SLOVENIJA Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 din za pol leto 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 3. decembra 1937. * M Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1" Poštnočekovni račun: Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Pogled na dno Ce se raztovarja jo slovenski ljudje o slovenskem vprašanju in slovenskih težavah. začno na-vsezatlnje poudarjati, tla je vsega ali pa vsaj veliko kriva naša. nezrelost, da nismo kos razmeram, v katerih smo, da je toliko omahljivcev meri našim narodom itd. Deloma imajo li naši, slovenski ljudje prav. vendar pa bi morali pogledati malo bolj globoko! da. bi spoznali tudi vzroke razrvanosti med nami. Pretehtati bi pa morali tudi. česa je treba, da bo izginila razrvanost in nezrelost iz 'slovenskega občestva. Ni ga namreč naroda v tl v rop J, ki Ivi K'a slovenski narod i>„ bili zadeli talki udarci, kakor so svetovni vojni in pri mirovnih pogodbah. Pred iz-.premembo evropskega zemljevida smo živeli ^mijeviua smo enci sikupa j v em državi, čeprav pod nemškim Slov pritiskom. in zato je bilo naše notranje hotenje močnejše. I red vsem je pa. 'bilo naše gospodarstvo ustaljeno in je teklo mirno po svoji naravni poti naprej. Slovensko gospodarstvo je imelo v glav-»em kmet'ki značaj, slovenski mali kmetovalec je l)l'odaja.l svoje skromne pridelke za kolikor toliko primerno ceno v 1’rst in Pulj. vino pa sosedne Oežele na sever. Gospodarska in z njo tudi du-liov na piecl,sta v« slovenskega ljudstva }e bila konservativna in umerjena. Presežek ljudskega prirastka • ni hodil samo v Severno Ameriko, ampak tudi v 1 rst, kjer je našel, če ne velikega pa vsaj primeren zaslužek in pa mogočnost, da si ustvari tudi samostojno eksistenco. — Trst pristanišče 50milijonske države, je bil največje slovensko mesto in bi bil imel mogoče že v 20 do 30 letih slovensko večino. Že svetovna vojna sama je pa napravila iz dela slovenske zemlje eno najbolj divjih bojišč, nič manj divje kot v severni Francoski, le da je slednje bojišče bilo sorazmerno veliko manjši tlel francoske zemlje, kakor pa avstrijsko-italijansko bojišče pri nas. Z nesrečnimi mirovnimi pogodbami pa ni bila razsekana le slovenska narodna skupnost, ampak je bila tudi podlaga slovenskega gospodarstva popolnoma razidita, raz- . nia jan je bil pa tudi socialni sestav vsega l judstva. Slovenski mali 'kmet je bil potisnjen \ novi državi Sl IS v stran zaradi konkurence velikega agrarca iz juga, povrh je izgubil odjemalce v velikih obmorskih mestih. Začela st; je industrializacija slovenske zemlje z vsemi slabimi nasledki povojnih gospodarskih načinov. Gospodarsko ozemlje je bilo z mirovnimi pogodbami skrčeno. Edino le še avstrijska republika, je doživela: podoben prelom izmed vseli tako 'imenovanih nasledstvenih tlrzav. ijjjnY velikanskem pretresu, ko so bile oma- oovsorfn arne in f,ullovne podstave, so — kakor m vsa 'tudi meti Slovenci splavale na •ir n i Te^ m v*sil mrhovina. Prav kakor s iz ‘K™ vrh vso nesnago v. ‘ T •" . ?. Prekucije meti nami na površje vse. ka jc bilo gn, ega. Pokazali so se na vrhovih ljudje brez nravstvene kakovosti in resnosti, m brez umstvene izobrazbe in so začeli ukazoval i in tudi strahovati ljudstvo. Ni bil samo storjen še do danes nekaznovani umor del; Falki na v Trbovl jah Zato ni čudno, da je meti nas bilo zaneseno od zgoraj doli tudi jugoslovenstvo, ki je brez sramu odreklo naravnost narodno bit Slovencem in poskušalo uničiti vse. kar so rodila na duhovnem Ta stvar bi se dala primerjati jsevizmom, le da je ta. imel v svoji osnovi vsaj namen 'koristiti delavskemu razredu, -az je bila oznani jeva na za resnico, trilkrat ena Jiaj bi bila ena. tatvina je veljala za premetenost. Puteljstvo za razodetje, izdajalstvo za krepost itd. j Vsa la u nisi v ona zmeda in nravni propad ne-^•' plasti, med nami je seveda vplival tudi na dru- (ii,.se dosti hitro spoznali in Postaviti v bran. o je vzrok, da so se pokazali ,ne,tl nami omahl jivci, da se dostikrat niso ob pravem trenutku množice zn ved le in so ostale brež- in vea U.I lil'Ulij VSI*. polju dolga stoletja, edino le še z boljšev brižne tudi tedaj, ko bi bile morale z vso silo nastopiti. Na Hrvaškem so bile razmere čisto drugačne, kakor pri nas. Hrvaška zemlja ni bila razsekana na štiri dele, ampak vpliv Zagreba je bil še razširjen v Bosno in v Vojvodino. Hrvaški kmet ni padel v drugačni gospodarski sestav in niso mu bile izpodrezane z mirovnimi pogodbami gospodarske korenine. Nasproti močnemu hrvaškemu državno-pravnemu izročilu je bilo j ugoslovenstvo smešna prikazen in naravnost sredstvo za okrepitev hrvaške skupnosti. Jetlro slovenskega naroda se je pa prav v koreninah uprlo vsi umstveni in nravni gnilobi, ki jo je prinesel s seboj pretres pred 19. leti in v sledečem času. Počasi se je nabiral in se še nabira gnus prav v globočini narodne duše. Pravo spoznanje gre vsak dan bolj globoko v slovenske možgane. Slovenska duša gori za svobodo. Ne plaši več slovenskih ljudi ne laž, ne nravstveni prepad, in slovensko občestvo je začelo živeti na tihem samostoj 110 živ 1 jen je. Slovenskemu imperativu se približujejo že l judje, .ki so bili še pred 10 leti popolnoma nezavedni in so stali ob strani. Postaja jih sram njih figarstva. Pa še izdajalci so že začeli tajiti, tla so bili izdajalci. Ce pogledamo