1 štev.
V Ljubljani, v četrtek 30. oktobra 1879.
Letnik VII
Inseratl se (prejemajo in veljA iriatopna vrsta:
ti kr., če se tiBka lkrat. n ii »i ii ^ n ii ti ii ti 3 i,
Pri večkratnem tiskanji s« lena primerno zmanj&a.
R ok o pi al
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
N iročnino prejema opravniStvo [administracija) in ekspedicija na Dunajski cesti St. 15 v Mcdija-tovi hiši, II. nadstropji.
Politices list za slovenski oaroi.
Po pošti prejemar velja :
Za celo leto , . 10 gl. — kr. ta poiieta . . 5 „ — „ ta četrt iet» . . 2 ,, 50 „
V administraciji velia:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr ta pol leta . . 4 „ 20 „ ta četrt ieta . . 3 „ 10 „
V Ljubljani na dom posiljan ,. veli4 60 kr. več na leto.
VredniStvo je v Roinili ulicah tj štev. 26.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Zarad praznikov izide prihodnja številka „Slovenca" v torek 4. novembra.
Adresna obravnava gosposke zbornice.
Z Dunaja, 27. oktobra.
Gosposka zbornica je danes pr čela in ob enem tudi končala adresno obravnavo. Še včerajšnji vladni listi so poročali, da si ministerstvo prizadeva obe stranki spraviti, v „Politiko" je nekdo celö telegrafiral, da je Schmerling zbolel in da se ne bo vdeležil ne včerajšnjega razgovora stranke vstavoverne, ne adresne obravnave v zbornici, a pokazalo se je, da je ta vitez trji od kamna in jekla in da ga od njegovih starih predsodkov živa duša ne more spreobrniti. Vdeležil se je včerajšnjega shoda, in vdeležil se je tudi današnje razprave v zbornici.
Odkar so se obravnavale verske postave, od kterih je liberalna stranka pričakovala srečo in rešitev Avstrije, se ni bilo zbralo toliko udov gospodske zbornice kakor danes. Še trije nadvojvode, namreč Albrecht, pa csarjeva brata Kari Ludvik in Ludvik Viktor so bili prišli, kar je tem pomenljivši, ker se od Hohenwarta iem še noben nadvojvoda ni vdeležil obravnav državnega zbora. Če bi bil toraj kdo še dvomil, kako o sedanjem položaju sodi cesarska rodbina, kaj želijo cesar, se je iz tega, da so v zbornico prišli trije nadvojvode in s cer nadvojvode , ki so s cesarjem v najtesnejši zvezi, lahko prepričal, da se po glasovanju nadvoj-
vod najlaglje razsodijo želje in nazori cesarja in merodajnih dvorskih krogov. Izmed višjega duhovenstva so bili navzoči kardinali Schwarzenberg. Fi'irstenberg in Kučker, solnograški nadškof Fjder, levovski nadškof Wierzschleyski pa kuezoškofa Pogačar iz Ljubljane in Zwerger iz Gradca. Tudi visokega plemstva in drugih udov se je bilo zbralo toliko, da je število navzočih znašalo 137.
Glavna točka dnevnega reda je bila adresa do presvitlega cesarja. Pri splcSni obravnavi se ni nihče oglasil, pričela se je toraj precej posebna obravnava, pri kteri sta bila prva dva odstavka adrese sprejeta brez ugovora. Pri tretjem odstavku, ki izrazuje veselje nad vstopom Čehov in izreka nado, da bodo skupno delali na podlagi načel, ktera je zbornica dozdaj zagovarjala, se pa oglasi minister Taaffe in prav toplo priporoča, da naj se vse opusti, kar bi uteguilo žaliti, in omenja samo tisto, kar zamore razdvojene misli zedinjevati, in knez Khevenbiiller priporoča, da naj se obe adresi vrnete odseku, ki naj ta odstavek vnovič zapiše. Pa Schmerling je temu uasvetu nasprotoval, češ, da se ne strinja z opravilnim redom, da pa nima nič zoper to, če se takoj nov načrt tega odstavka nasvetuje m izroči adresnemu odseku, ki naj ga nemudoma pretresa. Poročevalec konservativne manjšine, baron H ii b u e r , res na novo sostavi ta odstavek in v njem izpusti besede, da naj zbornica deluje po načelih, ktera je dozdaj zagovarjala. Zborovanje se pretrga in odsek
se umakne v drugo dvorano k posvetovanju o tej premembi, pa pride ne dolgo potem zopet v zbornico ter jej naznani, da se odsek o nasvetovani premembi ni mogel porazumeti in da večina ostane pri prvem načrtu. Ker je Khevenhiiller svoj predlog umaknil, pride na glasovanje samo predlog barona Hiibnerja. Glasovanje se je po nasvetu grofa Faikenhayna vršilo ustmeno. Prvi so glasovali za Hiib-nerjevo premembo navzoči nadvojvode, za njimi so se klicala imena po abecednem redu, toda samo 56 udov je potegnilo za njimi, tako da je dobil Hiibnerjev predlog 59 glasov, drugih 78 pa je glasovalo za načrt liberalne večine. Da bodo Schmerling, Auerspergi Karloa, Adolf in Iški Jožef, itd. glasovali za načrt večine, se je naprej vedelo, aH da so generali Koller, Neipperg in celo kardinal Kučker pa opata Kari in Helferstorfer glasovali zoper nadvojvode, to je tem bolj osupnilo, ker se je mislilo, da je tem gospodom želja in volja cesarjeva znana in sprava med različnimi norodi resnično pri srcu in ljubši, kakor strankarski nameni ustavovercev. O Kučkerju se je tem trdnejše pričakovalo, da bode glasoval s konservativno manjšino, ker je bil od neke strani opomnjen, da je pristopivši h klubu Scbmerhugovemu jako napačuo ravnal in da je dolžau popraviti to napako, ki bi sicer utegnila imeti hude in žalostne nasledke za katoliško cerkev na Avstrijanskem.
