394
Zgodovinske drobtinice.
Usmiljena Slovenka.
Leta 563 po Kristanovem rojstva so od Majotide ia Ponta na Dunaj privihrali divji Obiri.*-) Tam so si napravili devet velikih taborov, ktere so obdali z pregradami in prekopi. Dvesto petdeset let so sedaj silni Obiri nadlegovali sosedoje dežele. Strah je objel vsakega, kteri je le ime Obira cul. Bili pa so Obiri velike rasti, zato je ime skoro obveljalo za poznamlovanje velikana, Še dandanašnji se silna gora na Koroškem veli O b i r. Posebno so dosti od Obirov imeli terpeti sosednji Slovenci.
Obiri pa niso bili samo velike rasti in pogumni, ampak tudi neusmiljeni in grozovitni. Ako se je hotel Obir kamo peljati, ni napregel konja ali bika, ampak tri, četiri ali pet slovenskih žen.   Te sirotice so mogle kola vleči.
Leta 570 — 590 so Obiri začenjali pobojevat: Longo-barde. Longobardi so leta 568 iz Pauonije odšli v Italijo. Hudo so razsajali trinogi med Longobardi, in marsikteri junak je bil vjet, in v ssžnost gnan obirsko. V oni dobi je bila med mnogimi drugimi vjetimi tudi peterica mladih dečkov iz plemenite rodbine Lenpihisčanov. Dolgo let 80 ti mladi Longobardi nevoljo sužtva mogli preterpeti, in ko so v možko dobo stopili, je samo enemu sreča poslu-žila, da je sažtvu ušel.   Bilo mu je ime Leapihis.
Zapomnil si je ko mlad človek, da v Italii njegov rod elobodno in slavno živi. K njemu priti je bila tedaj mladenča vsakdanja vroča želja in goreča molitev.
Kadar je po neskončnih stepah panonskih opravljal opravila sužanstva, in ni drugega vidil, kakor nad seboj milo nebo: tedaj je mislil na rajske verte svoje domovine, in kadar je zagledal divje tabore obirskega Kagana, mu z vso močjo pred dušo stopijo krasne veličanske palače longobardskega kralja.
Nekega dne mu obvelja, ee skriti v bližnji gošči in svojemu gospodarju uiti. Vzel je lok in tul in malo živeža; noč in dan gazi po gostih dobravah  nevedši kodi in kamo.
Kar sreča volka, in glej! divja žival mu služi za voditelja in spremljevavca.
Več dni sta hodila naša potnika po logih in gorah; sedaj Leupihisu zmanjka kruha. S praznim želodcom potuje dalje, ali ker glad ga prosili ? napne lok in hoče volka ustreliti, da se z njegovim mesom preredi.
Ali volk se umakne strelu in zgine pred očmi Leupi-hisovimi. Leupihis sedaj ne ve, kam bi se obernil; glad mu vzame slednjo moč in ga skruši na zemljo. Opešan ves zaspi, in glej! v sanji vidi moža, kteri mu reče: „Vstani spajač! in potuj proti oni strani, proti kteri so tvoje noge obernjene, ker tam je Italija, kamor priti želiš."
Hitro vstane Leupihis, potuje proti oni strani in pride do krajev, v kterih so ljudi stanovali.
Živeli pa so v teh krajih Slovenci. Starovična ženka zagleda našega potnika, in hitro zapazi, da je begun in da je lakoten. Usmili se ga, skrije ga v svojem hramu, daja mu na skrivnem pomalem hrane, da bi naglo nasiten svojega življenja ne zgubil. Ko je popolnoma moč zadobil in že bil prikladen za daljno potovanje, mu je dala živeža na pot in pokazala mu pot na Italijansko.
V malo dneh pride v Italijo, in najde hram, v kterem je bil rojen. Bil pa je hram že ves s ternjem zaraščen. Poseka ga in na visokem jesenu obesi svoj tul. Prijatli so mu pomagali hram popraviti. Vzel si je potem pridno ženko, in je rodil Arihisa, Arih is pa Varne fr i ta, Varne-frit pa z svojo ženo Teudelindo Pavla, kteri je pozneje dobil ime Diakon, leta 730 v današnjem Či vida tu. Pavla Diakona pozna vsak izobražen človek. Bil je eden naručenejših mož osmega stoletja, kterega je v veliki
*) Obirizz: A vari.
časti imel mogočni cesar Kari   s priimkom Veliki, strah in premagavec Slovencov.
Pisal je med mnogimi drugimi: „Zgodbo Longobardov" in v 38. odseku četerte koige sam popisuje od mene tukaj priobčeno povestico.
Umeri je 13. aprila 787 v kloštru monte Kasinskem, kterega slaven ud je slednjič bil.
V svoji knigi omenuje večkrat Slovencov, med dragimi tudi s hvaležnim sercom, da je usmiljena gostoljubna Slovenka njegovemu preddedu rešila življenje. Slava slavni ženi slovenski!                                     Davorin Terstenjak.