ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 1 • 5-12 
M a r j e t a Š a š e l K o s 
BOGINJA EKORNA V EMONI 
Ko so Rimljani v zadnjih desetletjih pr. Kr. rojstvom začeli naseljevati prostor, na kate­
rem se je mnogo stoletij pozneje začela razvijati Ljubljana, niso prišli v popolno praznino. Tu 
so že davno pred njimi živeli ljudje, čeprav ne ravno v velikih naseljih. O teh predrimskih pre­
bivalcih vemo malo; pisanih virov zanje takorekoč ni nič, poznamo le njihove grobove in posa­
mezne naselbinske najdbe. Nove najdbe dokazujejo že staro domnevo, da je bilo njihovo 
naselje prejkone na Gradu in grajskih pobočjih. Težko bi bilo verjeti, da so s prihodom Rim­
ljanov kar tako izginili, je pa res, da so jih tokovi rimskih prišlekov začeli zagrinjati in da so 
kmalu v njih utonili oz. v veliki meri izgubili svojo identiteto. Za seboj so nam zapustili le malo 
sledi, zato so te tem bolj dragocene. Prazgodovinske najdbe se grupirajo ob obeh bregovih 
Ljubljanice in v zaledju južnega brega, Rimljani pa so — čeprav surovi zavojevalci — svojo 
Emono začrtali (bili so seveda neprimerno višje tehnično razviti kot ljudstvo, katerega zemljo 
so okupirali) tako, da sta staroselska naselbina in njeno grobišče ostala zunaj njihovega mesta. 
Verjetneje kot pieteta so jih pri tem vodili praktični razlogi: tako so namreč bili varnejši pred 
poplavami Ljubljanice. 
Poleg materialnih ostankov iz železnodobnih grobov in naselbine pa je ostalo še nekaj pri­
čevanj nekdanjega življenja. Med njimi je Ekvorna/Ekorna, ime boginje, ki so jo tukajšnji 
predrimski prebivalci najbolj častili. Njen kult je bil na tem prostoru tako globoko zakorenin­
jen, da ga rimska okupacija nikakor ni omajala, nasprotno: doseljenci so ga prevzeli in postala 
je za Emono značilno božanstvo; zato tudi govorimo o emonski Ekorni, čeprav je, tako kot 
samo ime mesta, starejša od rimske Emone. Za Rimljane je toleranca do domaćinskih bogov 
sicer docela normalna, saj bogov Rimljani niso preganjali vse do takrat, ko se je začelo širiti 
krščanstvo, v katerem so spoznali nevarnega nasprotnika svojemu krivičnemu socialnemu 
redu. Toda, kadar so kje bogove prevzeli, so jih pogosto tako, da so jih identificirali s svojimi 
in je ime domačega boga postalo le pridevek rimskega, npr. Juppiter Dolichenus ali Mars 
Latobius. 
Pri Ekorni je drugače. Niti na enem napisu ni Ekorna pridevek kake rimske boginje, npr. 
Here ali Minerve, vedno nastopa samostojno. Bila je torej tako močno individualna in značil­
nosti njenega kulta so morale biti tako specifične, da je ni bilo mogoče identificirati s kako 
rimsko boginjo. Da Ekorna ni prišla sem šele z Rimljani, ampak je bila tu domača, kaže 
dejstvo, da njej posvečenih spomenikov v celem imperiju ni najti nikjer drugje, z eno samo 
izjemo, ki pa dejstvo, da je Ekorna vezana na Emono in njen teritorij oz. njene prebivalce, 
le še potrdi. Gre namreč za njej posvečeno ploščo v Savariji, ki pa so jo Ekorni postavili na 
področju Savarije živeči Emonci. Ekorna je torej svoje Emonce spremljala tudi v tujino, ali 
bolje: Emonci so svojo Ekorno vzeli s seboj v tuje kraje. 
1. Nauportus (Vrhnika), CIL III, 3776 = I2 2285 = ILS, 4876 = ILLRP, 33 = M. Šašel-Kos, 
v: Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana, 1990, 22, št. 2 (napis je zgubljen): 
P. Petronius P. l(ibertus) I Amphio I C. Fabius C. l(ibertus) / Čorbo I mag(istri) vici aedem / 
Aeqour(nae) de vi(ci) / s(ententia) f(aciendum) coir(averunt). 
2. Emona (Ljubljana), CIL III, 3831 = ILS, 4875a = AU, 148 (hrani se v NMLj): 
C. Aemilius / Felix / Aecur(nae) / v(otum) s(olvit) I(ibens) m(erito). 
3. Emona, CIL III, 3832 = ILS, 4875 b = AU, 149 (kot št. 2): 
Auctus I Aecornae / v(otum) s(olvit) l(ibens). 
4. Emona, CIL III, 150 = ILS, 4875 c = AU, 150 (kot št. 2): 
G. Cl(audius) Pri/am(us) Aec(ornae) / v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito). 
M. ŠAŠEL KOS: BOGINJA EKORNA V EMONI 
5. Emona, J., A. Šašel, Arh. vest. 28 (1977), 334 ss. (hrani se v Mestnem muzeju v Ljubljani): 
Aecornae Aug(ustae) I P. Cassius Secundus I praef(ectus) alae Brit(annicae) I miliiariae 
c(ivium) R(omanorum) /5 bis torquatae doniš I donatus bis bello Dacico ab I imp(eratore) Caesare 
Nerva / Traiano Aug(usto) Ger(manico) /'" Dacico I coronis vexillis hastis. 
6. Savaria (zdaj Szombathely, plošča je bila najdena v Ondódu pri Savariji), RIL! I, 135 = Die 
römischen Steindenkmäler von Savaria, 1971, 70. Cf. T. A. Horvâth, Annales Sabarienses 3 (1927/ 
29), 96 ss.; B. Saria, Pannonia 1 (1935), 175; Id., Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 12 
(1931), 5 ss.: 
Aecornae I Aug(ustae) sac(rum) /Emonienses / qui /' consistunt / finibus /Savar(iae) I v(otum) 
s(olverunt) l(ibentes) m(erito). 
