25 ZUZ – LII – 2016 Univerzitetna knjižnica Maribor hrani pergamentni rokopis s (sedanjo) signaturo Ms 136; verjetno ga je prvi opisal Avguštin Stegenšek v predstavitvi Lavantinskega škofij- skega muzeja in sicer z naslednjimi besedami: »Petri Lombardi Quatuor libri sententi- arum, rokopis na pergamenu, 209 listov, 298 x 197 mm, vezan v usnje v 17. stol., z lepo poslikanimi začetnicami, približno 14. stol.«1 V daljšem opisu je bil kodeks predsta- vljen javnosti s člankom Milka Kosa o rokopisih iz Muzeja v Mariboru, ki je izšel leta 1929 v Zborniku za umetnostno zgodovino in ponovno leta 1931 v samostojni knjigi, v katalogu Srednjeveški rokopisi v Sloveniji.2 Še nekajkrat je bil omenjen v publikacijah, ki se nanašajo na pozornosti vredne knjižne raritete iz Maribora,3 pri čemer so se av- torji zanašali na podatke, objavljene v omenjenem katalogu srednjeveških rokopisov. Da je bil rokopis slikarsko mikaven tistim, ki so ga odprli, nakazujeta objava iniciale C(um venit) v že omenjenem Kosovem katalogu in ovitek vodnika po Univerzitetni knjižnici Maribor iz leta 1978 z inicialo in uvodnimi črkami s prve strani (sl. 8 in 1).4 1 Avguštin Stegenšek, Lavantinski škofijski muzej, Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, 1914, p. 264: cat. 48. 2 Milko Kos, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, IX, 1929, p. 44: cat. 156; Milko Kos – France Stelè, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji / Codices aetatis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur, Ljubljana 1931, p. 225: cat. 156, p. 209: fig. 56. 3 Bruno Hartman, Univerzitetna knjižnica Maribor, Ljubljana 1978 (Kulturni in naravni spome­ niki Slovenije, 88). Knjižica se naslanja na članek: Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzi­ tetne knjižnice Maribor (1903–1978), Univerzitetna knjižnica Maribor (1903–1978). Jubilejni zbornik (ed. Bruno Hartman), Maribor 1978, pp. 9–106. Cf. Janko Glazer – Stanislav Kos, Katalog rokopi- sov Univerzitetne knjižnice Maribor, Maribor 1983, p. 45; Vlasta Stavbar, Rokopisna zbirka, 100 let Univerzitetne knjižnice Maribor 1903–2003. Jubilejni zbornik, Maribor 2003, pp. 130, 133 (navaja tudi predavanje Edvarda Kovača leta 1997). – Leta 1974 je tedanja Visokošolska in študijska knjižni­ ca v Mariboru pripravila razstavo rokopisov, vendar s poznimi eksponati, šele od leta 1651, torej od Kalobskega rokopisa dalje. Cf. Janko Glazer, K razstavi rokopisov v Visokošolski in študijski knjiž­ nici v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, XLVI (n. v. XI)/2, 1975, pp. 270–282. 4 Kos – Stelè 1931, cit. n. 2, p. 209, žal sredi poglavja o rokopisih iz (tedanjega) Škofijskega arhiva. Posnetek inicialnega polja je obrezan skoraj do slikarskega polja, tako da tudi za paleografsko analizo manjka pogled na del besedila; Hartman 1978, cit. n. 3. Sentence Petra Lombarda v pontignyjskem slogu: Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136 nataša golob 26 NATAŠA GOLOB Obsežen opis strukturnih in materialnih lastnosti daje vtis, da besedam iz ka- taloga Milka Kosa in Franceta Steleta ni kaj dodati, saj so skrbno napisani številni podatki. Vendar pogled v rokopis poraja dvome; veliko je navedb, zaradi katerih se zdi, da se je Milko Kos v svojem prvem opisu oprl na poročilo neke osebe iz Ma- ribora in ji zaupal. Če bi v resnici pregledal rokopis, bi tako odličen medievist ne zapisal, da gre za rokopis na italijanskem pergamentu iz druge polovice 14. stoletja v gotski knjižni minuskuli italijanskega tipa, ki ima sočasno vezavo in da na kon- cu piše Explicit. Iste liber est mei domus Cisterciensis. Milko Kos, brezhibni paleo- graf, tudi ne bi zapisal prirejenega (!) eksplicita in nedvomno ne bi prezrl, da je na usnjenih površinah platnic več odtisov poznogotskih pečatnikov južnonemškega sloga, ki jih ni mogoče zamenjati z italijanskimi (sl. 13). To je nekaj spodrsljajev, ki so najbrž nastali tudi zato, ker je ob uvodni iniciali U v lepih povišanih črkah na- daljevanje naslovnega obrazca (U)eteris ac nove legis. Podobne litterae gratiosae ali litterae elongatae bi v resnici lahko našli tudi v italijanskih rokopisih in vseka- kor v francoskih, angleških itd. Vendar je to en sam detajl, ki ne bi smel zapeljati presoje; zdi se, da Milko Kos pri pisanju te kataloške enote ni imel na razpolago dovolj slikovnega gradiva. Prav tako je vprašanje, ali bi – morebiti zaupajoč mnenju o italijanskem poreklu kode- ksa – iskal paleografske in slikarske vzporednice tudi v knjigah o neitalijanskih rokopisih in ali bi odprl kataloge o knjižnem slikarstvu v času pred 14. stoletjem, torej romaniki. Temeljni nesporazum tiči v sporočenem (?) časovnem in geograf- skem okvirju. Kosu je – glede na objavljene opise slikarskih inicial – morebiti asistiral France Stelè. Danes ni mogoče reči, ali je imel na voljo katalog Hermanna Juliusa Herman- na o romanskih rokopisih, ki ne pripadajo nemškim rokopisnim šolam in so torej francoski, italijanski itd.; ta katalog, ki obravnava rokopise iz Avstrijske nacionalne knjižnice, je izšel leta 1927.5 Vsekakor pa sta imela na razpolago Buberlov katalog rokopisov v štajerskih knjižnicah iz leta 1911, v katerem najdemo nekaj vzpore- dnih kodeksov iz knjižnice benediktinskega samostana Admont, ki so zastopani z reprodukcijami.6 Admontska zbirka francoskih rokopisov je še vedno pomemben 5 Hermann Julius Hermann, Die romanischen Handschriften des Abendlandes, mit Ausnahme der deutschen Handschriften. Die illuminierten Handschriften und Inkunabeln der Nationalbibli- othek in Wien, III, Leipzig 1927. Iz inventarne knjige ljubljanskega Oddelka za umetnostno zgodovi­ no ni razvidno, od kdaj je Hermannov katalog v knjižničnem fondu. 6 Paul Buberl, Die illuminierten Handschriften in Steiermark. I. Teil: Die Stiftsbibliotheken zu Admont und Vorau. Beschreibendes Verzeichnis der illuminierten Handschriften in Österreich, IV, Leipzig 1911. Katalog je France Stelè uporabljal pri uvodnem poglavju k rokopisom iz župnišča v Kranju, cf. Kos – Stelè 1931, cit. n. 2, p. 156: n. 10. 27 ZUZ – LII – 2016 sestavni del študij o francoskem in francosko-angleškem knjižnem slikarstvu na prehodu iz pozne romanike v zgodnjo gotiko. Popravljen opis – z nekaj opombami glede provenience – je naveden na koncu tega sestavka, vnaprej pa je mogoče reči, da je kodeks s Štirimi knjigami sentenc Petra Lombarda v vseh pogledih pozorno- sti vredno delo in da gre za rokopis iz zadnje tretjine 12. stoletja iz severovzhodne Francije, kamor spada v opredelitvah rokopisnih regij tudi Pariz. To je široka oznaka in v prvem hipu se mogoče zazdi, da bi morala biti natanč- nejša. Dosegljive podatkovne baze predstavljajo rokopise predvsem s pomembnimi slikarskimi detajli, manjkajo pa objave podrejenih prvin, kakršne so pisarska zna- menja, korekture, tehnična navodila, narisi zrcal ipd. Prav tako so ob njih navede- ni temeljni podatki zaenkrat precej pomanjkljivi, vendar ne dvomim, da bodo ne- kega dne v sedaj prazne alineje vnesli tudi odsotne informacije.7 V prehodnem 12. stoletju, ko so v zahodnih delih Francije še vztrajali v (zgodnje)romanski estetiki, mozanski kraji in Île de France pa so že odrinili v smeri zgodnje gotike, se pogosto srečamo z rokopisi, ki so nastajali v novih delavniških razmerjih. Kodeksi so vse redkeje izdelek znanega in ustaljenega samostanskega okolja, ampak so stvaritev skupin ustvarjalcev, ki so prevzeli delo in so sodelovali zaradi pogodbe, ki jim je zagotavljala plačilo: ker niso bili izšolani v slogu domačega samostana, so prispe- vali znanje in slog, ki so ga prinesli in prenesli iz različnih okolij. Paleografske, sli- karske in tudi strukturne prvine so iz heterogenih tradicij, zato se sicer kvalitetni rokopisi izmikajo nedvoumnim, enoznačnim opredelitvam, to pa se pozna tudi v »odprtih« podatkih v znanstvenih katalogih. Mariborski rokopis je tako delo, se- stavljeno s prizadevanjem različnih mojstrov, ki so delali v Parizu. Za uvodno pojasnilo nekaj besed o rokopisnem miljeju po sredini 12. stoletja, ki se šele zadnje čase riše iz nekaterih temeljnih raziskav dokumentov, davčnih knjig, dopisov, obrtniških dovoljenj, pogodb, računov in osebnih pisem, ki odprejo pogled na polnokrvno življenje: Richard H. Rouse in Mary A. Rouse sta v mono- grafiji o rokopisnih mojstrih med 1200 in 1500 v Parizu8 plastično predstavila ta kraj ob Seni, ki se je v zadnjih desetletjih 12. stoletja spreminjal iz mesta v veleme- sto, ki je leta 1190 štelo 50.000 prebivalcev, sredi 13. stoletja pa že 160.000,9 kamor so drli obrtniki, bankirji in trgovci, predvsem pa študenti iz vse Evrope, ki jih je 7 Malone neizčrpen vir je spletna stran www.enluminures.culture.fr, ki so jo postavili na Institut de recherche et d‘histoire de textes v Parizu. Podobno bogata je tudi spletna stran gallica.bnf.fr, le da zajema samo iz fondov Bibliothèque nationale de France. 