POZITIVNE IN NEGATIVNE TRADICIJE IZ PREDZGODOVINE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Ob osemdesetletnici Jo.e Hudales IZVLEEEK Avtor posku.a z analizo najpomembnej.ih tekstov muzejskih sodelavcev kranjskega de.elnega muzeja razkriti konceptualni in institucionalni polo.aj etnologije v tem muzeju v 19. in zaeetku 20. stoletja. Hkrati s primerjavo razvoja v drugih slovenskih in evropskih muzejih tega easa sku.a nataneneje opredeliti znaeaj »negativnih tradicij« kranjskega de.elnega muzeja, ki jih je ob svoji osamosvojitvi leta 1923 podedoval tudi etnografski muzej. Kljuene besede: Slovenija, muzeji, zgodovina, etnografija, etnologija, antropologija, identiteta ABSTRACT In his analysis of the most significant texts written by staff members of the Carniolan Provincial Museum the author attempts to establish the conceptual and institutional position of ethnology in this museum in the 19th and the early 20th centuries. Comparing the development in other Slovene and European museum, he tries to accurately define the nature of the Carniolan Provincial Museum.s .negative traditions., which the Ethnographic Museum inherited when it became an independent institution in 1923. Key words: Slovenia, museums, history , ethnography, ethnology, anthropology, identity V najpomembnej.i literaturi o razvoju slovenskega etnografskega muzeja je bilo prvie govora o »negativnih tradicijah« v razvoju institucije pri Borisu Orlu, ko se je oziral na dose.ke etnografskega muzeja po eetrt stoletja njegovega razvoja. Nataneneje: v prvem obse.nej.em poroeilu o delu muzeja (Orel 1948a: 107.120) je Orel obraeunal s eetrtstoletno tradicijo muzeja, ki se od ustanovitve leta 1923 do leta 1948 ni mogel dovolj »izpopolniti in razmahniti«. Orel je sicer menil, da so bili objektivni razlogi zato povezani s pomanjkanjem lastnih prostorov, a obstajali so tudi drugi, le deloma opravieljivi razlogi. Predvsem je etnografski muzej po Orlovem mnenju »vse prevee obtieal v negativni tradiciji etnografskega oddelka biv.ega Kranjskega de.elnega muzeja« (prav tam 107). Njegova analiza dela dotedanjega muzeja je nato predvsem razkrila predvsem »silno povr.no in skrajno pomanjkljivo inventariziranje« muzejskih predmetov, ki se je nadaljevalo tudi ob Jo.e Hudales pridobitvah muzeja po letu 1923. .ele kustos dr. Franc Kos je vzorno vodil muzejske inventarne knjige (prav tam 109.110). Poleg »skrajno povr.nega pojmovanja etnografsko-muzejskega dela« pa je Orel svojim predhodnikom oeital .e pomanjkanje pregleda nad muzejskim fondom, nenaertnost zbiralne politike in odvisnost od slueajnih nakupov in daril (prav tam 111). Vse to je privedlo do izjemnih nesorazmerij v muzejskem fondu, kjer je bilo vee kot 76 % predmetov kranjske provenience, vee kot 13 % jih je bilo iz razlienih neevropskih de.el, blizu 4 % pa jih je izviralo iz razlienih jugoslovanskih de.el in prav toliko iz vseh ostalih slovenskih de.el (Koro.ka, .tajerska, Prekmurje), medtem ko predmetov iz Slovenskega Primorja z Istro in Bene.ke Slovenije skoraj ni bilo. 60 Prav tako neizenaeen je bil muzejski predmetni fond iz vsebinskih vidikov; skoraj polovica muzejskih predmetov je sodila v tekstilno zbirko, petina v zbirko ljudske umetnosti, drugih predmetov materialne kulture pa v zbirkah etnografskega muzeja leta 1945 skorajda ni bilo. Na osnovi te kritiene analize je Orel opustil »v na.i etnografiji in folklori obieajni individualni naein terenskega dela, zavoljo katerega smo tako zaostali .« (Orel 1948: 7) in zastavil sistematieno muzejsko delo s kolektivnim terenskim delom, ki ga je raz.iril na »celo vrsto poglavij in vpra.anj iz na.ega ljudskega .ivljenja, ki jih nismo niti naeeli, nikar .ele obdelali.« (Prav tam: 6). Pri tem posebej poudarimo, da je bilo za Orla nere.eno vpra.anje muzejskih prostorov sicer pomembno, vendar ne usodno in odloeilno za bodoei razvoj institucije; pomembneje se mu je zdelo zastaviti in opraviti sistematieno terensko, raziskovalno in zbiralno delo muzeja. Zato se zdi, da je tudi danes . pol stoletja kasneje . po vzgledu Orlovega kritieno ubranega pisanja neproduktivno razmi.ljati predvsem o uspehih SEM v tem dolgem obdobju. Le dovolj kritiene analize muzeolo.ko-etnolo.kih konceptov, ki so se pojavljali v razvoju muzeja, in upo.tevanje soeasnega razvoja pri nas in v Evropi prina.ajo nove uvide in spodbude za razvoj. Tovrstnih (muzeolo.kih) premislekov pa je celo v zadnjem obdobju razvoja SEM, ko se je muzejska misel v primerjavi z obdobji pred 1980 .e moeno razvila, (pre)malo. Ob osemdesetletnici muzeja je institucija pred svojo najpomembnej.o prelomnico. Od leta 1996 dalje Slovenski etnografski muzej razpolaga z lastnim prostorom, ki je primeren in ustrezen za delo institucije in .e eez leto ali dve bo zares lahko polno za.ivel svoje davne sanje . v ustreznih, dovolj velikih in predvsem lastnih razstavnih prostorih. Prilo.nost postaviti veliko muzejsko postavitev povsem na novo, v novih prostorih (tudi ee bo denarja premalo!) je prilo.nost, ki jo v svojem delovnem veku ne do.ivi vsak muzejski delavec. Dana.nje vodstvo in sodelavci SEM pa najbr. ne bodo imeli vee prilo.nosti zaeeti tako na zaeetku. Obletnica je predvsem zato eas za prevetritev najstarej.ih, starih in manj starih, pa tudi novej.ih in najnovej.ih konceptov (predvsem razstavnih) . tudi v luei celotne njegove »pozitivne in negativne tradicije«. .al mi je zaradi obilnega zbranega gradiva za vpra.anja razvoja sodobnih (evropskih in domaeih) muzejev v 20. stoletju zmanjkalo easa za predstavitev teh tradicij v easu po ustanovitvi samostojnega etnografskega muzeja leta 1923. Kljub Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja temu upam, da ob osemdesetletnici, ki bo prelomna predvsem zaradi priprave prve celovite in kompleksne stalne razstave, ta nekoliko .ir.i in nekoliko kritieni pogled na »tradicije SEM« ne bodo eisto odvee. Predzgodovina etnografskega muzeja Predzgodovina etnografskega muzeja sega dalee pred ease njegove ustanovitve leta 1923; zagotovo pa v eas ustanovitve Kranjskega de.elnega muzeja leta 1821 oziroma vsaj v leto 1836, ko so v muzeju prejeli veliko »etnografsko zbirko« Ireneja Friderika Barage. Ob natanenej.em poznavanju razvoja muzejskih zbirk na slovenskih tleh bo najbr. mogoee izbrskati .e mnogo starej.e drobce, ki se nana.ajo na etnolo.ko problematiko in etnolo.ke predmete v razlienih plemi.kih, cerkvenih 61 in drugih zbirkah, ki so bile predhodnice muzejev. Drugod namree za zaeetke muzejske antropologije in etnologije pogosto velja prina.anje »artefaktov iz eksotienih krajev., ki ima v zahodnih dr.avah .e zelo dolgo tradicijo in je segalo celo v eas renesanse in dobo velikih odkritij ter razvoja humanistienih znanosti, ko sta radovednost in zanimanje za nenavadnosti moeno narasli. Tovrstna etnolo.ka in antropolo.ka tematika in artefakti so predstavljali enega izmed temeljev t. i. Kunst und Wunderkammern oz. Cabinet of curiosities, iz katerih so v 18. stoletju nastajali prvi javni muzeji (Barfiled 2000: 332.33). Tudi pri nas je bilo nekaj takih renesanenih zbirk, eeprav poznamo le njihove skromne sledi. Zbirke same pa so oeitno propadle v easu tur.kih vpadov »bodisi, da so bile plen roparjev ali pa so jih pretopili in zamenjali za oro.je v obdobju obrambe« (Petru 1971: 12). Nekatere na.e zbirke pa so .e tedaj odhajale na tuje; tako je leta 1590 nadvojvoda Ferdinand Tirolski pridobil za svojo »Wunderkammer« zbirko rimskih novcev odkritih na Hru.ici pri Colu. Vsekakor zaradi izginjanja teh zbirk dele.a etnolo.kih artefaktov v njih najbr. nikoli ne bomo mogli zanesljivo dognati (prav tam). Zelo verjetno bi »etnolo.ke artefakte« na.li stoletje kasneje v velikih in bogatih zbirkah Janeza Vajkarda Valvazorja, ki jih tudi ne poznamo v celoti (Radics 1910: 97. 104). Valvazorjev zapis: ». gola vedeenost me je vodila ne le po Evropi, ampak nekaj let celo po Afriki dalee naokoli, da sem se gnal za prirodnimi znanostmi .« (Rupel, 1969, 496) nakazuje, da je na teh potovanjih zaeel nastajati naravoslovni del zbirke, najbr. pa tudi njegova izjemna zbirka bakrorezov. Zagotovo pa se v maniri svojega easa in v skladu s svojimi interesi, ki jih je izkazoval v svojih delih, ni odrekal zbiranju eksotienih zanimivosti in posebnosti, ne doma in ne na tujem. Sicer pa je iz njegovega .ivljenjepisa razvidno, da so Valvazorjeva potovanja, ki za tedanje plemiee niso bila nenavadna, trajala precej vee kot desetletje; od 1659 do 1672. Osemnajstletnega Valvazorja so najprej vodila po Nem.kem, nato pa z izjemo udele.be v vojnah proti Turkom, .e v Italijo, Afriko in nazadnje v Francijo (prav tam 495). Ko se je kasneje ustalil na svojem gradu Bogen.perk, pa je »zanesljiv korak svojega konja, s pi.tolo v toku in s psom« (Radics 1910: 92) usmerjal na .tevilna .tudijska popotovanja po Kranjski (samo na Jesenicah je bil vee kot tridesetkrat!), toda zavil je tudi na .tajersko, Koro.ko, Hrva.ko, v Istro itd. (Radics 1910: 91.92, Horvat 1994: 17.18, Rupel 1969: 496). Jo.e Hudales Jasna Horvat zato meni, da je bila Valvazorjeva zbirka na Bogen.perku »znaeilna za tedanjo stopnjo zbirateljstva, kjer je lastnik polihistorsko zdru.eval eksponate z vseh mogoeih podroeij in vsakovrstne redkosti in posebnosti« (Horvat 1994: 18). V opisih Valvazorjevih zbirk sicer nihee ne omenja etnolo.kih artefaktov, toda ob njegovem polihistorskem zanimanju in preprieanju, da domovino predstavljajo »narava z vsemi posebnostmi in nenavadnimi pojavi in preprosti ljudje s svojim naeinom .ivljenja« (Rogelj..kafar 1989: 10), bi bilo nenavadno, ee se v njegovi zbirki ne bi zna.li tudi zanimivi predmeti iz .ivljenja ljudi, s katerimi se je sreeeval na .tudijskih poteh po tujini in raziskovalnih poteh po Kranjskem in sosednjih de.elah. Sicer pa je v pregledih zaeetkov etnografskega muzeja pri nas najpogosteje omenjena razsvetljenska pobuda za ustanovitev muzeja, ki je bila zastavljena precej bolj etnolo.ko kot kasnej.a realizacija pobude v Kranjskem de.elnem muzeju (Kremen.ek 1985: 69, Rogelj- .kafar 1993: 5). Pravzaprav so med razsvetljenci, ki so veeinoma sodili v krog .ige Zoisa, nastale tri razliene pobude; za ustanovitev kranjskega de.elnega muzeja, zasnovanega na Valvasorjevem topografskozgodovinskem delu, za ustanovitev »narodnega muzeja, oprta na Popovieeva in Vodnikova zgodovinska izvajanja« in nazadnje pobuda za »ilirski muzej« iz leta 1809, ki je slonela na zgodovinskem delu A. T. Linharta. Za poslednjo pobudo . »muzej Ilirika z ju.noslovanskim delovnim podroejem« je leta 1809 okrajni logar v Stieni H. Stratil (po rodu Slovak) celo pripravil osnutek, ki so ga de.elni stanovi sprejeli, cesar pa odobril. Zamisel je zaradi francoske zasedbe ostala neuresnieena, .al pa se je v drugi polovici 19. stoletja izgubil tudi dokument . osnutek, ki je bil leta 1857 .e v arhivu Kmetijske dru.be (Petru 1971: 11). Kak.no mesto bi v nameravanem muzeju dobila etnologija brez izginulega osnutka, ni mogoee vee soditi. Glede na .irok koncept Linhartovega zgodovinopisnega dela, glede na celotno delovanje in na zbrane zbirke nekaterih slovenskih razsvetljencev, zlasti pa .ige Zoisa in Valentina Vodnika, bi z uresnieitvijo pobude najbr. »dobili ustanovo, v kateri bi predstavili svojo popolno zgodovino« (prav tam: 27). Etnolo.ka problematika bi v takem muzeju zagotovo imela pomembno vlogo. Leta 1822 je Stratil .e enkrat obudil idejo ustanovitve »muzeja Ilirije«, ko je za .e ustanovljeni muzej pripravil zasnovo ureditve muzeja in muzejskega dru.tva ob njem. Ker so namesto avstrijske Ilirije potem ponovno o.ivili de.elno ureditev, je ljubljanski muzej s cesarsko odloebo leta 1826 dobil ime Kranjski de.elni muzej, pri eemer so posebej vztrajali na njegovem de.elnem konceptu in imenu (Petru 1971: 7.8 in 21). V njem lahko potem i.eemo zaeetke slovenskega etnolo.kega muzejstva. Kranjski de.elni muzej v Ljubljani Po naertu guvernerja in predsednika de.elnih stanov Schmidburga naj bi »na. domovinski muzej zajel prvenstveno vsa podroeja nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj zdru.i vse, kar je stvarila narava ali elove.ka pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo de.ele in zasluge njenih prebivalcev.« (citirano po Petru 1971: 10, 13) Ko je nato Schmidburg na.teval podroeja zanimanja Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja muzeja med zgodovino, statistiko, prirodoslovjem, tehnologijo ter fiziko in matematiko, etnologije ni posebej omenjal. Med predmeti, ki naj bi ponazorili posamezna podroeja, pa najdemo pri zgodovini »izrecno etnolo.ko problematiko«, v okviru katere naj bi v muzeju zbirali: »ljudske pripovedi in pravljice, ljudske pesmi in opise navad in .eg, ki so bile v navadi pri Krajncih, tako na primer pri poroki in podobno« (Petru 1971: 14 in Kremen.ek 1985: 70). Prva poroeila o zbirkah, ki so bile odprte 15. oktobra 1831, po Kremen.kovem mnenju (1985: 70) .e niso kazala specifieno etnolo.kega interesa. Vendar je prvi upravitelj muzeja grof Franc von Hochenwart v svojem otvoritvenem govoru navajal oddelek »domovinsko umetno-obrtnega gradiva« (kunstfleisse), ki ga je .elel napraviti za neke vrste praktieno-izobra.evalni in.titut za razstavljanje vseh dose.kov kranjske 63 industrije in obrti. Zbrano gradivo je (zaradi Hochenwartove bolezni in njegovih ».tevilnih opravkov«) do otvoritve le skromno napolnilo tretjo razstavno dvorano muzeja (Hochenwart 1832: 5). V prihodnjih letih je Hochenwart skupaj z muzejskim kustosom Freyerjem precej izpopolnil zbirke; v prvem objavljenem vodniku po muzeju (Hochenwart 1836) navaja kot glavni atrakciji muzeja »skelet 6 eevljev visokega mo.a«, ki ga je podaril Faustus Gradischek in skelet jamskega medveda, ki ga je podaril Hochenwart in ga s prof. anatomije Welzerjem sestavil (prav tam: 12). Celotno okostje je bilo v tedanji Evropi .e velika redkost, saj so celo v Parizu hranili le posamezne kosti. Kasneje se obema »atrakcijama« pridru.ita .e dva embrija jelena iz Krope (Landes-Museum 1838: 11). S stali.ea etnologije je bil leta 1836 najpomembnej.i Umetno-obrtni oddelek muzeja, ki je bil name.een .e v dveh razstavnih prostorih in se je od leta 1831 do leta 1836 najbolj raz.iril. V njem bi leta 1836 na.li 127 kosov antienega oro.ja, vee kot 200 zlatih srebrnih in bakrenih novcev, ki so v muzej pri.li kot najdbe ob poglabljanju struge Ljubljanice. V veliki stekleni omari, ki je »segala od tal do stropa«, je bilo razstavljenih 357 kosov »starin« (antiken) iz brona, bakra, .eleza, porcelana in predmeti »roene spretnosti novej.ega in najnovej.ega easa«. .al za podrobnej.e navajanje »starin« in obrtni.kih dose.kov sodobnosti Hochenwart ni izgubljal easa in besed. Omenja