje v imenu tarnanja in zaplotnlškega hujskanja, pa vendar v strahu, našo situacijo kulturne krize na Slovenskem?! Odgovor je kakor na dlani: z zaničevanjem do soljudi govoriti je brezobzirno, če tisti, ki govori brezobzirno tudi to počenja, tako deluje, ali dela.
V Katedri ne bi smelo biti prostora za zaničevanje, za namigovanja in hujskanja, ki so predvsem zasebne zvrsti, za tarnanje nad našimi ljudmi.
V Katedri bi morali že kot študentje biti revolucionarni, napredni, zavzemati bi se morali živč za probleme sodobnega mladega človeka, predvsem študenta, zaobsegatl bi morali večkrat v tendencioznosti več odgovornosti pri pisanju, In Se navsezadnje, zavzemati bi se morali za uresničitev samoupravljanja In gospodarske reforme, pa politične reorganizacije pri nas v publicistiki, ki prodira In ki prodre k vsakemu posamezniku. Če kdo hoče ustvarjati nekakšno fronto, razklati enovitost uredniškega dela In sodelovanje sodelavcev pri listu mariborskih študentov, predvsem pa če zahteva razcep mnogi takč. da prikazuje probleme naše stvarnosti zgolj enostransko, neutemeljeno In za-sebniško potencirano, tedaj je popolnoma razvidno, kako takšni nekdoji nimajo čuta odgovornosti, ker morda zastopajo zgolj svoje in svoje zasebne koristi. In ne samo to: takšni ne delajo v listu mariborskih študentov,, marveč skrbijo, da bi latentno stanje, pa spanje trajala dolgo, morda čim dlje. Jasno pa je, da na zasebniškl gradnji zasebnih koristi ničesar ne moremo zgraditi, ker nam preostane le rušenje, razcepljanje, ali razkroj. Z nerganjem ni moči reševati problemov sodobnega mladega človeka. Tudi to bi moralo postati na uredništvu Katedre vsem pišočim razumljivo.
V Katedri, (št. 7. marec 1967. str. S) je Izšel članek O FERJANSTVU IN КЛ-CURSTVU V NAS. ki bi nai bil po besedah avtorja Toneta Partljiča poljuden prikaz naših osebnih dcvlant, prilagajanj. Preseneča nas, ds po tradiciji in v ustvarjalnosti novega časa Tone Partljič še zmerom proklamira svobo-
Ceprav človek živi v skupnosti je vendarle samemu sebi namen. Smislu tega namena daje pečat doba oziroma ljudje; gledanja na ta namen se spreminjajo. Ta dedukcija nas vodi do namena kot takega. Vendar se vprašamo, kaj je smiselno tn kaj ni, zato ker imajo tudi nesmisli svoj namen. Zaradi tega ostane vprašanje namena oziroma nesmisla odprto in za vse enako, samo da aplicira način gledanja na »drug- nov odgovor. Način pa je vselej pogojen z družbeno objektivnostjo, ki ga oblikuje.
Oblikuje ga kot prosto mislečega — zavoljo fizičnosti prikovanega na zemljo in svojo življenjsko okolico. Njegova življenjska sila skuša neprestano razveljaviti vse dosedanje norme in ustvariti nove norme. Fizičnost poraja moralne norme: le-te so lastne okolici, kjer vladajo družbeno pogojene nor-
do in poštenje samo kol dva relativna pojma in noče videti, da ni svobode, če hočejo govoriti nepošteni. Ne uvidi, da se svoboda, poštenje ne izkazujeta zgolj na sodniji, v pisarnah, v psihologiji, temveč da so živo prisotni vsi družbeni elementi pri obravnavanju človekove akcije v skladu z družbo kot svoboda, poštenje, zvestoba. Ali zahteva tovariš Partljič svobodo v imenu poštenja ali pa išče svoje poštenje v svobodi, ki jo živi?
Tovariš Partljič govpri, kakor da bi imeli pri nas inkvizicijo: »Za vsem tem pa tiči strah, strah pred nemilostjo, revščino, mukami, izobčenostjo.- Govori, kakor da bi bil pri nas še vedno prisoten nacizem, ko so naši starši zares živeli v strahu pred nemilostjo okupatorja, v revščini, ki jim jo je prizadela vojna, ki so pretrpeli česlo muke v koncentracijskih taboriščib, v partizanih, v izobčenosti. Tovariš Partljič pač na vse to brezobzirno pozablja in slika neresnične situacije z zasebniškim užaljenim odnosom, hkrati pa se v razmerju do drugih ljudi vede skrajno žaljivo V njegovem članku Je tudi takšno mesto: »Kje vse se prilagajamo? Na delovnih mestih, na sestankih, v publicistiki. Tako prilagajanje je najbolj čistokrvna prostitucija.- Kako? Ali prav slišimo? Tovariš Partljič z vso gotovostjo zatrjuje, da so naši ljudje — kasneje i z v a-j a sicer to trditev tudi na komuniste in ZK In na državno vodstvo, — čistokrvne oziroma najbolj čistokrvne prostitutke. O nas, ljudeh, govori sicer hkrati že v začetku, kakor da bi bili zelo skrivnostna bitja, sam pravi natančneje v oklepaju: »skrivnostno visoko razvita žival-. Torej tovariš Partljič označuje ljudi le po nekakšnih pasmah, ali rasah živali, skrivnostnih bitij, ki so ČISTOKRVNE prostitutke. Tovariš Partljič, ali bi upali takd govoriti s svojim očetom, s svojo materjo, s svojo ženo, s svojimi sodelavci, z ljudmi v avtobusu; tovariš Partljič, kdo bi vas vendir poslušal? Kje ste se nalezli te ideologije, ki nam je znana izpred dobrih dvajset let, kdo vam daje pravico, da vidite v socializmu le obračanje plašča po vetru?! Ali sta vam morda služili kot gradivo pri pisanju vašega članka Osnova 19. stoletja in Mit 30. stoletja.
Od vas ne pričakujem odgovora, kajti ne sprašujem vas osebno; želim le. da odgovorite javno, kakor ste o ljudeh javno pisali. Jemljem si pa pravico do zahteve, da boste pisali na manj žaljiv način, bolj utemeljeno, trezno.
Ob tem upoštevam in vam zatrjujem, da napišite članek v okviru odgovora pošteno, in če vas kakšna zadeva peče, tedaj si kar upajte pošteno spregovorili o njej in nikar ne pričakujte, da bi kdo od ljudi na najvišjem mestu moral o vaši pekoči zadevi govoriti že prej. Upoštevam tudi. da se motite, kajti errare hunianum est. Tudi vam lahko dam pojasnilo, da kritika pri nas v Jugoslaviji ni prepovedana, če ni zgolj osebni žaljivi napad na čast osebe, če ni uničevanje dela naših ljudi, če ni propagiranje idej. ki bi nas lahko raz-cepljale, razkrajale, osmešile. Vi sc zavzemate za nekakšno dovoljeno kritiko, kakor sami pravite, a ne vem, kaj bi radi: ali bi radi, da bo vsakdo vsevprek samo kriilkastrsko napadal, žalil, prikimaval idejam, ki so nam znane izpred dvajsetih let: ali se zavzemate za takšno DOVOLJENO kritiko?
Gotovo pa se motite, tovariš Partljič,
me, katerim se mora (ne)hote bolj ali manj prilagajati. Stopnja prilagajanja Je relativna, ker vsak misli po svoje oziroma ima mnenje, sicer ne bi mogla nastali religija, strankarstvo, stranke in podobno.
Z nastankom družbenih skupin se manjšina mora podrejati večini. To še ne pomeni, da nihče več po svoje ne bi mogel misliti, in dela kot avtomat to, kar mu večina sugerira. Pogoj za obstanek skupine Je ravno v njenem samem notranjem (duhovnem) razhajanju, ki je razvidno po takšni omejenosti glede na okolico, v kateri ustvarja in živi.
Na tem mestu se postavlja še drugo vprašanje: Ali se je ta družbena skupina porajala Iz potrebe ali je to neka umetna tvorba, ki je nastala s silo moralnega pritiska na širši krog ljudi,
če mislite, da komunisti ne mislimo po svoje, da nimamo pravice do svobode misli, govora, tiska. Vi sicer naglašate, da so med komunisti laki, ki si nikoli ne upajo reči jasne, kritične besede. .Ali pa se trudite, da bi takšnih komunistov bilo manj, posebno, če jih vi kot komunist poznate?! Ni razumljivo, kako ste si vzeli pravico, da govorite proti naši Ustavi. Še bolj je nerazumljivo, zakaj iz naših državnih osebnosti delate mite in jim dajete takšen položaj, ki ni pri nas resničen; pogledali bi si lahko nekoliko zgodovino jugoslovanske Komunistične partije, pa bi videli, kako so ti ljudje delali in sc borili za ljudi, za njih pravice do svobode govora, misli, dela. In če ste se naučili česa v šoli in med ljudmi, tedaj ste lahko razločno razbrali, da naši ljudje bolj delajo kakor napadajo, da niso razdeljeni zgolj in samo na Terjane, kačurje in zasebnike. Prav vi jih s svojim otožnim razmišljanjem uvrščate med skrivnostno razvite živali in v vaši predstavi jim jemljete pravico do govora. Za Katedro bi pa bilo vsekakor bolje, če bi vam vaše predstave prepustila, kajti praksa vam bo nedvomno pokazala, da vsi ljudje ne želimo vaši osebi nič nenaravnega, slabega.
Svetujem vam, otožni tovariš Tone Partljič, da se potolažite in da začnete bolj pošteno razmišljati o ljudeh, d3 jim pustite njihove pravice, in da se borite proti krivicam v praksi, in zatirajte zlo. Z nesramno osornostjo ste in boste opleli-: z odgovornim delom se izkažite v naši deželi!
ILUSTRACIJE V TEJ IN PREJSND ŠTEVILKI SO PRISPEVALI FOTOREPORTERJI Študentskega lista ECHO IZ BRATISLAVB
kjer mislijo eni eno in delajo drugi drugo. Vsekakor je ta zadnja varianta obsojena prej ali slej na uničenje, ker jemlje človeku njegovo notranjo duševno moč; le-ta namreč pogujuje način bivanja. Izven tega »kroga« ne more biti nihče kljub svojemu materialnemu položaju. Samo zadovoljevanje potreb, ki se rodijo iz njegove fizičnosti, vodi človeka v njegov lastni konec. Dokaz za to najdemo v vseh družbenih formulacijah, ki so znotraj hotele zadovoljevati superiornim zahtevam, navzven pa so skrbele le za svoje zadovoljstvo — nečloveško »telesno« uživale.
Jasno je, da razkroju uma ne moremo pritrditi, saj se ta — takšen razkroj — najčešče pokaže v klikah, znotraj krogov, v negaciji stvarnosti in še ne nazadnje, v zaničevanju ustvarjalnega dela, v zvišenem odnosu do družbenega okolja.
film
Danes slabši kot včeraj
Film je beseda, s katero označujemo najmlajšo izmed umetnosti. hkrati pa umetnost, ki je v našem času pri ljudeh najbolj priljubljena. Čeprav je danes film predvsem zabava in razvedrilo, pa vendar po njegovi zaslugi gledalec spoznava druge dežele, običaje, navade ter njihovo civilizacijo in kulturo. Ljudi seznanja s svetom, z ljudmi, s časom.
Po drugi plati je film (udi industrija in trgovina. Zaradi tega (hlastanja po dobičku) so filmi namenjeni izključno zabavi polni erotike, brez vsakega vzora, molzejo milijone iz žuljev kulturno nezadostno razgledanih množic. Seveda se tudi pri nas nismo izognili, ampak smo z leti korajžno stopali in stopamo r\pprcj v tej smeri. Tako smo pred petimi leti uvozili 150—170 in sami proizvedli okoli 30 filmov. V letih 1967/68 se bo število uvoženih filmov dvignilo skoraj na 300, v nasprotju s porastom pa se bo lastna proizvodnja znižala na okoli 20 filmov. Domači filmi so pri nas slabo obiskani. Naj navedem za ilustracijo nekaj podatkov, ko so vrteli naš domači oziroma inozemski film:
Film Rondo Vrnitev
Dnevi preizkušenj Cine ostroge V primeru ensreče
Proizvajalci se nedvomno premalo prilagajajo času in okusu publike. Ali ne bi kazalo npr. od 20 filmov narediti 5 umetniških in 15 iz zabavnega žanra, pri katerih naj bi kvaliteta ne bila postavljena na predzadnjo stopnico? Struktura uvoza je na dva zahodna en vzhodni in od dveh zahodnih eden ameriški. Do leta 1966 smo imeli pri nas šest distribucijskih podjetij. Od leta 1966 se je njihovo število zvišalo na dvanajst do štirinajst. Naši domači proizvajalci so se namreč prelevili v uvoznike. Z uslugami, ki so jih nudili tujim producenlom, so prišli do deviz. Preplavljeni smo s kopico filmov, katerih kvaliteta je dvomljivega značaja oziroma o njej skorajda ne moremo govoriti. Ze tako »nagrizeno« ravnotežje med umetniškim in komercialnim filmom je sedaj popolnoma porušeno. V Sloveniji imamo namenski sklad, v katerega vsako kino pod jetje odvaja 20 */« od bruto prometa. Sredstva se delijo v naslednje namene:
1. proizvodnjo filmov,
2. vzgoja kadrov,
3. kinofikacija.
Letos znaša višina sredstev 481 milijonov starih dinarjev. Ta bodo namenjena izključno za proizvodnjo. Program proizvodnje obsega: 3 celovečerne in osem kralkometražnih filmov.
