IZ SONČNE ZAMBIJE 263028 LETO 4 — St. I — LUSAKA 30. Sept. 1972 //. Dragi prijatelji, spet pozdravljeni iz — sončne Zambije! Ko gledam nazaj na svoje šestmesečno biva¬ nje (“počitnice”) v Sloveniji in drugod, se mi vse skupaj zcu koc en sam venK iziec — v uru^bi z nepričakovano velikim številom znancev in pri¬ jateljev. Kamorkoli sem šel, povsod smo bili skupaj in spletali in utrjevali prijateljske vezi med nami, pa naj bo to pri maši, pri skioptičnih slikah, v pogovoru ali pri razvedrilu. Posebno sem srečen, da sem lahko obiskai družine naših misijonarjev. Najprej svoje do¬ mače — po šestih letih — in grob pokojne mame, ki nas je zapustila pred nekaj več kot enim letom. Bog ji je plačnik za vse. Pretresljiva je misel na njeno željo da jo pokopljejo v oble¬ ki, ki jo je nosila pri moji novi maši 1956. leta in jo je skrbno hranila. . . bodoča sodelavca v Zambiji. Posebno sem hvale¬ žen Stanku Rozmanu (Toronto, Kanada), ki mi je pomagal, da sem lahko obiskal toliko prija¬ teljev v Torontu in okolici. Stanko bo pel novo mašo drugo leto, tako da bo 1974. pripravljen za vrnitev v sončno Zambijo. Poseben dogodek je bila nova maša Janeza Mlakar v Srednji vasi v Bohinju. Na sliki spodaj ga vidite (drugi od leve) s svojo sestro Kristino, ki je bila takrat na svojem prvem dopustu — po dveh letih in pol. Nova maša je bila pravo misi¬ jonsko srečanje. V Sloveniji sem spoznal tudi Grošelj Jožeta DJ. Končal je filozofske študije in zdaj študira angleščino na Irskem. Pričakujemo, da bo prišel v Zambijo spomladi drugo leto. Družba Jezusova želi, da bodoči misijonarji pridejo v misijone še pred študijem teologije, da tako bolj spoznajo svojo misijonsko domovino. Danes povsod govorijo o raznih krizah in ra¬ zočaranjih. Toda v slovenski provinci D J sem našel skladno, delavno, umirjeno, v ljubezni povezano skupnost bratov, ki se trudijo za šir¬ jenje Veselega Oznanila. Srečanje z njimi je bila zame prava duhovna osvežitev. Prepričan sem, da bo medsebojna povezanost in prepro¬ stost Družbinih članov privabila tudi v bodoče novih kandidatov. Prisrčna so bila srečanja z domačimi p. Rude- ža, sr. Zore, br. Jožeta, Stanka Rozmana. Kristi¬ ne, Bariče in p. Andjeliča. Posebno doživetie je bilo srečanje z družino p. Tomažina in misijo¬ nark Zu-ek. Baričin oče mi je dal domačega medu. Pripo¬ vedoval je o poplavah, ki so prizadela tudi nje¬ gova polja. Jožetovi so svojemu sinu in bratu poslali gramofonsko ploščo. Tomažinovi so me sprejeli kot svojega — Lovro jih bo obiskal šele 1974. leta . . . Mamo in brata p. Rude 4 a in dru¬ žino sr. Zore sem obiskal s svojim očetom in p. Vrtovcem. Gospa Rudež je pri dobrem zdravju. Zorin oče nam je pripovedoval, kako si je opomogel po nesreči, ki mu je zdrobila nogo v začetku tega leta. Več dni sem preživel v Dublinu na Irskem, kjer študirata teologijo Janez Mlakar in hrvaški jezuit Ivica Gerovac. Oba sta naša Domači duhovniki — upanje Afriške Cerkve Prvič v življenju sem obiskal slovenske župni¬ je na Koroškem. Ni bilo veliko časa — le nekaj dni. Toda pod vodstvom tako odličnega organi¬ zatorja kot ie g. Kopeinig. sem se hitro srečal s številnimi duhovniki in verniki. Bil sem veselo presenečen. Predvsem zaradi živega zanimanja naših