le, da je opisano in .e naslednjo omaro (predvidoma s podobno vsebino) podaril kranjski trgovski stan. Tudi v naslednji (eetrti) razstavni dvorani je bilo, poleg 17 oljnih slik kranjskih slikarjev, razstavljenih vee kot sto razlienih .eleznih, jeklenih in .ienih industrijskih izdelkov in 144 lito.eleznih izdelkov iz razlienih kranjskih livarn, kemieni izdelki itd. Med obrtnimi izdelki, ki so bili razstavljeni v »sedmih belih omarah«, bi na.li 127 razlienih vrst .ebljev in trideset sitarskih izdelkov, v predale omar pa so namestili .e preostale manj atraktivne in manj obdelane minerale ter 1200 kosov novcev iz Rude.eve zbirke (Hochenwart 1836: 13). V drugem letnem poroeilu iz leta 1838 izvemo, da je zunanja podoba muzeja ostala podobna kot prej. Kustos Heinrich Freyer, ki je pripravil poroeilo, je v njem navedel nove pridobitve v letih 1837 in 1838. Podobno kot Hochenwart je zelo podrobno navajal novosti v naravoslovnem oddelku muzeja, ki je obsegal: mineralo.ko, botanieno in zoolo.ko zbirko (sesalci, ribe, plazilci, .u.elke, ervi, raki, konhilije), ter podrobneje navedel tudi primerke, ki bi jih muzej .e moral Jo.e Hudales pridobiti. Precej manj podrobno je obravnaval »tehnolo.ki oddelek«, saj so bile nove pridobitve v tem oddelku redkej.e. Omenjal pa je industrijsko razstavo v Celovcu (pred 1837), ki je oeitno pokazala bogastvo industrijskih produktov Kranjske, vendar izdelki nato niso na.li poti v muzej. Poleg tega je Freyer opozoril, da muzejski kuratorij zavraea mnenje, da bi samo »visoko odlieni« izdelki pri.li v po.tev za muzej; po njihovem mnenju sodijo v muzej tudi povsem nepomembni industrijski izdelki . za vsakega po en primerek. Za nekatere veeje izdelke naj bi muzej pridobil natanene modele (tudi razstavljive), npr. za ladjo, kakr.ne so plule po Savi. S stali.ea etnologije je mnenje seveda izjemno pomembno in dokazuje, da so v muzeju vendarle podpirali zbiranje predmetov »vsakdanje rabe«, ki bi kasneje zagotovo 64 sodili v etnolo.ke zbirke. Ob.irnej.e omembe novih pridobitev oddelka so redke, med etnolo.ko zanimivimi pa Freyer posebej omenja »staro masivno kljueavnico na .ifre« ter pastirsko .veglo, ki jo je muzeju podaril Alojz Murgel, okrajni komisar iz Turjaka (Auersberga). Poroeilo navaja, da je take .vegle omenjal .e Valvasor, uporabljali pa so jih samo v okrajih Ribnica, Koeevje, Turjak in na obmoeju Sne.nika (Landes-Museum 1838: 19.21). Iz popisa bi tako vendarle lahko sodili, da je muzej zbiranje etnografskih vsebin in nastajanje tovrstne zbirke naertoval in v skromnej.em obsegu tudi uresnieeval vse od ustanovitve leta 1821 dalje. Od prve postavitve leta 1831 do izdaje prvega vodnika leta 1836 je zbral .e precej.ne .tevilo predmetov, ki so bili etnolo.ko zanimivi in povedni. Iz arhiva Narodnega muzeja je razvidno, da se je Hochenwart po otvoritvi leta 1831 posebej vneto posvetil zbiranju »predmetov sodobne obrtne in industrijske proizvodnje« in pozival vse de.elne tovarnarje in obrtnike, naj muzeju po.iljajo svoje izdelke (vsaj po en primerek) z ustreznimi podatki; tudi s slovenskim imenom (.argi 1994: 75). Poleg tega je Hochenwart poskrbel za inventarizacijo muzejskih predmetov in jo od zaeetka leta 1832 tudi redno objavljal v Laibacher Zeitung in Ilyrisches Blatt. Prav v slednjem je aprila 1836 med novimi muzejskimi predmeti omenil »zelo star .apelj« ter se neznani darovalki z Gorenjske zahvalil »za ta prispevek k etnografski zbirki « (prav tam). Tudi kasneje (1839) je Hochenwart pravljudske no.e uvrstil med najpomembnej.e muzealije de.elnega muzeja: ko je muzej prejel »figurinice« obleeene v no.e iz Bele krajine, je pozval kranjske .ene, da za vsak kranjski okraj napravijo miniaturne »manekine« ter tako »re.ijo narodne no.e« (Mal 1931, cit. po Rogelj-.kafar 1995: 213). Hochenwartovo »spogledovanje« z etnografijo v muzeju pa potrjuje tudi dejstvo, da je prav on leta 1833 preko sestre Amalije zaprosil misijonarja Friderika Barago za »predmete .divjakov. . avtohtonih prebivalcev Severne Amerike« (Golob 1997:16). Primerjave s soeasnimi evropskimi muzejskimi ustanovami ka.ejo, da je kranjski de.elni muzej .e v svojih zaeetkih sodil v vrsto »novih muzejev« tistega easa, za katere je bilo po preprieanju Davida Murraya, avtorja obse.ne zgodovine muzejev, znaeilno predvsem delovanje po »naeelih znanstvenih specializacij in klasifikacij«, ki so poskusile mno.ico muzejskih predmetov urediti tako, da bi dajali razumljivo in jasno sliko znanstvenega pogleda na svet (Murray 1904). Tudi Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja v ljubljanskem muzeju je bilo muzejsko gradivo nataneno klasificirano in razvr.eeno po za tisti eas ustreznih znanstvenih kriterijih. Po drugi strani pa v njem .e najdemo ostanke »predmodernih muzejev«, naslonjenih na tradicijo kabinetov eudes, ki so tudi .e v 19. stoletju in kasneje obstajali in so bili pri muzejskih postavitvah .e vedno osredotoeeni predvsem na obiskovalce; jih posku.ali osupniti, vzbuditi preseneeenje ipd. (Bennet 1995: 2). Razstavljeni skelet pritlikavca, jamskega medveda in dveh embrijev jelenov pae .e vedno nekoliko spominjajo na muzejske principe razstavljanja predmetov, ki so bili prava »zme.njava redkosti iz sveta narave in elove.kega sveta« in izbrani glede na stopnjo odstopanja od vsakdanjega (Murray 1904). Na tem mestu naj bo samo mimogrede zapisano, da je stroga znanstvenost 65 »novih« muzejev 19. stoletja vodila tudi k njihovi suhoparnosti in dolgoeasnosti, zato je razvoj (nekatere) muzeje v zadnjih desetletjih 20. stoletja spet vodil nazaj k poskusom fascinacije obiskovalcev, ki je bila tako znaeilna za »predmoderne« kabinete eudes. Za Kranjski de.elni muzej lahko ugotovimo, da so v njem .e celo 19. stoletje, kljub vnemi do znanstveno odgovornega klasificiranja muzejskih predmetov in rastoee specializacije na podroeju umetnosti, znanosti in narave ter narahlo zanieljivega odnosa do »neznanstvenega znaeaja muzejev«, razstavljali kar nekaj znaeilnih artefaktov kabinetov eudes. Za dobre zbirke eudes so namree veljale zbirke, ki so »zaeudenemu obeinstvu lahko pokazale nekaj velikanskih kosti, mumij, elove.ke ko.e in rog enoroga, ki naj bi imel eude.ne zdravilne lastnosti« (Murray 1904). V Kranjskem de.elnem muzeju bi na.li vse na.teto, a tudi v Angliji so po letu 1816 muzeji pogosto bili »zbirke enorogov in krokodilov« (prav tam). Po drugi strani pa seveda ljubljanski muzej predvsem ka.e za muzeje 19. stoletja bolj znaeilno strast do razvr.eanja, urejanja, klasificiranja. Prvi veliki klasifikacijski sistemi na podroeju naravoslovnih znanosti so bili celo precej zgodnej.i od ustanovitve muzeja; »Linnéjeva idealna muzejska klasifikacija« je bila znana in uporabljana celo .e od leta 1735 dalje. Mnoge muzejske zbirke slovenskih razsvetljencev, ki so pozneje pri.le v kranjski de.elni muzej, pa so bile urejene po tej klasifikaciji, .e ko so pri.le v muzej (Kidrie 1929: 190.191). V zvezi s »starinoslovnimi« predmeti so uporabne znanstvene klasifikacije tudi segale v eas pred ustanovitvijo kranjskega de.elnega muzeja, a je bila njihova uporaba v muzejih precej kasnej.a. Tako bi .e uporaba Linhartovega ali Hacquetovega koncepta obravnavanja etnolo.kih vsebin moeno izbolj.ala in »modernizirala« polo.aj etnologije v muzeju. .e bolj to velja za vzore, kakr.ne bi lahko na.li v Statutu Historienega dru.tva za Notranjo Avstrijo leta 1843, katerega elan je bilo istega leta ustanovljeno Historieno dru.tvo za Kranjsko. Dru.tvo je svojim elanom v 22. elenu nalagalo »raziskovanje, zbiranje in skrbno ohranjanje raznega gradiva« v muzejskih zbirkah starin, knji.nicah in arhivih v Celovcu, Gradcu in Ljubljani. Ob na.tevanju arhivskega in drugega zgodovinopisnega gradiva so za etnologijo zanimivi predvsem »posnetki vseh no., obleke vseh stanov (plemstva, duhov.eine, vojakov, redovnikov, me.eanov in kmetov)«. Poleg tega naj bi elani dru.tva posebno pozornost posveeali ustnemu izroeilu (10. elen statuta), zapisovali Jo.e Hudales vse pripovedke, pravljice, posvetne in religiozne pesmi, zraven pa .e bele.ili (15. elen) znaeajske znaeilnosti prebivalstva de.ele, njegove glavne strasti, mnenja, znaeilnosti in poteke de.elnih in krajevnih praznikov, najljub.ih zabav in veselic, iger, .eg in navad, posebej ob krstu, poroki, pogrebih, cerkvenih pro.eenjih, narodnih praznikih in zapisovali zbirke pregovorov, praznovernih pogledov, prerokovanj, mnenj iz ljudskega .ivljenja med poljedelci, pastiriji, lovci, rudarji, .elezarji. Zbirali naj bi podatke o tovarnah, manufakturah, trgovini in prometu, obrti in industriji, o letnih in tedenskih sejmih, cenah industrijskih izdelkov, delavskih plaeah, luksuznih predmetih, zapisovali besednjak krajevnih jezikovnih posebnosti v vsakdanjem .ivljenju izdelkov, zbirali opise zdravstvenega stanja ljudi 66 in .ivali, opise obieajnih bolezni in zdravil zanje itd. (Jan.a-Zorn 1996: 23.25). Vse zbrano gradivo naj bi na.lo svoje mesto v Antiquariumu, ki naj bi bil poleg Biblioteke najpomembnej.i oddelek dru.tev. Upo.tevanje tako .iroko zasnovanega programa »starinoslovja« bi polo.aj etnologije v kranjskem de.elnem muzeju enakopravno postavilo ob bok zgodovine. Vendar se to ni zgodilo, eeprav je bil ljubljanskim muzejskim delavcem zbiralni program Historienega dru.tva zagotovo dobro znan, saj je bil statut tiskan v Ljubljani, sam program zbiranja pa je bil natisnjen tudi v Illyrisches Blatt leta 1844. Razlog pae lahko i.eemo v dolgoletnem rivalstvu z Dru.tvom kranjskega de.elnega muzeja (od leta 1865 Muzejsko dru.tvo za Kranjsko), ki je bilo ustanovljeno .e leta 1839, za svoj delovni program pa si je izbralo Schmidburgov muzejski program iz leta 1823, ki je bil, kot smo .e videli, odloeno naravoslovno usmerjen. Obe dru.tvi sta torej nastali skoraj istoeasno, v marsieem sta imeli podoben program, med svojim elanstvom sta veasih na.teli tudi do polovice istih ljudi, vendar do skladnega in sporazumnega delovanja oz. do zdru.itve med njima vse do leta 1885 ni pri.lo. Glede na kronologijo stikov in zdru.itvenih poskusov, ki jih navaja Olga Jan.a Zorn, so ti poskusi propadali deloma zaradi proceduralnih razlik; muzejsko dru.tvo in muzej sta bila vezana na de.elna sredstva, historieno dru.tvo pa je bilo formalno vezano na Gradec, kasneje pa povsem samostojno. Po letu 1852, ko je delo muzejskega kustosa prevzel Karel De.man, so se zaeela izraziteje kazati nasprotovanja .e zaradi predvsem naravoslovne usmerjenosti Muzejskega dru.tva (in s tem tudi muzeja samega!), ki je na.lo svoj izraz v novem statutu dru.tva leta 1864. V njem je bila kot delovni program Muzejskega dru.tva navedena »podpora kranjskemu de.elnemu muzeju, in pospe.evanje domoznanstva (Landeskunde) nasploh in prirodoznanstva .e posebej« (Jan.a Zorn 1996: 236.243). Ko je leta 1885 nazadnje zdru.itev obeh dru.tev le uspela, je bilo posebej poudarjeno, da so dragocene zbirke Historienega dru.tva pre.le v Kranjski de.elni muzej (Jan.a Zorn: 243), kar priea, da je Historieno dru.tvo v .tirih desetletjih svojega razvoja vendarle zasnovalo svoj Antiquarium, v njem zbralo veliko gradiva, ki bi glede na prej omenjeni program moralo biti v veliki meri tudi etnolo.ko. Kak.no je bilo zbrano gradivo v resnici, pa je vpra.anje bodoeih raziskav, ki se jih .e nihee ni lotil. Potemtakem moramo zakljueiti: v zaeetkih kranjskega de.elnega muzeja je bil vsebinski obseg leta 1836 omenjene »etnografske zbirke« zelo skromno in Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja nenataneno opredeljen. Tako drugod kot pri nas pa se je veda v tistem easu .ele konstituirala in na.i doslej znani podatki govorijo, da je leta 1839 Stanko Vraz prvie zapisal ime vede v sloven.eini kot »etnografia«, za predmet zanimanja nove znanosti pa je .tel gospodarstvo, hrano, stavbe, no.o dru.beno .ivljenje, .ege verovanje, ustno slovstvo, glasbo, ples in slovstvo (A. Ba. 1984: 154). Zato »etnografska nedoreeenost« v tej dobi v primerjavi z razvojem muzejev drugod po Evropi morda .e ni bila pretirano zamudni.ka. Zaradi vse bolj prevladujoee naravoslovne orientacije muzeja pa je kmalu zaeela moeneje zaostajati; to je bilo toliko bolj oeitno zlasti zato, ker so se v 19. stoletju etnolo.ki in antropolo.ki koncepti hitro razvijali, kar se je seveda odra.alo tudi v muzejih. Prav v easu ustanovitve kranjskega de.elnega muzeja so npr. v nekaterih 67 evropskih muzejih zaeeli uveljavljati nova klasifikacijska naeela, kakr.na je v easu od 1819. leta dalje v Danskem nacionalnem muzeju starin v Kopenhagnu razvijal Christian Jürgensen Thomsen. Zdru.il je domaeo etnografsko zbirko z zbirko kovancev, obe skupaj pa razstavil z ramo ob rami ob prazgodovinski in zgodovinski zbirki. V vsakem primeru je bil tak koncept tudi za Evropo tistega easa izjemen podvig evolucionistienih idej, ki so razvoj elove.tva videle skozi enotne evolucijske faze, ki jih je mogoee zaslediti po vsem svetu in v vseh kulturah. Njegov muzej, ki .e danes predstavlja »impresivno manifestacijo evolucionistienega holistienega naziranja v njegovi zlati dobi« (v prvi polovici 19. stoletja), je zato slovel .e takrat in so ga mno.ieno obiskovali tudi tuji obiskovalci (Jensen 1993). Resni in znanstveni Thomsenov model muzeja so nato celo 19. stoletje posnemali v mnogih skandinavskih muzejih, deloma tudi drugod po Evropi, pri nas pa ga zagotovo niso poznali oz. uporabili .e celo stoletje, vse do Franja Ba.a. Kranjski de.elni muzej . muzej katere in eigave identitete? Etnolo.ka problematika v muzejih je bila vedno povezana tudi z vpra.anjem opredeljevanja lokalnih, regionalnih in nacionalnih identitet in odnosa do lastne kulture. Zadnji dve desetletji se antropologi in etnologi sicer zavedajo, da identitete mnogokrat temeljijo na izumljenih tradicijah, ki so mnogokrat samo navidez stare, vendar so se, ee jih je muzej uspe.no »promoviral«, prijele, naturalizirale in postale »prvobitne« (Jezernik 2002: 30 in Barfield 1997: 338). Tako je pae treba pritrditi mnenju, da so muzeji kot »samozvani ohranjevalci predmetov (gradiva) drugih ljudi in samozvani interpreti .zgodovine. drugih« vedno odsevali tudi domneve, stali.ea in predsodke svojih ustvarjalcev, upravljalcev in kustosov. Prav oni (so) artikulirali(jo) sporoeila o nacionalnih identitetah, o odnosih do »drugih«, njihovem in »na.em« polo.aju na evolucijski lestvici in o razlikah med njimi in nami (po Barfield 1997: 332). Slovenski muzeji 19. in 20. stoletja niso (bili) nikakr.na izjema v teh procesih, le vpra.anj, kak.ne »tradicije« so le-ti »izumljali« in kako so te tradicije sodelovale v konstrukciji nacionalnih identitet, si .e nismo pogosto zastavljali. Vseeno poskusimo predstaviti nekaj temeljnih