—     159   —
Neposlušni Vinko.
Tam na vrtu v hruški stari                 Slednjič vendar prav skrivno
Roj sršenov gospodari.                       Spleza zadaj na drevo.
Brez vprašanja: ali smem ?                 Ko do njih skrivaj pripleza,
Luknjo vzeli so v najem.                   V duplo s palčico podreza . . .
Toda to jim ni še dosti,                    Kot da vidi sto volkov,
To so kaj požrešni gosti:                  Brž ubcre jo domov.
Ker nam sad objedajo,                       A sršeni zabrenče,
Nam pa že presedajo.                        V Vinkota se zakade.
Ga opikajo strašn6,
In zato naš Vinko sklene,                   Oj, strašno in pa grdo,
Da užene te sršene. —                      Tak je bil, da drugi dan
Dedovih svaril fantič                           Ležal je — junak bolan.
Ni posiušal čisto nič.                          Dcd fantiču se smehljal je
Tatn pod hruško dan na dan            In tako-le mu dejal je:
Gleda jih  — junak srčan. ¦                ,,Vedno se tako godi:
A preblizu si nc upa  —                    Kdor nc sluša — pa trpi ..." Dali bi mu z želi — strupa.
Slavko Slavič.