današnji dan našim stvarem do dna, vidimo skozi gladino čisto drugačne stvari, kot smo jih videli n. pr. pred 15 leti. Je pa zgodovinska sociološka. resnica, tla prav tisti narodi, ki so jih zadele najliujše presikušnje in stiske, vstanejo z novo, nepričakovano močjo na plan. Nemški narod, na katerega: je padlo breme mirovnih pogodb s toliko težo, je prav pritisk teh pogodb vzdignil zadnjega moža, tako tla je celo tako plitko modrost, kakor je »nacizem«, prenesel in ga še prenaša. Moč občestva in tudi narodnega občestva, skujejo stiske iz mehkega železa v trdo jeklo. V slovenslki duši je danajšnji tlan že vkoreni-11 j ena zavest, da tudi meje mirovnih pogodb niso večne in da se bo obraz Evrope izpremenil. Gre sedaj za to. tla ostane jedro slovenstva zdravo. Da bo ostalo, se mora brigati vsak slovenski človek zjutraj, opoldne in zvečer. Ne smejo ga motiti sence, ki še plavajo po slovenskem nebu. S trdo roko naj skrbi sleherni izmeti nas, da se ne vtihotapijo v slovenske vrste ljudje, 'ki so delali hudobije nad slovenskim narodom v preteklih časih, ki so izdajali slovenstvo v svojo osebno korist. I i bi na znotraj okužili slovensko bit in jo zastrupili. Izdali bi slovenstvo spet pri prvi priložnosti. ko bi jim kazalo. Omahljivce in neotl-ločneže je pa treba, privezati, da ne bodo kdaj spet omahnili. Na odločilna mesta spadajo le tisti, ki so otl nekdaj bili trdni in neomajni. To pa zato, tla bo zadoščeno nravstvenim zapovedim in da v usodnem času ne bodo spet priplavale na površje smeti in mrhovina. In pa zaradi zdravja vsega slovenskega občestva v prihodnjosti. Smeti naj ostanejo na dnu. Janez in Jurij Šubic (Cerkvena in 1850—1889; 1855—1890 rol a na dela na njuni življenjski razstavi v Narodni galeriji in v Jakopičevem paviljonu) z\ a ni h Nazarencev, zagledanih v antične vzore ko je odprla Narodna galerija letos v novembru vrata svojih prostorov, tla razkaže bogato slikarsko zakladnico obeh vrhov Šubičeve umetnostne družine, smo vedeli kakšen praznik slavi naša likovna umetnost ta dan, a nihče ni mogel upat i. da pritegnejo razstavi jema: dela Široko plast gledalcev, ki v vsej spoštljivosti pozorno občudujejo njihove umetnine. Pripravljalna dela. so se zavlekla, material, ki se je zgrinjal poti streho Nar. galerije, se je večal iz dneva v dan. Bil je podvržen strokovnemu pregledu in urejen za jasno in reprezentativno veliko razstavo obeh mojstrov, in njihovi umetnostni izdelki žanjejo naše spontano priznanje zaradi velikih in odličnih kvalitet. Janez in J urij, Gorenjca po rodu, rojena, v Poljanah v rodovini očeta Stefana in matere Ane, ki vzgajata z vso skrbnostjo preprostih ljudi svoja sinova za življenjsko nalogo. V očetovi slikarski in podobarski delavnici se seznanita s počet niškimi težlkočami v borbi z materialom, ki ga oblikujeta, roka in duh. V lej njuni otroški in mladeniški dobi je iskali osnov vseganjunega tlaljnjega uniet-ništva. Iz rodne hiše jih napoti očetova preudarnost v umetnostno delavnico slikarja Wolfa. čigar zgled nauk in učiteljska beseda ob rod e bogat sad. Oba, že zrela umetnika, se toplo spominjata svojega mentorja. Janez praivi o njem: »Kot uči -telj je bil pravi vzor. Z nenavadno ljubeznijo in z veseljem je poučeval; z malo, a tehtnimi 'besedami se je vedel izraziti: sebičnosti ni poznal; skrivnosti ni imel nobene; največje veselje mu je bilo, če je videl uspeli svojega truda. Kot obče izobrazen umetnik si ni stavil malega, cilja ter jc p 1 i svojem pouku spajal tehniko z visokimi vzori, la zmožnost in njegova umetniška dela so brez-dvonino vzrok nenavadnega vpliva na. nas. (Janez Šubic, pismo (>. jan. 1885.) WoIfov vpliv na Janeza je mnogo izdatnejši od onega na mlajšega Jurija, ki je bil krajši čas v njegovi šoli. Wolf ni učil svojih učencev le natančne risbe, monumentalne koncepcije figur, barvnih skladnosti, vpeljal jih je hkrati v slikarski nazor tako ki so jih posredovali nekateri mojstri umerjenih barvnih tonov in statičnega, miru izza velike renesančne dobe. Janez, katerega je usoda zadržala dije v \Y0H0vi delavnici, spočetka hodi kajpa verno po stopinjah svojega učitelja. Hrepenenje po večji razgled nosi i in intenzivnejši izobrazbi ga zvabi v Italijo. Na beneški akademiji kmalu tloseže s svojo -duhovitostjo in marljivostjo prvo nagrado za, kompozicijo Rafaelova smrt (1872). Že v Benetkah izvršuje naročila za domovino. Ko prispe v naslednjih letih v Rim, dokonča veliko oltarno kompozicijo za Šmartno pod Šmarno goro. »Sv. Martin ozdravlja bolnico« (I. 1876 — št. 14). Za imenovano tlelo je ohranjena kopa risarskih študij (akti, pregibi teles, glave, roke, draperija, osnutki kompozicije). Posamezne fiziognomije študira na živem modelu, katere nekoliko idealizirane prenese na veliko platno. Z učenjaško vestnostjo nosi posamezne elemente na kup, iz katerega odbere uporabno za končno formulacijo. Vsa ta, dela govore prepričevalno govorico na njegovi ustvarjalni poti, prav do konca faze. Njegova kompozicija je trdno vklenjena in povezana celota. razdeljena v skupino okoli sv. Martina na levi in skupino ob bolnici na desni. Figure v .ospredju so pregnantno izrisane, svetlobne in senčne partije umno razdeljene. Perspektiva, in razčlenjenost figur poglabljata prostor. Slika je slikana v zastrtih ionih, mojstrski se uveljavljajo bogata oblačila. Učinkovitost