Ko je bil predlog Hiibnerjev zavržen , je on v imenu svojih tovarišev naznanil, da se
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek (as.
XXV.
Nabiranje gob ni kar tako prozajično delo, kakor si morda kdo misli, — ne, utegne biti celo mikavnejše kakor lov divjih živali. Le misli se, prijatelj, v košatem gozdu, pod smrečjem , hrastovjem in bukovjem, tam korakaš počasno na vse kraje ozirajoč se in zagledaš čvrstega samca z lepim črnim klobukom, da se ti srce smeje in si skoro ne upaš vtrgati ga. Lep je tam, pustiš mu še nekoliko trenutkov ponosnega življenja, ker veš, da ni sam, mora imeti še družico, celo njih več in ne samo to, imeti mora še veliko rodovino. Toraj poBtojiš pri njem, ogledaš si okolico in res! našel boš vse to, če ni pred tabo bil tu že kdo, ki je to ali ono pobral z neusmiljeno, samogoltno roko. Po tem ti sežeš in pobereš vse skup v čajno, morda le kak krasni mladič odide še tvojemu očesu. Tu pa tam najdeš tudi kakega starca, enega ali dva, morda njo in njega, kte-rima so mladiče že drugi pobrali, nju pa ne zapazili; oba sta vela, brcneš ju in pokužeta se ti polna črvov — znamenje razpadanja. Na drugem kraji najdeš zopet mlado kri brez višega varstva; to ti Bili z zemlje v kupih, da
mladi rod komaj prešteješ. Ozreš se in vidiš že rujave obrezke ali pa celo gnjile mrliče; to ti je dokaz, da je tu že bil gobar, in ti, ki hočeš tu še kdaj kaj dobiti, boš pobral vse prejšnje obrezke in z obrezki svojimi vrgel jih kam v grmovje, da ne bodo tvojim naslednikom izdajali kraja. Tudi „mušnice" boš vse pobral in zmetal jih kam drugam, ker blizo njih rastejo prave gobe. Le „kravjeke" boš pustil pri miru, ker blizo njih ue išče pravi gobar dobrih gob. Najlepši „gobniki" (nekteri jim tudi pravijo „jurčki") rastejo pod borovjem in smerečjem; ti so lepo črni, kakor žamet, pod listovim drevjem boš dobil le bolj blede, kterih gospoda ne obrajta tako, kakor prve.
če je bil dober dan in ne preveč dežja, sva prihajala z očetom domii s polnima košema; potem so se gobe vse pregledal", grše odbrale, druge pa še enkrat skrbno otrebile, potem razložile po deskah — in zjutraj so jih oče rahlo razložili v koš in jih nesli zgodaj v Ljubljano, če jih je bilo veliko, sta jih nesla ubn, jaz in brat pa sva šla po druge v bližnje gozde.
Ta „gobnata obrtnija" pa ne trpi dolgo, k večemu kake tri tedne; najboljša je jeseni proti koncu septembra in prvo polovico oktobra, če vreme ni presuho. Tisto leto je
bilo ravno ugodno in do sv. Mihela, ko je bilo meni treba v šolo iti, smo bili vsi zaslužili kakih 15 gld. V tem je bil vaški krojač naredil mi obleko iz nekoliko trdnejega blaga, suknjo celó iz starega zelenega fraka smleškega barona, ki mi ga je bil podaril. Ta suknja je bila imenitna zato, ker je bila o frakovih škri-cih izpolnjena pač z zelenim, a od druzega zeló različnim suknom in se je toraj že od daleč poznalo, da je s fraka narejena. Ko sem jo nekoliko časa nosil, je bil razloček med starim in suknom.', kterega so bili oče prikupili, še veči; staro blago je bilo dobro in stanovitno, novo za nič. Vendar sem bil ponosen na to, da sem nosil suknjo, v kteri je prej tičalo telo barona; da sem mu bil hvaležen zii-njo, se že samo ob sebi razumi.
Pred odhodom v Ljubljavo je bilo še slovo pri fari od obeh gospodov ; učitelj pa je bil že med tem prišel v Loke, ker se ui mogel ne on ljudi, ljudje pa ne njega navaditi, toraj mi pri njem ni bilo mogoče posloviti se. Oba sta zopet obljubila podpore, ako bom tako pridno učil se, kakor v Kamniku, potem pa sva jo z očetom mahnila proti Ljubljani, vsak nekaj mojih reči na hrbtu. Stanovanje sva naglo dobila , ker so „študentovske matere" ob vseh šrangah prežale na starše z dijaki; tudi mi-
glasovanja o drugih odstavkih ne bodo več vdeleževali, nadvojvode so se iz zbornice odpeljali domu, in liberalci so brez ugovorov sprejeli adreso večine.
Ta izid adresne obravnave je naredil na Dunaju sploh vesel vtis; vesele se nad njim liberalci, in vesele se konservativci. Vi se boste temu čudili, vendar je to istina. Liberalci so veseli, ker jim je vzšlo upanje, da bodo morda vendar-le zopet prišli na krmilo, ki so jim ga avtonomisti izvili iz rok, konservativni krogi pa so veseli, ker se je vsem, ki nečejo nalašč slepi biti, tako očitno pokazalo, da liberalcem ni nič mar ue za prisrčue želje cesarjeve, ne za spravo in porazumljenje med narodi, ampak edino le za gospodstvo. Taafie bode vsled tega primoran se prav tesno okleniti avtonomistične ali konservativne stranke. Ni še dolgo tega. ko je mislil, da bode z lepim in prijaznim ravnanjem pridobil vstavoverce za svojo politiko, in je med novimi udi gosposke zbornice priporočil tudi več liberalcev. A ti mu za to čast niso hvaležni, oni so danes glasovali zoper ujega ter mu dovolj jasno pokazali, da se z njegovo politiko ne strinjajo. Taaffe bi moral vsled tega odstopiti, pa sreča zanj, da ima v zbornici poslancev večino, ki spravo in porazumljenje podpira, ki pa vsled tega sme pričakovati, da tudi Taaffe svoje omahovanje na obe strani popusti ter se odločno vstopi na njeno stran. Iu v tem oziru smemo reči, da nas današnji sklep gospodske zbornice prav iz srca veseli; še nekoliko takih bklepov in liberalna ali ustavoverna stranka bode popolnoma uničena!
