2_) o p i s i« Z Goriškega, v začetku septembra. (0 prepovedanih mrežastih tablicah, pisankah i. t. d.) Zopet stojimo na pragu novega šolskega leta. V tem letu stopi prvič v veljavo ministerski ukaz z dne 23. julija 1885, po katerem ukazu je na ljudskih in srednjih šolah prepovedano nadalje rabiti mrežaste (kvadrovane) računske tablice, pisanke i. t. d. Ta prepoved se je imela uveljaviti uže v prešlem šolskera letu, a ker so se nekateri založniki in prodajalci teh pisalnih pomočkov obrnoli do naučnega ministra s prošnjo, naj bi se ta prepoved odložila vsaj še za eno leto, upravokrepil jo je minister z ukazom dtie 7. septembra 1. 1. stoprv za pribodnje šolsko leto. Pri tem se opira minister na raenjenje c. k. najvišega zdravstvenega šveta, ki trdi, da so mrežasto črtane tablice in pisanke otroškemu vidu škodlj i ve. Vsakedo mora pnznati, da to menjenje zdravstvenega sveta ni iz trte izvito. Poskusimo le nekaj več časa gledati skozi mrežasto okno in kmalu zapazimo na očeh neko utrujenost, katere bi tako kitro ne občutili z gledanjem skozi prosto (neomreženo) okuo. Razumljivo je torej, da mora tudi čitanje in pisanje ali tudi risanje na mrežasto črtanih tablicah, pisankab ali risankah*) utrudljivo in škodljivo vplivati na otrokov vid, ker se pri čitanji in pisanji vodoravno se premikajoče otrokovo ok6 poprečno vpira v navpične mrežino črte. Kot enak ali vsaj nekoliko podoben slučaj si lehko mislimo hojo po klinih vodoravno položene lestve. In kakor ni prijetno po lestvi boditi, naj si bode še tak6 primerno poševno postavljena, tako ni tudi očesu ugodno, da naletuje pri svojem vodoravnem premikauji (po vrstab) na več ali manj poprečne (navpične ali poševne) črte. Zato je naučno ministerstvo z ukazom 19. decembra 1. 1. prepovedalo rabiti tudi take pisanke, katere imajo poševne smernice (diagonale). Vender pa minister obrača in naši založniki pisank hote obrnoti. Začeli so namreč izdajati pisanke satno z navpičnimi (gostimi) črtarni. S tem sicer ustrezajo besedam ministerskega ukaza, ne pa njegovemu duhu. Ohranili so očesu škodljive navpičnice, a izpustili neškodIjive vodoravnice. Take pisanke kvaro vid piav tako kakor kvadrovana. Tega se prepričamo, ako se peljomo mimo vrta aii dvorišča ognijenega z gostimi, navpičnimi železnimi šibkami gledajoč vanj. Res je, da se to hipoma odpravi, ako se pisanka tako zasuka, da postanejo iz navpičnic vodoravnice. Ali kaj tacega ne pride tako hitro malemu otroku na um, ker ga pri tem več ali manj moti svojna pola. Zato pa naj učitelj — dit si v Soli delo zlajša — uže tekoj v začetku šol. leta opozori mladino na take pisanke! Saj so pa tudi, črte vodoravnice mnogo potrebnejže, ne le pri pisanji ampak tudi pri številjenji. Sicer pa ni s to prepovedjo mrežastih tablic in pisank odpravljen Bug ve kak zdravstven nedostatek. Ako pomislimo, da so se kvadrovane tablice in pisanke rabile le pri raeunstvu (pri pisanji so se uže tudi prej večinoma rabile pisanke broz pošcvnib smernic), ako dalje zaračunitno za vsacega otroka računstva na teden štiri ure, od kojih odpade velik del posebno v nižih šolskih letih na ustno računanje na pamet, potem lehko sprevidimo, da niso bile one kvadrovane tablice in pisanke prav taka nadloga za