izraza podpira, po svoje arhitektura, ki daje figuralni kompoziciji monumentalno bogat patos. Opisano tlelo je značilno za Janezov stil srednje dobe, ki je risarsko in plastično dognan, v barvah temačen, v kompoziciji statičnega miru, zazrt v vzore prednikov, v katerega pa prihaja polagoma duh realizma, ki ga Naza renči ne poznajo in ki je romantiki tuj. nov realizem kateremu je sojena, čedalje večja vel java v protaneni slikarstvu. Janez se poglablja v Iv mn u v študij akta z vso koreni (ost jo. v portretnih skicah se bliža naravi človeškega, obličja, v Krajinah odkriva novo lice izravnanih v ravnotežju meti krajino in arhitekturo, ki je značilna Modrn Uof&H Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško periio, žepni robci, brisače, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine dobite najceneje f mi JteleUnt, ob vodi, blizu Prešernovega spomenika zn njegovo zimsko Ikrajino, ki jo po svoje kaj močno oddaljena onim izrazom krajin na njegovih cerkvenih delili okoli I. 1 STO. (Cerkveni očaki, št. 2—5, Sv. Družina, Sv. Egidij št. 6—7). Ko ,pride Janez iz Italije na Dunaj, prinese s seboj bogato tehnično slikarsko in risarsko znanje, poln je velikih vzorov, ki ga spremljajo vse življenje. Italija, ostane njegova prava umetniška domovina. Tudi na Dunaj prihajajo naročila iz domovine in Janez vestno izpolnjuje zaupane naloge. Večkrat prihaja v domačijo, na katero ga vežejo vezi krvi. srca in duha. Leta 1881. nastane v Poljanah vrsta portretov ožjega rodbinskega, kroiga in iz vrst Poljancev. Portretiranca upodablja večinoma doprsno. v dveh osnovnih ionih, temnega oblačila in inkarnata glave in rok na temnem enoličnem ozadju. Monotonijo premaga njegov mojstrski čopič, ki ustvari nešteto barvnih prehodov enega tona. Njegovo veliko slikarsko znanje izpričuje material (svila, platno, ruševina, nakit). Izraz obrazov je oblikovan včasih realistično v krepkih zamahih čopiča (Oče, Mati, št. 96—97), zdaj zopet v mehkejši modulaciji (zlasti na damskih portretih). Nat lastnih portretnih skicah vzkipi neposredno življenje, njegov čopič slika mehko, nenavadno, in le te intimne izpovedi avtorjeve je prišteti med najbolj uspele domače slikarske avtoportrete. Na Dunaju ga dohiti vabilo iz Prage za sodelovanje pri slikarski dekoraciji Narodnega gledališča in praške vodarne. Iz te dobe je osnutek alegoričnega friza v Pragi (št. 66). V tem času nastanejo manjše krajinske študije, v katerih je njegov slikarski interes vzbudila osvetljava krajin, sončni zaton, refleks v vodi in podobno. Že v Pragi se pripravlja na obsežno naročilo za cerkev sv. Volnenka pri Poljanah, ki je postala posebno značilna za njegovo zadnjo fazo cerkvenega slikarstva. Barvna paleta se mu razjasni, človeško figuro obvlada igraje, slikarski metier naravnost virtuozno. (Gl. Sv. Matija, Sv. Peter. št. 26—27, dalje Sv. Martin, Sv. Trojica, št. 28—29 in končno Brezmadežna, ši. 30). Krajina na ozadju prvoimenovanih podob pridobi na pomenu, nekatere srednje partije so tehnično izvršene v nanašanju barv z lopatico, v njih se povsem osvobodi začetne tradicije, krajina zadiha svoje almosfe-rično življenje. »Brezmadežna« je odeta v en sam barvni lesket, sicer še trdno ujet v kompozicijo risbe, izpričane v tradiciji cerkvenega slikarstva. »Brezmadežno« slika večkrat, v primerjavi s slikami istega motiva iz sorodne kompozicije je šele izkazana velikanska razlika, ki jo je prebredel njegov slikarski razvoj. Janezov barvni preokret je pripisati Jurijevemu vplivu in llynaisovemu posredovanju pariške smeri, s katero se je Janez seznanil v Pragi. Dunaj v tej barvni in slikarski smeri ni imel niknkih plodnih pobud. Volbenškega cikla se dotakne Jurij, ko govori v nekrologu o Janezovem delu: ». .. dve sliki, predstavljajoči-ppostola, se odlikujeta z najpopolnejšo tehniko in rafinirano rutino.« (LZ 1900, 670 opomba.) V zadnji dobi Janezovega življenja ga pripelje pot v Kaiserslautern. kjer postane učitelj dekorativnega risanja. Učiteljevanje močno veže njegovo umetniško ustvarjanje, kar bridko občuti. L. 1889. podleže močnemu prehladu; pokopan je v mestu svojega službovanja. Iz Jurijeve zapuščine navajam odlomek iz Janezovega življenjepisa, ki je v marsikaterem oziru pomenljiv: »..- poudarjam z mirno vestjo, da je bil Janez Šubic doslej prvi in edini domači umetnik, ki se je povzpel v svoji strdki do častne, prej neznane višine, ki mu zagotavlja za. vse čase odlično mesto v zgodovini naše umetnosti. To se mora kedaj povedati, odločno in jasno, kajti čas je. da vendar začenjamo ločiti pravo od nepravega, in da nam ne velja vsak. ki prijemlje čopič v roke, že za umetnika. S lalkim ravnan jem sami sebe slepimo in se zaradi svojih naivnih nazorov o umetnosti izpostavljamo posmehu škodoželjnih tujcev...