Ime boginje je bilo, kot izhaja iz napisov, zapisano v različnih oblikah. Najstarejša oblika, 
Aequorna, je ohranjena na napisu iz Navporta (št. 1), ki je datiran v 1. stol. pr. Kr. Besedilo 
napisa vsebuje še eno arhaično obliko, coir(averunt), na osnovi katere s precejšnjo gotovostjo 
domnevamo, da je bil oltar postavljen pred 1. 50 pr. Kr.1 Drugi dve varianti imena, ki sta bolj 
ali manj sočasni, sta Aecurna, zapisana le enkrat na napisu št. 2, in Aecorna, ki je bila, kot 
kažejo dosedanje epigrafske najdbe, najpogostejša oblika boginjinega imena. Glede na 
latinsko historično fonetiko se zdi najverjetneje, da je prvotna oblika imena, Ekvorna, postala 
pozneje *Aequurna, kar je omogočilo delabializacijo v Ekorna.2 
Po Mommsenovem mnenju, ki je v strokovni literaturi naletelo na določen odmev, naj bi 
bila Ekvorna staro latinsko božanstvo, katerega ime naj bi bilo izpeljano iz besede aequor 
= morje.3 Mommsen, Jordan in Roscher so jo vsi razlagali kot boštvo, povezano s pomorskim 
prometom in trgovanjem. Upoštevati pa je treba, da aequor prvotno pomeni gladko in ravno 
površino, ravnico ali nižino, eden od nadaljnjih pomenov besede pa je tudi rečna voda.4 Ti 
drugi pomeni utegnejo biti pomembnejši pri ugotavljanju etimologije boginjinega imena,'saj 
leži prostor, na katerem je njen kult izpričan, relativno daleč od morja (ok. 100 km). Ravno 
zaradi njenega poudarjeno lokalnega značaja je Wisowa izrazil dvom o njenem latinskem 
poreklu.5 Podobno je dvomil v latinsko razlago njenega imena tudi Mayer, ki pa je predlagal 
za ime boginje zelo nenavadno etimologijo.6 Po njegovem mnenju naj bi bilo ime izpeljano iz 
germanske besede za veverico, ki naj bi se v prvotni germanski obliki glasila *aik-uer-na[n]. 
Njegov etimološki poskus ima več šibkih točk, ovreči pa ga je mogoče že zgolj z zgodovinskega 
vidika. Germanskih vplivov na tem prostoru praktično ni bilo. Težko si je zamisliti, da bi imel 
kratkotrajni prodor Cimbrov in Tevtonov čez Norik, ki ga je Mayer predlagal kot možen zgo­
dovinski dogodek, ob katerem naj bi kult Ekorne postal znan v emonski regiji, tako daleko­
sežne posledice na področju verskega življenja domorodnih naselij ljubljanske kotline. Obe 
germanski plemeni sta premagali rimsko konzularno vojsko pri Noreji 1. 113 pr. Kr., a sta 
kljub zmagi deželo zapustili in se napotili k Helvetom. Lokalizirane niso niti dežele, po katerih 
so potovali, niti sama Noreja, in ne glede na to je povsem neverjetno, da bi ta ali kak podoben 
kratkotrajni dogodek tako specifično vplival na deželo, še najmanj na njeno versko življenje. 
Poudariti je namreč treba, da je bila Ekorna glede na število posvetil eno najpomembnejših 
božanstev, čaščenih v Emoni in na njenem agra. 
Etimologija imena Ekvorna/Ekorna je zelo negotova in podobnost z besedo aequor bi 
mogli razložiti kot slučajno podobnost z neko starejšo besedo (morda etruščansko?),7 torej kot 
neke vrste kasnejšo rimsko interpretacijo. Lahko bi šlo tudi za resnično podobnost imena z 
besedo z enakim IE korenom in z enakim pomenom, ki je pripadala kakšnemu drugemu IE 
jeziku (morda venetščini) in se je oblikovno le malo razlikovala od latinske. Ime Aequorna/ 
' R. Egger, Römische Antike und frühes Christentum 2 (1963) 232. 
2 Za razlago o lingvističnih možnostih etimologije imena Aequoma/Aecorna se lepo zahvaljujem kolegu dr. Marku Snoju. 
3 Th. Mommsen, CIL I2, 2285. Prim. W. H. Roscher v: Ausfuhr. Lexikon der gr. u. röm. Mythologie, Vol. 1 (1884-1890) 
s.v.; H. Jordanova izdaja leksikona: L. Preller, Römische Mythologie, repr. 1978, 121-122, op. 1; Diz. ep., s.v. Prim. Ileana Chi-
rassi Colombo, I culti locali nelle regioni alpine. Antichità Altoadriatiche 9, Udine, 1976, 189 