8 Richard H. Rouse – Mary A. Rouse, Illiterati et uxorati. Manuscripts and their Makers. Com- mercial Book Producers in Medieval Paris 1200–1500, London 2000. 9 Rouse – Rouse 2000, cit. n. 8, p. 18. 28 NATAŠA GOLOB pritegnila univerza z modernimi študijskimi programi in znamenitimi učenjaki, zlasti teologi in filozofi. Vsi pa so potrebovali knjige, kupe knjig, ki jih antikvarna ponudba ni mogla zagotoviti. V Parizu je bilo v drugi polovici 12. stoletja mogoče ustreči marsikateri želji, saj je bilo rokopisnikov kar veliko in še so se priseljevali: že imena ulic in mestnih predelov zgovorno dokazujejo, da so bile za tam stanujoče ljudi knjige bistvena eksistencialna sestavina.10 V mestnih predelih okoli Notre-Dame, cerkve Saint- -Severin in čedalje vplivnejše mestne opatije Saint-Victor so živele družine roko- pisnikov in v rokopisnem poslu so vsi sodelovali, kot pergaminariji, prepisovalci, slikarji, knjigovezi, knjigotržci. Opatija Saint-Victor, izjemen magnet zaradi javnosti dostopne knjižnice in pre- davanj znamenitih teologov (kot so bili Peter Abelard, Hugon Svetoviktorski, Ri- hard Svetoviktorski), je stregla zahtevnim naročnikom, npr. princu Henriju, Tho- masu Becketu, sem so osebno prihajali visoki kleriki iz Anglije in Nemčije, ne samo iz francoskih krajev. Liber ordinis iz leta 1139 pravi, da »vse s pisanjem povezano delo, opravljeno bodisi v opatiji ali izven nje, spada med dolžnosti armarija«;11 on mora »pisarjem preskrbeti pergament in vse drugo, kar je za pisanje potrebno, in on je odgovoren za najemanje tistih, ki pišejo proti plačilu.«12 Če so to posebej na- vedli v hišnih pravilih, so morali v opatiji res pogosto najemati zunanje sodelavce. Tej samostanski delavnici z mnogimi mestnimi mojstri so nasproti stali povsem svobodni, laični mojstri, kjer je za vse delovne faze poskrbel libraire, ki je poleg or- ganizacije dela povečini imel svojo trgovino z novimi in rabljenimi knjigami, ki je zalagal denar za nakup pergamenta, ki je vedel, kje je dobiti vzorčne knjige s pre- verjenim besedilom, ki je imel nekaj vpliva na klientelo, vedel, katere knjige bodo v novem študijskem letu potrebovali študenti itd. Pogosto je libraire sam sedel za pisalni pult ali pa se – po potrebi – udinjal v drugi rokopisni delavnici. Take vloge na odru knjižnega vesolja romanika ni poznala: okoli 1175 pa je v Parizu libraire postal poklic in knjiga trgovsko blago.13 Kot je razvidno iz dokumentov, je bil Pa- riz v drugi polovici 12. stoletja mesto, kjer je bilo mogoče dobiti dober pergament in ga ni (skoraj) nikoli primanjkovalo.14 To je tudi čas, ko so se celo veliki in zaradi 10 Rouse – Rouse 2000, cit. n. 8, p. 23. 11 V tem dokumentu je kot armarius mišljen knjižničar. 12 Rouse – Rouse 2000, cit. n. 8, p. 26. 13 Rouse – Rouse 2000, cit. n. 8, pp. 14, 24, 25. 14 Rouse – Rouse 2000, cit. n. 8, p. 39. Christoper de Hamel, Glossed Books of the Bible and the Origins of the Paris Booktrade, Woodbridge 1984, p. 62. 29 ZUZ – LII – 2016 1. Sententiae in IV libris distinctae, Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136: Ueteris ac nove legis, fol. 3v 30 NATAŠA GOLOB večstoletne rokopisne tradicije slavni samostani pritoževali, da pergamenta ni in tatvine te dobrine so bile kar pogoste, njihovi rokopisniki so ostali brez dela in so se odpravili v Pariz. Detajl, da se v tem mestu delo ni ustavilo zaradi pomanjkanja pergamenta in je bilo dobiti dober pergament domače in angleške izdelave, pride do izraza tudi v rokopisu Štirih knjig sentenc Petra Lombarda: pergamentu ni kaj očitati, je obojestransko svetel, gladek in enakomerne debeline, se mehko prepo- gne in je brez posebnih primarnih poškodb.15 Potem ko so kmalu po 1110 v rokopisnih okoljih Laona (po zaslugi Anselma iz Laona), Chartresa in Pariza storili prve korake v iskanju smotrne in uravnovešene ureditve glosiranih, predvsem bibličnih besedil, se je okoli 1170 proces prepisovanja teh zahtevnih besedilnih sklopov, ki je od kopistov zahteval ogromno znanja, usta- lil. Mariborski rokopis Lombardovih Sentenc sicer ni »klasično« glosirano besedilo kot Biblije ali pravni kompendiji, je pa odvod te prakse. Glavno besedilo je napisano v dveh ne posebno širokih stolpcih, saj ne presegata 60 mm, na notranji in zunanji margini pa so posebej oddeljeni stolpci za rubrike in glose, za sklicna in opozorilna znamenja; na notranji margini so stolpci omejeni na približno 20 mm, na zunanji pa so nekoliko širši. Čeprav je bil rokopis prevezan ob koncu 15. stoletja in je bil pred do- brim stoletjem še dodatno popravljen, je vseeno ohranil romanske strukturne značil- nosti, izvirno obrezo in tudi pikiranje; na zgornjem in spodnjem robu so vbodi za ši- rine stolpcev, na navpičnem pa za povečini 42 vrstic. Ker je struktura teksta z glosami zahtevala drugačno črtno shemo od zrcala brez marginalnih komentarjev in citatov, se je priprava strani spremenila. Kodeksi z glosiranimi teksti so bili v 1. polovici 12. stoletja še majhnega formata, okoli 1170 pa je pri rokopisih večjih dimenzij – in foliji teh Sentenc so visoki 300 mm – najti pikiranje na zunanjem in notranjem robu (kar je videti levo od iniciale Cum venit, sl. 8). V mariborskem rokopisu foliji niso dosle- dno pikirani na obeh robovih in to ob vseh drugih detajlih pove, da se nad njimi ni sklanjal en sam prepisovalec, ki bi vseskozi vztrajal pri enem konceptu. Odločitev za obojestransko pikiranje je posledica tehničnih razlogov: na liste z vbodi samo na zu- nanji strani je bilo potrebno potegniti vodoravne črte paroma, na razgrnjene bifolije. Pri listih glosiranih tekstov večjih dimenzij pa je bilo priročneje preganiti bifolije in nato postopoma risati črte tudi v marginalne stolpce tam, kjer so bile zaradi pripisov 15 Italijanski pergament bi bil kozjega porekla, skoraj zatrdno nekoliko bolj tog in manj gibek, pred­ vsem pa je 12. stoletje čas, ko je pri italijanskih pergamentih razlika med mesno in dlakavo stranjo kar očitna, praviloma vidimo sledove foliklov. Za rokopise, ki so prišli v roke oseb najvišjega sloja, so uporabili dober, mogoče v resnici uvožen pergament. Knjižni blok mariborskih Sentenc je sestav­ ljen iz pergamentnih pol belodlakavih ovac, sledovi foliklov so slabo vidni in ga štejem za značilno severnoevropski izdelek. Polita tekočina na 1. foliju je povzročila madež, ki je nastal po dokončanju rokopisa, res pa je nekaj zadnjih folijev za spoznanje manj kakovostnih. 31 ZUZ – LII – 2016 potrebne.16 Tako zapletenih zrcal ni mogel narisati delavniški pomočnik, ampak je to moral storiti prepisovalec sam, ker je znal predvideti prostor za gloso (sl. 2). Vsaj na nekaterih folijih mariborskega kodeksa vidimo, da so črte za Lombardovo bese- dilo vedno potegnjene po širini obeh osrednjih stolpcev, vendar sežejo v predvideni prosti rob tam, kjer so napisani sklici na avtorje, razlage in rubrike.17 Ureditev glosiranega besedila je morala služiti bralcu, da je brez težav povezal opozorila, razlage, imena avtorjev s citati itd. Za bralca ni vedno dovolj, da je citat imena in dela ali glosa v isti vrsti kot izhodiščna misel, tudi nota (= zapomni si!) je splošna oznaka, ki se povečini nanaša na več vrst besedila ali celo več stavkov. Čeprav Lombardove Sentence niso per definitionem glosirano besedilo, je na mar- ginah dosti imen tistih avtoritet, katerih misli je Lombard vključil v to besedilo.18 Princip je enak kot v pariških glosiranih Biblijah, pa tudi v rokopisih iz burgund- skih in mozanskih samostanov in katedralnih šol iz druge tretjine 12. stoletja. Najpogosteje citirani cerkveni avtor je sv. Avguštin v okrajšavi ag ali aug z abrevi- aturo za –us ali –um, za sv. Ambroža najdemo pahljačo okrajšav: am ali amb ali ambr z ustreznimi priponskimi znaki; imena nekaterih avtorjev so delno skrajšana Joh(annes) Cass(ianus) ali Joh(annes) Damas(cenus)19 ali Hier(onimus) ali Hyl(arius), nekateri avtorji pa so napisani s celim imenom, ne oziraje se, ali je kratko ali dol- go, npr. Beda, Strabo, Berengar itd. Sentencam kot zbirki zapomnjenja in védenja vrednih misli je Peter Lombard dal svoj koncept sklicevanja na starejše avtorje že s klasifikacijo v glavne naslove, podnaslove in druge patristične vire. Tako je najti npr. navedek Augustinus in libro x. De civitate dei ali pa Confessio Berengari (oboje fol. 162r).20 – V splošno srednjefrancosko in mozansko tradicijo citiranja spadajo grafični znaki, npr. skupina dveh ali treh pik, dveh poševnih črt ipd. na margini in v besedilu: taka opozorilna sidra so bila bralcem v veliko pomoč. Pri marsikaterem citatnem znamenju, ki je na začetku navedka, pa je težko ugo- toviti njegov konec. Herbert iz Boshama, učenec Petra Lombarda, je prepisovalcu nekega rokopisa naročil, naj bo ob strani navpična črta, ki bo jasno zaznamovala 16 de Hamel 1984, cit. n. 14, pp. 29–30. 