« II. Življenjska, in umetniška polbrata Jurija teče različno od Janezove. Iz VVolfove delavnice odide na Dunaj in se vpiše na tamkajšnjo Akademijo lepili umetnosti. Leta 1879. mu uspe priboriti si prvo darilo za kompozicijo »Hoja na plavž« na istem zavodu. V nadaljnji dunajski dobi ga ovira vojaška služba, ki je v glavnem vzrok manjšega števila del. Kako odlično se v teh letih svojega dunajskega bivanja poglobi v svoje naloge in usposobi. priča vabilo arheologa Schliemanna. ki poveri Juriju dekoracijo razkošne palače v Atenah. Tu ostane do I. 1880. Iz Aten ga izvabi slikarski prijatelj llvnais v Pariz. Pariška doba (1880—90) postane zdaj umetnostno sila plodonosna. vsi' pobude visokega umetništva črpa iz bogate pariške slikarske tradicije, le-tu se seznani s tokovi, ki zrevolucionirajo slikarstvo in preobrazijo človeka ,v nemirnega iskalca večno novih čudes v znanstvu in umetnosti, v zunanjem in notranjem življenju modernega človeka. Slikarstvo Pariza izraža poslej njegova eminentno slikarska, nemirno živa natura. Dunaj ostane za Janeza epizoda brez globljih slikarskih pretresov njegove sensibilne duhovnosti. Jurijevo slikarsko delo označuje navzven malo število cerkvenih del. Oltarne podobe nastajajo spontano, niso sinteza neštetih detailov. risarskih podrobnosti, večkrat mu zadošča barvni kompozicijski osnutek. Risbo sicer dobro obvlada, a jo podreja slikarskemu izrazu svojega temperamentnega čopiča, katerega virtuozno rabi. ka j k ral z nezaslišano rutino za dobo pred tako zvan.o našo moderno. Njegove oltarne podbe na naši razstavi so iz zadnjih let njegovega življenja, (1883—90). Stilno so dokaj enovite in ne pričajo o lestvici številnih spoznanj in slikarskega nazora brata J aneza. Oltarna podoba »Sv. Jurij« (št. 33) za Šenčur je naslikana I. 1883. v Poljanah, dejali bi sik or a. j mimogrede, na en mah. Polna je notranje dinamike in razgibanega življenja. Barvo nanaša v širokih zamahih čopiča, osvetljava mu rabi za poživitev slike. Dve barvni študiji sv. Jurija, manjšega: formata (št. 63 a, b), pričata o spontanosti kompozieionalnega, barvnega in svetlobnega osnutka. Od tu vodi pot naravnost k velikemu platnu, brez dolgotrajnega iskanja vmesnih prehodnih oblik. Konj. na katerem sedi mladeniški svetnik, je slikan v bravurni tehniki, bi po svoje izraža vročekrvnost iskrega belca. V ozadju je krajina slikana povsem shematično, kakor bi jo Janez na cerkveni podobi velikega formata nikoli ne upodobil. — V vrsti njegovih cerkvenih del pa je ustvaritev »Obiskanje Marijino (št. 40) za Rožnik pri Ljubljani eno najbolj samoraslih del. mogočnega in monumentalnega izraza. Grupacijo štirih svetniških figur slikar razgiblje in komipo-ziicionalno poveže v skupino, ki je sicer navidezno mirna, a. je tem bolj notranje živa. Obrazi so posnetki po portretnih študijah iz vsakdanjega življenja, slikarsko pretehtani so prepričevalno spričevalo velikega slikarskega talenta. Lahnost barvnih vrednot (Marijinega plašča, tenčice. pregrinjala na njeni glavi, skozi katero sijejo lasje) priča.o oblikovni in modelativni slikarjevi mojstri ji. Slikarjevo dojemanje živega življenja re-flektirajo obrazi posameznih figur, izmed katerih je milina Marijine glave podana nemara name-noma v profilu, da se bolje približa umetnik v ostalih realnemu življenju. Oblačila, in historična veduta mesta sega še v izročila preteklih slikarskih rodov. Čudovit blesket svetlin barvnih tonov, ki se vešče dopolnjujejo v močan izraz uvršča »Obiskanje M.« v prve vrste našega cerkvenega slikarskega ustvar j a n j a. Za Štepanjo vas pri Ljubljani naslika v letu svoje smrti oltarno podobo »Kamenjanje sv. Štefana« (št. 41). Do pasu razgaljene figure kamenjajočih so zanimive v vernosti posnemanja nature. Brez krinke slika slikar brutalno resničnost. Svetnik mirnega obličja, odmaknjen od tuzemeljskega življenja, nedostopen za telesne muke. je ves ožarjen v mislih na mučeništvo. ki je le postaja na poti v večno življenje. Vse bolj neposreden, brez ovir v kompliciranem organizmu slikarja je Jurij v svojih pridanih delili. Že v portretu, ki se na prvi hip ne razlikuje močno od Janezovega pojmovanja, se razgrinja nov svet, vse bolj svetovljanski in salonsko okreten. Če slika Jurij portretiranca v doprsni. velikosti, običajno frontalni pozi, Ijuln Jurij tričetrtinsko upodabljanje, s slikovitim ozadjem. Osebo obdrži s predmeti, ki so vir njegoviih neugnanih slikarskih domislekov. V nekaterih primerih risbo docela podreja,« čopičem modelira fiziognomijo modela v hipnem okrehi, v teli njegovih slikovitih delih se njegov realistični svet preliva v impresionistično občutje. Ko se Janez v nekaterih manjših intimno učinkujočih delih bliža Jurijevemu svetu, ga prehiti smrt. da ostane s svojimi deli na pragu moderne, se Jurij temperamentno uveljavi, in imeli bi v njem impresionista velikega formata, ko bi mu bila usoda dala živeti še kakšno desetletje. Dekorativno slikarstvo, hi je v zadnjih desetletjih minulega stoletja doživelo velik razmah v Parizu, ni šlo mimo Jurija brez globljih sledi v njegovem ustvarjanju na tem slikarskem področju. Štirje medaljoni za dekoracijo ljubljanskega muzeja, ki ponazorjujejo v štirih ženskih figurah znanost, umetnost, pri rodoslovje in zgodovino. nastanejo v Parizu 1883. leta (št. 124 do 127). Janezov čut za dekorativno slikarstvo je netektonski, v lahnih tonih, spominjajoč na fre-skantsko tehniko, plava žensko telo na sinjem ozadju, odeto v rahlo oblačilo, ki ne prikriva oblik in noblesnih pregibov. Janezov dekorativni friz iz Prage (št. 66) je v kompoziciji strog, simetrično razdeljen v posamezne skupine skoraj arhitekturne trdnosti. Dasi ravno je nenavadno gorak v barvi, podreja svoje slikarstvo strožjim zakonom dekorativne kompozicije gruč, tektonsko urejenih. Sicer ga označujejo (skica na kompozici ji v Kairserslauternu št. 93 a) hladni ton, risarska in plastična