4 Glej, npr. Oxford Latin Dictionary, Oxford 1968, s.v. 
5 G. Wissowa, RE I, 1 (1893) 605 (s.v.). 
6 A. Mayer, Aequorna Augusta, Glotta 35 (1956) 155-159. 
7 O tem dvomi J. Sašel, Arh. vest. 28 (1977) 335 in 343, ki dopušča možnost, da bi bilo boginjino ime etruščansko, RE, 
Suppl. 11 (1968) 568. K etruščanskim vplivom v jugovzhodno alpskem prostoru glej F. Stare, Etruščani in jugovzhodni predalpski 
prostor, Razprave (DissertarionesJ 9/3, Ljubljana 1975, 193-274. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 
Aecorna bi lahko bilo tudi latinski prevod besede, ki bi pomenila »vodno površino«. Latinizi-
rano ime Ekvorna je pravilno tvorjeno s pridevniškim sufiksom -ina, ki je bil kasneje reduciran 
na -na, podobno kot, npr., pridevnik paternus, ki se je prvotno glasil paterinus. Teoretično ne 
bi bilo nemogoče razložiti imena kot bodisi etruščansko (prim. Laverna > Lavelnas), ali 
venetsko (npr. ner-ka lemeto.r.na).s 
Vsekakor mo.amo poudariti, da bi omenjeni drugi pomeni besede aequor, ravnica, 
gladka vodna površina, zelo dobro ustrezali pokrajini, ki jo obravnavamo. Trikotnik Navpor-
tus — Emona — Ig je bolj ali manj nižinski, in glede na to, da Ljubljansko barje (morda pri 
Strabonu, 7,5,2 c. 314, omenjeni hélos Loügeon, ime, ki bi se sicer utegnilo nanašati tudi na 
Cerkniško jezero) v predrimskih časih še ni bilo izsušeno, bi bil izraz »jezerska gladina« za ta 
prostor zelo ustrezen, in iz njega izpeljano ime zelo primerno za lokalno jezersko (?) ali bar­
jansko (?) boginjo. Imena vodnih božanstev so, podobno kot hidronimi sami, najstarejša jezi­
kovna pričevanja neke dežele. V Emoni je znano lokalno predrimsko rečno boštvo Laburus, 
katerega čaščenje je prejkone povezano z reko Ljubljanico.9 Nekateri jezikoslovci so celo 
dokazovali, da so iz tega imena izpeljana imena Ljubljanica, Ljubljana in Laibach.10 Ekorna 
naj bi, podobno kot Laburus, predstavljala skrivnostno vodno moč, ki je neogibno potrebna 
za človekovo življenje. Posebej pri ponikalnicah se voda skrivnostno pojavi od nikoder, je 
nenadomestljiv vir življenja, pogosto pomembna in dobičkanosna prometna pot, vendar 
nevarna zaradi brzic in uničujoča med poplavami, medtem ko ob suši usahne. Naravo vode sta 
si prazgodovinski in rimski človek vedno predstavljala kot nekaj božanskega in si jo želela na­
praviti sebi naklonjeno. Žal nimamo zanesljivih argumentov, da bi mogli tudi Ekorno inter­
pretirati kot boginjo vode, to sme biti le bolj ali manj verjetna hipoteza. 
Ker ima Ekorna izrazito lokalen značaj, bi bilo posebej zanimivo, če bi jo mogli opredeliti 
glede na poselitveno in jezikovno podobo emonskega prostora v predrimskem obdobju. Oboje 
še ni dobro definirano. Po Strabonu (7,5,2 c. 314) je bil Navportus tavriskijsko naselje, kdo pa 
so bili njegovi prebivalci pred Tavriski, se ne ve. Za Emono v antičnih virih ni podatkov, lahko 
zgolj domnevamo, da so tudi v njej živeli Tavriski. Domneva se, čeprav odločilnih dokazov še 
nimamo, da je bilo predkeltsko prebivalstvo venetsko, oz. vsaj pod močnimi venetskimi vplivi. 
Za avtohtone prebivalce predrimskega in rimskega Iga se na osnovi analize njihovih imen z 
veliko verjetnostjo domneva venetsko-istrsko poreklo." Zdi se, da prinaša največ rezultatov 
na tem področju študij osebnih in krajevnih imen; posebej so pomembni Katičičevi pri­
spevki.12 Rezultati njegovih onomastičnih študij so pokazali, da je moralo biti prebivalstvo na 
področju Emone precej pomešano. Analiziral je osebna imena dveh ločenih skupin na tem 
prostoru: na Igu in v Šmarati pri Ložu. Obe je vključil v t. i. severnojadranski onomastični 
krog, toda medtem ko imena na Igu kažejo močne keltske vplive, so imena, znana z napisov 
iz Šmarate, mnogo bolj homogena.13 To najbolje razloži geografska podoba prostora, saj eno 
naselbino ločuje od druge in jo zapira (za nobeno ni znano antično ime) planinska veriga 
Menišija, Bloke in Krim. Čeprav je keltska komponenta v iški onomastiki zelo močna, Katičič 
vendarle dokazuje, da je sekundarna, ker ni tako dobro integrirana v sistem razvejanih, iz 
osnovnega imena izpeljanih imenskih družin, kot so severnojadranska imena. Zanimivo je, da 
keltska imena z iških napisov, razen redkih izjem, niso keltska imena, značilna za sosednji 
Norik in Panonijo, ampak so sorodna keltskim imenom Galije, Britanije, severne Italije in 
nekaterih predelov iberskega polotoka. Najverjetneje so pripadala neki zgodnejši veji keltskih 
8 Za jezikovno razlago se lepo zahvaljujem dr. M. Snoju, prav tako profesorju F. Crevatinu (Trst) za prijaznost, da je pre­
bral ta del rokopisa. Za venetsko ime glej J. Untermann, Die venetischen Personennamen, Wiesbaden 1961, 26; G. B. Pellegrini, 
A. L. Prosdocimi, La lingua venetica, Padova 1967, II, 129 s. 
' CIL III, 3840 + p. 2328, 188. 
111 K. Oštir, Beiträge zur alarodischen Sprachwissenschaft 1, Dunaj-Leipzig 1921, 74; B. Saria, RE 16, 2 (1935) 2008 (s. v. 
Nauportus); prim. J. Kelemina, Razprave (Slov. akad. zn. in um., cl. II) 1 (1950), 95 ss.; glej tudi F. Bezlaj, Sfovenska vodna 
imena I, Ljubljana 1956, 349 ss. 
11 J. Šašel, s.v. Emona, v: RE Suppl. 11 (1968), 540 in 542; k Igu: ibid., 543-544, op. Prim. Id., Prispevki za zgodovino 
rimskega Iga, Kronika 7/2 (1959), 117-123. 
R. Katicić, Die einheimische Namengebung von Ig, Godišnjak 6, Centar za balkanološka ispitivanja 4 (1968), 61-120. 
Prim. Id., Ancient Languages of the Balkans I (Trends in Linguistics State-of-the Art Reports 4), The Hague - Paris 1976, 182 
ss. Glej tudi F. Lochner-Hüttenbach, Die antiken Personennamen aus Ig bei Ljubljana, Situla 8, Ljubljana, 1965, 15-45. E P . 
Hamp, Onteh Celtic Names of Ig, Acta Neophilologica 9 (1976), 3-8; Id., Further Remarks on the Celite Names of Ig, ibid. 11 
(1978), 57-63. 
Т з R. Katicić, Godišnjak 6 (op. 12), 105 ss. 