Producent je »Viba film« iz Ljubljane, ki ne daje nobenega garanta, kakšni bodo filmi. Tako letos sredstev iz republiškega sklada za kinofikaeijo ne bo. S tem se je seveda za nedoločen
Poreklo	St. predstav	St. obiskovalcev
YU	17	2.204
YU	16	2.570
YU	3	109
USA	34	15.490
FR	14	5.390
kritika
Izročilo .dediščine'
Odprimo prvenec Marta Ogna, pesniško zbirko, ki jo je te dni izdala Cankarjeva založba. Knjiga je razdeljena na pet ciklov; vsi se smiselno vraščajo kot razvojni mejniki v svet sodobne (mlade) slovenske poezije. Njegovo poezijo bi bilo mogoče označiti z dialektično stopnjujočim izročilom — ki na svoji poti v boju za eksistenco zavestno in aktivno hoče spreminjati svet. Zbirka je protiutež BIVANJSKE, NIH1LISTIČNO-STRUKTURALNE smeri, katera na račun razbijanja norm za vsako ceno hoče presuniti in raniti na robu pozerstva kot alogičnih asocijstov.
Vendar kljub idejno izredno izrazitemu poudarku avtor ne zaide v službo filozofije ip obdrži spevnost in ponekod rahlo, komaj zaznavno subtilnost, na robu razumskega, kar njegovo liriko dviga do iskrenega, prečiščenega bogatenja slovenske besede.
V prvi pesmi prvega cikla: I. Jedkanica — stopi na tla res-kastih lepot narave in romantizma, ter se znajde pred problemom kastih lepot narave in romntizma, ter se znajde pred problemom praznine in izumetničenja klasičnih, preizkušenih vrednot. Samo človek mu lahko da odgovor na vprašanja stiske. Preko nokturna jt. 1 in št. 2 se od zgroženosti nad — / (z blestečih krempljev) / je kapljala / kri na moje oči / na usta, / po vratu /, — občutkom nemoči dvigne do krika po ljubezni, po izgubljenem otroštvu, iz katerega je bil tako rano iztrgan. Izguba matere stoji kot zid, blaznost minevanja, ki ga pahne do Hamletovske melanholije z grozljivo pomenskostjo (nokturno št. 4.) / privršole so / črne lobanje /. Iz te nostalgične tragičnosti doživi njegov subjekt preusmeritev, izpolnitev bolečnosti, ko spomin svoje matere zamenja z ljubljeno. Njegova vednost o sanjah in resnici podira lastno melanholijo zavestno, kruto, trdo. Sunjcn v svet — ki ga povsem naravno sprejme kot mrzlo tujskost, kot NE-BIVANJSKI prostor, ki je dan človeku zaman — se v Plahi ljubezni vpraša po smislu iskanja:
moj bog, zakaj nimam
poguma bili slep Tu se oklene te vednosti kot možnost izhoda. Samo ljubezen je rešiteljica, ki lahko osmisli ure in čakanje — kot edina vez
čas zavrla	izgradnja	filmskega gledališča v Mariboru.		Kako po-
trebno bi podatki:	bilo filmsko gledališče, pa		nazorno ilustrir	njo sledeči
leto	število	število	število	število
	sedežev	obiskovalcev	predstav	filmov
1950	2.620	1.663.167	4.453	
1957	2.620	1,694.643	4.813	194
1958	3.620	1.799.473	5.676	265
1959	3.620	1.912.825	5.412	238
1960	3.642	1.927.380	5.361	261
1961	3.642	1,724.852	5.579	266
1962	3.581	1.578.600	5.599	265
1963	3.581	1,661.975	5.564	266
1964	3.286	1,638.599	5.455	291
1965	3.286	1,687.716	5.176	296
1966	2.986	1,437.226	4.505	300
5 kino dvoran 2040 sedežev
Razlika torej znaša samo 146 sedežev! V letu 1931 (zadnje predvojno štetje) je imel Maribor 33.149 prebivalcev. V letu 1967
111.292 tisoč. Razlika je torej 78.143.
Kino podjetje Maribor je z referendumom sprejelo sklep o graditvi filmskega gledališča. Ljubiteljem kvalitetnega filma bi bilo ustreženo, ker bi sc jim nudilo primerno okolje, udobnost in izbran program. Ogled filma bi zahteval določeno predpripravo, s čimer je zagotovljeno obojestransko zadovoljstvo.
Vrednost gradnje brez rezerve znaša 150 milijonov S dinarjev. Kino podjetje ima na razpolago okoli 80 milijonov S dinarjev in je sposobno najeti kredit v višini 40 milijonov S dinarjev. Za preostalih 30 milijonov S dinarjev so zaprosili republiški sklad, vendar odgovora niso dobili. Prejšnja leta so iz republiškega sklada odvajali 70 do 80 milijonov S dinarjev za kinofikaeijo.
Prejšnje občine (zdaj občina Maribor) so ustanovile namenski sklad, vendar so sredstva pozneje uporabile v druge namene.
Občini plačuje kino podjetje Maribor 5°/o davek. Za razliko od Maribora se jo do 1966 (prav tak davek) v Ljubljani vračal v namenski sklad, za kinofikaeijo mesta. Koliko dajatev ima kino podjetja Maribor, kažejo sledeče številke:
1. 26 Vo od bruto prometa,
2. 30 •/• zn izposojnino filmov,
3. 20 V« režija. '
Od kod torej vzeti sredstva za razširjeno reprodukcijo? Da bi bila mera polna, je občina Maribor predpisala višje dajatve v obliki obresti za poslovni sklad od 1 Vo na 1,7 Ve, kar zmanjšuje dohodke za 1,5 milijona starih dinarjev. Tako stane npr. vzdrževanje kina Union letno 1,800.000 S dinarjev. V mesecu marcu je izšel zakon, ki pravi, da mora Kino podjetje odvajati za Rdeči križ nc 1 dinar na obiskovalca, kot je bilo do sedaj, ampak 1 °/o od vstopnice. Ta dajatev bi bremenila sklade za nadaljnih 1,5 mi-od vstopnice. Ta dajatev bi bremenila sklade za nadaljnjih 1,5 mi-
Od kod torej sredstva?
Ce bi zvišali cene vstopnicam npr. za 10 dinarjev (SD), to ne bi imelo večjega finančnega učinka, ker se teh 10 Š dinarjev deli takole:
med razbolelo notranjostjo, ki se nujno mora vraščati v svet drugih. / Srebrno jutro si na mojih oknih. /
II.	Barve in pesek
Topla privrženost spoznanju, da je ljubezen še možna kot bistvena in močna opora v svetu zlagane prcdmetnosti in strahu — se umakne v subjektivni svet in zaživi v dani igri zelenega, kar je življenje, morja — podobe moči -- nasproti negativom ogrožene človeške eksistence. Hlastnost in doživetost v Rapsodiji v zelenem / in pesem, ki se vzpenja v zeleno / nebo razcvetelih vej / — se ob naslonitvi na žgočo in nedosegljivo Lorcovo metaforiko umirja v vprašanju: kaj? Nezadostnost ljubezni izpove avtor kot trpko etično in moralno katarzo, v kateri se to polno odrešilno čustvo prevesi v samoto. Dediščina možnosti odločanja in pogumnega iskanja — ob vznožju »gora iskanja« je edina, — ker v svet otroštva ni več vrnitve:
Poslednjič jo kosa pobrala roso s travnikov poletnih igre ljubezni in osamljenosti.
Skloni sc, sonce.
Resignacija ob izničenju opore za boj proti svetu najde pot k ljudem (Prozaični improptu):
samo domov ne moreš iti, tam te ne bo nihče branil...
Visoke stene, železoboton.
Civilizacija se kot nebo zruši nanj. Utesnjenost in mračnost ob izpraznjenem svetu, robotskih normah in mehanicislični zavesti današnjega človeka, ga za nekaj Časa požene v naročje morja, galebov, mesečine. Vendar mu ta beg v subjektivni iluzorni svet ne vrača več miru: boj je nepomirljiv, smrt in minevanje prinašata nesmiselnost početju. In spet pregnete v sebi te prvine v mogočni odi Ljubezni. V »Rapsodiji v oranžnem«, ki je nedvomno ob »Velikem nokturnu« najlepša pesem v zbirki, sc eros v teh enkratno izpetih pastelih, — klenih in krhkih kakor dih — kaže kot nerazumski, poguben. Telesnost ni avtorju tolmun samozadovoljstva, temveč le prostor, v katerem išče odmeva za svojo človečnost.
Beg iz samote, ki je ljubezen! Beg iz ljubezni, ki naj osmis)i in da moč za pot, se razkrije v nadaljnjih pesmih kot svet vulgarnosti odnosov, ki jih odrejajo predmeti, no človečnost. Ljubezen kot tisti atribut, ki bi pesnika pripeljal do samouresničevanja, je doživela svojo hvalnico. Bila je osnovni vzgib, nekaj, kar daje in ohranja, plemeniti, gradi. Zdaj se izkaže ljubezen kot kristal, ki se zruši v svet umrlih spominov in pravljic — ob razpolovljenem smislu: ljubezen “ samota; Človek ~ hip svetlobe. Čustvo ljubezni je rdeča nit vse zbirke. V »Podzemlju« so kaže kot idejno izročilo, ki nikoli nc preraste v absurd. Avtor se ne
1. 3 SD distributer,
2. 2.6 Sl) družba,
3. 4.4 SD kino podjetje.
Ali ne bi kazalo višje dajatve v obliki obresti na poslovni sklad (od 1 •/» na 1,7 "/») pustiti na prvotni višini oziroma davek odvajali v namenski sklad za izgradnjo filmskega gledališča?
Mislim, da sredstva v višini 30 milijonov S dinarjev ne bi smela biti problem v takšnem industrijskem mestu, kol je Maribor.	Tone	DODLEK
zapis
Od teh 2986 sedežev v letu 19456 odštejemo 800 sedežev Letnega kina glede na minimalno število predstav. Ostane nam torej 2186 sedežev. Zdaj imamo štiri kino dvorane. V letu 1940 je imel Maribor naslednje kino dvorane:
Esplanade	580	sedežev
Grajski	560	sedežev
Union stari	400	sedežev
Pobrežje	250	sedežev
Studenci	250	sedežev
KUD Študent — prav dobro!
I*o skoraj enoletnem premoru so se pred nekaj dnevi na mariborskih ulicah pojavili lepaki, ki so naznanjali nastop našega kulturno umetniškega društva Študent. V tem razdobju smo lahko v Katedri brali nekaj polemičnih člankov, ki so obravnavali probleme in težave KUD Študent.
Razumljivo je, da sem na prireditev odšel s precejšnjim za-
nimanjem, obenem pa so me navdajali tudi pesimistični občutki, ki so zrasli na podlagi mnenj, razgovorov in kritik na račun KUD. Pričakoval sem, in tudi mnogi drugi, da se bo spored te končne študentske kulturne prireditve v okviru aprilskih študentskih prireditev v glavnem sestajala iz nekaj zborovskega petja, v katerega bo vpletenih nekaj folklornih plesov za njegovo poživitev.
Ko pa so študentje že izvedli nekaj točk sporeda, sem se pa nehote vprašal; »Ali je res mogoče, da sc je ta program razvil iz mogočih in nemogočih neskladij in problemov, o katerih smo brali v časopisu in o njih razpravljali na najrazličnejših sejah in sestankih?«	«
Moški pevski zbor, vselej se prijavi premalo deklet, da bi lahko imeli mešani pevski zbor, je pokazal obsežen repertoar — dvanajstih pesmi in dirigent S. Jurgec je okoli dvajset članov zbora prav dobro aranžiral v pevsko celoto, čeprav bi lahko njihovo petje zvenelo mnogo bolj ubrano, če bi bili nižji glasovi bolje zastopani. Njihov spored obsega pesmi Simonitija, Gobca, Mirka, Kcrnjaka, Žarova, Schuberta in drugih. Ne morem trditi,* da je to velik pevski zbor, vendar pa dosega kvaliteto, ki se je naši odri ne morejo sramovati. Se malo vaje in občinstvo ga bo povsod sprejelo.
Ob gledanju jugoslovanskih plesov, ki jih je pripravila folklorna sekcija KUD Študent, sem spremenil mnenje o tem, da bi naj KUD gojil samo slovenske ljudske plese, saj se je ves splet plesov iz najrazličnejših krajev Jugoslavije dobro zlil v eno celoto. Celoten spored folklore je bil sestavljen iz prekmurskih plesov. banatskega plesa fantov, slavonskega plesa Staro sito, budje-vačkega kola, vlaškc četvorke in slovenskih plesov.
Uri spletu prekmurskih plesov, ob malo počasnejši glasbeni spremljavi orkestra srednje glasbene šole v Mariboru, sem opazil, da plesalcem primanjkuje še precej sproščenosti, zdi se pa tudi. da ima večina plesalk svoj nasmeh za nekaj, kar ne spada
boji niča, kor ljubezen ne more biti absurd. Kot emocija, prekinjena na višji stopnji, je stena nagonom. Samo — ali ljubezen lahko osmišlja človekovo ravnanje? V pesmi »Besede tvojih besed«, ki je biser zbirke, avtor dokončno pretrga pajčevino sanj. — kje so zdaj vse besede, ki sta jih govorila?
Neizmerna, ostra tišina spet lega med vaju.