potez, ki se nana.ajo na Kranjski de.elni muzej. V letu 1821 je bil opredeljen kot »narodni« ali »domovinski« muzej in v njegovem prvem programu je bilo predvideno zbiranje vsega pomembnega s Jo.e Hudales »podroeja nacionalnega slovstva« in vsega, kar spominja na »usodo de.ele in zasluge njenih prebivalcev«. Take naloge so seveda povezane tudi z vpra.anjem nacionalne in de.elne identitete. Nekateri upravieeno sodijo (.argi 1994: 75), da je bil poudarek na de.elni identiteti, saj ime »narodni muzej« leta 1821 ni imelo (slovenskih) nacionalnih konotacij. Po letu 1826 je muzej po imenu izrecno in po dejavnosti .e formalno postal »de.elni muzej« (Petru 1970: 21). Od tedaj so muzejski predmeti pae pripovedovali zgodbo o lepotah in izjemnosti de.ele Krajnske . in zlasti tujci se menda niso mogli naeuditi, da je »geografsko tako majhna de.ela, s tako skromnimi sredstvi in v tako kratkem easu, postavila tako bogat muzej« (Landes Museum 1838: 3). Ob otvoritvi leta 1831 je prvi muzejski upravitelj Hochenwart v slavnostnem govoru poudarjal »slavno zgodovino« de.elnega glavnega mesta Ljubljane, ki se »vsak dan polep.a in poveea«, ter rastoee blagostanje provincialnih mest in vasi, ki dokazuje na vsakem koraku »marljivost, pridnost, vztrajnost in podjetnost« de.elnih prebivalcev (Hochenwart 1832: 4), kar bi lahko oznaeili za temelje, na katerih naj bi muzej gradil de.elno identiteto. Slavno zgodovino so v muzeju dokazovali ostanki kamnitih spomenikov iz rimskih easov in iz srednjega veka, ki so jih razstavili v preddverju, »marljivost in podjetnost« pa kulturnozgodovinski predmeti, ki so .e od zaeetka muzeja imeli pomembno vlogo pri ustvarjanju de.elne identitete. Hohenwart je v svojem slovesnem nagovoru ob otvoritvi leta 1831 najvee govoril o rumeni in rdeei de.elni zastavi, »simbolu kranjskega vite.tva, pod katerim je de.elna vojska zmago proti Turkom tako pogosto morala odkupiti s smrtjo in hrabrostjo« (Hochenwart 1832: 4). S tem se je uvrstil med »ustvarjalce« de.elne tradicije, ki je bila doslej povezana predvsem z lastno dru.insko tradicijo in s tradicijo .e nekaterih drugih kranjskih plemi.kih dru.in. Zdaj naj bi po njegovem mnenju prav ti »eastitljivi spomeniki« in (plemi.ke) de.elne tradicije pripravili mlade obiskovalce muzeja, da bi »v svojem srcu prisegli, da se bodo prav tako zvesto, predano in pogumno kot njihovi predniki, odzvali klicu svojega cesarja, ee bi jih poklical pod oro.je« (prav tam: 4). Med tovrstnimi »de.elnimi simboli« predmeti, ki so po mnenju prvih ustvarjalcev muzeja sodili med »etnografske« (npr. pastirske .vegle ali deli kmeeke .enske no.e), pae niso mogli enakovredno sodelovali pri ustvarjanju tradicij in (de.elne) identitete. Tudi ko si je de.elni muzej nekaj let po otvoritvi za javnost leta 1831 prislu.il prvo (znano) kritiko, se je ta v veliki meri nana.ala prav na vpra.anje ustvarjanja nacionalnih identitet v ljubljanskem muzeju in na vlogo »etnografskih predmetov« in vsebin pri njihovem ustvarjanju. Oeitki so prihajali iz ust Emila Korytka, tujca, ki je v easu svojega kratkega bivanja v Ljubljani (1835.1339) storil izjemno veliko za Slovence, predvsem tudi za razvoj slovenske etnologije. Kritika je bila zapisana v neobjavljenem rokopisu elanka, ki ga je Korytko pripravil novembra leta 1838 za revijo Ost und West in v katerem je najavil izdajo svoje zbirke Slovenske pesmi kranjskiga naroda, ki je po njegovi smrti iz.la v .tirih zvezkih od leta 1839 do leta 1844. V Korytkovem rokopisu najdemo prve sodobne kritiene poglede na de.elni muzej: »Vsakemu prijatelju, ki se na Kranjskem zanima za vse narodno, poka.ejo Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja muzej v Ljubljani. Vsakemu prijatelju slovanstva, ki si prizadeva raziskovati ljudske stvari, nravi, .ege, navadno jemljejo pogum z besedami; zaman ta trud, ljudske .ege so izgubile svoj slovanski narodni znaeaj. Jezik in navade so popaeene ali ponemeene. Obiskal sem de.elni muzej in bil sem med ljudstvom; muzej bo mogoee kdaj imel za de.elo v znanstvenem in industrijskem pogledu velike zasluge, se bo upajmo tudi za narodne stvari bolj zavzel in se bo sku.al v slovanskih reeeh izpopolniti, toda doslej ima .e s tega podroeja zelo malo . je .ele v nastajanju. Rimske starine so pome.ane z redkimi slovanskimi reemi in znamenitostmi iz Cincinatija in iz francoskih easov. O kakem sistemu in seznanitvi posebno kakega Slovana ni govora. Hvalim vneto prizadevanje naravoslovcev, ki kopieijo v njem zbirke kamnov, .ivali in rastlin, toda ni treba samo in le teh predmetov re.evati in 69 ohranjati. . Gore kamnov (ne) morejo sprhneti . .ivali ne morejo poginiti in eeprav zima oropa livade cvetic, se bodo prihodnjo pomlad spet rodile! Ni pa tako s pravimi narodnimi reemi, s .egami, z nravmi, jezikom, bajkami in ljudskim pesni.tvom! Ee zmedemo, pokvarimo ljudstvo, tedaj smo zmedli njegovo mi.ljenje, njegovega duha, ee ga oropamo njegovih .eg in navad, tedaj smo se nad ljudstvom pregre.ili, oropali smo ga njegovih eednosti, njegove sreee, in njegovega veselja.« (cit. po Novak 1986: 168.69) Rokopis je potem ocenil in oklestil Jernej Kopitar ter Korytku svetoval, naj ne bo neotesan, saj »muzej mora vsebovati vse, ne more pa biti v vsem enako popoln. Kveejemu bi mogli tiho in poni.no pripomniti. da ima muzej sedaj iz te stroke le malo stvari, da se pa .e gotovo tudi glede tega izpopolni« (cit. po Novak 1986: 159). V vsakem primeru pa nam prav ta neokrnjena Korytkova kritika, kot prva kritiena analiza muzeja v tistem easu, lahko slu.i za koristno izhodi.ee analize de.elnega muzeja in potrditev doslej zapisanega. Sicer pa je slabo desetletje pozneje tudi tedanji predsednik kmetijske dru.be Janez Bleiweis zahteval naertno urejen muzej, ki bi prieal o naravnem bogastvu de.ele, toda tudi njeni preteklosti in bil zakladnica »spomenikov slovenske narodne zgodovine« (Petru 1970: 11). Slabosti muzeja na podroeju nezadostne predstavitve identitete de.ele in »etnografije« ter »etnografskih zbirk« so torej opazili .e kmalu po otvoritvi zbirk kranjskega de.elnega muzeja. Pri tem je veljalo za olaj.evalno okoli.eino dejstvo, da je bilo razvr.eanje in klasificiranje muzejskih predmetov usmerjeno predvsem v naravoslovje, prvi urejevalci muzeja pa so bili predvsem naravoslovci. Hochenwart in Heinrich Freyer (kustos od leta 1832) sta sicer pokazala doloeeno zanimanje in naklonjenost »etnografskim zbirkam in predmetom« in predvsem njuna je zasluga, da se je v muzeju nabralo precej gradiva, ki morda veeino 19. stoletja ni veljalo za etnolo.ko, a bi imelo zagotovo pomembno vlogo za kasnej.e etnolo.ko proueevanje, ee bi razvoj etnologije v muzeju tekel po sodobnej.ih tirnicah. Kot naravoslovca, in v skladu s tradicijo veeine tedanjih evropskih muzejev, pa sta »neevropske« zbirke in podroeje predmetov »ljudske kulture« imela za manj pomembno prvino v svojem muzeju. Dodatne razloge za »podrejen polo.aj etnologije« pa lahko i.eemo tudi v njuni de.elni orientaciji in nem.kem kulturnemu krogu (ne pa zavestnem nem.kem nacionalizmu!), ki sta mu po rodu in izobrazbi pripadala. Del odgovorov na vpra.anje Jo.e Hudales zapostavljenosti etnologije pa zagotovo lahko i.eemo tudi v dejstvu, da je bila etnologija za okus oblasti dolgo easa »nevarno podroeje, na katerem je bila nacionalna nota prevee izrazita«, podobno kot za hrva.ke muzeje v istem easu ugotavlja Antun Bauer (Bauer 1957: 8). Baragova zbirka predmetov iz Severne Amerike Nekoliko bolj definiran odnos sta prva kustosa muzeja imela do »etnografskih zbirk«, ki so prihajale iz eksotienega neevropskega sveta. Zato mnogi .tejejo za pravi zaeetek etnografskih zbirk pri nas pridobitev Baragove zbirke leta 1837, ki predstavlja prvo relativno sklenjeno etnolo.ko zbirko (Tereelj 1997: 2.3, Golob 70 1997: 16.17) in je oznaeena za izjemno pomembno pridobitev, saj je z njeno pomoejo obiskovalec . ob »stiku in sreeevanju z drugaenostjo« . lahko oblikoval odnos do lastne kulture. Poleg tega je bila posebej poudarjena Baragova objektivnost in »znanstvenoraziskovalno prizadevanje na etnolo.kem in lingvistienem podroeju«, ki je dalee preseglo cerkveno religiozne okvire njegovega poklica (Tereelj 1997: 2. 5). Kvaliteto zbirke in predmetov ter njeno historieno in muzejsko vrednost zagotovo dviguje tudi z njo povezano Baragovo znanstveno raziskovalno delo, ki se je opredmetilo v razpravi o zgodovini, znaeaju, .egah in navadah severnoameri.kih Indijancev (prav tam: 11.12). Ne glede na vpra.anje ustreznosti poimenovanja Baragove zbirke kot etnografske, etnolo.ke ali antropolo.ke1 (Jezernik, .mitek 1992: 265) je treba reei, da veeina teh razmislekov zagotovo dr.i, vendar bi kazalo k vpra.anju, kaj odlikuje oz. opredeljuje Baragovo zbirko danes (Tereelj 1997: 11), dodati .e druge konotacije in razmisleke o njej. Kakorkoli lahko pritrdimo visokemu mnenju o Baragovih znanstvenih prizadevanjih in njegovih dose.kih, o njegovem soeutnem in spo.tljivem odnosu do »samobitnosti in eloveeanskem dostojanstvu« preganjanih, izumirajoeih ljudstev (Novak 1970: 7), pa moramo dvomiti o njegovi objektivnosti, .e iz metodolo.kih razlogov. A tudi sicer je dovolj pogledati le v kratek Baragov uvod, zapisan v Jo.efovem misijonu ob Gornjem jezeru 10. septembra 1836, kjer je govora o »barbarski zaslepljenosti poganskih divjakov«, o »surovem poganstvu« (Baraga 1970: 13), da bi uvideli, da Baraga vsaj pri razkrivanju religioznih predstav »svojih« Indijancev ni bil nepristranski. Navsezadnje to dejstvo odseva tudi iz same zbirke, saj v njej manjkajo prav »kipi malikov in drugi prieevalci indijanskega duhovnega izroeila«. Prav tako je znano, da je Baraga ob krstu nekega Indijanca za.gal lesene kipe malikov (Tereelj: 1997: 12). Ob ocenjevanju Baragove zbirke je zato nujno treba pritegniti .e druge kontekste, ki jih danes pripisujemo neevropskim zbirkam, ki so nastajale od konca 18. stoletja dalje. Baragove zbirke zagotovo sodijo v kontekst zbirk, ki so nastajale na .tevilnih sistematienih raziskovalnih potovanjih, katerih cilj je bil tudi zbiranje in prina.anje elove.kih artefaktov (arteficialia) in naravoslovnih primerkov 1 B. Jezernik in Z. .mitek na navedenem mestu Baragovo znanstveno delo imenujeta antropolo.ko .predvsem zato, ker je erpal vzore in pobude iz ameri.ke antropolo.ke literature.. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja (naturalia), ki naj bi predvsem slu.ili napredku znanosti. Tovrstne zbirke zato pae ne sodijo vee v zbirke eudes, ki so bile znaeilne za eas pred razsvetljenstvom, a so se ohranjale kot zasebne zbirke tudi .e v 19. stoletju. Vsekakor pa so veliki muzeji kolonialnih velesil v svoje zbirke tedaj uvr.eali pravi veletok »predmetov s podroeja antropologije in etnografije«, ki so prihajali z velikih in uspe.nih raziskovalnih, npr. severnoameri.kih, potovanj Malaspine v letih 1789 do 1794, s potovanj slavnega Jamesa Cooka, (.e danes najdemo vee kot dva tisoe »njegovih« predmetov v muzejih po vsem svetu) in s potovanj Archibalda Menziesa, botanika, ki je preueeval »domorodske obieaje« in zbral zbirko »etnografskih primerkov«, ki je leta 1896 pri.la v Britanski muzej kot pedago.ka zbirka, ki je prikazovala razliene stopnje razvoja obrti elove.tva (Barfield 2000: 332.33). V tej eksploziji zbiranja in odtujevanja »etnografskih predmetov«, ob kateri se sicer v 19. stoletju etnologija in antropologija osamosvajata kot disciplina, igra pomembno vlogo tudi t. i. zahodni kolonialni kontekst, za katerega je znaeilno, da se predmeti iz kolonialnih de.el zlivajo v matiene de.ele, v manj.i meri pa tudi v druge evropske muzeje de.el, ki ne sodijo med kolonialne velesile. Kulturni pomen teh predmetov je bil za muzeje in zbiralce 19. stoletja (deloma velja to tudi za 20. stoletje) sicer razmeroma nizek. Vendar so muzeji kljub temu pogosto spodbujali zbiranje tovrstnih muzejskih predmetov pri trgovcih, lastnikih planta., uradnikih, misijonarjih itd. S tovrstnimi zbirkami in predmeti so potem »muzeji kot samozvani varuhi gradiva drugih ljudi in samozvani razlagalci zgodovine drugih« oblikovali sporoeila o nacionalni identiteti in odnosu lastnega naroda do »Drugih, njihovega polo.aja na evolucijski skali, in njihovih razlikah nasproti Nam .« Tako prav v muzejih tega easa »Oni« postanejo primitivni, »Mi« pa civilizirani (Ames 1992, cit. po Barfield 2000: 332). Taka stali.ea do etnografskih predmetov so v veliki meri odsevala tudi v dejstvu, da so predmeti »drugih« bolj pogosto ume.eeni med naravoslovne zbirke kot v »kulturne« oddelke (Karp & Lavine, 1991, cit. po Barfield 2000). V kranjskem de.elnem muzeju ob prvih postavitvah »neevropskih zbirk« sicer ni bilo povsem tako; prvi opis postavitve Baragove in Lavrinove zbirke (predmetov iz Egipta) iz leta 1844 .e navaja, da so bili predmeti razstavljeni v eni omari v tretjem razstavnem prostoru, torej skupaj s »starinami« in izdelki »umetne obrti novej.ega easa« (Golob 1998: 21). Toda zato je bolj razumljivo, zakaj sta naravoslovca Hochenwart in Freyer imela bolj definiran in dobrohoten odnos do »neevropskih etnografskih zbirk«, saj so v marsikaterem evropskem muzeju te .e sodile v njun naravoslovni delokrog. Skoraj pol stoletja kasneje je Karel De.man uvrstil neevropske zbirke v oddelek »kulturnozgodovinskih zbirk«. Tudi takrat so bile postavljene v isti razstavni dvorani s kranjskimi »industrijskimi izdelki preteklih easov«, vsebinsko pa so opredeljene kot samostojne »etnografske zbirke« (Deschmann 1888: 146.157). Njihov obseg je tedaj .e toliko narasel, da je Deschman lahko v dveh omarah razstavil Konbleharjevo afri.ko in Laurinovo egiptovsko zbirko ter Pereieevo zbirko oro.ja in orodja, v tretji omari pa je Baragovi zbirki pridru.il .e indijanske predmete misijonarjev Franca Pirca in azijske predmete, ki jih je muzeju podaril Klinar. Jo.e Hudales Tako tudi za kranjski de.elni muzej velja, da »etnografske zbirke« neevropske kulture (Baragova in druge omenjene zbirke pri tem ne morejo biti izjema) iz tega easu manifestirajo del zgodovine zahodnega imperializma in branijo »pravico« do ekonomske in kulturne apropriacije, ki so jo jemali kolonialni narodi kot samoumevno. Tega »kolonialniega konteksta« neevropskih zbirk, kot tudi vpra.anja zbiraleevega odnosa do »drugih«, ob opredeljevanju dana.njega pomena in mesta Baragove zbirke (kot tudi vrste drugih veejih in manj.ih zbirk neevropskih kultur v SEM) ne gre zanemarjati. Ob novih postavitvah teh zbirk v novih prostorih pa bi veljalo navedena dejstva posebej poudariti. 