naše šole. Ljudski učitelji smo hvaležni gospodom najvišega zdravstvenega sveta za to njihovo skrb**) za zdravje naše šolske mladine, če tudi se ne da zagovarjati njiliovo menjenje z metodičnega stališča, vender bi jim bili še mnogo hvaležnejši, ako bi bili nasvetovali gospodu naučnemu ministru odpravo tehtnejših zdravstvenih nedostatkov, n. pr. slabo počrnene šolske table, nizke, nezračne, temne in nepobeljene šolske sobe, pi-enapolnene šole, kder otroci iz zadnjih klopi na tablo še celo vide ne, i. t. d. A — se ve da — za to bi bilo treba denarja in — denar pa žrč topovi 11 Iz Gorice, 4. septembra. Včeraj smo spremili k zadnjemu počitku Petra Rajakovič-a, bivšega ravnatelja sedanjega ženskega in prejšnjega moškega učiteljišča goi-iškega, bivšega uda mestnega šolskega sveta in c. k. izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole. Ranjki je bil rojen leta 1831. v Istri, ter je prišel 1. 1857. kot suplent na gimnazij v Gorico. Leta 1859. je bil imenovan profesorjem nemske literature na liceji v Veroni. Pa uže sledeče leto je prišel na gimnazij v Koper, kder je ostal do leta 1867. V tem času se je preosnovalo tukajšnje možko učiteljišče in Rajakovic je postal njegov ravnatelj. Kot tak je prestopil leta 1875. na sedanje žensko učiteljišče, ki se je ustanovilo na mestu moškega, premeščenega v Koper. Za druzega svojega bivanja v Gorici je bil Rajakovic nekaj časa tudi okrajni šolski nadzornik v goriškem in gradiškem šolskem okraji. Rajakovic je bil vešč nemškega in laškega jezika; slovenščino je govoril za silo. Če tudi ncizpitan, bil je nekaj časa mož na svojem mestu. Posebno darovitost je kazal za pedagogiko in metodiko ljudske šole, kar je tudi vspešno poučeval. Pozneje pa se ga je prijela neka neiinenljiva bolezen, vsled katere je začel dušno in telesno hirati ter je bil pred dvema letoma upokojen.***) Ranjki je postavil temelj pedagogičnega znanstva maogim sedaj delujočim slov. učiteljem in učiteljicam. *) Z ozirom na ministerski ukaz z dne 6. maja 1874 se pri nas ne rabe mrežasto črtane ris a n k e. Bopisnik. **) Fr. Wiedemann, znani in izkušeni elementarni učitelj, kojemu se gotovo ne more oporekati ljubezen in skrb za zdravje malih otročičev, je drugačnega mišljenja; 6n piše: BGar so baufig kommen die Kleinen schon erstens nicht mit dem Netze zusammen, dass ein wirklicher Nachtheil fiir ihre Augen - Netzhaut oder den Sehnerv enstehen konnte; und zweitens miisste dann konsequenter\veise auch das Lesen fiir die ersten Schuljahre abgeschaft werden, denn das schnelle und sofortige Entziffern der Tausende von kleinen Buchstabenbildern diirfte nach meiner Meinung ftir das kleine Auge veit anstrengender sein, als das Verfolgen der regelmassigen Netzlinien". Bopisnik. ***) Smešna je trditev tukajšnjega laškega židovskega lista, da je bil Rajakovič upokojen, Bker ni dišal po slavomanijil" Bopisnik. Pogreba se je udeležil dež. glavar eks. grof Coronini, dež. šol. nadzornik vitez Klodič - Sabladoski, okrajni glavar dvorni svetovalec baron Eechbach, učiteljiščni ravnatelj gosp. Hafner, mestni župan, glavni in vadnični učitelji, profesorji, v mestu bivajoče učiteljiščne gojenke in učenke dekliške vadnice, ranjkega mnogi znanci in prijatelji. Rake? je bila bogato okrašena z venci, mej kojimi je poklonilo eden učiteljstvo, eden pa gojenke učiteljišča. Naj v miru počiva! Iz Toniajil, Učiteljsko društvo za Sežanski šolski okraj zboruje dne 7. oktobra t. 1. ob 9. uri predpoludne v Komnu z naslednjim dnevnim redom: 1. Pouk iz računstva v II. razredu. 