IV.	Pesmi za generacijo
V angažirani pesmi 1 (Jušu T.), ki je ena najstarejših po nastanku, je podoba časa po osvoboditvi boleča — ko padajo luske heroizma z ljudi. Pahnjeni so v betonski brezup, v hlastanje in nezadovoljstvo. Svet je igra, »kupiti« njegov visoki cilj. Jedkost, sarkastičnost pomagata avtorju preko stiske, ki je obenem stiska nekega pokolenja. V tem svetu se polnokrvni človek ne odreka svoji individualnosti, ne omamljajo ga pridobitve tehnike — bolj ga skrbi duhovna praznost ljudi. Doslednost uoora proti poplilve-nju zavesti se ne kaže v resignaciji, malodušnosti — pač pa kot svarilni krik človeka — pesnika, ki vidi svoje poslanstvo v bodre-nju, opozarjanju. Ostaja na svojem izhodišču nezadostnega sveta, ne sužnji in ne dela kompromisov. Kot kritik, sooblikovalec našega kulturnega prostora je v Angažiranih pesmih pronicljivo in intelektualno močno podrl šotore pridobitništva in koristoiov-stva. Na odnosu predmet — subjekt, ki je postal množicam v tej epohi razvoja novi bog, se pesnik oddalji kot svarilec pred roz-človečenem BITI — za predmet, namesto biti — za aktivno poseganje v svetovni kaos:
Kar je, kar je bilo: roke, trave. Potem ptice in pretapljanje občutkov in molekul: Spremeni!
(Angažirana pesem 3) Vpliv zapadnjaške filozofije v našem slovenskem prostoru, njeno izmaltčenost in izkoreninjenost — prikaže v: Pesnikom beat generaton — kjer je vse v visoki igri. visoki, obupani, prazni igri. Denar!!!!. Nemoč polnokrvnega intelektualca, ki hoče iz broizhodnosti in se izreče za Človeka, je agonija razvrednotenih vrednot.
V. Podzemlje
Pesom Preludij ni fluidno tkivo, ki bi se na robu sanjskosti in sužnjenja idealu Lepote tkalo v trepclljivo, igrivo vibriranje — hvalnici življenju. Jezik je grabeča usodnost, dana človeku po vzgibih podzavesti. Ta del zbirke je obračun s Podzavestjo (ID) ob prebujenju EGA — zavestnega, usmerjenega, tvornega hotenja. In že so ogluša sistem zakonov, norm, vezi, morale kot Damoklejev meč. Kri tema, razkošje poslednje smrti, metafizična skupnost, ki so od stvaritve sveta sem (Stvarjenje) večno prisotne, so sile v naši krvi. Možnost smrti sc pesniku tu kaže kot dol človekovega bistva. Tega stanja se zaveda kot GENUS — ali
kot skupek dogajanj, tvorb, vplivov, mnenj, — dedov, ter sodobnikov — znanosti in institucij. Človek se javlja kot odtis preteklosti, tistega, kar so mu vsilili, kar mu jc bilo dano. kar je podedoval, kot eno bistvenih komponent DEDIŠČINE. Smrt, tema — trpljenje, — vse to so sile podzemlja, pred katerimi Zavest in BlTNOST klecneta na kolena. Umetnik je vezan na svet in ljudi preko dela svoje BITI (podzemlja) — BITI — NEZAVESTNOSTI do novega porajanja, rasti ZAVEDNEGA, MISELNEGA.
Iz samote se lahko poraja ljubezen, ki se spet pojavi kot vezni duh enačbe: LJUBEZEN - SAMOTA
— in čas je le izgovor za ljubezen, ki je sovraštvo
do samote, samo samota je resnična in je ljubezen —
Stvarjenje, spočetje, rojstvo — trije mejniki: v njihovem drobovju so pralastnosti / geologija /, eruptivne nekontrolirane sile; slast instinktov / akt moža in žene /;
— O mama, mama, mamica — predirljiv, nehoten sunek k svetlobi, k času, k trajanju in minevanju. Lahko bi dejal, da je ubral avtor antigenetično pot v razporeditvi svojih ciklov. ZA-VESTNOST na začetku (Breze) bi se morala pojaviti na koncu zbirke (Molitev) za bralca z močnejšo PODZAVESTJO.
— V preludiju št. 3 je človeško dejanje, ki je edina opravičljiva tvornost in uresničevanje v prostoru in času — retrospektiva, pogojena s pogledom nazaj, na vse, kar ga je izoblikovalo; proti čemer je nemočen:
— Neznane melodije
nam polnijo uho in žile, nikdar doslej jih nismo slišali a kako podobne dnevom in nočem, obrazom drugim in pozabljenim, drsijo nam v dlani. —
Človek se pojavi kot prvinskost, ki ji je dana možnost nadaljnjega razvoja, čeprav mu ostanejo prasledi magme, ki ga je spočela:
— in to je človek, iztrgan nadčloveški urejenosti prasnovi, stvar, ki je postala bit
da bi se s svojim nastankom nenadoma zavedala vse blazneče gmote, iz katere je izšla. —
Tvar je postala bit!! Zato ne more biti nikoli BIT čisti akt ZAVESTNEGA, zavestno se pojavi pozneje, ko se subjekt zave sebe (če se sploh kdaj?) in izbere svojo možnost bivanja ZA — SE in ZA — SVET. Zavestnost jc krhka, podrejena in razum ni nikoli čisti logični dokončni akt; je v večnem boju s temi silami. Zato je tudi Človekovo aktiviteto nujno soočiti s temi silami, nanje posvariti. opozoriti, ker so sotvorci. Moč ustvarjalca je v pregnetc-nju in preusmerjanju te nedoumljive, neizračunljive neizmerno-
k plesu. Tudi izvajanje gibov včasih ni bilo skladno, kot si to pri folklori želimo, obenem pa bi moral koreograf tudi več misliti na prehode iz enega plesa v drugi. Prijetna poživitev je bil banatski ples lantov z nožem, vilami in steklenico, v katerem so študentje pokazali precej atraktivnosti in žal mi je bilo, da je niso vpletli še pri drugih plesih, kjer je to tudi bilo mogoče. Slavonski plesi — Staro silo — so hili boljše izvedeni kot prekmurski plesi, vendar bi moralo biti petje plesalcev razločnejše. Drugi atraktivni ples je bilo budjevačko kolo, ugodno pa je presenetila vlaška četvorka, ki me je pri nekaterih slikah spominjala na kozaške plese. Slovenski plesi so bili koreografsko še najbolje izdelani in pri njih nisem opazil večjih nepravilnosti, čeprav se mi zdi, da se včasih ne ujemajo popolnoma z glasbeno spremljavo in bi koreograf moral na to skladnost položiti več pozornosti. V celoti pa so vsi plesi dobro uspeli, in KUD nam je prikazal več, kot smo mi, zunanji opazovalci pričakovali. Oba koreografa Mirko Kirinič in Vlado Pravdič, pa bosta morala s svojimi plesalci še precej vaditi, da bodo dosegli kvaliteto za pot na velika gostovanja.
Gotovo pa nas je vse presenetil duet Dragica in Franci, ki je ob spremljavi orkestra glasbene šole zapel nekaj prisrčnih narodnih pesmi. Velika škoda je samo, da ni ta ansambel popolnoma študentski.
Vse plese jz južnejših republik jc spremljal .tamburaški orkester iz Varaždina, zraven tega pa je celotnemu sporedu pridjal še nekaj svojih točk. Orkester jc sicer igral dobro, nekoliko samo moti slaba režija, posebno ob spremljavi plesov, toda KUD bi lahko pričel misliti na glasbeno spremljavo, ki bi je ne bilo treba »uvažati«. V Mariboru študira precej študentov iz južnih republik, ki znajo igrati na kakšen instrument, samo pritegniti bi jih bilo treba- To pa je, kol pravijo pri KUD, precejšen problem.
Torej predstavo smo videli, in če pomislimo na pogoje, v katerih KUD dela, ji moramo dati oceno pravdohro.
Res je, da sc KUD srečuje s precejšnjimi problemi, od katerih KUD dela. ji moramo dati oceno prav dobro, kratkega časa, ki ga študent v Mariboru potrebuje za dokončanje študija, toda po drugi strani bo moral KUD to. kar ima, poka» zati čim večjemu delu občinstva, se afirmirati in putem bo gotovo tudi njegovo delo lažje.
Nikola ŠOŠTARIČ
sli. S tem dobiva Ognova poezija širši pomen, zakaj nič človeškega ji ni tuje.
Sovražnost ob dejstvu, da je slepo, nehoteno vržen v svet, preraste v strastno zaverovanost do tega golega dejstva, da je, da OBSTAJA, do prostosti, ki se je zave, ko izbira ob dediščini tisto, kar bo sam dal drugim kot dediščino. Dokoplje se do prostosti, do katere čuti malikovalski odnos. Sele preko podzavestnega v sebi do nas dovede tvornega — kar nam izpove v Himni krvi:
Zgodovina je kri.	—
V posmehljivi pravilnosti časa ljudje
so ji vsilili prostost, njej sami neznano
Avtor končuje z bistveno komponento svoje DEDIŠČINE: Civilizacija z vsemi sredstvi, imeni in nasiljem poslavlja ljudstva v službo neki avtoriteti, nekemu hotenju. Izžemanje strasti in krvi slabih v rokah močnih, usmerjanje v vojnih krčih do tako imenovane zgodovine človeštva, izkleše človekovo “ pesnikovo samoniklost. Njegov upor do pomasovljanja po tej poti, do poneumljanju v imenu filozofije raznih sistemov — kaže nagnjenje do zasnutka močnega individuuma, ki se vključuje neoviran v svet samo preko priznane dediščine in lastnih spoznanj. Pesnik je v razgovoru povedal:
»Sem proti vsakemu posiljevanju. Izberem svoje dejanje in sam vem, če je dobro. Vem, da je moje dejanje skupek vseh predhodnih dejanj mojih prednikov in sodobnikov, predmetnega sveta. — Toda — če sem že to, kar nisem »hotel« biti, kar mi je bilo dano v kri, v genus, v miselnost — PUSTITE ME, da si izberem svet, kakršnega hočem sam! Sam — s tem. kar sem podedoval in iz česar pristopam k zemlji (Pristop), k ljudem, k svojemu plemenu,- —
— Senca v miriadl brezličnih luči ostani
miriada rastočih oblik, tvoje bistvo nespremenjeno —
V sklepni MOLITVI se preko dediščine vseh, ki so izoblikovali ali izmaličili njegovo individualnost, avtor ponovno odreče vsakemu nasilju in skrunitvi, kajti sam je izbral svojega Boga. Ta bog ni dobrot nost po sebi, pač pa njegovo bivanje v svetu književnosti.
Kot prevajalec in pesnik s svojim nezavidljivim poslanstvom sam izpričuje, da je Človek njegov Bog.
Pogum živeti svoje prepričanje. In to prepričanje braniti, nam daje ob njegovem prvencu upanje za nadaljnjo bogatitev slovenske besede.
- Tragičnost, ki je v zbirki ponekod izražena, ni tragičnost nad izgubo vrednot pol-pretcklega sveta in časa (ki je z njim že korenito obračunal)
— pač pa klic po svojskosti umetnosti, ki se včasih kaže v zgrozenosti nad UBIJALCI človeške osebnosti.
Ivan CIMERMAN
Jernej Vranič
Samoupravljanje in kultura
Kultura je prihodnost vsake družbe. Smoter vsake družbene biti je torej, da v njej lastnih procesih opredeli razred v imenu kulturnih snovanj. Jasno je, da pri nas, kjer prav v imenu samoupravljanja nastopa delavski razred, stojimo na začetku splošne kulturne politike. Na kratko: kakšno vlogo ima država v kreaciji kulture? Vemo, da je delavski razred temelj sodobnih družb, da se v razdržavljanju postavlja na nove pozicije, išče nove pozicije, išče nove perspektive na izkušnjah starih, često tradicionalnih poti prakse, in išče temeljno razrešitev iz okvirov idejnih, tendencioznih usmeritev.
Naša družba ne more zgolj stopati v nove okvire, temveč se mora spreminjati. To spreminjanje ni morda le v gospodarski reformi in politični reorganizaciji, saj se uveljavljajo še zmerom birokratični odnosi v imenu administracije namesto vseh intencij v sistematski razporeditvi, v aktiviranju celotne družbe. Prava razrešitev sedanje situacije zatorej zahteva smiselno razrešitev problemov, ki jih posebno v kulturi ne smemo puščati ob strani, kot se to navadno pri nas dogaja, temveč moramo učinkovito odpreti pot v prihodnost.
Prihodnost in sedanja kulturna situacija kažeta na odgovornost in kritiko znotraj kulturno-prosvetnih institucij, iščeta uspehe že takoj v kali za odprtost prihodnosti. Kaiti lahko trdimo, da se kultura manifestira v družbenem življenju že sedaj, da je ne smemo zapostavljati, ali celo izigravati. Pri tem mislimo predvsem na zaprtost kulturnega življenja, ki bi naj bilo le privilegij zasebnikov - kulturnikov ali privilegij kulturno-prosvetnih institucij. Če ne uvidimo, da v naši socialistični državi nastopa kultura v imenu socialistične družbe, potlej nastopajo krize, ki so kar naravnost in neposredno očitne: od revialne krize, krize časopisja, znanstvenih, kulturnih institucij ...
Seve pa sedaj ne smemo jadikovati in enostavno vplivati na kulturne delavce, ki tako ali drugače težavno živijo in predstavljajo le nekakšne kulturne mejnike-spomenike v naši družbi. Tudi kulturni delavci so neposredno vključeni v tok samoupravljanja, v problematiko družbenih novih snovanj. Tudi oni proizvajajo, dasiravno v razreševan tu današnje situacije. Slabina te današnjosti je najčešče v tem, da kulturni delavci ostajajo zasebniki, ah
a ne najdejo dovolj praktičnih,
onkrctnih in učinkovitih ukrepov, ki bi jih rešili iz krize. Pri nas na primer nastajajo teze, da bi naj lepo razpustili gledališča (čeprav je dovolj publike, iger, igravcev tudi), ker gledališčniki niso primerno plačani za svoje delo. Muzeji in galerije so prazne, le malo obiskovalcev se sprehaja po skoraj praznih dvoranah. Zakaj? Tudi književniki so zaprti v svoj tragični krog in tožijo, da jih nobeden ne razume Zakaj? Ali je kriva temu le njihova nad družbena razgledanost, neka absolutna vedeževalska moč, ki se opira na dejstvo, da je kultura prihodnost družbe?