uravnoteženost na račun slikovitosti, za katero gre Juriju v prvi vrsti. V pričujočem poročilu ne moremo prezreti Jurijeve žanrske kompozicije »Pred lovom (št. 133). ki visi, sicer v Narodni galeriji. Delo je nastalo I. 1883. v Parizu in je bilo istega letu razstavljeno v pariškem Salonu. Ena izmed prvih študij za omenjeno kompozicijo predstavl ja interieur. katerega v svoji glavni sliki sicer nekoliko prekompo-nira. ki pa je v glavnem verni posnetek nekega danega prostora, v katerem ogleduje lovec svojo puško. V dogotovljeni sliki lije skozi odprta vrata sončna 'svetloba v prostor, katerega oživlja, kar je bilo za slikarja nemara na moč mikaven vzrok celotne kompozicij e. V tej dobi slikarju ne zadošča. njegov atelje, slikar poleti v Normandijo, kjer nastane viista krajinskih študij p.o naravi. (Gl. Sadovnjak, lliša v Normandiji, Vrtnar. Krajina). Slikarja zanima ozračje. Svetlobne in barvne lise so elementi, iz katerih stike skoraj vso površino slike. Iz pariške dobe je tudi kompozicija »Sama (št. 139) last Narodne galerije. Najbrž’je nastala po žanrski sliki Pred lovom . V njo vnese slikar nov element čustvenosti, ki jo razodeva samotna dama. sedeča za. mizo, obrnjena k gledalcu. Globoko otožnost diha vsa slika, podčrtava jo slikarjeva paleta, iz katere mu lijejo temni toni. Zamolkla luč. ki lije skozi odprto, a zastrto okno. bi dejali. še bolj vzbuja čustvo melanholije. Slikarski izraz zatre doma lega sleherno risbo, nosilec je novega subjektivnega čustvovanja, kar je za Janeza tuje ali pa nemara nasilno zapira vase, da dobe drugotne slikarske vrednote svoj jasnejši in določnejši izraz. Nemara si je v svoji umski usmerjenosti v »vesti, da more subjektivnost slikarskega izražanja brez slehernih jezi razbiti trdnost slike. Življenjsko delo Janeza in Jurija Šubica izpolnjuje približno dvoje desetletij (1870—1890). Oba ugrabi smrt v mladi moški dobi, ko sta na poti do tistih zrelih, prekaljenih del, ki rastejo iz bogatih življenjskih izkušenj srednje in starostne moške dobe, in brez katerih ne bi bila dana človeštvu široka vseobsežnosi enkratnih umetniških usod, ki se v posameznih stoletjih sporadično in čudežno porajajo. Obema je bilo sojeno življenje slovenskega umetnika. Njihova pot je dostikrat trnjeva in strma s komaj zmogljivimi klanci. Svoje talente sla le prepogosto dajala na posodo tujim priznanim slikarjem, in tako delo ju je oddaljevalo od njunega umetnostnega poslanstva. V mejah človeške zmogljivosti sta. obogatila « svojimi deli našo likovno umetnost in se uvrstila med redke slovenske genije. V zgodovini slovenske likovne umetnosti sta zavzela odlično mesto in nernarai jih bodočnost v pomenu za naše moderno slikarstvo še vse drugače oceni. V naših dneh ne bo odveč podčrtati, da sta se Janez in Jurij z vsem svojim delom uvrstila zavestno v vrste slovenskih slikarjev. Njuni zunanji slikarski uspehi bi bili gotovo večji, da sta hotela utoniti v tujini. Narodni galeriji, prirediteljici pričujoče obsežne razstave Janeza, in Jurija Suhica, vse naše priznanj e. 2d() del je pregledno rtizvrscenili za ogled, kar je že, po obsegu veliko dejanje. Storila je veliko uslugo naši mladi znanosti, /a pogjlobitov znanja, naše likovne umetnosti ji vemo hvalo. Le ona zmore podobno razstavo, le ona more prebresti vse tehnične ovire, ne plašeč se znatnih bremen. Njeno iniciativo pozdravljamo in pričakujemo čez leto nove markantne razstave naših posameznih mojstrov ali določene dobe. Z delom v tej smeri odpadejo vsi neresni očitki, ki zdaj pa zdaj popolnoma neosnovano prodirajo v javnost, zaradi nezrelosti nekaterih časnikarjev. Vodstvo Narodne galerije more ob pričujoči razstavi vsenarodnega pomena preiti molče k organizaciji novih bodočih na log. V težko pričakovani Moderni galeriji bodi premišljeno odbrano delo Janeza in Jurija Šubica osnova in izhodišče našega modernega slikarstva. Koledar dveletke po uradnih obvestilih (iDaljc) 23. 2. 1937: Najznamenitejši dogodek Bel g rodu je zasedanje ožjega odbora J N S, na katerem prebere Peter Živkovič svoje prvo tlelo: traktat o njegovem čvrstem prepričanju, da bo dala stranka s svojo borbenostjo jugoslovenski misli, ki j<> II((SI na zastavah, novega, poleta. — V promet pridejo legitimacije poslancev kluba Jlt/ 26. 2. 1937: Po uredbi o volitvah svetnikov kme-tijiskih zbornic, katere besedilo doseže javnost. volijo ude volilnega telesa, i/ katerega se določijo zbornični svetniki, občin siki odbori, in ne kmetje. 27. 2. 1957: Preračun za leto I937./38. jev »narodni skupščini« sprejet s 190 proti 88 glasovom. — V Zagrebu se vršijo proslave Starčevimi. Pripadniki skupine dr. Buča napadejo upravo »Hrvaškega dnevnika«, jo razbijejo in ranijo dva nameščen cui. 27. 2. 19>7: ... Danes čez devet mesecev bo v »Sloveniji : izšlo pojasnilo h »Koledarju dveletke ; 'zpod peresa zasebnega nameščenca Avgusta Kuharja. in sicer v tem smislu, da ni »uradnik za posebne naloge . temveč da se kot Slovenec zanima; za slovensko podjetnost, starost železarstva in podobno. Od strani koledarja pristavljamo, da (e Avgust Kuhar v resnici zasebni nameščenec Kil). V tej službi izdaja in ureja Avgust Kuhar tovarniški vestnik . ki ga deli tovarna mod delavstvo b r e z | > I a č no. 4. "i. 1937: Minister dr. Korošec sprejme odposlanstvo občinskih nameščencev, ki mu p red učijo velikansko škodo, če se uveljavi v finančnem zakonu predlagana sprememba S 81 zakona, o občinah (po kateri bodo morale občine odpuščati na zahtevo državnih oblasti svoje nameščence iz službe). Dr. Korošec posluša razloge odposlanstva Po obvestilu v »Slovencu« s polnim razumeva-nJom. ter bo predlagana sprememba v finančnem zakonu uveljavljena. — V »narodni skupščini« si' Predstavijo nekateri poslanci s seznama dr. Mačka. I redstavijo se tudi blagajni skupščine s pogledom do >. (). 