2. Kritika o pouku. 3. Predavanje: Brez nasluva. 4. Podrobni načrt o kmetijstvu o nad. tečaji. 5. Predlogi. K obilnej udeležitvi uljudno vabi odbor uciteljshega društva. Iz Krškega. Navada, stoletnice obhajati, je vse hvale vredna, ker s tem se znova okrepčamo za trudapolno delo. Tudi šola naj porabi take prilike, ker s tem se ljudstvo pridobiva za šolo. Tako stoletnico svojega obstanka je obhajala Krška ljudska šola dne 31. avgusta t. 1. V ta namen se je priredila koncem šolskega leta lppa šolska slavnost. Po zahvalni sv. maši zbrala se je šolska mladina v krasno okinčani telovadnici v pričo obilo odličnega občinstva, starišev in drugih. Tu se je pelo in deklamovalo na občno zadovoljnost vseh navzočih. Gosp. nadučitelj je razložil pomen te slavnosti ter na kratko očrtal stoletno delovanje ljudske šole. Pridni učenci in učenke so bili javno pohvaljeni, in razdelila so se jim krasna daiila, obstoječa v molitvenih in drugili knjigah, za katere ,je podarila visokoblag. gospa Hočevarjeva potrebno vsoto. Otrokom se je na srce polagalo pridno učenje in lepo vedenje, vzpodbujali so se k ljubezni do Boga in do domovine ter k neomahljivi zvestobi do cesarja in do cesarske hiše. Razdelila so se jim šolska naznanila in tiskana letna poročila, v katerih je stoletni obstanek ljudske šole natančneje opisan, slavnost pa se je končala s trikratnitn živio-klicem na cesarja in s cesarsko pesnijo. Naj bi šola še zanaprej mnogo koristnega storila v prid in čast mile domovine! Iz Postojine. (Dalje.) — V slovenskej slovnici doseže se v mnogih šolah dober vspeh, nasprotno pa nekateri učitelji ta predmet zanemarjajo ter ga tako površno predavajo, da je strmeti, kako je možno slovenskemu učitelju svoj jezik tako zel<5 prezirati. Slovnica naj se naslanja na berilo, s tem se najhitreje doseže zaželjeni smoter in tudi pouk je mnogo kratkočasneji; gojiti samo suhoparna pravila, ne hasne nič. V nekaterih šolah pogrešam pismenih izdelkov v tem predmetu, kateri so v dosego povoljnega vspeha neobhodno potrebni. Ako pa. se dajo naloge, trebajih je popravljati, inače nimajo prave vrednosti, ker otroci kmalo sprevidi.jo, da nimajo nikacega priznanja za dobro izvršitev danih nalog ter postanejo mlačni in zanikrni, kar ima učitelj na svojej vesti. V tesnej zvezi s slovnico je spisje, katero se, posebno pismeni del, premalo goji. Kdor uima pravega znanja, kako mu je ta predmet poučevati, priporočam mu še jedenkrat »Praprotn i k o v o s p i sj e«, ki je še najboljša slovenska knjiga, katera nam je za omenjeni uk na razpolaganje. Se ve, da je ta knjiga bolj rabljiva v višjih razrediH" oziroma oddelkih. V spodnjih ponuja se učitelju mnogo prilike, svoje učence na pravi pouk v spisji pripravljati. Kadar so se otroci uže privadili o povedanem ustmeno povoljno izraziti se, napišejo naj svoje misli na pločice. Ta pouk goji naj se takoj prvo šolsko leto. Začetkoma spisujejo naj otroci besede, koje