Obseg teh vprašanj ni enkraten, statičen in izhaja iz kulturniških situacij preteklega in polpreteklega obdobja, ko je prevladovalo mne-
nje, da kulturni delavci živijo zase in se ne zanimajo za družbene probleme. Takšna dejstva so danes slabe posledice neodkritih kriz v kulturi, saj so stvarni problemi megleni, družbeni dejavniki v temi, javnost pa je razburjena in negoduje. Institucije so često kulturno politiko razumele kot administrativizem. Vsakomur svoje, vseeno kako, je nevzdržno pravilo. Področje kulturnih snovanj je matafizično, če ne najde svoje praktične, človeške uresničitve. To se dogaja zlasti takrat, kadar se kulturniki konformistično umikajo v ozadje, ne vzpostavljajo dialogov z družbenimi činitelji, kadar se sklicujejo na stagnacijo starih sistemov, kadar ne priznajo negacije negacije v krizi. Mislimo, da samo in samo družbena afirmacija gradi kulturo, nikakor struktura odnosov, ki so administrativni, mehanično začrtani, togi.
Jasno je, da samoupravljanje v kulturi ne more rešiti problemov v eni noči in samo zato, ker je samoupravljanje, jasno je, da samoupravljanje ni fata morgana, ki bi kulturnemu delavcu stimulirala v hipu njegove prejemke in materialni položaj. Nasprotno: samoupravljanje je pokazalo, da dialog med družbo in kulturo mora postati resničen, da se ne sme zapirati v privatne omejenosti, institucij ali v veličino nekaterih posameznikov. Res je, da so bila sredstva, namenjena za kulturo zelo majhna in da so še ta sredstva mnogokrat pobrali le nekateri. Tako se je notranji razvoj institucij zaprl navznoter in navzven, predlogi so se vračali v monologe. Po drugi plati pa je prav to prineslo še nekaj: razburljivo nestrpne polemike okoli osebnih (in ne družbenih) koristi, prepire, ki niso prav nič kulturni v imenu kulturnih delavcev. Dostikrat smo opažali nestrpnost, ko se je kultura decentralizirala, bodisi v ustanovah, organizacijah, bodisi v predlogih posameznikov.
Naše kulturniško obdobje je v nenehnem spreminjanju, v reformi pa je posebno pomembno dejstvo, da situacija v krizi ne more trajati dolgo. Zakaj?
Kritičnost Zveze komunistov bi se moralo zavzemati za široke, aktivne in napredne programe v kulturi prav tako kot na primer v gospodarstvu. Dolgoročna politika centralističnih veličin ne pelje nikamor. Že zato mora Zveza komunistov s politično akcijo opredeljevati svoja stališča do kulture pri nas, ne samo v smislu investiranja kulturnih ustanov, organizacij in kulturnih delavcev, ampak se mora vključevati v drugi miselni model, ki je prav v samoupravljanju dosegel svoj namen, to je v afirmaciji novih struj v umetnosti. Zapiranje pomeni le kratkovidno kulturno politiko, oslabitev investicij, jemlje kulturnim delavcem zanos in veselje do ustvarjanja, prisili jih v životarjenje. Ideološko planiranje se mora v imenu Zveze komunistov vključevati v kulturo, nikakor bežati iz krize. Sodelovanje v dialogu med kulturnimi delavci in komunisti pa prinaša še drugo dobro plat: ovira administrativne ukrepe fn slabi zunanja, često plehka, ali celo namišljena nasprotja v naši kulturni jiolitiki na praktični ravni. Ob takšnih družbenih modelih bomo dosegli tudi programiran, miselno usmerjen konti-
nuum v prihodnost. Zapiranje v zaprte kroge sploh spominja na buržoazno politiko v stari Jugoslaviji. Dandanes takšni ideološki modeli niso niti primerni niti vzdržni za družbeno in kulturno situacijo. Ideološke nove struje in družbene oblike v samoupravljanju zahtevajo od Zveze komunistov veliko odgovornost za vsako akcijo, ki je v kulturni politiki progresivna, ali pa negativna. To pomeni, da reforma ne more zajeti le dialoga med sosedi, tako da dialog ne prodre čez zid, temveč da dialog odpira nove družbene pogoje, ki so za rast kulture pri nas pozitivni.
V kulturni politiki ne smemo pozabiti na njeno specifiko, ki je često v obratnih sorazmerjih z gospodarskimi situacijami. Tukaj poudarjamo, da iz te specifike rastejo problemi na vseh področjih kulturnega življenja: od šolstva, znanstvenih institucij, do gledališč, likovnikov, literatov, filmskih podjetij ...
Problem je v kakovosti umetnosti, v dognanjih znanosti, ki nosi v sebi družbeno, zgodovinsko (in ne zgolj historično) funkcijo. Poleg tega je kulttira izraz narodne zavesti, je prostor, kjer se narod uveljavlja z najnaprednejšimi ideološkimi, sociološkimi in drugimi smernicami, in tako komunicira enakopravno z dru-
S'mi narodi. Navidezno je pri nas
llturna situacija včasih nerazrešljiva, pravijo nekateri, a pri tem vidijo le eno samo drevo, ko hodijo po gozdu. Mislimo, da je drugod po svetu s kulturo še slabše, čeprav je na »najvišji stopnji«. Ne smemo pač pozabiti, da je drugod po svetu, na primer v Franciji, Ameriki in na Zahodu kultura le privilegij imovitej-ših in da umetnike spravlja v neprijeten položaj, ker jih izrablja v ideološke namene. Kakor je že zahodnjaška kultura napredna in »krasna«, pa za nas še ne pomeni nekaj takšnega kakor moda. Ne smemo pozabiti, da na Zahodu radi pozabljajo na umetnike in znanstvenike in jih plačujejo po množičnosti. Tako ustvarjajo business namesto kulture in ljudstvu slepijo oči. Tista svoboda ustvarjanja, s katero se zahodnjaki tako radi hvalisajo, često ni nič drugega kakor kič in moda. Prave umetnike in znanstvenike pa si kapitalistična družba pridržuje zase. Spomnimo se samo na Picasso-jev odpor do meščanskih mogotcev in industrialcev, ki so pokupili zavoljo njegove slave vse, kar je poslikal, le da se je podpisal.
Na Vzhodu je stvar spet drugačna:	tamkaj mnogokrat umetniki
iščejo ideološko-narodne motive, da prosperirajo. Dostikrat je politični pritisk na kulturnike močnejši od njihovega zanosa. Spomnimo se samo zadeve Sinjavski.
In sedaj se najdejo mirnodušni (kulturniški) kritiki, ki dajejo vso našo kulturo v nič. Pozabljajo, da pri nas ne morejo uspevati kulturniki le v imenu businessa niti v imenu političnega pritiska. So tudi takšni, ki bi radi gospodarski, tehnični razvoj primerjali razvoju umetnosti. A kaj takšnega ni mogoče. Kajti kultura je kakor platno starega mojstra, ki se ne izrabi, temveč poudarja narodne in druge vrednote. Zategadelj cena kulture mora rasti, nikakor padati, stagnirati. Ce na primer pogledamo literate. ali svobodne umetniške poklice, lahko ugotovimo, da so višine
honorarjev zelo nizke, vsaj v primerjavi z Zahodom ali z Vzhodom.
Vendar ne smemo gledati le na uspeh kot izraz razvoja kulture. Uspešnost ni nikoli tako uspešna, da ne bi poznala njej lastnih spodrsljajev. Prihodnost družbe zatorej ne poveličuje socialnih kriz, družbeno nemotiviranih dejanj. Ravno pri reševanju družbene vloge kulture bi morala Zveza komunistov pri nas dobiti poglavitni pomen, sprejeti bi morala stanje kulturne politike v imenu kreacije prihodnosti. In sistematiziranje? Z družbenim razvojem moramo vzporedno raziskovati sredstva, s katerimi bomo finansirali kulturne in znanstvene institucije. Pri tem ne smemo razumeti v imenu samoupravljanja, da priteka in odteka denar za znanosti in umetnosti in prosveto zgolj iz rok proizvajalcev in potrošnika. Fondi za kulturo so dokaj majhni. Sistematiziranje je torej potrebno bolj kot kdajkoli. Kajti potrebe so tukaj, praktične, neposredne, očitne in ne zapirajo dialogov med družbenimi činitelji in kulturnimi institucijami. Kulturnikova dlan je prazna in zahteva vsaj toliko, da bo lahko ustvarjal naprej, da bo gradil prihodnost družbe. Nekateri so se tudi tukaj (nepravilno) znašli: začeli so propagirati tako imenovano množično kulturo, kulturo za vsakogar, ob vsakem času. Slabosti takšne »kulture« so nam znane, do kod segajo njeni vplivi, tudi vemo. Kič, mondenost, moda in atrakcija bi naj nadomestile kulturno delo, kultumišt-vo zagospoduje v imenu businessa. V množični kulturi ni pomembno kaj in kako, temveč predvsem koliko. Seveda prav ta koliko lahko polni blagajne kulturnih ustanov; a nevarnost se pojavi, če »kulturna« institucija skrbi samo in samo za prodajo kiča. Dogaja se tudi, da v znamenju abstraktne umetnosti prodajamo nekaj, za kar ne vemo, če je vrednota ali ne. Pri tem se oziramo le na učinke, zunanji lov -afirmacije in se sklicujemo na čas, češ, bo že ta pokazal in dokazal, kaj je dobro, kaj ne. Takšne institucije gotovo ustvhrjajo pri konzumentu psihozo v ideologiji kot nadomestilo za prava umetniška doživetja, ali znanstvena dognanja pa velikodušno deli denarce, ki bi naj preslepili prava hotenja kulturnih delavcev v socializmu.
Morda je tudi zato dosti ljudi, ki se »ne zanimajo za kulturo« in ki ne mislijo na prihodnost, ker jim sedanjost polni želodce. Plenus ven-ter non studet libenter.
Samoupravljanje bo res samoupravljanje v kulturni politiki šele takrat in tam, kjer bodo v samih institucijah znanosti in umetnosti reševali novo družbeno in kulturno situafcijo. Zategadelj je temelj demokratičnega reševanja problema v kulturi predvsem pri kulturnih delavcih samih, in ne pri namišljenih, neodgovornih pozicijah, ki rastejo pri nas še vedno iz etatističnih sorazmerij med družbo in kulturo. Svoboda umetniškega ustvarjanja bo tem večja, čim večje bodo odgovornosti izven-kulturmh, družbenih činiteljev, čimbolj bodo ti činitelji kulturi pomagali pri razvoju našega socializma. In obratno: čimbolj sc bodo kulturne, znanstvene istitucije, pa umetniki vključevali v družbeno življenje.
TUDI ŠTUDENT PODJETNIK?
PRVO POSVETOVANJE ŠTUDENTSKIH SERVISOV JUGOSLAVIJE V LJUBLJANI
V mesecu aprilu je bilo v Ljubljani prvo posvetovanje vseh predstavnikov jugoslovanskih študentskih servisov, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem študentov v času študija. V Jugoslaviji so začeli z odpiranjem tovrstnih servisov dokaj pozno v primerjavi z drugimi državami na Zahodu (na Vzhodu jih namreč nimajo), vendar jih sedaj imajo skoraj vsa mesta, ki imajo vsaj kakšno višjo ali visoko šolo.
2ivahna razprava že v začetku je pokazala, da je takšno posvetovanje bilo nujno potrebne, tako za tiste, ki so zaposleni v servisih, kakor za tiste študente. ki jim servis daje občasne zaposlitve
Vsem nam je jasno, da imamo študenti vedno težji materialni položaj za študiran je. saj vemo, da je štipendij vedno manj. krediti pa ne zadostujejo, zato je nujno, da se marsikateri študent mora občasno zaposliti. Večkrat se študentski servisi znajdejo na križpotju, npr. ko je dolžan dati gospodarski organizaciji toliko in toliko študentov za določeno delo, na drugi strani pa je takrat slučajno največ rokov za izpite (februar, junij, september) in takrat je težko študenta obremnjevati še z delom (težko jih je tudi dobiti). Ce pa jih ne pošljemo omenjeni gospodarski organizaciji. pa zgubimo, lahko rečem, poslovnega partnerja in se bo drugič le-ta raje obrnil na koga drugega. Torej pride do konflikta med ekonomsko in pedagoško moralo. Še huje pa Je (v mislih imam študentsko zadrugo Maribor), ko pridejo študentje in prosijo za delo, da bi s prisluženim denarjem lahko plačali hrano in stanovanje (kaj delajo komisije za materialna vprašanja po šolah, ko pa vemo. da so lani ostala za take študente namenjena sredstva?), mi pa dela nimamo. Nimamo pa zato, ker so se gospodarske organizacije za-
prle po gospodarski reformi še bolj v svoj krog ker imajo svojih delavcev preveč, in ne marajo ničesar slišati o študentih. Vendar po razgovorih na posvetovanju lahko sodim, da v vseh mestih ne škriplje tako za delo kot v Mariboru (podobno so omenili tudi predstavniki iz Niša in Splita). Celo nasprotno, npr. v Tuzli nočejo študenti delati fizičnega dela niti za 6 N din na uro, podobno tudi v Ljubljani niso hoteli še za več kot enkrat večjo urno postavko čistiti snega po ljubljanskih ulicah. V Sarajevu npr. ne dobijo študenta, ki bi hotel za 10 N din inštruirati. Medtem ko beograjski predstavnik meni, da se pri njih gospodarska reforma ne pozna v negativnem smislu, ampak včasih celo v pozitivnem, ker so gospodarske organizacije mnoge delavce. ki niso imeli polne zaposlitve odpustile. in so na njihova mesta vzeli študente.