72 De.manov kulturno-zgodovinski koncept Po letu 1852 je postal kustos kranjskega de.elnega muzeja Karl De.man, ki je najprej predvsem nadaljeval delo Hochenwarta in Freyerja na podroeju naravoslovja, resnieno .irino in znanstveno odmevnost pa je muzej v easu njegovega kustosovanja do.ivel tudi na podroeju arheologije. Toda kljub De.manovim znanstvenim potencialom, ki so veliko obetali in kljub temu, da mu je uspelo zgraditi novo muzejsko stavbo (podvig, ki ga za njim nihee na Slovenskem ni ponovil vee kot celo stoletje!), je treba omeniti, da je za easa svojega .ivljenja (od leta 1861 dalje, ko je bil izvoljen v dunajski dr.avni zbor) predstavljal simbol narodnega odpadni.tva (Studen 2003: 11). Po svojem politienem prestopu v nem.ki nacionalni tabor je Karel De.man postal Carl Deschmanninje poslej vse svoje znanstvene sile posvetil naravoslovju in arheologiji. Prostor, ki ga je Deschmann odmeril etnografiji . antropologiji, se morda tudi zaradi njegovega narodnega odpadni.tva v njegovem obdobju razvoja muzeja (1852.1889) ni spreminjal v skladu s soeasnim razvojem etnografije/antroplogije drugje v Evropi. Najpodrobneje je Deschmannov pogled na etnologijo (v okviru kulturne zgodovine) razviden iz njegovega obse.nega vodnika iz leta 1888, ki opisuje vse na novo postavljene zbirke v novi stavbi muzeja. V vodniku (Deschmann 1888) nadrobno opi.e zgodovino muzeja in muzejsko stavbo, sledi nataneen popis zbirk, ki pa je, kot so opazili .e drugi avtorji (Rogelj-.kafar 1995: 214), zelo neuravnote.en. Deschmann na vee kot sto straneh opisuje posamezne arheolo.ke zbirke, ki so v muzeju zasedle prve tri dvorane. Sledi skromnej.i opis kulturnozgodovinske zbirke, ki je po njegovem preprieanju obsegala predvsem izdelke umetnostnega snovanja, obrti in hi.ne obrti (Hausindustrie), »vkljueno z etnografskimi predmeti od srednjega veka do sodobnosti«, na koncu pa obse.nim naravoslovnim zbirkam nameni le pet strani (Deschmann 1888: 18.123, 124.166 in 167.171). Kulturno zgodovinsko zbirko je kustos Deschmann ob otvoritvi muzejske stavbe postavil v .tirih muzejskih dvoranah. Prve (eetrte) kulturnozgodovinske razstavne dvorane ni opremil z naslovom, saj gre za izrazit »mixtum compositum« razlienih vrst posodja, jedilnega pribora, svetil, kljueev, oro.ja, ur ipd. zelo razliene provenience . slovenske, evropske in neevropske (predvsem kitajske, indijske, tur.ke) itd. Na.tejmo nekaj predmetov za poku.ino: v drugi vitrini te razstavne dvorane najdemo med 84 predmeti, ki so v muzej veeinoma pri.li v tridesetih letih 19. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja stoletja: pladenj s steklenico, vinskimi kozarci in kozarci za liker ter s skledama za sadje iz ee.kega kristala, miniaturo rudnika, napravljeno v zama.eni steklenici, cerkveno svetilko iz bene.kega stekla, pe.eeno uro, marmorni portretni medaljon pape.a Paula II (1464.1471), skodelico iz kokosovega oreha, kovinsko pipo za kadilce opija, steklo, bru.eno v ljubljanskih zaporih na gradu, kitajski jedilni pribor, vabilo na doktorsko promocijo Jakoba Sandrina na Dunaju leta 1696, leseno figurico beraea, ki jo je izrezljal hotaveljski mlinar .ubic, starodavno rokavico iz elove.ke ko.e, menda rezultat mueenja nekje na Kranjskem, »spokorni.ki bie« z vpletenimi .eleznimi roglji in bronastimi zvezdami, devi.ki pas, spleten iz medeninaste .ice, ro.ie (schropköpfer) . kravji rog za pu.eanje krvi . iz Krapine, tri liste svete indijske knjige . iz papirja, narejenega iz palmovih listov, v katere so besedilo vrezali z 73 .eleznim ertalom, kitajski glavnik, glinasti filtrirni sodeek za ei.eenje vode iz Nila, pozlaeene insignije prostozidarjev, nürenber.ko jajce z mehanizmom (ena najstarej.ih mehanienih ur) itd. (Deschmann 1888: 131.140). V tretji vitrini so bile najdbe iz struge Ljubljanice, v eetrti meei in drugo hladno oz. vbodno oro.je in v peti strelno oro.je (prav tam 141.145). Mnogim na.tetim predmetom lahko zagotovo pripi.emo vsaj »nenavadnost«, ki bi bila dobrodo.la v vsakemu kabinetu eudes prej.njih stoletij. Drugi zbrani in razstavljeni predmeti odsevajo nekak etnolo.ki premislek, kar velja npr. za kipec, delo hotaveljskega mlinarja, ali pa ro.iee, ki so bili celo predmet prvih obse.nih etnolo.kih raziskav najbolj prominentnih etnologov2 tega easa. Naslednja . peta soba . je s stali.ea etnologije in antropologije zagotovo najbolj zanimiva; Deschman je vanjo postavil »Krainische Industrie-Erzeugnisse aus früher Zeit und ethngraphische Sammlungen«, kar bi easu najbolj ustrezno lahko prevedli kot »kranjski obrtni izdelki preteklih easov in etnografske zbirke« (prav tam 146. 157). Tudi teh predmetov je po Deschmanovih navedbah v muzej pri.lo najvee v Hochenwartovem in Freyerjevem easu. Med njimi je v isto (prvo) vitrino poleg me.eanskih damastnih prtov, no.e ljubljanske me.eanke iz 16. stoletja, stanovske uniforme de.elnega glavarja barona Codellija postavil tudi vrsto predmetov kmeeke kulture tedanjega in prej.njih easov; gorju.ke pipe, dele .enske no.e: sklepance, .enska pokrivala . avbe in o.petlje, lesene .lice, lesene cokle ipd. Sledili so primerki iz Auerspergove .elezarne Dvor s .eednimi. figuralnimi okraski, izdelki steklarne na Javorniku pri Cerknici in Auerspergove steklarne v Gotenici itd. V isti prostor je Deschman postavil .tiri muzejske omare, ki jih je v kazalu izrecno oznaeil za »etnografske zbirke«, medtem ko jih v samem vodniku ni loeil od ostalih vitrin kulturnozgodovinskih zbirk. V njih so bili oro.je, nakit in orodje plemena Bari iz Afrike, ki jih je muzeju daroval misijonar Ignacij Knoblehar, ter drugi predmeti iz Afrike, med katerimi je veeino prispeval generalni konzul v Kairu Anton Lavrin. Posebna znamenitost v tej vitrini je bila mumija duhovnika in ueitelja Sahsahta (prav tam: 152). Oro.je in orodje plemena Pahouin-Neger, glasbene instrumente, amulete iz oklov mladih slonov, ki izvirajo iz misijona v Gabonu oz. z zahodnoafri.ke obale, je muzeju podaril ladijski kapitan Percich. 2 Matija Murko je v Wörter und Sachen l. 5 leta 1913 npr. pisal o stavljenju ro.ieev pri Slovanih. Jo.e Hudales Naj.tevilnej.i predmeti »etnografske zbirke iz Severne Amerike in Azije« pa so bili postavljeni v prosto stojeei vitrini sredi razstavnega prostora in so jih darovali kranjski misijonarji Baraga, Pirc in Eebul ter Gorenjec Kliner, ki je s fregato Novara objadral svet. Kulturnozgodovinska zbirka se je nadaljevala .e v t. i. Smoletovo sobo. Vanjo je Deschmann postavil pohi.tvo, oro.je in druge predmete iz bogate zapu.eine darovalca in donatorja Viktorja Smoleta. Soba je bila postavljena ambientalno in je bila glede na opis zelo slikovita. Nekaj Smoletovega pohi.tva, slik in drugih predmetov je bilo razstavljeno v zadnji »kulturnozgodovinski« razstavni dvorani, v kateri so razstavili predmete iz majolike, porcelana in stekla. Ne glede na to, da po kasnej.em Malovem mnenju »majolika predstavlja porcelan revnih«, gre v tem 74 prostoru za predmete, ki so pripadali bogatej.im me.eanskim in plemi.kim slojem. Kranjski de.elni muzej se torej v easu kustosa Deschmanna kljub njegovi izraziti odprtosti do arheolo.kega raziskovanja v muzeju ni ravnal po skandinavskih zgledih iz prve polovice 19. stoletja. Ti so, resnici na ljubo, .e dalee v 19. stoletje predstavljali izjemo tudi v Evropi. Vsekakor pa je zaeetno dokaj nedefinirano uvrstitev »etnografskih zbirk« v kulturno-zgodovinski oddelek Deschmannov koncept .e utrdil. Poleg tega je v vodniku nakazano, da je Deschmann znaeaj etnografske zbirke priznaval le »eksotienim« neevropskim predmetom oz. zbirkam (glej tudi Kremen.ek 1985: 70). Za tisti eas tudi Murko zapi.e, da zahodnoevropski narodi narodopisja, kakr.no je cvetelo zlasti pri Slovanih pa tudi pri Skandinavcih, skorajda niso poznali . »tam so svoje ljudstvo, .e bolj pa tuja, navadno .tudirali le ueenjaki. V narodopisnih muzejih po Evropi nahajali so se do najnovej.e dobe (torej do devetdesetih let 19. stoletja) navadno skoro sami predmeti raznih zamorskih narodov. Le polagoma se je znova .irilo tudi zanimanje za svoje narode, ali v poslednjih desetletjih je naenkrat neizmerno naraslo.« (Murko 1896: 76) Tako tudi Murkova oznaka znaeaja evropskih etnografskih muzejev ka.e, da je Deschmann s postavitvijo zbirke kranjskega de.elnega muzeja ostajal v germanskih kulturnih okvirih. Njegovo navdu.enje nad arheologijo, predvsem pa njegovo protislovensko politieno preprieanje je tako status etnolo.ke vede .e poslab.alo, etnografske predmete iz (tudi njegove) lastne kulture pa je dobesedno »utopilo« v kulturni zgodovini, v kateri so predstavljali idealno gradivo za konstrukcijo »drugih«. Pomembno mesto med »kulturnozgodovinskimi« so lahko na.li le redki predmeti »ljudske kulture« . obieajno le najbolj bogato okra.eni in s poudarjeno estetsko funkcijo; deli .enske no.e, primerki ljudske umetnosti, rezbarstva, kiparstva, slike na steklo itd. Z Deschmannovim konceptom je tako dokoneno propadla ideja in koncept .narodnega muzeja., ki bi gradil narodno identiteto in v kakr.nem bi etnografija morala imeti pomembno, morda celo izpostavljeno vlogo. Navsezadnje nam to potrjujejo prvi evropski »nacionalni muzeji«, ustanovljeni v Budimpe.ti leta 1802, v Pragi leta 1818, danski muzej starin v Kopenhagnu leta 1819 itd. Toda tudi sicer se je, kot pi.e tudi Murko, v drugi polovici 19. stoletja v veeini evropskih muzejev »etnografija« krepila in marsikje so bogate »etnografske zbirke« prera.eale okvire svojih prvotnih institucij in se osamosvajale v samostojne institucije. Tako je v Evropi .e v prvi polovici 19. stoletja pri.lo do obse.nej.e specializacije Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja arheolo.kih in prirodoslovnih muzejev, v drugi polovici stoletja pa so se osamosvajali tudi .e prvi specializirani etnolo.ki in/ali antropolo.ki ter tehnieni muzeji. Pri nas pa je .e do tedaj neizrazit in nedefiniran polo.aj etnologije v muzeju dokoneno postal zapeeaten. Etnologija je med ostalimi muzejskimi matienimi strokami (najprej prirodoslovje in arheologija, nato zgodovina, in umetnostna zgodovina), ki so muzej s pridom izkoristile kot najpomembnej.i poligon za svoj razvoj, ostala podrejena. Kustosa . narodopisca, etnografa zato v takem muzeju pae niso potrebovali in .e desetletja kasneje so »etnografske zbirke« urejali umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, arheologi. Deschmannov »kulturnozgodovinski koncept« pa je poslej .e desetletja obremenjeval razmerja med etnografijo, etnologijo in kulturno zgodovino. Prvi etnolo.ki muzejski koncepti V easu, ko se je v kranjskem de.elnem muzeju polo.aj etnologije obraeal s slabega na slab.e, pa so v Evropi procesi spreminjanja polo.aja vede v muzejih napredovali .e hitreje. Vzpodbude za razvoj »etnolo.kih muzejev nove generacije« so prihajale iz izku.enj velikih svetovnih razstav, ki so postali prizori.ea shajanja domaeih in tujih mno.ic. V muzejskih vrstah so izku.nje velikih svetovnih in nacionalnih razstav vplivale na »koncept folklornih muzejev« (koncept t. i. »folkmuseum«), katerega zaeetnika sta bila Artur Hazelius in Georg Karlin, ki sta na .vedskem zaeela nov tip muzejskih projektov. Na velikih svetovnih razstavah je bilo namree moe videti zelo priljubljene romantieno-sentimentalne in nostalgiene predstavitve slikovite »ljudske kulture«. Pri muzealizaciji idej takega koncepta se jima je s .tevilnimi »muzejskimi« izpeljankami pridru.il Bernhard Olsen (1836. 1922). Olsen je leta 1879 ustanovil Danski etnografski muzej . Dansk Folkemuseum, ki so ga za javnost odprli .e leta 1885, leta 1901 pa je kot njegovo depandanso ustanovil muzej na prostem . Frilandsmuseet v Lyngbyu. Bil je zelo izobra.en elovek s .tevilnimi interesi, ki je kot .olan umetnik, scenski in kostumski gledali.ki oblikovalec deloval tudi kot zabavljae in easnikar in kot direktor znanega kopenhagenskega parka Tivoli. Leta 1878 je proueeval postavitve na svetovni razstavi v Parizu in posebej v.ee so mu bile eisto »slikarske postavitve . instalacije« Arthurja Hazeliusa in nizozemski naeini predstavljanja ljudskega .ivljenja z interierji, v katere so obiskovalci lahko vstopili. Ko je leta 1879 dobil nalogo aran.irati Razstavo umetnosti, obrti in industrije v Kopenhagnu, jo je nato v »nizozemskem duhu« pripravil v treh interierih s 70 »manequini« v no.ah (Rasmussen 1993). Hazelius pa je svoje »slikarske instalcije« razvijal v smeri muzeja na prostem, ki ga je postavil leta 1891. Podoben muzejski koncept se je pri nas izoblikoval manj kot desetletje po realizaciji Deschmannovega kulturnozgodovinskega. To je zagotovo na. prvi (etnolo.ki) muzejski koncept, ki ga lahko primerjamo s tedanjim evropskim razvojem. oz. s skandinavskim pogledom na konceptualni razvoj etnologije v muzejih. Gre seveda za opis »de.elne ee.ke razstave« v Pragi leta 1891 in znamenit opis .narodopisne razstave ee.koslovanske., ki je bila v Pragi leta 1895 (Murko 1892 Jo.e Hudales in 1896). V obeh opisih je Murko postavil ne samo temelje sodobne etnologije, ampak, kot opozarja Ale. Gaenik (1995: 67.75), tudi temelje muzejske misli. Pri tem je Matija Murko v obeh svojih elankih in ob opisih ee.kih dose.kov podrobno razvil koncept dobrega in uspe.nega etnolo.kega muzeja, navajal pa je tudi vrsto muzeolo.kih premislekov, ki so na razstavo leta 1891 pripeljali skoraj 2,5 milijona obiskovalcev v 156 dneh; torej vee kot 15.000 obiskovalcev na dan, pri eemer gre samo za obiskovalce, ki so plaeali vstopnino (Murko 1892: 12). Leta 1895 je bilo sicer na razstavi, ki je trajala dobrih pet mesecev, nekaj manj obiskovalcev (2.065.285), toda .e vedno povpreeno blizu 13.000 na dan. Ob nekaterih dneh (npr. na binko.ti in na dan sv. Veneeslava) pa je bilo na razstavi vee 76 kot 73.000 obiskovalcev, kar je danes celo za najveeje sodobne muzeje povsem nedosegljiv dose.ek (Murko 1896: 124). Podrobnej.e Murkovo navajanje .tevilnih muzejskih »prijemov in produktov« tovrsten uspeh obeh razstav pri publiki seveda dovolj razjasni. Med .tevilnimi dejavnostmi na in ob razstavi navedimo: srednjeve.ko kovnico, kjer so kovali spominske medalje z razstave, vsakodnevne koncerte, ki so igrali »dela ee.kih glasbenih mojstrov«, »narodno godbo in plese iz raznih krajev ee.kih in slova.kih« je bilo mogoee vsak dan opazovati v »ee.ki vasi« . rekonstrukciji 24 stavb z razlienih ee.kih in slova.kih pokrajin, predstavitve dija.kih .eg in navad, gledali.ke predstave in obeasne »prihode velikih skupin iz vseh ee.kih in slova.kih krajev, ki so v amfiteatru predstavljali svoje .ege in navade«. Med temi predstavitvami so bile predstavljene .ege ob svatbah (nekaj svatb je bilo tudi eisto pravih), navade ob .etvenih praznikih, eesanju hmelja, trgatvi, preji, ob pustu itd. O uspehih teh »muzejskih marketin.kih produktov« govori tudi dejstvo, da je bil amfiteater, kjer so te predstavitve potekale, vnaprej razprodan, eeprav je lahko sprejel celo 10.000 obiskovalcev (M. Murko, 1896: 124.126). Murko je podrobneje opisal tudi prej omenjeno »ee.koslova.ko vas«, v kateri so obiskovalci lahko na.li vrsto znaeilnih hi. iz razlienih ee.kih, moravskih in slova.kih pokrajin ter je bil izrecno navdu.en nad mlinom, staro leseno .olo, kovaenico, moravsko vinsko kletjo, ribi.ko koeo z ribnikom, iz katerega je izku.en ribie pred obiskovalci lovil ribe in rake . Navdu.ila ga je tudi cela vrsta pokrajinskih tipov hi., kjer je v »sobah, kamrah, kuhinjah, v podstre.jih in na dvori.eu seveda vse kakor v resnici. Ljudje se nam semtretja predstavljajo le v figurinah, veekrat pa imamo tudi .ive pred seboj. Tu nam ka.e moravska babica, kako se slika hi.e brez vzorcev iz glave, tam nam delajo umetne pisanke; drugod nam ponujajo domaee kolaee, veekrat pa zajdemo v kreme, kjer nam igrajo, pojejo in ple.ejo, da je veselje. V jedni siroma.ni koei najdemo celo novorojeneka, ki je zagledal beli svet na razstavi. Z druge strani pa je realizem tako dalee dotiran, da na nekem dvori.eu vidimo tudi pripetega pra.ieka. V vasi imamo poleg drugih zabav proti veeeru tudi gledali.ee. z marionetami.