Kdo je naučil ptičice peti?
•?Lgf| ¦*                  (h ,,Kiikatka" V. Kosmiika, preložil Borodinov.)
OfcS/tal sem v gozdu za majnikovega jutra oprt ob star javor. Listje rut drevesih tF&jZ se je stoprav razvijalo iz popkov.  Solnce je moglo sijati vže z vsemi žarki
na vzpomladno-zeleno travo. na beli p]jii(v-nik in visnjave glulie vijolice — iii je tudi sijalo tako jasno in polno. da se jc vsa rosa blestela v njegovcin lesku.
In nad meuoj na vejah in mladikah, to vani je bilo piskanja in žvižganja. cvrčanja in kukanja. nkanja in gntlenja, smehu in vriskanja in vrhu tega še toliko sladkih in žalnih glasov, da sem kar omamljen zatisnil oči in kakor v sanjah po-slušal to čarobno godbo.
,,Oj ti, moj Bog!" vzkliknol scni. ..kako krasen je tvoj svet!"
In šel sem dalje po prekrasnem gozdu in koder seni hodil, povsod so po-kukavala na me zvedavo črna očesca in pozdravljali so tnc sladki glasovi. Ustavim se pri mladom ptir-kn: ,,Kje, prosim to za Božjo voljo, mili nioj ptičok, vzel si ta prekrasni spev? Saj mi veselja kar srce poskakuje."                    ; •
,,Gospodič." zagostoli ptiček.  ,,tega me je naučil moj oče."
Ptičkov oče jo sodel zraven na voji. Zaslišavši uajin pogovor. prikima pri-jazno z glavo ter zažgoli:   ,,Da, da, jaz sem ga uautil."
»Kdo je pa tebe?"                                                                              ...
,,Mene je naučil tudi moj oče, — a temn jp vže davno — davno!"
.,Iu kdo je naneil tvojega or-ota?"'
..Ded — in o<l tpga jp pa vže cola večnost. Dalje nazaj ne pomne vef uikdo."'
Na bližnjem drevosn je sodel star. osivel škvoroc. resno iu inirno povešajoe glavo. Pri zadnjih ptiekovih besedah uagne glavo na našo stran, kakor oglušel človek, in privzdignovši ponosno peroti, odpre oglodan svoj kljun ter pravi počasi s hripavim glasom: ,,Ni res, da dalje nazaj ne ponini nikdn! Ti vedno blebetaš. Jaz pomuiin in veni, kako in kaj je bilo od poeetka. Poslušajte. da bodete znali."
In škvorec si otare kljun ob peroti, kakor kak govornik, ki si obrišc usta z ruto, predno začne govoriti, ter jaine piipovedovati tako-le:
—•*< 83 >¦•—
rKo je gospod Bog ustvaril ta svet. krieali so na počctku vsi ptiči. kakor je kateri zual, kakor jim je kljun vzrastel. Letali so seni ter tja, skakali po rejah, radovali se, — ali v teni ujihovem kriku in vršenji ni bilo nikake krasote, nikake nežnosti. Hvalili so sicer Boga, da jih jc djal v tako krasen svet ali ta hvala ni bila blagoglasna in tudi Bogu ne po godu. Zdaj si misli Bog: ..Naueim jih peti!" in kar je mislil, to je storil. Nekega krasnega jutra slišijo ptiči s travnika tja gori nekaj tako sladkega, da jim kar sape zmanjkiije. Ne vedo, kaj bi to bilo? Po-gledajo doli iu vidijo tri angelje, ki godejo in godejo tako sladko, tako milo, da šo nihče, odkar je živ, take prijetne godbe ni slišal in je tudi slišal ne bode nikdar, razven oni, kdor pride v raj. od koder so ti trije angelji prileteli. Ves gozd je takrat utihnil in poslušal strmeč to rajsko godbo.
Angeljci dogodejo ter kličejo ptičkom: ,,Ne bojte se in priletite bliže. Ako vam je drago, naučimo tudi vas peti.
Sraka se porogljivo zasmc.jo in pravi skrornnemu slavcu: ,.Le leti tja. ti sivec in uči se, da bodeš jedenkrat pameteu. Jaz godcem ne verujem ničesar, ker se vsi trjje lažejo." to rekši, odleti.
Tihi in verni slavček, takrat mej ptiči še zaničevan, vzleti prvi in sede jed-       ' uemu augelju ravno na ramena.   Drugi ptič-i lete za njim.   Ta sede  bliže,  drugi zopet dalje, nekateri «o ostali na drevesih, — kakor se je kateremu najbolje zdelo. In angelji začno peti,  da se je razlegalo na daleko in isiroko  po  gozdu  iu  gozd sanie krasote niti poznati ni bil.
Pisana šoja, ponosui fazan iii krasua papiga pravijo: nCemu potrebujerao mi takega petja?" in orilete. — Vrabec videč iz daleka rudeče črešnje. pozabi petje in zleti na rye; ž njim je odletelo še več ptičev.
Iu glejte: oui ptiči, ki so bili odleteli, niso se naueili peti; oni pa, kateri so poslušali, peli so od te dobe tako krasuo, da se je po vsera gozdu razlegalo iu verni slavček. ki je kar na besedo verojel in sedel najbliže, poje še danes slajše, nego vsi drugi ptiči. On se je največ naučil iz raja. Kdor nas tja pride in bode sliial angclje peti, spozna, da govorim resnico. A vi, mladiči, starcein ne veroja-metc uičesar!" — Škvorec strese glavo, sklone jo ter začne zopet premišljevati.