Dežela, ki ne pozna svojih talentov
Brina Svit: Smrt slovenske primadone; Mladinska knjiga 2000
podoben Con briu. Vendar - to naj povem na začetku - ni napisan s tako svežim zajemom živih vprašanj in situacij v življenju posameznika.
Brina Svit gaje napisala kot pripoved o primadoni Lei Kralj, slovenski umetnici, ki zaslovi v Franciji, Španiji, Italiji ..., toda v svoji mali Sloveniji propade kmalu po vrhuncu slave. Zgodbo pripoveduje pariški novinar (dopisnik časopisa Petronius), ki se z njo seznani v Madridu po nekem njenem uspešnem nastopu; z njo ima intervju, njuna zveza pa se nadaljuje na bolj ali manj zasebni ravni, vendar ne na erotični, kot bi morda pričakovali. Lea ga kmalu povabi k sebi v Slovenijo, kjer pa se zgodi konec njene kariere oziroma njena malce miste-riozna "smrt", posledica nekakšne značilne slovenske blokade nadarjenih ljudi. Pisanje o njej je novinarju pozneje steklo kot "odgovor na anketo" slovenske revije, ki je za leto 2000 hotela bralcem postreči s portretom Slovenke leta ali celo stoletja. Novinar se je odgovora lotil s prizadevnostjo raziskovalca, tj. pisatelja, ki zna podatke, ki so mu na voljo, razviti in zaokrožiti v življenjsko zgodbo, ustavljajoč se na nekaj postajah Lei-nega otroštva in pri trenutkih njene poznejše slave, pa tudi v opisu njene domovine: Krasa, Sežane, Ljubljane... Da gre tudi za opise njenega postanka in ljudi v Madridu, Parizu, Milanu, kjer je pela, je razumljivo: Lein občutljivi častilec in prijatelj (s homoerotičnimi nagnjenji) želi razviti ves splet njene življenjske poti, dozdevno pa ga ta zanima toliko bolj, ker ni Slovenec - pa saj v celoti gre za
V Franciji že dolgo živeča Brina Svit se je v slovenski književni javnosti pred tremi leti kot pisateljica Brina Svigelj Merat utemeljila in uveljavila z romanom Con brio, ki je, kolikor je znano, doživel zelo dober sprejem tudi v Franciji. Razlog? Napisan v svežem, domiselnem jeziku, kije pripovedoval o neki ljubavni zgodbi z reminiscen-cami na Slovenijo, odslikaval pa pariško okolje oziroma podajal zanimive človeške situacije v moderni civilizaciji. Kratki roman Smrt slovenske primadone je precej drugačen - a tudi
Sodobnost 2001 I 168
Avtorji in knjige
pogled tujca nanjo kot Slovenko in na Slovenijo, torej kar za "francoski" roman o slovenski primadoni in Sloveniji. V tej luči je pisanje posebej zanimivo; Slovenija se tu pojavlja na dveh ravneh: kot lepa, mestoma očarljiva dežela, toda v medčloveških odnosih zavrta, provincialna in malomeščanska, kar se nazadnje potrjuje v družinskih prizorih in razmerju med Leo Kralj in njeno materjo Ingrid. Pogled tujca na to "notranjo" stran Slovenije, z Ljubljano vred kot njeno prestolnico, je dokaj kritičen in priča -najbrž po pravici - o čisto nečem drugem kot - vzemimo - o deželi sproščenosti; prej o deželi, ki ne ve za svoje talente in jih temu primerno omejuje in uničuje.
Romanje napisan jezikovno skrbno in z globljimi vpogledi v komplicirana duševna stanja Lee Kralj, zaradi česar učinkuje naravno in "vleče" bral-čevo radovednost do konca. Tb vsekakor kaže povedati, kajti v knjigah je ta značilnost po navadi tista, ki je odločilna za (ne)zanimanje zanje; bralca manj privlači njihova zgradba, četudi se po napornem premisleku izkaže, da je vsaj svojevrstna; še manj ga privlači, če je artistično sofisticira-na in pregnana, ne premore pa zares raznolike in presenetljive pripovedne tvarine. V tej knjigi ni tovrstnih formalističnih pretiravanj; k sreči se osredotoča na izris portreta slavne primadone, a ne da bi na široko tema-tizirala njeno petje, "obsedenost" z njim - besed o njeni umetnosti je razmeroma malo, saj bralec le tu in tam izve, da kje v hotelu ali doma "voka-lizira", enako skromni so prikazi njenih nastopov na odru: se pravi, da je upodobljena manj kot umetnica s svojimi specifičnimi, nemara kar neukrotljivimi strastmi, travmami, dilemami, temveč prej kot zelo občutljiva ženska, kije na praktični svet pripeta izjemno rahlo. Celo njene ljubezenske zveze niso nič stalnega, zavezujočega, po vsem videzu niti ne z "domačim" ljubimcem (kako ironično), slovenskim lokostrelcem z imenom Julijan Re-mek, o čemer je govor v zadnjem delu romana, saj med njima nikjer ni izrazitega ljubavnega žara ... Celo prijateljstvo s pariškim novinarjem, do katerega izraža vso simpatijo, kot da ni nekaj brezpogojnega in trajnega; ko ga nazadnje v Sloveniji prosi, naj je ne zapušča, stori to bolj plaho kot odločno, in novinar zares "zapre vrata"
Jože Horvat, esejist, kritik, novinar, dolgoletni urednik kulturne strani Dela, trenutno svetovalec na Ministrstvu za kulturo.
Sodobnost 2001 I 169
Avtorji  in  knjige
za sabo. Ne, Lea Kralj kot da ni bitje te resničnosti, temveč njena poetična figura, ki začne ugašati, kakor hitro se znajde v njenem banalnem prijemu; (slovenska) resničnost je zanjo varna le, kadar se ji odpre v svojem naravnem izvoru ali začetku. (Ponavljajoča se slika iz otroštva Lee Kralj: da bi ji mama pogrela prezeble roke, jih vzame v svoja usta.) Od takšne resničnosti se človek ograjuje, saj se šele tako lahko razbremeni in sreča s sabo, kot o tem govorijo prav tako lepi prizori z ruto: Lea jo ima tako rekoč vedno zavezano okoli glave, da iz tkanine na ušesih prisluškuje bitju svojega srca.
Marsikaj od navedenega nemara ne predstavlja ravno velikih literarnih odkritij, vendar je izraženo v novih podobah in nevsakdanjih situacijskih zvezah. Tb daje portretu te ženske žive poteze. S tem je prepričljiva oseba tega časa brez trdnih eksistencialnih tal in - v slovenskih logih - brez prave svo-bodnosti. Tbda vse to je manj, kot je ponujal Con brio, pripoved je tudi fa-bulativno precej enostavna, prej lirska kot epska, zato v njej ni priložnosti za kakšne razburljive, dramatične prizore, tudi ne za refleksijo, z vsem tem pa tudi ne za intenzivno jezikovno svoje-vrstnost, o čemer vse je moč govoriti pri omenjenem romanu. Kljub temu je na knjigo treba opozoriti, saj si ne privošči kakšnih bizarnih izstopov iz sodobne klasike, temveč s potrebnim pisateljskim znanjem vešče podaja specifično človeško usodo.
Jože Horvat
Sodobnost 2001 I 170
Avtorji  in  knjige