Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto IV. Št. 31.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 30. julija 1937.
IIA
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
f Dr. Jože Puntar
Osebnosti dr. Jožeta Puntarja, ki je umrl 24. julija tega leta star komaj 53 let, se moramo oddolžiti tudi v »Sloveniji«. Jože Puntar je ibil po vsem svojem bistvu tako čist Slovenec, da njegovo delo zasluži posebnega spomina. Prav nobeno dejanje, ki je bilo zvezano z usodo našega naroda, ni šlo mimo njega; ob vsakem se je ustavil z vso silo svoje razvnete narave. Za čast, poštenje in pravico v javnosti se je vojskoval od mladih let, pa je tudi odkrito obsojal vse, kar je s samovoljo in neznačajnostjo škodovalo narodni skupnosti. V tem ni bil polovičar in je pozabil popolnoma na samega sebe, ni iskal ne'koristi ne časti. Prav to je bila tudi usoda njegovega življenja, zlasti njegovega dela, ko je znanstvenika, ki se je močno prebujal v njem, bol j in bolj dušil politični in družbeni publicist. V brezmejnem svojem idealizmu nikakor ni mogel mimo vprašanj, ki so vsak dan vznemirjala svet, vse je hotel zasledovati, vse študirati, vse v sebi predelati, dokler ni sam omagal. Kaj vse je prebral listov, revij in knjig, si zapisoval in zbiral, da uporabi, kadar bo treba.
Žal ne spada tu sem, da bi posebej govorili o lepi človečnosti, ki se je tako značilno kazala v Podobi vsega njegovega idealizma. Brez konca je vr^ta ganljiva veselili zgodb iz njegovih dunajskih in zlasti graških let, pa tudi iz Ljubljane — dokler niso prišli udarci, ko mu je ostala samo grenka skrb in zadnja največja ljubezen, njegova družina. V vsej kraševski naravi (rojen 19. marca 1884 na Uncu) je prevladoval lirik, ki je v navdušenju za vse dobro in lepo vzplamenel, se žrtvoval, pa se večkrat bridko prevaran zastonj skušal poboljšati za ta svet. Morda je edina njegova mladostna pesem dvokitična »Narodna«, kjer v ljubezenskem motivu išče zdravila zase, pa tako značilna za vse njegovo poznejše življenje:
Da rane bi zacelil, obvezal bom srce, le norec glavo belil poslej bi radi nje.
(Zora 1906, 93.)
Vsa ta njegova dobrota se je končno stisnila v živo vero in potrpljenje.
Dr. j. Ev. Krek ga ni imel notran je tako zvestega učenca, kakor je bil rajni Jože Puntar. Kot visokošolec in tudi pozneje je bil povsod: med dijaki in ljudstvom, v društvih in na zborovanjih. Njegova ideologija je šla navadno še mnogo ‘dalj®! kakor je terjala potreba in kazala možnost. Številne sestavke in razprave je posvečal dijaškim vprašanjem, vse od zdravstvenega stanja in tvarne oskrbe dijaštva do propagande za slovensko vseučilišče, od nalog ljudske prosvete do vpra-taiiJf-,?loveuskega izobraženstva. Rast tedanjega a o is o narodnega dijaštva je v tesni zvezi s
at in nfegovimi sestavki v »Zori« od 1906 dalje. NaravnoJe hil Jože Puntar pozneje Y !l°Ju. ™ Krekovo politično smer med najizrazi-tejsinu mladim soustanovitelj medvojnega »Jugoslovana« in eden glavnih sodelavcev. Tudi ko se je osnovala »Slovenija«, se ji je z vsem srcem pridružil in ostal njen sodelavec, dokler mu niso opešale moči. Vseli člankov v »Slovencu« ni mogoče niti slediti; od dnevnih vprašanj se je končno obrnil k zgodovini starejše slovenske politike in priobčeval »Dokumente slovenske politične miselnosti po vojni 1866« (S 1935) in še na smrtni postelji je dokončal korespondenco skrivnostnega političnega svetovalca Alojzija Smre-keria (Čas 1936/7).
V	slovenskem slovstvu se bo Puntarjevo ime ohranilo v zvezi s Prešernom. Študij staroklasične literature na univerzi ga je obrnil k dognanju Prešernove umetniške veličine. Sledeč dr. Žigo-novim osnovam o arhitektonski gradbi Prešernove pesmi se je z vsem ognjem zavzel, da odkrije zveze Prešernove umetnostne oblike s starokla§ič" mm in romantičnim slovstvom. V vrsti razprav,
n. pr. »Kaj je z arhitektoniko v Prešernu?« (DS 1910), »Prešeren in romantika« (S 1910), »Prešeren in antika« je branil arhitektonske osnove v Prešernu in odpiral vprašanje o celotni njegovi umetnosti. Tako je pripravil svoje glavno delo »Zlate črke« na posodi Gazel ali problem apolinične lepote v Prešernovi umetnosti (I. del 1912. Samozaložba). To vprašanje je zajel tako na široko, da je rajni dr. Prijatelj nekoč rekel: »Puntar ue podaja samo izsledkov svojega dela, ampak razkazuje vso delavnico z orodjem vred.« Nekaj krajših razprav o tem je objavil še v DS 1921 (Gazele) in 1924 (Literarna umetnina); zlasti je obsežna in po marsika-kih sporednostih zanimiva razprava »Dante in problem Nove pisarije« (Dantejev zbornik 1921). Pridno je zbiral gradivo za nadaljevanje »Zlatih črk«. Opirajočemu se na Čopovo slovstveno univerzalnost so se odpirala pota in zveze v orientalsko
slovstvo in našel je presenetljive zgodovinske sporednosti. Še do zadnjega je najrajši o tem govoril in pri vsej oslabelosti pozabil na svojo bolezen. Puntar je bil požtrvovalen iskalec, ki je za svoje trditve vztrajno zbiral potrdila v primerjalnem slovstvu. Njegov temperament ga je morda privedel kdaj k prezgodnjim sklepom, a bistveno vprašanje, za katero se je trudil, stoji. S svojim delo>m ni samo izpopolnil in obogatil našega pre-šernoslovja, ampak je razširil tudi naše splošno znanstveno obzorje. Ni tudi čuda, da se je bil s svojo nežno in širokosrčno naravo Jože Puntar spoprijateljil tudi z Ivanom Cankarjem. Zadnje leto pred njegovo smrtjo sta skupaj stanovala, nakar je Jože ohranil lepe in dragocene spomine (DS 1920) v
Jože Puntar nam ostane v spominu kot zgled čistega in vdanega javnega delavca, Živel je tako, da je dal vse. kar je mogel, do konča zvest svojim vzorom. Bil je sejalec, ki ni žel, bil je slovenski človek do dna, kakor malokdo.	F.	K.
Koledar dveletke po uradnih obvestilih
(Dalje)
3.11.1935: Seja izvršilnega odbora JRZ traja od štirih popoldne do st*]mih zvečer. Navzoči so poleg udov izvršilnega odbora tudi odličnejši prvaki stranke z dr. Mihom Krekom na čelu. Ugotovili so, da je v vsej državi odziv ljudstva na vabila stranke izredno povoljen, posebno v južnejših pokrajinah in v Sloveniji.
10.11.1935: Za shod, ki se vrši danes in na katerem govori dr. Miha Krek, bodo zvedeli Jeseničani iz časopisja z dne 11. t. m. — V senatu se poraja klub senatorjev JRZ, ki naj predstavlja akci jo za zbiranje in koncentriranje vseh radikalnih pripadnikov.