1955 nazaj. — Jstoiam se začne razprava o preračunu notranjega ministrstva, ki jo uvede osebno notranji minister z obširnim poročilom, (dede obljubljenih političnih zakonov izjavi mi- nister. da pridejo na vrsto v bodočem preračulistkom letu, in sicer s sodelovanjem izvenskupščin-ske opozici je. Zakon o tisku bo popravljen, kor je današnje stanje nevzdržno. Pri volilnem zakonu se vlada še ni zedinila glede osnov, s katerih bodo volilci mogli izražati svoje prepričanje. Poseben uspeh zaznamuje vlada v tem, da se razmerje nasproti Hrvatom ni poslabšalo, kar je pripisovati obče znanemu liberalnemu uporabljanju zakona o društvih, shodih in posvetih od strani vlade. b. 3. 1937: Pod naslovom »Osnove našega državnega zdravja« se bavi »Slovenec« s poročilom notranjega ministra in poudarja, da so se pred leti podajala taka poročila sredi peklenskih strojev, sredi prasketanja pušk, sredi mlak človeške krvi', sredi plohe psovk in sredi škripanja vrat prenapolnjenih jetnišnic. Danes tega ni več. Po vsej državi vlada mir. Država ni več sovražnik, temveč varuh ljudstva. Državna policija ni več v neprestani ofenzivi proti narodu, ampak je postala kar zavetišče pravice. Osnova uprave notranjega ministra so najstrožja zakonitost, vzgoja državljanov k politični pomiritvi in neuklonljivo spoštovanje dostojanstva človeške osebnosti. Sklepni stavki poročila so dosleden izraz državniškega duha. ki je znal uporabiti zakon pomiritveno in ki ima sedaj samo še željo, da vrne državljanom svobodo. Svobodno izražanje misli v tiskani in govorjeni besedi in svobodno »oodiocevanje pri vodstvu domovine po svobodnih volitvah so ideali, ki so ostali od državnika dr. Korošca heomadeževani, h katerim pa se, bi rekli, tudi nagonsko vedno vrača. — Takoj na drugi strani objavlja »Slovenec« med »domačimi odmevi« tehten odlomek o »nevarnosti semitskega duha (Nadaljevanje prih.) D. L.: Iz poljske zgodovine (Nadaljevanje) Mani les taci j e so .se nadaljevale, a padale so r,rV(‘‘ ,ai° se i.e hotel popolnoma osvoboditi. Val revolucije se je razlil po vsej ruski Poljski. pela se je nova revolucionarna pesem »Z dvmem pozarim« (Z dimom požarjev), ki jo je zlozil Kornel Hjejsni in uglasbil Nikorovvicz. ' u ne> !'■ .Se,.ie 7 h ral o pri Horodlu ob Bugu okoli I >.()()() ljudi, ki so hoteli praznovati sjmm.n na unijo iz I. 1413. i„ obnoviti bratstvo med .p ,(>i- tvo hn 1 v lisi j o. V Varšavi pa so so pripravlja,i na velike manifestacije v spomin smrti osi mszkir in kneza Jos. Pouia(owske.ga. Dda (ruska) pa je hotela s silo zatreti vse te a a m:, ne izraze. Razglasila je obsedno stanje in prepovedala zbiranje po ulicah. Dne 15. oktobra je Ij udstvo napolnilo cerkve in jih ni zapustilo do polnoči. Ruski oficirji in vojaki so vdrli v cerkve, začeli pretep z ljudstvom in ujeli okoli 3000 ljudi. Cerkvene oblasti so dale zapreti cerkve in zatrdili'. da jih ne bodo dale odpreti prej. dokler se ruska vlada ne izreče za nedotakljivost katoliških cerkva. Ker se ljudje niso nikjer upali javno nastopali, so nastale tajne družbe z revolucijskimi cilji. Doma so zbirali orožje in denar, v Cenili so odprli poljsko vojno šolo. (Nastala je tajna revolucijska vlada, pod imenom »Centralni narodni komitet«. Ruska vlada je hotela potlačiti vse to gibanje •s tem. da je znane domoljube odstranila s poljskega ozemlja in jih poslala v globino države ali Pa v Sibiri jo. Razglasila je tudi rekrutacijo. da se je na ta način znebila moških 20 do 30 let starih, torej ljudi, ki-so bili najbolj v neti za revolucijske misli, a tudi najodpornejši za boj. C entralni komitet pa je zvedel, kdaj misli vlada. začeti z rekrutacijo, in je tudi dobil v roke konskripeijsko listo, zato je odredil, da se jo mladina zbrala po raznih gozdih in določil za izbruh vstaje noč od1 22. na 23. januarja 1. 1863. Zanimivost revolucijskega oglasa je bila p o p o 1 n a s v o b o d a polj s k e g a k m e t a. Zemlja postane njegova lasi: oni ki so jo imeli do-serluj, dobe odškodnino iz splošno-državnih sredstev. sem. ki nimajo zemlje, a se bodo bojevali za domov,no. dobe za odškodnino zemljo; a k« padejo. pa njih sorodniki. 1 Vstaja pa je bila — kakor vse dosedanje — ,slabo priprav jena. Vod.teljem je manjkalo orožja in denarja. Namera, tla bodo v noči od 22. »na 23 januar razorožili ruske posadke, se ni posrečila. Orožje, katero so imeli, je bilo slabo. Vstajniki, ki se skrivali po gozdovih, so zaman pričakovali Pomoči iz zahodnoevropskih držav, zlasti iz h ranči je. Pruska pa je igrala zopet prav lepo vlogo. Sklenila je zvezo z Rusijo proti vstajnikom... 1 ran-cija, Anglija in Avstrija pasuse obrnile na peter-bur.