Zvezno priznanje 27. junij za samoupravljavko Vido
Drobiu, nujhna, skoraj neznatns, v svojem velikem stanovanju, v kalerem je po moževi smrti ostala sama, je Vida Smrekar videti nekako izgubljena. Labko po pnvi-ci povem, da jo razumem, ji verjamem, da se je po moževi smrti znaila v objemu osamljenosti. Obenem sama prizna , da ni sama. Da nanjo niso pozabili. Niti njeni sorodniki, niti otroci, ki jim je pomagala skod življeoje niti njeni sodelavd v vi&kem Angorinem tozdu.
Za žensko kot je Vera Smrekar je izguba ljubljenega človeka, življenjskega tovariSa, prelomnica v življenju, s katero se zagotovo ne bo spnjaznila. Ve da je na svojem delovnem mestu v Angori (kot pletilja) pridno delala in bila vzgled vsem svojim sodelavkam - bila je »udarnica« vsak mesec in eelo več - 14 krat na leto - bila je sindikalna delavka, bila je...
...bila je žena. ki se je rodila v partizanski dmžini. Dva njena brata sta padla leta 1942, za ostale tri brate ve, da sta dva umrla v taborižču, za tretjega trdijo, da je prav tako padel. Od šestih otrok v družini je ostala sama.
»Matere sploh poznala nisem,« pravi. Odrasla je v družiiii kstih otrok in njo so k sebi vzeli ljudje, s katerimi je danes ie vedno zelo tesno povezana. Hčerko ene od svojih »sester« je imela pri sebi do njenega 14 leta, za »svojega« fanta Jožeta ie danes skrbi. Svojih otrok ni imela, ima pa tega fanta, ki je zdaj pn vojakih, je končal srednjo šolo in bi rad študiral naprej.
Čeprav ni povedala na glas, da bi mu rada ta Studij omogotila, je povedala. kako zelo si želi, da bi fant dosegel svoj cilj. Lahko bi ga živcla (in vem, da ie več kot to - dala bi mu vse, kar bi mogla) ne bi pa mogla vračati štipendije, ki jo je dobival od enega novomeških podje-tij). Pa vendar - fant je bil ves čas odličen učenec, prizadeven in verjetno ter očitno sposoben,<la je poklic-no šolo »zamenjal« za srednjo - in bi rad šel na elektro -fakulteto. Uvod je bil dolg - vendar ne predolg za tiste, ki poznajo Vido Smrekarjevo. Morda se z Vido Smrekar-jevo namreč niti ne bi pogovarjali če ne bi bila letoSnja
nagrajenka u nafe občine, ki je dobila zvezno priznanje 27.junij - priznanje za zavzeto in zvesto delo v Zvezi sindikatov.
V sindikalno gibanje se je vključila nekaj za tem, ko je prišla v Angoro - leta 1948 - in ostala zavedna »sindikali-stka do leta 1982, ko je šla v pokoj. Udejstvovala se je sestankov na ravni občine in mesta, krajevne skupnosti in delovne organizacije.
Bila je članica predsedstva občinskega sveta zveze sindikatov v naši občini, predscdnica OS ZS naše ob-čine...
Lahko bi naštevali vse njene funkdje na ravni občine, mesta in republike - ne nazadnje v zvezi sindikatov Jugoslavije.
Veliko jih je bilo . Včasih so vse te funkcije pomenile tudi po Sest sestankov na dan. Vendar ni bilo težko. Ob sebi je imela svojega moža, ki je bil prav tako zavzet družbeno-politični delavec. »Peljal me je na sestanek in me počakal, da me je peijal domov,« pove Vida Smrekar.
Veliko priznanj je že dobila za svoje dmžbeno-politič-no delo, tudi red zaslug za narod s srebmo zvezdo, verjetno najvei od vsega pa bi ji pomenilo to, da ji ne bi bilo treba vmiti štipendije za Jožeta (njegova fotografija v vojaiki uniformi stoji ob vazici z rožami na kuhinjski mizi) in bi fant, star 21 let, lahko uresničil svoje (in obenem njene) želje - in po prihodu od vojakov lahko nadaljeval študij na elektrofakulteti.
Skromna želja drbnega majhnega - vendar velikega -človeka!                .    ..,      .   -   .. .