17.11.1935: Velik shod JRZ v Mariboru. Predsednik okrajnega odbora JRZ dr. Schaubach prosi zastopnika vlade dr. Kreka, naj sporoči preizkušenemu in najzmožne jšeinu voditelju slovenskega naroda ter bržčas najboljšemu državniku Jugoslavije dr. Korošcu najiskrenejše pozdrave vsega ljudstva. Dr. Krek se ozre najprej na različna zborovanja starega kova, ki se po zaslugi dr. Korošca smejo svobodneje vršiti, kakor pred nekaj meseci, na katerih pa tako imenovani poslanci blatijo dr. Korošca. Nato pa pove. da bo vlada vse storila, da ne bo prevarila ljudskega zaupanja.
24.11.1935: Seja banovinskega odbora JRZ za dravsko banovino v Ljubljani. Dr. Korošec govori prvič o političnem stanju, odkar je minister v vladah dr. Stojadinoviča. Notranji minister razloži svoje mnenje in mnenje vlade glede na politično stanje, ki je tako. da bo šla vlada na volitve šele. če bodo smeli orožniki spati v svojih vojašnicah, okrajni glavarji mirno reševati svoje spise in bodo stranke tako močne, da bodo mogle same v največjem redu in miru privesti volilce pred volilno komisijo. Sedanja vlada je prišla na krmilo, da se nasprotja med ljudskimi sloji polagoma poležejo, da damo ljudstvu vsaj tiste svoboščine, ki jih dovoljujejo sedanji zakoni (s tem v zvezi zavrne očitek, da daje sedanja vlada preveč svobode), in da dvigne ugled zakona in oblasti.
27-11-1935: Pojavi se pojem »izvenparlamen-tarne JRZ«, ki predstavlja poleg združene opozicije stvarno moč med ljudstvom. Kakšna bi bila ta moč pri eni ali drugi skupini, naj pokažejo svobodne volitve. To bodi razloff, da se poveri vlada za primer volitev JRZ. — Stanojevič je na obisku pri predsedniku vlade dr. Stojadinovicu.
—	Dr. Korošec govori na kongresu glavne zadružne zveze v Osijeku o svobodi, pravici in ljubezni kot njegovih življenjskih vodilih. — Z obveščene strani se odločno zatrjuje, da vlada med udi izvršilnega odbora JRZ najtesnejša skladnost in složnost.
29.11.1935: V Prilepu odkrne Jevtič, da hrvaškega vprašanja sploh ni. — V Ljubljani odkri-
jejo pripadniki dr. Marušiča in Puclja na konferenci težavnost odločitve, komu naj se pridružijo. Po ostri diskusiji sklenejo povratek v JNS. — Tudi Nikola Uzunovič konferira. »Jutro« poroča
o	naporih »okrog reorganizacije JNS«.
•i d" V"	Maksimovič nasiti tri sto ugled-
•	1 Relgrajčanov s^ sijajno večerjo v »Imperialu« in z blestečim političnim govorom. Pripadniki banketa se izrečejo za unitarizem in za enake postave v Belgradu in Zemunu.
3.12.1935: Pucelj popravlja poročila o konferenci njegovih pripadnikov z dne 29.11.1935 in jih oznamenjuje kot neokusno spletko, ki jo je prineslo najprej »jutro«.
8.12.1935: »Glas naroda« se izseli iz rok dr. Marušiča in Puclja in preneha biti političen dnevnik. Ivot popoldnevnik bo prinašal odslej samo srbeče novice. — V Daruvaru govori G jura Jankovič o državni in narodni enotnosti kot dovršenem dejstvu, o katerem sploh ni mogoča več katerakoli razprava. — Senator Simonovič, podpredsednik kluba senatorjev JNS, govori v Kruševcu na konferenci JRZ.
9.12.1935: Dr. Grga Angjelinovič preseneti javnost z obširnim poročilom o važnosti »pohorske« akcije, katere državniško jedro je v spoznanju, da način dela ni glavna stvar, temveč le vprašanje praktičnosti. Zaradi tega so jugoslo-venski nacionalisti demokrati takrat, kadar se to ujema z njihovo smolo.
15.12.1935: Na Ježici zmaga pri obč. volitvah kandidatni seznam JRZ. — V Rumi razlaga prota dr. V. Janič, zakaj od volitev dalje ni prišel med volilce in da je pred nekaj dnevi vstopil v klub JRZ, medtem ko je bil prej politični položaj nejasen. — V Celju shod JRZ z nad 1000 pripadniki dr. Korošca. Dr. Krek poudarja, da ne bo padla nobena senca na kakršnokoli slovensko svetinjo, dokler bo dr. Korošec na vladi, da je trajna in popolna rešitev samo v sedanji pristni demokratični obliki vladanja in da je naš gospodarski organizem izčrpan.
17.12.1935: Zagrebška policija objavlja poročilo o delu komunistov na srednjih šolah. — Temu poročilu bosta sledili do 21.12.1935 še dve. — Aca Stanojevič sestavlja spomenico, s katero bo seznanil prijatelje s svojim zreliščem trenutnega političnega stanja.
22.12.1935: Ministra Komnenovič in Bobič odstopita z utemeljitvijo, da se predsednik izvršilnega odbora JRZ Stanojevič ne strinja z načinom organiziranja JRZ in vodstvom državnih poslov, medtem ko se ona dva strinjata s Stanojevičem v tem mišljenju. Izvršilni odbor odstavi šefa pisarne JRZ in ga nadomesti z drugo osebnostjo, v vlado vstopita dr. Marko Kožulj in Dragiša Cvetkovič,
1/ftodna Ucup!!!
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ogledaia, ščetke, turistovske potrebščine dobite
n
J
n
J
fta HeidiM, J^uU^ana
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
k JRZ pa prestopi Štefan Čirič, predsednik »narodne skupščine«. — To je tretja vlada dveletke. — V Ljubljani je imenovan nov občinski svet. Dr. Stanovnik ne sprejme imenovanja.
28.12.1935: V Ljubljani izide prvič »Slovenski dom«. — Ostali trije udje izvršilnega odbora J RZ, dr. Stojadinovič, dr. Korošec in dr. Spaho objavljajo. da hočejo ostati zvesti programu in pravilom JRZ. Stranka bo kljub odpadu Stanojeviča čvrsto nadaljevala svoje demokratično delo.
30.12.1935: »Ponedeljski Slovenec« prinaša obširne brzojavke na prvi strani pod naslovom »Mu-nicija se vali v Abesinijo«, na drugi pod naslovom »Stalin — roke proč od Jugoslavije«, kjer objavlja eno izmed razdiralnih okrožnic z navodili. — Senator Simonovič, imenovan Djaba, prestopi uradno k JRZ. — Po »Slovencu« monopoli-zacija šolskih knjig še ni aktualna, pač pa se vršijo med »pohorci« ljule osebne borbe. — Soci-alno-demokratična občinska svetnika v Ljubljani, Likar in Kralj, imenovana v občinski svet, objavljata pogoje, pod katerimi bosta ostala v dolžnosti. Glavni pogoj je, da se pri večini JRZ ne pokaže hotenje, da se hoče z izkoriščanjem sedanjega izjemnega stajna trajno vzdržati na oblasti.
(Dalje prihodnjič.)