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 2G. oktobra.
Dunajski listi poročajo, da Anton vile« llanda, profesor civilnega,kupčijskega in meujičaega prava na pražkem vseučilišči, postane minister bogočastja in šolstva.
Nek neimenovani Madjar je izdal knjigo „BBungariae res". Pisatelj te knjige, ogerski konservativec, priporoča baronu Sen-nyey-u, naj razruši zjedinjeno opozicijonalno strauko, in naj Ogri odobre Andrassyjevo po
litiko, ki hoče, da se status quo ohrani — in pod njegovo zaščito ruska Polska in Lombar-dija z Venecijo spremene v BUzerenske (pol odvisne) države. Poslednje je baje bilo na Dunaji ob časa Bismarkovega prihoda sklenjeno. Res čudne in malo verjetne stvari 1
Dunajski dopisnik „Politike" piše, da je iz gotovega vira izvedel, da vlada hoče za višjega sodnijskega predsednika na Češkem imenovati tacega moža, ki bo popolnoma zmo žen češkega jezika.
Veliko senzacijo dela po Avstriji glasovanje nadvojvod v gosposki zbornici. Da so nadvojvode Albrecht, Kari Ludvik in Ludvik Viktor glasovali dosledno z manjšino , to se sme smatrati kot veselo znamenje, da je cesarski dvor vnet za spravo med narodi. Koje bila vkljub nadvojvodam adresa večine sprejeta, zapustili so nadvojvode dvorauo,— ustavoverci so se prestrašili , ter vstali iz svojih sedežev, ko so nadvojvode memo njih šli. Minister Taaffe pa je po odhodu nadvojvod glasoval z večino, iu zapustili manjš.no, s ktero so bili glasovali cesarski princi, — zares nekako čuduo vedenje tudi od strani Taaffeja, tem bolj, ker je prej sam proti večini govoril!
Danes se menda prične adresna debata v zhorniei poslancev. Za odpravo časnikarskega koieka bo glasovala vsa pravna stranka. O Poljakih pa se čuje, da hočejo nekteri, ali več.na proti odpravi koieka glasovati. Nerazumljivo !
V nanje dr z h vej „Pester Loyd" piše zoper angleško zvezo z Avstrijo. Po muenji tega lista Angleži niso zvesti in zanesljivi zavezniki; iu bi zveza z njimi le utegnila škodovati našim uardno-gospodarstveuim interesom. Dobro pa že tudi Madjari iu drugi višji krogi izpoznavajo, da angleški kramarji uam ničesa dobrega ue želč.
fltiimiiiiska zbornica, in senat sta sprejela vladni predlog o judovskem vprašanji Zopet en daljui korak izpoiuenju berlinskega traktata. Bo li enakopravnost Židov blagotvo riteljna deželi, moramo zelo dvomiti.
11. novembra se začne nova sesija poslanske zbornice in senata v IEel;;i.ii. Bo li odkrita s prestolnim govorom, se še ne ve. Liberalci že strašijo z novimi postavami zoper
katoliško cerkev, ki se imajo v tej sesiji skleniti. Neodvisnost škofijstva in druzega duho-venstva mislijo omejiti. Če bodo belgijski liberalci preveč prevzetni znajo pri prihodnih volitvah tako propasti, kakor so liberalci v Nemčiji in Avstriji, velike večine že itak nemajo. Upajmo, da ne bo dolgo, da tudi v Belg ji konservativna stranka pride na državno krmilo.
Af«;aii«kH vojska z vzetjem Kabulu še nikakor ni koučana, gorski rodovi se še hudo ustavljajo Angležem. Poslednji bodo imeli še mnogo sitnosti in morali mnogo težav prestati , posebuo, ker se bliža zima. Posebnih lavorov bahati Angleži v Afganistanu gotovo ne bodo nabrali.
Prihodnji mesec se začno čolne obravnave med Nemčijo in Avstrijo- Da bi 'e naša vlada znala dobro brauiti luterese našega kmetijstva, trgovine iu obrtnije in se možato iu energ čao postavila nasproti Nemcem.
Pri Er%eruitlii se je nedavno bil vuel boj med Turki iu Armenci. Prvi so bili popolnoma tepeni. Štirji turški bataljoni so tje-kaj odposlani. Notranji prepiri in ustajein intrige zapadnih držav bodo pospešile popolni razpad Turčije.
V blaženej Stalili je nek prenapet privrženec „neodrešeue Italije" izdal brošuro z naslovom , Pro Patria". Pisatelj te knjige ni zadovoljen s sedanjimi italjanskimi mejami, temuč zahteva, da se Nizza, južui Tirol (okraji lioveredo, Trieut, Botzen, Bruneckeu iu G,u-d caria di Gioreuza), od ilirske kraljevine pa tržaško in postojnsko okrožje (okraji Trst, Gorica, Pisino in Postojna), ogersko Primorje en del zagrebške župauije pridruži k italjan-skemu kraljestvu. Res veliko poželjenje po diželah imajo italjanissimi. Brezdvomuo je, da laška vlada odobrava take brezsramne agitacije italjanskih rogoviležev, sicer bi take knjige prepovedala. Laška vlada na skrivnem brezdvomno podpira irredentovce in z razšir-jevanjem takih knjig hoče ljudstvo naščuvati zoper Avstrijo in kadar bi bilo položen je ugodno, vdariti ua naše cesarstvo. Zato je zadnji čas, da se tudi v Avstriji vse potrebno stori proti jtaliji, posebno , da se Slovenci, ki so skrajui stražniki na laški meji, zadovolijo iu okrepčajo.
i
dva sva padla taki volkulji v pesti in nesla mojo robo dol nekam k sv. Florijanu ž njo. Tam sva jo pustila , oče so resii, da greva zdaj najprej k direktorju zapisat me, kar se je zgodilo brez posebnih težav, ker so imeli moj oče trde komolce.