ški dvor. naj se Poljakom vrne konstitucija, ki jim jo je dal Aleksander 11., a so jo izgubili po novembrski vstaji (1831). Rusi pa so odgovorili, da so Poljaki dobili vse, kar jim je bilo potreba. Sicer pa da je vse ruska notranja zadeva: zato protestirajo, da bi se kdo vanjo vtikal. Tako so biti Poljaki, ki so imeli vedno, kakor smo videli, upanje, da jim bodo tujci pomagali pri osvoboje-n j u. zopet kotla j pošteno varani in so se morali zanašati edino na lastna sredstva, A ta sredstva so bila večinoma nerealna — golo donioljubije, katero jim ni moglo mnogo pomagati brez tvarnih sredstev. Rusi so bili dobro oboroženi, orni pa so imeli večinoma lovske puške, kose in vile. Vendar so v svojem domoljubju storili več, kakor bi pričakovali. saj '.se je vojska vlekla brez konca; in • Nazadnje je car poslal na l.itvo generala Mura v jeva. v kraljestvo pa grofa Berga. Z veliko brezobzirnostjo in neusmiljen jetrn je M nrav jev požigal duhovniška in plemiška posestva. podiral gozdove, kjer so se skrivali vstajniki, j n »zaradi primera« obešal nedolžne ljudi, a ogromne množice dal odpeljati v globino države. Podobno je delal tudi Nemec grof Berg. Saj je dal pregnati v Sibirijo varšavskega nadškofa, zaradi pisma, v katerem je prosil cesarja usmiljenja za ubogo ljudstvo. Vsiajniška vlada je bila \r Varšavi, a je vedno menjala svoje stanovanje. V jeseni 1863 je prevzel vstaj niško vlado Romuald Traugutt, bivši ruski častnik, ki je bil poročen s sorodnico T. Košciu-szka. Glavna njegova namera je bila. zdržati čez zimo. da dobi pozneje pomoč zapadnih držav. Skrbel je, tla. sokmetje dobili svojo zemljo, a najbolj na srcu mu je bila dobra oborožitev njegove vojske. I oda nastopila je nova zapreka. Prusko-ruski zvezi je pristopila tudi Avstrija, ki je prepovedala Poljakom v Galiciji zbiranje sredstev in razglasila obsedno stanje. Tako so bili Poljaki popolnoma odrezani od vsega sveta. Spomladi I. 1864. so ujeli | raugutta in njegove pomočnike. Edino na Podlesju je duhovnik Stanislav Brzoska napadal in vznemirjal Ruse. doda nazadnje so ga Rusi ujeli in ga obsodili z njegovim adjutantom vred. Tako se je končala žalostna januarska vstaja. 3. avgusta I. 1864 so obesili T raugutta in še nekaj njegovih idealnih pomočnikov. (Dalje prihodnjič) Ovinkasta pota »Jutro od zadnje nedelje navaja »Samoupravo,, ki trcli, da1 je nauk o narodni samobitnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov komunističen. Ta trditev ni nič novega. Zmeraj so se nasprotniki Slovencev in Hrvatov skrivali za kako trditvijo. ki naj bi zaznamovala priznanje naše in hrvaške narodne samostojnosti kot nevaren nauk. Spočetka so najraje in največkrat govorili, da so (isti Slovenci in Hrvatje, ki nočejo svojega; naboda zatajiti in izdati, v habsburški službi. Abotnost te trditve pa je postala sčasoma tako očitna, da si je utrla pot celo že v nekatere nacionalne možgane. I reba je bilo torej poiskati drugo geslo, ki bi bolj vleklo. In tako so naši nasprotniki posegli po bolj »moderni« udarnici o komunistični nevarnosti, s katero skušajo povsod po svetu nasilne vladavine reakcionarnega fašizma in njegove avtoritarnosti opravičevati svojo protiljud-slko politiko. Razume se ob sebi. da so kakor prvega tudi drugi nauk najbolj vneto pridigali zmeraj prav jugosloveni vseh barv in odtenkov. Mi smo imeli že nekajkrat priložnost, da opozorimo slovensko javnost na te nacionalne de- nunciacije. Naravnost zavračali jih nismo — njihova neumnost je sama vpila dovolj na glas. Šlo nam je bolj za to. da pokažemo vsakemu, kako notranje šibka mora biti stvar, ki ne najde po-štenejših sredstev za svojo obrambo. Da prikažemo take trditve v vsej njihovi abotnosti, naj samo pokažemo na to, da bi po njih bili učenci komunizma ne samo dr. Maček in hrvaški kmetje, ampak tudi vsi hrvaški škofje z najmanj 99% drugih hrvaških duhovnikov. In dalje bi opozorili še na to. da nihče ni dejansko zoral pri nas komunizmu toliko rodovitnih tal, kakor prav jugoslovansko uucionalistvo s svojim centralizmom, korupcijo, nasilnostjo in protiljudskostjo. Razume se, da mora biti tak nauk jugoslovenskemu »Jutru« prav posebno pri srcu in po okusu. Na vso sapo si sicer le ne upa pritrditi »Samoupravi«. Prvič zaradi tistega, kar imenujejo njegovi, zapovedniki »načelno nasprotje« nasproti J RZ. katerega vsebina za zdaj sicer javnosti še ni znana, ki pa vendar ne dovoljuje, da bi se kratko in malo istih) s »Samoupravo«. Drugič zaradi svojega neprijetnega položaja, ki ga sili, da »e gre sedaj v opoziciji demokratična načela. Tretjič pa še, ker se dasta obe te neprijetni stvari zelo dobro porabiti, da si vzdene krinko »nepri-strainosti«. No. zato pa »Jutro« takole »stvarno« zavzema stališče: Mi tako daleč ne gremo in vemo, da so med p.ro-tivniki narodnega ediinsfva mnogi iskreni in pošteni ljudje, ki nikakor ne mislijo -služiti komunističnim načrtom. 