Nekaj pripomb k obnovitvi fasade šentpetrske cerkve v Ljubljani*
Okoli obnovitve zunanjščine ljubljanske šentpetrske cerkve se je vnela v našem dnevnem časopisju huda polemika. Da je korenito popravilo razpadajočih sten nujno potrebno, ni prav nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali se ne bi mogla obnovitev izvršiti ceneje in obenem bolj zadovo-
* Opomba uredništva: Z veseljem priobčujemo pričujoči sestavek, s katerim sc popolnoma strinjamo. Gre za važno stvar slovenskega glavnega mesta, ki zgublja svojo estetsko podobo, ki so mu jo ustvarili prejšnji rodovi. Gre za slovensko umetnostno izročilo visoke kakovosti, ki naj bi bilo uničeno po nepotrebnem.
ljivoj kot je pa po Vurnikovih načrtih nameravano. Razburjenje Šentpetrčanov je čisto razumljivo, saj ljudje vsaj pri nas ne pobirajo denarja po cesti, pa naj so framasoni ali kristjani, in nekaj estetskega okusa tudi še imajo.
Vurnikove obnovitvene načrte je objavil banovinski konservator dr. Stele v »Slovencu« od 18. julija tega leta in jim dal sankcijo spomeniškega urada. Javno .se doslej še nihče ni pečal z njimi, dasi je sicer med ljudmi mnogo- kritiziranja. Mislim, da je nujno potrebno tudi o načrtih samih — ne samo o obnovitvenih stroških — izpre-govoriti javno, kajti tako važna zadeva, kakor je obnovitev šentpetrske cerkve, enega naših najlep-ših stavbnih spomenikov baročne dobe, nikakor ne sme biti zgolj zadeva dveh ali treh gospodov. Sedaj je odločilni trenutek, ali se bo šentpetrska zunanjščina obnovila zadovoljivo in skladno z načeli spomeniškega varstva, ali pa se bo dokončno in nepopravljivo uničila, kakor se je že notranjščina te zares monumentalne stavbe.
Nobena ljubljanska cerkvena stavba ni po potresu 1895 toliko škode trpela kot šentpetrska cerkev. Arhitekt Jeblinger, ki je takrat nekako dobil monopol za obnavljanje vseli cerkva v ljubljanski škofiji, seveda tudi močno poškodovani šentpetrski cerkvi ni prizanesel. Prezbiterij je podaljšal in ga polkrožno zaključil, prizidal novi zakristiji, iz starih zakristij ob kupoli pa naredil stranski kapeli. Uničil je krasni veliki oltar ter oba stranska oltarja pod kupolo in dal vso notranjščino s temnimi oljnatimi barvami prepleskati (ta »slikarija« je bila nedavno odstranjena). Po vojni je za Jeblinger jem še Vurnik estetski popolnoma nezadovoljivo povečal pevski kor in postavil nanj monstruozne orgle, ko je bil prejšnjo baročno orgelsko omaro brez vsake potrebe odstranil. S temi bistvenimi prezidavami je notranjščina šentpetrske cerkve* dokončno zgubila svojo poprejšnjo prostorninsko harmonijo.
Poglejmo sedaj — in to nas danes predvsem zanima —, ali je Jeblinger tudi šentpetrsko fasado tako prenaredil. da se ne bi dala postaviti nazaj v prejšnje, predpotresno stanje, kakor je bila nad 160 let.
Dobra podoba predpotresno šentpetrske fasade je v 1. številki IV. letnika »Kronike slovenskih mest« na strani 10. Ako jo primerjamo z Jeblin-gerjevo fasado, na prvi pogled vidimo, da se ni nič bistvenega uničilo. Vse bistvene sestavine so ostale, jeblinger je samo marsikaj dodal, nič važnega pa ni odstranil. StrehL stolpov je obremenil z nepotrebnim balastom, st^Jja je s podaljšanjem fasadnih zidcev potegnil v fasado in jima vzel prejšnjo samostojno arhitektonsko funkcijo, na fasado je postavil polkrožni 'nadzidek, napravil je nekake odprte arkade in na sredo namesto prejšnje nevsiljive freske postavil mozaik. Vse pročelje je še vrliu vsega tega nališpal z raznimi dekoracijami. Z vsem tem je prejšnjo zares monumentalno fasado popolnoma razbil in ji vzel vsak mogočnejši učinek. Ali pod vso to Jeblinger-jevo navlako še živi stara fasada, nič drugega ni treba, kot da se nepotrebni in neokusni balast odstrani, pa se nam bo pokazala v svoji nekdanji preprosti lepoti.
S šentpetrske fasade je torej treba samo odstraniti potresne prizidke in pridatke — morda z edino izjemo mozaika — in zazidati odprte arkade
ter stene zgladiti in pobeliti; taka obnovitev ne samo da ni v nasprotju z načeli spomeniškega varstva, temveč je po teh načelih edino dopustna. Kajti načela spomeniškega varstva — kakor čisto pravilno pravi dr. Stele — odklanjajo obnovitev historičnib oblik, ki jih več ni. a na šentpetrski fasadi so še — skrite pod jeblingerjevim balastom in navlako, prav kakor stare freske pod stoletnim beležem, ki ga je treba samo odstraniti, da se nam zopet pokažejo.
Poglejmo sedaj še, kako si obnovitev šentpetrske fasade zamišlja prof. Vurnik. Po Vurnikovem načrtu od stare fasade ne bi ostalo nič drugega več kot strehi na stolpih. Vsa okna zazida, še celo ona, ki dajejo stopnicam luč, stare portale odstrani, uniči pilastre, ki sedaj že zunaj nakazujejo notranjo triladijsko razdelitev, in vso fasado prevleče s 13 cm debelim zidom, ki se bo nemara že v nekaj letih odluščil, kakor se je od-k ruši la zidana preobleka na ljubljanskih grajskih utrdbah od starega zidovja. Estetski učinek Vurnikovega načrta je popolnoma nezadovoljiv, prav kakor ni zadovoljiva materialna stran, saj bi Vurnikova obnovitev šentpetrske cerkvene zunanjščine zahtevala kar mili jon in sedem sto tisoč dinarjev!
V Ljubljani se je prav zadnje čase ob prezidavah javnih poslopij mnogo grešilo. Glavni vhod opernega gledališča, banovinska hranilnica, filharmonija — da samo te navedem — so markantni dokumenti. Daleč najtežji greh pa hi bil obnova zunanjščine šentpetrske cerkve po objavljenih načrtih. Ako se ti načrti uresničijo, bo stara šentpetrska fasada dokončno in nepopravljivo uničena, kakor je že uničena notranjščina, in to ob sodelovanju spomeniškega urada, katerega prva skrb in dolžnost je, skrbeti ravno za to, da se umetnostni spomeniki Slovenije ohranijo poznejšim rodovom! In vse to še povrhu za težke denarje, ko bi se dala obnovitev izvršiti zadovolji veje in vsaj za polovico ceneje!
Mislim, da za revizijo obnovitvenega načrta še ni prepozno, zato z največjim poudarkom apeliram na vse odločujoče čini tel je, predvsem seveda na spomeniški urad in na šentpetrsko cerkveno predstojništvo,' naj stvar še enkrat korenito premislijo in naj preprečijo grozečo škodo: po toči zvoniti bo prepozno! Odgovornost, ki jo nosijo, je velika, naj se je tudi do kraja zavedajo!
V. M. Z.
Jugoslovenstvo in naprednost
V letošnji 24. številki svojega tednika »Slovenska beseda« piše dr. Puc o »Boju zn slovenstvo«.
Našteva može, ki so delali za slovenstvo in njegovo kulturo ter se bojevali in trpeli zanj. Potem (ja pravi:
Vsi ti možje, od Trubarja pa do Cankarja, so bili daleč od miselnosti tistih, ki nastopajo danes kot reševalci slovenstva. Nobeden od njih ni bil klerikalno usmerjen, čeprav so med njimi odlični duhovniki. Ne Vodnik, ne Gregorčič, ne Aškerc ni pripadal tem krogom, ki so jih prav zaradi njihovega naprednega in liberalnega mišljenja preganjali in napadali.