Precej vprašanj je bilo okoli statusa študentskih servisov, saj vsi servisi nimajo enakega statusa. V glavnem so vsi študentski servisi registrirani na gospodarskem sodišču kot gospodarske organizacije, ki se bavijo z občasno zaposlitvijo študentov in ki so oproščeni vseh družbenih dajatev. Edino ljubljanski servis ima velik problem glede svojega statusa. Oni so trenutno po svojem statutu družbenopolitična organizacija, ki pa je kot taka brez kontrole službe družbenega knjigovodstva nad finančnimi sredstvi. Sklep vseh prisotnih je bil. da bi bilo najprej važno rešiti problem statusa študentskih servisov, da tako sploh vemo, kdo in kaj
Mnogo smo razpravljali tudi o procentu. ki ga jemljejo servisi študentom. Najnižje procente jemlje po danih podatkih ljubljanski servis, povprečno ca. 6*/«. nato mu sledi mariborska
Nove delovne zmage in uspehe vam ob prazniku dela želijo:
ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV KOMITE ZKS VIŠJIH ŠOL UREDNIŠTVO KATEDRE IN OBJAV KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO ŠTUDENT IN ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV
študentska zadruga s povprečkom 7%. Vsi ostali jemljejo 15e/« plus 2°/o za nezgodno zavarovanje (ljubljanski servis jemlje za le-to 1 Vo, mariborska zadruga pa še doslej ni jemala, vendar namerava tudi ona v bodoče vpeljati 1 °/o za nezgodno zavarovanje). Ta procent za nezgodno zavarovanje služi, če se študent slučajno ponesreči pri delu, se mu izplača nadomestilo za čas. ko bi še lahko delal, v obliki enkratnega zneska.
Prav procenti, ki jih servisi odtegujejo. so večkrat — po mnenju več prisotnih — kamen spotike za univerzitetne in visokošolske odbore. Namreč le-ti hočejo kot ustanovitelji določen (včasih prav velik) delež zase. Nekateri predstavniki so povedali, da so se ločili od univerzitetnega odbora in dajejo enkrat letno samo skromna namenska sredstva ali pa tudi ne. medtem ko v večini primerov dajejo servisi precejšnje vsote univerzitetnim oz. visokošolskim odborom. Sklep je bil, da bi naj za študentski servis, s tem ko je postal gospodarska organizacija, prenehala pravica ustanovitelja, kajti na le-to se namreč največkrat univerzitetni in visokošolski odbori sklicujejo.
Sele v poznih popoldanskih urah je stekla beseda o poslih, ki jih študenti na posameznih servisih opravljajo oziroma v kakšnih dejavnoetih jih le-ti zaposlujejo. Takšna izmenjava mnenj in predlogov je bila koristna, saj na koncu koncev je le najvažnejše, da najdejo študentski servisi primerne občasne zaposlitve za študente in preidejo še na tista področja, ki so jih mogoče do sedaj zanemarjali. Prav pri vprašanju zaposlovanja študentov je vzbudilo veliko polemiko vprašanje, ali lahko ima študent doma stroje In potem izdelke na le-teh prodaja preko servisa, (primer se je nanašal na ljubljanski servis, kjer ima študent stroj, vreden nekaj milijonov in na njem izdeluje izdelke na le-teh prodaja preko servisa, preko ljubljanskega servisa). Seveda so lasno in odločno nastopili predstavniki
ostalih servisov proti temu, češ saj študentskih servisov nimamo zato. da bi podpirali business, ampak da pomagajo študentom s slabšim gmotnim položajem, kar pa ta študent, ki si je lahko kupil stroj za nekaj milijonov, prav gotovo ni. V primerjavi z Mariborom imajo v drugih mestih zaposlitve na več področjih, ker v Mariboru imamo le nekaj višjih šol. medtem ko so fakultete le bolj specializirane (npr. imajo zaposlitve za študente arhitekture, za študente uporabne umetnosti, prevajalce itn.). Važno pa je tudi to, v katerem mestu je servis oz kakšno mesto ima v republiki (npr. Zagreb zaposli na velesejmu več sto študentov, podobno Ljubljana in Beograd). Delno pa tudi zato. ker imajo prav vsi študentski servisi (vsaj vsi prisotni na poevetova-nju, razen Maribora) redno zaposlenih po dva ali več profesionalcev. Še celo dubrovniški servis ima dva profesionalca, pa čeprav je v Dubrovniku samo 500 študentov na dveh višjih šolah. Kot profesionalci se lahko le-ti bolj sistematično in več časa (v Mariboru se menjavajo zaposleni na servisu ca. vsaki dve leti) ukvarjajo z možnostmi zaposlovanja kot pa nekdo, ki je reden študent in ima povrhu skrbi z izpiti.
Na koncu smo sklenili, da bo takšno posvetovanje vsako leto. tn da se na podlagi razgovora napravijo sklepi, ki bodo razposlani vsem študentskim servisom, objavila jih bo tudi Katedra v. svoji prilogi Objave.
Olga Cerič
P. S.: Ob tej priložnosti želim pripomniti. da v prihodnje ne bi nihče na podobnem posvetovanju govoril V imenu slovenskega študentskega servisa, kar si je dovolil kolega, upravnik ljubljanskega študentskega servisa, ne da bi prej dobil potrebne podatke in informacije. Poudarjam namreč, da so pogoji ljubljanskega in mariborskega servisa različni, zato brez oredhodnega soglasja ne more priti do tega, da bi mogel predstavnik samo enega servisa govoriti v imenu obeh.
Ob 1. maju, prazniku dela čestitamo vsem delovnim ljudem
ZDRUŽENJE MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV PEDAGOŠKA AKADEMIJA VIŠJA TEHNIŠKA ŠOLA VIŠJA EKONOMSKO KOMERCIALNA ŠOLA VIŠJA PRAVNA ŠOLA VIŠJA STOMATOLOŠKA ŠOLA VIŠJA AGRONOMSKA ŠOLA .
Aprilske študentske prireditve
ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV JE OD 10. DO 25. APRILA PRIPRAVIL APRILSKE ŠTUDENTSKE PRIREDITVE. TE PRIREDITVE SO NEKAKŠEN NASLEDNIK APRILSKEGA KULTURNEGA TEDNA, KI JE BIL DOSLEJ VSAKO LETO. VENDAR JE BIL OBISK TEH PRIREDITEV TAKO SLAB, 1)A SO SE LETOS NA ODBORU ZŠ ODLOČILI, DA BODO TE PRIREDITVE VES MESEC, TAKO DA BI ŠTUDENTJE IMELI ČAS OGLEDATI SI VSE PRIREDITVE. KAR JIM JE BILO OB PREJŠNJIH VSAKOLETNIH PRIREDITVAH ZARADI ČASOVNE STISKE ONEMOGOČENO.
Namen prireditev je bil jasen: prikazati delo zveze študentov, njenih sekcij in ostalih društev, v katerih sodelujejo študentje, ter obenem seveda tudi pritegniti k prireditvam tiste študente, ki vse študijsko leto nikjer ne sodelujejo. Večina jugoslovanskih študentskih centrov ima podobne prireditve. Med najuglednejšimi je prav gotovo majski festival, ki je že pred leti prerasel ozek okvir in postal vsejugoslovanski festival. Mariborske študentske prireditve nimajo takšnih ambicij. Res je, da v zadnjem času sodelujejo študentska društva iz Ljubljane, Beograda, vendar le za popestritev.
Ce pod letošnjimi prireditvami potegnemo črto in se vprašamo: so prireditve dosegle namen? Kakšen odgovor dobimo?
Mislim, da je odgovor nekoliko nepričakovan: prireditve so bile po kvaliteti na zavidljivi višini, medtem ko je bil obisk izredno slab oziroma ga ni bilo. Kar se tiče kvalitete, se je organizator izredno potrudil, saj so bile vse prireditve (z eno ali dvema izjemama) izredno kvalitetne. Mirno lahko zapišemo, da doslej tako kvalitetnega programa prireditev še ni bilo.
V dveh tednih se je zvrstilo deset prireditev. Začetek prireditev je bilo predavanje dr. Bratka Krefta na pedagoški akademiji. Sledilo je predavanje o kontracepciji, ki ga je v veliki predavalnici VEKŠ imel dr. Marjan Pocajt. To predavanje je bilo razmeroma dobro obiskano. To predavanje je bilo že drugič v okviru študentskih prireditev. Dober obisk je pokazal, da študente zanimajo obravnavana vprašanja, saj je v spolni vzgoji sedanje generacije na višjih šolah prav gotovo občutna vrzel. Le redki so v srednjih šolah poslušali predavanja šole za življenje, medtem ko je večina profesorjev biologije in drugih predmetov ta poglavja hitro prešla ali izpustila. Zanimanje bo odboru ZS prav gotovo dalo napotke oziroma kakšno idejo za prihodnje študijsko leto. Mogoče bi ne bilo napačno v okviru izvenštudijskih dejavnosti pripraviti šolo za življenje ali pa serijo predavanj?
Med izredno slabo obiskane prireditve sodijo: koncert APZ Tone Tomšič (v dvorani je bilo manj obiskovalcev kot nastopajočih), jamsession ter predavanje urednika Naših razgledov o revoluciji v Vietnamu. Medtem ko sta koncert in predavanje gotovo kvalitetni prireditvi (vredni večje pozornosti in obiska), pa je bil jamsession poleg slabega obiska še slab. Mogoče je res izredno nizek obisk vplival na izvajalce, ki nastopa niso vzeli resno, in so iz njega naredili pravo burko. Imel sem občutek, da ni nujno, da tisti, ki pame^uo piše, tudi pametno govori. Neresnosti ne bi mogli očitati vsem sodelujočim, vsaj tistim ne, ki so se nam prvič (ali drugič) javno predstavili.
n
Največje zanimanje in obisk je imel tradicionalni študentski ples v domu JLA. Ob zvokih orkestra Stjepana Mihaljinca ter petju Zvonka Špišiča in Alenke Pinterič se je nad 500 študentov prijetno zabavalo do jutranjih ur. Velik obisk je bil tudi na letnem nastopu KUD ŠTUDENT (o njem poročamo na kulturni strani).
Komu očitati slab obisk nekaterih prireditev? Študentom? Prireditelju? Prav gotovo največ prvim. Za propagiranje prireditev je bilo po mestu in šolah razobešenih okrog 250 plakatov, razen tega je bilo skoraj vsak dan v dnevnem časopisju in radiu kakšno obvestilo. Prireditve so znova pokazale, da se mariborski študent ne zanima predvsem za kulturne dogodke. Ne moremo govoriti niti o dolžnosti (vsakdo je imel možnost obiska) niti
o odnosu do dela svojih kolegov. Takšen odnos ne škodi samo ugledu organizacije, temveč tudi vsakemu posamezniku — študentu.
fn pogled v prihodnost? Preusmeritev prireditve v mesec april je bila dobra zamisel. Prihodnje leto bi lahko vključili še nekaj prireditev, ki so letos potekale sicer vzporedno: skupaj s komitejem ZMS proslava dneva mladinskih delovnih brigad, podelitev Kidričevih nagrad za znanstveno raziskovalno delo študentom, premiera amaterskega gledališča Slava Klavora ipd.
Zabeležen uspeh naj bi bil organizatorjem spodbuda, študentom pa opozorilo in poziv na večji obisk.
Marksizem in krščanstvo
(Ob predavanju prof. Vladimira Sinka v Klubu mladih)
Ob predavanju profesorja Vladimira Sruka v Klubu mladih (6. 4.) o razmerjih med marksizmom in krščanstvom je mlada srednješolska publika zavzeto sodelovala m dokazala, da je odlično razumela kritiko religije, odnos med marksizmom in krščanstvom, razvoj kritike religije in tako naprej. Tovariš Sruk je po-icazal na tri kritike religiozne oziroma mitične misli: prva je racionalistična, iluministična, prosvetljen-ska in se je uveljavila v praktičnih merilih v odnosu do katolicizma v francoski buržoazni revoluciji in njenih predhodnikih - filozofih; druga kritika je eksistencialistična, ki govori v imenu osebne svobode, izbire svojega položaja v svetu. Sem sodi kot izrazita eksistencialistična kritika religije Camusov absurd, ki jo je prof. Vladimir Sruk poimenoval kot kritiko iz obupa; razvojno je pokazal še tretjo kritiko religije, ki je marksistična in sc, v grobih orisih povedano, afirmira v družbenem delu, v družbenih razmerah in v intelektualnih silnicah novih družb.
Nedvomno bi predavanje izzvenelo dosti lepše, umirjeno, pa v večji gotovosti, ko bi ne bilo čutiti nekakšne napetosti, ki jo je povzročal z dokaj neznanstvenimi izpadi tov. Boris Jurtela; le-ta se je zavzemal za krščanskega boga tako, da je kazal kičasto razglednico in se je strašno čudil, zakaj' ima človek na sredi
obraza nps; tov. Jurtela Boris je tudi nedvoumno in nedvomno izrazil, da priznava krščanskega boga z brado, a ni upošteval, da imajo brado tudi kozli. Skratka, analogije, ki jih je morda nehote izvajal pred mlado publiko ta nadebudni kristjan, so vzbujale bučen smeh, vsi navzoči pa so ugotavljali, da je njegova pripravljenost na dialog med verniki in marksisti zelo zelo majh-
Nič ne bi bilo hudega, ko sc ne bi obračal tov. Jurtela s čestimi osebnimi napadi v dialogu z mladimi nekristjani, saj jih je imenoval mumije, jim očital, da so tisoč in tisoč let za našim časom in tako naprej in tako naprej.