1 oda seveda, predaleč ne sme iti, takoj ponudi nacionalizem zai policista pristojnim in odločilnim čini tel jem: loda pri vsem tem je res: borba komunizma je vedno tudi naperjena proti močnim nacionalnim enotam, in njihova oslabitev je eden od njegovih glavnih taktičnih ciljev. Čiim bolj se zrahljajo nacionalne vezi, čim bolj šibka je nacionalna ideja, tem laže opravljajo razvratne misli svoj pogubni posel. Zato vidimo, da komunistična agitacija v vseh narodih in v vseh državah z vnemo podpira vsako separatistično stremljenje. Glede tega navedka je težko reči kaj drugega, kakor kako malo je pravemu j u gos loven u. da zasuče najbolj očitna dejstva po svoje. Nič ne de, če je ravno narobe res, če je res, daj so tla najbolj rodovitna za. sleherni — torej tudi komunistični — prevrat tam, kjer je najmanj svobode, kjer skušajo narode nasilno zenačevati in prili-kovati, skratka, kjer jim skušajo vsiliti nekaj, česar ti narodi ne marajo. Prava reč, če je komunizma najmanj tam, kjer imajo narodi največ svobode, kakor v Švici ali Veliki Britaniji. Prava reč tudi, če ima nacionalizem sploh samo tam veljavo. kjer si jo je pridobil s silo in kjer se tudi vzdržuje zgol j »silo, s teptanjem človeškega dostojanstva, -s tlačenjem osebnosti, človečnosti in svobode. Vse to jugoslovena ne moti. Preprosto pride pa pravi: ravno narobe je res. Pa upa, da je njegov bralec že toliko otopel, da mu bo pri trajnem in vztrajnem poudarjanju neresnice navsezadnje vendarle verjel. Nam ni za to. da bi prepričevali tiste, ki verjamejo »Jutru« še danes, po vseli skušnjah, ki jih imamo Slovenci z jugoslovanstvom in n j egov im unitarizmom, po teh skušnjah, ki -so nas veljale toliko zapostavljanja, poniževanja, izkoriščanja in propadanja. In. nazadnje, toda ne najmanj, toliko tvarnih žrtev, da smo v znamenju jugoslovanstva postali že pravi narod beračev. AR mi hočemo opozoriti vse prave Slovence, da je treba napraviti konec temu sramotnemu razmerju, da bi Slovenec samo moledoval okoli bogatinove mize, ki si jo je ta pokril z njegovimi dobrinami. Gre nam samo za to, da si ogleda vsak nauk, ki prihaja iz presitih ust. glede na njegovo resnično vsebino. Opazovalec O centralizmu in centralizmih Obzor« navaja »Trgovski list in »Slovenca«, ki da sta napadla »zagrebški centralizem« Osrednjega. urada za. zavarovanje delavcev zaradi njegovega gospodarstva v škodo Slovenije. »Obzor j) ra vi. da oba lista dobro vesta, kdo odloča pri tem uradu, katerega ravnatelj je Slovenec, ter še priporoča »Trgovskemu listu«, naj upošteva pritožbe Dalmacije zoper centralizem Pokojninskega zavoda v Ljubljani, pri katerem odločajo Slovenci. Kolikor je vsaj nam znano, prav Pokojninski zavod dela tako. kakor bi morali delati vsi zaivodi: v Dalmaciji nabrani denar nalaga tam, a seveda tudi pri nas nabiani denar pri nas -doma;. Tega ne dela niti en drug denarni zavrni v državi, zlasti ne Osrednji urad za zavarovanje delavcev, ki je za v.sr^.au *w.t «r-•-kim Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani. rtm'.m**mi»ivra7*i ... n rmu. xrr.-n imi*r »tv-vr-*»rrv 'MUTIA —K** • mere. A o tem še pozneje; najprej osmrtnica na str. HI. in H2., ki se glasi: f Stanko Zvršen prva žrtev krutega laškega nasilstva v naši .deželi. Pn e 18. februarja 1916 je umrl za ranami, ki mu J*n J® 1 ‘ j bomba italijanskega letalca iz šole gredočemu _ • razreda, Stanko Zvršen. Po kratkem g. Mn, m trpljenju je izdihnil svojo mlado, nedolzno d so o .o prva žrtev krutega laškega nasilstva v na« dezeb sam, I a d <- I je za d o m o v ;i n o , d a s i n e d o zn o d ( te. k a k o r vsak junak. Po tem krutem slučaju je stopila nas« šola v neposreden stik s svetovno vojno. Oh ran i m o .spomin t e .j prvi žrtvi sil n e v o j n o na t I e li n a -še ožje domovi n e ! Uue 21. februarja popoldne ob 4. uri se je vršil iz mrtvašnice deželne bolnice pogrel) Stanka Zvršena. (Pogreb je Izvršil Mestni pogrebni zavod iz lastne iniciative na svoje stroške, z vozom I. razreda, ki sta ga peljala dva para konj. Župni urad pri Sv. Petru mu je pustil brezplačno zvoniti z. vsemi zvonovi. Pokopal je mlado žrtev g. župni,k Janez Petrič z veliko asistenco. Vence so položili na malo krsto poleg matere in sestre -še so učenci Stanka Za vršen a. mestna občina, deželni odbor in častniki. Spremile .pa so pokojnega vse ljubljanske mestne ljudske šole s svojimi zastavami, župan ljubljanski g. dr. Ivan Tavčar z zastopniki občinskega sveta in ravnateljem magistralnih uradov g. dr. Zarnikom, magistratni svetnik g. Lah, -okrajni šolski nadzornik g. 1‘ran Lavtižar, zastopnik deželnega odbora,, ter mnogo -častnikov z mestnim vojaškim poveljnikom majorjem Zeissom na čelu ter oddelek vojaštva. Poleg teh se je udeležila pogreba nepregledna ' 'v a drugega občinstva. . .„k., Žalujoča rodbina se je vsem udeležnikom l n * a-kole javno zahvalila: . . Globoko ginjeni ob tolikih dokazih tolaži n(„a sožalja-ob bridki izgubi' nepozabnega našega srn-eka in Drata, licenca I. razreda m. d. Ij. šole Stanka Zvršena, izitkanio vsem naj-iskrenejšo zahvalo. Zlasti se zahvaljujemo častiti duhovščini. g', zastopniku deželnega odbora, g. županu dr. lav-čarju in gg. občinskim svetovalcem, gg. uradnikom, gg. profesorjem in učiteljem in učencem vseh mestnih šol, g. Bergmanu visokorodni baronici g. Juliji Uejretti. g. županu .................... [i' Hegetti. g. županu meščanskemu Orazjmu, vsem gg. častnikom in vojaštvu. Mestnemu pogrebnemu zavodu«, darovalcem prekrasnih vencev in šopkov in sploh vsem. ki so nad vse ljubljenega sinčka spremili k večnemu počitku. Med vojno niso bili redki pogrebi, ko ni nihče stopal za krsto, Z vrše nov pa je 'bil, kakršnega m* ni videla. Ljubljana ne prej ne pozneje. Zamolklo je brnel bron zvonov v sončni zimski dan, vmes buitanje topov od Soče, ko se je vil i>°■ ljubljanskem polju mogočen sprevod same mladine z materami; vsi na obrazu globoko resnost, O Zvršenu se lahko reče, da gaje spremilai na njegovi zadnju poti vsa Ljubljana 'S svojim pravim srcem.