Po naprednih možeh so Slovenci nastali.
Nič drugače ni v današnji dobi. Vse, kar imamo v slovenski književnosti močnega, velikega, vse, kar
Dr. Franc Derganc: Svetozor
Prvi zvezek izbranih esejev. Ljubljana 1936. Založila in natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Avtor pripominja v uvodu, »da je njegovo delo izraslo iz človeškega trpljenja in zdravniškega sočutja z zdravilnim namenom krepke injekcije optimizma in tolažbe, kakršne so pisali v podobnih časih prehoda in razsula, nemira in obupa nad človeštvom že stari filozofi.« Že iz teh njegovih lastnih besedi je razvidno, da se avtor pridružuje tisti dolgi vrsti znanih sociologov, ki so v številnih teorijah poskušali ozdraviti trpečega človeka z najrazličnejšimi sredstvi, od nežno občutenih, zgolj dušeslovnih vrednot do tistih, nanašajočih se le na tvarne, sociologične ali civiliza-torične pojave in preko teh do najradikalnejših revolucionarnih metod, ki jih je mogoče izvesti le z ognjem in mečem. Derganc izvaja svojo miselnost v »Svetozoru« iz prepričanja, da je treba človeštvu, nahajajočemu se v gospodarskem, sve-tovnonazornem in etičnem razsulu, ki nima primere v svetovni zgodovini, pomagati s filozofskimi in sociologičnimi nasveti. Izhajajoč iz mnenja, da zmore to ogromno nalogo le znanstveni razum, primerja filozofijo z medicino, vidi izvir sodobne krize v individualistični degeneraciji, rekoč, da se je spridila človeška dnša, in sodi, rla se da naš naraščaj rešiti edinole s sotrud no-vzgojno regeneracijo in evgeniko. V podrobnem primerja francoski intelektualizem s slovanskim in trdi, da so »po sintezi teh obeh v prvi vrsti Francozi in Slovani poklicani, da prevzamejo vodstvo na fronti sporazuma in sodelovanja na intelektualni fronti svobode in svetovne demokracije proti emocionalni fronti nasilja in svetovnega imperija.«
V	svojem nadaljnjem eseju »Spomini na Kreka«
se obrača do naših domačih razmer, analizira Krekovo dušo in ga označuje kot ideal in simbol samozavestnega Slovana, kot neposrednega, duhovnega očeta Jugoslavije.
Od tu dalje se poglablja v krizo socializma, počenši od grške filozofije, preko renesanse do slovanske socialne akcije, opredeljuje borbo nemškega socializma s slovanskim, določuje psihološki izvir marksizma in njegovo vlogo v Evropi ter ruski revoluciji. V zaključku tega poglavja pa navaja miselnost in filozofijo Vladimirja Ser-gejeviča Solovjeva, rekoč, da naj bi vsaka slovanska stolica za filozofijo prevzela Solovjeva za izhodišče filozofskega pouka in mišljenja. Drugo polovico knjige pa posveča pisatelj zgolj analizi in opisu verizma, določneje Tyrševega sistema, sokolstva in njegove filozofije. Posebno pozornost pa posveča pisatelj tako v pričujoči knjigi, kakor tudi že prej izšlem svojem delu »Borba Zapada in Vzhoda zunanji plati eksperimentalne fiziologije, tako zvanemu behaviorizmu. S tem smo opisali vsa glavna gibala njegove filozofske zakladnice. ki se jih avtor poslužuje, da nam prikaže svetovni nazor, kakršnega si je zamislil v ozdravi jen ju našega sodobnega človeka.
Da nam bo avtorjev svetovni nazor še bližji, hočemo navesti nekaj prav njegovih rekov in trditev. On oblikuje svoja spoznanja takole:
»Moderna šola gradi "preprosto kulturo na osnovi sotrudnorazvojne vede ali znanosti in prepušča čudeže, mistiko in vero konfesionalni metafiziki.« (Str. 9.)
»Vzgoja je tista skrivnostna in vsemožna sila. ki ustvarja in oblikuje človeško dušo iz dednih dispoziciji« (Str. 10.)
»Edino sredstvo za rešitev splošne krize je vzgojna realizacija nove, zdrave in sočutne duše z metodičnim ponavljanjem pravilnih reakcij.« (Str. 11.)
na
»Ne več individualistična, temveč samo sotrud-novzgojna resnica bodi zvezda vodnica našemu svetozoru v sodobni zablodi in zmedi pojmov, v individualistični kulturi laži in zlobe.« (Str. 11.)
»Modernemu vzgojitelju je osnovna veda teoretična in praktična psihologija. Njegov vzgojni smoter je totalen in Iunkcionalen, to se pravi, moderna vzgoja naj prevzame celega človeka, d usedu Kovnost in telo, izuri naj ga v pravilni duše-duhovni in telesni dejavnosti, v pravilni dejavnosti zavestnega duha (razuma) in podzavestne, čustveno-nagonske duše.« (Str. 14, 15.)
»Stara šolska vzgoja je poznala samo eno stran a vestnega^ duha, samo spomin, omejevala se je a mehanično dresuro, nabijanje spomina. — Pri tem se je prezrlo osnovno spoznanje, da se normalen človek intelektualno razvija do smrti.« (Str. 16, 17.)
»Med prve vzgojne naloge slovenskega, ju£°' slovanskega in slovanskega učitelja sodi osveščanje dušne, krvne in podzavestne enotnosti v smislu slovanske akci je.« (Str. 21.)	.
»Osnova slovenske, jugoslovanske in slovanske celosti je brezpogojna konfesionalna, plemenska in strankarska strpnost.« (Str. 21-)
»Na srečo nam takega nadorgana strpnosti ni treba šele iskati, ker ga že imamo v nasi ljudski šoli in prosvetni organizaciji. Vsak vzgojitelj (učitelj) je že po bistvu države, ln prirode poklican nadorgan strpnosti in pomirijivosti. Zato ni dovoljeno jugoslovanskemu učitelju, da bi se aktivno udeleževal verske in strankarske borbe. Vedno mora kot pomirljiv nadorgan strpnosti stati izven borbo iii povsod pomirljivo priskočiti 11 a pomoč, kjer grozi pobesnela strast.« (Str. 24.)
»Po osvoboditvi materialne lizike čaka človeka nova naloga, da si z enakim uspehom infinitezimalni svet duhovne metafizike.«,(Str. J,.)
»Vsa sodobna kriza preneha avtomat11'11© tisti hip, ko nova telesna in dušeduhovna vzgoja pr<?-
SLOVENIJA
Stran 3.
lahko pokažemo svetu kot specifično slovenskega, vse
—	s prav majhnimi izjemami — so ustvarili napredni Slovenci.
Mi bi se ob leli besedah sploh ne bili ustavili, če bi ne bile tako hudo dvoumne, da že kar dvoumne več niso. Zakaj preveč očitno hoče dr. Puc samega sebe in svoje jugosiovensko politično okolje uvrstiti v ta res slovenski, res napredni svet. Zato bo dobro in koristno, če si pojem naprednost ogledamo od blizu.
Beseda napreden je dobila svoj posebni prizvok s tem, da je postala že davno oznamenilo Političnih strank. Za napredne so se označevali ob zlomu absolutizma in fevdalstva meščanske stranke, ki so se bojevale za ljudske pravice, za parlament, za demokracijo. Po pravici: kajti nasproti reakcionarnemu absolutizmu so bile res napredne, in priznati je treba, da so mnogo storile za napredek v vzgoji, v človečnosti, v kulturi sploh. Zastopale so pač načela in smernice, kakor so jih od nekdaj zastopali vsi svobodoumni in človečni duhovi.