17 V kodeksu je samo na fol. 106r napisana glosa v vsej višini zunanje margine, vrstice pa so za več kot polovico nižje. 18 V tem kodeksu je navedenih vsaj 55 avtorjev (nekatere okrajšave niso dobro razvidne), vsaj 17 koncilskih dokumentov in večina svetopisemskih knjig. 19 Ker je Peter Lombard dobil besedilo Janeza Damascena šele leta 1154, je omemba njegovega ime­ na dokaz, da mariborski kodeks vsebuje besedilo druge verzije. Gl. de Hamel 1984, cit. n. 14, p. 8. 20 Podrobnejših sklicev na dela starejših avtorjev v tem času ni najti, le svetopisemske knjige nava­ jajo tudi številke poglavij in verzov. 32 NATAŠA GOLOB dolžino citata, ne vemo pa, ali je kaj takega izrecno zahteval tudi Peter Lombard. V 12. stoletju so v pariških in mozanskih rokopisih pogoste dekorativne kartuše okoli vstavkov, glos, sklicev ipd.; hkrati so uporabljali nagrbančene črte, accolades,21 ki usmerjajo pozornost do zares pomembnih pasaž; obstranske črte pa so se tudi oli- stale in dobile kakšen cvet.22 V mariborskih Sentencah so vertikalne črte pogosto spremenjene v poteze z dvostranskimi izrastki, videti so kot smrekove vejice, ki se iztečejo v listnem vrhu (npr. fol. 23v–24r, 27r itd.). Na tej točki se vloga funkcio- nalnega in dekorativnega deli v dva delovna procesa, v zapis in risbo, oba s ciljem, da bi bilo razumevanje Sentenc preprostejše. Najprej nekaj besed o pisavah v mariborskem rokopisu: strani določa jasna, pregledna pisava na 5,2 mm visokih vrsticah. To je krasen primer študijskega in bralnemu užitku namenjenega kodeksa, ki ga rahljajo rdeče in modre iniciale ob odstavkih ter slikarske iniciale na začetkih knjig. Pisava je pretehtana, pregledna in zato naj še enkrat poudarim, da so se v pariške rokopisne delavnice stekale tudi rokopisne tradicije iz širšega prostora in da so k eleganci zapisanega pripomogle iz- kušnje iz burgundskih (zlasti cistercijanskih) samostanov, iz starodavnih samosta- nov kot so Corbie, Saint-Remy v Reimsu, Saint-Père v Chartresu in iz samostanov mozanskih kongregacij, npr. Saint-Amanda, Saint-Bertina, Saint-Omerja, Saint- -André-au-Bois, iz Avranchesa, Anchina in Marchiennesa. V teh krajih so kopisti pomensko strukturiranih tekstov (ki imajo glavno besedilo in razlage) težili k upo- rabi različnih oblikovnih razredov oz. abecednih tipov, tako da so pri besedilih z večplastnimi komentarji morali starejše kopistične dosežke dograditi z abecednimi podtipi. Nekatera študijska besedila so zahtevala več, celo šest velikostnih redov in posledično več vrst črkovnih oblik, čemur so prepisovalci skrbno sledili, ker jim je zvesto naslanjanje na predlogo vnaprej pokazalo, koliko pergamentnih pol bodo potrebovali in koliko časa jim bo delo vzelo. Nastanek Sentenc, ki jih je Peter Lombard dokončno sestavil v letih predavanj na pariški univerzi (1155–1158)23 in preden je postal pariški škof, sovpada z razvi- 21 Približno sočasen je rokopis, zdaj Pariz, Bibl. nationale, lat. 571, 194v, www.enluminures.cultu­ re.fr pod navedeno signaturo (9. 1. 2017). 22 Pariz, Bibl. nationale, lat. 668, sprva last Richarda, meniha v Harcourtu. 23 Peter Lombard (ok. 1100–1160) se je rodil blizu Novare v Lombardiji, študijsko pot je pričel v Lucci in nadaljeval v Reimsu, kjer se je seznanil z deli francoskih teologov. Preštudiral in prepisal je deli Glossa ordinaria et interlinearis Anselma iz Laona ter Glossa media Gilberta Poretanskega o psalmih, kar je zaznamovalo njegovo poznejše delo. Sprejet je bil v mestno opatijo sv. Viktorja v Parizu, kjer je poslušal predavanja Hugona Svetoviktorskega (†1141); od 1143 ali 1144 je bil profesor na notredamski šoli in predaval je tudi potem, ko je postal pariški škof (1159). Poleg pomembnega in teološko zanimivega dela Collectanea in Omnes Divi Pauli Apostoli Epistolas (pri nas v prepisu iz Stične, Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica Ms 3), je najpomembnejše delo Sententiae 33 ZUZ – LII – 2016 to fazo pariških glosiranih Biblij. Tako kot pri vseh rokopisih so tudi v Parizu pi- savo izbrali glede na namen, ki je bil lahko študijske, protokolarne, liturgične, za- sebne in podobne narave. Mariborske Sentence so prepisane v okrogleni romanski minuskuli, ki prehaja proti zgodnjegotskim oblikam: d še ima okrogel trebuh, o pa je nekoliko koničen, loki na m in n niso povsem polkrožni, vendar niso koni- čeni, pod črto segajoča stebla se končajo v ravni črti in niso viličasto razprta. Ta majhna in dobro čitljiva pisava je odvod iz rokopisne tradicije severnofrancoskih samostanov, zlasti Laona.24 Gre za roki dveh glavnih prepisovalcev, ki sta delala in IV libris distinctae, ki je temeljno delo teološke sistematike in je nekaj naslednjih stoletij obvlado­ valo vprašanja o Bogu in njegovi pravičnosti, o etiki ali človekovem bistvu pred storjenim grehom in po padcu, o krepostih in poslednjih rečeh. Lombardove Sentence so »odprto« delo, ki ne oporeka drugačnemu razmišljanju in zastavlja vprašanja, v katera so vstopali poznejši teologi. Pomemben je detajl, da si je nekaj let prizadeval dobiti kodeks z besedili Janeza Damascena (ki je naveden v ob­ stranskih glosah mariborskega rokopisa), ki jih je potreboval tako za glosiranje Svetega pisma kot Sentenc; potem (1154 in pozneje) je redigiral prvo verzijo Sentenc. Ker dela ni nikoli oddal v objavo, škofovske dolžnosti pa so mu načrte prekrižale in je umrl mlad, že leta 1160, ne moremo vedeti, ali je imel ta tekst v njegovih očeh polno veljavo. Po mnenju nekaterih medievistov je Herbert iz Boshama našel besedilo po smrti in ga šele leta 1163 dal v javnost. Zato predstavlja nerazrešljiv problem dile­ ma, ali je bil rokopis že poprej znan, ker naj bi rokopis Sentenc, sedaj Troyes, Bibl. Municipale, Ms 900, nastal še za Lombardovega življenja. V kolofonu je imenovan prepisovalec Michael Hiberniensis (Škot ali Irec), navedena pa je tudi letnica 1158 in Pariz kot kraj nastanka. Nič posebnega ni, da si je študent iz daljnih krajev služil kruh s prepisovanjem, letnica pa je vprašljiva. Ursula Nilgen meni, da slog tenkih, gibkih vitic in slokih oseb v slikarskih inicialah ni v navzkrižju s tako datacijo – Ursula Nilgen, Frankreich, Geschichte der Buchkultur. 4/2. Romanik (ed. Andreas Fingernagel), Graz 2007, pp. 109–168, spec. p. 153: nn. 72, 73 z opozorilom na rokopis iz Toursa, ki pa ima mozanske poteze. Barvna slika (ibid., tab. 17) je primerljiva z inicialo C(reationem rerum), fol. 68v v mariborskem ro­ kopisu. V dileme zapleteni avtorji ob rokopisu iz Troyesa imajo glede razlogov za datacijo (1158 ali pozneje) različna mnenja, nihče od njih pa se ni vprašal, ali se ni pri zapisovanju letnice primerila napaka, lapsus calami, in bi namesto številke MCLVIII moralo stati MCLXIII, polovični X je V. Za orisno analizo in postavitev Petra Lombarda med sodobnike cf.: Marcia L. Colish, Medieval Foun- dations of the Western Intellectual Tradition 400–1400, New Haven – London 1997, pp. 282–288. Popolni natisi in kritične izdaje: Patrologia latina, 192, coll. 0009–0519; Petri Lombardi Sententiae in IV libris distinctae, 1–2, Grottaferrata 1971–1981; Thesaurus librorum Sententiam Petri Lombar- di (ed. Jacqueline Hamesse), Turnhout 1991 (Thesaurus patrum Latinorum. Corpus Christianorum). 24 Velja si ponovno ogledati pisavo glos v Psaltru iz Žičke kartuzije, Dunaj, Österreichische Natio­ nalbibliothek, Cod. 1100, ter rokopisov Gilberta Poretanskega (ki je bil poitierski škof), predvsem rokopisi Troyes, Bibl. Mun. Ms 2266, 511 in 512, vsi dosegljivi na spletu. Tudi Buberl 1911, cit. n. 6, pp. 147–148, tab. XXI, 3. Cf. Claus Michael Kauffmann, Romanesque Manuscripts 1066–1190, London 1975, spec. pp. 15 ss. (o vplivu posvetnih prepisovalcev in slikarjev ter njihovih premikih med posameznimi samostani in katedralami); Otto Pächt – Jonathan J. G. Alexander, Illumina- ted Manuscripts in the Bodleian Library Oxford, I, Oxford 1966, p. 484: fig. XXXIX; Samuel Harri­ son Thomson, Latin bookhands of the later middle ages 1100–1500, Cambridge 1969. Ker je zaradi mnogoterih povezav med Francijo in Anglijo tekel razvoj rokopisne umetnosti v podobnem ritmu, naj navedem študijo Terese Webber o canterburyjskih pisavah: vse 11. stoletje in zgodnje 12. je najti pisave, ki so zelo individualizirane, »pisarji so po svoje interpretirali starejšo minuskulo.