Ivan Dobnik
Ivan Dobnik VZKLIK PESMI
VPRAŠANJA ZA PESEM
Kako izreči sanje, sneg, vonj v njih.
Življenje mrtvih v njih,
ljubljenih, še živali,
kako izreči podobe dreves in
in pokrajin v spominu, ki jih več ni,
neizprosno, petje grlic v nedeljskem jutru,
radijski program tistega leta,
besede očeta, prijateljev,
ki že pokojni živi prihajajo v tvoje sanje,
o kako vse to poimenovati, shraniti,
vklesati z besedo, stavkom, gibom
izvirnosti za vedno, da ne bo
s tvojimi celicami izpuhtelo kot grlice, oče, drevesa in vsa poletja, zime, jeseni, divje nevihte, hladne noči skrite v dišeča polena, o kako, kako? O da bi to ostalo, ne jaz, vsaj drobec, eno samo petje grlice, očetove oči, visoki jesen, jablane, ena sama beseda goreča, roža, zven, spev
ali zadnja molitev, prah za spanje, zate, ki vedno znova prihajaš z mojo dušo, ki veš grlico, besedo, krošnjo, ki prerojen nadaljuješ govorico, ki sanja budna, bolj budna od sna.
975
PESEM MOJEMU BRATU
reka dotika se tvojega čela
zvesta odteka med prsti cvetov
spiva: zima prihaja narahlo
in v listju pomirja bogove rastlin
sanjava: temne palme kipijo
luna med njimi prebira oči
dišijo ceste kjer se tvoji spevi mir dežja
na šipah avtomobilov
obrnejo k jutru: še en dan za reko
še en večer za prijatelja ki ne spi
še ena pesem za naju
ki vztrajno se spuščava
k beli obali
dežele iz sanj
VZKLIK PESMI
Pesem je radostna jata kresnic
Kriči, potem liturgično poje
Z ostrim umom predira sanje sanj
Strahovito prodira naprej, s strastnim pokom ljubi planet
JESENSKO RAZPOLOŽENJE
Že mir v zglavju sameva
Roke odprte se k mescu selijo
Nad dolino se vlažen klobuk listja razkriva
Slasti jesenske poklanja
V globoki krvi ostra kopita drhtijo
in med njimi si sam
Bolj sam kot senca tvoja
obrnjen k reki še motni od spanja
Vendar tliš
Slapovi neba te razvnemajo
Vetrni meč odrešujoče prepeva
Z močjo ki ti jo vrača ledu kljubuješ
zlemu kralju dnevov
In v tuje sanje počasi odteka
središče časa...
IvanDobnik
976
977
VZKLIK PESMI
če je dan mimo, pesem ni
V Somaliji ali Indiji, v Bosni ali v peklu kjer jo boli, se nemo vojskuje: čaka
Druga noč: simfonije angelov, ki so ušli verstvom sveta Drugi dan: besede iz človeštva, ki njeno grlo posvečajo
ODPOČITI SI NE MOREŠ
Odpočiti si ne moreš
Za zmeraj si sam v duplini telesa
Govoreč živalim ali prijateljem v megli
govoreč sebi ali bratu ki negiben čaka
tvoje velike pesmi
Nikoli se ne vrneš
Davne kretnje ne ponoviš
Dolge ure dan v noč potapljajo
V jesenskem mesecu streznitve Pokljajo zublji samote
In veter zapušča človeški svet togoten Ti ostajaš s knjigo in čelom lačnim Med nebotičniki vasi
Ki se bleščijo biserni v plinasti sapi večera Z ognjem ki zažiga
V neprizanesljivem grizenju Nedokončanih bitk
Ti pesmi ne zapustiš
Sanje so dolge
Budne so sanje
Gledajo te in spodbujajo te
Zimske kraljice ostrijo tvoje čute
In val besed preizkuša svojo diamantno moč
HIŠE V VEJEVJU BREZLISTNEM
Hiše v vejevju brezlistnem
za sklonjenimi glavami ljudi strmijo
Kar spominja na morski veter
ali na peščeni zrak meduz alžirske puščave
kadar popotnika v sanje skelijo
Dim modrikast z užitkom tava v nema grla
Onemel dan ,brez teže
se brezumno upira smrti
Nobene melodije ni ne klica polnega
Ni snega ki bi pokrajino ledeno ljubil
O da bi poskuse polžive zbral!
Posamezni ptiči se med ostrešji lovijo
Nemočen sem v dihanje vklet
Veliko pesem o reševanju duše govorim
v polnočnih zaklinjanjih
za tvoje ustne
se pred tujcem gole
Ivan Dobnik
978