[..........................................................":
I          Staro kresalo.         I
!..........................................................I
(Nadaljevanje.)
„Ah kaj!" zarezi se on. „Povej rni takoj, zakaj hočeš rabiti kresalo, ali pa ti razkoljem s sabljo butico!"
,,Ne!" prosi baba; ali v tistem hipu pa je že glava na tleh, strese on ves denar v predpasnik, spravi kresilo in se poda proti mestu.
Iz vojaka prostaka je postal kavalir. Pripovedovalo se mu je v veom lepem razkošnem mestnem življenju. Zvedel je pa tudi o kralju in  njegovi lepi   majhni   princezinji.
„Kje bi se lahko videla ?" je vprašal. „Nje se ne more videti!" dobil je odgovor. Ona stanuje v gradu iz bakra, ki je ves z zidovjem in stolpi obdan. Nikdo razen kralja ne sme k njej, ker je prerokovano, da bode ona čisto prostega vojaka v zakon dobila, kar pa kralj nikakor privoliti ne more."
Jaz bi jo pa vendar rad videl! si misli vojak, ali zato sploh ni mogoče dobiti dovo-
ljenja. Živel je veselo dalje, obiskoval gledališča, se vozil v kraljev vrt, ter dajal tam ubožcem denarje, kar je bilo lepo ; vedel je še iz prejšnjih časov sem, kako je, če človek nima groša pod palcem. On je bil bogat, kupil si je lepo obleko in pridobil mnogo prijateljev, ki so mu vsi rekli, da je najboljši človek, plemenit mož in to je Imbretu ugajalo. Ali ker je vsaki dan denarje le izdajal, a nič dohodkov imel, se je njegova blagajna polagoma izpraznila, ostala sta mu samo še dva groša. Odpovedati se je mcral vsemu dobremu življenju in zapustiti lepe sobe, ter se preseliti v prosto sobico daleč gori pod streho, kjer si je moral sam čevlje krtačiti in gumbe šivati.
Nekoč v času tega samskega življenja postala je zvečer v njegovi sobi jako gosta tema in ni si imel s čim pipice zažgati, domislil pa si je stare copernice in tistega starega kresala. Sel je ponj. Ukresnil je in glej ! Ko se je prva iskrica utrenila, odprla so se vrata m v njegovo sobo plane pes, tisti pes, ki je imel oči tako velike, kakor dve repi, in ga vpraša: „ Gospod, kaj zapovedujete?"
„Kaj je to ?" gleda vojak. To pa je že veselo kresalo, če morem tako dobiti vse, kar hočem! „Priskrbi mi nekaj denarja", zapovedal je psu. Komaj je pes to slišal je že izginil in zopet prišel in držal v svojem gobcu veliko mošnjo polno denarja.
No sedaj je vojak vedel, kakšno čudno moč ima njegovo kresalo. Ukresal je drugič prišel je pes, ki je sedel na kišti z bakrom, ukresal je tretjič, prišel je tisti pes, ki je imel zlato. Tako se je vojak preselil zopet v lepe sobe, v lepi obleki in takoj so ga njegovi znanci zopet spoznali in ga  spoštovali.
Nekoč pa je premišljeval: „Vendar mora nekaj posebnega biti, da bi se ona prince-zinja ne mogla pred oči dobiti. Ona da je prav lepa; ali kaj to pomagati more, če bo zmirom v gradu pod tistimi stolpi sedela! Ali bi je res ne mogel videti ? Kje je pa moje kresalo ?" Ukresnil je enkrat, in pes z očmi, velikimi kakor repa, stal je pred njim.
(Nadaljevanje sledi.)