« V sredi­ ni 12. stoletja pa je mogoče ugotoviti nenavadno enotnost v pisavah, te pa se skoraj do neločljivosti ujemajo s severnofrancoskimi modeli. Teresa Webber, Script, Book Production and the Practice of the Rule at Christ Church, Canterbury in the Mid Twelfth Century, Scriptorium: Wesen. Funktion, Eigenheiten. Comité international de paléographie latine. XVIII. Kolloquium (St. Gallen, 11–14 Sep­ tember 2013, edd. A. Nievergelt et al.), München 2015, pp. 297–308, spec. fig. 1. 34 NATAŠA GOLOB vzporedno. Drugi je pričel prepisovati 4. knjigo Sentenc, še preden je prvi zaključil 3. in tako je ostal neizkoriščen desni stolpec na fol. 147v, kjer bi drugi kopist lahko pričel pisati seznam poglavij za 4. knjigo, če bi delala zaporedno. Pa tudi tukaj je prišlo do nesporazuma, ker je za kapitularijem ostala prazna spodnja tretjina de- snega stolpca na 149v.25 Razlike v njunih pisavah so majhne, vseeno pa je videti, da so črke prvega kopista za spoznanje nagnjene, medtem ko jih je drugi postavil povsem pokončno. Nedvomno se v njunih pisavah zrcali misel, da je za študijsko in kontemplativno rabo potrebna razvidnost vsake črke, da so besede primerno vsa- 25 Pri sodelovanju dveh ali več prepisovalcev, če so delali vzporedno in ne zaporedno, je bil gladek prehod iz enega poglavja ali lege v drugo vedno skrb vzbujajoče mesto in tudi tukaj vidimo dve slabo preračunani mesti. Tudi zadnja lega ali zadnji foliji so bili zahtevna naloga in edino res izurjeni pre­ pisovalci so znali predvideti potrebno število črk ali celo višino vrstic, ki so jih po potrebi spremeni­ li za kakšno desetinko milimetra. O teh zadregah in vstopanju najboljših prepisovalcev na končnih straneh kodeksa cf. de Hamel 1984, cit. n. 14, pp. 29, ki pa se je osredotočil na prepisovanje glosi­ ranih pariških Biblij. 2. Sentence Petra Lombarda, fol. 15v: v zunanjo margino potegnjene črte za pripise, oblikovane v paličastih strukturah in okrajšana imena avtorjev 35 ZUZ – LII – 2016 ka sebi in da je malo okrajšav.26 Barva tinte pa niha, tako da se tu in tam posvetli v malone nečitljivo svetlorjavo. V tem rokopisu se pisava kaže v dveh oblikah: velik del sklicev, rubrik in glos v rdeči tinti na marginah je zapisanih v črkah, ki so za spoznanje ožane in kaligraf- sko koničene. Drugi tip pa se občasno pojavi spet samo v marginalnih stolpcih od fol. 14v dalje. Telo črk je povečini nižje od črk v besedilu, zato pa stebla črk na vrh- nji vrstici rubrik segajo po 3–5 vrst visoko (sl. 2). Učinek je nenavaden, stebla so – kot reminiscenca na starejše ligature in listinske protokole – na temenih povezana in paličast gozd visokih stebel je v resnici poznoromanska fantazija, najbrž odsev zelo osebnega igranja. Zaenkrat nisem videla ničesar podobnega. Ta oblika glos in rubrik se ponekod pretvori v drugačen likovni tip: glose so zapisane tako, da imajo obliko geometrijskih likov, trikotnikov, rombov, paralelepipedov, oblike se preliva- jo in sestavljajo v svojevrstna zaporedja, tako se npr. zaporedni trikotniki dotikajo drug drugega na vrhovih, večkrat pa je pod zadnjo vrstico videti dekorativno »bra- do« iz pik, vijug, lističev in podobnega, s tenkim peresom dodanega drobiža (sl. 3; posebej od fol. 33r dalje).27 Zdi se, da se te oblike glos ujemajo s prakso v glosiranju Biblij, vsaj za tretjo četrtino 12. stoletja je de Hamel lahko navedel več svetopisem- skih kodeksov s podobno oblikovanimi obstranskimi glosami.28 To je pomemben indic, ki opredeljuje tok v pariški knjižni produkciji med 1140 in 1170/1175. Vseka- kor pa teh marginalnih risbic ne moremo šteti za sestavino ali predstopnjo slikar- skih marginalij,29 četudi so v svojem okrasnem značaju pomemben vzporedni pojav. 26 Med pisavo besedila Sentenc in obstranskih pripisov ni velikih razlik v velikostih, je pa veliko okrajšav. 27 Geometrične oblike glos spominjajo na strukturiranje polj v vizualni poeziji in podobno kot tam zahtevajo od bralca, da se posveti vsaki besedi in vsaki okrajšavi. O tem vidiku oblikovanja glos zaenkrat ni nobene študije. – Vendar ne morem prezreti možnosti, da je na tako podobo glos vpli­ val tudi stik s kaligrammata, v okrasna polja urejeni zapisi iz hebrejskih in grških rokopisov so bili imeniten zgled za latinske tekste, kjer je najti npr. besedilo v obliki vrčev v razlagi za čudež v Kani Galilejski, torej vsebina in oblika besedila spadata v isti kontekst. Tukaj pa gre za likovna polja, ki niso povezana z vsebino. Christoph Egger je ugotovil, da je najti rokopise s figuralnimi stranmi tudi v avstrijskem prostoru, zanimivo, da gre v skoraj vseh primerih za 12. stoletje. Cf. Christoph Egger, Die Suche nach dem archimedischen Punkt. Methodische Probleme der Erforschung von Scripto­ rien und Buchproduktion im 12. Jahrhundert am Beispiel von Admont, Scriptorium: Wesen. Funkti- on, Eigenheiten. Comité international de paléographie latine. XVIII. Kolloquium (St. Gallen, 11–14 September 2013, edd. A. Nievergelt et al.), München 2015, pp. 375–389, fig. 1. 28 de Hamel 1984, cit. n. 14, p. 16: fig. 4. 29 Literature o slikarskih upodobitvah na marginah, njihovih kompozicijah in pomenih je iz zad­ njega časa veliko, se vedno so zelo pomembna razmišljanja J. Baltrušaitisa (1960), L. Randall (1966) in M. Camilla (1997), pomembnih publikacij zadnjega časa je več, v tem primeru prideta kot avtorja v poštev predvsem Patterson (1990) in Schmitt (2002): Jurgis Baltrušaitis, Réveil et prodiges. Le gothique fantastique, Paris 1960 (in prevodi v več jezikov); Lilian Randall, Images in the Margins of Gothic Manuscripts, Berkeley – Los Angeles 1966; Michael Camille, Image on the Edge: The Mar- 36 NATAŠA GOLOB Zdi se, da je imel prvi kopist več smisla za duhovitost kot drugi, vendar ni zdr- žema zaključil vseh nalog: v seznamu poglavij za 1. knjigo Sentenc je številke po- glavij, capitula, napisal (v običajni menjavi modre in rdeče tinte) na obeh zunanjih straneh pisnih stolpcev,30 pozneje pa ne več.31 Seznami poglavij prvih treh knjig, ki so nastajale pod njegovimi prsti, imajo vrstična polnila. Res so preproste vijuge, zaporedja pik, črte, valovnice, vejice, skromne cvetlice ipd., vendar zapolnijo pra- znino po zadnji besedi in zaradi drugobarvne tinte učinkujejo ti posegi dovolj pri- kupno. Neposredno s tem risarskim okrasom so povezani nekateri rastlinski detajli, kot so stilizirani pahljačasti izrastki, ki nosijo cvetove in plodove. Tàko abstraktno cvetlično stebelce je zrastlo iz naslovne iniciale (sl. 1) in se spustilo po vsej višini medstolpičnega prostora v spodnjo margino. Podobne izrastke s polžastimi trili- sti, cvetkami in malinastimi plodovi je najti vsega skupaj devetindvajsetkrat (npr. fol. 81v, 88r) in so nezahtevno, a ljubeznivo delo rubrikatorja. Vedno znova se po- javijo malenkosti, ki izražajo veselje v oblikovanju črk, tudi če gre za dve ali tri vr- stice visoke iniciale. Marsikdaj je to le izjemno podaljšan del črke, serif ali kauda, ki sega daleč stran in se konča z manjšim okraskom. Vendar rubrikatorju ne mo- rem pripisati glavice zmaja, s katero se končuje lok na črki Q(uidam, fol 110r). To je delo knjižnega slikarja, ki je narisal tudi levinjo v iniciali U(eteris), saj imata enaka gobčka. Še manj verjetnosti je, da bi rubrikator dodal lepo listno vejo na fol. 162r. Ob dimenzijah in vtisu teže, ki jo nakazuje ta z modro tinto mojstrsko narisan list, je postala iniciala S(ed quia) kar majhna in prelahkotna (sl. 4). Prej kot v drugih rokopisnih okoljih so cistercijanski rokopisi iz Burgundije (naj- bolje so dokumentirani rokopisi iz Clairvauxa in Cîteauxa) izrazili svobodno raz- prostiranje po marginah, ki niso zgolj zunanje polje inicial. Zdi se, da je že od zgod- nje in monumentalne Biblije za Stefana Hardinga32 (ok. 1109–1111) najti iniciale, gins of Medieval Art, Cambridge (MA) 1992; Lee Patterson, On the Margin. Postmodernism, Ironic History, and Medieval Studies, Speculum, LXV/1, 1990 (January), pp. 87–108; Jean­Claude Schmitt, L’univers des marges, Le Moyen Âge en lumière (ed. Jacques Dalarun), Paris 1992, pp. 328–361. Glej tudi Andreas Bräm, L‘ Évolution de la mise en page et du décor marginal, in: Jean Wirth, Les Mar- ges à drôleries des manuscrits gohiques (1250–1350), Paris 2008, pp. 45–77. Slikarske marginalije v francoskih (in angleških) rokopisih v 13. stoletju in pozneje imajo izhodišča v socialni psihodina­ miki, ki s sliko razlaga ali dopolnjuje besedilo (in torej ni stika z slikarskimi razlagami na marginah bizantinskih rokopisov). 30 Tako številčenje poglavij (in pogosto še številk za distinctiones) obakraj pisnih stolpcev je najti v različnih rokopisih iz pariško­severnofrancoskih skriptorijev. Npr. Pariz, Bibl. nationale de France, lat. 14514, verjetno ok. 1200, iz samostana Saint­Victor v Parizu. 31 Tudi rubrike niso povsod napisane, a ni mogoče vedeti, kdo je bil zadolžen, da jih vnese. 