Za Klub mladih je bilo to predavanje zelo pohvalno, in po besedah tovarišice Vide Rudolfove je baje ta družbeni večer predavan j izmed vseh najbolj uspel, ker je bil najbolj pristen, zelo živahen, mlad. Kajti nameni predavanj so v njihovi smiselnosti; smiselnost pa dosčzajo, če se mladina vključuje v dialog, se izobražuje, pa vzgaja. Pri takšnih predavanjih je zelo pomembno, da so poljudna, in da predavatelj ne bi zašel v monolog s samim seboj. Zategadelj še lahko omenimo, da prav v dialogu z našimi kulturnimi, družbeno-političnimi in drugimi delavci mladina spoznava nove silnice, ki gradijo našo družbo. Izmed teh silnic pa je gotovo vselej
prisotna marksistična kritika religije v naši vsakdanjosti, v teoretičnih razglabljanjih, v delu.
Predavatelj Sruk je temo zanimivega predavanja prepustil dialogu mladih, ki je najbolj prepričevalno uveljavila svoj obstoj med publiko. Zanimivo je dejstvo, da se k dialogu poleg tov. Borisa Jurtela izmed vrst vernikov ni nihče oglasil, čeprav so verniki - mladinci oziroma srednješolci in študentje imeli lepo priložnost, da bi sodelovali v dialogu; da bi lahko pojasnili nekatera ključna vprašanja sodobne katoliške cerkve, kakor jih onf doživljajo; da bi, skratka, v diskusiji resnično in vsaj dostojno zastopali svoje teze. šele takšen dialog bi bil tudi hkrati koristen za nas marksiste. Saj ni res, da bi se morda dialoga zbali, da bi se umaknili sami vase! Šele tako bi predavanje prof. Sruka Marksizem in krščanstvo dobilo svoj pravi, utemeljeni pomen.
Predavanje Marksizem in krščanstvo je daio pobudo Mladinskemu klubu, da bi bilo dobro oceniti še razmerja med marksizmom in umetnostjo in nadaljevati revolucionarnost in tisto tradicijo, ki je pri nas pjisdtna kot odkrit odnos do sveta. Kajti ni dovolj, če o perečih problemih našega človeka le predavamo, temveč se moramo potruditi, da mladina te probleme spozna in se usposobi pri njihovem razreševanju, pa v praktičnem uveljavljanju novih, naprednih silnic. Nena-
Idejno-politična vloga marksističnih krožkov
Idojno-politično vzgojo na mnogih srednjih šolah vse pr oradi poslavljamo iaven okvirnega učno-vzgojnega programa. V mnogih primerih to obliko vzgoje prepuščamo lc enemu predmetu kot »prisilni« dodatek, npr. zgodovini ali sneiologlji, in njen mali obseg je logična posledica takšnega dela. Vsak učni predmet hi moral doprinesti idejni delež k izoblikovanju mladega človeka.
Vrzel, ki v večini primerov nastaja, delno tudi zaradi prenatrpanosti učnih programov, naj bi izpopolnjevali mar-sistieni oziroma debatni krožki. Njihova dejavnost se omejuje v večini primerov na predavanja, ki jih mladini posredujejo profesorji ali predavatelji Delavske univerze in dijaki tako zavzemajo do konkretno obravnavane teme Pasiven odnos.
Marksistični krožki so več ali manj Prepuščeni samim sebi. Pri njihovem delu jim pomaga le komisija za marksi-hsistični oziroma debatni krožki, Njiho-svoj sedež v Ljubljani, in tako sc čuti Pomanjkanje Izmenjave mišljenj o načrtnem delu in njegovem Izvajanju med krožki, ki so oddaljeni od centra. Ta Potreba je v Mariboru rodila željo po ustanovitvi koordinacijskega centra marksističnih krožkov, ki hi teritorialno zajemal bivši mariborski okraj.
Ustanovitev takšnega centra je bila tudi glavna tema nedavnega posvetovanja v Mariboru. Na njem so sodelovali mentorji In vodje posameznih krožkov ter predstavniki komisije pri CK ZMS. Na žalost še niso bili Izdelani konkretni predlogi in načrti, tako da se je na Posvetovanju lahko le načelno govorilo • vlogi in delu bodočega centra. Sprelet je bil sklep, da se do 13. aprila ustanovi začasni koordinacijski crnter marksističnih krožkov v okviru mestne-«a mladinskega komiteja. Ta bo imel ■•togo, da bo pripravil predloge, okvir-
ni načrt ter opredelil mesto in vlogo bodočemu centru ter sestavil predlog njegovih bodočih članov.
Izražena je bila želja, da bi pri programiranju dela bodočega centra sodelovali ne samo dijaki in mentorji, temveč tudi sociologi, psihologi in filozofi-Ijudje, ki sc ukvarjajo z mladino in njeno idejno vzgojo na znanstveni, leo-rctično-prakiični osnovi.
Osnovni koncept dela bo potrebno zasnovati na širši osnovi, da sc bo tako zanimanje za to dejavnost povečalo. Mnogo preradi pojmujemo besedo marksizem kot pojem, ki zadeva ideo-loško-politfčno, v končni instanci pa še ekonomsko plat. V okvir dejavnosti pri programiranju bo potrebno vključiti še prirodoslovno in kulturno področje. Tudi s tega aspekta bo potrebno osvetliti vlogo marksizma v sodobni družbi. Z obširnejšim programom bomo lahko pritegnili k dejavnosti širši krog ljudi in tako imenovano »nezanimanje«, kot glavna ovira za normalno delovanje, bo prav gotovo odpadlo.
Seveda bo na osnovi takšnih programov potrebno imeti tri ali več mentorjev, za dober potek dela. S pravo razlago in ob pravilnem pristopu k profesorjem. ki poučujejo snov zajeto v vsebini krožkov in Ic-ti tako ne bodo odklonili mentorskega sodelovanja. Seveda pa sc ne sme na usmirjcvalca-mentorja prenesli glavno breme dela.
To obliko dejavnosti bodo morali razviti tudi terenski aktivi na vasi. delovne organizacije In mladinski klubi. V slednjih s« kot člani vključeni tudi študentje, ki bi lahko mnogo doprinesli k popestritvi in razvoju debatnih skupin.
Na posvetovanju so predlagali nekateri prisotni, da naj bi ta koordinaeljskl cenler ustanovil svoj predavateljski aktiv. Ta predlog bo težko izvedljiv, saj imamo v Mariboru majhno število pre-
Na redovalni konferenci I. gimnazije v Mariboru so razredne skupnosti dobile Pravilnik o vedenju dijakov. V njem so določene pravice in dolžnosti dijakov. S tem ukrepom je profesorski zbor oziroma ravnateljstvo omogočilo samim dijakom, da odločajo o pohvalah in kaznih součencev ter se tako bolj neposredno vključujejo v samoupravno dejavnost šole. Vsekakor je ta ukrep vreden posnemanja.
Pred nedavnim so imeli člani ZK na I. gimnaziji svojo redno letno konferenco. Kritično so pregledali svoje enoletno delo in ugotovili, da je potrebna še večja angažiranost komunistov na vseh področjih dejavnosti. V svoje vrste so sprejeli 18 novih članov-dijakov tretjih in četrtih letnikov.
vadno je tudi dejstvo, da se mladina vse vešče in češče uveljavlja v marksistični kritiki, da hoče sodelovati v dialogu z našimi javnimi kulturnimi in drugimi delavci na znanstvenih ali družbeno-političnih področjih.
če bo mladina sodelovala v dialogu, bo seveda še dosti problemov, ki jih bo sproti odkrivala. Mladinski klub je pripraven prostor za afirmacijo novih tendenc, za razvoj skupnega mladinskega dela. Skupno delo mladih ljudi je pač pomemben činitelj v razvoju Zveze mladine pri nas, saj se ne omejuje zgolj v linearne politične usmeritve, v prenapetost, ampak je pogoj za novo in boljšo družbo prihodnosti. Jasno je, da ta prihodnja družba ne visi nad nami, ni nekakšna metafizična oznaka, vse prej lahko trdimo, da sc prihodnost izkazuje že sedaj, če pa hoče mladina resnično ustvarjati, mo ra zategadelj še načrtovati, programirati; zanimati se mora za svet okoli sebe.
Posebno v zadnjem času so družabni večeri v Klubu mladih dobro došli; vedno več lahko v dnevnem časopisju beremo o mladoletnih prestopnikih, v mladini, ki brez doma postopa-po lokalih in po cestah, napada druge ljudi... Takšni večeri z zanimivimi predavanji v Klubu mladih imajo za mladino velik pomen v vzgoji, v odvračanju neizkušenega mladinca od slabih poti.
Bojan Gorjan
davatcljcv, ki bi bili pripravljeni sodelovati na prostovoljni bazi ali za majhen honorar. Poleg lega je število dobrih predavateljev omejeno, in le-ti so v večini primerov zelo zaposleni.
Bolje bi sc bilo posluževali predavateljev z Delavske univerze in od časa do časa povabili dobrega predavatelja (morda profesorje ljubljanskih univerz), ki bi predavali širšemu krogu mladine o aktualnih temah in preko centra marksističnih krožkov bi sc udeležba prav gotovo zagotovila.
58 načrtnim in organiziranim delom na tem, mladini še precej alicnirancm področju, bomo dosegli osnovne smotre idejne vzgoje in dali vzgojni pečat iz-vcnšolski dejavnosti.
Anli GORJUP
TEKMOVANJE MLADINSKIH AKTIVOV
Komite ZM Maribor je. da bi čimbolj poživit delo mladinskih aktivov na šolah druge stopnje, terenih in na vasi, organiziral tekmovanje za najboljši mladinski aktiv mesta Maribora. To tekmovanje poteka že od pričetka šolskega leta in se bo končalo v juniju leta 1967.
Organizator želi s to akcijo popestriti dejavnost v posameznih mladinskih aktivih in vključiti vanjo čimveč mladih. V tekmovanje je zajeta celotna dejavnost posameznega aktiva na vseh področjih mladinskega udejstvovanja.
Mladinske organizacije na šolah druge stopnje tekmujejo za dosego čim boljšega učnega uspeha, na področju idejno-političnega izobraževanja mladih, v organizaciji aktualnih tribun mladih, v sodelovanju v mladinskih klubih, specializiranih organizacijah na šoli in izven nje, mladinskih delovnih brigadah in v sodelovanju z JLA.
Tekmovanje poteka po točkoval-nem sistemu, ki ga je sestavila posebna komisija. Čeprav so v le-tem nekatere anomalije (kot npr., da dobi aktiv deset točk za ciklus petih predavanj in prav toliko, če se predstavnik udeleži sestanka ZM Maribor), je tekmovanje že pokazalo mnoge uspehe.
Tako imajo nekateri aktivi že blizu tristo točk po zadnjem ocenjevanju! čeprav niso mladinski aktivi oziroma organizator poskrbeli za dovolj veliko propagando med mladino, se njihova dejavnost že izraža na posamezniku in s tem dobiva svoj pravi pomen.
Ob koncu tekmovanja bo organizator podelil nagrade, diplome in prehodne pokale najboljšim aktivom. To akcijo bo potrebno nadaljevati tudi v prihodnje, tako da bo postala tradicionalna. Seveda pa jo bo potrebno sproti spreminjati in dopolnjevati, da bo poslala mladim privlačna in zanimiva.
A. G.
Srednješolski sistem
Klub mladih je v zadnjem času
zelo popestril svojo dejavnost in pričel posredovati mladim snov, ki jo zanima. Poleg osnovnega programa in redkih predavanj, se odvijajo v teh prostorih šahovska tekmovanja in simultanke z znanimi mariborskimi šahisti. Nedavno je bilo tudi srednješolsko tekmovanje v šahu. ki se ga je udeležilo šest srednjih šol. Tekmovanje je dobro organiziral šahovski klub na I. gimnaziji, zmagala pa je ekipa II. gimnazije.
Taborniška četa, ki deluje v okviru mladinske organizacije na II gimnaziji, je obiskala dom onemoglih v Poljčanah. S prijetnim kulturnim programom so pripravili dem. ki so se jim za njihov obisk urico zabave tem zapuščenim lju-toplo zahvalili.
Srednja šola za telesno vzgojo v Mariboru je imela 15. marca svojo tretjo redovalno konferenco. Učni uspehi dijakov so povprečni, toda četrti razredi, ki so pred maturo, nimajo povprečno niti 50 •/<>. Iz zavoda so izključili tudi dva dijaka. Kaj dela mladinska organizacija in razredna skupnost na lej šoli?
A. G.
Gospod
Nikoli ®e veš oa kod s. priiel Včasih »e opiraš aa predmet« okoli sebe la poskušaš
odkriti povezanost med stvarmi, ki so imele svoj začetek tam od koder si prišel j vendar se kljub temu ničesar ne spominjam, vlak je vozil in se ustavljal, skočil sem nanj in sedaj sem tukaj.
Nasprct: ob oknu sed; mlada ženska, igra damo s starejšim gospodom. mislim. da Je njen oče. Gospod smrdi ko cenenem tobaku ta p;po. ženska j« lepa in me včasih pogleda, nisem pričakoval, da bo kdo V°st<d pozoren name. Na to nisem bfl pripravljen.
Bilo je tako: »Gospod Karel, vzemite svoje stvari, prosti ste, z nič.mer več niste vezani na ta tri leta. ki ste j;h preživeli pri nas Pooblastijo o osebni svobodi vam bomo poslali po pošti. Na svidenje «
Nisem vedel, zakaj je tako. stavbe je bila velika, preurejena tovarna, vendar so bil njeni dolgi, beli zidovi prijetni. Vrgel sem plašč preko ramena vzel kovček in odšel iz poslopja pc dolgem, kostanjevem drevoredu proti izhodu Ljudje na cesti so me začudeno ogledovali spominjam se. da sem se bal in stekel j pozneje sem se znašel na končni postaji podzemske železnice
Zenska me je pričela pozorneje ogledovati, moral sem Ji odgovoriti.