so brali, tem sledijo naj kratki stavki, dalje naštevanje rečf, o kojih se je bralo. Na višji stopinji morejo na podlogi omenjene učne knjige slediti vaje v popisu in primerjevanji rečf, dalje pripovesti, pisma in gospodinjski spisi, kar je natančneje razvidno iz učnega navodila (Lehrgang). Tudi za ta pouk priporočam obilo pismeue vaje in pridno korekturo danih nalog. Res je popravljanje teli nalog zelo mučno in se porabi v to mnogo časa, ker so otroci posebno začetkoma v mislih neukretni. A vesten učitelj v svesti si, koliko dobrega učini s tem, se gotovo ne bode ustrašil tega dela, dobro vedoč, čem boljši vspeh sme pričakovati, in njegovo delo bode se dan za dnevom zmanjševalo. Nemški jezik poučuje se kot obligaten predmet na vseh čveterorazvednicah, neobligatno pa na jednej trirazrednici in na dveh dvorazrednicah. Na poslednjih treh šolah udeležuje se tega pouka 102 učenca. Nemškega branja in pisanja privadijo se otroci dobro in tudi prav dobro a tudi v slovnici doseže se precej povoljen vspeh. V dosego boljšega napredka v nernškem pravopisu priporočam gospodom učiteljem iz lastne skušnje sledečo metodo: Začetkoma naj se učenci pridno vadijo v prepisovanji beril ter naj se dotične naloge vselej natančno popravljajo. Kadar so učenci v prepisovanji uže dobro izurjeni, preide se na težjo stopinjo. luienuje se jim berilo, katero se bode v prihndnjej pravopisnej uri pisalo ter se jim priporoča, vse besede skrbno pregledati in se njih pisavo dobro zapomniti. S takim natančnim opazovanjem besed privadijo se učenci več nego z vsemi pravili. Korektura vrši se lehko vkupno po učencih samih in sicer, da drug drugemu popravlja. V računstvu se je večinoma pravilno poučevalo in s povoljnim vspehom. Priporočam več domače vaje in pridno korekturo, kar bode gotovo temeljiteje znanje pospešilo. Pred vsem naj si učitelj prizadeva, da njegovi učenci dobe dobro podlogo. V to svrho naj se računstvo od 1—100 vsestransko temeljito predava ter tako poučuje, da se otroci privadijo nastavljena vprašanja hitro in prav odgovarjati. Posebno dobro nauče naj se naštevanke in razštevanke, da se ne bodejo pozneje pri pismenem računstvu motili in ustavljali, kakor sem to po nekaterih šolah zapazil. Spretno računjenje je za dejansko življenje potrebno in naloga šole je, otroke privaditi k tej spretnosti in sicer s temoljito in pridno vajo. Naloge naj bodo vselej praktične in umestne razumu učencev. Učitelji enorazrednic naj si prizadevajo, da bodejo vsaj v zadnjem oddelku učence privadili v računjenji z desetinskimi števili, katero je za dejansko življenje kaj imenitno. Ozirali naj bi se učitelji v prihodnje tudi nekoliko več na oblikoslovje. Učenci naj se seznanijo s preračunjenjem čveteroogelnikov, trikota, kroga, prizme, cilindra i. t. d., da bodejo pozneje, izstopivši iz šole take račune znali prav izvrševati. Eealije poučevajo se na mnogih šolah z veliko marljivosjtjo in z dobrim vspehom. Učitelji uvidevajo korist tega pouka ter njega važnost za obrtno življenje. Človek živi od narave, od ujenega pridelka, 011 je manj ali več od nje odvisen, a poznavši njene moči, more se jih podjarmiti in v svoj prid obrniti. Je pa tudi nekoliko ufiiteljev, ki se pri tem pouku ne ravnajo po