32 Dijon, Bibl. Mun., Ms 15 (2. vol.), cf. Yolanta Załuska, L’enluminure et le Scriptorium de Cîte- aux au XIIe siècle, Cîteaux 1989, fig. 80. 37 ZUZ – LII – 2016 3. Sentence Petra Lombarda, fol. 116r: geometrično oblikovana polja marginalnih pripisov 38 NATAŠA GOLOB ki z bogatimi listnimi izrastki bežijo iz predpisanega zrcala, meje pisnega polja jih ne zavrejo in pustijo listno-cvetnim fantazijam prosto pot. To je najbolj očitno v primerih, ko listi predrejo naslikani okvir in zaplapolajo v prosti rob.33 Kako zna- čilno za romansko knjižno slikarstvo, ki se je kmalu po 1100 podalo na pot razi- skovanja prostora onkraj začrtanega okvirja pisnega in slikarskega polja! Motiv se je razširil, zamisel o iniciali, ki poleg svojega popolnega črkovnega telesa pokaže tudi svobodo seganja bodisi v medstolpični prostor ali v margino, je najti v nasle- dnjih desetletjih marsikje, predvsem v francoskih in angleških rokopisih. Podobne duhovitosti, da je iniciala sicer postavljena sredi besedila, potem pa tenko stebelce s težkim listom pade v spodnjo margino, najdemo v še nekaterih cistercijanskih rokopisih, lep primer je že iz časa ok. 1120, tudi iz Cîteauxa.34 Eksplozija floral- 33 Dijon, Bibl. Mun., Ms 145, Załuska 1989, cit. n. 32, fig. 109; cf. tudi http://patrimoine.bm­di­ jon.fr/pleade/img­viewer/MS00145/viewer.html?ns=FR212316101_CITEAUX_MS00145_005_R.jpg (9. 1. 2017). 34 Dijon, Bibl. Mun., Ms 135, Załuska 1989, cit. n. 32, fig. 258 in številni drugi primeri, npr. figg. 27, 29, 124, 128, 235, 264, 271, 285, 287, 299 (iz zadnje četrtine 12. stoletja). 4. Sentence Petra Lombarda, fol. 162r: iniciala S s serifom, podaljšanim v list 39 ZUZ – LII – 2016 nih fantazij, ki so zaradi nagle širitve reda segle prek meja petih matičnih cisterc (materinski samostani so morali posoditi hčerinskim knjige za prepis in osnovno bibliotečno strukturo), je v nekaj desetletjih dočakala nove zamisli, svoj delež pa so pristavili tudi floratorji, risarji in slikarji, ki so te vzorce zanesli v oddaljene ro- kopisne centre in tako je bilo, dokler je živel duh romanskega knjižnega okrasja. V mariborskem rokopisu je več tisoč majhnih, enovrstičnih inicial, ki so tudi stavčne začetnice ali črke v alinejah poglavij. Imajo oblike, značilne za 12. stoletje, za romaniko pa govorijo še dve vrstici visoke enobarvne iniciale,35 ki so nesporno romanskih proporcev. To pomeni, da niso podrejene kvadratnemu narisu rimske kapitale in so zvečine nekoliko ožje ter mehko zaobljene. Rdeča in modra tinta se menjavata. V enakih barvah so narisane tudi dvobarvne iniciale, ki jih je 68, do- polnjujejo jih ravne in skodrane niti, silhuetni lističi, bunke, polovične rozete in podoben okrasni drobiž, ki ga je dosti tudi v skoraj sočasnih rokopisih iz Stične, v sklopu t. i. kaligrafskih inicial.36 Na začetku Prologa in posameznih knjig so slikarske iniciale, vse so dobri do- sežki. Ob nekaterih inicialah se besedilo nadaljuje v povišanih in umetelno zvitih črkah; te litterae elongatae ali litterae gratiosae so zaradi ligatur in enklav prava paša za oči. Slikarskih inicial je pet: z inicialo C(upientes, fol. 1v) se pričenja Pro- log in to je edina nedokončana iniciala (sl. 5).37 Za seznamom poglavij sledi 1. knji- ga Sentenc (fol. 3v, sl. 1 in 6) in to je v t. i. pontignyjskem slogu naslikana iniciala U(eteris ac nove), ki je z dimenzijami okvirja 53 x 53 mm tudi največja. Na fol. 68v se pričenja 2. knjiga in sicer s citatom Bede Častivrednega, C(reacionem rerum), ta stavek je napisan v rubriki nad inicialo, ki meri 40 x 46 mm (sl. 7). Na začetku 3. knjige (fol. 121r, 42 x 41 mm) je edina figuralna iniciala, ki pa je ostala brez rubri- ciranega naslova, pa tudi brez okrasnih in povišanih črk. V rubriki bi moralo pi- sati Quare filius carnem assumpsit, začetek pa bi se moral glasiti Cum venit igitur plenitudo temporis ..., a tudi teh besed niso napisali (sl. 8).38 Lepa vitična iniciala S(amaritanus vulnerat) na fol. 150r uvaja v 4. knjigo (sl. 9). Barve so močne, sijoče: akord zlate,39 temnomodre, kromoksidno zelene in če- šnjevo rdeče določa značaj slikarskih inicial, vse so obrobljene s tenko črno črto, 35 Čeprav manjkajo štirje foliji, jih je še vedno 867. 36 Nataša Golob, Srednjeveški kodeksi iz Stične. XII. stoletje, Ljubljana 1994, pp. 85–91. 37 Kompozicija je povsem izdelana, vendar je ostala le kot izdelek v sepiji oz. razredčeni tinti, ki pokriva polja za viticami. 38 Prav od 150r dalje manjkajo številne rubrike, ne pa marginalne glose. 39 Zlati lističi so naneseni na tenko podlago, ki ni blazinasto izbokla. 40 NATAŠA GOLOB za listi je vedno enobarvno polje, na katerem ždijo skupine treh belih pik. Oblike listov se ponavljajo, dominira večkrpi list in odganjek s tremi žličasto preganjenimi listi, ki z zunanjo in notranjo stranjo v kontrastnih barvah prispeva k barvnemu bogastvu. Vitice, ki zaradi senčenja delujejo plastično, se sučejo v nasprotne stra- ni in svojo pot ponovijo dvakrat: velika in manjša serpentina (v proporcih zlatega reza) se v sredini polja razpreta v listni akcent. Zasuk vitic je tako rekoč enak v obeh inicialah C in začetnem U, kar je prevladujoči kompozicijski ritem ne le v tem ro- kopisu, ampak tudi v rokopisih t. i. pontignyjskega sloga do ok. 1175,40 pozneje so 40 Gerhard Schmidt, Materialien zur französischen Buchmalerei der Hochgotik II. (Bibeln und theologische Handschriften in österreichischen Klosterbibliothekem), Malerei der Gotik. Fixpunk- te und Ausblicke. Band 2. Malerei der Gotik in Süd- und Westeuropa. Studien zum Herrscherpor- trät (ed. Martin Roland), Graz 2005, p. 54, figg. 16, 17: študija sicer govori o francoskih rokopisih po 1220, vendar je pozornosti vredno, da so v rokopisni Bibliji iz Göttweiga, Stiftsbibliothek, Cod. 55, in v Bibliji iz Moskve, Univerzitetna knjižnica, s. s., iniciale s prekrižanimi viticami, ki se iztečejo v razcepljenih listih. Obe objavljeni iniciali sta kompozicijsko sicer skladni z mariborskim rokopisom, vendar gre za nasičeni slog, ki je v osnovi visokogotski. 5. Sentence Petra Lombarda, začetek Prologa z nedokončano inicalo Cupientes, fol. 1v 41 ZUZ – LII – 2016 vitice postale tanjše in so svojo polžasto pot velikokrat ponovile in ustvarile zvr- tinčene spirale. Skledasto širok list zavzema svoj del slikarskega polja v inciali U (fol. 3r) in v iniciali S (fol. 150r): to je list, ki ga z variacijami v globoko razcepljene in zatem lovkaste liste najdemo v poznejših rokopisih, še v prvi četrtini 13. stole- tja. Lepi in bogato tonirani listi izražajo zanesljivo znanje, nobene pomanjkljivosti jim ne moremo očitati, samo priznati, da je to zelo kvalitetna skupina vitičnih ini- cial, ki bi jih pregledi francoskega romanskega slikarstva postavili zelo visoko, če bi le vedeli zanje. Zanimiva je kompozicija iniciale S, ki ima v zgornjem segmentu zgolj belo silhuetno vitico, kar je popolno nasprotje mesnatemu trikrpemu listu v spodnjem zavoju, a rezultat je harmoničen. V iniciali U(eteris, sl. 6) so se med vitičjem znašle tri živali, ki se s svojimi sloki- mi in tenkimi telesi skrijejo med vitice, pa tudi barve prispevajo k mimikriji: bela dolgovrata čaplja z upognjenim vratom in kljunom, ki je uščipnil vitico, se ne loči dosti od belih odganjkov, belo-modra papiga z dolgim repom je tik pod modro-ro- 6. Sentence Petra Lombarda, začetek 1. knjige: iniciala U(eteris), fol. 3v 42 NATAŠA GOLOB žnato vitico, ki raste navzgor, na spodnjem robu je rožnati panter, malone zlit v eno s spodnjim lokom vitice v rožnatih odtenkih. S svojimi elastičnimi telesi so v inici- alo vnesle razgibanost, vendar živali učinkujejo nelagodno. To je eden od primerov t. i. pontignyjskega sloga, ki je precej drugačen od knjižnega slikarstva v rokopisih pred 1160 (čeprav se je »starejši« tok nemoteno nadaljeval). Značilna je predvsem prisotnost tenkih četveronožcev, ki se prihuljeno plazijo, prežijo, igrajo, renčijo med viticami in jih je iz leta v leto več.41 Sprva – ali pa je vsaj tako videti – jih je najti v vseh rokopisih, ki so bili v lasti Thomasa Becketa, pa tudi Radulfa iz Reimsa in Herberta iz Boshama. Ker je Thomas Becket umrl 29. decembra 1170, je to datum, ki določa zgodnjo fazo tega sloga. Za iniciale (in miniature) so značilne močne, si- joče barve, med fantazijsko listovje so bolj ali manj skrite živali pretirano podalj- šanih teles – vse to je najti v mariborskem kodeksu – in nekateri humorni detajli, npr. osel ali maček, ki igra na liro,42 dve bitji, ki se ruvata (vsaj eden je gol moški) ipd.43 Vseeno pa je to knjižno slikarstvo povsem drugačno od tistega, ki ga je vide- ti v rokopisih samostanske knjižnice v Pontignyju iz poznega 12. in