M. S A S E L KOS: BOGINJA EKORNA V EMONI 
priseljencev, ki so se v ljubljanski kotlini naselili pred Noriki in Tavriski. Morda so bili sorodni 
plemenom Karnov, za katere vemo, da so tudi drugje naseljevali venetske pokrajine.14 Tam so 
se mešali z avtohtonim prebivalstvom, ki ga danes lahko označimo bodisi kot severnoja-
dransko bodisi kot predkeltsko, ne pa ilirsko, kajti s tem imenom lahko v etničnem smislu 
označimo le ljudstva južne Dalmacije.15 Mócsy je na osnovi geografsko nepreciznega podatka 
pri Pliniju (n.h. 3,147) v prostor ljubljanske kotline lociral Katare, kar pa ni drugega kot hipo­
teza, za katero ni odločilnih dokazov.16 
Po Katičiču naj bi severno jadranski imenski sistem vključeval Liburne, Histre, Venete in 
prebivalstvo z Iga.17 Morda bi njegov rezultat smeli uporabiti kot jezikovni dokaz za hipotezo, 
da je bilo prebivalstvo ljubljanske kotline pod močnimi venetskimi vplivi oz. celo eno od 
venetskih ljudstev. 
Z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da so Ekorno častili že predrimski prebivalci in 
zanimivo bi bilo vedeti, katerim bogovom so postavljali oltarje prebivalci na Igu in v Šmarati, 
kjer so z napisov poznani skoraj izključno domačini. Vendar je zanimivo, da razen posvetila 
Jupitru z Iga18 poznamo z obeh najdišč le nagrobnike. Lokalni kulti, ki so brez dvoma morali 
obstajati, niso izpričani. Za ta pojav sta prejkone možni le dve razlagi: ali da njihovo svetišče 
/ svetišča, oz. kultni prostor še niso bili odkriti, ali pa, da ti ljudje niso prevzeli tipično rimske 
navade, postavljati bogovom posvetila na kamnu. Svojemu boštvu, oz. boštvom so morda da­
rovali, podobno kot Veneti, votivne predmete, ki so bodisi propadli, bodisi pa jih še niso 
odkrili. 
Analiza imen dedikantov, ki so dali postaviti Ekorni napise, da naslednje razultate. Naj­
starejše je posvetilo iz Navporta, ki sta ga dala postaviti vaška načelnika P. Petronius P. L 
Amphio in C. Fabius C. 1. Čorbo. Nauportus je bil v poznorepublikanskem obdobju rimski 
vicus, zelo pomemben emporij, naselje, ki je bilo prej mesto kot vas, Tacit ga imenuje muni­
cipij instar (Ann. 1,20,1). Vaška načelnika sta v imenu vaške skupnosti dala zgraditi Ekvorni 
svetišče. Njuni gentilni imeni sta v Akvileji dobro dokumentirani, in brez dvoma sta bila osvo-
bojenca akvilejskih družin.19 Amphio je eno najpogostejših suženjskih in osvobojenskih imen 
v severni Italiji in čeprav grško, nikakor ne izpričuje nosilčevega etničnega porekla, temveč 
zgolj njegov socialni status.20 Kognomen Čorbo je v obliki Corbus dvakrat dokumentiran v 
Noriku.21 Iz Navporta je znan še en par vaških načelnikov, Q. Annaius Q.1. Torravius in M. 
Fulginas M.L Philogenes, ki sta dala za vaško skupnost zgraditi portik,22 po vsej verjetnosti 
sestavni del Ekvorninega svetišča.23 Obe osebi sta, podobno kot prvi par, brez dvoma pripadali 
severnoitalskim družinam, Annaei so v republikanski Akvileji dobro dokumentirani.24 Za 
kognomen Philogenes velja to, kar smo omenili za ime Amphio, ime Torravius je sicer ne­
znano, pač pa je iz celejanskega napisa iz 2. stol. po Kr. znano gentilno ime Turravius;25 ime 
torej kaže na lokalno poreklo in je prejkone povezano s severnojadranskim imenom Turnis in 
njegovimi izpeljankami.26 Toravij je morda zašel v Akvilejo kot suženj (trgovina s sužnji je za 
vzhodnoalpski prostor dobro dokumentirana)27 in se, ko je bil oproščen, vrnil v domače kraje. 
14 To mnenje je hipotetično izrazil že J. Šašel, RE (op. 7) 540, in ponovno ustno D. Božič. 
15 Glej R. Katičić, Illyrii proprie dieti, Živa antika 13-14 (1964), 87-97; Id., Nochmals Illyrii proprie dicti, ibid., 16 (1966), 
242—244; F. Papazoglou, Les origines et la destinée de l'Etat iliyrien: Illyrii proprie dicti, Historia Ì4 (1965), 177—179; M. Suie, 
Illyrii proprie dicti. Godišnjak 13, Centarza balkanološka ispitivanja 11 (1976), 179—196; M. Šašel Kos, Zgodovinska podoba pro-
stora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986, 88 ss. 
16 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, Budapest 1959,16-17; glej C. Patsch, RE 
III, 2 (1899), 1785 (s.v. Catari). 
17 R. Katičić, Godišnjak 6 (op. 12), 116 ss. Id., Languages (op.l2). 
18 AU. 126. 
19 M. Šašel Kos, Nauportus: Antični literarni in epigrafski viri, v: Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana 1990, 
143-159. 
2 0 H. Solin, Beiträge zur Kenntnis der griechischen Personennamen in Rom I (Commentationes Humanarum Litterarum 
48), Helsinki 1971, 146 ss.; A. M. Duff, Freedmen in the Early Roman Empire, Cambridge 1958. 
21 CIL III, 6497 = Hainzmann 1,607 s področja Viruna (Tiefen); CIL III, 11743 = E. Weber, Die römerzeitlichen Inschrif­
ten der Steiermark, Graz 1969, št. 26 iz kraja Kugelstein ha področju Gradca. 