predpisanej določbi. Posebno v zemljipisji in zgodovini stori se malo. Zgodovina je hvaležen predmet, kajti ta tvarina mika učence; toda tajiti se ne da, da je jeden najtežjih, ker je vspeh odvisen večinoma od učiteljevega predavanja, kateremu slediti imajo učenci ves čas z vso pazljivostjo, da zapopadejo, kar so slišali ter si vse dogodljaje zapametnjejo. Zgodovinske povesti v knjigah se otrokom premalo natančno razlagajo in radi tega učenje nima pravega pomena in vspeha. Od otrok zahtevati je lepo, gladko pripovedovanje, ker je to izvrstna vaja v govorjenji ter se s tem jezikovni nauk vrlo pospešuje. V branji na zemljevidih se otroci premalo vadijo. Koliko truda je bilo, da so se ta učila pripravila in sedaj vise na stenah ali v kakem kotu brez rabe. Saj je vender lepo število ur na leto za ta predmet, torej bi se otroci v višjem oddelku kranjske in avstrijske dežele lehko temeljitejše priučili. Kdor za ta predmet predpisane ure porabi za poučevanje drugih predmetov, dela zoper postavne določbe in je vreden graje. Po urniku se je vselej natančno ravnati in učitelj nima pravice, ga svojevoljno prezirati in izpreminjati. Sploh naj pa se poučuje zemljepisje in zgodovina na način, da bode otrokom kaj hasnilo, da se bode dosegel namen, kateri bil je ravno povod, da sta se ta predmeta vzprejela v Ijudsko šolo. Ta pouk vzbujati mora v učencih, seznanjevaje jih z domačijo in važnejšo osodo Avstiije in uje prebivalstva, ljubezen do svoje ožje in širje domovine, udanost do presvetlega cesaija in dinastije; razširiti mora se jim njih duševno obzorje ter oplemeniti njih srce. Učitelj naj vsako priliko uporabi, obuditi in gojiti v svojih učencih patrijotičen čut. Otroci uče naj se deklamavati patrijotične pesmi ter naj se pri petji privadijo kolikor moč doraovinskih pesni, katere so posebno pripravne, dobro vplivati na mladostno srce. Patrijotični domovinski dnevi naj se dostojno obhajajo; na godovni ali rojstveni dan pre- svetlega cesarja ali cesarice in drugih članov cesarske hiše naj se vselej prilika Liporabi otrokom pomen tega praznovanja razložiti. V lepopisji dosegel se je sploh povoljen vspeh, a bil bi gotovo še boljši, ko bi nekateri učitelji hoteli paziti bolj strogo na natančno pravilno izvršitev posameznih črk. To pri črtanih zvezkih vender ni preveč težavno, a treba je, da se ufienci k temu takoj v začetkn s strogostjo silijo, pozneje je razvado težko odpraviti. V posameznih šolah zapazil sem, da je pisava v lepopisnih zvezkih jako čedna, a pisava v spisnih, slovniških in pravopisnih zvezkih slaba, da celo nemarna. Torej, kar si otroci na jednej strani pridobe, zapravijo vsled neprevidnosti učiteljeve zopet na drugej strani. Zelo se tudi pisava spridi 8 kaznimi, pri katerih se navadno le gleda, da so spisane, a ne, kako so pisane. Kdor hoče torej doseči dober vspeh v tem predmetu, zaliteva naj od svojih učencev konsekventno, da vse, kar pišejo, naj si bode v šoli ali doma, lepo izvršujejo. Doma naj se vadijo mnogo, kajti kdor se zanaša samo na jedno ali dve uri v tednu, v kojih je pisati v šoli, ne bode dosegel ranogo. Ker beseda le miče, a vzgled vleče, potiudi naj se učitelj,da se poslužuje sam vselej najboljše pisave. Sicer kaligratbv učitelj s