zgodnjega 13. stoletja. Ta cisterca je imela velikansko knjižnico in k sreči se je ohranil katalog iz zgodnjega 13. stoletja, iz katerega je razvidno, kateri rokopisi so bili namenjeni sa- mostanu in so v njem ostali (torej je vir podatkov zaradi besedil, ureditve strani in vsebin), na drugi strani pa je tukaj Thomas Becket v resnici bival nekaj časa zaradi zaželenih in redko dosegljivih besedil; ta katalog pojasnjuje tudi to povezavo med njegovimi kodeksi in pontignyjskim fondom.44 Poimenovanja »pontignyjski slog«, ki se je v zadnjem stoletju uveljavilo, ni mogoče zamenjati, čeprav je nesporno, da so rokopisi za omenjeno trojico velikih teologov nastali v Parizu. Na vprašanje, kje se je izkristaliziral ta estetsko popoln, lahkotno navihan slog, zaenkrat ni enovite- ga odgovora. Poleg predlogov, da se je treba ozreti na rokopise iz samostana Sain- te Geneviève, poiskati tvorce tega sloga med slikarji, ki so se iz Sensa, Avranchesa 41 Lep primer prenosa t. i. pontignyjskega sloga v rokopise poznejšega obdobja je kodeks z življen­ jepisom sv. Thomasa Becketa (napisal ga je John iz Salisburyja) v angleško okolje je rokopis iz ok. 1180, kjer je med enajstimi spiralami vitice vsaj 15 bledorožnatih četveronožcev. Rokopis, ki je ver­ jetno iz Cirencester Abbey, je zdaj: London, British Library, Ms Cotton Claudius, B.II, fol. 2v. Cf. Christopher de Hamel, A History of Illuminated manuscripts, London 1994, p. 102 (s sliko). 42 Vedno znova je kot odličen primer zoomorfnih preobrazb in zamenjav vlog (osel z liro) naveden rokopis, sedaj Klosterneuburg, Stiftsbibliothek, Ms 1098, fol. 180r; cf. http://manuscripta.at/m1/ hs_detail.php?ID=128 (9. 1. 2017). 43 de Hamel 1984, cit. n. 14, spec. pp. 44ss (poglavje The So­Called »Pontigny« School of Illumi­ nation). 44 Monique Peyrafort­Huin, La bibliothèque médiévale de l’abbaye de Pontigny (XIIe–XIXe siècles). Histoire, inventaires anciens, manuscrits, Paris 1979, spec. pp. 79–99 (»Le choix des textes: tradition et innovation«). 43 ZUZ – LII – 2016 7. Sentence Petra Lombarda, začetek 2. knjige: detajl iniciale C(reacionem rerum), fol. 68v 44 NATAŠA GOLOB in Marchienna priselili v Pariz ipd., je treba resno upoštevati tudi pariško opatijo Saint-Victor: zaradi tradicije, zaradi gladko tekoče organizacije rokopisnih nalog in odlične kakovosti rokopisov bi to bilo kar verjetno.45 Medtem ko je slikarskih inicial z belimi četveronožci veliko in je sloko telo le- vinj in panterjev nedvomno postalo modna imenitnost, ki so jo posvojili tako rekoč brez razlik v marsikateri rokopisni delavnici, je nekoliko težje pokazati na rokopise z enakimi listnimi fantazijami. Schmidt je v omenjenem članku o svetopisemskih rokopisih v avstrijskih samostanih objavil dve iniciali, kjer se vitična odganjka po- dobno prekrižata kot v mariborskem rokopisu46 v inicialah C na 1v in 68v, vendar so goščava listov in njihove razjedene oblike daleč vstran od voluminoznosti naših primerov. Treba se je torej ozreti k zgodnjim primerom takih listnih oblik, ki jih 45 De Hamel navaja številne rokopise in utemeljuje pariško provenienco na temelju izvirnih ekslib­ risov, značilne pariške vezave itd. de Hamel 1984, cit. n. 14, pp. 46–54. 46 Schmidt 2005, cit. n. 40, p. 54: figg. 16, 17. 8. Sentence Petra Lombarda, začetek 3. knjige: detajl iniciale C(um venit), fol. 121r 45 ZUZ – LII – 2016 določa predvsem občutek za snovne, kompaktne oblike, za globoko zavihane kon- ce vegetabilnih izrastkov. Opozoriti je mogoče na več rokopisov, ki so nastali sredi 12. stoletja v krajih južno in jugovzhodno od Pariza, v Sensu (ki ni daleč od Ponti- gnyja) in Troyesu; vitice so sicer bolj mesnate, se zasučejo znotraj inicialnega polja dvakrat in zato ne hitijo v polžastih serpentinah, vsak list ima svoj prostor in zato se listni vrhovi ne prekrivajo. Štejem jih za slogovno stopnjo pred mariborskimi Sentencami, v rokopisu Origenovih Homilij h knjigam Stare zaveze imajo nekatere vitice že skledaste liste; to so zametki tistih listov, ki jih v prefinjenem oblikovanju in toniranju vidimo v inicialah U(eteris) in S(amaritanus) (sl. 6 in 9).47 Približno sočasna Biblija iz Sensa z nekaterimi primerljivi listi je slikarsko boljša, a je pri- mer vzporednih estetskih iskanj; knjižni slikar, ki je sicer bil doma iz Šampanje, 47 Pariz, Bibl. nationale, ms. lat. 1626, sredina 12. stoletja; cf. Walter Cahn, Romanesque Manu- scripts. The Twelfth Century. I, II. A Survey of Manuscripts illuminated in France, London 1996, cat. 74, fig. 174; rokopis naj bi nastal bodisi v Sensu ali pariški opatiji Saint­Denis. 9. Sentence Petra Lombarda začetek 4. knjige: detajl iniciale S(amaritanus vulnerat), fol. 150r 46 NATAŠA GOLOB pa je poznal tudi angleško knjižno slikarstvo.48 Iz nekoliko poznejšega časa bi gle- de na oblike in nasičenost inicialnega polja izpostavila rokopis, ki ga je za Thoma- sa Becketa v Parizu prepisal Roger iz Canterburyja med 1164 in 117049 in je zdaj v Oxfordu: dvojna vitična spirala daje iniciali trdno strukturo, znotraj katere ima prostor velika listna krona s plastično zavihanimi robovi,50 podobno kot v mari- borskem rokopisu. Tudi pariški rokopis z Lombardovimi glosami k psalmom51 ima iniciale v enakem slogu. Navedena rokopisa sta razkošni, kakšno desetletje poznejši stvaritvi in ju tukaj navajam zaradi slogovne skladnosti, ki utemeljuje predlog, da je mariborski rokopis s Sentencami pariško delo. V opatiji Saint-Sauveur v Anchinu, severovzhodno od Pariza, je ok. 1175 kopist Oliverus prepisal Hrabanove hvalnice, De laudibus sanctae crucis. Na začetek vsake Hrabanove razlage je knjižni slikar postavil inicialo z monumentalnimi listnimi košarami, ki so presenetljivo blizu di- namiki in vitalni polnosti listnih kompozicij iz mariborskega rokopisa (sl. 10).52 Če pa pogledamo prefinjeno senčenje, ki npr. na fol. 68v skoraj presojne liste spreminja v male slikarske mojstrovine, je mariborski kodeks delo, ki v detajlih ne zaostaja za rokopisi aristokratskih naročnikov. Tudi ne smemo pozabiti, da je veliko rokopi- sov »pontignyjskega sloga« povzdignila le ena iniciala, v mariborskem pa jih je pet. Tretjo knjigo (fol. 121r) otvarja edina figuralna inicala, ki se začenja z besedami Cum venit igitur (sl. 8). Iniciala C je pokrita z zlatim lističem in postavljena pred rdeče ozadje, v vogalih kvadratnega polja so skupine pik, ki spominjajo na cvetove. Sredi polja je do pasu vidna mlada ženska (prelep je detajl belih niti, ki obkrožajo čelo in objemajo valove las), ki s pokrito levico drži prazen napisni trak, z dvignje- no desnico – ki ne blagoslavlja, ampak opozarja – pa je ustvarila nevidno mejo med svojim sakralnim svetom in nami, gledalci. Četudi so na začetku citirane besede sv. Pavla iz 4. odstavka Pisma Galačanom, pa ne gre za njegovo upodobitev. Dosti verjetnejša je možnost, da je naslikana poosebitev Eklezije, Cerkve, saj tretja knjiga 48 Sens, Bibl. municipale, Ms 1, cf. Cahn 1996, cit. n. 47, cat. 75, figg. 176–178; rokopis naj bi na­ stal bodisi v Sensu ali v severni Burgundiji. 49 Lesley Smith, The Glossa Ordinaria. The Making of Medieval Bible Commentary, Leiden – Bos­ ton 2009, p. 209. 50 Oxford, Bodleian Library, Ms. Auct.E.inf.7. Za sliko cf. de Hamel 1984, cit. n. 14, fig. 18c. 51 Pariz, Bibl. nationale, ms. lat. 11565, ok. 1170; Cahn 1996, cit. n. 47, cat. 90, fig. 221. Podoben slog listov je videti tudi v dveh rokopisih iz Admonta, Stiftsbibliothek, Ms 123 (osebe imajo temne, dramatično osenčene očesne partije) in v rokopisu Ms 124. Cf. Buberl 1911, cit. n. 6, pp. 147–148, s pripadajočimi ilustracijami. 52 Zdaj Douai, Bibl. municipale, MS 340. O rokopisu in skriptoriju v Anchinu Richard Gameson, A Scribe‘s Confession and the Making of Anchin Hrabanus (Douai, Bibliothèque Municipale, MS. 340), Manuscripts in Transition (ed. Brigitte Dekeyzer), Paris 2005, pp. 65–79. 47 ZUZ – LII – 2016 Sentenc obravnava pomen Kristusa, odrešenika padlih bitij. Njena upodobitev bi vsekakor bila smiselna. – Pripovedne iniciale so v rokopisih Sentenc sicer prisotne, le da nimajo ustaljene ikonografije. Vsebinsko se z Lombardovo razlago o Kristuso- vem poslanstvu lahko ujemajo motivi Boga Očeta z napisnim trakom (ali preroka Mojzesa), oznanjenja (napoved odrešenika),53 tudi predstavitve v templju (Bog se vrne v svojo hišo) itd., na začetku te ali one knjige je upodobitev maše ali drugega liturgičnega trenutka, Svete Trojice itd., kar dokazuje več francoskih rokopisov iz približno tega časa. Možnost, da je naslikana Eklezija, podpirajo nekatere primerjave s pripovednimi inicialami v Sentencah, ker na tem mestu najdemo tudi upodobitev Marije z detetom na rokah.54 Motivna bližina izvira iz teoloških interpretacij, ki so Marijo in Eklezijo povezale in dale podoben pomen in zamenljivo vlogo. Zato je to- liko pomembnejši detajl, da ima Eklezija v pokriti roki napisni trak, ki simbolizira naznanilo Kristusovega prihoda (kakor bi moralo pisati v rubriki: Quare filius car- nem assumpsit – zaradi česar je bil Sin utelešen), Marija pa že drži dete v naročju. 