Potem |e nenadoma zazvonil zvonec
Vstopil te neznanec m nas opozoril na kosilo. ki Je bilo že pripravljeno in so čakali samo še na nas Pri kos lu smo bili sami, okna so bila zagrnjena z mrežami prot: komarjem Star gospod še vedno igra damo tokrat sam s seboj; ženska je dvignila krilo nad kolena In me zadovoljno opazovala, kako bolščim v njena bedra.	/
Lakaj prinese kosilo.
Pravi-. »Gospod Karel. Predstaviti vam moram gospodično Marto. V službi je pri nas, na potovanju je.«
»Marta,« pravi ona.
»Gospoda ne poznam, Je na potovanju?«
•Gospa Mat ta. všeč so mi. kako bi rekel, da da, podveze.«
Opazila Je da nisem povsem zdrav. Oči se mi bolano Bleščijo, verjetno imam vročino.
»Z gospodom potujeva skupaj,.« pravi. »Nikoli ne veš od kod si prišel.«
Upam da ne misli name. linam potrdilo c svobodi ko so me izpustili, sem bil povsem zdrav Ne morejo me prisiliti, da se vrnem nazaj, kjer bi znova dan za dnem igraJ s smrdečim starcem da ne bi nikogar videl in za nikogar vedel Rad b! dobil to žensko, moram živeti, saj imam pravico in uradno pooblastilo
Marta se ml smehlja. Zelo lepa ženska Je. ima lepo oblikovane prsi in moder, prijazen pogled Mnogo bi moral žrtvovati, da bi jo dobil.
Uspešnost pouka na srednjih šolah se razlikuje po organizaciji pedagoškega dela, učnih načrtov in učnega osebja. Poleg tega pa zavzema eno izmed pomembnejših mest še odnos med profesorjem in dijakom, saj je znano, da prav v srednji šoli zori mladostnikov svetovni nazor. Namen srednje šole je zategadelj predvsem ta, da odpre mla-dostniku-dijaku pot v svet, pot v temeljito izobrazbo, da gradi socialistično osebnost, ki bo sposobna za vključitev v intelektualno delo. Zategadelj je srednja šola tudi šola razvoja in se zmerom zavzema za nove učne metode, oblike dela, uspešnost pri usmerjanju mladih ljudi na univerzo ali v visoko šolo.
Pri celotnem srednješolskem sistemu je bistven socialni status dijakov. Ce pogledamo socialno strukturo dijakov v prerezu, ugotovimo, da je večina srednješolcev izšla iz dobro situiranih, ali vsaj boljše situiranih družin. Srednješolski dijaki vsaj v tem primeru za našo družbo na videz ne pomenijo problema. Pa vendar.
Na občinski letni konferenci ZMS v Mariboru so se vsi začudili, da je na srednjih šolah pri nas od ca. štiri tisoč dijakov le 57 dijakov komunistov, medtem ko je semeniščnikov 67. Torej je ideološko delo na srednji šoli nizko?. Rekli smo. da prav srednja šola odpira dijaku svetovni nazor, njegovo temeljno prepričanje o naravi sveta in tako naprej, sedaj pa ugotavljamo, da te-
z damo
.Lahko bi priželi.« pravi lakaj, ko »e vrne a poobedkom in vpraiujehe gleda Marte
•Oh, gospod, rada bi vam ustregla, toda opravek imam.« pravi in pokate name
Lakaj ne reče ničesar, stopi v kot in me prične podrobno preučevati. Marta ugasne luč, slišim, kako šumi obleka, Blatim, da se mi teli vdati.
Lakaj: »Pričnite, gospod, igra se je pričela, svobodni sle.«
Marta Ise hihita): »Daj, pridi, pridi Karel.«
Zenska me spominja na stvar, ki sem Jo nekoč videl vendar ne vem, ali Je to začetek O ničemer nisem prepričan, lepo je, če ne veš. kje si in kaj se bo v naslednjem trenutku zgodilo
Lakaj: »Gospod Karel, gospodična Marta je iz najpremožnejše družine v mestu, njen oče je bil predsednik paroplovue družbe.«
Marta Iše vedno se hihita, toda sedaj tudi cvili): »Daj, pridi, pridi Karel .ne bom te
ujezila.«
Lakaj »Počakal vaju bom zunaj. Moram pripraviti stvari.«	* i
Premislil sem el. igral bom damo s tem umazanim goljufom Ko sva igrala, me je vedno goljufal, zmagoval je in od mene kupoval večerjo.
»Gospa Marta, najsrečnejši človek sem bil, ko sem stopil iz veže in zagledal belo krilo poslopja. Prevzel me je občutek zmagoslavja, da 'sem se uprl in za to nisem bil kaznovan.«
Marta: »Ali vas nisem že nekje videla?«
Moral sem ji odgovoriti.
»Ne poznam vas, toda prav v tem trenutku ste mi nekaj vzeli.«
»Cemu nočete govoriti?«
Medtem se Je vrnil lakaj. Postavil ae Je v kot. Marta je ugasnila luč. Opazil sem, da je postala resnejša.
Lakaj: »Kje ste ostali, gospod Karel?«
Marta (se hihita}: »Daj, pridi, pridi Karel «
Moram se pogovarjati, prisilila sta me, Izigrat! me želita.
Lakaj: »Gospod Karel, ali ud lahko poveste, kje ste bili tri leta?«
Opazil sem, da je gospod z damo izginil. Slišim kakoJ-šumi Martina obleka. Oblači se.
Marta- »Daj, pridi, pridi Karel, Se vedno imaš čas. Kal se skrivaš. De vidim te.«
Išče me po prostoru.
Marta ima avetle. modre in prijazne ečt, svetli lasje ji padajo na ramena. Sc vedno me Išče.
Marta: »Prižgala bom luč. ne ustraši se.«
Marta prižge luč. poprava, sl obleko In te obrne.
Lakaj: »Ni ga. izginil le.«
Karel: »Daj, pridi, pridi Marta.«
ga svetovnega nazora skorajda ni, in da prepričanje o materialni ali idealistični shemi narave sveta ostaja nekje v zraku. Lahko bi se na primer začeli sklicevati na slabe ekonomske pogoje prr srednješolskem sistemu pri nas, na slabo socialno usmeritev, a razumeti moramo, da prav zavoljo majhnega števila delavcev in kmetov tudi ideološko delo v srednji šoli zaostaja.
Vsekakor je treba na tem področju nekaj ukreniti in ne moremo se samo čuditi. Vemo, da Cerkev sprejema »ubožne božje otročiče« k sebi, vemo pa tudi prav dobro, da Cerkev ideološko te dobre, božje otročiče usmerja in vzgaja v svojem duhu. Poudarjanje ideološkega dela, ki naj krepi svetovni nazor in temeljno prepričanje, da je tudi naš narod od osvoboditve dalje zavzet za svojo mladino, mora najti svoj odmev in odsev v našem življenju, mora ukrepati in najti čim boljše, premišljene perspektive. Šele tako se bo okrepila tudi družbena, socialistična, pa tudi narodna zavest mladega človeka.
Tudi aktivnost dijakov samih na srednji šoli v krožkih še ni razvita, bodisi zato, ker ne najde prave uveljavitve v javnem življenju bodisi zaradi slabih ocen sodelujočih, ki morajo najprej misliti na šolo, šele potem na izvenšolsko dejavnost.
Občinski sveti za šolstvo, zavod za prosvetno pedagoško službo v Mariboru, sveti šol in starši bodo morali skupno preučiti razvoj našega srednješolca.
Kajti znanje ostaja ob strani in se ne uveljavlja, če nima svojega temeljnega izhodišča v svetovnem nazoru in v prepričanju o materialni naravi sveta. Za mlade ljudi ni poti v prihodnost, če bodo oslepljeni le od trenutnih uspehov v šoli, pal tudi ne, če se bodo vključevali že v prezgodnjo izvenšolsko dejavnost, pri tem pa pozabljali na svoj osnovni smoter šolanja, na pripravo za študij, ki terja seve več kakor srednja šola. Nekateri tožijo, da je učni načrt za srednjo šolo prenatrpan, preveč raznoličen. To je morda do neke mere res. Ni pa res, da bi učni načrt postal izgovor za neuspeh v šoli. Učni načrt in njegova izpolnitev odpira le širša obzorja mlademu človeku, ki se sooči z znanostmi in umetnostmi, ki razvija jezik in miselnost vsakega dijaka s smotrom, da se bo lahko kasneje vključil v študij, v delo, v družbo. Pisanost učnega načrta srednje šole ni nič hudega, h,uje je, če bi moral mladi človek iz vse pisanosti vse lepo in dobro znati. Na srečo kaj takšnega ni mogoče. Kajti — kot smo že poudarili — smisel srednje šole ni samo v tem, da bi z učnim načrtom polnil mladostnikove možgane z znanjem, ampak predvsem, da mu odpira pot do znanja, da ga nauči metod, modelov, ki znanje pogojujejo. Temelj znanja na srednji šoli pa bi moral biti v odpiranju svetovnega nazora in prepričljivosti, da je narava sodobnega preučevanja sveta v rokah mladine.	Milan	RIBIČEV
lili lllll
Vsem delovnim ljudem naše socialistične domovine, posebno še občanom Maribora iskreno čestitamo za praznik dela 1. maj!
Skupščina občine Maribor
Mestni komite ZKS Maribor
Občinska konferenca SZDL Maribor
Občinski sindikalni svet Maribor
Odbor ZZB NOV Maribor Komite ZMS Maribor
AFORIZMI
Ljudje se boje živeti in ne umreti.
Pravice se ne da kupiti s prazno denarnico.
Nimamo samo konfekcijsko oblečenih, ampak tudi konfekcijsko prepričane ljudi.
Narod potrebuje več luči. Gradimo torej elektrarne!
Kdor sam v jamo pade, drugemu dalje jamo koplje.
Vsi za enega, eden za vse. Vsi za enim, eden za vsemi.
Politika je last ljudstva. Ljudstvo je last boga. Bog je last samega sebe. Politika je torej last same seb„e.
Navodilo: če si nesrečen, prijatelj, pojdi v samopostrežno restavracijo, presedi tamkaj med dolgočasnimi usti, ki žvečijo žvečilni gumi, en sam dan, in tvoje srce bo ozdravljeno vseh tegob tega življenja!
Kdor je plitek, bo prej začutil zarezo noža, kakor tisti, ki je globok.
Človek človeku volk. Pes psu človek.
Stara reforma je železna srajca.
SLOVENCI PRVI TV PISMO KRASNO SMO POSLALI,
DA VEČ Z JEZIKOM NE RADI BI NECISTVOVALI.
SEDAJ OGLAŠAJO SE Z DEKLARACIJO HRVATI,
KI SO BAJE SLOVENCEV PRVI BRATI.
KOT VIDITE, NAMESTO NARODNEGA NAM JEZIKA BI JEZIK NOVI IZMISLILA SI RADA ČISTA — KLIKA.
Z. K.
Krokodil
Krokodilu je pričelo življenje ob reki presedati. Podal se je torej na pot po suhem, da bi ugotovil, ali je tam kaj bolj zabavno. Toda po pomoti, ali pa zato, ker ni poznal dežele, je zašel v puščavo. Sonce ga je pričelo neusmiljeno žgati in kmalu je bil povsem izčrpan. Poginil je v peklenskih mukah.	,
Morala: Ne išči zabave tam, kjer lahko zaideš v puščavo!
NA OBISKU
Ko je prišla tetka Reforma na obisk k svoji nečakinji Delovni organizaciji, so se v našem mestu začele odvijati bistvene spremembe. Vsi časopisi so širokoustno izjavljali, da bo ljudstvo po tem obisku zaživelo boljše, plemenitejše, bolj modro. Seveda je nastalo ob strahoviti paniki vprašanje, kako naj ljudstvo spozna svoje odrešitelje. Kajti sinovi Delovne organizacije so bili v čudno hudi stiski. Po straniščih so prisluškovali ljudstvu, ki jih je obrekovalo za hrbtom, javno so označili nekaj ljudi za negativne elemente, ki delujejo zoper družbo in vsak večer so se shajali v zakotnih gostilnicah, da bi preučili namen obiska tetke Reforme.
Kot vse kaže, bi tetka Reforma rada ostala pri Delovni organizaciji, čeprav je le-ta v hudi gospodarski stiski; primanjkuje ji pač materiala; njeni plemeniti kadri odhajajo v grdo tujino, kjer jih kupujejo kapitalisti; mladina postopa po cestah z dolgimi grivami in se pretepa kakor v filmih z Zahoda.
Toda tetka Reforma je izkušena, zato bo pomagala svoji nečakinji Delovni organizaciji. Ljudstvo prisluhne vsaki njeni izjavi in prikimava, ker bi rado videlo, kako tetka Reforma ne hodi zgolj posedat na občino in v druge javne lokale, temveč kako bo pomagala svoji nečaki-
Po reformi
Ljudje, bodite srečni, srečni nadvse...
Kani?
Pravijo, da je včasih že kaj malega dovolj, da sc človek počuti srečnega. Srečnega, da bi ves svet objel, pa če mu le sije sonce, če vidi cvetočo jablano in češnjo ali če vidi mikavno ko-lencc izpod mini krila brsteče mladenke.
Tudi mi Jugoslovani smo srečni na podoben način. Ce pa vas, dragi bralci, le kdaj obide luga, če zapadatc v malodušje, tedaj si preberite te vrstice in spoznali boste, da ni vzroka malodušju.
Glejte, srečni smo lahko, da je 1. maj le enkrat v letu. Kako hudo bi nam bilo, če bi se morali večkrat letno spomniti na delo in na to, kaj in koliko smo naredili in kaj vse bi lahko naredit), če ...
Neizmerno smo lahko srečni, da sta v Evropi tudi Albanija in del Turčije, tako da v statističnih pregledih ekonomske in kulturne razvitosti evropskih dežel ne capljamo vedno na repu.
Srečni smo lahko tudi zaradi tega, da pri nas ne končajo študija vsi, ki so sc zanj odločili. Le kam bi s tolikimi visoko kvalificiranimi strokovnjaki?