tem učenjem ne bode dobil, a kaj tacega mu tudi treba namoravati ni. Popolnoma zadostuje in doseže se smoter ljudske šole, ako si prisvoje učenci priprosto, lehko izpeljivo in za branje pripravno pisavo. Najhujši sovratnik dobre pisave je slabo držanje peresa in ravno ta napaka je po naših šolah zelo razširjena Učitelj naj takoj pri zafietnikih svojo pozornost obrača na pravilno držanje peresa; z nekolikira trudom bode jih k temu vender privadil in če ne vse, vsaj nekoliko izmej njih. (Dalje prih.) Z Gorenjske«'a. (Dalje in konec.) Tudi gospod nadučitelj Trojar iz Bleda je kot predsednik bukvarničnega odseka svoj posel vestno opravljal, — V bukvarnični odsek so bili vo ljeni po listkih gospodje: H. Podkiajšok, G. Spetzler, J. Thuma, J. Trojar in gospica M. Maroutova. Istotako so bili po listkih voljeni v stalni odbor gospodje: M. Kovšca, J. Thuma, J. Trojar, J. Žirovnik. Samostalnih nasvetov došlo je po g. H. Podkrajšek-u dvoje. Prvi nasvet se je glasil: »Slavni zbor! Po ukazu sl. ministerstva za uk in bogočastje z dne 17. 12. 1885. 1. začela se je revizija šolskih knjižnic za otroke. — Veliko posla srao imeli učitelji s tem. Ker je vsak po subjektivnih nazorih presojal knjige, je vender le mogoče, da je ta ali oni odobril kako knjižico za šolsko bukvarnico, katero je ta ali oni zavrgel. V obče nij bilo pravega meiila za sposobnost kake knjige naj se prihodnje vvrste v šolske knjižnice za otroke, stavljam predlog: Slavni zbor skleni voliti odbor, ki nam bo do prihodnje okrajne učiteljske konferencije sestavil zapisnik vseb onih slovenskili knjig, katere so v smislu ministrovega ukaza primerno za šolske knjižnice«. — Predlog je bil jednoglasno vzprejet. Za to delo se je sestavil odbor treh gospodov. Določeni so bili: g. g. Karol Bernard, nadučitelj v Bohinjski Bistrici; H. Podkrajšek, učitelj v Kadovljici; J. Pretnar, nadučitelj v Srednji vasi, Drugi predlog se je glasil: »Slavni zbor! Dosihdob še nimamo zemljevida se slovensko terminologijo. Bauci-ov zemljevid kranjske dežele ima pač poleg nemških tndi slovenska imena, a to je tudi jediui zemljevid, katerega zamoremo sploh z nekolikim vspehom rabiti v našili ljudskih šolah. — Naš sotrudnik g. Feliks Stegnar je pred več leti izdelal prav ličen žemljevid Kranjsko vojvodine. Delce je bilo odmen.jeno le za začetnike in zato ga je narisal g. Stognar le v politično topografičnem oziru. Slavni deželni šolski svet pa tega zemljevida za rabo v šoli ni potrdil in zato nam ne preostaja druzega, nego truditi se pri poučevanji še nadalje s preobširnim Bauer-ovim zemljevidom Kranjske vojvodine. V nekaterih okrajih naše dežele pomagali so si učitelji iz te zadrege s tem, da so naiisali zemljevide dotičnih okrajev, v katerih poslujejo. — Ker sem se preprioal, da so oni gospodje tovariši s temi zemljevidi v šoli veliko dosegli, ker je nadalje na ta način tudi pričakovati, da dobimo s časoma cel zemljevid Kranjskc vojvodine s slovensko terminologijo, stavljam predlog: Slavni zbor skleni sestaviti odbor vsaj petih gospodov, ki nam bodo do prihodnjega leta izdelali zemljevid Radovljiškega dkraja v topo-, hidro- in orografičnem obziru. Slavni zbor skleni nadalje izdati geograflčno-historičen opis Radovljiškega okraja. Za