Sčasoma pa je ta vzdevek precej prišel ob svoj glas. Največ zaradi tega. ker so se šopirile z njim politične organizacije, ki so bile vse, samo napredne v zgorajšnjem smislu ne. Navajamo samo j11 rf?riI?er lz naše naj bližje zgodovine. V senci dr. lavčarja in »Slovenskega naroda« stoječa »Na-rodno-napredna stranka« izpred vojne je bila v začetku tega stoletja gotovo najbolj reakcionarna stranka v Sloveniji. Borila se je zoper splošno volilno pravico, vezala z nemškimi veleposestniki zoper slovensko ljudstvo, ki mu ni zaupala, kakor to ne njej. Ni bilo še zlepa naše slovensko življenje bolj zamočvirjeno, kakor zlasti v zadnjih letih njene vlade.
Torej: ob presoji pojma naprednosti je treba biti vsekako previden.
Kajti za naprednega moremo šteti samo tistega, ki dela za dvig umske, nravstvene in tvarne omike svojega naroda; samo tistega, ki mu je dušna in telesna blaginja lastnega naroda zadnje vodilo pri njegovem javnem in zasebnem delu: samo tistega, ki sc ne samo za ceno tvarnih ugodnosti, ampak, če treba, tudi v očitno svojo tvarno škodo bojuje za ljudske pravice.
Jasno pa je na prvi pogled, da pri tej opredelitvi nima noben jugosloven pravice, označevati se za naprednega.
Ne enega res naprednega, res svobodoumnega olovenca ni danes med jugosioveni. Kajti ti ljudje so reakcionarni, torej nenapredni v najostrejšem pomenu te besede. Tuji so naši (kulturi, tuji našemu ljudstvu. Zmeraj so vrtorepili okoli režimov, ki so okrnjevali slovenske pravice, vsakemu oblastniku z juga. ki nas je obremenjeval, so služili vdano in ponižno, še več. naravnost omogočili so s svojim glasovanjem zoper večino slovenskega ljudstva, da smo dobili upravni sestav, ki nas uničuje in nam jemlje najprvobitnejše pravice, ki nam gredo kot narodu.
Ne, ti ljudje, taki ljudje niso napredni. Napreden jugosloven — to je protislovje v prilastku!
O,	da. prav ima dr. Puc. Imeli smo napredne može, kakor Trubarja in Dalmatina, Vodnika in
Zoisa, Prešerna in Cankarja. Bili so to možje, ki so živeli in čutili z ljudstvom, videli njegovo bolečino in trpljenje. In ki so mu hoteli pomagati in so to tudi storili.
Imeli smo druge, ki so se tudi imeli za napredne. Vraz je bil tak, in Deschmann, in Schwe-gel. Nihče jih danes ne šteje slovenskemu narodu v dobro.
in prav tako ne bo prišteval naš narod nikoli sebi v dobro ljudi, ki so uvedli jugoslovenstvo k nam. Ljudi kakor dr. Žerjava in dr. Kramerja, kakor dr. Puca in Puclja. Kajti kar je prišlo slabega
nad nas in naš narod, vsa reakcija zadnjih 19 let je neločljivo povezana z jugoslovenstvom.
Znano je, kako sta Prešeren in Cankar odklanjala jugoslovenstvo v vsaki obliki. Ker jih celo dr. Puc prišteva med napredne, očitno ne more biti napredno tisto in tisti, kar in katere sta ta dva slovenska moža tako brezpogojno in brezkompromisno odklanjala.
Prav ima dr. Puc: Brez naprednih Slovencev bi Sl ovencev sploh ne bilo. Zato in odtod tudi naš boj zoper reakcijo, ki se šopiri v znamenju jugo-šlovenstva nad nami.
D. L.
Iz poljske zgodovine
(Nadaljevanje)
111.
Po smrti Avgusta 111. je zasedel poljski prestol po želji ruske carice Katarine Ib, ki se je prej še sporazumela s pruskim kraljem Friderikom II., Stanislav Avgust Poniatovski. Bil je popolnoma odvisen od ruskega poslanika v Varšavi, kneza Repnimi, ki je imel Poljsko za rusko pokrajino. Gospod poslanik je imel v Poljski ruske vojake in ni prenesel najmanjšega odpora. Sej-miki so se morali ukloniti njegovi volji; tiste, ki so se mu uprli, je kratko malo odpravil v Rusijo. Vojaki so jih ujeli in odpeljali v Sibirijo. Seveda, tako ravnanje je rodilo čedalje večji odpor, vse se je hotelo rešiti tega groznega ruskega vpliva in terorizma. Vsi pravi domoljubi so hoteli, da se povrne Poljski samostojnost.
Stvaritelj osvobodilnega gibanja je bil Jožef Pulaski, ki se je zvezal s svojimi prijatelji, da bi z oboroženo silo odvrnil od Poljske rusko samovoljo. Sam je odšel v Lvov. svoje tri sinove pa je poslal v Ukrajino, da so zbirali vojne sile. V februarju 1768 so se zbrali v Baru, trdnjavici na Ukrajini, kjer je bilo že nekoliko stotin oborožene okoliške šlahte. Tu je nastala zveza, ki jo imen ujejo »b a r s k o k o n f e d e r a c i j o«.
Voditelj konfederacije je bil Pulaski. s svojim vplivom mu je pomagal prior bosih karmeličanov Marek, ki je imel v tamkajšnjih krajih velik vpliv. Klical je poljske plemiče na boj proti pravoslavni Rusiji, češ da je katolicizem v nevarnosti. Tako je barska konfederacija nekaka politično-verska zveza.
Seveda Repnimi ni bila všeč ta zveza. Zato je zahteval od kralja Stanislava Avgusta, naj mu pomaga, da se zveza zatre, a je tudi sam zbiral ruske vojake proti zvezi. In zgodilo se je, da se je kralj vdal in da so poljski vojaki skupno z ruskimi korakali proti Baru, ki je padel. Rusko maščevanje je bilo grozno. Kozaki so pomorili na tisoče in tisoče ljudi in izropali deželo.
Zaradi teh ruskih zmag se konfederacija ni mogla tako razširiti, kakor se je želelo, vendar se je misel konfederacije širila po notranjih vojvodstvih, Pulaski pa je zbežal na Turško in iskal tam pomoči proti Rusiji. — Tudi francoski kralj Ludvik XV. je pomagal konfederatom, jim pošiljal francoskih častnikov, orožje in denar, ker se mu je zdel ruski vpliv na Poljskem nevaren. — Nastali so notranji bratomorni boji. Ker je Stanislav Avgust držal z Rusijo, so ga zavezniki odstavili in razglasili anarhijo.
ustroji človeško dušo v smislu prirodne in prvotne bratovske sočutnosti, ko se posreči evgeniki izločiti in ozdraviti individualistično degeneracijo.« (Str. 30, 31.)
»Ljubezen pa je pogoj resnice in napredka. Da to niso prazne besede, dokazuje dejansko in dejavno z brezprimernim idealizmom strokovna organizacija našega učiteljstva. Kljub splošnim in gospodarskim neprilikam je enoglasno sprejela sklep o založbi pričujoče knjige.« (Str. 31.)