53 Upodobitev oznanjenja na začetku tretje knjige vsebuje tudi rokopis s Sententiarum libri IV Pet­ ra Lombarda, sedaj Zwettl, Stiftsbibliothek, Cod. 61; rokopis je G. Schmidt opredelil kot pariško delo iz let ok. 1220/1225 (Schmidt 2005, cit. n. 40, p. 58: fig. 29). 54 Hermann Julius Hermann, Die italienischen Handschriften des Dugento und Trecento. 1. Bis zur Mitte des XIV. Jahrhunderts, Beschreibendes Verzeichnis der illuminierten Handschriften in Österreich. Band VIII: Die illuminierten Handschriften und Inkunabeln der Nationalbibliothek Wien (edd. Julius Schlosser – Hermann Julius Hermann), V, Leipzig 1928, pp. 99–101: cat. 66, tab. XXXVI, 3 (Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Ms 1415 [Univ. 277]). Upodobitev Marije z otrokom na rokah je na fol. 163r. Rokopis je opredeljen kot severnoitalijansko delo, zgodnje 14. stoletje. 10. Hrabanus Maurus, De laudibus sanctae crucis; Douai, Bibliothèque municipale, Ms 340, fol. 33r 48 NATAŠA GOLOB To upodobitev je naslikal knjižni slikar, ki se je pridružil skupini s samo to ini- cialo. Lik Eklezije pripada obraznemu tipu, ki – kakor je iz dosegljivih rokopisov videti – ne spada v tradicijo svetoviktorske iluminacije, ampak slikarskih in ki- parskih del iz umetnostnih središč okoli Pariza in tudi srednje Francije. Obraz je fino senčen in zbuja vtis, da ni povsem dokončan, verjetno bi predeli okoli oči in na ličnicah morali dobiti še kakšno potezo, biti nekoliko dramatično izraziti. Zato je izraz nekoliko nedoločen, je na meji med melanholijo in žalostjo, med razmi- šljanjem in vprašujočim pogledom. Vseeno se ujema s slogom klasicistične lepo- te, tako značilne za kipe na tedanjih katedralah, posebej če primerjamo oblikova- nje glave, naklon, osenčen očesni predel in izraz (Pariz, Notre-Dame, Laon, Sens, Chartres, Reims).55 Podobnosti tudi ne manjka z upodobitvami na slikanih oknih iz prav teh krajev. Če ostanem zgolj pri izrisovanju obličja in razpoloženja, pri tej neulovljivi, mehki žalobnosti, je treba Eklezijo postaviti ob bok rokopisom, kot so Biblija za kapucinski samostan v Parizu iz zadnje četrtine 12. stoletja,56 Glosirani psalter Herberta iz Boshama,57 Lombardova Glosirana pisma sv. Pavla,58 del sli- karskega okrasa v Bibliji iz Souvignyja, ki je na eni strani povzela klasicizem pari- škega okolja in na drugi strani kaže povezavo z Mojstrom Morganovega lista, ta pa je sodeloval pri slikarskem okrasu Biblije iz Winchestra.59 V take primerjave vodi tudi pogled na gube, ki padajo Ekleziji z ramen in so prelomljene v zaporedje trikotnikov: vnovič se ustavimo pri slikanih oknih in ka- mnitih kiparskih delih. V chartrski katedrali je slikano okno z Jesejevo koreniko in eden od prerokov na desni strani ima zvitek, ki pada enako kot Ekleziji prek prekrite roke, z rahlo nagnjeno glavo se njegove udrte oči obračajo proti Kristusu na vrhu, modro ogrinjalo pa se spušča proti stopalom v enakih, jasno risanih trikotnih gu- 55 Odlična primerjalna analiza: Eleanor S. Greenhill, The Provenance of a Gothic Head, Art Bulletin, XLIX/2, 1967, pp. 101–110, spec. 106 in slika moške glave, zdaj v Sensu, Musée de la Cathédrale de Sens. 56 Po Cahnovi analizi delo iz Šampanje, zdaj Pariz, Bibl. nationale, lat. 16743–16746; Cahn 1996, cit. n. 47, pp. 96–98: cat. 79, figg. 188, 191–195, zlasti obraz preroka Natana. 57 Po Cahnu delo iz samostana Saint­Victor v Parizu, zdaj Cambridge, Trinity College, Ms. B.5.4; Cahn 1996, cit. n. 47, pp. 107–109: cat. 88, figg. 211–214, zlasti obraz Herberta iz Boshama. 58 Verjetno Pariz, zadnja četrtina 12. stoletja, zdaj Pariz, Bibl. Nationale, lat. 14266–14267; Cahn 1996, cit. n. 47, pp. 111–113: cat. 91, figg. 223–224, zlasti obraz osebe za sv. Pavlom. 59 Centralna Francija, Souvigny, Saint­Pierre, ok. 1180, zdaj Moulins, Bibl. Municipale, Ms 1; Cahn 1996, cit. n. 47, pp. 53–55: cat. 43, figg. 96–98, barvna V; posebej obraz Stvarnika na 1., 3., 4. in 5. dnevu stvarjenja, Davida v prizoru boja z Goljatom, oseb ob Davidovem maziljenju (poleg povezo­ valnih črt obrvi in nosa tudi gesta dvignjenih dlani). Cf. tudi Larry M. Ayres, The Work of the Mor­ gan Master at Winchester and English Painting of the Early Gothic Period, The Art Bulletin, LVI/2, 1974, pp. 201–223. 49 ZUZ – LII – 2016 bah: to okno je datirano v sredino stoletja, v leta 1145–1150. 60 A to je zgolj eden od primerov, ob katerem se lahko spomnimo še na sočasni relief Poslednje sodbe na timpanonu opatijske cerkve Saint-Denis v Parizu: tkanina, s katero je ogrnjen Kristus sodnik, se lomi v trikotne gube, pogledati pa je treba tudi na apostole ob njem.61 Lahko bi nadaljevali z nizanjem upodobitev z enako formuliranimi detajli, ki kažejo na Pariz in bližnja umetnostna središča. Rokopis lahko glede na primerjave utemeljeno datiramo v zadnjo tretjino 12. stoletja, v čas okoli 1170–1175 ter predlagamo pariško okolje, verjetno kar roko- pisno delavnico v opatiji Saint-Victor. Ne pozabimo, da so mariborske Sentence sorazmerno zgodnja kopija tega besedila, vzorčni izvod pa bi seveda lahko našli v veliki knjižnici te opatije, kjer bi tudi bili na voljo odlični prepisovalci z ma- lone identičnim slogom, ki bi razumeli, kako zaplesti v enklave in abreviature litterae gratiosae, kjer bi dobili imeniten pergament, brezhibne pigmente in sli- karje, ki bi upodobili listne krone, lahkotne kot presojno steklo. Po najbolj skro- mni oceni – ne da bi upoštevali delo pergaminarijev in knjigoveza – je rokopis delo dveh prepisovalcev, vsaj dveh rubrikatorjev, enega slikarja kaligrafskih ini- cial ter dveh knjižnih slikarjev. Pa nisem prepričana, da je sedem mojstrskih rok dovolj visoka številka. 60 Claudine Lautier, Le vitrail de la première moitié du XIIe siècle, La France romane au temps des premiers Capétiens (987–1152), Paris 2005, p. 34 (s sliko). 61 Tukaj odpovedo vse primerjave z angleškimi knjižnimi slikarji in mislimi, da bi morebiti sode­ loval mojster z Otoka, ker je v rokopisih iz Winchestra, Cambridga, St Albansa, Bury St Edmundsa in drugih velikih slikarskih šol najti naslikane draperije, ki se uvijajo v mehkih, raztegnjenih gubah, z njimi pa izzveneva »slog mokrih gub« in »slog Rokavskega preliva«. 50 NATAŠA GOLOB PRILOGA Kodikološki popis Petrus Lombardus: Sententiae in IV libris distinctae, Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136. Starejša bibliotečna signatura na fol. 1r : no 143. Močno poškodovan provenienčni za- znamek, fol. 210v (14. ali 15. stoletje): Iste liber est mei domus …ordinis Cisterciensis … enses ….(sl. 11).62 Ekslibris je bil namenoma poškodovan, da bi izginilo dokazilo o resnič- nem lastniku; to se je zgodilo, še preden je rokopis prešel v mariborsko zbirko; na notranji strani sprednje platnice so trije žigi prejšnjega lastnika, Muzeja v Mariboru. Vsebina: Prologus (fol. 1v), Liber I: De mysterio trinitatis (fol. 2r–66v), Liber II: De creatione et formatione (fol. 66v–119v), Liber III: De incarnatione verbi (fol. 120r–147v), Liber IV: De doctrina signorum (fol. 147v–210v). Knjižni blok: enakomerno glajen (ovčji) pergament dobre kakovosti, 300 x 200 mm. Ohranjeno zunanje pikiranje, dostikrat tudi sredinsko; vseskozi pisano v dveh stolpcih. Do fol. 149r imajo strani 42 vrstic, visokih 5,2 mm, potem pa zrcalo niha in ima do fol. 170r 47–48 vrstic, nato se spremeni in ima od 173v dalje po 37 vrstic. Tudi pisno polje se od prvotne višine 211 mm zniža na 205 mm. Zrcalo je zvečine narisano s sivim in rjavim svinčnikom. Lege imajo od prevezave v 15. stoletju dalje sredinske okrepitve, tako da so v veznike vloženi pergamentni trakovi (odrezki rokopisa iz 14.stoletja). Knjižni blok je sestavljen iz 28 leg, ki so predvsem kvaterniji: (2 x IV)16 + (IV-1)23 + (12 x IV)119 + III125 + (IV-1)132 + IV140 + (IV-4)144 +(II-1)147 +(3 x IV)171 + (V-1)180 + IV188 + V198 +(IV-1)205 + (II+1)210. Manjkajo 4 foliji (med sedanjim fol. 140 in 141). Do 15. lege so zaključne kustode v rim- skih številkah in pogosto so zapisani reklamanti, pozneje sta le še dva reklamanta (21. in 24. lega). Pisava: poznoromanska knjižna minuskula (univerzitetna gotica), dve glavni roki (I. od 1v–149v, II. od 150r do 210v). Okras: v rokopisu je 867 dve vrstici visokih enobarvnih inicial, 68 dvobarvnih, ki ima- jo polnila, obrobne niti in druge manjše dodatke, 29 je inicial, ki so poudarjene z velikimi zankami, pet je slikarskih inicial, od