Ravnatelj Nečasek je pogledal moje spri-čalo in krstni list (oče so mu pomolili še ubožni list, pa jim ga je nazaj dal), zapisal me, potem pa naju odpravil z besedami: „naj le pride fant jutri k preskušnji."
Od njega greva h katehetu Globočniku. Prav za prav so oče hoteli, da bi šla k njemu najprej, a ona volkulja od sv. Florijana je očetu rekla, da morava iti le k direktorju vpisat me, h katehetu pa ni treba iti. Po prvem sva se ravnala, po drugem pa ne, ker sva imela tudi še pismice od gospoda kaplana katehetu. Zato greva s šol k njemu , tam najdeva še veliko drugih, vendar prideva ua vrsto in oddava pismo. Gospod Globočnik ga prebere, pogleda ostro mene, potem pa praša očeta:
„Ste mu že dobili stanovanje?"
„Imava že vse" — je očetov odgovor.
„Kje?" — poprašuje dalje.
„Doli pri sv. Florijanu. Kako se baba piše, nisem prašal."
„O, tam ne sme biti, ima tudi predaleč v šolo."
„I, kje pa, ker nič ne vem?"
„Tukaj dol pojta naravnost po ulicah in prašajta po Blumauerjevi hiši. Tam pojta po stopnicah gor iu recita ženi, da sem vaju jaz poslal. Je poštena žena, tam bo dobro stanovanje za fanta."
Oče se na to popraskajo za ušesi in ugo-govarjajo:
, I, kaj bo pa ona baba rekla, ko sva pri njej že vse pustila?"
„Storite, kar hočete. Jaz ne pustim, da bi bil vaš fant tam v stanovanji, razumite?"
To je bilo pač dosti jasno, toraj greva z očetom in izprašava hišo in ženo; bila je poštena kmetiška mati, ki je imela sama dva sina v šolah, enega v viših , druzega v nižih. Meni je bila koj všeč in tudi oče so se ž njo kmalu sporazumeli.
Najhuje — se ve da — naju je še čakalo, namreč iti po mojo robo k oni babi pri sv. ¡Florijanu. Vso pot sva študirala, kaj bi rekla ■ jej, da bi dala robo nazaj. Slednjič so rekli oče „ravni pot najboljši pot", toraj le korajžo, kdo se bo bal bab!
Prideva zopet nazaj k babi, ktera mi že zato ni bila všeč, ker je bilo vse tako vma-
zano, ona pa čez mero priliznjena in je nekako slabo kranjski govorila. Tudi sva, nazaj prišedši, zagledala krog mize mladih žensk, ki so pa brž v drugo sobo smuknile.
„No, sta že vse opravila?' — naju praša baba, ki je ravuo pred pečjo nekaj ougavila.
„Vsega še ne" — je očetov odgovor — „le še fantovo robo bova vzela, da jo neseva v njegovo stanovanje. Ilvala, da ste jo hranili."
„Kaj ?' — zareži baba — „drugje bo stanoval? Jaz pa ne dam robe drugače, ako plačate dva goloinarja are."
„Saj se še nismo pogodili" — ugovarjajo oče — „toraj greva lahko kamorkoli. Za to, da ste shranili najino robo, vam gre k večemu 5 kr. Gospod katehet so rekli, da pri vas fanta ne puste."
Zdaj začne še le baba ropotati in kleti na vse preteze, oče pa, ki so zagledali mojo robo v kotu sobe, jo pobero iu nalože, čeravno baba ustavlja se. Ko hočeva iti s hiše, nama zastavi pot, a oče, razjarjeni, kakor so bili, jo pahnejo ua stran, oba greva potem ne zmeneč se za ujeno upitje in zabavljanje.
Ko sva toliko odšla, da je njen hrup potihnil, mi dajo oče mojo culo, v kteri je bil hlebec kruha in toliko jabelk, kolikor sem jih mogel doma naložiti. Zdaj se mi je veliko lajše
Izvirni dopisi.
© I» Ljubljane, 29. oktobra. Ustavoverci v gosposki zbornici, b starim centralistom Schmerlingom na čelu, so zmagali, njihova adresa je bila sprejeta z 78 glasovi proti 59. Toda bila je to le Pyrrhova zmaga, kajti nadvojvode Albrecht, Kari Ludvik in Ludvik Viktor so glasovali z manjšino, s federalistično, Slovanom prijazno stranko. To je kaj vesela novica za vse avstrijske Slovane. To pomeni več, ko veliko dobljeno bitko, to je tako hud udarec za ustavoverce, da vsa njih večina v gosposki zbornici nema prav nobene veljavnosti in važnosti. Nadvojvode, ki so že po rojstvu udje gosposke zbornice, so se navadno izogibali zborovanja iu glasovanja, ker se jim je bolj pripravno zdelo, da kot udje cesarske rodovine ostanejo nevtralni, nad strankami. Če so pa zduj nadvojvode za potrebno spoznali, da se glasovanja udeleže in sicer na korist federalistični stranki, potem smemo pač veseli biti, ker od zdaj zanaprej vemo, s ktero strauko s i m p a t i z i r a cesarska rodovina. Tu se ue da nič prikrivati, glasovanje nadvojvod govori tako glasno in razločno, da ni treba nobenih pojasnil; ustavoverna stranka je obsojena, in ne pride več do krmila! Oni birokrati med nami, ki še zmirom mislijo, da mora vsak uradnik biti pristaš ustavoverne stranke, naj se zdaj predrznejo , zasramovati in sumničiti federaliste, zdaj, ko so celo nadvojvode z nami glasovali! Kaj bodo tudi te za panslaviste proglasili! Te centralistične reve, in sicer hudobne reve, so vsacega sumničili, kdor se je predrznil govoriti o pravicah dežel in narodov, zmerjali so nas z reakcijonarji, mračnjaki, izdajalci, panslavisti itd. Pa našo poštenost iu zvestobo so sprevideli že v naj-viših krogih, iu tako korenito je to prepričanje, da nadvojvode brez pomisleka z nami glasujejo.