to delo naj izbere slavni zbor iz svoje srede še drugo petorico učiteljev, ki bodo v zvezi z odborom za izdelovanje zemljevida pregledovali in uredovali knjižico. Do katerega časa naj vsak učitelj kraj svojega službovanja v zemljepisnem in zgodovinskem oziru opiše, in izdelek odboroma dopošlje, določi naj slavni zbor danes«. Tudi ta predlog je bil z dodatkorn g. nadzornika, da se za izdelovanje zemljevida in pa za spisovanje knjižnega imenika voli odbor 5 gospodov, jodnoglasno vzprejet; za delo so se odbrali gospodje: Karol Bernard, nadučitelj v Bohinjski Bistrici; A. Maier, nadučitelj na Jesenicah; H. Podkrajšek, učitelj v Radovljici; J. Pretnar, nadučitelj v Sredv.ji vasi; .T. Žirovnik, nadučitelj v Gorjah. Oficijelm del konferencije zaklučil je g. predsedvik se zahvalo učiteljem, ki so tako živo sledili razpravam in z ogovorom na g. okrajnega glavarja J. Dralko, ki je bil tudi skoro ves čas navzoč pri konferenci. Odguvarjajoč g. nadzoniiku, zaklical je g. okrajni glavar trikratni »slava« našemu presvetlemu vladarju, čemur je učiteljstvo navdušeno pritrdilo. Po konferenciji podpisali so učitelji še dve peticiji, koje je v imenu vseh uciteljev napisal g. H. Podkrajšek. Prva do sl. deželnega zbora kranjskega, govori o zboljšanji učiteljskih plač, druga do sl. c. kr. okraj. šolskega sveta pa o tem, da sl. c. kr. oki'. šol. svet izposluje učiteljem pri sl. c. kr. direkciji državnih železnic legitimacijske karte za polovične vožnje cene. Skupnega obeda pri g. M. Klinarji v Radovljici udeležili no se razven dolinskih učiteljev, ki so se takoj z vlakom domov odpeljali, vsi učitelji celega oki-aja. Za, petje je skrbel učiteljski bas-kvartet, obstoječ iz gospodov Malli, Podkrajšek, Rorman, Žirovnik. Slava jiui! —j — Z Dobrove, v 11. dan septembra t. 1. (Učiteljska 251etnica.) Ako uže kako bolj spretno pero ni popisalo naše 251etnice, katero smo v 2. dan preteč. m. tukaj na Dobrovi obhajali, naj mi bode dovoljeno, da to jaz stonm po svojih skromnih močeb. Vseh učiteljev, kateri v domovini od leta 1861. stalno službujejo, je 10 še živih; od teh opravičili so se tiije, da se zavoljo bolezni 251etnice udeležiti no motejo; drugi trije izostali so pa iz neopravičenih uzrokov, in tako je prišlo, da so se 251etni le sledeči gospodje jubilanti udedeležili: Štefan Prancelj, učitelj v Studenem; France Klinar, učitelj pri sv. Vidu nad Cerknico; France Praprotnik, učitelj v Preski in pa nižeje podpisani, kot nadučitelj na Dobrovi. V 2. dan septembra došli in počastili so prec zjutraj tukaj na Dobrovi zgoraj imenovane štiri jubilante še sledeči p. n. gospodje sobratje: Andrej Praprotnik, Josip Levičnik, France Raktelj, France Papler, Nikolaj Stanonik, France Kavčič, Lavoslav Božič, Josip Traven, Ivan Tomšič in profesor Josip Kožuh iz Gorice; tem pridružila sta se pozncje tudi naša vrla domača v. č. gospoda duhovnika: Jernej Babnik, p. n. župnik, in pa Josip Laznik, duhovni pomočnik in katehet tukajšnji. Slavnost sama na sebi se je pa ta dan tukaj sledeče vršila in dokončala: Ob 9. uri zjutraj celebriral je v. 6. gosp. J osip Laznik sv. mašo; po sv. maši zapel je gosp. celebrant pred altarjem »Te deum laudamus«. Pri tem svetem opravilu pel je mešani zbor domačih pevk