Srečni smo vsled tega, da smo sc odločili za posredno obliko ljudske oblasti. Kje bi našli dovolj velik prostor, da bi vanj zaprli vse državljane, ki bi odločali o državnih zadevah (kot v Atenah in starem Rimu) in tako dosegli sklepčnost kot npr. v Prištini.
Nepopisno smo lahko srečni, da je Nemčija razcepljena v dve državi, kajti naši ekonomski emigranti ne bi silili v državo ljudske demokracije.
Brezmejno smo lahko tudi srečni zato. ker so naše eminentne kulturne institucije številčno omejene in tako ne more večje število občanov zaiti v skušnjavo, da bi podpisovali kakršnekoli deklaracije.
Zelo smo srečni zato, ker mnogi naši neposredni proizvajalci kupujejo bclo-črne romane, х-lOfl in drugo plažo in 8 takimi vlaganji v založništvo omogočajo drugim, da si vsake kvarte lahko privoščijo kakšno knjižno novost.
Srečni smo tudi, ker je pri nas komaj ena petina prebivalcev nepismenih. Lahko bi bilo še slabše.
Srečni smo lahko, da ni bilo v gozdovih več borcev za svobodo, saj bi bila tako NOB prej končana in bi marsikateri obotavljalec zamudil svojo priložnost, da si danes »na podlagi... itd.« gradi svltlo prihodnost.
Srečni smo lahko na primer tudi zato, ker nas: — narava; — Stvarnik*; ne udari vsako leto z bogato letino, saj bi sicer naši trgovci in uvozniki res no vedeli kam iz zadreg.
Precej smo srečni, da imamo tako odprte meje in lahko vsaj v Trbižu, Trstu ali Beljaku kupimo kakšno reč celo za dinarje.
Malo manj smo srečni, ker je Van Ficming napisal bojda samo 13 zgodb o Jamesu Bondu in si bodo privrženci in nasprotniki agenta »007« lahko samo trinajstkrat skočili v lase. Založniki in filmski distributerji pa si bodo gotovo večkrat pomeli roke ob cvetočih poslih.
Mnogi od nas so srečni, ker imamo toliko iger na srečo v državni in drugih režijah. Tako si tndi povsem navadni državljani lahko privoščijo marsikaj, ne da bi mignili s palcem.
Najbolj pa smo srečni zato, ker smo ljudje tudi pozabljivi. Le kam bi prišli, če bi nam ostale parole, obljube, načela, požrtvovalni polet in drugo izpred dvajsetih let za vedno v spominu.
Torej, dragi bralci, tu pred vas sem natresel nekaj razlogov, zaradi katerih ste lahko srečni in veseli. Berite jih in hodite srečni! Zakaj? Ker jih lahko berete.
nji. »Pomagala bo«, si šepečejo velmožje po kuloarjih mestnega podzemlja. »Odrešila nas bo!«, kličejo duhovni s prižnic z razprostrtimi rokami. »Odslej nam bo šlo znatno bolje!«, si misli ljudstvo. Ampak v tem mestu živi tudi nekaj nihilistov, ki so se skrili v ovratnik tetke Reforme kakor bolhe. Ti so sicer najglasnejši, pozdravili so jo najbolj burno in bučno. Ljudstvo ve, da so nihilisti rejenci. Delovne organizacije. Nikoli pa ne ve, kaj ti nihilisti pripravljajo za njegovim hrbtom. Celo sinovi Delovne organizacije, tako imenovani Vodilni se jih bojijo.
Po najnovejših poročilih je tetka Reforma sklenila, da bo obglavila Dinar zaradi neposlušnosti ljudstvu, da bo uvedla skratka novi red. Tetka Reforma ni oblečena v drago kožuhovino, kakor nepravilno dvomijo nekateri, kajti ne obdaja se z živinami. Vsak dan popije nekaj čajčka, popapca nekaj piškotov, odpira svoj reprezentančni fond, skratka, Delovna organizacija je z njo silno zadovoljna. Časopisi so objavili telesno težo tetke Reforme, ki jo moramo mi zamolčati, kajti to je baje državna skrivnost, ki se ne sme nikogar tikati. Ljudstvo srčnč želi in upa, da bo tetka Reforma še dolgo ostala pri svoji nečakinji Kajti dobra tetka Reforma je vrgla nekaj ljudi, ki so hoteli napraviti zoper njo in zoper njeno družbo državni udar. Drugič je tetka Reforma sčistila časopise in v nekaterih znanstveno-politično-kulturniških skupinah odkrila po kotih dosti Šovinističnih in zahrbtnih smeti; tretjič, tetka Reforma je odprla meje naši Delovni organizaciji in nepopustljivo zahtevala, da vsi njeni sinovi Vodilni dokažejo svojo pravo delovno sposobnost v praksi in izo brazbi; četrtič, tetka Reforma je pripravila nove volitve, in kakor je izjavila, upa v zmago ljudstva. Ne bo več Vodilnih, tetka Reforma, tvoja nečakinja Delovna Organizacija se jim odpoveduje! Tetka Reforma je s svojega ovratnika spravila v po sebno preurejene kletke tudi svoje nihiliste, ki so se ji strašansko do brikali, v resnici pa so ji pili dobro kri; s posebnim rdečim sredstvom je v enem samem popoldnevu razkrila svoji nečakinji celo nekaj mrtvih nihilistov! Upajmo, da bo njen obisk pri nas trajal večno! Tetka Reforma, ostani pri nas. mi smo go stoljubni!	Zoran	Klic
mac клреску
'neustrezno prečrtaj!
Vsem delovnim ljudem čestitamo za praznik dela 1. MAJ
AVTOBUSNI PROMET MARIBOR,
Maribor) Tržaška cesta 41
jpravlja mednarodni, medkrajevni in mestni potniški promet, izlete po domovini in inozemstvu j svojimi poslovalnicami v Murski Soboti in Ptuju
Obrazi
Dušan Laharnar
Dušan Laharnar se je rodil 1948. lela v Prepetnem brdti pri Tolminu. Njegova pesein je odrezava, kritična, hierogliiična. Prav nekakšna trdoživa zadržanost, pa vselej pvisolna enolična melodija jo predstavljata v imenu njegova osebne razdvojenosti med vizijo in resničnostjo. Laharnarjeva lirična struna je torej napela, ostra, vendar pa kljub temu v svoji ostrosti išče svoje notranje nasprotje: preprostost. Nemara je prav navidezna okrnjenost sveta, v kateri živi mladi pesnik, njegova temeljna izpoved, ki jo bo razvijal še naprej.
Stal duhoven je pod drevesom, boga molil
in se tresel v mrazu zimskem.
Daj mi sad, o, bog!
Rad jedel bi jabolko oplojeno, mehko in lepo od tebe poslano.
Zaman je molil duhoven, zasul ga sneg je
in ves obupan je pred bogom stal.
Zapustil ga je bog.
O, bog nikar!
Saj on je edina tvoja verna duša.
Oglasi bog z neba se, ni grmenja,
ne trese se zemlja ob zvokih čudnih. Duhovno je strah.
Snežinke padajo
duhovnu po glavi,
jablana bela pred njim stoji.
Zima prekleta ga čisto je zmedla, misli! je, da jablana cveti.
Kaj boš ti
pihal na mojo dušo.
Nar ne vidiš, da je nimam.
Senca sem današnjega življenju.
Ko srečaš jo, se ti nasmeje, ker srečna je, da te Vidini —
tebe nevidnega v oblakih črnih. Porumenela bo tvoja duša, ioli se ti bo razlil in posušilo srce, ki siri v dušo drugih.
Kaj ti mar duše mrličev.
Srečali se bosta v peklil moja in tvoja duša.
Nasmejala moja se bo tvoji nagubani duši Samo :n trenutek in ne bo več duš.
Marjan Tonkovič
Marjan Tonkovič obiskuje četrti letnik gimnazije. Tabor v Mariboru. Tonkovičeva lirika je v prvi vrsti tradicionalna; odlikuje jo blagozvočna melodika, umirjen Ion, ki ga usklajuje z naravo. Vsekakor lahko ugotovimo, da je Iskal temeljno Inspiracijo v našem impresionizmu, v blagozvočnosti simbolnih prispodob notranjih bojev in zunanjega sveta. Zunanji svet je stvaren, a za pesnika velja, da ni resničen. Resničnost išče v sebi in z Ijudtni, s svojim okoljem, ki ga nenehoma pritiska k tlom, tako da v koprnenju po svetlobi, po naravnem poteku dogajanj in dognani teži k humanistični tendenci. Nekatere pesmi spominjajo nekoliko na Murna, a to nj nič slabega. Tradicionalna, i/brušena, lepa pesem Je v današnjem modernistično Izumetničenem svetu potrebna. In to ne zgolj zaradi razvidnosti znanja oziroma pritrditve tradicije, temveč predvsem Iz notranjih mučnih vzgibov, ki pogojujejo impresivne čutno nazorske podobe.
POMLADNI VETER Lahno hlepenje vetra čez veje veje v vrhovih pohorskih smrek, dahne čez debla in hladno zaveje med lipove veje pri nas ob poteh.
Sapa nalahno ti diha na lice topel šelest, prijetne spomine zaveje iz dni, ko so sinice nad nama strmele v višine.
Lahno hlepenje vetra čez veje veje v vrhovih pohorskih smrek, dahne čez debla in hladno zaveje čez naju, v objemu pločevinastih streh!
Ostale so smreke in Veter Se veje čez debla, med debla in panje.
Kje si sedaj? Govori glasneje!
Niso bile samo sanje?
SREDI RAZKLANEGA HRIBA Sredi razklanega hriba, med gostim zelenjem preko potoka, stojiš v žuborenju,
moj svet.
Med brazdami, na zelenih njivah pretakaš kri,
naš cvet... Mlad popotnik se vzpenja na tvoje višine
z ranjenim glasom,
in poje pesem
z globokim Vzdihom-
Zamolkli odmev se odbija od sten v gozdove,
na ceste ob sanjah,
kjer vozijo avtomobili...
Sredi razklanega hriba, med gostim zelenjem, v visoki travi, zamira zvonjenje.
Prelomi se, zemlja in vzdrami zamrzle poti preko jutra!
Izruj nam drevesa.
/
Le nežne mladike zalivaj na soncu.
Izruj iz sebe skalovja, naj zadiši zemlja!
Sredi razklanega hriba, med tihim zvonenjem preko potoka, stojiš v žuborenju, moj svet!
PSALM Pridi, stopi mi na usta in vstajaj zjutraj,
ko sonce boža nepočesano pričesko.
Nekdo vedno prihaja k tebi, a sc nikoli ne vrača . . .
. . . nekdo bi rad pel, vendar nima glasu . ..
Nikoli ne veš,
kdaj breza vsiplje
svoje orumenelo listje na gomilo:
prihajal bom,
a odšel ne bom nikoli!
BOJAZEN Ptica čez poljane zasnežene se je izgubila, vsaka veja v zimi vene, v stolpu ura je odbila.
Ni strah me smrti, ne oorja, hi pred menoj se zbira, bojim se le za srca vsa, katera greh požira!
CECILIJA Cnjem napev v es duru . . .
Soha je padla med tipke na orglah
v pomladnem razpoloženju.
Veter prinesel je duh iz vrta,
duh lilije bele
'ogledal sem v njenih očeh.
V zameno mi je dala orgelski nasmeh Seda> pojem napev v es duru...
Ivan Cimerman
Ivan Cimerman je objavil pesmi v knjigi 5TIRI-I	NAJST; izbor pesmi	tri proze iz te knjižne zbirke smo
1	podali žo v Sesti številki KATEDRE, Cimermanov modernizem je često v	pesmih dokaj vsiljujoč, narejen,
ponekod pa izvirna	metaiora lepo zaiskri, zablesti.
Pri tem mladem pesniku moremo toro| govoriti o poetičnem snovanju, ki ga še ni svojevrstno, speclUčao izoblikoval po svojem temeljnem odnosu do sveta, temveč je v njem našel pot do navldeznostl.
GAJ NAJINIH PENIC Gaj najinih penic veter na p,Oti k molitvi in medmiselni sprelet glasov v iztekanju drhtenj ubitih
Deklič z breskvinimi očmi ob ograji mlečnobele
speče domačije
petnajst let mi v dlaneh meni in trpke so sveta norčije
Petnajst let velike rjave oči zazrte v srebreči dan makov polno naročje čigava je Pepelka ki z glasom najinih sanj ti ob uvelem licu joče
MAKI, MAKI
Se,
še prihajamo
ob zrelem žitu
med plavice včasih
povsod je zrak gorak	s
povsod rdeči maki
Kapelica Z razpelom je kot osivela mati
Se. še prihajamo posuti z mladostnim pepelom a polja majejo se v vetru kot palube trhlih ladij (med stisnjenimi ustnicami zlogi zamrlih kletvic o svetu v dlaneh poletje uvelo klasje raste, raste — do oči le mi smo vse bolj mali)
Povsod rdečih makov plod povsod gostije rož za rosnopajčevinastimi vrati Z ostrimi zamahi jeze razkoljemo ta modri svod — in spet asfalt, asfalt, asfalt i z proznico zorenj
opraženi koraki
DAJTE Ml...
Balet leskečlh zvezd drseč v tišino s prosečimi rokami grabi k luči svojega planeta
Med rime simfonije zvončici zabadajo sloko rezilo suličastih listov v srce polifonije umorjena si, Beethovnova deveta
A zcmlja-hotnica
ki si krožila
okrog vsakega planeta
ti v poljubih zgodnje žametne trave
izlizan žrtvenik
si mi z nepotešenim naročjem
bolj in bolj sveta
kot kanibalski malik
\
Med grivami ozvezdij blodim jezdec daljav scapani boem
dajte ml malo toplega smeha tako hlepim k ljudem