Zdaj bomo našim obrekovalcem lahko usta zamašili, kedar se nas bodo zopet lotili s sum-ničenjem, zdaj bomo lahko rekli: Stranka, s ktero glasujejo nadvojvode, ne more biti državi nevarna. To glasovanje je tedaj velikanske važnosti, iu če so prav ustavoverci zma-
gali z 19 glasovi večine, vendar jih za to večino ne zavidamo, kajti med našimi 59 glasovi bili so trije od avstrijskih nadvojvod, in vsak tak glas več odleže, ko deset „hofrathov", ki so bili le po vladni milosti sprejeti v gosposko zbornico.
Grof Taaffe je gospode še pred glasovanjem prosil, naj ne bodo tako trmasti, in naj nikar ne sklepajo adrese, ki se skoraj prepira s cesarskim prestolnim govorom ; pa ustavoverna večina ni hotela nič slišati, zato jej ni izostala zaslužena blamaža, da so se celo nadvojvode primorane čutili, svoje glasove na vago položiti zoper prevzetnost in nespravljivost ustavovercev! V cesarskem pre-stolnem govoru je bilo namreč izrečeno , da se Cehom ni treba odreči svojega češkega prava, s tem, da v državni zbor pridejo; in čehi so le pod tem pogojem prišli, da smejo ob enem zvesti ostati češkemu pravu, in vlada jim je to privolila, cesar sam pa je to izrekel v prestolnem govoru. Schmerling in tovarši v gosposki zbornici pa hočejo Čehe kontumaci-rati in češko pravo konfiscirati, ter pravijo v svoji adresi, da so se Čehi vstopivši v državni zbor b tem odrekli češkega prava, ter priznali ustavo kot edino pravo v Avstriji! Tako razlaganje pa je naravnost proti pogodbi s češkimi poslanci, in proti prestolnemu govoru, ki je naglašal, da se morajo pravni nazori čeških poslancev rešpektirati. Zato se je grof Taaffe v gosposki zbornici oglasil in je gospodom to stvar razložil, ter rekel, da se ta stavek ne sme sprejeti v adreso. Seja se je potem za nekaj minut pretrgala; toda brez vspeha: stranki se niste mogli porazumeti, ustavoverci so ostali pri svoji trmi in glasovali za celo adreso, kakor jo je Ilasner izdelal.
Ta stvar morda ne bo brez nasledkov ostala ; to glasovanje zna gosposki zbornici še mnogo škodovati; kajti še od ljudstva voljenim poslancem bi se ue spodobilo, popravljati cesarske besede in zoperstavljati se prestolnemu govoru; koliko menj se to še le spodobi go sposki zbornici, ktere udje so le po cesarjevi milosti imenovani, in bi bilo veliko lepše, če se že ne vjemajo z željami cesarske rodovine, da bi sploh ne prišli v zbornico, ampak raje doma ostali.
zdela in res sem pozneje, ko sem vse razvezal, videl, da je manjkalo pol hlebca kruha iu skoro polovico jabelk. Oče so, ko sem jim še le drugi pot to povedal, rekli: „Vidiš, gospod katehet so že vedeli, zakaj ne smeš tam biti; ti ljudje bi ti bili vse snedli, kar bi ti bila mi-dva z doma prinesla."
Nova gospodinja spravi mojo robo, a naroči očetu, da naj pripeljejo še škrinjo, kakor jo ima vsak. To obljubijo oče in hočejo domu iti, kar se spomnijo, da nisva še vsega opravila. Treba je bilo še pokazati mene dobrotnikom, kteri so mi hrano obljubili. Poldan še ni bilo, toraj le brž na pot!
Te poti ne bom popisaval. V semenišči, kjer sem bil za tri dni v tednu na kaplano-vem listku zapisan, je šlo še gladko, gospod vodja naju je vljudno sprejel in poslal h ku-harci, ktera me je ogledala pa rekla: „No, naj le pride, kedar je njegov dan." Vse drugače je bilo po drugih hišah. Doma sva dobila le gospe, pred kterimi se še obnašati nisva znala; potem naju je obsulo polno otrok, ki so naju oba od glave do nog ogledali in objedli, česar pa oče niso razumeli, ker je bilo nemško; ravno tako so naju ogledali vsi posli in ne morem reči, da bi bil kje videl prijazen obraz.
Kmet je kmet, kdo mara za nj! Kratko: ko sva vse to prestala, so rekli oče :
„Vidiš, kako hudo je biti kmetu ! Le pridno se uči, da bo s tebe kaj boljšega, da te ne bo gospoda tako gledala, kakor da bi bil pasje glavec."