in gospodov jubilantov učiteljev primerne cerkvene pesmi. Prec po sv. maši in zahvaljeni pesmi opravile so se za mir in pokoj duš umrlih sobratov »male bilje«. Prec po svetern cerkvenem opravilu povabil je vel. zasluženi gosp. župnik vse zbrane zgoraj navedene gg. učitelje in jubilante na »predkosilce« v farovž, kjer jih je tudi jedernato in v serca segajoče ogovoril z napitnico vred, kar se je navdušeno vzprejelo. Po kratkem oddihu razkazal je vrli gosp. župnik vsem nazočim udeležencem 251etnice svoje vzorno gospodarstvo in ekonomijo doma, na sadnem vrtu in na polji. Iz vsega razvidilo se je, da je ta blagi gospod pravi strokovnjak in naprednjak v splošnem kmetijstvu. Potetn je šla posebna deputacija k p. n. gospodu državnemu in deželnemu poslancu, dr. Josipu Poklukar-ju na dom, katera se mu je v imenu jubilantov in drugih zbranih gospodov sobratov poklonila ter ga k daljnemu vzporedu 251etnice povabila, kateremu vabilu pa žal, zavoljo nujnih opravkov svojih ni mogel popolno ustreči. Med tem nastalo je poludne, ob katerem fiasu zber6 se nazoči jubilanti in zgoraj navedeni gospodje sobratje uCitelji, domača v. č. duhovnika z gosp. profes. Kožuhom vred k gostilni pri »Mfižnarji« tukaj na Dobrovi. Med obedovanjem sledile so napitnica napitnici in patrijotični govori drug drugemu. Kar napitnice zadeva, naj omenim le, da je prva veljala našemu presvetlemu cesarju, pri kateri zapela se je veličastna »avstrijska himna;« druga glasila se je na sv. Očeta, tretja na deželnega predsednika, četrta na gospoda c. k. okrajnega glavarja, peta na vzajemnost med prečastito duhovščino in narodnim učiteljstvom itd. — Popevale so se tudi lepe mile domače pesmi. — Med obedom pri »Mežnarji« počastil bil je za nekoliko trenotkov zbrano družbo tudi vrli rodoljub, državni in deželni poslanec, p. n. gosp. dr. Josip Poklukar. Le škoda, da je moral vrli gospod to veselo družbo tako hitro radi nujnih opravil svojili zopet zapustiti! V resnici rečeno: bili smo vsi skupaj prav svoji med svojimi, kakor bratje med pravimi brati. Vse bilo je prav po domače naravno, zaupno in odkritosrčno. Posebnega mojstra v razveseljevanji poštene in vesele družbe skazal se ,je pa g. Nikolaj Stanonik, učitelj iz Šmartina pri Kranji. Hvala mu presrčna za t6! (Konec prih.) Iz Ljubljfiiie. Vabilo k občnim zborom »Narodne Šole«, »društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem« in »Slovenskega učiteljskega društva«, ki bodo v sredo zvečer in v četrtek dopoludne t. j. 6. in 7. t. m. v Ljubljani v mestni dvorani in sicer po tem le vzporedu: v sredo zvečer ob 6. uri zboruje »Narodna Šola«, v 7. dan t. m. pa »vdovsko« in »Slovensko učit. društvo«. Pred zborovanjem v četrtek gredo g. g. udeležniki imenovanih društev ob 8. k sv. maši v stolno cerkev. Ob 9. zboruje »vdovsko« društvo, potem pa »Slo v. uoit. društvo« po tem le redu: 1. ogovor predsednikov; 2. volitev 9 udov v odbor, iz mej katerih jih mora vsaj 5 v Ljubljani ali v okolici stanovati; 3. tajnikovo in blagajnikovo poročilo; 4. volitev treli pregledovalcev društvenih letnih računov; 5. kako bi se ustanovilo društvo, ki bi izdajalo knjige za šolsko mladino; 6. posamezni nasveti, kateri naj se pa vsaj dva dni pred zboiom naznanijo odboru.