koroških duhovnikov za misijonsko delo. Res dajejo lep zgled vsem našim duhovnikom v domovini in zamejstvu. Dušnopastirski urad v Celovcu mi ostaja v nepozabnem spominu. Omeniti moram tudi prijazne, dinamične re¬ dovnice iz družbe Caritas Socialis na Dunaju. Zelo se zanimajo za Zambijski misijon. Za vedno sveže misijonske informacije poskrbi dr. Metka Klevišar, ki ie 17. sept. imela v tei družbi svoje redovniške zaobljube Čestitamo! Redovnicam Caritas Socialis želimo novih poklicev iz Slove¬ nije. V številnih predavanjih in pogovorih sem poskušal nodati čim boli stvarno sliko o sodob¬ nem misijonskem delu. Danes živimo v neodvis¬ nih, suverenih, naprednih mladih državah in ne v koloniiah kot nekoč. Razumljivo je, da se je spremenilo naše delo, naš vpliv, metode, nevarnosti. Vse, kar kaže na kakeršenkoli osta¬ nek nekdanjega kolonijalistimega mišljenja, mora biti daleč od nas. Postavljeni smo v škofije, ki pih prevzemajo domači škofje. To nas navdaja s srečo, obenem pa tudi z zavestjo odgovernosti, da jim pomagamo graditi krajevno Cerkev, da bo res domača, krajevna, kakor je Jeruzalemska Cerkev bila res judovska in je Slovenska res “naša”. Krajevna Cerkev mora biti čim prej sposobna, da se sama vzdržuje. Mora čim prej dobiti do¬ mače duhovnike in sposobne laične voditelje. Mi v Zambiji se trudimo, da do tega pride. Veliko delamo z laičnimi voditelji. Župnija Matero daje zgled organizirane mestne župnije z odličnim župnijskim svetom, osmimi aktivnimi organizaci¬ jami, s kotoliško gimnazijo za fante in tremi velikimi osnovnimi šolami, od katerih ima vsaka precej več kot 1000 dijakov. Sr. Zora je stalno na terenu po raznih župnijah in misijonih, kjer pomaga organizirati laične voditelje. P. Toma¬ žin s krajevnimi verskimi skupnostmi gradi cerkve, ki postajajo nova žarišča krščanskega živlienja. Brat Jože že pet let dela v upravi ka¬ toliških šol in je v neprestanem stiku z učitelji. V predavanjih sem vedno naglaševal, da je graditev krajevne Cerkve naš glavni namen. To je trdo, vsakdanje delo, potrpežljivo in storje¬ no iz ljubezni, ki služi bratom. Mi želimo ostati skromni in ubogi. Ne bomo gradili velikih objek¬ tov. Ne bomo dajali revežem nobenih darov za¬ stonj kot bogati strici. Vsak dar naših prijateljev uporabimo naiprej za nas same, da lahko živimo primerno življenje in imamo potrebna sredstva za apostolat. Potem pa pomagamo župnijam, kjer delamo, graditi nove cerkve, kjer se zbira hitro narašča¬ joče število mladih kristjanov. Pomagamo pri vzgoji domačega klera. Posebno smo hvaležni Koroškim Slovencem za njihovo pomoč pri tem. Podpiramo socijalne akcije naših organizacij. Pri vsem tem stojimo v ozadju, saj Cerkev nismo MI, ampak božje ljudstvo, kateremu smo poslani kot bratje — pomočniki. O denarju ne govorimo veliko. Vemo, da naši prijatelji to naše stališče razumejo in cenijo. Naj vedo, da smo jim za vsak dar iskreno hvaležni. Dobrih del pa ne bomo razglašali — ne svojih ne njihovih. “Naj ne ve levica . . .” Vaš p. Jože Na desni: Nadškof mesta Lusake med birmo na stadionu v župniji Matero. Spodaj: Mladi porodni par prihaja iz župnijske cerkve. NA RAZSTAVI Vsako leto avgusta priredi Zam¬ bija veliko razstavo na gospo¬ darskem razstavišču