« (Murko 1896: 92.94) Slovencem je nekaj najznaeilnej.ih podob ee.ke razstave .e leto prej, leta 1895, predstavil doslej prezrti Fr. Svetie (1895: 648), ki mu je najvee zanimanja prav tako vzbudila »vesnice ee.koslovenská«. V tej »vasi« se je po njegovih opa.anjih Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja obiskovalcem v resnici zdelo, »kakor da so se kmeti.ke dru.ine iz vseh ee.koslovanskih pokrajin . naselile na tem prostoru, in da si je vsaki gospodar postavil hi.o po svojem vkusu in po domaeih, dotienemu kraju lastnih potrebah ... vsi ti .grunti in .chalupe. imajo tudi prebivalce: ali figurine v dotienih znaeilnih krojih, ali pa tudi ljudi iz dotienega kraja. Spominjamo se mlade kmetice, ki je polagala dete v zibel, ko smo stopili v izbo . V vasi se nahaja vse, kar je treba za veejo naselbino: cerkev, zraven nje stara .ola, mlin, kovaenica in kajpada vee gostilnic, kjer se ponujajo ogledovalcu hrana, pijaea in glasbeni u.itki iz dotienega kraja. Cerkev, .kostel. je originalna . lesena je v vseh delih, okoli nje je voda napeljana ... pri tej va.ki cerkvici opravlja cerkovni.ko slu.bo . pravi cerkovnik.« (Svetie 1895: 648 in 708) Sicer pa bi kak.no pozitivno izku.njo iz dobrih muzejev po svetu na prelomu iz 19. v 20. stoletje takratni redki slovenski kustosi (vse bi lahko pre.teli na prste ene roke) lahko na.li tudi v tako oddaljenih muzejih, kot je bil npr. »kavka.ki prirodnozgodovinski muzej«, ki je bil ustanovljen leta 1867 in je bil v Rusiji takoj za petrograjskim in moskovskim muzejem, sicer pa se »sme meriti s prvimi muzeji vsega sveta.« Slovencem je ta muzej leta 1904 pribli.al Ljudevit Stiasny v Koledarju Mohorjeve dru.be. Takole je zapisal (cit. .mitek 1988: 153.54): »Tu (v muzeju) gledamo pravo podobo kavka.kih de.el in sicer v njeni preteklosti in sedanjosti. a tu ne stoje .ivali kakor podobe iz voska druga zraven druge, ampak tu se vidijo v skupinah, n.pr. divji kozel pleza erez skale, onemoglo kamelo raztrgajo .akali. tiger ko ravno s taco pobije neko .ival. Bil je izborno prirejen, kakor bi bil .iv, k eemur je .e bolj pomagalo tudi to, da so stene in tla predstavljale neko pokrajino, kjer se .e dandanes nahaja tiger.« Poleg tega Stiasny omenja .e »mnogo.tevilne skupine«, ki v naravni velikosti predstavljajo narodne no.e vseh kavka.kih ljudstev, »med tem ko nam lesena majhna poslopja predoeujejo njene hi.e in orodja. Njihovo vsakdanje .ivljenje in zabave nam pa zopet ka.ejo razne skupine, n.pr. Gruzinci ple.ejo lezginko itd.« Pa to .e ni vse; muzej je pripravljal teeaje iz tradicionalnih obrti za »narodne ueitelje«, se zanimal za sviloprejstvo, eebelarstvo, ribarstvo. Stiasnyev opis Tbilisijskega muzeja zagotovo predstavlja muzej, ki je bil .e v zaeetku 20. stoletja s svojim razstavnim konceptom (diorame in postavljanje muzejskih predmetov v njihovo »naravno« okolje) in s svojim pedago.kim programom (delavnice, teeaji) obrnjen k publiki in njenim razlienim segmentom. Vendar .al za navedene opise odlienih muzejskih vzgledov iz tujine velja isto, kot velja nasploh za na.o etnolo.ko misel v easu po Matiji Murku. Murkova opozorila (in vzpodbude drugih piscev) so tedanji (sicer redko posejani) narodopisci poznali, a v njihovo raziskovalno prakso niso na.la poti. Tudi ideje ee.koslovanske razstave niso med prav tako redkimi muzejskimi delavci naletele na nikakr.no podporo. Sledila so leta in celo desetletja muzeolo.ke ti.ine, ko v strokovnih publikacijah . tudi tistih, ki so izrazito povezane z muzejskim delom in ustanovami . skoraj ne najdemo zapisov o vpra.anjih muzejskih postavitev, razstav in sploh o delu muzejev in skoraj nihee ni razmi.ljal o tem, kako urediti lepo in privlaeno muzejsko razstavo. Jo.e Hudales V muzejih so bila v ospredju vpra.anja strokovnega zbiralnega dela po posameznih strokah v muzeju. Etnologija je v teh prizadevanjih novih muzejev (z eno samo izjemo v Mariboru) .e vedno igrala povsem obrobno vlogo. Do ustanovitve etnografskega muzeja . .mid, Wester inMantuani V Kranjskem de.elnem muzeju je bila v zaeetku 20. stoletja etnologija zapovrstjo pod skrbni.tvom arheologa Walterja .mida3 (1905.1909), umetnostnega zgodovinarja Josipa Mantuanija (1909.1924) in zgodovinarja Josipa Mala. Njihove etnolo.ke prispevke omenja .e Kotnik, ki je zapisal, da se z njihovim delom zaeenja 78 v Ljubljani sistematieno proueevanje narodopisja, ki se je kazalo v .tevilnih dopolnitvah zbirk pa tudi v nekaterih elankih izpod njihovega peresa, tako da »narodopisje ni bila pastorka v muzeju« (Kotnik 1944: 41.42). Tudi po mnenju drugih kasnej.ih piscev se je v zaeetku 20. stoletja konceptualni status etnologije v kranjskem de.elnem muzeju izbolj.al. Predvsem naj bi »poglobljeno znanstveno delo na podroeju etnologije postavil na trdne temelje« kustos Walter .mid (Petru 1970: 19, Kremen.ek 1985: 71). Zdi pa se, da vendarle velja pritrditi mnenju, da je bil njihov prispevek precej enostranski, namenjen predvsem »zbiranju, spopolnjevanju, urejanju in proueevanju ljudske likovne ustvarjalnosti« (Slavec Gradi.nik 2000: 65, 173). Glede na predizobrazbo (arheologija, umetnostna zgodovina, zgodovina) je ta enostranost sicer razumljiva, ne pa tudi opravieljiva. Navedeni »skrbniki« narodopisnih zbirk v de.elnem muzeju so namree le desetletje ali dve po Matiji Murku, kakor ugotavlja Bojana Rogelj .kafar (1995: 214), njegov etnolo.ki koncept .e povsem pozabili. In kak.ni so njihovi »etnolo.ki prispevki«: Walter .mid je npr. bil soavtor in je poroeal o razstavi »narodne umetnosti in domaee obrti« na Dunaju leta 1905, sicer pa je pisal o likovni umetnosti na panjskih konenicah, o izvoru kranjske narodne no.e in okrasih na preslicah. Josip Mantuani, ki je bil kot ravnatelj muzeja od .midovega odhoda 1909 zadol.en tudi za »narodopisni oddelek« (Kotnik 1944: 41), je njegovo delo nadaljeval; izpopolnil je zbirko panjskih konenic, nakupil veejo zbirko belokrajnskega blaga, pirhov, drugega drobnega gradiva, fotografij ipd. in kot urednik Carniole in nato Glasnika muzejskega dru.tva »izdatno upo.teval tudi narodopisno vedo«. Mantuani je pisal o ostankih prazgodovinske tkalne tehnike in strokovno ocenil Sieeve izdaje zbirk narodnih ornamentov (Kotnik: 1944: 41.42, Novak 1985: 256.57). Malovo muzejsko delo pa v glavnem vendarle sodi v eas po ustanovitvi etnografskega muzeja, zato o njem drugje in kasneje. Podrobneje si med omenjenimi velja ogledati predvsem delo Walterja .mida, ki je ob preurejanju »kulturnozgodovinskega, narodopisnega (volkskundliche) in 3 V tekstu bom pri omembah Walterja .mida uporabljal slovensko zapisano inaeico njegovega priimka, saj se je v easu, ki ga obravnavam (zaeetek 20. stoletja) tudi sam podpisoval tako, in sicer v slovenskih in nem.kih tekstih. Kot je mogoee razbrati iz njegovega zanimivega .ivljenjepisa je Schmid postal .ele potem, ko ga je de.elni muzej leta 1909 odpustil je leta 1912 dobil slu.bo v gra.kem Joanneumu in na gra.ki univerzi (F. Ba. 1951: 386.7). Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja obrtnega oddeleka« muzeja, dejansko zasnoval nov etnolo.ki muzejski koncept. Ta se sicer v marsieem razlikuje od De.manovega »kulturnozgodovinskega«, vendar ostaja v istih kulturnozgodovinskih okvirih . prav v nieemer pa se ne naslanja na Murkovega. Zato so nekateri avtorji .e zapisali, da W. .mid v letih 1905.1906, ko je ta koncept razvijal, »ni poznal ali je spregledal 10 let star spis Matije Murka« (Rogelj .kafar 1995: 214). Najbr. pa bo bolj dr.alo, da je .mid Murkovo delo sicer poznal, a ga (tako kot tudi sicer v ljubljanskih narodopisnih krogih) preprosto ni dovolj upo.teval oz. cenil. .mid namree Matija Murka in njegov epohalni spis navaja med literaturo v svojem poroeilu o razstavi »narodne umetnosti in domaee industrije« na Dunaju (od novembra 1905 do marca 1906), ki jo je leta 1906 objavil v Slovanu (.mid 1906: 173), a v samem poroeilu Murka in njegovih ob.irnih pogledov na 79 tedanje narodopisje ne omeni niti z besedico. Tudi sicer je iz njegovih spisov moe razbrati temeljno konceptualno neizei.eenost stali.e glede izrazov narodopisje . Volkskunde in odnosa obeh do kulturne zgodovine. Tako npr. v omenjenem spisu v uvodu .mid pi.e o znaeaju dolgo pripravljane razstave »narodne umetnosti in domaee industrije«, ki je imela namen »predoeiti obseg in zgodovinski razvoj obrtov, s katerimi se je peealo priprosto ljudstvo v prej.nih dobah«. Toda po .midovem mnenju je razstava v trenutku, ko je »izlo.ila tudi predmete .e izumrlih obrti, prestopila na kulturnozgodovinsko polje«, saj »prete.na mno.ina razstavljenih predmetov ka.e lice preteklosti«. .e v naslednjem stavku isto razstavo poimenuje »etnografsko«, v kontekstu vpra.anja me.anja narodov in »stika kultur«, ki je v Avstriji tako izrazito (.mid 1906: 168). Po drugi strani pa kamni.ko zbirko Nika Sadnikarja, ki je tudi sodeloval na razstavi, poimenuje »narodoznansko«. V vsakem primeru pa je zanimivo poudariti, da je .mid kot razloeevalni kriterij med kulturno zgodovino in etnografijo (narodoznanstvom?) uvedel starost predmeta; po njegovem v etnografijo sodijo le .ive dejavnosti in pre.itki, vse kar je .e izginilo oz. izumrlo, pa predstavlja »kulturnozgodovinsko gradivo«. Taka .midova nedosledna uporaba treh (tudi po tedanjih merilih) razlienih izrazov za oznaeitev razstave je seveda toliko bolj nedoumljiva, ker je nekoliko prej v istem letniku Slovana Josip Wester prav ob .midovem elanku o panjskih konenicah posku.al vnesti nekaj vee jasnosti in doslednosti v uporabo teh izrazov. Pri tem je bil Westrov predlog4 uporabe »vede o narodu« v veeini povzetek Murkovega nekoliko ob.irnej.ega prikaza razvoja narodopisja v Evropi (Slavec Gradi.nik 2000: 59.60). V zvezi z omenjeno razstavo, ki jo je pripravil kranjski de.elni muzej oz. njegov ravnatelj Ivan .ubic, ki je tudi napisal muzejski katalog, pa vendar .e poudarimo, da bi jo lahko oznaeili za na.o prvo celovito narodopisno razstavo, ki je imela vsaj deloma mednarodni vpliv in znaeaj. »Muzejsko podobo« razstave pa bi iz ohranjenega gradiva veljalo .e podrobneje proueiti, saj je iz .midovega poroeila o razstavi jasno razvidno, da je de.elni muzej Rudolfinum zanjo prispeval le dve 4 Wester predlaga besedo »narodoznanstvo« za slovenski prevod termina Folklore, ki ga Nemci prevajajo s Volkskunde, vendar naj bi se ta »natanko loeil« od pojmov »elovekoslovje« . antropologija, »narodopisje« . etnografija in »narodoslovje« - etnologija, Völkerwissenschaft, Völkerkunde. (Wester 1906: 23) Jo.e Hudales zbirki: »krasne vezenine« (ki se po tekstu sodee najbr. nana.ajo na predstavitev .enske no.e in .enska roena dela) in zbirko »okoli 30 konenic kranjskih panjev«, ki jo je pripravil .mid sam. Toda na razstavi je sodeloval tudi Karel vitez Strahl iz Stareloke, ki je »iz svoje bogate zbirke poslal dragocene predmete«, in kamni.ki .ivinozdravnik Niko Sadnikar, ki je tudi posedoval »lepo narodoznansko zbirko« (.mid 1906: 169). Na prvi pogled bi potemtakem lahko sodili, da je bil muzejski prispevek Rudolfinoma zares bolj »kulturnozgodovinski«, medtem ko sta njen »narodoznanski« kontekst prispevala Sadnikar in Strahl. Fotografija muzejsko zanimivega interierja »kmetske sobe v Strahlovem gradu v Stariloki« nas pri tej domnevi vsekakor podpira (fotografija objavljena v: .mid 1906: 173). Sicer pa se o vsebinskih razse.nostih .midovega narodopisnega muzejskega koncepta lahko nataneno poueimo v njegovem poroeilu o muzeju za leto 1906 (.mid 1907). V uvodu posebej omenja temeljite spremembe narodopisnega oddelka muzeja, v katerem so precej pomno.ene zbirke povsem na novo postavili v osem muzejskih vitrin. Ker .mid nato na.teva predvsem nove pridobitve, podrobne slike o vsebini njegovih osmih »narodopisnih vitrin« nimamo; zato pa je iz poroeila razvidna zelo podrobna struktura muzejskih oddelkov in posameznih zbirk v njih. Muzej je v tistem easu imel .e vedno .tiri veeje oddelke: arheolo.kega, prirodoslovnega in numizmatienega ter enovit »kulturnozgodovinski, narodopisni in obrtni oddelek« (prav tam: 14.28). Kulturnozgodovinski, narodopisni (volkskundliche) in obrtni oddelek je .mid razdelil na .est pododdelkov, ki niti po svojih nazivih niti po vsebini (novo pridobljenih predmetov) ne razodevajo povsem jasno svojega bodisi kulturnozgodovinskega, narodopisnega ali pa obrtnega znaeaja. Celoten oddelek namree razdeli na pododdelek hi.nih staro.itnosti, sledijo dr.avne in obeinske starine, voja.ke, cerkvene, umetnostne in znanstvene starine. Najvee narodopisnih sestavin bi verjetno na.li v prvem pododdelku hi.nih starin, kamor po njegovem mnenju sodi stanovanjska in hi.na oprava in oprema, tekstil, no.a in nakit, spomeniki dru.abnega .ivljenja, rokodelstvo in obrt. Deloma pa narodopisno gradivo po .midovi klasifikaciji najdemo tudi v zadnjem, umetnostnem pododdelku, kamor je uvr.eal kmeeko slikarstvo in plastiko. Pri tej razdelitvi tako kljub njegovemu pisanju o obse.ni ureditvi narodopisnih zbirk seveda ni jasno, v katere pododdelke so sodili narodopisni in v katere kulturnozgodovinski ali obrtni predmeti. Konceptualne jasnosti zato .midu tudi v tem pogledu ne moremo prisoditi. Murkovi koncepti torej nanj prav zares niso imeli nobenega vpliva, prav tako .mid ni upo.teval koncepta Josipa Westra (1906: 24), ki je sicer na kratko v marsieem povzel Murka, a je bil .midu easovno bli.e in je bil objavljen prav v zvezi s .midovimi narodopisnimi objavami in v zaeetku .midove kariere v muzeju. V njih je Wester podobno kot