Te besede britke tožbe so me hudo ganile, sklenil sem za trdno, da, če Bog da, tudi moj oče ne bodo do smrti le „kmetiški berač." Tega jim pač nisem naravnost povedal, a vendar se jim je moralo kaj zdeti, ker so vnovič rekli:
„Za se in za mater nič ne rečem, sva že vsega navajena in živ ne gre nobeden pod zemljo. Veudar bi rad, da bi ti, ki imaš zdaj priložnost, postal kaj boljega, da ne bo treba živeti ti tako slabo, kakor sva živela in živiva še jaz in mati. Z bratom ne bo nič, nima glave, zdaj bo šel služit za pastirja , potem pa za hlapca. Bo že premagal, saj je močnejši ko ti. Opoldne imaš hrano, zvečer boš moral pa po trpeti. Bova že jaz ali pa mati kaj prinesla, saj ni tako daleč, da bi človek ne opravil v enem dnevu."
Po tej tolažbi gredo oče, jaz jih spremim do konca ulic, dalje si ne upam , ker sem že videl, da Ljubljana ni Kamnik, kjer bi Be ne bil mogel zgubiti.
V Schmerlingu so našli ustavoverci starega in zdaj zopet novega preroka, pa strašno slabo se jim mora goditi, da so morali poseči na tega moža nazaj, ki so ga prej že sami med staro šaro vrgli. Ta mož jim je v tej sesiji do zdaj več škodoval, nego koristil, in če bo pri taki trmi ostal, kakor do zdaj, spravil bo ustavoverce ob vso veljavo pri cesarskem dvoru, če je tam sploh še kaj imajo!
IK Celja, 24. okt. Po Slovenčevem naznanilu smo obhajali 19. oktobra občni zbor kat. podpornega društva. Sešlo Be je dosti udov iz mesta in okolice, nekoliko tudi zunanjih. Videlo se je vBem navzočim na obrazu , da se jako zanimajo za dobro reč, da jim je mar ohraniti , vtrditi in razširiti dekliško šolo pod vodstvom šolskih sester ter podpirati v dušnem kakor tudi v gmotnem obziru našo dekliško mladino.
Iz tajnikovega sporočila smo zvedeli, da društvo šteje 16 ustanovnikov in 140 letnih udov. Blagajnik nam je naznanil , da znašajo vsi društveni dohodki 1421 gld. 94 kr., stroški za stanovanje, plačo učiteljic (vse 4 sestre dobivajo le 50 gld. na mesec!), za nakup pod-učnih pripomočkov, za obleko ubožnih učenk itd. pa 484 gl. 24 kr. Ustanovnine je obljubljene 915 gi„ vplačane pa 815 gl.
Sklenilo se je, napraviti bož.čnico za revne učenke (če mogoče s predstavljanjem dramatičnega prizora : „Ubožec" — glej I. štev. Vrtečevo 1879).
Po predlogu g. prof. in deželn. poslanca Žolgarja se ima prvo društveno leto končati s poslednjim decembrom.
Preč. gosp. kanonik Košar iz Maribora so imeli k sklepu daljni govor, v kterem so s prisrčnimi besedami navduševali navzoče može in gospe, naj še na dalje podpirajo naše zares katoliško društvo, ter kazali lastne skušnje, kako čudovito Bog blagoslavlja vsa taka krščanska početja. Izrekli so prisrčno zahvalo premil. knezoškofu za velikansko svoto 10.000 gl., s kterimi bo prednica mariborskih šolskih sester kmalu začela v Celji zidati za šolske sestre in njihov zavod posebno hišo. — Načelnik se zahvali preč, g. govorniku za njihovo prizadevanje v korist našega društva, prosi vse navzoče za blagovoljno podporo tudi v prihodnje ter sklene s živijo-klici na sv. Očeta zborovanje, ktero je v najlepšem redu trajalo blizu dve uri.
Pod nekim kozolcem zunaj celjskega mesta so je našlo mrtvo truplo Spodnje-Hudmjskega gostilničarja Martina Šporn. Bil je ostrupljen z arzenikom. Toda negotovo je, ali si je sam ali mu je kdo drugi zaudal.
Domače novice.
V Ljubljani, 30. oktobra.
(Za vernih duš dan,) ki bodo letos v pon-deljek 3. novembra, bodo v nedeljo popoldne na ljubljanskem pokopališči ob „Sokolovi piramidi", na kteri so zapisana imena vseh do zdaj umrlih „Sokolov", peli ljubljanske čitalnice pevci, kakor je vsako leto navada. Slovenci imamo od lani do letos na pokopališči marsikterega vrlega narodnjaka.
(„Slovenske Maticeil pisarna) prosi, naj bi oni častiti udje, ki so bili v lanskem imeniku udov napak tiskani ali pri kterih se je med letom zgodila kaka prememba, pa ni bila naznanjena še po poverjenikih, blagovolili jej to kmalu naznaniti, ker se bo imenik udov skoro začel tiskati.
(Oblini zbor „dramatičnega društva') V nedeljo ni bil posebno dobro obiskan, ker se
udje sploh premalo brigajo zanj, kar je prenehalo slovensko gledišče. V odbor so bili voljeni gg.: J.Jurčič za predsednika, dr. J. Stare za blagajnika, za odbornike pa Peter Grasselli, Ivan Hribar, A. Jeločnik, Fr. Leveč, Ivan Murnik, M. Pleteršnik, Fr. Potočnik, V. Valenta, M. Vodušek in dr. V. Zarnik. O obravnavah kaj več bomo še poročali.
(Vincencijevo društvo) preskrbuje letos 40 ubogih dečkov z obleko, hrano in tudi podukom. To dobrodejno društvo je toraj vredno vsestranske podpore.	-	n
(Prememba voznega reda) Na gorenjski železnici se prične s 1. novembrom nov vožni red tako-le : Z Ljubljane gre prvi vlak ob 7. uri 5 miuut, pride v Lesce ob 8. uri 46 minut, v Trbiž pa ob 10. uri 44 minut zjutraj ; s Trbiža gre vlak ob 5. uri 40 minut in pride v Ljubljano ob 9. uri 30 min. zvečer. V Trbižu se sklene z brzovlakom med Dunajem in Laškim in tako bo lahko človek odpeljal se ob 7. uri zjutraj in čez Gorenjsko pripeljal se v 14 in '/„ ure, t. j. ob 9. uri 15 min. zvečer na Dunaj in skoro ravno ob tistem času tudi v Beneclke. Dva vlaka ostaneta nespremenjena, namreč oni, ki gre z Ljubljane ob 1. uri popoldne, in oni, ki pride ob 5. uri 56 min. v Ljubljano. Tudi mešani vlak med Lescami in Ljubljano je nespremenjen.