22 CIL HI, 3777 (+ p. 10719) = I2, 2286 = ILRP, 34 = M. Šašel Kos, v: Nauportus (op. 19) 23, št. 3. 
2 3 B. Saria, Emonska rojaška zveza v Savariji, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 12, Ljubljana 1931, 5—10 (prim, 
isti članek v nemščini, obj. v Pannonia — Könyvtär 8, Pécs 1935, 3—11). 
2 4 A. Calderini, Aquileia Romana, ricerche di storia e di epigrafìa, Milano 1930, 451; G. Bandelli, Ricerche sulla coloniz-
zazione romana della Gallia cisalpina, Rim 1988, 150—151. 
ц CIL III, 5191. 
2 6 See G. Alföldy, Die Namengebung der Urbevölkerung in der römischen Provinz Dalmatia, Beiträge zur Namenforschung 
15 (1964) 61; R. Katičić, Godišnjak 3, Centar za balkanološka ispitivanja 1 (1965), 56; J. Untermann (op. 8), Karte 13. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 
Omenjeni osvobojenci so se v Navportu slej ko prej naselili v cezarjanskem obdobju, ali 
celo bolj zgodaj kot eksponenti akvilejske mestne nobilitete; naselbina je bila najbolj vzhodna 
točka tedanje cisalpinske Galije.28 Sodeč po imenih sta vsaj dva pripadala domačemu prebi­
valstvu, tako smemo z verjetnostjo domnevati, da so postavili svetišče lokalni boginji, ki je 
morala biti očitno na tem prostoru najbolj čaščena zavetnica. 
Za časa rimskega imperija je v Emoni v simbiozi z domačim življem živel velik odstotek 
prebivalcev, ki so se v to mesto na meji med Italijo, Norikom in Panonijo29 naselili iz severne 
Italije.30 Ljudje, ki so posvečali napise Ekorni v Emoni, so bili, kot kaže, vsi že rojeni Emonci. 
Leta 1820 so na Gradu našli tri majhna posvetila Ekorni in zelo verjetno je, da je na hribu stala 
vsaj boginji posvečena kapelica, če že ne pravo svetišče.31 Prvo posvetilo je dal vrezati C. 
Aemilius Felix na majhen pravokoten podstavek za stebriček iz belega apnenca. Genuino ime 
Aemilius je povsod precej pogosto, posebej v Panoniji; v Dalmaciji je značilno predvsem za 
italske doseljence, v Liburniji so ga nosili tudi domačini.32 Kaže, da so bili Aemilii v Emoni v 
prvih dveh stoletjih ena premožnejših družin. To lahko sklepamo iz dejstva, da je pripadnik 
te družine, L. Aemilius Berullus, ki je bil po Mócsyjevem mnenju verjetno severnoitalskega 
porekla,33 dal postaviti svojemu sužnju Flavu zelo drago nagrobno stélo, eno najlepših v 
Emoni. Drugo grajsko posvetilo je miniaturni oltarček iz apnenca, ki ga je dal postaviti Ekorni 
neki Auctus. Pogosto suženjsko ime je značilno za Italijo in keltske province, kaj drugega oz. 
kaj posebnega nam pa ne pove.34 Tretji Ekornin spomenik je majhna apnenčasta edikula, v 
kateri je nekoč stal boginjin kipec. Na njej piše, da jo je posvetil C. Cl(audius) Prìamus. Nje-
gov grški kognomen, Prìamus, po vsej verjetnosti kaže, da gre za osvobojenca.35 Drugi Klav-
diji v Emoni niso znani, pač pa je to gentilno ime, ki so ga podeljevali predvsem pod cesarjem 
Klavdijem, pogosto v vseh sosednjih mestih.36 
Zadnje posvetilo Ekorni iz Emone je vklesano na bazi, verjetno namenjeni za boginjin 
kip. Postaviti jo je dal med leti 107 in 110 po Kr. P. Cassius Secundus.37 Najdena je bila na 
področju severnoemonskih nekropol (na gradbišču ob Titovi 36—40), morda in situ, kar bi 
pomenilo, da je treba na tem mestu iskati Ekornino svetišče. Lokacija temu ne bi nasproto­
vala, saj bi to pomenilo, da je bilo svetišče zgrajeno bodisi tako zgodaj, da grobovi še niso 
segali tako daleč,38 bodisi, da so nekatere značilnosti njenega kulta ustrezale tedanjim 
predstavam o posmrtnem življenju in se morda povezovale z nagrobnim ritualom. Možno pa 
je tudi, da najdišče ni prvotna lokacija te baze. 
P. Cassius Secundus je kot prefekt britanske pomožne vojaške enote, ala milliaria c. R., 
nastopil vojaško stopnjo quarta militia in je bil tik pred imenovanjem na eno od centenarnih 
prokuratur. Družinsko ime Cassii je v rimskem imperiju pogosto, in čeprav je bila gens, kot 
kažejo epigrafske najdbe, naseljena ne le v Emoni, ampak tudi po vseh pomembnejših sosed­
njih centrih, od Akvileje prek Tergesta do Celeje, Flavije Solve, Petovione in Savarije,39 lahko 
skoraj z gotovostjo trdimo, da je bil oficir Emonec. Najboljši dokaz za to je ravno dejstvo, da 
je posvetil bazo lokalni boginji; če ni bil sam Emonec, to brez dvoma pomeni, da je imel z 
Emono najtesnejše stike. Konec 1. stol. po Kr., ko je P. Cassius Secundus nastopil vojaško 
kariero, so višji oficirji še vedno izvirali predvsem iz Italije, Emona pa je tedaj skoraj ne­
dvomno administrativno pripadala Italiji.40 
J. Šašel, Contributo alla conoscenza del commercio con gli schiavi norici ed illirici alla fine del periodo repubblicano, Atti 
del III Congresso Intern, di Epigrafìa Greca e Latina, Rim 1959, 143—147. 
28 J. Šašel, Zur Frühgeschichte der XV. Legion und zur Nordostgrenze der Cisalpina zur Zeit Caesars, Römische 
Geschichte, Altertumskunde und Epigraphik. Festschrift A. Betz, Dunaj 1985, 547-555. 