katerih ena ni dokončana. Vezava: lesene deščice, 308 x 203 mm, hrbet 54 mm; sedaj tretje stanje. Najstarejša je bila poznoromanska: leseno jedro platnic je izvirno; značilno za 12. stoletje je, da so pla- tnice enako velike kot knjižni blok, robovi so ravno obsekani na zgornjem, zunanjem in spodnjem robu, proti hrbtišču pa so v blagem loku posneti. Platnice so povezane s knji- žnim blokom prek štirih dvojnih (galunskih) vezic, ki so vdelane v izdolbene kanale; kapi- tala sta obšita z rožnato in zeleno svileno nitjo. Hrbet je raven in kodeks se plosko odpira. Drugotna vezava iz zadnjih let 15. stoletja je v osnovi popravilo: takrat so kodeks prevezali, kar dokazujejo pergamentne okrepitve v veznikih, za katere so uporabili trakove gotskega rokopisa. Takrat so platnice prekrili s svetlim galunskim usnjem. Površina obeh platnic je 62 Ta ekslibris dokazuje samo to, da je bil kodeks takrat v posesti nekega cistercijanskega samosta­ na, ki pa je moral imeti kratko ime; osnova za tako domnevo je sorazmerno majhno polje, lahko bi imelo 4–6 črk (in ustrezne okrajšave). Ime je bilo odstrgano in premazano z rdečo barvo. S prostim očesom ni mogoče videti kaj več. 51 ZUZ – LII – 2016 razdeljena z diagonalnimi potezami v vzorec Andrejevega križa, kot obroba teče okvir iz pravokotnih pečatnikov (11 x 18 mm) s poševno postavljeno vejico, po notranji površini pa so še odtisnjeni pečatniki z vzorcem petdelnega cveta v obroču s črtkanim nizom (premer 24 mm), preprost cvet s šestimi lističi (premer 16 mm) in vejica s tremi lističi (po diago- nali 24 mm, sl. 12 in 13). Ohranjen je trak zgornjega zapirala s kovinskimi deli, spodnji je odtrgan, na zgornji platnici so ohranjeni trije kovinski vogalniki, na hrbtni pa dva, ohra- njena sta oba na romb postavljena distančnika sredi sprednje in hrbtne platnice. Kovinski deli in vzorci knjigoveških pečatnikov so južnonemškega porekla s konca 15. stoletja. Sedanje stanje je iz poznega 19. stoletja: vezava je bila ponovno popravljena in so očitno šibek stik med knjižnim blokom in platnicami utrdili z nalepljenim trakom, na notranje strani platnic so nalepili potiskan papir s cvetličnim vzorcem, enaka sta tudi spojna lista. Večkrat je odtisnjen žig prejšnjega lastnika, mariborskega muzeja. Na spodnji obrezi je v gotski pisavi naslov lib. sententiarum.63 63 Cf. Jedert Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov: strukturne prvine in njihov razvoj / Medi- eval bindings in Slovenia: binding structures on stiff-board manuscripts, Ljubljana 2000, pp. 250–253. 11. Sentence Petra Lombarda, ekslibris iz 15. stoletja 52 NATAŠA GOLOB Usnje na platnicah je precej poškodovano in na več mestih odtrgano, tudi na hrbtišču manjka kos usnjene prevleke. Poudariti je treba, da je južnonemški, verjetno nürnberški knjigovez ohranil prvotno strukturo knjižnega bloka in je deloval kot restavrator; videz platnic pa je bil ob koncu 15. stoletja povsem v skladu s časom. V Nadškofijskem arhivu Maribor je še nekaj rokopisov in prvotiskov, na katerih je najti vse štiri tukaj uporablje- ne pečatnike, knjigovez je imel med svojim orodjem še vsaj 20 drugih. Vse pa je najti na prvotiskih in rokopisih, ki so bili do zgodnjega 16. stoletja v lasti družine Haller, kar do- kazuje naslikan družinski grb v mariborskem prvotisku s signaturo R 154: večjo skupi- no prvotiskov in rokopisov v enaki vezavi je leta 1508 kupil salzburški dekan Leonhard Pewerll,64 ki je bil lavantinski škof od 1509 do 1533. K naboru knjigoveških motivov je treba dodati še pečatnike z vzorcem mitre in s črkami , iz katerih je razvidna provenien- ca: EL (NŠAM R 59). To lahko beremo kot Episcopus Lavantinense ali – manj verjetno – Ecclesia Lavantinense; najmanj verjeten je predlog Alfonza Gspana, da je treba iniciale brati kot E(rhard) L(udwig) Paumgartner,65 ker ni v nobenem od mariborskih kodeksov Paumgartnerjevega zaznamka z inicialkami E. L., pač pa z E. ali s celim imenom. Inici- alki EL je treba slej ko prej brati kot signum lavantinskega škofa, pečatnik je bil odtisnjen pozneje, dodan k »Hallerjevim« vezavam. Iz sklopa vezav, ki jih hrani Nadškofijski ar- 64 Datumska opora je lahko tudi naslikan grb na tabelni upodobitvi Marije z detetom iz ok. 1498, delo Albrechta Dürerja, zdaj Washington, National Gallery of Art. 65 Alfonz Gspan – Josip Badalić, Inkunabule v Sloveniji / Inncunabula quae in Slovenia asser- vantur, Ljubljana 1957, cat. 543, p. 377. 12. Sentence Petra Lombarda, Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136, grafitni odtisi knjigoveških pečatnikov 13. Grafitni odtisi knjigoveških pečatnikov na knjižnih enotah Nadškofijskega arhiva Maribor (Ms 17, Ms 44, R 55, R 141/1, 2) 53 ZUZ – LII – 2016 hiv Maribor in imajo enake pečatne motive na platnicah, sem izbrala rokopisa Ms 17 in 44 ter prvotiska R 141/1, 2 in R 59, kjer so vzorci pečatnikov dobro vidni). Druge enote iz fonda Nadškofijskega arhiva podpirajo prepoznavo pečatnikov, ki so na poškodovani prevleki kodeksa z Lombardovimi Sentencami slabše vidni. Viri ilustracij: Marjan Smerke (1, 4, 5, 8), Nataša Golob (2, 3, 9, 12, 13), Jernej Hočevar (6, 7, 11), © Vocabulaire codicologique, 533.06 (10) 54 Peter Lombard‘s Sentences in the ‚Pontigny-style‘ SUMMARY In older scientific literature, the manuscript (Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136) with The Four Books of Sentences by Peter Lombard is presented as an Italian work of the 14th century, with contemporary binding. Our analysis confirmed that it was copied and illuminated in Paris, around 1170–1175: the text is written in blackletters, known as university minuscule with slightly sharp tops, which is a transitional script from late Carolingian minuscule to early Gothic. Two scribes with almost identical forms of let­ ters, yet with different ductus, made the copy. The text is written in two columns, and the margins, where glosses, quotations and the names of authors used by Peter Lom­ bard are displayed, are fairly broad. Marginal additions are in red ink, often with very high ascenders and decorative vertical accolades, indicating the length of quotations. There are numerous initials (969): the two­lines initials in one colour show only distinc­ tively late­Romanesque forms, in codicological literature defined as “monastic type”, since they are well in accordance with contemporary monastic production, especially Cistercian; some initials are written in two contrasting inks. From the Burgundian Cistercian milieu also comes the innovative dialogue between the written surface and the margin; in some cases, a part of an initial is transformed into an impressive pic­ torial element, extending far from the actual initial – the paper presents the example of a small initial S with a serif, transformed into a lovely and impressively large floral fantasy on the lower margin (ill. 4). There are five painted initials (ills. 1, 6, 7, 8, 9), one of them (ill. 5) is not a finished work, and regarding the type of drawing structure, it is possible to claim they are the work of two illuminators. The scriptorial environment is documented by an introduc­ tory initial U(eteris ac nove legis, ills. 1 and 6), with elegant and slender animals dwell­ ing between the sprouts. This form is known as the ‘Pontigny­style’ of illumination. Large leaves at the ends of scrolls – in French called ‘fleurons’ – are voluminous; the outline is fairly closed and the Gothic picturesque manner with deeply tattered bor­ ders only indicates its development. The style points toward contemporary schools in Anchin, Marchiennes, and toward Sens and Moulins. The style was well established, as can be corroborated by comparisons with manuscripts from eastern parts of France. The sole figural initial in the manuscript gives the impression that the painter has not finished the shading on the face and some other details, yet the image of a lady with pearled hair­decoration is a representation of her high status. Taking into con­ sideration the position at the opening of the 3rd book of Sentences, it is likely to see in her the personification of Ecclesia (Cum venit, fol. 121r). It is not possible to establish the history of the manuscript before the end of the 15th century. The ex libris indicating ownership by a Cistercian monastery is badly dam­ aged. The same blind­tooled motifs are pressed in on some of the other covers of books which were initially in the private possession of Lavantine bishop Leonhard Pewerll. NATAŠA GOLOB [golob 6] Sentence Petra Lombarda, začetek 1. knjige: iniciala U(eteris), fol. 3v ZUZ – LI – 2015 [golob 8] Sentence Petra Lombarda, začetek 3. knjige: detajl iniciale C(um venit), fol. 121r