Murko spet poudaril, da so pri zbiranju in obravnavah narodopisnega blaga materialno stran »pu.eali doslej skoro docela v nemar«. Zato je predlagal bolj temeljito nabiranje in urejevanje snovi, kar naj bi ga vodil poseben odbor, ki bi si »napravil obse.en, nataneen naert« ter organiziral »po slovenskih krajih obse.no zaupni.ko mre.o, ki bi se Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja ravnala »po doloeenem naertu«. Predlagal je tudi, da bi osnovo takega naerta predstavljala narodopisna sistematika, kakr.no je predlagal Raimund F. Kaindl v svoji knjigi Die Volksunde 1903 (Wester 1906: 24). Josip Wester je dobr.en del svojih narodopisnih pobud naslovil prav na Rudolfinum, ki naj bi zbral, uredil in razstavil (tudi na obeasnih razstavah) »vse predmete, ki prieajo o narodni umetnosti, vse izdelke domaeih obrti, sploh vse kar obdaja in spremlja eloveka od zibelke do groba« (Wester 1906: 25). Tako pa Wester s podobo Rudolfinuma na podroeju narodopisja ni bil zadovoljen; zapisal je, da so v t. i. »obrtni dvorani« sicer lepi »domaei obrtni.ki izdelki«, a je zbirka nepopolna in da je .e od otvoritve (leta 1888) ves eas enaka, poleg tega pa v njej obiskovalec ne dobi vpogleda v »podroeje domaee folklore«, saj je 81 marsikaj nametano tudi po drugih muzejskih dvoranah (Wester 1906: 25). Nazadnje Wester spet predlaga, da bi pri Slovenski matici (tedaj vsekakor neke vrste slovenski akademiji znanosti) ustanovili »odsek za nabiranje vesoljnega slovenskega narodnega blaga«. Prav tako apelira na de.elni zbor, ki je 24. novembra 1905 .e sklenil, da je potrebno Rudolfinum reorganizirati, da pri reorganizaciji ne pozabi na »na.e narodoznanstvo« . vedo, ki je na Kranjskem »dosihmal ni tako uva.evala, kakor ji gre« (Wester 1906: 25). Predvsem pa se mu zdi pomebno, da bi se v okviru de.elnozborske pobude, ki bi ji bilo potrebno posvetiti nekaj vee raziskovalne pozornosti, ustanovil v Rudolfinumu slovenski narodopisni muzej, ki se zdi nujen zlasti v dobi, ko plovemo »v nekako vse izravnavajoee kozmopolitsko kulturno stanje«. To je seveda tudi glas za prebijanje de.elnih okvirov, ki so se v Rudolfinumu krepko zasidrali, glas za krepitev slovenske nacionalne identitete v muzeju, ki naj bi v duhu easa »za vselej ohranil priee njegovega (narodnega) individualnega mi.ljenja in eutenja, priee njegove samobitnosti« (Wester 1906: 25). Tako je Wester v mnogih potezah obnovil Murkove pobude, ki potem niso bile realizirane; .mid jih je pri svojem kasnej.em delu, vsaj deloma upo.teval. Zagotovo pa bi .mid zaradi svoje znanstvene .irine polo.aj narodopisja .e utrdil, vendar je bil .e leta 1909 zaradi povsem osebnih razlogov odpu.een (F. Ba. 1951: 386). Tako je kljub kritiki njegovega etnolo.kega koncepta v kranjskem de.elnem muzeju v njegov prid vendarle treba pritrditi Franju Ba.u, ki je ob .midovi smrti leta 1951 zapisal, da je v nekaj letih svojega dela v muzeju »razvil vsestransko arheolo.ko in etnografsko delavnost, ki je v veliki meri postavila temelje dana.njim arheolo.kim in etnografskim zbirkam« (F. Ba. 1951: 386). Od nove zaposlitve v Gradcu dalje je .mid postal znan predvsem kot arheolog, vendar Franjo Ba. upravieeno zatrdi, da je bil na. prvi »paleoetnograf«, zlasti zaradi svojih naertnih izkopavanj in obravnav mnogih naselij (Po.tela, Ulaka, Vaee), hkrati pa tudi prvi, »ki je posveeal pozornost na.i najstarej.i obrti, zlasti .elezarski, in prvi, ki je pri svojem muzejskem delu zajel vso na.o domaeo in umetno obrt« (prav tam: 387). Tako podrobnej.i vpogled v situacijo De.elnega muzeja Rudolfinuma v novem . 20. stoletju ka.e, da kljub opozorilom o neupo.tevanju narodopisja kot Jo.e Hudales vede, ki se je v Evropi .e krepko razvila, »etnolo.ki« koncepti, ki so jih zasledovali omenjeni trije kustosi niso bili ustrezni za tedanji evropski razvoj stroke. .mida in Mantuanija pa je med vsemi etnolo.kimi temami in gradivom zanimala predvsem ljudska umetnost. Narodopisje je tako vendarle ostalo »pastorek« v de.elnem muzeju tudi v 20. stoletju. Narodopisje so sicer kot samostojno vedo priznavali, a v muzeju ji samostojnega mesta nikoli niso namenili, kvalificirane in umestne kritike ter odmevne pobude, ki so prihajali iz krogov zunaj de.elnega muzeja, pa so prezrli. Murkov narodopisni koncept v Mariboru Obieajno velja, da Murkov narodopisni koncept in njegov etnolo.ki raziskovalni program ».al ni naletel na odmev v muzealski praksi« (Rogelj-.kafar 1993: 6), pa tudi sicer v narodopisju ne. S stali.ea muzeologije so Matiji Murku res sledila leta »muzeolo.ke ti.ine«, eeprav se je institucionalna baza muzejskega dela vendarle krepila. Ob koncu 19. stoletja se je namree ob kranjskem de.elnem muzeju pojavilo .e kar nekaj drugih; v Celju leta 1882, v Ptuju leta 1893, leta 1889 je nastal .olski muzej v Ljubljani, mariborski mestni muzej pa so odprli leta 1903. Tudi zasebne muzejske zbirke iz prej.njega obdobja so .e obstajale (Strahlova) in nastajale so tudi nove (Sadnikarjeva leta 1893). Ob tako skromni muzejski bazi je bil pri nas proces specializacije muzejske dejavnosti in muzejskih matienih strok, ki je bil v Evropi zlasti v drugi polovici 19. stoletja najznaeilnej.a poteza razvoja muzejev, precej poeasnej.i in mu lahko (z izjemo .olskega muzeja) sledimo .ele po prvi svetovni vojni (Hudales 2001: a). Polo.aj etnologije je bil zato tudi v veeini drugih muzejev, podobno kot v Rudolfinumu, nedefiniran in neizrazit, eeprav morda vsaj v nekaterih muzejih narodopisje ni bilo tako zelo zapostavljeno. To zagotovo velja za obe .e omenjeni privatni muzejski zbirki . Strahlovo v Stari Loki in Sadnikarjevo v Kamniku. Starej.a je nastala .e sredi 19. stoletja na gradu Edvarda Strahla (1817.1884), zbiranje pa je nadaljeval sin Karl (1850.1929). .al ne vemo, kak.na je bila zbirka ob svojem nastanku; .midov popis prej omenjene dunajske razstave pa nas seznani s podatkom, da je bilo v njej precej dragocenih narodopisnih predmetov. Vemo tudi, da je po koncu prve svetovne vojne Karl Strahl sestavil katalog zbirke s 1000 slikami in grafikami, poleg tega pa .e »veliko dragocenega pohi.tva in drugih starin«, tako da je .lo za tedaj najbogatej.o zbirko umetnin na Kranjskem. Ob smrti Karla Strahla leta 1929 je bila zbirka razprodana. Simptomatieno za polo.aj narodopisja v Sloveniji je, da je velik del zbirke pri.el v posest Narodne galerije in Narodnega muzeja, .tevilne umetnine so pokupili zasebni zbiralci (Stopar 1998: 96), etnografskega muzeja, eeprav je bil tedaj .e .est let samostojen, med kupci ne najdemo. Predvidevamo lahko, da so nekateri »dragoceni narodopisni predmeti« iz Strahlove zbirke (ki jo je omenjal .mid leta 1906) pristali predvsem v Narodnem muzeju, ki se v tistem easu ni prav nie branil tovrstne dedi.eine in jo je .e naprej uvr.eal v svojo kulturnozgodovinsko zbirko. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja V zaeetku 20. stoletja pa bi med na.imi muzeji vendarle morali omeniti izjemo . mariborski muzej Zgodovinskega dru.tva, ki je bil za javnost odprt leta 1909. Tam je sicer .e od leta 1896 deloval .kofijski muzej, nem.ko muzejsko dru.tvo je 6. decembra leta 1903 ustanovilo Mestni muzej, isto leto ustanovljeno slovensko Zgodovinsko dru.tvo pa je .e takoj po ustanovitvi zaeelo z akcijo za ustanovitev svojega muzeja in z zbiranjem muzejskih predmetov (Kladnik 1998: 142.143). Oeitno je poudarjeno slovenska (in protinem.ka) orientacija Zgodovinskega dru.tva v naertih za ustanovitev muzeja narodopisju odmerila precej pomembnej.o vlogo kot v drugih slovenskih muzejih. Deloma pa je bil zagotovo odloeilen tudi vpliv Matije Murka na krog pobudnikov mariborskega Zgodovinskega dru.tva. .e ob ustanovitvi dru.tva marca 1903, kjer je na ustanovnem zboru sodeloval 83 tudi Matija Murko, so govorili o »muzeju« kot o eni izmed oblik dru.tvenega delovanja, oktobra 1903 pa so sklenili kot pomoe laikom pri zbiranju predmetov za bodoei muzej »v majhnih bro.uricah izdajati kratek poljuden navod za zbiranje in obdelovanje starinskih reei« (Kovaeie 1904: 103.106). Poleg navodil za »izkopavanje gomil in predzgodovinskih starin« naj bi Gabrijel Majcen napisal tudi navodila »o narodopisni zbirki«. Decembra leta 1903 je odbor dru.tva .e sklenili ustanoviti »zgodovinsko, narodopisni in naravoslovni muzej za Slovensko .tajersko« (Dru.tvena poroeila 1904: 107), deloma tudi pod vtisom pravkar odprtega nem.kega mestnega muzeja. Akcija je potem hitro zaeela dobivati konkretne oblike; leta 1903 in 1904 sta Gabriel Majcen in Fran Kovaeie zaeenjala veednevne zgodovinsko- narodopisno-arheolo.ke terenske raziskave v okolici Maribora (prav tam: 109 in 211), Gabriel Majcen pa je na svojih veekratnih izletih »nataneno proueil krajevne in narodopisne razmere« v Skokah pri Mariboru itd. Na drugem obenem zboru Zgodovinskega dru.tva oktobra 1904 je tajnik dru.tva Fran Kovaeie med njegove najpomembnej.e naloge (preiskati arhive, raziskati prazgodovinska in staroslovanska seli.ea, proueiti gospodarsko, versko, obrtno, umetni.ko, slovstveno zgodovino) enakovredno postavil tudi »narodopisni program« dru.tva: »V narodopisu .e eaka delavcev folkloristika, dijalektologija, ljudska psihologija, narodne no.e in obieaji, stavbinske posebnosti itd.« (Kovaeie: 1904: 214.215). V tem kratkem programu pae manjkajo nekatera opozorila, ki jih lahko preberemo v kraj.em zapisu Matije Murka v isti .tevilki EZN (1904: 209), kjer svetuje, naj sodelavci EZN vkljueijo v svoj narodopisni program poleg obieajnih opisov »narodnega verovanja, narodnih .eg in navad« .e podatke, »kako narod .ivi, misli in euti«, in vpra.anja, »kje, v kakih hi.ah in vaseh in kako .ivi narod, kaj in kako dela po starem in doma itd.«, dalje opozorila za proueevanje sodobnosti, vseh slojev prebivalstva; opozori na pomen zbiranja in objavljanja naertov, fotografij in slik, »kajti pri mnogih reeeh izda podobica vee nego najdalj.i opis«. Kovaeie najbr. vsa Murkova navodila v easu 2. obenega zbora oktobra 1904 .e ni mogel imeti v rokah, zato je zanimivo, da kljub temu v program narodopisja vkljuei dijalektologijo in »ljudsko psihologijo«, ki v tistem easu pae nista bili obieajni sestavini »narodopisnega dela«. Jo.e Hudales Sorazmerno samostojno »narodopisno dr.o« pa so pokazali mariborski odborniki Zgodovinskega dru.tva leto kasneje. Na tretjem obenem zboru dru.tva 22. oktobra 1905 v Celju je tajnik Kovaeie ponovno poroeal o »smotrih in delovanju Zgodovinskega dru.tva«, ki je tokrat zajemalo le dve stroki: zgodovino in narodopisje. Podrobneje je predstavil le narodopisje, ki je bilo tokrat (zagotovo tudi zaradi Murkovega opozorila iz leta 1904) bistveno obse.nej.e. Brez dvoma »narodopisni program EZN« iz leta 1905 predstavlja (vsaj v etnologiji) pomembno, a pozabljeno epizodo v odnosih med EZN in »narodopisjem«, ki bi moralo v zgodovini etnologije imeti svoje mesto, eeprav ga noben pregled zgodovine etnologije doslej ni omenjal. Tudi zato ne bo odvee, ee ga deloma citiramo: .Kar se tiee narodopisa, ki tudi spada v delokrog .Zg. dr.., se doslej ni moglo kaj posebnega storiti, ker je .e pri nas v tem oziru premalo zanimanja. In vendar je ta stroka ravno za nas silno velike va.nosti. Na.e ljudstvo je treba proueevati, in ko spoznamo ljudsko du.o, se na podlagi teh rezultatov mora zasnovati dobro premi.ljena politiena taktika, javna vzgoja, izobrazba in socijalna organizacija. Med germanskimi in romanskimi narodi je narodopisje .e silno napredovalo, med Slovani so pa v tem oziru zlasti Eehi vzor. Pojdimo torej v .olo k Eehom in proueujmo svoje ljudstvo! Zanimati nas mora cel elovek, opazovati moramo njegov tip, postavo, mi.ljenje in eutenje, pravne in nravne nazore, njegovo bivali.ee in delo, njegove igre in zabave, njegovo lepotieje, naein .ivljenja ob delavnikih in praznikih, zanimati nas mora vsaka vas, vsaka okolica, vsak okraj. Tako spoznamo sestavine narodove kulture ter njene solnene in senene strani. Ni se treba sramovati in prikrivati, ee najdemo pri tem tudi tuje elemente, saj noben narod nima eisto samosvoje kulture, ki je obeeelove.ko delo, ampak narodopisca zanima, kaj je kateri narod od svojega doprinesel k obeni kulturi, od kod in po kateri poti je dobil tuje primesi, kako si jih je asimiral. Narodopis tudi nikakor ni mrtev predmet, ki bi zanimal le teoretienega strokovnjaka, marvee je aktualne, praktiene va.nosti. Na.a duhov.eina, ueitelji, pravniki, zdravniki, i.t.d., ki po svoji slu.bi mnogo obeujejo z narodom, lahko brez velikega truda store mnogo za domaei narodopis, kakor Eehi. Saj imajo celo tlaeeni Slovaki v Tureanskem Sv. Martinu svoj narodopisni muzej in, kar je zanimivo, so zlasti slova.ke dame mnogo storile na narodopisnem polju. Treba je le nekoliko po.rtvovalnosti in podjetnosti, pa bi se brez velikega truda dale tudi pri nas po ee.kem vzorcu prirediti krajevne razstavice, oziroma zbirke, ki bi predstavljale narodno .ivljenje veejih in manj.ih skupin, na primer Pohorje, Savinjska dolina, Slovenske gorice, Mursko polje, itd. iz teh razstavic in zbirk pa bi se dal napraviti južno-štajerski narodopisni muzej (poudarjeno v originalu).. (Kovaeie 1905: 185.186) Vsekakor je na koncipiranje Kovaeieevega teksta iz leta 1905 oeitno vplival tudi najpomembnej.i Murkov spis iz leta 1896 in tam navedeni »Nauki za Slovence« (1896: 132.137). Vpliv slutimo v omembah v slogu »ueimo se od eehoslovanov«, v omembah zbirateljskega dela lokalne »narodne inteligence« in seveda v omembi Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja narodopisnih »razstavic«, ki potem koneno prerastejo v »narodopisni muzej«. V zvezi s pojmovanjem »narodopisa« pa se zdi najpomembnej.e Kovaeieevo pojmovanje »narodopisja« v dokaj antropolo.ki razlieici, ki odseva v trditvi: »Zanimati nas mora cel elovek, opazovati moramo njegov tip, postavo, mi.ljenje.