29 A. Mócsy (op. 16) 129 ss. in passim; J. Šašel, RE Suppl. 11 (1968), 566. 
30 J. Šašel, Zur Verwaltungstechnischen Zugehörigkeit Emonas, AArchHung 41 (1989), 169—174. 
31 J. Šašel, Ljubljanski Grad v starem veku, Kronika 10 (1962), 112-116. 
32 G. Alföldy, Die Personennamen in der römischen Provinz Dalmatia, Heidelberg 1969, 55; A. Mócsy (op. 16), 150. 
33 AU, 187; Mócsy (op. 16), 201. 
34 G. Alföldy (op. 32), 159. 
35 ibid., 271. 
* A. Mócsy et alii, Nomenciator, s.v.; Id., Bevölkerung (opl6), 149; Alföldy (op. 32), 37 ss. 
37 J. Šašel, Arh. vesf28 (1977), 344 ss. Glej tudi H. Devijer, Prosopographia militiarum equestrim quae fuerunt ab Augusto 
ad Gallienum IV, Suppl. 1, Leuven 1987, 1490-1491, C 97 ter. 
38 Šašel, ibid., 335. 
39 See Calderini (op. 24), 479; In. It. X 4, 100, 101, 300; CIL III, 13400, 11684, 5356 = Weber (op. 21), 192; 5334 + p. 
1048 = Weber, 180; 4056; 10878 = AU, 371; CIL XIII, 6829, 7008. 
m J. Šašel, op. 30. 
K) M. S A S E L KOS: BOGINJA EKORNA V EMONI 
Zadnje posvetilo, ki ga moramo analizirati, je votivna plošča iz Ondóda (Torony, sava-
rijski ager), na kateri piše, da so jo dali postaviti na savarijskem ozemlju živeči Emonci (Emo-
nienses qui consistent fìnibus Savarìae). Mócsy je napis datiral v prvo polovico 1. stol. po Kr., 
najverjetneje v čas pred Klavdijevo vlado, ko je mesto dobilo pravice kolonije, ki pa sicer na 
napisu niso omenjene.41 Kaže pa, da že sama omemba fines v pomenu mestnega ozemlja42 
pomeni, da je naselbina imela status avtonomnega mesta.43 Napis gotovo ni kasnejši od 1. stol. 
po Kr. Kot je opozoril že Saria, ki je navedel vrsto paralel iz grško-rimskega sveta, so bili ti 
Emonci brez dvoma obrtniki in trgovci.44 Dobre možnosti za delo in trgovanje in upanje na 
lahek zaslužek so jih privabili, da so se iz Emone, ki je bila v 1. stol. že močno romanizirano 
in po italskih vzorih razvijajoče se mesto, naselili v Savariji, kjer se je ta proces šele prav 
začenjal. V Savariji je epigrafsko izpričana tudi emonska družina: Lucius Maximi filius in nje­
gova žena Salonia Marcella45, ki sta morda pripadala omenjeni emonski skupnosti. 
Analiza posvetil Ekorni je potrdila lokalni značaj boginje, ki ga dodatno osvetljuje 
lokalno poreklo dedikantov, hkrati pa tudi nakazala nedvomno pomembnost njenega kulta za 
emonske prebivalce. Ta se ne odraža zgolj v relativno velikem številu posvetil, ampak tudi v 
vsebini nekaterih teh posvetil. V Navportu so ji dali najvišji oblastniki postaviti svetišče v 
imenu cele vaške skupnosti. Tudi v Savariji ji je posvetila ploščo vsa emonska skupnost, ki je 
živela v tem panonskem mestu. V Emoni jo je počastil oficir iz plemiškega stanu, ki je bil ka­
sneje morda celo sprejet med senatorje.46 Oblika in vsebina Ekorninega kulta nista znani, saj 
niso znani boginjini atributi. Na osnovi domnevne latinske etimologije imena je navadno ve­
ljala za zavetnico trgovcev in obrtnikov. Na obravnavanih napisih sicer ni ničesar, kar bi temu 
nasprotovalo, toda pričujoča analiza kaže, da je igrala kompleksnejšo vlogo v vsakdanjem živ­
ljenju prebivalstva. Te vloge pa žal ne moremo natančneje opredeliti. Trgovci in obrtniki so 
predstavljali v vsakem mestu eno najvažnejših skupnosti, torej tudi v Emoni,47 kar še dodatno 
potrjujejo številna posvetila rečnim in drugim vodnim božanstvom. V Navportu je poleg Ekor­
ninega edini kult, ki je dokumentiran, ravno Neptunov; torej kult vodnega božanstva, ki pov­
sod, kjer se pojavlja, kaže na trgovce, katerih blago se je prevažalo po morju in po rekah.48 
Tudi njemu je bilo v Navportu postavljeno, podobno kot Ekorni, svetišče s portikom. Neptun 
je bil čaščen tudi v Emoni,49 njemu in Nimfam je dala postaviti oltar Kasija Klementila iz dru­
žine Kasijev.50 M. Vibus Marcellus je izpolnil zaobljubo zgoraj omenjenemu bogu Laburu, v 
mestu je dokumentiran tudi collegium naviculariorum.51 V Verneku, nedaleč od Emone, je bil 
najden oltar, posvečen božanskemu Savu, bogu reke Save.52 
Bi mogli Ekorno uvrstiti med bolj ali manj pomembna vodna boštva? V Navportu izpri­
čana oblika njenega imena, Ekvorna, je brez dvoma zbujala asociacijo z besedo aequor, ne 
glede na resnično etimologijo njenega imena. Kasneje se je imenovala Ekorna (le enkrat 
Ekurna) in podobnost z besedo aequor je nekoliko zbledela. Misel, da bi bil njen kult povezan 
z nekoč prostranim Ljubljanskim barjem, pa je vendarle privlačna. Stalna borba z barjem je 
morala predstavljati domačemu prebivalstvu nešteto ovir; kako speljati ceste na koleh in kje 
postaviti varnejša prebivališča, je marsikje predstavljalo prave tehnične probleme. Notica pri 
Tacitu (Ann. 1,16 ss) priča, kako negostoljubna se je zdela prvim kolonistom ta barjanska 
pokrajina. Velik del prvih kolonistov Emone, kar je bilo običajno za novoustanovljena mesta 
41 Mócsy, Bevölkerung (op. 16), 37; L. Balla, v: Die römischen Steindenkmäler von Savaria, Budapest 1971, 23. 
4 2 TLL, s.v. fines, 788 ss. 