Avtor izvaja svoj svetovni nazor v glavnem iz čisto znanstvenih bioloških dognanj, prepušča vso metafizično stran človeka dušeslovcem in teologom, vendar pa kljub temu gradi nad to svojo mišljenjsko stavbo neko etično streho. Posebno poudarjamo, da prevzema vse trdilno in dokazilno gi udi v o načeloma iz eksperimentalne fiziologije,
lo	je iz eksaktnega znanstva. Avtor je mnenja, tla je vsa naša spoznavnost mogoča edinole s polnočjo spoznavnokriticnega verizma, izhajajočega iz stvari, iz realnega empirizma, iz realizma. Vsa njegova ideologija in iz nje izhajajoča volja po dejavnosti temelji tedaj na spoznanju, da je edini pravilni način vse dejavnosti sotrudnovzgojna, kolektivistična metoda ali konoturizem. Vse to se pravi, da stoji avtor na dinamično-vzgojnem stališču. v časovni razsežnosti in da v isti sapi zanika temu nasprotno stališče statičnih, brezčasnih vrednot in neizpremenljivega zakonodajnega kompleksa.
Sedaj, ko smo očrtali avtorjevo izhodišče in vodilne misli, pristavljamo svoje mnenje v naslednjem.
Brez vsakega pridržka priznavamo avtorjevo odkritost in neoporečnost njegovega dobrohotnega smotra. Nekaj njegovih trditev je neizpodbitnih.
•	omisleke pa imamo z njegovo metodo, kako jc Uiogoče današnjemu človeku pomagati in kdo naj hi štori.
Kakor je razvidno iz navedkov, razgiba pisca v prvi vrsti veliko vprašanje naše dobe: individualizem ali kolektivizem. Pisec individualizem zametuje. On je sicer za svobodno, toda »sotrudno-dejavno disciplino«. Ta sotrudno-dejavna, torej v bistvu kolektivna disciplina, pa more nastati — po piscu! — samo z vzgojo. Pisec odklanja torej vsak nasilni kolektivizem, on je za »svobodnega«. I u pa mora nastati prod kritičnim bralcem vprašanje. v čem je še svoboda, če je v načrtu vzgoje že dan bodoči sotrudno-dejavni človek-državljan.
In tako smo se znašli pred vkladnim kamnom cele miselne stavbe: ali je svoboda že vnaprej dana, namreč svoboda volje, vesti in iz te izvirajoče dejavnosti. ali pa šele začenja tam. kjer je kolektivni sotrudno-dejavni človek že oblikovan. _ Nasa naloga ni. da posegamo v ta boj nazorov. Kajti v tem boju sodeluje toliko osebnih momentov. je toliko odvisno od družbenega okolja, na-ziranja. vere, da bi bila le težka, vsekakor pa pretežko izvedljiva tista ločitev pojmov, ki je potrebna za stvarno razravnavanje. To tem bolj. ker vidimo, da izhajata tako komunizem kakor fašizem iz kolektivne miselne osnove in ker je prav zategadelj vsa ta miselna osnova še preveč neiz-čiščena. da bi mogla biti okvir jasni, razločni miselni sliki.
Očitno je samo eno: zoper individualizem je vstal kolektivizem v mggočnem zaletu. Sredi raz-računavanja smo. In nikomur ne bo dano, da bi se mu mogel odtegniti. Od vsakega samega pa je odvisno, če bo udeležen pri njem ali kot misleča osebnost, ali kot brezvoljni predmet.
Pisec »Svetozora« sc je potrudil, da išče pot iz nase kulturne zagate. Zgora jšn ji navedki dokazujejo bogastvo njegovih misli. In kakršnokoli stališči' bo bralec zavzel do te njegove filozofične izpovedi, eno je gotovo: oplodila bo njegovega duha. obogatila zakladnico njegovih misli.
Vzemi torej in beri!
Ruski generali so ravnali s konfederati, kakor da so puntarji, in delali z njimi na prav barbarski način. Zlasti je bil polkovnik Drevič, ki je dal ujetnikom sekati noge, roke in jih še na drug način mučil. Sibirija se je seveda polnila s poljskimi ujetniki. To konfederacijo je poleg Turške in Francije podpiral skrivoma celo Friderik II., pruski kralj, ker ni hotel, da bi vso Poljsko dobila v roke Rusija. Silil je Pol jake, da so mu prodajali kmetiške pridelke, a plačeval je s ponarejenim denarjem. Ko so pozneje Poljaki hoteli od Prusov kupovati, tega denarja niso mogli oddati, ker je bil ponarejen; morali so plačevati z dobrim poljskim denarjem. Tako je šel denar iz države.
Medtem je imela Rusija v vojni s Turki srečo na kopnem in na morju. Ti uspehi so vznemirjali Prusko in Avstrijo. Nemški cesar Jožef II. in Friderik II. sta se sestala v Šlezi ji. da se sporazumeta glede Rusije. Kmalu sta dobila sultanovo pismo s povabilom, naj posredujeta glede sklepanja miru med Rusijo in Turčijo. Ni trajalo dolgo, da je Avstrija zasedla del krakovskega vojvodstva, Prusija pa je vkorakala v poljsko Prusko. To pa je vse bilo znamenje, da se imajo izvršiti važne stvari, zakaj kmalu je pokazal pruski kralj, kaj namerava.
Proti koncu leta 1770. se je zglasil v Rusiji Friderikov brat Henrik s predlogom, naj se poraz-dele obmejne poljske pokrajine med Avstrijo,
I	rušijo in Rusijo. Po tem predlogu naj bi bila Rusija poplačana za zmage nad Turčijo, Avstrija in I rusija pa za posredovanje miru —— a vse na škodo Poljske. Carica, ki je hotela zasesti vso Poljsko, ni dala naravnost odgovora in je storila vse, da ne bi prišlo do delitve. Da se ne bi mogli Prusija in Avstrija vmešavati v poljske zadeve, je sklenila pomiriti Poljsko s tem, da bi z vsemi sredstvi potlačila konfederacijo.
Vendar je bil ves trud zaman, ker jc konfederacijo krenko podpirala Francija. Največji uspeh pa so imeli zavezniki, ker so dobili Krakow. ki so ga zasedli ruski vojaki, in so se zbrali k vo-
li	tvi novega kralja. V noči 3. novembra 1771 so konfederati napadli Stanislava Avgusta, ki se je ranjen vrnil v Varšavo in o vsem naznanil zamejskim dvorom.
Ker se je napad na Stanislava Avgusta imel za iimor kraljeve osebe, sta Prusija in Avstrija našli priliko, da se vmešata v notranje zadeve Poljske, »kjer je kraljeva oseba v nevarnosti«. Ker carica ni mogla z lastnimi silami zlomiti konfederacije in ker se je vznemirila zaradi zbližan ja Avstrije in Turčije, je sprejela Friderikove predloge. V začetku meseca februarja 1772 sta se sporazumeli Rusija in Prusija, nekaj dni pozneje pa sta podpisala z Rusijo in Prusijo razdelitev Poljske Jožef II. in Marija Terezija.
Konfederati seveda niso nič vedeli o teh pogajanjih in sklepih in so se borili dalje. Kmalu so se morali vdati premoči.
Tako je bilo konec tega junaškega boja za svo-bodo Pojjske. JNisO' ga vodili sami plemiči, marveč tudi meščani in preprosti ljudje. Sijajni voditelji so bili celo krojači, mesarji. \ Krakovvu so se borili skoraj samo meščani. Da, še celo gorali (gorjanci) so se junaško bojevali.
Pri prvi delitvi 1772 je izgubila Poljska od skupnega obsega 13.300 kvadratnih milj 3.860, a nad 4,000.000 ljudi. Rusija si je vzela Belo Rus, Avstrija Červono (Rdečo) Rus. južni del Malo-poljske z VVieliczko. Prusi pa so zasedli Pomor je brez Gdanska in Torunja in velikopoljske okraje ob reki Noteč.