(Trgovina z zeljem) je letos v Ljubljani, kakor menda na Kranjskem sploh, zelo živahna, to blago se razpošilja po železnici posebno proti jugu v glavah celo in že zribano v sodih. Cena je primerno zelo visoka, kakoršna dozdaj menda še ni bila nikoli, vsaj v navadnih letih ne. Ker se je letos letina v drugem v obče slabo obnesla, bo vendar za to blago kaj denarja prišlo v deželo.
(O goveji kugi na Kranjsken). Vladni izkazi povedo, da je v litijskem , krškem, novomeškem in črnomeljskem okraji do zdaj okuženih v 43 vaseh 86 hlevov. Za kugo zbolelo je 122 goved, od teh j>h je 48 počepalo, 74 pa so jih pobili. Kuge sumljivih in zato pobitih je bilo 261 goved in 1 koza. Vse zgube na živini po kugi je toraj 383 goved in 1 koza. Število goved v teh okrajih znaša 2822 repov, toraj se že veliko pozna. Mnogo škode 'godi se razen tega tudi še po zaprtiji mej in okuženih okrajev. — Zdaj se je pokazala kuga tudi še v bistriškem okraji na Notranjskem in tudi tam je zaprtija. Od drugih krajev se poroča, da kuga ne pojema, ampak se vedno na novo kje pokaže. V zadnjih „Novicah" trdi izkušeni zdravnik dr. Jan. Bleivveis, da zoper to pošast do zdaj ni nobene druge pomoči, ko strogo osamijenje zdrave živine od bolne , da kuge ne naleze; ko jo je nalezla, ni nobene pomoči več. Toraj naj se povsod ravnajo po dotičnih ukazih gosposke.
(Dr. Schrey in tuji jeziki). Znano je, kako strasten nasprotnik slovenskemu jeziku je ljubljanski odvokat in še marsikaj druzega, dr. Schrey. Slovenski jezik se mu tako studi, da slovenBki v državnem zboru ne bere bolje od kacega dečka, ki se je komaj črk naučil Ker je advokat, ima opraviti z raznimi ljudmi, kar pa nas nič ne briga, le njega. — Kakor pa on obrajta le nemški jezik, tako obrajtajo ogerski uradi le mažarskega, zato se je zgo dilo, da je njegovih „klijentov" nekdo dobil s Translajtanije mažarsk odlok. Kaj bo revež počel 8 tem ! Teče toraj k „doktorju", češ, „ta je strašno učen, bo že tudi to raztolmačil mi". Dr. Schrey ogleduje dopis od vseh strani s svojimi učenimi očmi, ali naj jga ogleduje kolikor hoče, še bolj nerazumljiv mu je, kakor slovenski. Slednjič odpre svoja modra usta in
spusti z njih sledeče besede: „Schicken sie das Schriftstück zurück, es ist in einer unverständlichen Sprache geschrieben." — Dobro, prav dobro, izvrstno gosp. dr. Schrey I Mi smo popolnoma vaših misli. Ostanite pri tem načelu in recite tudi vsakemu kmetu, ki vam bo prinesel kak nemški dopis od urada, da mu v nerazumljivem jeziku pisanih pisem ni treba sprejemati. Nur konsequent I
Razne reči.
—	Popravek. V duhovskih spremembah lavantinske škofije smo prošeni popraviti napako, namreč: čast. gosp. opat Aleksander Setznagel ni postal župnik v Hohenmauthen.
—	Umrl je v Gradcu gosp. Val. Kozjek. više deželne sodnije svetovalec v pokoji in brat znanega tandlarja Janeza Kozjeka. Iianjki je bil več let dež. so dmje svetovalec v Ljubljani.
—	Langererjevo grajščino Pogan ice pri Novem mestu, prej sodnijsko cenjeno na 138 000 gld., so na očitni dražbi kupili trije Ljubljančani za 40.000 gld.
—	| V Moskvi je umrl 16. t. m. slavni ruski zgodovinar Sergej Mihajlovič So-lovjev in bil 19. svečano predan materi zemlji. Pokojni je bil rektor moskovskega vseučilišča in poleg Karamzina in Pogodina najslavnejši ruski zgodovinar. Mnogo zgodovinskih obravnav je spisal v raznih znanstvenih listih; največje zaslugo si je pa pridobil se svojo obširno „zgodovino ruskega cesarstva", ktera je še mnogo obširnejša, popolnejša in zanesljivejša od Karamzinove, le škoda, da mu ni bilo dano, jo dokončati. Solovjev je bil vnet Slovan in pošten ruski narodnjak, zato zasluži, da se njegovo ime tudi bolj po slovenskem spozna.