« Matija Murko podobno zanimanje definira kot zanimanje za »vse telesne lastnosti (velikost, .irokost, te.a, oblika glav, barva las, oei itd.) in zanimive tipe« (Murko 1896: 78). Natanenej.a primerjava pa bi najbr. pokazala, da pri Kovaeieu ni .lo samo za mehanieno prepisovanje, ampak tudi za samostojnej.e poglede na narodopisje. Tako Kovaeie vedi pripisuje doloeen pomen tudi na podroeju »politiene taktike, javne vzgoje, socialne organizacije« ipd., kar vsekakor bolj spominja na Antuna Radiaa in njegovo pojmovanje etnologije kot »socialne znanosti« kot pa na Matija Murka (Kremen.ek 85 1983: 73). Po drugi strani niso izvzeti drugi mogoei vplivi, saj se je navsezadnje Kovaeie z narodopisjem sreeeval .e kot mlad bogoslovec in od leta 1890 dalje v Slovenskem gospodarju objavljal »narodopisno blago«. Kovaeieevo najpomembnej.e samostojno »narodopisno podjetje« pa je njegovo zavzemanje za »ju.no.tajerski narodopisni muzej«, ki je bilo v etnologiji povsem prezrto. Deloma najbr. zato, ker ideje ni nadrobneje predstavil in je ne zasledimo niti v njegovih kasnej.ih spisih niti v zapisnikih in dokumentih Zgodovinskega dru.tva. Zato pa se je pred tem (1903 in 1904) in kasneje veliko govorilo in pisalo o ustanovitvi »zgodovinsko, narodopisnega in naravoslovnega muzeja za slovensko .tajersko« (Dru.tvena poroeila 1904: 107) ali » spodnještajerskega narodnega muzejaja«, kakor so ga ob otvoritvi leta 1909 uradno imenovali. Iz kasnej.ih poroeil Frana Kovaeiea pa vendar sklepamo, da je imel prvotno zares v mislih poleg dru.tvenega »narodnega muzeja« tudi »narodopisni muzej«; tako je ob poroeanju o ogledu »kmetskega muzeja v .t. Lambertu« in gra.kega narodopisnega muzeja pripomnil, da »radi pomanjkanja primernih prostorov odbor zgodovinskega dru.tva v pogledu ustanovitve tega muzeja ni mogel nieesar ukreniti« (Dru.tveni glasnik 1918: 128). Navedeno se na narodni muzej seveda ne more nana.ati, saj je ta v tem easu .e vee kot desetletje deloval za javnost. Poleg tega Kovaeieevo zavzemanje za ju.no.tajerski narodopisni muzej nakazuje veliko »muzejsko dinamiko« slovenske .tajerske prestolnice, v kateri so od zaeetka 20. stoletja delovali kar trije muzeji (.kofijski, narodni in »nem.ki muzej« Muzejskega dru.tva), leta 1918 pa se je temu pridru.ila .e pobuda Zgodovinskega dru.tva, ki je »bilo med prvimi, ki je spro.ilo misel in izdalo poziv za vojni muzej«. Vendar so zaradi slabega odziva to misel kasneje opustili (Dru.tveno poroeilo 1918: 130). Tudi ob opisovanju slova.kega narodnega muzeja v Sv. Martinu leta 1907 Kovaeie ni mogel skriti navdu.enja nad narodopisnim delom slova.kega muzeja, ki sicer obsega »geolo.ko, prazgodovinsko, zgodovinsko, narodopisno in naravoslovno zbirko«. Od vtisov, ki jih je dobil v tem muzeju, Kovaeie ob.irneje opi.e le, »kako zanimivo (se) predstavljajo razni predmeti in leseni izdelki ter .ivljenje slova.kih pastirjev! Tu vidi. v miniaturi slova.ko kmetsko hi.o, tam ti lesene figure predstavljajo, kako Slovak pripravlja mleko in sir, tam zopet vidi. kosce, predice s kolovratom in motovilom, tkalce s krosni (tudi Slovak ima krosná). Jako zanimivi Jo.e Hudales so narodni kroji, vezivo in pletivo.« (Kovaeie 1907: 235) Podoba vseh drugih muzejskih zbirk slova.kega narodnega muzeja je ob narodopisni zbirki oeitno zbledela. Ideja narodopisnega muzeja zagotovo sodi tudi v kontekst Kovaeieeve izjemno .iroke zasnove zgodovinskega dru.tva, ki je takoj ob ustanovitvi zaeelo ustanavljati tudi svojo strokovno publikacijo, muzej, knji.nico in arhiv. Pobude za uresnieevanje take zasnove po Ba.evem mnenju izvirajo predvsem iz Kovaeieevih lastnih pogledov in korespondence s Franom Bulieem, ki je imel tedaj pomembno vlogo v organizaciji arheologije in muzejskega dela v Splitu (Ba. 1939: 11). Pobude za narodopisni muzej pa je najbr. treba deloma pripisati Murkovemu narodopisnemu programu iz leta 1896, deloma pa tudi navdu.enju nad narodopisnim delom 86 slova.kega narodnega muzeju v Sv. Martinu (Kovaeie 1907: 233.36). Ideja Ju.no.tajerskega narodopisnega muzeja se je potem iztekla v splo.nem narodnem muzeju, ki pa je imel zelo moean narodopisni oddelek. Le tega sta postavila prav Fran Kovaeie in Gabriel Majcen, ki sta v Mariboru imela oeitno najvee posluha za narodopisje. Zanimivo je, da je mariborski Narodni muzej .e ob otvoritvi imel tudi najbolj nataneno definirano svoje poslanstvo med vsemi muzeji, ki so tedaj obstajali pri nas. Fran Kovaeie (i909: 114.115), ki se mu je zdela najpomembnej.a delitev poslanstva (»namena«) muzeja na »strogo znanstveni za specialiste« in »praktieni (namen) za ljudsko izobrazbo in vzgojo«, je to v otvoritvenem govoru tudi posebej poudaril. Zlasti nataneno je nato obdelal predvsem ta »praktieni namen« muzeja in poudaril, da je »domoznanstvo, poznavanje domaee zgodovine, zemlje in ljudstva eden najva.nej.ih einiteljev ljudske izobrazbe«, prav k tovrstni izobrazbi pa »veliko pomaga« muzej, ker »nazorno predoeuje preteklost in sedanjost naroda in zemlje, vzbuja narodno samozavest in ponos in s tem moralieno moe naroda, goji esteti.ki eut ljudstva, uei ceniti starine in umetnine, ki se mnogokrat vandalsko razdevajo vsled pomanjkanja historieno esteti.kega euta, naposled je velikega pomena za omikance, ki naj bi bili voditelji in vzgojitelji ljudstva« (Kovaeie 1909: 114). Kovaeie nato izpostavi .e misel, da zbiranje in raziskovanje »domaeih starin« in »narodopisnih posebnosti« nudi »mnogo hvale.nega pozitivnega dela, daje prilo.nost spoznavati ljudstvo, ceniti njegove .ege, zbli.uje in vzbuja inteligentne moei«, ki bi se sicer zgubile v »strastnem razdiravnem delu« . pri eemer najbr. misli na takratno usodno politieno razcepljenost. .e bolj samostojen poseg mariborskega kroga odbornikov Zgodovinskega dru.tva na podroeje narodopisja pa ka.e delo Gabriela Majcna, ki smo ga .e omenili. Leta 1904 je Majcen dobil nalogo napisati knji.ico z navodili za zbiranje narodopisnega blaga . »navod o narodopisni zbirki« . s katerimi bi na tem podroeju lahko marsikaj postorili tudi laiki. Njegov dokaj obse.ni spis (124 strani rokopisa!) je bil pripravljen v letu 1906 in odbor Zgodovinskega dru.tva je na seji 31. oktobra tega leta odloeil, da se »spis o nabiranju narodopisnega blaga sprejme in sklene v tej zadevi stopiti v dogovor z Slov. Matico« (Kovaeie 1906: 225). Dogovor z Matico se je potem oeitno iztekel tako, da je Majcnovo delo ocenil Karel .trekelj, ki je bil tudi odbornik Zgodovinskega dru.tva, vendar na seje v Maribor skorajda ni prihajal. Razlog za .trekljevo dodatno recenzijo je bil Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja najbr. v tem, da je .trekelj .e leta 1903 .elel sestaviti »navodila, kako je zbirati narodno blago, vse to kar se danes imenuje folklore. Vsi drugi narodi imajo .e take navode, edini mi, ne!« Tak »navod« naj bi iz.el pri Slovenski matici, bil pribli.no tako obse.en, kot je bila Radiaeva »Osnova za sabiranje i proueavanje grade o narodnom .ivotu«, medtem ko naj bi vsebinsko upo.tevali druga podobna navodila, zlasti angle.ka »George Laurencea Gomme-a« (iz pisma Luki Pintarju 12. 8. 1903, cit. Kropej 2001: 72.73). .trekljeva ocena Majcnovega dela je .e vzbudila nekaj pozornosti raziskovalcev, ki so koncept .trekljevega pisma Majcnu (iz decembra oz. januarja 1906 ali 1907) na.li v .trekljevi korespondenci v Pokrajinskem arhivu v Mariboru in ga skorajda v celoti objavili; »predvsem zaradi .trekljeve definicije folklore, ki jo je enaeil z 87 narodopisjem oz. etnografijo«, prav tako pa tudi zaradi dokaj podrobne delitve predmetnega obsega narodopisja (»po vzoru Zawilinskega«), ki jo je .trekelj predlagal Majcnu kot mnogo bolj primerno (Kropej 1990: 266, ista 2001: 80.82). Toda v Majcnovi zapu.eini je ohranjeno originalno .trekljevo pismo, datirano 5. januarja leta 1907, (.trekelj.Majcen: 5. jan 1907), ki se od zgoraj omenjenega koncepta razlikuje v nekaj poudarkih, vsekakor pa toliko, da bi veljalo razlike ob prilo.nosti podrobneje proueiti. Predvsem v originalnem pismu .trekelj preko avtorja Majcna Zgodovinskemu dru.tvu odloeno odsvetuje tisk Majcnovega navoda: »Va.e navodilo za etnografieno popisovanje na.ega naroda . zdi se mi v mnogoeem pomanjkljivo, da ga takega ne morem priporoeiti zgodovinskemu dru.tvu v natisek.« .trekelj meni, da se »zlasti premalo ozira na du.evno stran predmeta«, »popolnoma pomanjkljiv je oddelek o jeziku«, razdelitev snovi se mu zdi »premalo pregledna« itd. Prav tako .trekelj Majcna pouei, da »narodopisje ali etnografija v zmislu nem.kega izraza .Volkskunde. (folklore) (v razliko od etnologije = narodoznanstva) se ozira namree bolj na mi.ljenje in verovanje, na obieaje in pripovedi eloveka ali naroda brez kulture ali pod uplivom kulture, kakor pa na unanje stvari, ki jih je jemati v po.tev le v toliko, v kolikor so prvemu v podstavo in slu.ijo v njega razumevanje«. Toda v Majcnovi zapu.eini je ohranjen tudi koncept kritiziranih »navodil za etnografieno popisovanje na.ega naroda« s .trekljevimi popravki in dostavki vred (PAM: Majcen 1907). Ta navodila pa v resnici predstavljajo neprieakovano preseneeenje, ki bi zaslu.ilo nadrobnej.o analizo, morda pa celo objavo v celoti, ki jo je Karel .trekelj pred skoraj stoletjem tako odloeno zavrnil. Ob tem mimogrede povejmo, da je leta 1919 objavo Majcnovega rokopisa, ob upo.tevanju .trekljevega mnenja, ponovno odsvetoval dr. Josip Tomin.ek. In vendar .e be.en pogled na vsebino Majcnovih vpra.alnic poka.e, da gre za obse.no delo s 124-imi rokopisnimi stranmi; vpra.alnice so razdeljene na 25 tematskih sklopov s skupaj skoraj 1000 vpra.anji, med katerimi so nekatera precej kompleksna in veasih vsebujejo tudi po deset in vee podvpra.anj: I. Kratek prirodoznanski in biolo.ki opis kraja z ozirom na narodopisje II. Opis prebivalstva III. Elovek v raznih dobah IV. Obitelj in .lahta Jo.e Hudales V. Nekrvna .lahta VI. Dru.ina in .ivljenje v njej VII. Sosedstvo, prijatelstvo in obeevanje sploh VIII. Posameznik kot ud obeine, .upnije, pokrajine, de.ele, dr.ave, rodu slovenskega, naroda slovanskega, razmerje do duhovne in posvetne gosposke IX. Pravo X. Stanovanje XI. Hrana XII. Obleka in nakit XIII. Ogenj in sveeava XIV. Red in snaga XV. Skrb za lepoto telesa XVI. Zdravje, bolezen in vraeni.tvo XVII. Imovitost in rev.eina, blagostanje in nadloga XVIII. Delo XIX. Izobrazba XX. Poeitek XXI. Zabava XXII. Oblok leta in prazniki XXIII. Poezija v vezani in nevezani besedi XXIV. Modrovanje XXV. Slutnje, prorokovanje, earavanje, bajeslovje Taka tematska in vsebinska razdelitev poglavij Majcnovega narodopisja se zdi za tisti eas mnogo bolj inovativna kot »folkloristieno« obarvano narodopisje oz. etnografija, ki jo je hotel vsiliti .trekelj. Majcen po uvodnih poglavjih zaeenja s skoraj 400 vpra.anji s podroeja dru.bene kulture, nadaljuje s 350-imi vpra.anji s podroeja snovne kulture in konea s 150-imi vpra.anji s podroeja duhovne kulture. Opazen je tudi Majcnov nenavadno izostren socialni eut za .ivljenje njegovih sodobnikov, ki ga ka.e npr. vpra.anje: »Koliko zemlje je treba, da pre.ivi dru.ina 4, 5, . glav.« Tudi v 18. poglavju vpra.anj se spra.uje po rev.eini in blagostanju in po soeutju z bli.njimi, bolnimi, slaboumnimi, beraei itd. Pri mnogih vpra.anjih pa je Majcen mnogo bolj pozoren na spolne razlike, kot je bilo za tisti eas obieajno, saj se pri veeini vpra.anj ne pozabi vpra.ati, kaj o doloeeni temi splo.no mislijo mo.ki, .enske, otroci. Eno od zaeetnih poglavij vpra.alnic govori tudi o morali in obsega 27 kompleksnih vpra.anj s podroeja »sramo.ljivosti«, odnosov med spoloma, vpra.anja o predzakonskih spolnih odnosih, »divjih zakonih«, pre.u.tvu itn. Ob vsem zapisanem lahko le odkrito ob.alujemo, da je .trekljeva intervencija prepreeila izdajo Majcnovih vpra.alnic, ki bi morda lahko v marsieem predrugaeile razvoj etnologije pri nas. Vsekakor pa bo treba .e raziskati vpra.anje njegove Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja originalnosti in vplivov; Majcen se sicer na prvi pogled deloma zgleduje po Antunu Radiau, (Radia 1936: 17.82) deloma pa tudi po Raimundu F. Kaindlu, kolikor njegovo »Volkskunde« poznamo iz Steletovih in Westrovih prikazov (Wester 1905. 6: 24 in Stele 1906/1985: 130). Vendar pa nekatere poteze Majcnovih navodil ka.ejo .e druge prvine, ki jih bo treba .e raziskati. Vsekakor pa Kovaeieevo in Majcnovo narodopisno delo ob in za EZN v zaeetku 20. stoletja odpira tudi vpra.anje morebitnih vplivov na kasnej.e etnolo.ke koncepte v EZN in v mariborskem muzeju. Ob koncu sklenimo, da je v (in ob) EZN . zlasti v njegovih zgodnjih letnikih . potekal edini resen in uspe.en poskus uresnieitve Murkovega narodopisnega in muzejskega programa, ki je v nekaterih pogledih ubiral tudi samostojnej.a pota, zlasti pri »tradiciji muzejske misli«, ki tudi izhaja iz Murkovega programa iz leta 89 1896. Tedanja in tudi kasnej.a narodopisna in muzeolo.ka vloga EZN je bila doslej moeno podcenjena in jo bo ob novih temeljitej.ih raziskavah zagotovo .e treba na novo ocenjevati in vrednotiti. Na drugi strani pa je bil v na.em prvem javnem muzeju . kranjskem de.elnem muzeju . .e pred koncem 19. stoletja .e do tedaj neizrazit polo.aj etnologije v muzeju dokoneno zapeeaten. Etnologija je med ostalimi muzejskimi matienimi strokami (najprej prirodoslovje in arheologija, nato zgodovina in umetnostna zgodovina), ki so muzej s pridom izkoristile kot najpomembnej.i poligon za svoj razvoj, ostala podrejena. Kustosa . narodopisca, etnografa zato v takem muzeju pae niso potrebovali in .e desetletja kasneje so »etnografske zbirke« urejali umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, arheologi. Deschmannov »kulturnozgodovinski koncept« pa je poslej .e desetletja obremenjeval razmerja med etnografijo, etnologijo in kulturno zgodovino. Odsevi takega razmerja do etnologije in etnolo.kih predmetov so potem do.iveli in pre.iveli Kranjski de.elni muzej in obremenjevali tudi razmerja med Narodnim muzejem in Etnografskem muzejem .e dobr.en del 20. stoletja. LITERATURA Baraga, Friderik 1970 Knjiga o Indijancih. Celje: Mohorjeva dru.ba. Barfield, Thomas (ur.). 2000 The dictionary of anthropology. Oxford: Blackwell. Baš, Franjo 1939 Prelat dr. Fran Kovaeie. Easopis za zgodovino in narodopisje, 34, 1/2, str.1.39. 1951 Walter Schmidt. Slovenski etnograf, 3/4, str. 386.387. 1954 Organizacija spomeni.kega varstva v slovenski preteklosti. Varstvo spomenikov, 5, str. 13.38. Baš, Angelos 1984 K slovenskemu imenju za etnologijo (1843.1857). Traditiones, 10/12 (1981.83), str. 153.164. 2002 Moji spomini na slovenske muzeje (1930.1970). Ljubljana. [Neeobjavljen zapis intervjuja z Jo.etom Hudalesom]. Jo.e Hudales Bennett, Tony 1994 The birth of museum: history, theory, politics. London, New York: Routledge. Broberg, Gunnar 1993 A wondrous world. Nordisk Museologi, (1993/2), str. 19.27. Dostopno na: http://www.umu.se/ nordic.museology/NM/931Summaries.html [8. 9. 2003] Bauer, Antun 1957 Muzeji u Hrvatskoj. V: Bauer, A., Nemeth, K.: Muzeji i arhivi. Zagreb. Str. 7.112. Cevc, Emilian 1984 Steletovo predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu. Traditiones, 14, str. 128.134. Deschmann, Karl 90 1856 Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes-Museums. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. 1858 Zweites Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes-Museums. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. 1862 Drittes Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes-Museums. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. 