To delitev je moral potrditi sejm. To se je tudi zgodilo. Najbolj je govoril proti poslanec Reytcn, ki pa ni mogel doseči ničesar. Obup in sramota sta mu vzela um; tudi življenje ni imelo zanj nobenega pomena več, ho je sejm sklenil delitev njegove domovine.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika „Slovenije«!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved ves in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čisl slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek 2
tiskovni sklad našega tednika »S 1 o v e n i j e«.
Opazovalec
Političen sonet
Zašli so k nam posebne vrste ptiči: iz vseh vetrov jim perje je zneseno, njih spev kričanje je ponarejeno, ko da krošnjarijo tu s kisom Čiči.
Oblastni bolj so kot nekdaj biriči: kaj ljudstvo misli, to je njim vseeno, če komu prav ni, da je troje eno, izkljujejo oči mu pri tej priči.
Sumljivo širijo obupne klice, da oni le so pravi domoljubi, ki rodoljubja pišejo menice.
Prav redki še so, ki se jim poljubi
poslušati te zakasnele ptice,
naš narod ve, da trobijo k pogubi.
—ar-
Železniški promet
Na ljubljansko železniško ravnateljstvo je odpadlo lansko leto 8,425.288 potnikov, to je 22.3% ali slabo četrtino vsega potniškega prometa v državi.
Na belgrajsko železniško ravnateljstvo pa je odpadlo lani 8,248.514 potnikov, to je 21.9% vsega potniškega prometa v državi.
Kakor smo že poročali, je bilo zgrajenih po vojni v območju bclgrajskega železniškega ravnateljstva 848 km železnic na novo, v območju ljubljanskega pa samo 14 km, torej štirinajstkrat manj.
Kolikor pa ima ljubljansko železniško ravnateljstvo več prometa, toliko in še več ima manj osebja. Ima ga namreč samo 9.382. Belgrajsko ga ima pa 16.385. Pri manjšem prometu je torej doli za 5.033 osebja več, kakor v Ljubljani.
Pa bo kake naše edinstvenike še zmeraj skrbelo, kakšni reveži bodo ti ubogi Slovenci, če ne bodo dobili na jugu službe.
Kajti vseh teh 5.033 nastavijencev v Belgradu morajo seveda plačevati slovenske železnice. In mi vemo, da je med njimi komaj nekaj malega Slovencev in še ti so vsi na podrejenih mestin.
Prav tako je tudi znano, da so stale razne nove naprave, mostovi, stavbe itd. za belgrajsko železniško ravnateljstvo samo v zadnjih letih nad pol milijarde. V Ljubljani pa smo za nekaj krparij na glavni postaji dobili šele letos nekaj milijonov. »Dobili«, to se pravi, teh nekaj milijonov smemo
fiorabiti od dohodka svojih železnic za svoje že-eznice.
Nacionalci-jugosloveni so svojega dela res še zmerom lahko veseli.
Beseda na naslov nacionalizma
»Prager Presse« priobčuje sestavek angleškega časnikarja Wickhama Steeda o angleški zunanji politiki. Narodi britanskega imperija so miroljubni. Vendar če bi bile ogrožene njegove življenjske koristi ali če bi šlo za boi med pravico in krivico ali zoper neizzvan napad, tedaj bi do-miniji gotovo ne odrekli pomoči svoji matici. Angleška miroljubnost pa bi utegnila pobuditi napadalne narode, da bi ne računali s tem, kako utegne
britanska javnost prisiliti vlado, da jim zakliče svoj stoj. Če bi bili v takem trenutku napadalci že tako daleč, da bi ne mogli več nazaj, bi se britanski narodi ne mogli izmakniti izbiri med sramotnim ponižanjem ali aktivnim odporom, to je vojno. Zaradi tega da mislijo mnogi Angleži, da je bolje upreti se napadalni politiki vnaprej, kakor šele potem, ko je že z napadom začela. Steed končuje:
»To pa še ne pomeni, da bi mogel kak britanski državnik brez težav vnaprej reči, kaj bo Velika Britanija v nekih okoliščinah storila ali česa ne bo storila. Pogledi mednarodnega položaja se menjajo tako hitro, da postane lahko modrost od včeraj neumnost od jutri. Toda eno svarilo lahko izrečemo z nekim opravičenjem, da naj namreč vlade tistih dežel, katerih politika je znana kot napadalna, po pameti preveč ne računajo z britanskim nagnjenjem do pasivnosti. Dejstvo, da gre britanska vlada v svoji potrpežljivosti tako daleč, še ne dokazuje, da bi bila ta potrpežljivost neizčrepna. In velika Britanija krepi s slehernim dnem svojo sposobnost, da poudari svoje nezadovoljstvo nad vsakim dejanjem, ki bi utegnilo ogra-žati evropski mir.
Birokracija, centralizem in gospodarstvo
V	»Trgovskem listu« beremo tole sliko naše gospodarske politike:
»Država, ki je tako revna na industriji, kakor je bila Jugoslavija ob svojem nastanku, bi morala biti vesela, če sploh ima v kakšnem kraju tovarno. Namesto tega pa smo od vsega početka videli, kako se je hotela zaradi onega glupega argumenta z bližino na meji sploh demontirati vsa slovenska industrija. In še danes straši ta argument stalno in še danes ovira ta argument razvoj industrije.
Fiskus in pretirana javna bremena pa so nadaljnji razlog, da naša industrializacija ne napreduje v zaželeni meri. Toda vse te ovire še niso tako hude, kakor so one, ki jih vedno znova postavlja birokratizem. Z našimi vedno novimi predpisi, ki poleg tega zadevajo z vso težino v prvi vrsti domače ne pa tuje tvrdke, je vsaka zanesljiva kalkulacija nemogoča. Kompliciranost birokratične uprave hromi vsako podjetnost v državi, poleg tega pa ustvarja domačim podjetjem vedno novo in nepotrebno državno konkurenco. Pri tem pa niti posebej ne poudarjamo težavnega položaja, ki ga ima naša industrija zaradi obupnih razmer na našem denarnem trgu. Kako vzorno zna naša birokracija ovirati industrijo, se vidi zlasti pri izvozu blaga, ko morajo mnogi naši industrialci plačevati posebne pristojbine, da sploh morejo izvažati blago in donašati v državo devize. A brez izvoza je zaradi silne omejenosti domačega trga vsak razvoj industrije nemogoč.
Ne pridemo do blaginje samo zato, ker izvažamo cenene surovine in polizdelke, uvažamo pa drage gotove izdelke, temveč predvsem zato, ker ovira vse naše gospodarstvo coklja, kateri se pravi birokratizem. In ta coklja je vedno težja, namesto da bi se manjšala.«
Nič novega ni ta slika. A resnična je danes bolj, kakor včasih.
Od priznanja k dejanju
Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. — Obračamo se še do tistih, ki odlašajo, da store enako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosi™0;. nai nam pošljejo naslove oseb, o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem, ki se bodo odzvali.	Uprava in uredništvo.
Mali zapiski
Prepovedane knjige.
v ,Minivs.te.^.za notranje stvari je prepovedal uvažati in siriti v naši državi:
1. Razgovor sa Howardom Staljina«;
2. »Novim putevima« ki jo je spisal Gorkič;
3. »Otroška bolezen levičarstva«, ki jo ie spisal Ljenin.	J	'
»Neenakopravnost slovenščine«.
»Amerikanski Slovenec«,« ki izhaja v Chicagu v Združenih državah, priobčuje dne 19. junija 1.1. naš sestavek o neenakopravnosti slovenščine v po-natisku. Gotovo je hvale vredno, da poučuje ameriški list naše rojake onstran morja, za kakšne osnovne pravice se moramo boriti mi Slovenci z jugosloveni.