4 3 Steindenkmäler (op. 41), 95, št. 70. 
4 4 B. Saria, op. 23. 
4 5 CIL III, 4196 = RIU I, 57 = Steindenkmäler (op. 41), 104, št. 107. Glej tudi CIL III, 10927 = RIU I, 60 = Steindenk­
mäler, št. 109. 
* Šašel, Arn. vest* (1977), 338-339. 
4 7 W. Schmid, Emona, Jahrbuch f. Altertumskunde 1 (1913) 63 ss. in passim; M. Pavan, La provincia romana della Pan-
non/a Superior (Atti della Accad. Naz. dei Lincei 352, 1955; Memorie (CI. di Seien, morali, storiche e filol.), ser. 8, vol. 6, facs. 
5, Rim 1955, 440 ss. ; 453, in passim; J. Šašel, RE Suppl. 11 (1968), 566; Ljudmila Plesničar-Gec, I rapporti tra Emona e la Veneria, 
La Veneria nell'area padano-danubiana. Le vie di comunicazione (Convegno intern. Venezia 6-10. aprile 1988), Padova 1990 
329-336. 
4 8 CIL III, 3778 = J. Šašel, Arn. vest. 11-12 (1960-61), 188-189, št. 3 = M. Šašel Kos, v: J. Horvat, Näuportus (op. 19), 
23, št. 6. A. von Domaszewski, Neptunus auf lateinischen Inschriften, Korrespondenzblatt der Westdeutschen Zeitschrift, 1896, 
233-236 = Abhandlungen zur römischen Religion, Leipzig, Berlin (1909), 19-21. 
49 CIL III, 10765. 
50 CIL III, 13400. 
51 CIL III, 10771 = AU, 178. 
52 CIL III, 3896. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 1992 • 1 11 
po celem imperiju, so bili tudi odsluženi vojaki, veterani. Ena od pritožb uporniških panonskih 
vojakov leta 14 po Kr. se je glasila, da po predolgem vojskovanju apud horridas gentes za 
težko prisluženo odškodnino ne dobivajo rodovitnih polj, temveč per nomen agrorum uligines 
pallidum vel inculta montium accipiant. Ker je bila prav tedaj ustanovljena kolonija Emona, 
je več kot jasno, da se ta oznaka nanaša na Ljubljansko kotlino, barje in gorato okolico.53 
Rimljani so barje začeli izsuševati, a do rimske dominacije je zamočvirjena ravnica brez 
dvoma burila domišljijo domačinov in domneva, da so si jo predstavljali kot domeno boštva, 
se zdi več kot verjetna. 
Če skušamo nekoliko bolje osvetliti vlogo Ekorne v ljubljanskem prostora, si moramo 
vzeti za iztočnico širši severnojadranski prostor in jo primerjati z drugimi znanimi lokalnimi 
boštvi, ki so jih častili v Liburniji, Istriji in Veneciji. Njen kult se je brez dvoma razvil iz ena­
kih primitivnih predstav avt :; tonega prebivalstva, kot npr. pri Venetih, za katere je znano, da 
so imeli navado postavljati svetišča v gajih, pogosto ob rekah, jezerih ali izvirih in pri moč­
virjih.54 Teopomp opisuje (podatek je ohranjen pri Elijanu in drugih, glej FGrHist II A, str. 
594-595), kako so ob času setve darovali vranam pogače v upanju, da jim tako ne bodo izk-
ljuvale semen.55 V teh ptičih so Veneti morda videli duše umrlih. Strabon poroča (5,1,9 c. 
215), da so častili Diomeda, ki so mu imeli navado žrtvovati belega konja.56 Dodaja tudi, da 
so posebej častili dva gaja, eden je bil posvečen argivski Heri, drugi pa etolski Artemidi. Brez 
dvoma sta bili zavetnici teh dveh gajev dve venetski boginji, katerih kult je bil podoben kultu 
omenjenih dveh boginj. Prva je bila po vsej verjetnosti zavetnica orožja in ženitovanjskih 
obredov, druga pastirskega življenja in lova, zaščitnica živali. To so bili kulti, tesno povezani 
z življenjskimi prelomnicami in z naravo in njenimi skrivnostnimi, božanskimi silami, bodisi 
tistimi, ki so prinašale zdravje in blagostanje, bodisi zlimi. Človek je bil v neposrednem stiku 
z naravo in od nje tako ali drugače močno odvisen. Zanimivo je, da so božanstva, ki so näm 
znana z venetskih napisov, oz. z latinskih napisov iz venetskih svetišč in kultnih prostorov, 
pogosto ženska božanstva, katerih izvor sega morda v nekaterih primerih celo v 
predindoevropsko obdobje. Znanih je več venetskih boginj, tako npr. Trumusijat- iz Làgole 
in druge, katerih imena se niso ohranila, najbolj znana pa je gotovo venetska Reitia, čaščena 
predvsem v mestu Ateste (zdaj Este). Častili so jo možje in žene in na osnovi zelo različnih 
votivnih predmetov, najdenih v njenem svetišču, lahko sklepamo, da je bila značilnost njenega 
kulta mnogovrstnost. Bila je zavetnica ritualov, ki so bili povezani z odraščanjem, dalje ženit­
venih običajev, zaščitnica živali, prinašalka plodnosti, verjeli so v njene zdravilne moči in pre­
roško moč. V 2. stol. pr. Kr. ali celo še bolj zgodaj, so jo začeli enačiti z Minervo.57 
Zanimivo je, da nobenega posvetila Ekorni ni dala postaviti ženska; to utegne biti zgolj 
slučaj, gotovo pa je, da ni bila posebej zavetnica žena, oz. tipično ženskih opravil. 