1888 Fuehrer durch das Krainische Landes-Museum Rudolphinum in Laibach. Ljubljana. Gaćnik, Aleš 1995 Matija Murko . muzejski kritik in muzeolog: med narodopisno razstavo ee.koslovensko v Pragi leta 1895 in .spominom. nanjo leta 1995. V: Mur.ie, R., Ram.ak, M. (ur.): Razvoj slovenske etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa Ljubljana, Cankarjev dom, 24. .27. oktober 1995. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo. Str. 67.75. Golob, France 1997 Misijonarji, darovalci indijanskih predmetov: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Glazer, Janko 1926 Sotrudniki in njih spisi. V: Kazalo k easopisu za zgodovino in narodopisje, 1.20. Maribor: Zgodovinsko dru.tvo. Str. 16.88. 1927 Pregled etnografskih elanaka u glasilu .Zgodovinskega dru.tva v Mariboru.. Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu, str. 83.85. (Navajam po: Glazer 1993, str. 624.626). 1993 Razprave, elanki, ocene. Maribor: Obzorja. Gruden, Josip 1910 Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Dru.ba sv. Mohorja. Grafenauer, Boža 2000 Muzej na prostem, skansen, ekomuzej...? Glasnik Slovenskega etnolo.kega dru.tva, leto 4, .t. 3/4, str. 58.61. Hochenwart, Fr. Jos. Graf von 1832 Jahresfeier der Eröfnung des Landes-Museums im Herzogthume Krain: gehalten am 4. October 1832. Ljubljana: Kleinmayr & Babmerg. 1836 Leitfaden für die das Landes-Museum in Laibach besuchenden. Ljubljana. 1838 Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain. Ljubljana: J. Blasnik. Horvat, Jasna 1989 Muzejska predstavitev zgodovine: [magistrska naloga]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino. 1994 Zbirke . predhodnice muzejev. Argo, 36/37, str. 15.19. Hudales, Jože 1988 Etnologija in zgodovina v muzeju. V: Zbornik Muzeja Velenje. Titovo Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik (.ale.ki razgledi; 1). Str. 94.104. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja 1986 Etnolo.ki muzej danes in jutri. Glasnik Slovenskega etnolo.kega dru.tva, leto 26, .t. 1, str. 20.23. 2001 Od .marje.kih toplic do Velenja. V: Knez, D. (ur.): Zborovanje Slovenskega muzejskega dru.tva, Velenje, 3..5. oktobra 2001. Ljubljana: Slovensko muzejsko dru.tvo; Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik. Str. 8.13. Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums, 1856. Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums, 1858. Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums, 1862. Janša-Zorn, Olga 1996 Historieno dru.tvo za Kranjsko. Ljubljana: Modrijan. Jensen, Jürgen 1993 Christian Jürgensen Thomsens: Museum . a vision of the golden age. Nordisk Museolog, nr. 1, str. 17.30. Dostopno na: http://www.umu.se/nordic.museology/NM/931Summaries.html [4. 10. 2003]. 91 Jezernik, Božidar 2002 Izumljanje tradicij. Glasnik Slovenskega etnolo.kega dru.tva, leto 42, .t. 1/2, str. 30.31. Kaspret, Anton 1904 Predgovor. Easopis za zgodovino in narodopisje, 1, str. 1.2. Kazalo k ĆZN 1926 Kazalo k Easopisu za zgodovino in narodopisje 1.20. Maribor: Zgodovinsko dru.tvo. Kidrić, France 1929 Zgodovina slovenskega slovstva: od zaeetkov do marene revolucije. Ljubljana: Slovenska matica. Kladnik, Darinka 1998 Sto muzejev na Slovenskem. Ljubljana: Pre.ernova dru.ba. Kolšek, Vera 1982 Ob 100-letnici celjskega pokrajinskega muzeja. Argo, leto 20/21 (1981/82), str. 3.21. Kotnik, France 1944 Pregled slovenskega narodopisja. V: Narodopisje Slovencev, 1. del. Ljubljana: Narodna tiskarna. Str. 21.52. Kovaćić, Fran 1904 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 1, str. 120.110 in 211.216. 1905 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 2, str. 179.184. 1906 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 3, str. 10.112, 225. 1909 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 6, str. 111.115. 1911 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 8, str. 106.121. 1912 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 9, str. 144.158. 1913 Dru.tvena poroeila. Easopis za zgodovino in narodopisje, 10, str. 54.57, 164.167. 1921 Nekrolog: Anton Kaspret. Easopis za zgodovino in narodopisje, 16, 2, str. 128.134. 1927 .Easopis. in .Zgodovinsko dru.tvo.: nekaj doneskov k njuni zgodovini. V: Kazalo k easopisu za zgodovino in narodopisje 1.20. Maribor: Zgodovinsko dru.tvo. Str. 3.12. Kremenšek, Slavko 1979 Razsvetljenstvo in etnolo.ka misel. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, knji.evnosti in kulturi: zbornik mednarodnega simpozija v Ljubljani od 28. do 30. junija 1979. Ljubljana: Znanstveni in.titut Filozofske fakultete. Str. 409.419. 1983 Etnolo.ki razgledi in dileme, 1. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Knji.nica Glasnika Slovenskega etnolo.kega dru.tva). Jo.e Hudales 1984 Etnolo.ki razgledi in dileme, 2. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Knji.nica Glasnika Slovenskega etnolo.kega dru.tva). Kropej, Monika 1988 Karel .trekelj in njegova narodopisna zapu.eina: [magistrska naloga]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo. 1990 K poznavanju .trekljeve etnolo.ke usmeritve. Traditiones, 19, str. 261.268. 1995 .trekljeva rokopisa predavanj .Slovanske staro.itnosti. in .Slovanska etnografija.. V: Mur.ie, R., Ram.ak, M. (ur.): Razvoj slovenske etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo. Str. 22.29. 2001 Karel .trekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Zalo.ba ZRC. Kuhar, Boris 92 1983 60 let Etnografskega muzeja. Slovenski etnograf, 33 (1980/1982), str. I.V. Kuret, Niko 1972 75-letnica prvega slovenskega narodopisnega programa. Traditiones, 1, str. 22.26. Landes - Museum 1838 Landes - Museum im Hertzogthume Krain: Zweiter Jahresbericht. Ljubljana. Str. 53. Lewis, Geoffrey 1994 Museum and their precursors: a brief world survey. V: Manual of curatorship: a guide to museum practice. 2nd ed., repr. Oxford [et al.]: Butterworth-Heinemann. Str. 3.21. 1994a Museums in Britain: a historical survey. V: Manual of curatorship: a guide to museum practice. 2nd ed., repr. Oxford [et al.]: Butterworth-Heinemann. Str. 22.46. Majcen, Gabriel 1907 Kaj in kak.nega pomena je narodopisje. [Rokopis v Pokrajinskem arhivu Maribor, fond Gabriel Majcen, .k. 4, mapa 2] Mal, Josip 1931 Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja. Ljubljana: Narodni muzej. 1939 Vodnik po ljubljanskem mestnem muzeju. Ljubljana. Str. 25. 1939a Na.e muzejsko dru.tvo v teku sto let. V: Glasnik Muzejskega dru.tva Slovenije, leto 20. Maroević, Ivo 1993 Uvod u muzeologiju. Zagreb: Zavod za informacijske studije (Radovi Zavoda za informacijske studije; knj. 6). Mittheilungen des Musealvereins für Krain, 1866. Mittheilungen des Musealvereins für Krain, 1889. Murko, Matija 1892 Misli s ee.ke razstave. Ljubljanski zvon, leto 12, .t. 1, str. 12.19, 75.84. 1896 Narodopisna razstava ee.koslovenska v Pragi l. 1895. Letopis matice Slovenske, str. 75.137. 1904 Vid Habjanie: Frjanovo: Narodni obieaj na Murskom polju: knji.evno poroeilo: narodopisno. Easopis za zgodovino in narodopisje, 1, str. 208.210. 1912 Karel .trekelj. Veda, 2, str. 529.542. (Navajam po: Matija Murko: Izbrano delo. Ljubljana: Slovenska matica, 1962) Murray, David 1904 Museums, their history and their use. Glasgow: James MacLeHose and Sons. (Navajam po: http:// www.mediamatic.net/cwolk/view/9035 [4. 10. 2003]) Novak, Vilko 1970 O pisatelju in knjigi. V: Baraga, Friderik: Knjiga o Indijancih. Celje: Mohorjeva dru.ba . Str. 5.12. 1986 Raziskovalci slovenskega .ivljenja. Ljubljana: Cankarjeva zalo.ba. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja Orel, Boris 1948 V novo razdobje. Slovenski etnograf, 1, str. 5.8. 1948a Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo, problemi in naloge. Slovenski etnograf, 1, str. 107.121. Ostanek, France 1956 Slovenski .olski muzej v Ljubljani. Ljubljana: Dr.avna zalo.ba Slovenije. Str. 126. Petru, Peter 1971 Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja. Argo, leto 10, .t. 1, str. 3.34. Praprotnik, Nada 2003 Ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja (1802.1866). Argo, leto 46, .t. 1, str. 15.22. Radics, Peter 1910 Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. 93 Radić, Antun 1936 Sabrana djela. Zagreb: Seljaeka sloga. Rasmussen, Holger 1993 Why did the Danish Folk Museum come into being? Nordisk Museologi, 2, str. 28. 38. Dostopno na: http://www.emu.se/nordic.museology/NM/931Summaries [4. 10. 2003]. Reisp Branko 1983 Kranjski polihistor J.V. Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1989 Janez Vajkard Valvasor: .ivljenje, delo in pomen. V: Janez Vajkard Valvasor Slovencem in Evropi: [katalog razstave] = Johann Weichard Valvasor to the Slovenes and to Europe: [exhibition catalogue: Narodna galerija, Ljubljana, 13. oktober - 18. december 1989. Ljubljana: Narodna galerija. Str. 13.78. Rogelj Škafar, Bojana 1989 J. V. Valvasor in domoznanstvo. V: Etnologija in domoznanstvo. Slovensko etnolo.ko dru.tvo: Ljubljana (Knji.nica Glasnika Slovenskega etnolo.kega dru.tva; 19). Str. 9.13. 1993 Slovenski etnografski muzej: sprehod skozi eas in le delno skozi prostor. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. 1995 Slovenski etnografski muzej od ustanovitve do danes. V: Rajko Mur.ie in Mojca Ram.ak (ur.): Razvoj slovenske etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa Ljubljana, Cankarjev dom, 24..27. oktober 1995. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo. Str. 213.220. Rupel, Mirko 1969 Janez Vajkard Valvasor. V: Mirko Rupel (ur.): Valvasorjevo berilo. 2. izp. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 495.516. Santonino, Paolo 1991 Popotni dnevniki. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva dru.ba. Slavec Ingrid 1983 Te.nje v povojni slovenski etnologiji. V: Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, Roga.ka Slatina 5..9. 10. 1983. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo (Knji.nica Glasnika Slovenskega etnolo.kega dru.tva; 10). Str. 148.174. 2000 Etnologija na Slovenskem: med eermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Zalo.ba ZRC. S[teska], V[iktor] 1906 Kranjska narodna umetnost na dunajski razstavi. Izvestja Muzejskega dru.tva za Kranjsko, 16, str. 114.115. 1910 Obeni zbor muzejskega dru.tva za Kranjsko. Izvestja Muzejskega dru.tva za Kranjsko, 18, str. 61.62. Stopar, Ivan 1998 Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska I.IV. Knjiga 8. Ljubljana: Viharnik. Jo.e Hudales 1999 Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska I.V. Knjiga 9. Ljubljana: Viharnik. Studen, Andrej 2003 Nekaj sledi iz .ivljenja ravnateljev kranjskega de.elnega muzeja. Argo, leto 46, .t. 1, str. 9.14. Svetić, Fr. 1895 Vtiski z narodopisne razstave ee.koslovanske. Ljubljanski zvon, leto 15, str. 647.6.48, 708.11, 782.84. Šmid, Walter 1906 Kranjska narodna umetnost na dunajski razstavi. Slovan, leto 4 (1905/06), str. 168.173. 1906 Landesmuseum Rudolfinum in Laibach. Bericht für das Jahr 1906. Ljubljana. Šmitek, Zmago 1986 Klic daljnih svetov: Slovenci in nevropke kulture. Ljubljana: Borec. 94 1992 Percepcija neevropskih kultur na Slovenskem od 17. do prve polovice 19. stoletja. V: Sreeanje z Jutrovim na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej. Str. 53.58. Štuhec, Marko 1995 Rdeea postelja, .eurki in solze vdove Pre.ern: plemi.ki zapu.einski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: Studia humanitates (Apes; knj. 1). Tavćar, Lidija 2000 Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije: [doktorska disertacija]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo. Thompson, John M.A. (ur.) 1994 Manual of curatorship: guide to museum practice. 2nd ed., repr. Oxford [et al.]: Butterworth-Heinemann. Trdina, Janez 1946 Zbrano delo. Knj. 1: Spomini. Del 1. Ljubljana: Dr.avna zalo.ba Slovenije (Zbrano delo slovenskih pesnikov in pisateljev). 1949 Zbrano delo. Knj. 2: Spomini. Del 2. Ljubljana: Dr.avna zalo.ba Slovenije (Zbrano delo slovenskih pesnikov in pisateljev). Vrbnjak, Viktor 1978 Prispevek k zgodovinopisju na slovenskem .tajerskem. V: Zgodovinsko dru.tvo v Mariboru: 1903. 1978: 75 let. Maribor: Zgodovinsko dru.tvo. Str. 5.27. Vrišer, Sergej 1988 Osnove muzeologije. Ljubljana: Posebna izobra.evalna skupnost za kulturo (Likovni odsevi; 7) (Srednje izobra.evanje). Valvasor, Janez, Vajkard 1969 Valvasorjevo berilo. 2., izpopolnjena izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. Vodnik, Valentin 1890 Valentina Vodnika izbrani spisi. Ljubljana: Matica slovenska. Vrbnjak, Viktor 1993 Opombe: bele.ke k opombam in opombe k besedilom. V: Janko Glaser: Razprave . elanki . ocene. Maribor: Obzorja. Str. 1051.1176. Wester, Josip 1906 Slovenske konenice in folklora. Slovan, l. 4 (1905.06), str. 22.25. Wiesthaler, Fr. 1890 Valentina Vodnika .ivljenje in knji.evno delovanje. V: Valentina Vodnika izbrani spisi. Ljubljana: Matica slovenska. Str. I.XXXVII. Zwitter, Fran 1940 Stoletnica Muzejskega dru.tva za Slovenijo. V: Sodobnost, l. 8. Pozitivne in negativne tradicije iz predzgodovine Slovenskega etnografskega muzeja Žargi, Matija 1994 Arhiv Narodnega muzeja kot vir za kulturnozgodovinsko gradivo. Argo, 36/37, str. 75.79. BESEDA O AVTORJU Jo.e Hudales, mag., asistent, je bil po diplomi iz zgodovine in sociologije od leta 1979 do leta 2001 zaposlen v Muzeju Velenje, kjer se je ukvarjal z muzeologijo, predvsem pa z zgodovino 19. stoletja in etnologijo .ir.ega obmoeja muzeja. Na te teme je napisal .tevilne elanke (doslej vee kot 200) in v tem easu sam ali s sodelavci postavil nad trideset muzejskih razstav. Od leta 2000 je honorarni, od leta 2001 pa stalni sodelavec Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava etnolo.ko muzeologijo, zgodovino etnologije in kulturne antropologije, historieno antropologijo in vodi vaje iz etnolo.ke muzeologije in uvoda v metodologijo. ABOUT THE AUTHOR Jo.e Hudales, an MA and assistant professor, graduated in history and sociology in 1979. From that year and until 2001 he was employed at the Velenje Museum, where he researched museology, but in particular the history of the 19th century and the ethnology of the wider area of the museum. He has 95 published numerous (over 200 to date) articles on these themes and set up individually or with collaborators over thirty museum exhibitions. He became an external collaborator of the Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, Ljubljana in 2000 and joined the department.s staff as a permanent member in 2000. He lectures museology, the history of ethnology and cultural anthropology, historical anthropology, and gives practical classes in museology and the introduction to methodology.