—    158    —
Podučno-kratkočasne drobtinice.
Pogovor kmečkega očeta s svojim sinom deseto-
šolcom.
Oče: Predragi Jože, zlo me veseli, da si prišel spet domu. Leto in dan je že okoli, kar te ni bilo doma.
Sin: Tudi mene močno veseli, vas viditi vesele in zdrave. Saj veste, da vsak otrok z veseljem gre na svoj rojstni dom, in s posebno radostjo priteče v naročje svojih ljubih starišev.
Oče: Res je to. Preden se pa kaj več pomeniva, te moram najprej nekaj poprašati. In to je: kako bom govoril s teboj ? Ali te hočem tikati ali vikati? Vem dobro, da se bo tebi čuino zdelo to moje vprašanje, pa poslušaj od kod to pride: Ni davnej, kar smo bili poklicani v učilnico, kjer smo imeli soseskini zbor. Bili so pri tem zboru vsi odborniki z županom vred, pa tudi drugi nekteri sosedje. Posvetovali smo se zavoljo nekih občinskih stroškov. Ko smo to obravnali, gremo vsi k očetu županu, in smo dali — vsak za en poliček. Pri vinu pa ves, da se ljudje menijo mnogih reči. Prišla je beseda tudi na te. Zlo so te hvalili vsi sosedje. Deli so, da si pameten, moder šolar, zraven pa ponižen, zato je upati, da bo kdaj iz tebe še kak veljaven mož. Se ve, da se je to meni dobro zdelo, zakaj, če kdo hvali sina, se starišem bolje zdi, kakor da bi hvalil same stariše. Potem vstane oče župan, pomakne malo po strani svojo oštirsko kapico, in govori takole: Sosedje, zdaj pa vsi tiho bodite, govoril bom jez vam nektere besede. Sosedje vtihnejo, na komolcih slone svoje pipe iz ust vzamejo in debelo gledajo očeta župana. Mislili so, da jim bo povedal  kaj  posebno   novega   od   turške  vojske.
Župan se k meni oberne in pravi: Sosed Jakob, srečen si, ker imaš tako dobrega sina, ki je zraven svoje briht-nosti in učenosti tudi zlo pohleven, ponižen, prijazen in postrežljiv. On se pogovarja rad in je prijazen z vsakim otrokom, tako da je prav všeč nam vsim. Ampak Jaka ves, to ni prav, da ga ti zmerej tikaš. Res je, da si ti njegov oče, pa moraš vediti, da je on že drugo leto v deseti šoli. Čez dve leti bo pel novo mašo, če bo živ in zdrav. Ne spodobi se, da mu vedno praviš ti. Kaj ne veš, kako nam priporočajo omiko v naših dneh? Kaj ne čutiš, kako nam očitajo, da smo neotesani in dreveni, da nočemo ali pa neznamo biti prijazni, priljudni in postrežljivi, kakor so ljudje po drugih deželah itd. Potem reče oče župan: No, sosedje, kaj pa vi pravite k temu? Sem le prav govoril ali ne? Sosedje enoglasno poterdijo te besede rekoč: Prav ste govorili, oče župan, tudi mi smo ravno te misli, toda nismo hotli Jakobu tega očitati. — Potem vstanem jez, potegnem kapico z glave, in jo verzom na mizo, da sem se obnašal malo po gosposko, in sem rekel: Gospod pur-germajster, govorili ste prav lepo, veseli me prav posebno, ker toliko hvalile mojega sina, vender povem vam: čeravno je že drugo leto v deseti šoli, vender ga bom tikal, dokler ne bo za mašoika žegnan. — Kaj, ljubi moj Jože, i>raviš ti k temu našemu pogovoru?
Sin: Čudim se vam, oče, da mi pripovedujete take prazne in neumne pogovore. Vi ste moj oče in ostanete moj oče. Jez sem vaš sin in ostanem vaš sin. Vi me morate tikati9 dokler bom živ, ko bi ne vem kaj bil.
Oče: No no, če je taka, je pa tudi prav, zdaj bora saj vedil, kako obnašati se. Ce mi bo kdo v tej zadevi kaj očital, bom rekel, da je tvoja volja, da te tikam. Ai — če pa boš danes ali juter ti kak prav imeniten gospod, kako pa takrat?
Sin: Ce priplezam tudi na visoko stopinjo časne časti, me bo vselej veselilo slišati iz vaših ust besedo: Ti — moj sin! — Ker ste pa ravno sprožili od tikanja in vikanja, vam moram pa povedati tudi jez, kakšna navada je zdaj pri gospodi zastran vikanja.
Oče: Kakšna nek?
Sin: Pri gospo Ji se tikajo zdaj vsi križem. Otroci nikoli drugač ne pravijo ko Ti svojim starišem, tetam in stricom.
Oče: E ja, tega pa vendar ne! No, če otroci tikajo svoje stariše, dokler so majhni, in še ne poznajo razločka med Ti in Vi, ni taka reč, saj tudi kmečki otroci tako ravnajo.