Lokalna božanstva, ki so poznana iz Istrije in Liburnije, so tudi največkrat ženska boštva: 
Eia Augusta je znana iz Pole in Nezakcija,58 in zelo verjetno, kot Heia, tudi z otoka Cise 
(Paga); na posvetilnem napisu jo je dedikantinja izenačila z znano boginjo Bona Dea.5 Ika 
Augusta, ki je dokumentirana v Flanoni, naj bi bila boginja vodnega izvira, vendar, kot kažeta 
posvetili iz Pole, to verjetno ni bila njena edina funkcija.60 Zelo verjetno je bil njen kult raz-
novrstnejši, podobno kot kulti venetskih boginj. Sentona je znana z oltarjev, ki so bili odkriti 
na liburnijskem območju, med Alvono in Flanono, pa tudi z oltarja iz istrske vasice Katun. l 
5 3 J. Šašel, Kronika 7 (op. 11), 118. A. Melik, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem, Ljubljana 1946,107 ss. 
5 4 Giulia Fogolari, v: Ead., A. L. Prosdocimi, J Veneti antichi. Lingua e cultura, Padova 1988, 169-171; A. Mastrocinque, 
Santuari'e divinità dei Paleoveneti, Padova 1987. 
M A. L. Prosdocimi, Un frammento di Teopompo sui Veneti, Mem. Acc. Patav. 76 (1963-64), 201-223: Mastrocmque 
(op 54) 129 ss. Glej tudi C. Voltan, L'offerta rituale alle «cornacchie» presso i Veneti, Archivio Veneto ser. V, 125 (1985), 5-34. 
* R. Katičić, Diomed na Jadranu, Godišnjak 27, Centar za balkanološka ispitivanja 25 (1989), 39-78; Mastrocmque, Sanc-
ruari (op. 54), 79 ss. „ . , „ „ , i -,c\ o 
5 f A. Mastrocinque, Sancmari (op. 54), passim; C. B. Pascal, The Cults of Cisalpine Gaul (Coll. Latomus, vol. 751, Bru­
xelles 1964, 112 s. , , „ , « • , « n « n \, 
5 8 A Degrassi Culti, dell'Istria preromana e romana, Scritti vari di antichità, 159 ss.; In. It. X, 1, št. 3, 659, 66U; Vesna 
Girardi-Jurkić, La continuità dei culti illirici in Istria durante il periodo romano, Atti del Centro di ricerche storiche di Rovigno 
14 (1983-84),'8 s. 
54 lUug, 260. 
60 Degrassi, ibid. (op. 58); IUug, 415 (Pola); CIL III, 3031 (Flanona). 
61 V. Girardi-Jurkić (op. 58), 12 s. Glej tudi IUug, 448. 
12 M. S A S E L KOS: BOGINJA EKORNA V EMONI 
Ma Venus je dokumentirana v Karlovićih,62 Venus Anzotica pa v Enoni v Liburniji.63 Manj 
znane so še istrijska Seixomnia Leucitica iz Karojbe, liburnijska Latra in druge, katerih last­
nosti nam niso znane. 
Ekorna se lepo vklaplja v panteon lokalnih severnojadranskih ženskih božanstev, vendar 
se loči od drugih, vsaj tako se zdi, po večjem vplivu, ki ga je imela na prebivalstvo, in po tem, 
da je niso nikoli enačili z nobeno od grško-rimskih boginj. Samobitna je igrala veliko vlogo v 
vsakdanjem življenju emonskih prebivalcev. Na to kaže predvsem relativno veliko število po­
svetil, ki so ji jih dali postaviti ljudje iz vseh družbenih slojev, od najnižjih do najvišjih. Lahko, 
da je bila barjanska boginja, lahko, da je bila posebna zavetnica trgovcev in obrtnikov, brez 
dvoma pa je bila več kot le eno od tega - njena vloga je bila kompleksnejša. Žal je ni mogoče 
določneje opredeliti, gotovo pa njen vpliv ni bil nič manjši kot vpliv kakšnega mogočnega 
Genija loci. 
Degrassi (op. 58), 160; V. Girardi-Jurkić (op. 58), 14; CIL III, 3033 (Mommsen napis napačno pripise k flanon-
skim) = In. It. X, 3, št. 197. 
6 3 AE 1938, 31; 1940, 6. Glej tudi Nin, povijesni i umjetnički spomenici, Zadar 1979, 73-7; prim. J. J. Wilkes, Dalmatia, 
London 1969, 310. 
Summary 
THE GODDESS AECORNA IN EMONA 
Marjeta Šašel Kos 
The author has presented all the extant epigraphical evidence about the local Emonian goddess 
Aecorna and reached the conclusion that she fits well into the Pantheon of local North-Adriatic 
female deities, although she is distinguished by the other goddesses by the greater impact she exer­
cised upon the local inhabitants. This is indicated both by the fact that her worship survived well 
into the Roman period, and that the number of dedications to her is relatively great. Moreover, 
they were erected by persons of every social position, from slave or freedman to officer of eque­
strian order. 
ARHEOLOŠKI VESTNIK 
Osrednjo slovensko arheološko revijo izdajata Inštitut za arheologijo Znan­
stvenoraziskovalnega centra SAZU in Slovenska akademija znanosti in umetno­
sti. V Arheološkem vestniku (AV) so objavljeni rezultati arheoloških raziskovanj 
na vzhodnoalpskem in zahodnobalkanskem prostoru. Predstavljena so najdišča in 
premične najdbe iz vseh arheoloških dob. 
Preko 900 izvodov Arheološkega vestnika zamenjuje Biblioteka SAZU z usta­
novami iz vsega sveta (akademijami, univerzami, arheološkimi inštituti, muzeji, 
spomeniškovarstvenimi zavodi), s čimer pridobi letno najmanj toliko izvodov 
dragocenih tujih znanstvenih publikacij, in sicer ne le arheoloških, ampak tudi 
zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih. 
Starejši letniki AV so večinoma že pošli, novejše pa lahko kupite v knjigarni 
Cankarjeve založbe v zgradbi Slovenske matice, Kongresni trg 7, Ljubljana. Cena 
letnika 42, 1991, ki je izšel v večjem formatu in trdi vezavi, znaša 1940 SLT.