—	„Linzer theologisch-praktische Quartalschrift." Na bogoslovnem znanstvenem polji vse hvale vreden je v Lincu vsake kvatre v zvezkih po 11 — 18 pol izhajajoči časopis, kteri nastopi bodoče leto že svoj 33. tečaj, in stane le 3 gld. 50 kr. Vzlasti učiteljem duhovnom in past rjem se priporoča, in na poslednji strani prinesemo na prošnjo v kratkem naročevanjske pogoje. Letošnji 4. zvezek ima na pr. tole v Bebi: Der heil. Johannes Chrysostomus, Doctor Euharistiae. II. Von Domcapitular Dr. Ernest Müller in Wien. Die kirchliche Armenpflege. II. Von Domcapitular Dr. Carl Dworzak in Wien. Ueber die Notwendigkeit des Nachweises hinreichender Re-ligionskenntniss von Seiten katholischer Brautleute. Von Universitiits - Professor Dr. Franz Laurin in Wien. Peter Paul Riegler. Biogr. Skizze v. Dr. Gustav Müller. Das athnasiani-sche Symbolum. Von Prof. Dr. Sprinzl. Ist der nicht unterichtete Taubstumme ein fähiges Subject der Beicht und Communion. II. Von L Dullinger. Des Seelsorgers Thätigkeit bei Verbreitung guter Bücher. Von Johann Lang-thaler in St. Florian. Rechte und Pfl chten eines geistlichen Pfiiiodners. II. Von Prof. Dr. Ottokar v. Grüfenstein in Admont. Erläuterungen zu den Itubricken der Kircheurechnung. Von Consistorial-Secretär A. Pinzger in Linz. Hausbücher für einzelne Alterstufen und Volks-ciassen. Von Prof. Josef Schwarz in Linz. Ueber katholische Volkskalender. Von Prof. J. Schwarz. Pastoralfragen in Fälle: Jährliche Beicht und österliche Communion. Von Domcapitular Dr. Ernest Müller. Confessionslose Taufpathen und geistliche Verwandschaft. Von Subrehtor Eduard Friedrich in Wien. Ist das Anhören der Predigt an Sonn- und Feiertagen eine Pflicht? Von Pfarrv. Josef Sailer. Das staatliche Eheverbot der Militär Stellungspll cht.
Von Professor. Dr. Ottokar v. Grafenstein-Ein Preisrichter. Von Prof. Josef Gundlhuber Verleumdung eines Pristers. Von Prof. Dr. Scheicher. Ehehinderniss der Schwägerschaft und der gemischten Religon und paBsive Assistenz. Der Militär-Verkünd- und Entlasschein Von Pfarrpr. F. Stöckl. Die sogen. Klausen-burger Ehen- Von demselben. Etwas über den kateh. Unterricht. V. Dech. B. J. Höllrigl. Vorgehen bei Baulichkeiten an Kirchen an Kirchen und Pfarrhöfen öffentlichen Patronates. Von Pfarrer M. Geppl. Stempelbehandlug gei-btlicher Geschäftstücke. Von A. Pinzger. Kirchliche Zeitläufe. Von Prof. Dr. J. Scheicher. Regierungsacte des esten Bischofes von Linz. Von F. Scheibeiberger Aus dem geistl. Ge-scbäf'sleben in Oberösterr. im 15. Jahrh. Von A. Czerny Literatur : 1) Bautz, Die Lehre vom Auferstehungsleibe. Ree. v. Pn f. Dr. Fuchs. 2) Aht, die kath. K rche in Rumänien. 3) Her-geniö her. Abriss der Papstgeschichte. Ree. v. Prif. Dr. Hiptmair. 4) Zscholke, Reise-Erinnerringen aus Südfrankre ch und Spanien. Ree. v. k. k. Ilofcaplan l»r. J. Kulavic. 5) Fischer, Heidenthum und Offenbaruug. Ree. v.Prof. P. Placidus Stei ninger. 6) Egger, Propaedeutica philosofica - tbeologica. Ree. v. Prof. Dr. F. Stanonik. 7) Güttier, Naturforschung und Bibel. Ree. v. Pr< f. P. Resch S. J. 8) Dr. Schusters Handbuch zur bibl. Geschichte. III. Aufl. Ree. v. Prof. Dr. Schmid. 9) Mach, Erbauungsreden für Studierende. 10) Kienle, Sittenredrn. Ree. v. Domprediger Fr. Pillinger. 11) Der praetische Catechet in Kirche und Schule. Ree. v. Prof. Schmuckem-ch'äger. 12) Schuler, G bt es ein ew ges Leben. Ree. v. Pfarrv. C. Reichhart. 13) Mitterrutzner, Betrachtung v. Chaignon. Ree. v. J. Höllrigl. 14) Weissenhofer, Schauspiele für jugendl. Kreise. 15) Pailler, Neu heut're Dramen. Ree. v. Dir. A Helletsgruber. Miscellanen : Inhaltsverzeichnis von Broschüren und Zeitschriften. — Eine B.tte aus dem heiligen Lande. — Pfarrconcurs. —
TeleKrnfirne di-iiAriu- r«íti* 29. oktobra.
Papirna renta 08.25 — ttreiierua r-iita 70.30 — Zlata renta 80 75 — lSßOletno driavno posojilo 127 80 hankin»- aJtuije 838 — Kredit.ue akeij« 266 90 — London 116 60 — — C«s. kr. cekiai 5 66. — 20-lrankov 9.3H.
1 Nagrobni križi
-'lior.lHieni, z najlepšimi napisi
se dobivajo pri meni na izbiro, s ' kamnom ali pa brez njega, pa tudi ž e-■ lezje vsake vrste iz najboljš h fuž n, vse / prav po ceni.
V Ljubljani meseca oktobra 1879.
'1	Sp. Pessiak,
] (3)	prodajalnica železja, gledališke
ulice št. 8 blizo frančiškanskega !	mosta.
Izurjen organist
z izvrstnimi spricali v or^ljan ji,
koralnem petji in v več druzih godbenih inštrumentih in v zmožnosti podučevati v teh strokah godbe, zmožen slovenskega m nemškega jezika se priporoča vis. čast. cerkvenim predstojništvom v službo za orft-anlsta in učitelja v petji in godbi, če bi treba bilo, precej zdaj in vsski čas do novega leta. Tako službo opravljal je z zadovoljnoBtjo v veliki cerkvi necega znamenitega mesta na Štajarskem. (2) Naslov pove vredništvo „Slovenca."
J. lila/.nikovi nasledniki v Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip llildci'lap.