Dijaško časopisje na časnikarski razstavi
Prejeli smo:
Nekdanje in sedanje dijaško časopisje bo na razstavi slovenskega časnikarstva posebej obdelano. Zato potrebuje nujno pripravljalni odbor razne pisane, litografirane ali kakorkoli razmnožene, torej tudi tiskane liste, ki so jih pisali slovenski slušatelji visokih šol, predvsem pa gojenci raznih srednjih in tudi meščanskih ter višjih razredov osnovnih šol, prav tako pa tudi take časopise, ki jih dijaštvo še izdaja pod nadzorstvom šolske oblasti ali brez njega. Posebno zanimivi so srednješolski listi, zato pa vljudno prosimo vse bivše in sedanje dijake ter šolska vodstva, a tudi knjižnice in druge lastnike teh z večino prav redko ohranjenih pojavov slovenskega časnikarstva, da poiščejo zlasti starejše dijaške časopise ter nam jih blagovolijo posoditi za razstavo in tudi za kompletiranje »Bibliografije slovenskega časnikarstva«, !ki izide ob razstavi. Zato je že skrajni čas, da vse naše staro in sedanje dijaško časopisje pošljete ali prinesete pripravljalnemu odboru, ki za vse posojene predmete prevzema popolno poroštvo in jih po razstavi nepoškodovane vrne lastnikom. Hkrati se pa najtopleje zahvaljujemo vsem, ki s posojilom razstavnega gradiva sodelujejo pri tej veliki manifestaciji slovenske kulture. — Pripravljalni odbor razstave slovenskega časnikarstva, Ljubljana, velesejem.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
S konference smo se podali proti Črnemu kabinetu. Tajno zasledovanje pisem je bilo v Rusiji že v miru izvedeno do največje popolnosti. Poleg krajevnih kabinetov so obstajala še posebna središča, kjer so zbirali pošiljke iz zamejstva, ali naslovljene na določene osebe. Tu so opravljali delo posebni strokovnjaki. Vse je bilo organizirano tako spretno, da sta pošiljatelj in prejemnik to le redko opazila, zlasti ker je šlo vse skoraj brez zamude. Morebitna pritožba bi mogla spraviti pritožnika le v zapor — zaradi natolcevanja poštne uprave. Pisma so odpirali na nairafinira-nejši način, jih pregledovali, preiskovali, prepisovali in tudi fotografirali, če je bilo treba. Plenili so jih le redko, da ne bi vzbudili suma. Pregledovali so tudi tiskovine in druge pošiljke. Pisemska tajnost je bila samo na papirju, kakor je še danes po mnogih nedemokratičnih državah.
Ruski način poštne cenzure je prevzel tudi avstro-ogrski generalni stožer v svoj mobilizacijski načrt in ga še spopolnil. Pisemsko tajnost je odpravljala že sama postava v primeru mobilizacije ali vojne. Prve dni, ko so se črni kabineti šele snovali, je opravljala cenzuro policija neposredno na pošti. Delala je večinoma odkrito, z vednostjo in celo v navzočnosti naslovnika. Poštenost in dostojnost sta tedaj še bili v živi zavesti; kazenska odgovornost za uradne prestopke še ni bila samo na papirju.
Dne 29. julija 1914, ko sem bil že vojak, je prišlo na ljubljansko pošto za mene priporočeno pismo od tajništva Jugoslovanske soc. dem. stranke
v USA. Odpošiljatelj je bil naveden tudi na ovoju pisma. Pošta me je pozvala, da moram sam po pismo. Na ovoju se še nahaja opazka s kemičnim svinčnikom: »29/7 Avisiert«. Na pošti sta me sprejela dva organa policije. Najprej sta me vprašala, ne da bi mi bila pokazala pismo, če imam kake zveze z Ameriko in če od tam kaj pričakujem. Nato mi pokažeta pismo z vprašanjem, če dovolim. da ga odpreta in prebereta. Seveda bi bilo vsako upiranje zaman. Odprla sta ga in prebrala. Bilo je zgolj vprašanje Aleša Franka, tajnika di-rektorija JD1D v Cliicagu, zakaj^ E. Kristana še ni v Ameriko, ko je bil vendar že 8. niaja 1914 prejel denar za potne stroške. Torej nič posebnega, ker tedaj policija še ni vedela, da je E. Kristan pobegnil. Po potrdilu prejema sem hotel pismo vzeti kar tako, odprto, a ga mi uradnika nista hotela izročiti. Najprej sta zaprla ovoj z okroglo črno-rumeno nalepko s cesarskim orlom, nato pa nanj udarila še rdeč pečat z besedilom: »Staats-polizeilich gebffnet«. Pečat je bil sestavljen iz črk navadne stavkovnicc. Pismo, ki ga še hranim, dokazuje posredno, da E. Kristan junija 1914 še ni bil v Ameriki, kakor pomotoma trdi Tuma na strani 331. Spominov. So pa še neposredni dokazi, da je E. Kristan bil na tistem zboru soc. dem. stranke, o katerem pravi Tuma, da ga je vodil A. Kristan. .Sicer je pa brez pomena in nebitno, ali je E. Kristan bil navzoč ali ne, ker gre zgolj za oportunistično izjavo E. Kristana. Dogodek obdelam pozneje, ko pride na vrsto.
Kmalu po mobilizaciji je bil tudi v Ljubljani ustanovljen črni kabinet. Nastanjen je bil, če se ne motim, v prvem nadstropju Filipovega dvorca, z vhodom s Cankarjevega nabrežja. Dasi sem bil nekoč celo sam pozvan vanj, tega vendar ne morem trditi z gotovostjo; zdi se mi le, da sem med
pogovorom z enim od cenzorjev gledal skozi okno v hiso Meščanske imovinc, ki je v njej trgovina
I.	C. Mayer. Pozvan sem bil telefonično, da dam pojasnilo o nemški besedi »Gewerkschaft«. Cenzor poročnik ah nadporočnik, je začel nemško, nadaljeval pa slovensko, dokaz, da je bil Slovenec; morebiti tudi ne, njegove fiziognomije se prav nic v ec ne spominjam. Prosil sem ga, naj mi prebere cel stavek, da bom videl, v kakšni zvezi je izraz z ostalim besedilom. Pojasnil sem, da gre za strokovno organizacijo in da bi besedo »Ge-werkschaft« lahko nadomestoval tudi kak drug izraz, n. pr. »gevverkschaftlichc Organisation« ali »1'achorganisation«. Cenzor pa je bil mnenja, da gre morebiti za rudarje in je to skušal tudi dokazati. Videl da je že v rudarskih krajih napise »Gewerkshaus«, »Gewerk«, »Gewerkschaftskan-tine« itd.
Iz opazk častnika pri sosednji mizi, očitno predstojnika kabineta, sem povzel, da mora ta imeti poseben nalog paziti na pošiljke v rudarske kraje. Cenzor je nazadnje tisti stavek premazal s tušem. Bilo je menda pism° iz Gradca ljubljanski skupini delavcev oblačilne stroke.
Za poizvedovalno službo med rudarji je bil pozneje v Ljubljani ustanovljen celo poseben oddelek tajne vojaške policije, sestoječ iz 4 častnikov in 35 podčastnikov. Načeloval mu je ritmojster Fritz I obl. Oddelek je bil podrejen »Kundschaf-ter-Abteilung de s k. und k. Militarkommandos in Graz«. Tajni vojaški policisti so imeli obsežna pooblastila. Hodili so v civilu in v uniformi, posluževati so se smeli vseh vlakov, celo tovornih. Med Jjudi so zahajali kot begunci in verižniki, prisedali so k mizam, začenjali pomenke, napeljevali pogovore, prisluškovali pri oknih in drugod.
(Dalje prihodnjič)