Sin: Ne ne, gola resnica je to, da pri gospodi vedoo tikajo svoje stariše veliki odrašeni otroci, že oženjeni sinovi in omožene hčere. Bil sem v več hišah zlo gosposkih, imel sem dosti prilik tega se prepričati. Večkrat sem slišal odrašenega gospodička prositi svojega očeta takole: Ljubi moj oče, peli me v gledišče, veliko bolj te bom  potem spoštoval in te rad imel.
Oče: Eli! to pa ni prav, naj reče kdo kar hoče: Kako bodo spoštovali otroci svoje stariše, če jih tikajo. Sej še mi kmetje otroke vedno napeljujemo k spoštovanji starišev, vender kmalo pozabijo, ali pa zanemarijo to dolžnost. Ce nas bodo pa otroci še tikali, bo zginilo spoštovanje. Le poslušajmo dva soseda, ktera se vikata navadno, kadar se kaj prepirata, kako hitro se spremeni beseda Vi v Ti. Le pri divjih še manj olikanih ljudstvih kakor smo mi kmetje najdemo oego^ da otroci tikajo svoje stariše. V izgled naj nam bodo omikani Fr a ne o z i, ker pri njih otroci svoje stariše tudi vikajo (vous).
Sin: Tudi jez sem ravno te misli. Nemška gospoda pa pravi, da mora zdaj tako biti, ker je vto splošna navada   zdanjega sveta — je tak modi!    Ce   je   pa ta modi, naj bo, saj ni treba, da bi nam postava bil!
VišnjagorskL
Copernica v Feldkirchen-u,
Na parski meji v vasi „FeIdkirchen" imenovani živi neka nesrečna žena, ktero so pahnili sosedje njeni iz družbe svoje, ker v gerdi vraži zapopadeni mislijo, da je copernica, To pa se je takole zgodilo: Blizo 5 let je, ker je ondi nekega kmeta nesreča zadela, da mu je več živine počepalo in ostala je hudo hirati začela; na njegovem podu je dvakrat ogenj vstal, otrok tnu je zbolel in več družin nesreč ga je zadelo, tako, da mu je po glavi rojiti Začelo, da to se ne godi po pravi poti, da mu mora biti — narejeno. Nekteri njegovih sosedov, ravno tako kratke pameti kakor on, mu torej svetjejo: naj gre k tistemu glasovitemu možakti blizo Pasove, ki zna copernice „panati". Ni mu bilo treba dvakrat r&či. Vražni kmet se spravi berž na pot k mogočnemu mojstru, ter ga zaroti: naj mu pomaga iz nadlog, sej mu plača, kar tirja. Mojster se koj napravi, vzame coperniško palico in nekaj želiš saboj, pa gre s kmetom v Feldkirchen. Tam je začel celo hišo preknčovati, planke okoli poslopij podirati in hlev pre-kopavati, da bi spodil hudobnega „duhaa od hiše. Al nikjer ga ni najdel, — namesto njega pa strašno nesnago, mnogo merčesov, slepirjev, krot, kušarjev, pajkov itd. Ko je ves ta mfcrčes pokončan in v 5 dndh in 4 nočeh vse osnaženo bilo, je vračar gospodarju in celi družini napovedal, da 5. noč bo coperničo „panal" in jim jo o polnoči pokazal, ker na njegov klic se bo mogla prikazati hudobna baba, ki je vso to nesrečo hiši naredila.
Ko se noč stori, začne vračar zares svoje burke. Spremljen od gospodarja in cele njegove družine, od hlapcov in dekel, gre slepar 3krat okoli hiše, hleva in polja; v levi roki nese kadilnico in kad/ z zeliši, ki jih je sabo prinesel, v desni derži coperniško palico, zmiraj mermra nekaj, česar nihče ne razume, dela križe in za-rotuje. Ko ura polnoči bije, se ustavi, dvigne palico kvisko in na ves glas kliče trikrat coperničo — in glejte! naključi se, da je neka uboga kmetica, ker je v njeni hiši nekdo ponoči nevarno zbolel, na pomoč klicat šla svojo žlahto, in da ravno memo gre, ko slepar coperničo kliče. wJo je že zlodi pribasal" — zavpijejo iz enega gerla vsi ponočnjaki, ki jih je slepar okoli vodil, in planejo čez revo. Ce je bolj vpila in prosila, naj jo paste, ker jim ja ni nič zalega storila, bolj jo snjejo in pretepajo, dokler jim slepar sam ne reče, da je že dodati. — Od tega časa — za je 5 let preteklo — je ne imenuje nobeden drngač kot coperničo, vsak ji iz poti gre, ako jo sreča, v nobeno hišo in noben hlev ne sme. Če kje kaka živina zboli ali se kaka draga nesreča komu primeri: ona je vsega kriva. Ce jo zvečer včasih v izbici njeni vidijo proti nebu roke viti in objokovati svoj žalostni stan, že se čaje berž: „bote vi-dili, kmali bo spet kaka nesreča! copernica je ponoči že spet s peklensko hudobo govorila". Zastonj svarijo in podučujejo fajmošter že več let neumne ljudi, naj ne bojo tako slepi in tako hudobni do nedolžne reve, — zastonj jim dokazuje učitelj njih prazno vražo: vse ne pomaga nič! Od tiste nesrečne noči velja uboga reva pri starih in mladih — za coperničo!
-    159   -