v Lusaki. Tudi ministrstvo za zdravstvo ima tam svoje prostore. Letos sta si ta razstavni prostor delili dve bolnici: umobolnica v Lusaki, ki jo vodijo angleški usmiljeni bratje, in bolnica za gobavce — Liteta — kjer sem zaposlena. Mi smo razstavljali razne pred¬ mete, ki jih delajo bolniki med zdravljenjem. To so predvsem izdelki, narejeni iz posušenih palmovih listov. Bolniki pletejo zelo lepo izdelane košare za nakupovanje, za sadje, perilo, za odpadke itd. Pletenje košar je de'o moških. Zenske šivajo in kvačkajo. Razstava je bila gotovo zelo ko¬ ristna, saj je vzbudila zanimanje za našo borni a. Obiskovalci so spozna¬ vali, da gobavci niso od družbe zavrženi ljudje, ampak se po svoje celo trudijo za svoj vsakdanji kruh. Predvsem pa je razstava pomagala obiskovalcem, da so globje spoznali bolezen gobavosti. Na stene našega paviljona smo obesili krasne, velike barvne slike nekaterih naših pa- cijentov. Ena je kazala bolnika pred zdravljenjem, druga pa potem, ko je bil odpuščen iz bolnice. Res neverjet ¬ na razlika! Obiskovalci so se čudili in spoznavali, da je gobavost ozdravljiva bolezen. Vsak dan razstave je bil v paviljonu eden od uslužbencev. Odgovarjal je na vprašanja in razlagal načine zdravljenja skrivnostne bolezni—gobavosti. Precej ljudi je z zanimanjem poslušalo razlago. Razstavili smo tudi zdravila in ortopedske pripo¬ močke za invalide. Seveda pa je bilo precej ljudi, ki so se prestrašeni umaknili, ko so zagledali slike iznakaženih obrazov naših pacijentov. Iz bolnice za gobavce vas pazdravlja Bariča PRIPIS. Bariča ni omenila, da je tudi sama vse dni razstave bila v paviljonu. Ni bilo lahko — zaradi vročine in slabega zraka . . . Tudi ni omenila, da je razstavo v glavnem sama pripravila s svojimi pacijenti, saj je odgovorna za delo bolnikov. Po končani razstavi je dobila zahvalno pismo od vodstva bolnice. Pri delu ji je pomagala med. sestra Emica Verlič, laična misijonarka iz Za¬ greba. K SLIKAM. Na desni slika semeniščnika. V sredini: Krst odraslih v Materu. Septembra smo v Materu (med slovesno mašo) krstili 43 odraslih. Ob isti priložnosti je osem parov prejelo zakrament sv. zakona. Spodaj tipična koča v misijonu p. Tomažina. Na desni, na kolih, je shramba za koruzo in druga živila. MARIJINA LEGIJA je priredila sprejem p. Kokalju ob vrnitvi v Matero. Darovali so mu 4 sveče in vžigalice, 26 jajčk in denar v vrednosti 90 novih din. Darove so izročili kleče, kot to zahteva tradicion¬ alna zambijska vljudnost. Pater je darove spre¬ jel z obema rokama, sprejeti dar z eno roko je namreč tu zelo nevljudno. LJUBLJANČANKA, ki je končala srednjo babiško, šolo, je želela priti kot laična misij, v Zambijo. Tukajšnje mini¬ strstvo za zdravstvo je odgovorilo, da sprejema¬ jo le tiste babice, ki so obenem kvalificirane medicinske sestre z višjo medicinsko šolo. P. TOMAZIN je zgradil novo cerkev v nekdanjem misijonu Kapoche, kjer je p. Rudež misijonaril osem let. K posvetitvi so prišli tudi predstavniki oblasti. Čestitamo patru k že četrti dograjeni cerkvi! SR. ZORA študira na lusaški univerzi sociologijo in afriško zgodovino. List izdajajo SLOVENSKI ZAMBIJSKI MISIJONARJI Naslov: MATE RO CATHOLIC PARISH P.O. Box 8243 LUSAKA - ZAMBIA - AFRICA